Antropološki vidiki načinov življenja v mestih

9 789612 375638

36

Uredila Jaka Repič in Jože Hudales

Alenka Bartulović

Antropološki vidiki načinov življenja v mestih

ISBN 978-961-237-563-8

vidiki Antropološki načinov življenja v mestih

Ljubljana 2012

Uredila Jaka Repič in Jože Hudales

Antropološki vidiki načinov življenja v mestih

Ljubljana 2012 3

Antropološki vidiki načinov življenja v mestih Urednika: Jaka Repič in Jože Hudales Zbirka: Zupaničeva knjižnica, št. 36 Lektorica: Tina Petrovič Tehnični urednici zbirke: Neža Mrevlje in Katarina Župevc Uredniški odbor zbirke: Mojca Bele, Jože Hudales, Božidar Jezernik, Boštjan Kravanja, Mirjam Mencej, Rajko Muršič, Jaka Repič Fotografija na naslovnici: Zelena jama v Ljubljani, Pokopališka ulica. Avtor: Slavko Kremenšek, leta 1969. Fotografijo hrani Dokumentacija in Etnološki informacijski laboratorij Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofske fakultete v Ljubljani. © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2012.

Vse pravice pridržane.

Brez pisnega dovoljenja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, dajanje na voljo javnosti (internet), predelava ali vsaka druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Odstranitev tega podatka je kazniva.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Za založbo: Andrej Černe, dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Ljubljana, 2012 Naklada: 300 izvodov Zasnova zbirke: Mojca Turk Oblikovanje in priprava za tisk: Matej Ovsenek, Nova komunikacija d.o.o.

Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Cena: 30 EUR Izdajo publikacije je podprla Javna agencija za knjigo RS. Prispevki so bili recenzirani.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 711.4:39(082) 572:711.4(082) ANTROPOLOŠKI vidiki načinov življenja v mestih / uredila Jaka Repič in Jože Hudales. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2012. - (Zupaničeva knjižnica ; št. 36) ISBN 978-961-237-563-8 1. Repič, Jaka 265582848

4

Kazalo 7 9

Kazalo slikovnega gradiva

Jaka Repič in Jože Hudales, Antropološki vidiki načinov življenja v mestih: Uvodnik

23

Ingrid Slavec Gradišnik, O profesorju Slavku Kremenšku

39

Marija Klobčar, Urbanost kot izziv slovenske etnologije in razmislek folkloristiki

59

Miha Kozorog, Proti »urbanosti«: Ohlapno strukturirane misli o ohlapno definirani temi

75

Bojan Baskar, Posredniki Evrope: Zamišljanja in uprizarjanja civilizacije v perifernih mestih

95

Nena Židov, Od etnologije podeželja do etnologije mest in razstave o brezdomstvu

115

Katja Jerman, Konstrukcija urbanega na primeru Nove Gorice: Funkcionalni, afektivni in identifikacijski odnos do mesta

143

Peter Simonič, Leksikografska metoda proučevanja mesta: Maribor – Evropska prestolnica kulture

171

Jerneja Ferlež, Maribor, urbana etnologija in nostalgija

187

Nina Vodopivec, »Dovolj je! Nismo številke, ljudje smo!« Industrijski delavci in posledice sodobnega prestrukturiranja

211

Jaka Repič, Umetnost, urbanost in diaspora: Kulturni center Museo conventillo Marjan Grum v Buenos Airesu

231

Damir Josipovič, Etnološko-geografska shajanja in razhajanja v definiranju urbanega prostora: Primera migracij in manjšinskih populacij

255

Mirna Buić, Proučevanje jezika v urbanem okolju Izole: Večjezične govorne prakse z vidika jezikovnih ideologij govorcev 5

6

277

Jerca Vidmar in Klemen Senica, Intencionalno uničevanje mesta v vojni: Srbski urbicid nad Vukovarjem

299

Rajko Muršič, Večkrajevna etnografija prostorov popularnoglasbenega življenja v Kanazavi in Krakovu

321

Stvarno kazalo

Kazalo slikovnega gradiva 54

Reklama za masivno pohištvo med Petelinjami in Selcami ob cesti v zaselek Gradec. Foto: M. Klobčar, avgust 2012.

