Carmina docta: Katul in nova poezija by Znanstvena zalozba FF

Marko Marinčič

Marko Marinčič je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani študiral klasično filologijo. Leta 1999 je pod mentorstvom akad. zasl. prof. dr. Kajetana Gantarja doktoriral s temo Helenistični epilij v Rimu. Trenutno je redni profesor za rimsko in grško književnost na Univerzi v Ljubljani. Glavna področja njegovih objav so antična poezija, dramatika in roman, antična mitologija in recepcija klasične antike v srednjem in novem veku. Kot udeleženec na mednarodnih konferencah ali vabljeni predavatelj je predaval na številnih evropskih univerzah. V knjižni obliki je objavil vrsto prevodov iz latinske, grške in francoske književnosti. Več prevodov dramskih besedil je bilo uprizorjenih. Za prevajalske dosežke je prejel Sovretovo nagrado Društva slovenskih književnih prevajalcev (1996), nagrado zlata ptica (2000) in nagrado Dominika Smoleta (Borštnikovo srečanje 2009).

ISBN 978-961-06-0055-8

9 789610 600558

Carmina_docta_naslovka_FINAL.indd 1

Carmina docta: Katul in nova poezija

Starejše literarne zgodovine poznajo dva Katula: prvi je rimski poeziji odkril osebni izraz, drugi oblikovno zavest. Prvi je proto-romantik, ki »sovraži in ljubi«, drugi z intelektualistično distanco kuje verze. Prvemu je zgled Sapfo, drugemu Kalimah. Katula so dolgo brali naivno biografsko. Bolj kot Katulov liber jih je zanimala Lezbija. Kdo je bila ta ženska? Kje sta se prvič srečala? Je res dala prednost nekemu Celiju Rufu? Je ta res identičen z Rufom, ki ga po Katulovi navedbi oralno zadovoljuje pokopališčna prostitutka Rufa iz Bologne? Tovrstni forenzično biografski poskusi dokazujejo živost Katulove poezije, vendar k razumevanju besedil ne prispevajo veliko. A tudi antibiografska branja zadnjih desetletij Katula pogosto slikajo enostransko, kot svetobežnega dandyja, ki ne ve, kaj govori, ko Cezarja imenuje cinaedus Romulus. Avtor te knjige »neoterika« Katula učinkovito predstavi kot otroka svojega časa, ki se iz tumulta pozne republike ne umika v samoljubni formalizem, temveč v novi obliki išče osebni in politični izraz. V dodatku je prvi slovenski prevod Katulovega tour de force, kratkega epa o svatbi Peleja in Tetide (C. 64).

22.3.2018 8:35:05

Marko MarinÄ?iÄ?

Carmina docta: Katul in nova poezija

Carmina_docta_FINAL-notranjost.indd 1

26.3.2018 9:09:21

Carmina docta: Katul in nova poezija Zbirka: Razprave FF (ISSN 2335-3333) Avtor: Marko Marinčič Recenzenta: David Movrin, Gregor Pobežin Lektorica: Živa Borak Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Fotografija avtorja na zavihku: K. Marinčič © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2018. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava Benčić Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2018 Prva izdaja Naklada: 200 Cena: 19,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije v okviru Javnega razpisa za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij v letu 2017. Raziskovalni projekt št. J6-2255 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.124.09Catullus G. V. MARINČIČ, Marko, 1968Carmina docta : Katul in nova poezija / Marko Marinčič. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018. - (Zbirka Razprave FF ; 2335-3333) ISBN 978-961-06-0055-8 294079488

Carmina_docta_FINAL-notranjost.indd 2

26.3.2018 9:09:21

Kazalo vsebine Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 1 Lezbija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 2 Novi pesniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41 2.1

Iskanje »velikega mojstra« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41

2.2

»Neukost, mojstrica sladkosti«: Cicero in pesniki . . . . . . . . . . . 48

3 Katulov aleksandrinski program . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 57 3.1

Enajsta Muza in »podrekan papir« (C. 35 in 36) . . . . . . . . . . . . 58

3.2

Spomenik mimo volje ljudstva: C. 95 . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63 3.2.1 Transplantacija Kalimahovega programa . . . . . . . . . . . 64 3.2.2 Ribja tržnica ob Padu in svetovljanski Ciper . . . . . . . . . 71 3.2.3 Adonisova sveta reka in Longinovo »vzvišeno« . . . . . . . 76

4 Magnum opus: 64. pesem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 79 4.1

»Quid ego digressus …«: zastranjevanje kot kompozicijsko načelo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 80

4.2

Ut pictura poesis . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 85

4.3

Revizija pri belem dnevu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 92

4.4

Argonavtski kriptogram . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 101

