UROŠ HOČEVAR: ESTETIKA REPORTAŽNE FOTOGRAFIJE
Zbirka TRANSformacije PRISOTNOST, PREDSTAVLJANJE, TEATRALNOST, zbornik
Katrien Jacobs LIBI_DOC: JOURNEYS IN THE PERFORMANCE OF SEX ART
Blaž Lukan DRAMATURŠKE FIGURE
Katrien Jacobs LIBI_DOC: SLOVENIJA: MISTIFICIRAJ TELO, POVZDIGNI DUHA
Bojana Kunst NEMOGOČE TELO
READY 2 CHANGE, zbornik
TELO, UJETO V DROBOVJE RAČUNALNIKA, zbornik
DEMOKINO – VIRTUAL BIOPOLITICAL AGORA, zbornik
ZADNJA FUTURISTIČNA PREDSTAVA, zbornik
SODOBNE SCENSKE UMETNOSTI, zbornik
TEORIJE SODOBNEGA PLESA, zbornik
Inke Arns AVANTGARDA V VZVRATNEM OGLEDALU
Jana Pavlič, Boris Pintar KASTRACIJSKI STROJI STELARC, zbornik Amelia Jones BODY ART. UPRIZARJANJE SUBJEKTA ZERO VISIBILITY, zbornik Alexei Monroe PLURALNI MONOLIT. LAIBACH IN NSK
Nicolas Bourriaud RELACIJSKA ESTETIKA. POSTPRODUKCIJA Jacques Attali HRUP Beti Žerovc KURATOR IN SODOBNA UMETNOST. POGOVORI Aldo Milohnić TEORIJE SODOBNEGA GLEDALIŠČA IN PERFORMANSA
Hans-Thies Lehmann POSTDRAMSKO GLEDALIŠČE
PRIŠLI SO PUPILČKI, zbornik
THE FUTURE OF COMPUTER ARTS, zbornik
Jacques Rancière EMANCIPIRANI GLEDALEC
Tomaž Toporišič MED ZAPELJEVANJEM IN SUMNIČAVOSTJO Bojana Kunst NEVARNE POVEZAVE
Zbirka Mediakcije Serge Halimi NOVI PSI ČUVAJI Naomi Klein NO LOGO Sandra Bašić Hrvatin, Lenart J. Kučić MONOPOLI. DRUŽABNA IGRA TRGOVANJA Z MEDIJI Olivier Razac EKRAN IN ŽIVALSKI VRT Ariel Dorfman in Armand Mattelart KAKO BRATI JAKA RACMANA. IMPERIALISTIČNA IDEOLOGIJA V DISNEYEVIH STRIPIH McKenzie Wark HEKERSKI MANIFEST Mike Davis BUDOV VOZ. KRATKA ZGODOVINA AVTOMOBILA BOMBE
Zdenka Badovinac AVTENTIČNI INTERES NE, VIA NEGATIVA 2002-2008, zbornik
Posebne izdaje FAMA POSTDRAMATIC FISHING MEMORY_PRIVACY_SPECTATORSHIP COLLECT-IF ON FORM/YET TO COME WATCH IT! Janez Janša LIFE [IN PROGRESS] RECONSTRUCTION, VOICE, IDENTITY V IMENU LJUDSTVA!