176

Družabnost na enem od Živih dvorišč v Orožnovi ulici v Mariboru leta 2011. Foto: Marko Vanovšek.

179

Gosposka ulica v Mariboru v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Foto: Primož Premzl

182

Deklica na domačem dvorišču. Foto: Primož Premzl.

215

La Boca, uprizoritev tanga. Foto: Jaka Repič, Buenos Aires 2010.

218

Notranjost galerije Museo conventillo Marjan Grum. Foto: Jaka Repič, Buenos Aires 2010.

218

Umetniške skulpture Marjana Gruma. Foto: Jaka Repič, Buenos Aires 2010.

219

Marjan Grum. Foto: Jaka Repič, Buenos Aires 2010.

223

Kiparska upodobitev usmrtitve med povojnimi poboji v Sloveniji. Foto: Jaka Repič, Buenos Aires 2010.

224

Umetniški reprezentaciji množičnih grobov.

Foto: Jaka Repič, Buenos Aires 2010.

240

Karta 1: Členitev ljubljanskih četrtnih skupnosti na stavbno in demografsko homogene cone.

241

Karta 2: Indeks gibanja števila prebivalcev v obdobju 1991–2002.

242

Karta 3: Gostota prebivalstva MOL leta 2002.

243

Karta 4: Obdobja najbolj intenzivnega priseljevanja v MOL. 7

8

246

Karta 5: Značilnosti prostorske mobilnosti prebivalstva v MOL.

294

Ruševine mestnega muzeja v Vukovarju. Vir: Glavašević, 2010.

309

The Last Days of Jesus, Kuriozum – Klub muzyczny.

Foto: Rajko Muršič, Krakov 2003

311

Geoff Muldaur in Chocolate Brown Brothers Old Yazzo Jug Band, jazz klub Mokkiriya. Foto: Rajko Muršič, Kanazava 2001.

313

Tadeusz Pocieszynski in The Blues Mobile, jazz klub Kornet. Foto: Rajko Muršič, Krakov 2003.

315

Trzy żwawe Rosjanki, klub Awaria. Foto: Rajko Muršič, Krakov 2003.

316

Skupina Drama Queen, Meromero pochi. Foto: Rajko Muršič, Kanazava 2001.

Jaka Repič in Jože Hudales

Antropološki vidiki načinov življenja v mestih: Uvodnik

Zbornik Antropološki vidiki načinov življenja v mestih združuje raznovrstne prispevke raziskovalnih primerov in teoretskih razmišljanj o urbanosti v slovenski etnologiji in antropologiji. Nastal je na podlagi znanstvenega simpozija Urbana etnologija in antropologija na Slovenskem, ki ga je Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani priredil konec oktobra 2011 ob priložnosti počastitve osemdesetletnice prof. Slavka Kremenška in sedemdesetletnice oddelka. Simpozij je bil tudi tematsko nadaljevanje niza znanstvenih srečanj, ki jih v zadnjem desetletju namenjamo zgodovini naše vede in posebej delovanju oddelka in njegovih sodelavcev. Sledil je dvema simpozijema v spomin Borutu Brumnu (2005 in 2006), z izsledki, kasneje izdanimi v zbornikih (glej Muršič in Repič 2007; Muršič in Hrobat Virloget 2008), simpoziju o delu Nika Zupaniča leta 2006 (glej Muršič in Hudelja 2009) in znanstvenemu sestanku o delu Vilka Novaka v letu 2009 (glej Glasnik Slovenskega etnološkega društva 2010, letnik 50, številka 3, 4). To je pomembno za razumevanje nastanka in organizacije tega zbornika, saj so bili k sodelovanju vabljeni vsi, ki so bodisi želeli predstaviti refleksije na delo prof. Slavka Kremenška in širše na razvoj področja urbane etnologije in antropologije ali pa so želeli predstaviti svoje raziskave urbanosti.

