Blizu doma

Kadar otroke diagnosticiramo in obravnavamo ločeno od njihovih staršev, ti otroci plačujejo ceno za proces, za katerega sami v prvi vrsti niso odgovorni. Kako potem sodelovati s starši in jih vključiti v proces podpore in pomoči kot soustvarjalce procesa?

Kako opreti sodelovanje z družino na vire moči? Kako strokovni delavec prepozna, kateri vzorci delovanja ga ovirajo pri delu, in kako ugotovi, da pomoč, ki jo nudi, ni pomoč, ki jo ljudje potrebujejo?

Ta monografija je osnovana na izkustveni sistemski terapiji, imenovani tudi gestaltizkustvena družinska terapija ali k izkušnjam usmerjeni procesi psihosocialne podpore in pomoči. Zato knjiga išče odgovore na zgornja vprašanja »blizu doma«. Spodbuja premik od strokovnega delovanja, ki je usmerjeno k posamezniku, k strokovnemu delovanju, ki je usmerjeno k družinam, ter ponuja orodja, ki so za ta premik potrebna. Na podlagi interakcijskih vzorcev, ki jih pogosto srečujemo v praksi, priročnik zelo konkretno in praktično opisuje, kako uspešno sodelovati s starši in z otroki v družinah, kjer težave vzdržuje že samo delovanje družine, ali v družinah, ki se soočajo z dodatnimi nalogami zaradi otrokovih dispozicij, razvoja ali oviranosti, ali zaradi zunanjih okoliščin, ki vplivajo na kakovost družinskega življenja.

V knjigi so predstavljene tudi relevantne teorije, ki so pospremljene z informativnimi rezultati raziskav, instruktivnimi smernicami in s pojasnjevalnimi zgledi iz prakse. Knjiga bo v praktično pomoč in v navdih strokovnim delavcem, ki delajo na raznolikih področjih psihosocialnega dela, da bi v prihodnje (odločneje) delovali na ustvarjalen, prožen in celosten način ter znali aktivirati socialno mrežo klientov.

Monografija je, poleg strokovnim delavcem, namenjena vsem, ki so vključeni v procese podpore in pomoči (npr. prostovoljcem, študentom). Ne nazadnje je zanimiva tudi za starše, saj ponuja shematski pregled interakcij med otroki in starši in s tem dodaja dragocen prispevek k razumevanju teh kompleksnih odnosov.

ISBN 978-961-237-650-5

9 789612 376505

Blizu doma

Tovrstne opredelitve otrok pozabijo izpostaviti, da imajo ti otroci tudi biološke ali socialne starše, ki imajo lahko svoj delež pri nastanku in/ali vzdrževanju omenjenih težav, a hkrati lahko tudi bistveno prispevajo k njihovi razrešitvi. Starši so namreč v življenju otrok ključnega pomena, saj posredujejo matrico, s katero otrok vstopa v svet.

Roel Bouwkamp Sonja Bouwkamp

Otroci z izstopajočim vedenjem, spregledani otroci, otroci z agresivnim vedenjem, plašljivi otroci, zlorabljeni otroci, zanemarjeni otroci, otroci, ki postopajo, otroci, ki povzročajo nevšečnosti, otroci v rejniški družini, otroci v zavodu … Označeni otroci torej.

Roel Bouwkamp Sonja Bouwkamp

Blizu doma PRIROČNIK ZA DELO Z DRUŽINAMI Ravnanje z interakcijskimi vzorci v družini, pri procesih podpore in pomoči ter na področjih psihosocialnega dela

BLIZU DOMA Priročnik za delo z družinami Ravnanje z interakcijskimi vzorci v družini, pri procesih podpore in pomoči ter na področjih psihosocialnega dela

Roel Bouwkamp in Sonja Bouwkamp v sodelovanju s Claro Bartelds

Urednica slovenske izdaje: Mija M. Klemenčič Rozman Prevod: Stana Anželj

Blizu doma: priročnik za delo z družinami Ravnanje z interakcijskimi vzorci v družini, pri procesih podpore in pomoči ter na področjih psihosocialnega dela Naslov izvirnika: Dicht bij huis: Praktijkboek werken met gezinnen. Aanpak van patronen in gezin, hulpverlening en werkveld © De Tijdstroom Uitgeverij/Roel and Sonja Bouwkamp, 2013 © za prevod: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2014 Avtorja: Roel Bouwkamp in Sonja Bouwkamp v sodelovanju s Claro Bartelds Uredila in uvod k slovenski izdaji napisala: Mija M. Klemenčič Rozman Iz nizozemščine prevedla: Stana Anželj Recenzentki: Alenka Kobolt, Gabi Čačinovič Vogrinčič Lektorirala: Eva Vrbnjak Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Oblikovanje naslovnice: Floortje Bouwkamp Založili in izdali: • Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, zanjo Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete • Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, zanjo Janez Krek, dekan Pedagoške fakultete • Inštitut za družinsko terapijo, Ljubljana, zanj Mija Marija Klemenčič Rozman, direktorica Ljubljana, 2014 Prva izdaja Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Naklada: 400 izvodov Cena: 29,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost.

Izdaja te knjige je bila pripravljena z največjo skrbnostjo. Avtorji, uredništvo in založba ne odgovarjajo za morebitne nepopolno ali napačno prevzete informacije v knjigi. Predlogi izboljšav v knjigi predstavljenih podatkov so dobrodošli.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 316.622(035) BOUWKAMP, Roel Blizu doma : priročnik za delo z družinami : ravnanje z interakcijskimi vzorci v družini, pri procesih podpore in pomoči ter na področjih psihosocialnega dela / Roel Bouwkamp in Sonja Bouwkamp v sodelovanju s Claro Bartelds ; urednica slovenske izdaje Mija M. Klemenčič Rozman ; prevod Stana Anželj. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete : Pedagoška fakulteta : Inštitut za družinsko terapijo, 2014 Prevod dela: Dicht bij huis ISBN 978-961-237-650-5 (Znanstvena založba Filozofske fakultete) 1. Bouwkamp, Sonja 274117376

Tistim, ki kljub vsemu ĹĄe naprej verjamejo v moÄ?, ljubezen in angaĹžiranost, ki jih najdemo blizu doma.

