Miha in Grega sta bila že od nekdaj najboljša prijatelja.
Igrala sta se skrivalnice in plezala po drevesih – prav vse sta poçela skupaj.
Izmiťljala sta si tudi çisto svoje igre in se neizmerno zabavala. Imela pa sta celo svoj tajni klub s skrivno kodo in s STROGO ZAUPNIM pozdravom.
Vse je bilo
popolno.
Vsaj do tistega dne, ko se je moral Grega preseliti. Prijatelja sta bila poklapana. Obljubila pa sta si, da si bosta dopisovala in za vedno ostala najboljša prijatelja.
Grega se je kar težko navajal na svoj novi dom. Obupno je pogrešal Miha. Takoj, ko je lahko, mu je napisal prvo pismo.
Ampak bilo je prepozno. Poťta je bila çez zimo zaprta. Miha je zagodel. Le kaj naj zdaj?
Potem ga je preťinila bistra in precej drzna ideja. Pismo bo dostavil lastnoroçno!
Miha je spakiral kovçek in se odpravil v snežni metež. Hodil je in hodil in hodil, dokler njegov udobni domek ni bil le še daljni spomin.
Lomastil je mimo pingvinov,
in skakal รงez razpoke v ledu.
Nato je plezal in plezal in plezal – po strmih prepadih in zamrznjenih slapovih – dokler ni konçno …
… prispel na vrh najvišje gore, kar jih je kdaj videl.
Ubogi Miha! Kar naenkrat je potovanje postalo še težje.
O joj.
Na sreรงo je bil Miha zelo iznajdljiv medved.