Začetkom urbanih raziskav v etnologiji v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je seveda najmočnejši pečat vtisnil profesor Slavko Kremenšek, ki je razširil razumevanje predmeta etnologije in moderniziral klasično razumevanje okoliščin terenskega raziskovalnega dela. Širše pojmovanje discipline in odmik od proučevanja pretežno kmetstva k delavstvu in urbanim okoljem odsevata sledenje slovenske etnologije 9

pomembnim ­paradigmatskim spremembam in teoretskim usmeritvam primerljivim disciplinam v evropskem in svetovnem prostoru. V antropologiji so se namreč urbane raziskave uveljavile dokaj pozno, v ZDA zlasti pod vplivom socioloških in kasneje antropoloških raziskav urbanizma (npr. Park idr. 1925; Wirth 1928, 1938; Whyte 1943, Redfield 1947 in mnogi drugi), nekaterih celo z izjemno poglobljenim etnografskim pristopom (na primer Lewis 1961, 1968), v Veliki Britaniji pa na primer v t. i. manchestrski šoli, ki je z antropološke perspektive sprva obravnavala urbanizacijo in rudarska mesta, kasneje pa širši niz urbanih pojavov in socialnih sprememb v (po)kolonialni Afriki (npr. Epstein 1958, 1967; Gluckman 1961; Mitchell 1956, 1966, 1969; Cohen 1969).1 Kljub obetavnim začetkom pa so vse do osemdesetih let dvajsetega stoletja urbane raziskave ostajale pretežno na obrobju antropološke discipline (Sanjek 1990).

V Sloveniji prav knjiga prof. Slavka Kremenška Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem (1970) velja za pomembno prelomnico v slovenski etnologiji; z njo so postale urbane problematike eno najzanimivejših področij etnoloških raziskav in pomemben del razumevanja preteklih in sodobnih kulturnih oblik in načinov življenja na ravni vsakdanjosti. Uvedba urbanosti in delavske kulture kot predmeta raziskovanja v sicer ruralno in zgodovinsko orientirani etnologiji vsekakor ni bilo preprosto delo. V disciplini je bilo šele treba uveljaviti urbane raziskave kot del etnološkega zanimanja (Kremenšek 1980, 1994). Urbano etnološke raziskave so se večinoma ukvarjale z delavstvom oziroma različnimi vprašanji znotraj sklopa t. i. delavske kulture, kar je bilo napredno ne le s stališča razvoja discipline, temveč tudi aktualno in družbeno relevantno z vidika »duha časa« oziroma družbenopolitične ideologije. Njegov vpliv se je torej kazal predvsem v poglobljeni usmeritvi raziskovanja delavske kulture, ki so jo praviloma, a ne vedno, locirali v urbanih okoljih.2 Po drugi strani je bilo raziskovalno delovanje v etnologiji precej uniformirano, na primer s programom ETSEO (Kremenšek 1976), predvsem pa s pretežno zgodovinsko raziskovalno usmeritvijo in genetsko-strukturalnim teoretskim pristopom, do česar so bili kasneje nekateri raziskovalci dokaj kritični (glej na primer Brumen 2001; 10

1.

Našteta dela so le nekatera med mnogimi vplivnimi.

Za natančen pregled razvoja zgodnjih urbanih raziskav v antropologiji glej npr.

Blanton 1976, Fox 1977, Basham 1978 in Sanjek 1990.

2.

Kremenškovim raziskavam delavstva je sledilo več urbano etnoloških raziskav, ki jih na tem mestu ne naštevava (za tovrstne preglede primerjaj na primer publikacijo Etnolog 1994; Čebulj Sajko 2008; Repič 2008).

Muršič 1994, 2001).3 V Kremenškovem delu so bili namreč v središču pojmovanja etnologije vedno historični materializem, zgodovinski način razmišljanja in zgodovina nasploh, kar se očitno pokaže tudi v njegovem pojmovanju etnologije kot »specializirane discipline historiografskega značaja« (Kremenšek 1960). Etnologija je predstavljala »zgodovinsko vedo«, kar je zaznamovalo tudi specifične pristope k raziskovanju urbanih tematik. Čeprav je prav Kremenšek zanimanje etnologije iz prevladujoče zazrtosti v preteklost zavestno in poudarjeno postavljal v sodobnost, pa je sam pri svojem etnografskem raziskovalnem delu ostajal v preteklosti; s časom po letu 1945 se raziskovalno skorajda ni ukvarjal. Nihanje med opredelitvijo za »zgodovinskost« discipline in za večji poudarek na raziskovanju sodobnosti se kaže tudi še kasneje: Poglavitna pri tem je vsekakor zgodovinskost, se pravi razvojno gledanje na predmet preučevanja … Koliko je in bo pri tem še ostalo načelnega starinoslovja in kolikšen del preučevanja sodobnega življenja bo postavljen na resnično zgodovinske tire bo pokazala bodočnost. Tudi se ne ve, koliko sedanjih strokovnjakov bo ostalo le pri predvčerajšnjem vaškem življenju in koliko pa se jih bo lotilo tudi povsem sodobnih, mehaniziranih in opustelih vaških naselij, industrijskih naselij in mest … (Kremenšek 1978: 58­–59)