Kazalo Beseda urednice 9 Knjigi na pot 15 Uvod 17 Prvi del: vzorci interakcij v družinah Prvo poglavje: Navezanost, družinski vzorci in procesi učenja

23

Drugo poglavje: Vzorci interakcij med staršem in otrokom

43

1.1 Navezanost in stili navezanosti 1.2 Varna navezanost 1.3 Preokupirana navezanost 1.4 Plašljiva navezanost 1.5 Odklonilna navezanost 1.6 Ambivalentna navezanost 1.7 Ne-varna navezanost in motnja navezanosti 1.8 Komplementarni vedenjski vzorci med staršem in otrokom 1.9 Procesi učenja v družini 2.1 Popustljiv starš – impulziven, jezen otrok 2.2 Razumevajoč starš – odprt, igriv otrok 2.3 Ljubeč starš – srečen, kompetenten otrok 2.4 Zaščitniški starš – lojalen otrok 2.5 Pretirano zaskrbljen starš – negotov otrok 2.6 Avtoritaren starš – prilagojen otrok 2.7 Kaznujoč starš – užaljen otrok 2.8 Nasilen starš – zastrašen otrok 2.9 Zanemarjajoč starš – izgubljen otrok 2.10 Nedosleden starš – težaven otrok 2.11 Nezanesljiv starš – nestabilen otrok 2.12 Neodrasel starš – postaršen otrok 2.13 Sestavljeni družinski vzorci in motnje osebnosti 2.14 Razlikovanje med zdravimi in nezdravimi družinskimi vzorci

23 28 29 30 31 33 34 36 39

44 51 58 65 72 82 91 100 110 118 126 134 144 146

Drugi del: vzorci v procesih podpore in pomoči Tretje poglavje: Vzorci interakcij, ki jih izzove klient

155

Četrto poglavje: Vzorci interakcij, ki jih izzove strokovni delavec

173

Peto poglavje: Strokovni delavec kot zdrav odrasli

187

3.1 Klient kot jezen, impulziven otrok 3.2 Klient kot priden, prilagojen otrok 3.3 Klient kot užaljen otrok 3.4 Klient kot zastrašen otrok 3.5 Klient kot izgubljen otrok 3.6 Klient kot težaven otrok 3.7 Klient kot nestabilen otrok 3.8 Diferenciacija in zlitje

4.1 Strokovni delavec kot popustljiv starš 4.2 Strokovni delavec kot razumevajoč starš 4.3 Strokovni delavec kot zaščitniški starš 4.4 Strokovni delavec kot zahteven, avtoritaren starš 4.5 Strokovni delavec kot kaznujoč starš 4.6 Strokovni delavec kot nasilen starš 4.7 Strokovni delavec kot zanemarjajoč starš 4.8 Strokovni delavec kot selektiven starš 4.9 Strokovni delavec kot nedosleden starš 4.10 Strokovni delavec kot nezanesljiv starš

5.1 Strokovni delavec kot ljubeč starš 5.2 Zdravo in nezdravo vedenje 5.3 Osebni razvoj: postati dober starš zase 5.4 Strokovni delavec kot (začasen) dober starš 5.5 Strokovni delavec kot zdrav model 5.6 Jeffrey Young: strokovni delavec kot zdrav odrasli 5.7 Zdrav odrasli: dober starš in zdrav otrok 5.8 Rezultati raziskav o interakcijskih vzorcih med strokovnim delavcem in klientom

155 157 159 161 163 166 168 171 174 175 176 177 179 180 181 183 184 185 187 190 190 191 192 193 193 195

Tretji del: vzorci na področjih psihosocialnega delovanja Šesto poglavje: Vzorci na področjih psihosocialnega dela brez nastanitve 6.1 Individualni klient kot ljubljenec socialnega dela

203 203

6.2 Razvoj na področju ambulantnega varovanja duševnega zdravja 6.3 Ugotovitveni postopek pri delu z otroki in mladostniki brez nastanitve 6.4 Delo s partnerskim odnosom in z družino brez nastanitve 6.5 Naloge, cilji in odgovornosti strokovnega delovanja v procesih podpore in pomoči 6.6 Prednosti in slabosti individualnega in k družini usmerjenega pristopa 6.7 Sodelovanje med strokovnim delavcem in klientovimi bližnjimi 6.8 Učinkovitost h kontekstu usmerjenega pristopa

Sedmo poglavje: Vzorci na področju varovanja duševnega zdravja 7.1 Usmerjenost h klientu 7.2 Ovire za uspešno sodelovanje z družino 7.3 Stik z družino in klientova avtonomija 7.4 Funkcije družine za klienta 7.5 Iz družine napravimo zaveznika 7.6 Dobro sodelovanje pomeni manj ukrepov brez privolitve 7.7 Učinkovitost intervencij v družini na področju varovanja duševnega zdravja

204 205 210 214 216 220 223

225 225 227 229 231 236 237 241

Osmo poglavje: Vzorci na področju zaščite otrok in mladostnikov

243

Deveto poglavje: Vzorci na področju institucionalnega varstva otrok in mladostnikov

269

8.1 Družinski skrbnik ali zaščitnik mladih?

8.2 Namestitev otroka zunaj družine kot ukrep zaščite mladih 8.3 Trikotna razmerja pri namestitvi otroka zunaj družine 8.4 Družinski skrbnik in družinski coach 8.5 Vplivanja in pogajanja na področju zaščite otrok in mladostnikov 8.6 Dvojna naloga družinskega skrbnika 8.7 Paralelni procesi na področju zaščite otrok in mladostnikov 8.8 Pasti za družinskega skrbnika