Uroš Hočevar
Estetika reportažne fotografije
Maska Ljubljana 2010
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 77.044 HOČEVAR, Uroš Estetika reportažne fotografije / Uroš Hočevar. - Ljubljana : Maska, 2010. - (Zbirka Mediakcije ; knj. št. 8) ISBN 978-961-6572-21-7 253185792
Kazalo Uvod 1 Navidezna reportaža Detajli in vizualni klimaks Pravica do gledanja in voajerstvo Zgodba in pravica do vedenja Navidezna reportažna fotografija 2 Kolektivna travma Abu Graib Bomba v glavi ali multimedialni puč 3 Rokenrol 911 Konec počitnic za ZDA
7 17 25 35 48 54 81 116 132 145 190
4 Vojna se uprostori
207
Spremna beseda Lev Kreft: Resnica v fotografiji
251
Viri 277
Uvod Kljub napovedim, da je čas reportažne fotografije dokončno minil, da jo bo povsem povozilo televizijsko poročanje, se to ni zgodilo niti po koncu druge svetovne vojne, ko je zmajeval z glavo že Robert Capa, niti v Vietnamu, ko so skupaj poročali fotoreporterji in televizijski snemalci, še manj pa se je to zgodilo v prvi zalivski vojni na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. To je bil čas največje preizkušnje, ko je CNN uvedel poročanje v živo, ne glede na okoliščine in ne glede na padajoče bombe, celih štiriindvajset ur na dan. Nekoč majhna televizija se je prebila v sam vrh kot televizijska postaja, ki zna in zmore. Uredniki in lastniki časopisnih hiš so se zamislili. Grožnjo so vzeli zelo resno in znova premislili položaj, v katerem so se znašli tiskani mediji. To je bil čas, ko se je lomila svetovna ureditev, ki je z jedrsko oborožitvijo vzdrževala stanje permanentno grozečega vojnega spopada že od konca druge svetovne vojne, in to je bil čas, ko so se začela ‘srečna devetdeseta’, z velikimi upi, ki jih niso mogli skaliti niti vojna na Balkanu niti ‘kirurški’ posegi vojske Združenih držav Amerike. 7
estetika reportažne fotografije
To je bil čas zatišja pred nevihto. Časopisom je naklada padla, a niso izginili, temveč so se prilagodili. Fotografijam so namenili več prostora in jih začeli objavljati v barvah. Pojavili so se tabloidi in napolnili strani s celostranskimi fotografijami, ki so prikazovale vedno več in so postajale vse bolj neposredne. Tudi resnejši etablirani časopisi so ponudili fotografskim podobam več prostora in jih začeli obravnavati še bolj pazljivo. Čas, ko so polnile prazen prostor med besedili, je bil sicer že davna preteklost, vendar pa so bile bolj neposredne in ne ravno ‘lahko prebavljive’ podobe do tedaj bolj redke. Nato se je s pojavom medmrežja vse začelo odvijati bistveno hitreje, s tako rekoč absolutno hitrostjo. Najprej televizijsko neposredno poročanje, ko so gledalci BBC‑ja lahko ‘v živo’ videli, kako je bil sredi najvišje ležeče evropske prestolnice, Sarajeva, ranjen Martin Bell, in zatem še svetovni splet. Hitrost kroženja informacij ni več omejena in deljena po televizijskih programih ali posameznih trenutno fizično dostopnih časopisih, ampak jih vsak posameznik lahko spremlja kar iz domačega brloga skozi računalniški zaslon, ki sicer ničesar ne preprečuje ali predeterminira in je glavno protetično pomagalo. Nenadoma nam sploh ni več treba oditi, da bi prišli, ker smo vsi že tam, in nenadoma vsi vemo, beremo, gledamo in vidimo. Odnos do sveta se vzpostavlja prek klikov, varno iz domačega lahko obvladljivega okolja, in s 8
U vod