3.

Ingrid Slavec Gradišnik pa nasprotno trdi, da ta kritika ni najbolje utemeljena, saj je bil prof. Kremenšek zelo odprt za različne raziskovalne pristope in tematike (glej njen prispevek v tem zborniku).

Ne glede na občasno poudarjanje pomena raziskovanja sodobnega življenja v industrijskih naseljih in mestih se je večina urbanih raziskav usmerila predvsem v proučevanje njihovega zgodovinskega razvoja (ena od izjem v tem obdobju je na primer Ravnik 1981). Prof. Borut Brumen pa je slabosti pri raziskovanju urbanosti v slovenski etnologiji poleg pretežne zazrtosti v preteklost videl tudi v tem, da vse do srede devetdesetih let nismo zares sprejeli pojma urbanosti kot kulturne kategorije (1994, 1995b). Med drugim je kritiziral enačenje mestne in urbane kulture, saj je »mesto v prvi vrsti termin za opredeljevanje naselbinske oblike in urbanost kvalitativna kategorija za opredeljevanje določenih načinov življenja (in mišljenja!) ter njihovih kulturnih vsebin« (Brumen 1995b: 163). Urbanost je po njegovem mnenju lahko uporabna kategorija, s katero obravnavamo socialno kompleksnost in »multi11

kulturno različnost« (Brumen 1995a: 7). Tako je tudi razširil pojmovanje navezave med konceptom urbanosti in mestom, saj je »urbani etos« širše značilen za sodobno družbo (Brumen 1994). Prav tako je Brumen nasprotoval mnenju, da so ob paradigmatskih spremembah discipline in uvedbi »antropologije« v kurikulum oddelka na začetku devetdesetih zlata leta slovenske urbane etnologije že minila, in je celo predvideval, da se bodo šele izoblikovala.4 Takšni metodološki in teoretski premisleki so vodili nadaljnji razvoj področja urbane etnologije in antropologije v teoretskem in etnografsko raziskovalnem smislu, ki ga odseva veliko število raziskav mest in v mestih oziroma urbanih družbenih pojavov v zadnjih letih (primerjaj Jezernik 1999; Repič 2008).

Področje urbanih raziskav se je do osemdesetih let dvajsetega stoletja resda le s težavo uveljavljalo v socialni in kulturni antropologiji, a je sedanje stanje povsem drugačno (podobno velja tudi za slovensko etnologijo/ antropologijo). V zadnjih dveh desetletjih so se antropološke raziskave v mestih dodobra zasidrale, področje urbane antropologije pa se je povsem uveljavilo in dalo tudi nekatere za širšo družboslovje teoretsko izjemno pomembne tekste (zgolj nekaj primerov: Hannerz 1992; Nas 1993; Low 1999; Sassen 2001; Low in LawrenceZuñiga 2003; Massey 2010). Po drugi strani pa so se z novo pridobljeno samoumevnostjo raziskovanja mest ali različnih družbenih in kulturnih pojavov v urbanih okoljih pojavili tudi utemeljeni dvomi o teoretski uporabnosti pojma urbanost (glej Kozorog, ta zbornik). Ta je namreč zelo različno definirana, največkrat pa vključuje intenzifikacijo in kompleksnost različnih procesov, socialnih odnosov in struktur moči (na primer Hannerz 1980, 1992; Low 1996; Southall 1998). »Koncentracija socialnih odnosov splošno opredeljuje najbolj temeljno značilnost, ki je skupna za mesta v vseh časih in prostorih« (Southall 1998: 9). Zato se nekateri razmisleki vračajo h kriteriju mesta (city), oziroma urbanega prostora (na primer Erdentug in Colombijn 2002), kjer so povezave med širšimi družbenimi in kulturnimi procesi ter človeškimi izkustvi in načini življenja najbolj intenzivni in očitni.