9.1 Spremembe na področju institucionalnega varstva otrok in mladostnikov 9.2 Interakcijski vzorci med strokovnimi delavci, otroki in mladostniki ter starši 9.3 K družini usmerjena pomoč na področju institucionalnega varstva otrok in mladostnikov 9.4 Vključeni starši izboljšajo strokovno pomoč 9.5 Učinkovite intervencije pri mladoletniškem prestopništvu

243 245 248 249 250 255 260 264

269 270 273 274 275

9.6 Značilnosti k družini usmerjene pomoči 9.7 Sodelovanje v trikotniku klient‒starš‒strokovni delavec 9.8 Konflikti v sodelovanju znotraj trikotnika klient‒starši‒strokovni delavec 9.9 Pet načinov za ravnanje s konflikti 9.10 Kako ravnajo s konflikti vodje skupin 9.11 Skupno prizadevanje za delovni odnos

Deseto poglavje: Kako procesi podpore in pomoči izostanejo in se ustavijo

10.1 Procesi podpore in pomoči ranljivim družinam 10.2 Strokovna pomoč izostane 10.3 Navzdol obrnjena spirala pri procesih podpore in pomoči ranljivim družinam 10.4 Kaj naredi organizacija s signali, da gredo stvari narobe?

10.5 Strokovna pomoč se ustavi

Enajsto poglavje: Kako preprečiti izostajanje in zaustavitev procesov podpore in pomoči 11.1 Moč osebne intervencije 11.2 Pogoji za kakovosten sodelovalen odnos 11.3 Kompetence za kakovosten sodelovalen odnos 11.4 Kontinuum podpore in pomoči 11.5 Ustvarjanje zaupanja in pobude 11.6 Součinkovanje pogojev in kompetenc

276 277 280 284 287 291

297 297 297 299 307 310

313 313 314 319 338 342 345

Za konec 347 Priloga: K vzorcem usmerjen model intervizije 349 Literatura 353 O avtorjih 373 Stvarno kazalo 375

Beseda urednice Področje metod in pristopov v procesih podpore in pomoči družinam se v našem strokovnem prostoru ne ponaša s preštevilno literaturo. Morda zato, ker je delo z družino tako znanstveno kot strokovno težko ulovljiv pojav, saj gre za vsakokrat novo situacijo sodelovanja z zelo kompleksnim sistemom, ki se skladno z družbenimi dogajanji prožno spreminja. Morda tudi zato, ker je poleg kompleksnosti družina sistem, ki je družbeno normiran in kot tak vrednostno nasičen (spomnimo se zgolj razprav leta 2011 ob poskusu sprejema Družinskega zakonika), in je zaradi tega ukvarjanje s tem sistemom vedno tudi občutljivo. Ne nazadnje pa je eden od razlogov lahko tudi ta, da stroke na področju psihosocialnega dela še vedno prepogosto udejanjajo formulo individualnega pristopa. Iz slednjega izhodišča snujeta svojo kritično držo tudi avtorja knjige in bralcu ponujata argumente, zakaj stopiti bližje domu in predvsem kako.

Ker gre za prevod dela z nizozemskega govornega področja, je bilo precej pozornosti namenjene iskanju izrazov, ki bodo odsevali odtenke izvirnega besedila in bili primeren ekvivalent za pomene v slovenskem prostoru. Sočasno s tem pa je bilo precej pozornosti namenjene tudi upoštevanju sodobnih diskurzov na področju psihosocialnega dela. Pri tem ne gre za kapricioznost pri uporabi izrazoslovja, temveč za zavedanje, da besede ustvarjajo pomene, s pomeni pa konstruiramo naše svetove. V nadaljevanju je zato nekaj vrstic namenjenih razmisleku o uporabljenem besedišču.

V knjigi je mnogokrat rabljena edninska oblika besede družina, saj so pristopi in modeli pisani kot metodična izhodišča za delo s posamezno družino. Upam, da ta edninska raba v zadovoljivi meri naglaša tudi pomen nujno potrebne tenkočutne pozicije psihosocialnih strok, da je vsaka družina edinstvena kljub smernicam in metodiki, s katero te stroke stopajo v bližino doma. Obenem pa je treba poudariti, da edninska raba besede družina ne implicira ene »prave« oblike družine. V tem smislu bi bilo dejansko primerneje uporabljati množinsko obliko, torej termin »družine« (Berger in Berger, 1983, v Rener, 2006), saj nakazuje mnoštvo obstoječih in porajajočih se sobivanj, ki jih posamezniki, ki jih soustvarjajo, opredeljujejo1 1

Avtorica Rener (2006) zagovarja stališče, da bi bila še bolj smiselna raba pojmov »domače skupnosti« ali »zasebni življenjski aranžmaji«, da bi se odmaknili od norme »družinskosti«, ki kot superiornega predpostavlja prav določen način zasebnega življenja. Glej: Rener, T. (2006). Težave s pojmom družine. V Rener, T., Sedmak, M., Švab, A. in Urek, M. Družine in družinsko življenje v Sloveniji. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko.

10

Beseda urednice

kot družino. Sestava družine namreč še ničesar ne pove o kvaliteti odnosov v njej.

Bralec naj tako razume rabo pojma družina v najširšem možnem smislu.

Podobno je v pričujočem delu široko rabljen izraz starš in označuje osebo, ki skrbi za otroka in ga vzgaja oziroma opravlja funkcijo primarnega vzgojitelja, ne glede na to, ali je starševstvo biološko ali socialno. In nadalje sta tudi izraza mož in žena oziroma partner/partnerka rabljena ne glede na to, ali je njuno partnerstvo formalizirano z institutom zakonske zveze. Prav tako ti izrazi niso vezani na spol. Poskusili smo uporabljati spolno specifičen in nediskriminatoren jezik, a vedno to ni bilo mogoče, saj bi se besedilo precej spremenilo. Zato je na tem mestu smiselno opozorilo, da so samostalniki, kot so starš, klient itn., rabljeni za oba spola. Težave pri rabi jezika pa očitno kažejo na to, da preteklih pojmovanj in pristopov še nismo povsem presegli.

