Nenavadna ulica
ZAKLADI GOSPODA PREKUCNIKA
Margaret Ryan Ilustracije Kate Pankhurst
Prvo poglavje
Sem čisto navaden fant. Živim v navadni hiši z navadnimi okni in navadnimi vrati. Imam navadnega psa, navadno mačko in navadno zlato ribico. Tudi moja družina je čisto navadna, če ne štejem sestre Lene, ki bi lahko dobila olimpijsko medaljo, če bi basanje s hrano priznali za športno disciplino.
7
Rad imam navadne stvari, kot so nogomet, računalniške igre in šolske počitnice. Nisem preveč navdušen nad šolo, sploh ne, še manj nad učiteljico, gospo Tresko. Gospa Treska je prepričana, da je moja glava polna nesmislov. In seveda mi ne verjame, kadar ji pripovedujem o nenavadnih stvareh, ki se dogajajo v Nenavadni ulici.
Mislim, da tam sploh še nikoli ni bila. Če pa je bila, je verjetno samo brenčala v svojem avtu gor in dol po hribu in mimogrede razmišljala o težkih matematičnih nalogah. Stavim, da ni opazila ne ljudi ne hiš. Ko jaz 8
raznašam časopise, opazim ljudi in hiše. Hiše še posebej, če so majčkeno čudne … kot je številka 34 in pol. »Kaj mislite, ali ni to čudna številka za hišo?« sem nekega dne vprašal gospoda Glavco, ko jo je zapisoval v kot časopisa. Gospod Glavca je samo skomignil. »Nekateri ljudje dajejo hišam čudna imena, zakaj jim ne bi še čudnih številk.« Nisem se mogel prepirati z njim, toda številka 34 in pol je res čudna hiša. Stoji na polovici Nenavadne ulice in zdi se, kot da je iz knjige pravljic. Cela stvar raste naravnost iz hriba, verjetno jo je izkopal ogromen buldožer. Ob starih hrastovih vratih, ki so posuta z železnimi žeblji, visi velik železen zvonec. Okna so sestavljena dna steklenic. Najbolj čudna pa je ravna streha, na kateri raste zelenjava. Cele grede zelenjave. 9
Ko sem prvič videl hišo, sem mislil, da v njej živi velikan. Zanemarjen velikan, ki ima na vrtu pokvarjene hladilnike in otroške vozičke in pralne stroje.
Medtem ko sem se na poti do vrat izogibal ropotiji, sem skoraj pričakoval, da bom zagledal velikansko fižolovo steblo, ki se bo vijugalo v oblake, ali pa vsaj kakšno rjavo kokljo, ki bo nesla zlata jajca. Pa nisem imel take sreče. Videl sem samo 10
staro šaro. Nikjer pa nisem videl poštnega nabiralnika. Ni ga bilo niti na vratih, zato sem potegnil za star zvonec. Zažvenketalo je, potem se je iz hiše slišala pridušena eksplozija. »Le kaj sem storil?« sem zavzdihnil. Časopis sem hitro vtaknil v prazno staro kanto za mleko in oddrvel stran. »Kdo živi na številki 34 in pol?« sem vprašal gospoda Glavco, ko sem mu vrnil torbo. »Ko sem pozvonil, je nekaj eksplodiralo. Sem naredil kaj narobe?« Gospod Glavca se je nasmehnil. »Oh ne, gotovo je gospod Prekucnik nekaj izumil. Vedno izumlja nove reči iz stare šare, ki jo ljudje mečejo stran.« O! Sedaj sem razumel hrup in ropotijo na vrtu. »Težava je v tem,« je nadaljeval gospod Glavca, »da gospod Prekucnik včasih vrže v 11
zrak delčke svoje hiše … in tudi delčke sebe. Tako je prejšnji teden izgubil vrata in pol svoje obrvi.« »Nisem ga še videl,« sem rekel. »Saj ga boš,« se je nasmehnil gospod Glavca. Potem ni rekel nobene več. Seveda me je razganjalo od radovednosti. Komaj sem čakal, da bom o gospodu Prekucniku izvedel kaj več, in zelo težko sem čakal, da ga bom srečal. Nekega jutra se mi je ponudila prilika. Ko sem se bližal številki 34 in pol, sem zagledal stara hrastova vrata odprta. Vedel sem, da bi moral samo oddati časopis, pa nisem. Splazil sem se noter in se znašel v ogromni zamegljeni veži. Strmel sem skozi polmrak. GROZA! Nisem bil sam! Veža je bila polna robotov, ki so stali kot vojaki v vrsti. Narejeni so bili iz same stare šare. Nekateri so imeli oglate 12
obraze, drugi okrogle, vsi so se grozljivo svetili v zelenkasti svetlobi, ki je pronicala skozi črepinjasta okna. S široko odprtimi očmi sem zijal vanje. In zdelo se je, da tudi roboti zijajo vame, kar je bilo še posebej strašljivo. rightback at me.
Zajel sem sapo in hotel oditi, ko se je eden izmed robotov, ki je bil oblečen v pajaca iz folije in je imel na glavi staro potapljaško čelado, nenadoma premaknil. »Le vstopi,« je rekel z votlim glasom. »Ravno prav si prišel. Potrebujem te.« 13
Drugo poglavje
Kot kip sem stal v motni svetlobi, samo srce mi je razbijalo in kolena so se mi šibila. »Vra… Vra… Vrata so bila odprta,« sem komaj izdavil. Robot je stegnil roke h glavi in si snel čelado. Prikazal se je prijazen obraz, obkrožen z razmršenimi sivimi lasmi. »Gospod Prekucnik?« sem z muko vprašal. Mož je prikimal. »Karli ne zna dobro obrniti kljuke, ko zapira vrata,« je pojasnil. »Še vedno imam nekaj težav z njegovim programiranjem.« Moral sem bil videti zbegan, saj je gospod Prekucnik nadaljeval. »Tam je Karli. Tisti robot z gumijasto rokavico na desni roki. Mislil sem, da mu bo izboljšala prijem.« 14
»Mogoče je pa levičar,« sem črhnil. »Na to nisem pomislil,« se je nasmehnil gospod Prekucnik, medtem ko je stopal iz folije in razkril pokrpano jopico in kariraste hlače. »Folija resnično ohrani toploto. Take vrste obleka bi bila pozimi koristna za stare ljudi. Seveda ne bi tega trdil za potapljaško čelado. Boljše bi bilo, če bi jo uporabil za kaj drugega.« find another use for that.”
15
»Kaj pa za posodo za zlato ribico,« sem predlagal. »Slišal sem, da imajo zlate ribice rade skrivališča, da se lahko umaknejo pred našimi večnimi zijalastimi pogledi.« »Dobra ideja,« je rekel gospod Prekucnik. »No, sedaj pa povej, kdo si ti. Pravzaprav ne. Gotovo si raznašalec časopisov. Videl sem te že, ko si na kolesu sopihal v hrib.« »Jan Novak sem,« sem rekel. »Naporno je, ker se vozim s starim premajhnim kolesom. Zato varčujem za novo.« »Jaz se vozim s triciklom, ki ga je uporabljal že moj dedek,« se je nasmehnil gospod Prekucnik. »V naši družini nobene reči nikoli ne vržemo v smeti.« To sem zlahka verjel. Krama je bila vsepovsod. »Ali izdelujete različne vrste robotov?« sem vprašal in zijal okrog sebe. Gospod Prekucnik je pokimal. »Poglej sem. Pravkar sem naredil robostrašilo, da bo 16