Mesto kot prizorišče vsakdanjih praks omogoča pomembne vpoglede v povezave makroprocesov s 12

4.

Vse to je bilo sicer že večkrat prediskutirano, zato se v podrobnosti razvoja slovenske urbane etnologije in antropologije ne spuščava nič bolj, kot je to potrebno za razumevanje konteksta organizacije zbornika.

teksturo in zgradbo človeškega izkustva. /.../ »Mesto« torej ni reifikacija, temveč središče kulturnih in družbenopolitičnih manifestacij urbanega življenja in vsakdanjih praks (Low 1996: 384).

Premislek o vlogi mest in različnih urbanih pojavov na sodobno življenje je pomembno vsaj zaradi še vedno izjemno močnega globalnega procesa urbanizacije družb, pa tudi za boljše razumevanje časa, v katerem živimo. Več kot polovica svetovnega prebivalstva že živi v mestih, ruralno-urbana migracija, urbanizacija in vrsta urbanih problemov pa so še vedno globalno izjemno pomembni pojavi in predstavljajo tako raziskovalni kot tudi družbeni izziv.

Zbornik Antropološki vidiki načinov življenja v mestih združuje različne vidike razumevanja slovenske urbane etnologije in antropologije ter obravnave raziskovalnih primerov. Prvi del zbornika se tematsko pokriva s posvetitvijo znanstvenega sestanka profesorju Slavku Kremenšku, teoretičnemu razumevanju urbanosti oziroma njegove konstrukcije in refleksijam na uveljavljanje urbanih raziskav v etnologiji, folkloristiki in muzejski stroki. Profesorju Kremenšku je sicer eksplicitno namenjen predvsem prvi članek avtorice Ingrid Slavec Gradišnik, čeprav njegovo vlogo osvetljujejo tudi nekateri drugi prispevki, ki sicer primarno obravnavajo različna tematska vprašanja. V članku se Ingrid Slavec Gradišnik torej posveča profesorju Slavku Kremenšku, ki je bil s svojim raziskovalnim in pedagoškim delom za nekaj generacij etnologov nedvomno osrednja osebnost in je zaznamoval pomembno etapo razvoja discipline. Tako razume tudi njegov doprinos k utemeljitvi etnoloških raziskav mest in v mestih.

Urbane raziskave je razumel kot organski del sodobne etnologije oziroma njenih vsebinskih, problemskih in metodoloških izhodišč in usmeritev. S tem je slovensko etnologijo postavil na raven, ki je bila primerljiva sorodnim disciplinam po Evropi. Avtorica pa svojih ugotovitev ne utemeljuje zgolj z zgodovinskim pregledom Kremenškovega delovanja. Njegovo delo postavi tudi v mednarodne primerjave in skozi osebno refleksijo znanstvenega sodelovanja z njim poudari uveljavljanje širine etnološke discipline, posebej na področju urbanih raziskav in raziskav delavske kulture.

Sklop se nadaljuje s prispevkom Marije Klobčar, naslovljenim Urbanost kot izziv slovenske etnologije in razmislek folkloristiki. Skozi prizmo številnih Kremenškovih prispevkov in prispevkov nekaterih drugih etnologov v sedemdesetih in osemdesetih letih dvajsetega stoletja opiše pot slovenske etnologije od »kmetologije« do raziskav na osi ljudsko–meščansko–delavsko–urbano. Posebej natančno obravnava nekatere poteze vodilnega (in edinega) raziskovalnega projekta tega časa ETSEO, ki je po njenem mnenju povezal raziskovalne prakse 13

številnih slovenskih etnologov in bil s temeljnimi etnološkimi projekti – predvsem s tedaj zasnovanimi monografijami – usmerjen v končno sintezo načina življenja Slovencev v dvajsetem stoletju. Ob refleksiji raziskovalnih in teoretskih sprememb, ki jih je v Sloveniji prineslo uveljavljanje antropologije, pa razmišlja tudi o vlogi urbanega v folkloristiki. Pregleda usmeritve slovenske folkloristike ter kritično ovrednoti njeno polje raziskav in sodobnih pristopov, ki so pogosto prepoznavni prav v odnosu do urbanega.