Trk med preteklimi in sodobnimi pristopi je sprožil pomisleke tudi pri rabi izraza »delo z družino« in smo ga večinoma nadomestili s »sodelovanje« ali »soustvarjanje« z družino. Delo z družino namreč označuje, da strokovni delavec »nekaj počne« z družino (npr. pomaga družini), ta pa je pasivni prejemnik tega početja (npr. prejema pomoč). Ta naravnanost je – vsaj v teoriji – že zdavnaj presežen koncept.

Reflektivna drža strokovnemu delavcu po definiciji ne dovoljuje, da bi zmogel vztrajati v odnosih pomoči, kjer bi bil za temelj strokovnega odnosa uporabljen argument moči, saj mora uzreti in proučiti lasten delež pri svojem ravnanju. Ali drugače: če reflektiramo lastno sodelovanje in sodelovanje družine v procesih podpore in pomoči, potem je neizpodbitno, da je to proces vsaj2 dveh strani, ki skupaj ta proces snujeta in sta v svojem delovanju soodvisni druga od druge.

Zato smo tudi izraze, kot so »obravnava«, »nudenje pomoči« in »delo z ljudmi«, večinoma prevajali s pojmom »proces podpore in pomoči«, da bi naglasili sovpletenost obeh strani v odnosu. Celo v preživeti opredelitvi strokovne pomoči, kjer je bil strokovni delavec v poziciji »tistega, ki ve«, se je kazalo, da ne more vplivati na ravnanje družine, če ta ni z njim v sodelovalnem odnosu, razen če je neposredno izvajal pritisk na družino, pa še takrat je bil »uspeh« mogoč zgolj v tolikšni meri, kolikor je bil lahko močan pritisk, družine pa so razvile neke vmesne prilagoditve.

Procesi podpore in pomoči so pač procesi skupnega ustvarjanja, to danes že vemo.

Malo manj pa včasih vemo, kako konkretno to udejanjiti. Pričujoči priročnik nam ponuja nekaj smernic za to.

Ena od njih je, da smo pri svojem ravnanju kot strokovni delavci osebni, iskreni in jasni. To, da smo v procesu podpore in pomoči strokovni, ne pomeni zgolj, da smo 2

Če upoštevamo vplive ostalih sistemov, ki sovplivajo na družino in strokovnega delavca, pa je potemtakem vpletenih še več strani.

Beseda urednice

11

korektni, temveč da smo osebno angažirani pri svojem delu. Menim, da precejšnja zmeda pri razumevanju termina osebna naravnanost pri strokovnem delu na slovenskem področju izhaja iz tega, ker sta pojma »oseben« in »zaseben« mnogokrat rabljena kot sopomenki, čeprav še zdaleč nista zamenljiva, še zlasti ne pri strokovnem delu. Pri slednjem moramo biti osebni, da vzpostavimo stik in kvaliteten odnos. Kadar smo osebni pri strokovnem delu, povemo, kaj nam je všeč in kaj ne, kaj si mislimo o nekem ravnanju, govorimo o svojih potrebah za delovni odnos, po presoji povemo lastno izkušnjo, klientu povemo, da nam je pomemben …

Nikakor pa to ne vključuje, da smo zasebni, saj to lahko kliente celo obremenjuje oziroma je kontraproduktivno za proces pomoči. Zasebni smo, kadar bi jih želeli na kakršen koli način vključiti v svoje zasebno življenje. Mnogokrat opažam, da so zaradi nerazločevanja med pojmoma oseben in zaseben strokovni delavci ujeti v dilemo, kakšno pozicijo naj zavzamejo do klientov. Kadar jo razrešijo neustrezno, najpogosteje vidim naslednja dva izida: odtujen strokovnjak, ki je strogi ekspert (nič oseben, zato da ne bi izgubil lastne zasebnosti), ali pa strokovnjak, zlit s klientom (v prepričanju, da je oseben, je dejansko že zaseben v odnosu do njega).

Naša naravnanost kot strokovnih delavcev do ljudi, s katerimi soustvarjamo procese podpore in pomoči, kaže na to, kako smo rešili osnovno paradigmatsko vprašanje: kako doživljamo ljudi, ki iščejo ali potrebujejo podporo in pomoč. Kot pravi Yalom (2010),3 sicer za situacijo terapije ne vidi razlike med osebama, ki sta udeleženi v procesu kot terapevt in klient. Obe sta kot človeka ranljivi. Temu se pridružujemo tudi avtorja te knjige in urednica. Ob prebiranju slovenske literature vidimo, da se na omenjenega avtorja zaradi podobnega stališča naslanjajo Čačinovič Vogrinčič, Kobal, Mešl in Možina (2005),4 ko govorijo o vzpostavljanju delovnega odnosa in osebnega stika. Strokovni delavec je torej po svoji funkciji odgovoren za svoje delo, da počne to, kar bo osebam, s katerimi soustvarja procese podpore in pomoči, v največjo možno korist. Kot človek pa je tudi sam ranljiv, torej lahko v drugem kontekstu sedi na drugem stolu, stolu klienta. Včasih na področju psihosocialnih strok to nekoliko prezremo. V skladu z Yalomovo interpretacijo, da kot strokovnjaki lahko sedimo na drugem stolu, to omogoči brisanje iluzorne meje med »nami« in »njimi«. Kot ljudje smo vsi ranljivi. Menim, da je zgolj iz tega izhodišča možno, da se iz pomočniških strok umakne premoč in se začne pomoč. In zagovarjam stališče, da naj model, kjer je strokovnjak zaradi zavedanja lastne človeške ranljivosti in ranljivosti drugih oseben (ne pa zaseben!)