4.5

Poskus linearnega branja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 119

4.6

Subjektivni pripovedni slog in republikanski pesimizem . . . . . 126

Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 133 Summary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 135 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 137 I. Okrajšano citirane zbirke fragmentov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 137 II. Druga citirana literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 137 Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 155 Dodatek: KATUL, Svatba Peleja in Tetide (C. 64) . . . . . . . . . . . . . . . 159

Carmina_docta_FINAL-notranjost.indd 3

26.3.2018 9:09:21

Carmina_docta_FINAL-notranjost.indd 4

26.3.2018 9:09:21

Uvod Latinska beseda nouus ima prevratniške konotacije. Čeprav ni znano, da bi se Katul in njegov krog prepoznavali pod imenom »novi pesniki« ali »neoteriki«, je moderniste tega časa kot »novotarje« prepoznal in ožigosal Cicero. Ta je v mladosti pisal mitološko poezijo z erotično vsebino; vsaj dve taki pesnitvi sta vključevali motiv metamorfoze. Mladostnih pesniških poskusov pozneje ni nikoli več omenil; izjavljal je celo, da ne bi imel časa za branje lirike, četudi bi se mu življenje podvojilo. Cicero je svojo »neoterično« preteklost zatajil. Morda je imel pri tem v mislih biografsko legendo o Platonu, ki se je po (neuspešnih?) pesniških poskusih zatekel k Sokratu in filozofiji. Toda omenjena legenda je naiven in indiskreten poskus biografov, da bi Platonovo kritiko pesnikov in poezije pojasnili psihološko, kot izraz umetniške frustracije. Ohranil se ni niti en sam slab verz, pripisan Platonu. Zato pa se je ohranil Ciceronov verz: o fortunatam natam me consule Romam! (»O srečni Rim, ki si se rodil pod mojim konzulatom!«) Neoteriki niso bili literarni krožek. Vsekakor pa je v pozni republiki obstajala prijateljska skupina, ki je poezijo razumela kot prostor intelektualne emancipacije. Katulu poezija povsem očitno pomeni zatočišče pred politično resničnostjo razkrajajoče se republike. Cezar je cinaedus Romulus, torej v besednjaku politične ajshrologije »Romul-peder«. Toda današnjemu bralcu ostaja skrito, kakšna je Katulova temeljna drža v teh političnih pesmih. Je lahkotno posmehljiva ali zavzeta? Parodična ali kritična? Že dejstvo, da se sodobna branja v tej ključni točki razhajajo, kaže na težko premagljivo hermenevtično prepreko. Mojemu zanimanju za rimsko poezijo pozne republike in avgustejskega obdobja je dal odločilno spodbudo moj akademski učitelj Kajetan Gantar. Z neoteriki in rimskim epilijem sem se ukvarjal od diplome naprej. Moja prva objava, povezana s Katulom, je bil kolektivni prevod izbranih pesmi, pri katerem so – takrat še kot študenti – sodelovali Nada Grošelj, Jelena Isak Kres in recenzenta te knjige David Movrin in Gregor Pobežin. Veliko dolgujem diskusijam z dolgoletnim prijateljem Marcom Fernandellijem, ki je v zadnjih letih objavil dve ključni deli o Katulovi učeni poeziji. Že prej sem imel priložnost od blizu spremljati nastajanje Holzbergove knjige o Katulu: ogorčeni odzivi nekaterih nemških in avstrijskih filologov, ki so med njegovimi predavanji o Lezbiji-fellatrix škripali z zobmi in včasih celo loputali z vrati, so mi v marsičem odprli oči. Čeprav imata Fernandelli in Holzberg skrajno različna estetska in idejna izhodišča, jima je skupen odpor do biografizma. To je razumljiva reakcija na dolgo obdobje naivno zgodovinskih branj. Vendar se zgodovinskemu (in s tem biografskemu)