Naslednji prispevek Proti »urbanosti« Mihe Kozoroga opozori na pogosto nekritično rabo pojma »urbano« v vsakdanjem govoru ter medijskem in političnem diskurzu, pa tudi na ohlapno definiranost koncepta urbanosti v znanstvenem diskurzu. Ta je po njegovem prepričanju vsaj neuporaben, če ne celo škodljiv, saj diskurzi o urbanosti skrivajo določene ideološke pasti. Urbanost se namreč pogosto pojavlja v dominantnem diskurzu in nosi pozitivne kulturne konotacije, opredeljuje pa ga v nasprotju do ruralnosti, ki se ji pripisuje negativne konotacije. Avtor nadaljuje, da takšna raba ljudi, ki ne živijo v urbanih središčih, marginalizira, in opozori na to, da se v antropologiji premalo pozornosti posveča kritični obravnavi tega problema. Njegov članek odpira pomemben vidik razprav v zborniku, saj poleg kritične obravnave urbanih raziskav v slovenski etnologiji in antropologiji predlaga tudi resen razmislek o temeljnih teoretskih konceptih, predvsem urbanosti, za katero meni, da ni zgolj znanstveni koncept, temveč je predvsem obremenjena z ideološkimi konotacijami.

Vprašanja konstrukcije urbanosti se loti tudi Bojan Baskar, a s precej drugačnega zornega kota. Njegov prispevek z naslovom Posredniki Evrope: Zamišljanja in uprizarjanja civilizacije v perifernih mestih obravnava, kako se v Evropi, zlasti v perifernih mediteranskih mestih, zamišlja in uprizarja civilizacijo. Prispevek izhaja iz kritike družbenopolitičnega dojemanja kulturnih razlik in meja med severozahodno Evropo in Mediteranom. Navezuje se na raziskave lokalnih diskurzov in načinov, kako so različne elite opredeljevale in uporabljale pojme civilizacija, kultura in urbanost, z namenom oblikovanja struktur moči. Diskurze o civilizaciji in kulturi, kot so si ju zamišljali v mediteranskih mestih, pa tudi drugod po Evropi, postavlja v širši družbenopolitični kontekst percepcije zatona blišča Mediterana in vzpona zahodne Evrope kot regije razvitosti, napredka in moči na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja. Globalni premiki moči in vpliva so vidni še danes, zlasti pri sodobnih diskurzih o nazadovanju dedičev nekdanjih močnih civilizacij in imperijev. Prav mesta v Evropi in Mediteranu pa so bila in so še vedno posredniki zamišljanja civilizacije, kulture in celo sodobnih regionalizmov.

14

Nena Židov se v prispevku Od etnologije podeželja do etnologije mest in razstave o brezdomstvu sprašuje, kako so kustosi in kustodinje Slovenskega etnografskega muzeja od sedemdesetih let dvajsetega stoletja sledili novim teoretičnim smernicam slovenske etnologije in v svoj delokrog poleg kmečkega okolja začeli vključevati tudi mesto in profesionalne skupine. Ob priznavanju upravičenosti kritičnih ocen (ne)uveljavljanja novih teoretičnih premislekov v etnoloških muzejih v osemdesetih in devetdesetih letih dvajsetega stoletja, ter z zavračanju ocen, da se v etnografskih muzejih še vedno srečujemo z »zamrznjenimi nostalgičnimi podobami predvojne kmečke kulture«, avtorica našteje številne razstave in projekte z izrazito mestno oziroma trško tematiko.

Prve takšne razstave segajo že v šestdeseta leta, z njimi pa utemeljuje, da je vključevanje mest v delovanje muzeja že dlje časa samo po sebi umevno. V članku opozori na eno zadnjih razstav z izrazito urbano tematiko, Življenje na ulici – o brezdomstvu na Slovenskem, ki sta jo Nena Židov in Luna Jurančič v Slovenskem etnografskem muzeju postavili leta 2010, v evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti.

S tem se je muzejska stroka vključila v projekte na področju družbenega vključevanja in obravnavanja družbeno aktualnih urbanih tematik.