3

Yalom, I. (2010). The gift of Therapy: An open letter to a new generation of therapists and their parents. London: Piatkus.

4

Čačinovič Vogrinčič, G., Kobal, L., Mešl, N. in Možina, M. (2005). Vzpostavljanje delovnega odnosa in osebnega stika. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

12

Beseda urednice

v svojem strokovnem delovanju, ne bi veljal zgolj na področju (psiho)terapije niti ne zgolj za psihosocialne stroke, temveč tudi za celotno strokovno delovanje na področju strok, ki se »ukvarjajo z ljudmi«, tudi pedagoških, zdravstvenih ... Tako bi tudi pri teh premoč prepustila prostor temu, da strokovni delavec lahko vsakokrat vidi osebo v vsej njeni celovitosti.

Na osnovi teh izhodišč so v pričujoči knjigi vsa poimenovanja klient in strokovni delavec vedno uporabljena zgolj za opredelitev vloge v odnosu. V izvornem besedilu avtorja uporabljata besedo »pomočnik«, kar smo prevedli kot »strokovni delavec«, ker je (vsaj tretji) del knjige eksplicitno pisan za delovanje na področju strokovnega dela. Vendar pa to lahko vodi do napačnega sklepa, da je vsebina celotne knjige uporabna samo za strokovnjake. V drugem delu knjige, kjer avtorja opisujeta vzorce med družino, klientom in »pomočnikom«, ta spoznanja brez zadržkov veljajo za vse odnose, ki jih uvrščamo med odnose pomoči, zato se izraz strokovni delavec v drugem in tretjem delu knjige lahko smiselno razume tudi za osebe, ki niso strokovni delavci, temveč nudijo pomoč in podporo znotraj različnih društev, organizacij za samopomoč itn., in se ponekod v (starejši) literaturi zanje uporablja izraz »paraprofesionalno osebje« (npr. prostovoljci). Gre torej za odnose, ki niso opredeljeni glede na to, ali ima »pomočnik« ustrezno strokovno izobrazbo, temveč ali je oseba kot pomočnik vpeta v odnos zato, ker je tista, ki ponuja (neko) obliko podpore in pomoči. Če že razmišljam o ciljni skupini bralcev, pa pričakujem, da bo vsaj prvi del knjige, ki predstavlja vzorce interakcij v družinah, uporaben tudi za starše.

Z vidika področij, kamor posega tematika, je knjiga interdisciplinarna, saj je pisana za celotno paleto strok, ki so prisotne na področju socialnega ter zdravstvenega varstva in šolstva. Kljub resnemu razmisleku, kako posloveniti določene strokovne izraze, da bi bili kar najbolj sprejemljivi za bralce z različnim strokovnim ozadjem, je neizpodbitno dejstvo, da je uporaba določenega termina zaznamovana z diskurzom stroke, iz katere izhaja, in da so si nekateri diskurzi na tako širokem področju, kakor je področje psihosocialnega dela, v nasprotju. Na nekaterih mestih so te različnosti v diskurzih v opombah posebej izpostavljene, spet drugič ne, ker bi preveč posegali v izvorno besedilo. Upam, da bo bralec lahko presegel besedne omejitve ali ovire, ki jih prinašajo različni diskurzi, da bo prevedel uporabljene termine v ustrezne sopomenke v diskurzu svoje stroke ter se osredotočil na vsebino smernic, ki jih knjiga prinaša.

Največ dilem, kako slovenskemu bralcu primerno predstaviti vsebino, je prinesel tretji del knjige, ki je pisan na osnovi spoznanj in praks psihosocialnega dela na Nizozemskem. Prevladala je odločitev, da bo ta del zgolj preveden in – kolikor je mogoče – v opombah nekoliko tudi primerjan s stanjem na Slovenskem. Če

Beseda urednice

13

pa bi želeli narediti bolj pregledno primerjavo, bi bila potrebna vsebinska razširitev knjige v smislu primerjave posameznih institucij in zakonskih podlag v obeh državah, kar pa že presega domet tega dela. Zato je prevod tretjega dela knjige ponujen v razmislek in preizpraševanje slovenskemu bralcu, da na osnovi svojega poznavanja primerja, kakšno je stanje na posameznih področjih psihosocialnega dela v Sloveniji, obenem pa je ponujen kot možen vir idej, modelov in pristopov za snovanje novih praks v našem prostoru. Bralec pa naj sam presodi, kaj od tega je zanj smiselno.

Ko tako razmišljam o procesih pomoči in podpore, sem vedno nekoliko zadržana glede tega, koliko biti postopkoven pri opisu soustvarjanja teh procesov. Saj ljudje vendarle nismo algoritmična bitja, katerih doživljanje je mogoče eksplicitno ter nedvoumno kategorizirati in pospraviti v nekakšne funkcijsko zvezane kategorialne predalčke. Hkrati pa zgolj teoretski prostor z odsotnostjo kakršnih koli praktičnih smernic prav tako ne omogoča kvalitetnih izidov procesov pomoči in podpore. Zato z veseljem stojim pred knjigo, katere avtorja ponujata konkretne smernice za strokovno delo in hkrati opozarjata, da te nikakor ne morejo biti etabliran protokol dela. Kadar ne upoštevamo konteksta, vse smernice nujno zgrešijo svoj cilj. Nasprotno pa razumevanje kompleksnosti ter prepletanja različnih dimenzij odnosov in poznavanje bolj ali manj vztrajnih tendenc delovanja znotraj njih omogoča izhajanje iz vsakokrat nove situacije.

Knjiga je tako ponudba bralcu, da jo bo vzel v roke v smislu orientacije in povabila k premisleku lastnih konceptov, odkrivanju implicitnih teorij, ki jih nosimo s seboj na delo, in snovanju novih perspektiv …

Da jo lahko bralec danes drži v rokah, se iskreno zahvaljujem avtorjema, Sonji in Roelu Bouwkamp, ki sta se brez pomislekov odzvala na naše povabilo k sodelovanju pri prevodu knjige in se na lastno pobudo odpovedala avtorskemu honorarju, s čimer je projekt postal izvedljiv. Nadalje zahvala recenzentkama Alenki Kobolt in Gabi Čačinovič Vogrinčič za hipen odziv, prav tako ob odpovedi honorarja.