svetlobno hitrostjo, ki prek množičnih medijev omogoča neposreden dostop do totalitete podob. Prava moč reportažnih in dokumentarnih fotografij, ki se pojavljajo v medijih množične komunikacije, se pokaže, ko politika v kriznih časih podivja, ko ni več prostega pretoka informacij, in ko pade prva žrtev vojne – resnica. Tedaj je edina oporna točka spomin. V kaosu, ki bi nastal z izpadom, bi edino fotografske podobe lahko reševale in rekonstruirale posamezno dogajanje, ker ne glede na pretok neizprosno vztrajajo v svoji drži od nastanka v neskončno. Kot svojevrsten dokaz, da se je nekaj zgodilo, so v primerjavi s televizijsko sliko pravi rudniki podatkov, skrbno prebrani in ‘lično’ izvzeti iz neustavljivega kontinuiranega toka časa, ki ga ni mogoče ustavljati na boljši in učinkovitejši način kot ravno s fotografskimi podobami. Fotografija je način potrditve in vzpostavitve popolnega vpogleda v realnost. Je kos preteklosti, ki ga posedujemo, gledamo kolikor hočemo, od zgoraj navzdol preučujemo kompozicijo, uživamo, smo začarani ali ujetega pogleda, ko nas podoba ne spusti kar tako, nas prebada, ‘kriči, raniti pa ne more’ … Mirno lahko začnemo pozabljati, ker imamo fotografije, ki ohranjajo dogodke in ljudi za nas v obliki, ki jo lahko imamo ali se je znebimo. Nekatere podobe, predvsem reportažne, namenjene objavi v medijih, so kot ikone presegle svoj osnovni domet, ker so obče in najbolj splošno opišejo miselnost 9
estetika reportažne fotografije
in druga stanja v trenutkih krize ali drugih dogodkov. So zahteva civilizacije. Trenutek predaha in prepoznanja z eno potezo je namreč enkraten ‘občutek usmiljenosti’. Zdaj smo priča situaciji, ko so mediji vedno bolj sami sebi namen. Izkoriščajo zagon lansiranih informacijskih paketov, ki jih ženejo naprej. Televizijske zaslone vse pogosteje zamenja računalniški, ki izvrstno podpira multimedialnost v najboljšem, pa tudi najbolj razvpitem, manipulativnem pomenu besede. Jutri je danes in vsak paket informacij je obenem že dogodek zase. Teroristični napad se je prej zgodil dovolj zgodaj, da je še ujel osrednja poročila tistega dne, zdaj to isto bombo sočasno raznese v glavah javnosti. To razkriva absurdnost situacije, ko je vsa negativiteta podstavljene bombe popolnoma brez lastne inercije. Skupina, ki je napad izvedla, opozori nase in za to ne potrebuje nobenega posebnega vložka, ampak izkoristi pogon množičnih medijev, ki za poročanje uporabijo golo informativno okostje ali posamezno informacijo kot končni produkt. To žene množične medije, ki ustvarjajo pogled na svet, ustvarjajo mnenja in ustvarjajo konkretne situacije, znotraj katerih je možna kritika kulture na splošno. Posnetki napadov v živo in njihovo lansiranje v javnost, za kar poskrbi druga stran sama, nudijo prepovedani užitek popolnega, brezhibnega spektakla neposredno v naslanjačih. Tokrat gre resnično zares, vsi smo v Bagdadu in vsi so 10
U vod
pri nas doma, v naši dnevni sobi. Vedno bolj izpopolnjena tehnična plat in vse popolnejša svetlobna hitrost, ki izničuje prostorsko oddaljenost, nam omogočata pobiranje kosov trupel in stojnic, ki so se razletele v nenadnem in popolnoma nepričakovanem velikem poku, v živo … To je točka, ko na ‘trgu’ ne gre več za usklajevanje posameznih produktov ali njihovih skupin, ampak za usklajevanje mnenj. Ključna točka, okoli katere izpeljujemo lastno vedenje kot vedenje posameznikov in šele iz tega vedenje kolektivov. Vojne, na primer, niso več klasični, lokalizirani spopadi tako v smislu ozemlja kot v smislu nacionalnega postroja. Ni več vojn legitimnih nasprotnikov proti nelegitimnim, ampak imamo opraviti s skupinami proti skupinam, pri čemer ima vsaka svoje določilo in vodilo. Vojna skupin, ki brez množičnih medijev ne bi delovala – preprosto zato, ker ne bi obstajala, kajti informacijski paketi so tretja generacija oborožitvenega sistema v že četrti svetovni vojni. Enajsti september, dogodek, ki zaključuje ‘srečna devetdeseta’ na globalni ravni, je prelomen. »Prvič v sodobni zgodovini so bile Evropa in njene stranske veje izpostavljene, in to na domačih tleh, hudodelstvu, ki so ga sicer same rutinsko izvajale drugod.«1 To je dogodek, ki zaključuje stoletje bodečih žic, torej časa, ki se začenja in skorajda 1 Noam Chomsky. 911: enajsti september. Ljubljana: Založba Sanje, 2005, str. 105.