Zbornik se nadaljuje s sklopom prispevkov o konstrukciji in konceptualizaciji urbanega v slovenskih mestih ter obravnavi različnih posledic družbenopolitičnih sprememb. Katja Jerman v prispevku Konstrukcija urbanega na primeru Nove Gorice obravnava tri vrste odnosov Novogoričanov do mesta. Funkcionalni, afektivni in identifikacijski odnosi do mesta namreč kažejo navezanost na kraj, proces konstrukcije urbanega, ponazarjajo pa tudi oblikovanje odnosov med prebivalci Nove Gorice. Izhodišče prispevka je, kako lokalno prebivalstvo doživlja, konceptualizira, artikulira in uporablja prostor, v katerem živi. Avtorica socialno konstrukcijo urbanega prostora Nove Gorice umesti v širši kontekst gradnje mesta in osebnih izkustev ter praks priseljevanja, bivanja in participacije v mestu, ter rabe in prepoznavanja urbanega prostora. V prispevku analizira, kako posamezniki oblikujejo in artikulirajo pomene o mestu in odnose do mesta in kako slednji vplivajo na izoblikovanje vsakdanjih praks in socialnih identitet. Obravnava pa tudi kategorije pripadnosti, od staroselcev, domačinov, okoličanov in priseljencev, ki pa mesto vidijo na različne načine oziroma z njim gradijo specifične odnose. Pripadnost razume kot proces, ki poteka v kontekstu konstrukcije urbanosti in vpletenosti v lokalno družbo in ekonomijo.

Peter Simonič v prispevku Leksikografska metoda proučevanja mesta: Maribor – Evropska prestolnica kulture oceni kulturni projekt, ki ga je predlagal in izvedel za EPK. Uredil je Leksikon mariborske družbe in kulture, v katerem je 160 avtorjev nanizalo 500 gesel z 15

različnih področij mariborskega urbanega življenja. Avtor je izdajo leksikona zasnoval kot antropološko-aplikativni projekt, namenjen revitalizaciji mesta in kot odlično gradivo za teoretski premislek o urbani skupnosti, njenem spominu in vizijah razvoja. Po njegovem mnenju ima prav kulturna antropologija v številnih teoretskih izhodiščih posebno komparativno prednost pred drugimi disciplinami; nenehno se namreč sprašuje o procesih identifikacije in ustvarjanja pripadnosti določenemu prostoru/kraju. Članek predstavlja »etnografijo produkcijskega procesa in antropološko evalvacijo njegovih sestavin«, zato avtor v članku podrobno analizira produkcijski proces, epistemologijo projekta ter družbeno-zgodovinske danosti, ki so pogojevale nastanek leksikona. Ne glede na različne pozitivne in negativne odziva na projekt avtor upravičeno sklepa, da je Leksikon mariborske družbe in kulture prvi mestni leksikon v Evropi in zaradi vsestranskega zanimanja za različne družbene podsisteme in življenjske sfere odpira nove možnosti za afirmacijo antropologije v enaindvajsetem stoletju.

Jerneja Ferlež v prispevku Maribor, urbana etnologija in nostalgija na primeru mesta, ki »velja za eno od etnološko najbolj raziskanih mest«, pri čemer omenja številne monografske etnološke raziskave, ki so nastajale že kmalu po paradigmatski usmeritvi v raziskovanje urbanih okolij v slovenski etnologiji, razmišlja o znanstvenem in predvsem družbenem dometu navedenih etnoloških del v Mariboru. Kot primer se v prispevku posveča predvsem odzivom, ki so jih imele njena monografija Mariborska dvorišča: Etnološki oris iz leta 2001, uporaba v njej zbranega gradiva v dokumentarnem filmu ter njena aktualizacija leta 2010 s pobudo Živa dvorišča. V okviru pobude je skupina mladih aktivistov organizirala oživitev opustelih dvoriščnih površin, kar je kljub avtoričinim »nenostalgičnim pristopom in namenom« sprožilo vrsto nostalgičnih odzivov. Avtorica kljub začetnemu nelagodju, da tovrstna uporaba rezultatov njenega resnega in znanstvenega pristopa v novih oblikah sporočanja vnaša poenostavljanje, laičnost, morda celo nestrokovnost in znanstvenikovo delo degradira, vendarle sklene, da tovrstne metamorfoze znanstvenih prizadevanj omogočajo reflektiranje njenih rezultatov v širšem krogu, na več načinov, kar zvišuje urbano identiteto meščanov.