Carmina_docta_FINAL-notranjost.indd 5

26.3.2018 9:09:21

kontekstu ne odrekata povsem. Holzberg skuša biografsko alegoriziranje nadomestiti (in torej rehabilitirati!) s koncepti in praksami antične retorike: Ariadna ni Katul, toda Katul v Svatbi Peleja in Tetide (C. 64) nosi na obrazu persono, masko Ariadne. Fernandelli se v razpravi o subjektivnem pripovednem slogu, s katerim je Katul utrl pot Vergilijevi Eneidi, zavestno izogiba osebnim pesmim; a tudi on 64. pesmi ne bere povsem nadzgodovinsko: v navezavi na Alessandra Perutellija tehtno opozarja na oblikovne in idejne vzporednice med Katulovim epilijem in Salustijevima zgodovinskima monografijama. Tovrstne iztočnice so mi blizu, saj presegajo esteticizem Friedricha Klingnerja, aktualiziranje pod krinko imanentne interpretacije (angloameriška »nova kritika«) in ludično samovoljo postmodernih besedilnih študij (študije inter tekstualnosti in dekonstrukcija). Čeprav se tudi sam ne poglabljam v drobne zgodovinske okoliščine, ki velikim literarnim delom ne morejo ničesar odločilnega odvzeti ali dodati, si po najboljših močeh prizadevam za rekonstrukcijo zgodovinskega občinstva in zgodovinskih branj. Kjer se mi približek zdi možen, se mu skušam podrediti. Prav zato je moje branje Katula izraziteje politično. Razlikovati skušam med Katulovo generacijo, ki je še uživala republikansko svobodo, in med avgustejskimi pesniki, ki so lahko svoje zadržke do principata izražali kvečjemu »v podtonu«. Politična svoboda dopušča in predvideva osebni izraz. V tem kontekstu so Katulovi prostaški napadi na politike nujno politični, torej posredno angažirani. Opis interesnega zavezništva med »vzajemnima rivaloma deklet« Cezarja in Mamure je s svojo drastično slikovitostjo onkraj politične folklore. Tovrstni intelektualistični ekscesi nakazujejo politično angažirano distanco do politike, ki ji vladata dvolični moralizem in populizem. Postmoderna je zavrgla Katulovo eksistenčno resnost – in hkrati s tem intelektualno, estetsko, tudi politično ostrino. Všeč ji je bil Katul-formalist, všeč tudi dandyjevski individualist, sramežljivo pa je tajila eksistenčni razcep, ki mu je Katul dal obliko retoričnega vzorca: »ljubim/sovražim«; »nekoč/zdaj«. Idealna (iluzorna?) Lezbija je deseta Muza in skorajda sestra, sedanja »ga na križiščih in v stranskih ulicah cuza velesrčnim Removim potomcem«. To protoromantično konstelacijo je pozno 20. stoletje skušalo cenzurirati. Odločitev, da je treba Katulovo ajshrologijo brati humoristično, torej brezosebno in apolitično, bržkone izvira iz zadrege nad pesmimi o »tisoč poljubih«. Toda ali ni Katul podobnega kritiškega odziva insceniral že v »odgovoru« kritikoma Furiju in Avreliju, »starima kozloma«, ki s puritanskim zgražanjem nad »nemožatimi« izlivi nežnosti prikrivata umazane misli? Ljudski krohot nad prizorom, ko se »nova« Lezbija udeležuje orgij s stotinami moških, je 6

Carmina_docta_FINAL-notranjost.indd 6

26.3.2018 9:09:21

samo hrbtna stran bigotnega zgražanja. Oboje izvira iz zadrege. Ko izdani Katul med pohotneži, ki se zbirajo v isti taberni kot Lezbija, prepozna Egnacija, ki si »po španski šegi« zobe umiva z urinom (C. 37), se nehote spomnimo na Amsterdam Jacquesa Brela: et il pissent comme je pleure sur les femmes infidèles. To temeljno strukturo Katulove poezije razumem kot daljno predhodnico »romantične ironije«. V Svatbi Peleja in Tetide (C. 64) podoba Poliksene, ki klecne pod mečem kot nadomestni plen za mrtvega Ahila, razbije in razčara ideal herojske dobe. Sklepna meditacija o človekovi usodni odtujitvi od bogov bi učinkovala kot literarni topos, če se ne bi tako zvesto ujemala s Salustijevim historiografskim pesimizmom. Katulu se kot otroku republike ni bilo treba umikati v »učeno poezijo«. Zato skušam konvencionalni mejnik med »osebnimi« carmina minora in ambicioznejšimi (»objektivnimi«) carmina docta čim bolj zabrisati. Kot je v svojem sijajnem članku pokazal Steele Commager (1965), je Katulova pesem o poljubih (C. 7) značilen primer učene poezije; bežna omemba Kalimahovega prednika Batosa je zgovoren signal: Katul z umetelnimi izraznimi sredstvi ustvarja in hkrati omejuje učinek preprostosti: »Pesem ni zaljubljenčev izliv. Občutke, ki jih izraža, hoče obvladovati, obvladuje pa jih prav z obliko, v kateri jih izraža.« (prav tam, 86). Če je tako, lahko velja tudi obratno: kot dokazuje epigram v čast Helviju Cini (C. 95), je odločitev za kalimahejsko učeno poezijo mogoče razumeti kot osebni in politični statement. Večina besedil v tej knjigi je povsem nova. Prvo poglavje, Lezbija, izhaja iz predavanja, ki sem ga imel maja 2015 na Univerzi v Atenah. Tamkajšnjemu občinstvu, kolegom, magistrskim študentom in doktorandom sem hvaležen za koristno diskusijo. Poglavja o neoterikih in o 64. pesmi deloma izhajajo iz moje doktorske disertacije, iz predavanj na European Summer School of Classics v Trstu, iz predavanja v ciklu Incontri di filologia classica in iz pozneje objavljenih člankov: »Apolonij Rodoški v Katulovi 64. pesmi.« Keria 2/1. 2000. 31–58. »Der Weltaltermythos in Catulls Peleus-Epos (c. 64), der kleine Herakles (Theokrit id. 24) und der römische ‘Messianismus’ Vergils.« Hermes 129. 2001. 484–504. »Un viaggio appena cominciato: Catullo e l’epos erotico.« European Summer School of Classics. Trst, 13.–18. 9. 2004. »L’epos erotico e la discontinuità rinnegata. Riflessioni sulla struttura narrativa dell’Achilleide.« Dopo i grandi e sotto i tiranni. Prospettive di ricerca sull’epica flavia. Dipartimento di Glottologia e Filologia Classica, Università degli studi di Udine, 2.–3. 9. 2004.