11
estetika reportažne fotografije
zaključi z odkritjem koncentracijskih taborišč in dokončnim razkrinkanjem holokavsta. To je stoletje odkritih spopadov v dejanski realnosti in igre odprtih političnih kart v dejanskem prostoru. To je dogodek, ki je radikaliziral obratno logiko realnega, Debordova razlaga družbe spektakla pa je postala aktualna bolj kot kdajkoli prej. Slavoj Žižek nam je zaželel dobrodošlico v puščavi realnega kar sredi džungle newyorških nebotičnikov in se kompleksno lotil hiperrealnega cinizma Združenih držav Amerike z Georgem W. Bushem na čelu ter hinavsko potuhnjenega fundamentalizma Osame bin Ladna pod krinko islama. Noam Chomsky je Busha postavil na mesto največje grožnje za mir in ga oklical za predsednika največje teroristične države na svetu (kjer živi tudi sam), medtem ko je Baudrillard postavil nebotičnika WTC med osem svetovnih čudes le po milosti terorizma in opozoril, da bi morali graditi samo še stavbe, ki bi bile vredne rušenja. Samomorilski terorizem je bil nekoč terorizem revnih. Je ena najbolj primitivnih in najbolj enostavnih rešitev vprašanja popolnega presenečenja. Zdaj je to terorizem McDžihada, naperjen proti McWorldu, kot ju še najbolje označuje Žižek. Prvi je sicer na zelo primitiven način z nekaj plastičnimi noži spravil na tla izjemen kup ruševin, pred katerimi dvigajo zastavo na drog trije gasilci, ki so se kot véliki ponosni junaki izenačili z vojaki podobe na Iwo 12
U vod
Jimi. Ponovitev ikone v najboljšem možnem času ponuja nadaljevanje spektakla s funkcijo zabave vred, vse dokler bo za tem puščava realnega, kjer so dobrodošli vsi, pa spet nihče. Tam sta oba, tako McWorld, kot McDžihad, drug ob drugem, pri čemer prvega brez drugega ne more biti, drugi pa je tipičen mc produkt prvega, kot tisti nous produkt. Oba, Bush in Bin Laden, sta voditelja, tisti super ego eksces kot polkovnik Kurtz v filmu Apokalipsa danes Forda Francisa Coppole. Obenem sta oba tako v Beli hiši kot v afganistanskem hribovju. Oba sta tukaj in tam in zdaj, pri čemer niti najmanj ne moti, da se slednji javlja iz onstranstva. Pojem kolektivnega spomina pa je enako problematičen v primeru slovenskih ikon zadnjih dvajsetih let kot pri obravnavi svetovnih. Razlika med njimi je le v tem, da so prepoznavne v delčku svetovne javnosti. Če bi te podobe po predpostavki umaknili, bi jih pogrešala le slovenska javnost ali le neznaten del svetovne populacije. Bila bi škoda za narod, ki se z ikoničnimi podobami šele opremlja in jih le počasi prepoznava, posebej ko gre za podobe travmatičnih dogodkov večjih razsežnosti. Teh v Sloveniji ni veliko in zdi se, da dogodki niso stavkali le v devetdesetih, ampak se to še vedno dogaja. Tu in tam se zgodi nekaj, kar omogoči ‘mobilizacijo’ javnosti za določen čas, a glede na majhnost zainteresirane javnosti na globalni ravni nima velikega dometa. 13
estetika reportažne fotografije