Nina Vodopivec v članku Dovolj je! Nismo številke, ljudje smo! obravnava industrijske delavce in posledice sodobnega prestrukturiranja trga dela, podjetij, zaposlitvenih politik in zdravstva. Članek temelji na raziskavah, izvedenih med industrijskimi delavkami in delavci v različnih slovenskih podjetjih, na primer v Predilnici v Litiji in v Muri, obravnava pa problem poklicnih bolezni in psihofizičnih posledic kot vpliva prestrukturiranja dela. Prispevek razkriva probleme delavcev, pa tudi »njihovo doživljanje in manevriranje v 16

okviru sodobnih izključenih pozicioniranosti«. Reorganizacijo dela, podjetij in delovne zakonodaje pogosto vidimo le z ekonomskega zornega kota, članek pa opozori na oblikovanje institucionaliziranih družbenih neenakosti in zajema še druge kompleksne socialne, zdravstvene in kulturne posledice teh procesov.

Naslednji sklop prispevkov obravnava različne vidike kulturne kompleksnosti v mestih. Jaka Repič v prispevku z naslovom Umetnost, urbanost in diaspora: Kulturni center Museo conventillo Marjan Grum v Buenos Airesu obravnava povezavo med izkustvom izgnanstva in migracije oziroma diaspore ter umetniškim ustvarjanjem. Obravnava slovenskega umetnika Marjana Gruma, ki živi in ustvarja v urbani četrti La Boca v Buenos Airesu, in predstavi, na kakšne načine se v njegovem zelo raznovrstnem opusu umetniškega ustvarjanja izražajo prepleti sledov izkustev izgnanstva, socialnih spominov na vojno in povojne poboje v domovini, življenja v Argentini in ustvarjanja v Boci. Umetnost obravnava kot delovanje, ki je vključeno v širše socialne in kulturne kontekste, o umetniškem ustvarjanju Marjana Gruma pa razmišlja skozi samoprezentacije, odnose s slovensko diasporično skupnostjo v Argentini, vključenost v umetniške svetove in ne nazadnje v specifično urbanost Buenos Airesa in mikrolokacije.

V naslednjem članku, naslovljenem Etnološko-geografska shajanja in razhajanja v definiranju urbanega prostora, avtor Damir Josipovič obravnava migracije manjšine v Ljubljani ter analizira razlike in podobnosti pri geografskem in etnološko-antropološkem raziskovalnem pristopu. Pri tem ne išče meje med disciplinama, ampak ga zanimajo prepletanja in medsebojna oplajanja različnih disciplinarnih pristopov pri definiranju in členitvah urbanega prostora oziroma njegove socio-demografske strukture skozi mikrogeografsko analizo naselitve manjšinskih populacij in notranjih urbanih migracij. Mesto Ljubljana predstavi kot prizorišče močne demografske rasti in imigracije, v zadnjih desetletjih pa tudi emigracije v bližnja predmestna naselja, predvsem pa procesa notranjega prerazporejanja prebivalstva med različnimi območji mesta. S tovrstnimi tokovi ljudje oblikujemo in konceptualiziramo urbani prostor, obenem pa nam upoštevanje te dinamike preprečuje posploševanje in esencializiranje pri proučevanju urbanih načinov življenja.

Mirna Buić v prispevku Proučevanje jezika v urbanem okolju Izole obravnava večjezične govorne prakse oziroma načine, s katerimi govorci v Izoli situacijsko oblikujejo, vzdržujejo ali brišejo meje med različnimi skupnostmi, jezikovnimi variantami in obenem (re) producirajo jezikovne ideologije. Izola je jezikovno, kulturno in etnično heterogeno in bogato okolje. Prispevek začne s pregledom 17

9 789612 375638

36

Uredila Jaka Repič in Jože Hudales

Alenka Bartulović

Antropološki vidiki načinov življenja v mestih

ISBN 978-961-237-563-8

vidiki Antropološki načinov življenja v mestih

Ljubljana 2012