Hvala Majdi Mramor, Olgi Poljšak Škraban in Nini Mešl, ki so v razpravah izrazile svoje poglede na terminološke dileme in razmišljanja o širših strokovnih vprašanjih, potrebnih za prenos vsebine v slovenski prostor. Tako kot vsi doslej navedeni, s(m)o svoj prispevek ponudile na prostovoljni osnovi. Posebej bi se zahvalila še prevajalki Stani Anželj za njeno vztrajnost in natančnost pri snovanju korektnega prevoda ob sočasnem upoštevanju uredniški pripomb o razlikah v slovenskem prostoru. Hvala tehničnemu uredniku Juretu Preglauu, ki je verjel, da bo knjiga izšla, ko smo ostali o njej razmišljali zgolj kot o ideji, in je zaradi njegovega entuziazma in napotkov od ideje prišlo do izvedbe.

14

Beseda urednice

Za zaključek naj izpostavim dve temeljni smernici, ki sta mi ob prebiranju pričujočega dela dosledno stopali v ospredje in v slovenskem strokovnem prostoru nista preveč prepoznani, če sploh. Avtorja nas nenehno opominjata, prvič, naj razmislimo, ali uspemo kot strokovni delavci prepoznavati lastne potrebe v procesu podpore in pomoči ter jih tudi izraziti, in drugič, ali uživamo pri svojem delu, pri sodelovanju s klienti. Skozi knjigo nam postane več kot jasno, da ti dve značilnosti strokovnega delovanja nista naključno povezani med sabo. Jasno pa postane tudi, da je to lahko največje darilo za nas in za osebe, s katerimi soustvarjamo procese podpore in pomoči. Če so te osebe v preteklosti imele izkušnjo, da so z njimi ravnali kot z zgubami, ničvredneži ali so jih celo prezrli, potem je zanje izkušnja, da so prepoznani, sprejeti in da drugi z njimi uživajo in obratno, pravzaprav končno uresničeno temeljno človekovo hrepenenje, ki se pojavlja v vseh odnosih, v odnosih strokovne podpore in pomoči pa še toliko bolj. Upam, da s prevodom knjige Blizu doma dodajamo pomemben del pri dopolnjevanju sestavljanke pristopov k družini in da bomo delujoči v poklicih pomoči stopili dovolj blizu in obenem ne preblizu doma.

Mija M. Klemenčič Rozman

Knjigi na pot S prevodom priročnika Sonje in Roela Bouwkamp Blizu doma smo kemplerjanci v Sloveniji izpolnili svojo dolgoletno željo. Z njim bomo smeleje vnašali in širili izhodišča in prakso iz gestalt-izkustvene družinske terapije.

S pristopom Kemplerjeve izkustvene družinske terapije smo se v Sloveniji seznanili leta 1990 in v naslednjem letu v okrilju Društva psihologov Slovenije začeli s prvim štiriletnim študijem, katerega nosilci so člani Kemplerjevega inštituta na Nizozemskem. V prvi skupini smo se zbrali psihologi, socialni delavci, zdravniki in specialni pedagogi, ki smo pri svojem delu z družinami v javnih zavodih, kot so zdravstveni domovi, bolnišnice, svetovalni centri, centri za socialno delo in šole, iskali poti za učinkovito pomoč družinam vseh vrst z raznovrstno psihosocialno problematiko.

Pritegnili sta nas svežina in učinkovitost pristopa, saj se ukvarja tako z vsakodnevnimi problemi družin vseh vrst kot tudi s specifičnimi motnjami duševnega in telesnega zdravja in njihovimi vplivi na funkcioniranje družin ter širših skupnosti. Uči nas resnične vpletenosti in spoštljivega odnosa z ljudmi, ki zaidejo v težave. Uči nas, kako nam je res mar.

V ospredje postavlja izkušnjo – tisto novo vedenje o sebi in o pomembnih drugih, ki sproži proces in zdravilne spremembe. To se dogaja ob udeleženih, osebnih terapevtih, tukaj in zdaj, v krogu družin in njihovih članov, tam, kjer so najmočnejše sile, potrebne za pot sprememb v kvalitetnejše življenje.

Naši učitelji ostajajo z nami že več kot 20 let. Tudi s svojimi dejanji – ko so aktivno pomagali v času slovenske vojne in v begunskih centrih – nam potrjujejo to, kar učijo: angažiran, strokoven, oseben, spoštljiv in iskren odnos, kjer so nameni podprti z akcijo. Tudi zato, da bomo njihov priročnik, plod dolgoletnega negovanja in raziskovanja metode, dobili v slovenski prostor, so vložili svojo voljo in pomoč.

S svojo prisotnostjo ob živih srečanjih s slovenskimi družinami pomembno vplivajo na razmislek o vprašanjih vzgoje in šolstva, o pomenu družine, ki je bil v času, ko smo se prvič srečali, zagotovo drugačen, oddaljen, manj pomemben, kot je zdaj.

16

Knjigi na pot

Knjigo bomo prebirali v širokem krogu tako strokovnjaki kot zainteresirani drugi. Pomeni potrditev tega, da imamo opraviti z učinkovito metodo, saj se krog gestalt-izkustvenih družinskih terapevtov širi. In veseli nas, da z njo širimo v naš prostor znanja, ki prinašajo kakovostnejši način sobivanja.

Majda Mramor

Uvod Simptomi niso žarišče požara, temveč svarilo pred njim.

Na podlagi interakcijskih vzorcev, ki jih pogosto srečujemo v praksi, priročnik zelo konkretno in praktično opisuje, kako uspešno sodelovati s starši in z otroki v družinah, kjer probleme vzdržuje že samo delovanje družine, ali v družinah, ki se soočajo z dodatnimi nalogami zaradi otrokovih dispozicij, razvoja ali oviranosti.