In če je bila situacija določitve izhodiščne ikone oblikovanja slovenske nacionalne zavesti, nacionalnega konsenza in enotnosti, ki je vodila v osamosvojitev s prelomno aretacijo Janeza Janše, nedvoumna, prav tako dvig zastave na Triglavu v mesecu osamosvojitve, pa med vojno, ki je izbruhnila potem, ni nastala izrazita univerzalna, obče prepoznavna podoba, s katero bi se lahko poistovetila večina, če ne celo ves narod. Nekatere prepoznavnejše kažejo na šok fotoreporterjev, ki so se z vso javnostjo vred znašli neposredno vključeni in v puščavi realnega. Dogajalo se je tudi njim, dokler ni sledilo desetletje ne‑dogajanja ali stavke dogodkov. Odrešitev je prinesla narava, ki sama po sebi ni presenetila, odgovorni pa so obnemeli, tako kot v času gospodarske recesije, ko pogledi politikov ne štejejo več, ko so usode najmanjših nepovrnljivo ‘poškodovane’. Ti, ki so jih morda v neki nedoločeni preteklosti izigrali, so tako in tako izginili. Ostajajo le nemi pogledi, nemi prizori, zgoščeni v podobah krize; ti vztrajajo in ne popuščajo na vedno pomembnejšem piedestalu ikon, ki se nenehno širi in oblikuje ter kaže, da kanonične podobe niso nujno krvave. Vztrajajo v kruti in neizprosni drži in so nujni del spominske prtljage posameznikov v času ‘velike optike’, tako da smo vsi natanko ‘tukaj in zdaj’, in vedno bolj del velike produkcije telerealnosti. Konec je lepih podob v službi žepnega spomina in konec podob iz družinskih albumov, ki na samosvoj način 14
U vod
olepšujejo preteklo ter nudijo užitek v sijaju minulega, eleganten sestop do lepe preteklosti, kakršne se želimo spominjati. Zdaj smo v skrajnih ali mejnih primerih priča trdim linijam totalitete, ki nas nabija v zid nealuzivne neposrednosti dokumentov brez mehkobe pripovedništva, brez mehkobe slikarskih panelov, brez prostora za sanjarjenje. Primer mozaičnega prikaza mučenja v Abu Graibu nas sooči s skrajnostjo čistih dokumentov, ki nikoli ne bodo presegli ravni golih dokazov, da se je nekaj zgodilo in nič več, brez najmanjše možnosti preseganja ravni digitalnih citatov. Spet se nam zazdi, da smo vse to nekje že videli, da je to spet delček katastrofične hollywoodske produkcije, da so to podobe, ki jih pravzaprav ne bi smelo biti, ki jih pravzaprav ni, četudi se je ‘prav tam’ dogajalo nekaj tako vsakdanjega, kot je iniciacija. In tako smo vsi posiljevalci in vsi posiljeni. Vsi mučimo in vsi smo mučeni. Vsi smo v Iraku in vsi v New Yorku in vsi na United 93. Skratka, vsi smo klansmen Saad.
15
Uroš Hočevar ESTETIKA REPORTAŽNE FOTOGRAFIJE Zbirka Mediakcije, knjiga št. 8 Urednik zbirke: Janez Janša Izdala: MASKA, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost Metelkova 6, SI-1000 Ljubljana e-mail: maska@mail.ljudmila.org www.maska.si ©Maska in avtor Lektura: Mojca Hudolin Pomočnik urednika: Andraž Golc Oblikovanje ovitka: Martin Bricelj Prelom in priprava za tisk: Vtis Tisk: Cicero Naklada: 500 Ljubljana, 2010 Fotografija na ovitku: Jure Eržen: Cikel Mura (2009), © Jure Eržen in Delo Portret Uroša Hočevarja Foto: Jure Eržen Izid knjige je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS. Po 7. točki 25. člena ZDDV je davek na knjigo obračunan po stopnji 8,5%
“Fotografija je idealen medij za prikazovanje travmatičnega. V sebi združuje nekaj krutega, slutnjo katastrofe, ki se je neizogibno že zgodila. Čas je odtekel v svojem toku, zato je vsaka fotografska podoba povezana s travmatičnim − zadržala je stanje, ki ga več ni, ker se je nepovratno izničilo. To je katastrofični tok časa, ki postavlja posamezno fotografijo kot nekaj sanjskega, mislečega, nerealnega, neavtentičnega. In ravno v tem leži dinamizem fotografskih podob, skozi katere postajamo arheologi, poleg tega pa ni več vprašanje nostalgije, ampak dopolnitev emanacije nekogaršnje preteklosti.” Uroš Hočevar
Cena: 16 EUR