Prvi del knjige nudi vpogled v različne stile navezanosti pri otrocih. Sledi opis dvanajstih pogostih zdravih in nezdravih družinskih vzorcev, pri čemer so vsakokrat konkretno podani vzorci interakcij med starši in otrokom, sporočila, ki jih pri tem oddajajo starši, otrokovi vzorci odzivanja ter s tem povezana medosebna vedenja in kognitivne sheme. Praktične smernice in pojasnjevalni zgledi iz prakse zatem ponazarjajo, kako lahko strokovni delavci najbolje ravnajo s temi interakcijskimi vzorci, kaj konkretnega lahko storijo za starše in kaj za otroka.

V tem delu knjige se ne posvečava različnim simptomom, kot so hiperkinetična motnja, pervazivna razvojna motnja - neopredeljena, avtizem in vedenjske težave, zaradi katerih družine poiščejo pomoč – čeprav so večkrat omenjani v zgledih iz prakse –, temveč se posvetiva družinskim vzorcem, iz katerih ti simptomi izhajajo oziroma ki vzdržujejo izstopajoče vedenje1 ali ga krepijo.

V drugem delu knjige so opisani pogosti ustrezni in neustrezni vzorci interakcij med strokovnim delavcem in klientom, njun vsakokratni delež pri tem ter kako lahko strokovni delavec interakcijske vzorce z negativnimi posledicami preoblikuje v pozitivne.

V tretjem delu so pod drobnogled postavljeni značilni vzorci interakcij pri procesih podpore in pomoči v celotnem delovnem polju psihosocialnega strokovnega dela. Najprej so s podatki iz raziskav prikazani vzorci interakcij na področju 1

Prav tako se delo ne osredotoča na vidik družbene konstrukcije pojma izstopajočega vedenja ali povedano drugače, ne osvetljuje vidika konstruktivistične paradigme pri razumevanju izstopajočega vedenja, ki »pravi, da je proces izstopajočega vedenja vzajemen, krožni proces po eni strani resničnega vedenjskega odstopanja od norm in pričakovanj ter po drugi strani posledica označevanja in etiketiranja, ki ju izvajajo dejavniki in osebe v družbenem okolju« (Metljak, Kobolt in Potočnik, 2010, str. 88; glej: Kobolt, A. (ur.). Izstopajoče vedenje in pedagoški odzivi. Ljubljana: Pedagoška fakulteta). Dinamika izstopajočega vedenja v pričujoči knjigi je torej predstavljena na ravni razumevanja delovanja družinskega sistema. (Op. ur.)

18

Uvod

psihosocialnega dela brez nastanitve, potem na področju varovanja duševnega zdravja, na področju zaščite otrok in mladostnikov ter na področju institucionalnega varstva otrok in mladostnikov. Najsplošnejši vzorec, ki pri tem bije v oči, je dosledno k posameznemu klientu usmerjeno delo. K družini usmerjen pristop se očitno še ni zasidral v vsakdanji praksi, čeprav je dokazano učinkovitejši. Zato v tem delu knjige vedno znova ponazarjava, kako pomembno je k družini usmerjeno delo, in z mnogimi zgledi iz prakse prikaževa, kako slednje hitreje obrodi rezultate, ki poleg tega trajajo dlje.

Nazadnje opiševa, kako lahko še zlasti pri delu z ranljivimi družinami2 procesi podpore in pomoči izostanejo in obstanejo ter kako to negativno spiralo med strokovnimi delavci in ciljno skupino presekati ter iz nje izpeljati zadovoljivejše sodelovanje.

Ta priročnik je osnovan na izkustveni sistemski terapiji, imenovani tudi gestaltizkustvena družinska terapija ali k izkušnjam usmerjeni procesi psihosocialne podpore in pomoči. Njena metodika se naslanja na dve pomembni izhodišči: • k družini oziroma h kontekstu usmerjeno izhodišče: metodika teži k delu s klientom v njegovem partnerskem odnosu ali v njegovi družini oziroma širšem kontekstu (sorodstvo, služba, soseska). To pomeni, da so v procese podpore in pomoči, kadar je to mogoče, vključene tudi obstoječe življenjske vezi in da metodika teži h krepitvi klientovih intimnih, bližnjih odnosov in njegove obstoječe socialne mreže do te mere, da pomoč ni več potrebna.

• izkustveno oziroma k izkušnjam usmerjeno izhodišče: metodika teži k temu, da ljudje skozi pogovore pridobijo nove praktične in čustvene izkušnje za konstruktivnejše ravnanje do sebe in drugih, tako da lahko v prihodnje sami rešujejo težave. Poleg tega ta metodika strokovne delavce uči, kako v pogovore 2

Izraz ranljive družine je na tem mestu uporabljen kot prevod ang. termina »multi-problem families«. Neposredni prevod »večproblemska družina« namreč etiketira družino kot sistem, ki ima sam po sebi »probleme«, ti so torej individualna lastnost tega sistema in je zato sistem zanje tudi odgovoren. Druga alternativa v slovenskem prostoru je izraz »družina z več problemi«, ki pa še vedno kot jedro opredelitve ohranja probleme (in tako še vedno predstavlja moralno označeno opredelitev družine, le da razširja razumevanje, da ti problemi nastanejo v interakciji med družino in okoljem). Izraz ranljive družine pa implicira pomen vsakokratne socialne umeščenosti težav, s katerimi se družina sooča zaradi ranljivega položaja v družbenem kontekstu. Pogosto gre za kumulativno kopičenje več dejavnikov tveganja (glej npr. de Vries, S. in Bouwkamp, R. (2002). Psihosocialna družinska terapija. Logatec: Firis) in ne pojavnosti težav per se. Izraz ranljive družine torej opozarja na ranljivost teh družin, ker imajo manj priložnosti za ugodne življenjske poteke, pri čemer pa ne spregleda moči in virov, ki jih ranljive družine imajo, kar je v diskurzu »večproblemskih družin« mnogokrat spregledano področje (glej npr. Feetham, S. L. in Deatrick, J. A. (2002). Expanding Science Policy Regarding Research With Vulnerable Families. Journal of Family Nursing, 8: 371, DOI: 10.1177/107484002237513). (Op. ur.)

Uvod

19

s klientom strokovno, odprto in iskreno vključevati lastne izkušnje z njim ter kako s temi izkušnjami konstruktivno ravnati. Izkušnje je moč pridobiti samo tukaj in zdaj. Zato je ta metodika osredotočena na aktualno dogajanje v procesu podpore in pomoči.

Metodika, kakor je opisana v tem priročniku, je drugačna, ker je osebna, preprosta in praktična ter teži k: • delu z družino, s kontekstom in socialno mrežo; • aktivnemu pristopanju h klientom in k družinam; • razjasnjevanju potrebe, ki je v ozadju prošnje za pomoč; • takšnemu pristopu, ki za problemi vidi človeka; • aktiviranju in mobilizaciji lastnih virov moči v družini, kontekstu in socialni mreži; • celostnemu delu z vsemi problemi na različnih življenjskih področjih; • rešitvi problema (kratkoročno) kot tudi k spremembi vedenja (dolgoročno); • delu, ki bo učinkovito ter usmerjeno k cilju in rezultatom; • aktiviranju in mobilizaciji (osebnih) virov moči strokovnega delavca; • načelu: ena družina, en načrt, en strokovni delavec.

Pri vsem tem je v središču dober, enakovreden in trden delovni odnos s klientom, ključna pa močna in osebna drža strokovnega delavca. To pomeni, da mora imeti strokovni delavec dovolj manevrskega prostora, da se lahko kot strokovnjak generalist odločno, samozavestno, prožno, inventivno in ustvarjalno ukvarja z nenehno spreminjajočimi se stiskami, potrebami in okoliščinami tako otrok kot družin, ki se soočajo s težavami.

Upava, da bo ta knjiga z mnogimi konkretnimi in jasnimi smernicami pokazala pot k učinkovitejšim procesom podpore in pomoči in bo strokovnemu delavcu v navdih ter mu bo ponudila dovolj pripomočkov, da bo po tej poti tudi zakorakal.

Kadar otroke diagnosticiramo in obravnavamo ločeno od njihovih staršev, ti otroci plačujejo ceno za proces, za katerega sami v prvi vrsti niso odgovorni. Kako potem sodelovati s starši in jih vključiti v proces podpore in pomoči kot soustvarjalce procesa?

Kako opreti sodelovanje z družino na vire moči? Kako strokovni delavec prepozna, kateri vzorci delovanja ga ovirajo pri delu, in kako ugotovi, da pomoč, ki jo nudi, ni pomoč, ki jo ljudje potrebujejo?

Ta monografija je osnovana na izkustveni sistemski terapiji, imenovani tudi gestaltizkustvena družinska terapija ali k izkušnjam usmerjeni procesi psihosocialne podpore in pomoči. Zato knjiga išče odgovore na zgornja vprašanja »blizu doma«. Spodbuja premik od strokovnega delovanja, ki je usmerjeno k posamezniku, k strokovnemu delovanju, ki je usmerjeno k družinam, ter ponuja orodja, ki so za ta premik potrebna. Na podlagi interakcijskih vzorcev, ki jih pogosto srečujemo v praksi, priročnik zelo konkretno in praktično opisuje, kako uspešno sodelovati s starši in z otroki v družinah, kjer težave vzdržuje že samo delovanje družine, ali v družinah, ki se soočajo z dodatnimi nalogami zaradi otrokovih dispozicij, razvoja ali oviranosti, ali zaradi zunanjih okoliščin, ki vplivajo na kakovost družinskega življenja.

V knjigi so predstavljene tudi relevantne teorije, ki so pospremljene z informativnimi rezultati raziskav, instruktivnimi smernicami in s pojasnjevalnimi zgledi iz prakse. Knjiga bo v praktično pomoč in v navdih strokovnim delavcem, ki delajo na raznolikih področjih psihosocialnega dela, da bi v prihodnje (odločneje) delovali na ustvarjalen, prožen in celosten način ter znali aktivirati socialno mrežo klientov.

Monografija je, poleg strokovnim delavcem, namenjena vsem, ki so vključeni v procese podpore in pomoči (npr. prostovoljcem, študentom). Ne nazadnje je zanimiva tudi za starše, saj ponuja shematski pregled interakcij med otroki in starši in s tem dodaja dragocen prispevek k razumevanju teh kompleksnih odnosov.

ISBN 978-961-237-650-5

9 789612 376505

Blizu doma

Tovrstne opredelitve otrok pozabijo izpostaviti, da imajo ti otroci tudi biološke ali socialne starše, ki imajo lahko svoj delež pri nastanku in/ali vzdrževanju omenjenih težav, a hkrati lahko tudi bistveno prispevajo k njihovi razrešitvi. Starši so namreč v življenju otrok ključnega pomena, saj posredujejo matrico, s katero otrok vstopa v svet.

Roel Bouwkamp Sonja Bouwkamp

Otroci z izstopajočim vedenjem, spregledani otroci, otroci z agresivnim vedenjem, plašljivi otroci, zlorabljeni otroci, zanemarjeni otroci, otroci, ki postopajo, otroci, ki povzročajo nevšečnosti, otroci v rejniški družini, otroci v zavodu … Označeni otroci torej.

Roel Bouwkamp Sonja Bouwkamp

Blizu doma PRIROČNIK ZA DELO Z DRUŽINAMI Ravnanje z interakcijskimi vzorci v družini, pri procesih podpore in pomoči ter na področjih psihosocialnega dela