Carmina_docta_FINAL-notranjost.indd 7

26.3.2018 9:09:21

»The Poetics of the Argonaut Journey. Shamanism, Sorcery and Art.« V: Mediterranean Myths from Classical Antiquity to the 18th Century, ur. M. Kokole, B. Murovec, M. Šašel Kos, M. Talbot. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. 2006. 83–101. »‘L’angoscia dell’influenza’, angoscia della morte: la morte di Achille nell’epica latina.« Incontri triestini di filologia classica 10. 2010/2011. 81–96. Prevodi pesniških besedil so prozni in pretežno informativni. Razprava govori o izvirnikih. Tudi lastne verzificirane prevode Katula iz prej omenjene slovenske izdaje sem za te potrebe nadomestil s proznimi parafrazami. Nekoliko drugačen pristop sem ubral pri prevodu Svatbe Peleja in Tetide (C. 64). Tudi v tem primeru ob izvirnik nisem hotel postaviti svobodne prepesnitve, vendar sem skušal – podobno kot to počne Nabokov v prevodu Puškinovega Jevgenija Onjegina – bralcu, ki je prikrajšan za izkušnjo latinskega izvirnika, čim natančneje ponazoriti izrazne značilnosti te ekscentrične literarne stvaritve. Predpostavljam bralca, ki mu latinščina ni povsem tuja, ali pa vsaj takega, ki sluti, kaj zamuja. Knjiga je bila prvotno mišljena kot ponatis poglavij iz disertacije in starih člankov. Poleti in jeseni leta 2017 je nepričakovano nastalo nekaj skoraj povsem novega. Izdelek bi bil poln spodrsljajev in napak, če mu ne bi dokončne oblike dala redaktorica Živa Borak.

Carmina_docta_FINAL-notranjost.indd 8

26.3.2018 9:09:21

Lezbija

Katulova Lesbia je najbrž psevdonim za resnično žensko, sestro cezarjanskega politika Publija Klodija Pulhra in ženo Kvinta Cecilija Metela Celerja (konzul leta 60). Vendar se problema njene zgodovinske identitete v nadaljevanju ne bom dotaknil niti z besedo.1 Lesbia, »ženska z Lezbosa«, je predvsem referenca na Sapfo, ta pa je vezni člen med Katulovim literarnim programom in njegovo erotiko. Literarne zgodovine učijo, da je Katul svoji erotiki zaman iskal zgledov v grški poeziji, saj je bila pri Grkih ljubezen moškega do ženske, zlasti do svobodne ženske, na obrobju javnega diskurza in s tem tudi literature. Zato je svojo »muzo« poimenoval Lesbia in visoki patos Sapfine homoerotike prenesel na odnos moškega do ženske.2 Pravkar povzeti literarnozgodovinski topos ni brez tveganj. Pri Katulu ima patos pogosto avtoironičen podton. Tudi ko je govor o Lezbiji – in še zlasti takrat. Kljub temu drži, da je Katul ljubezen do ženske prvi (tj. davno pred Dantejem, Petrarko in trubadurji) uveljavil kot veliko literarno temo. V helenističnem erotičnem epigramu žrtev Erosovih puščic o sebi govori z lahkotno avtoironijo.3 Tudi zaljubljeni mladenič, adulescens amator, ki ga pozna grško-rimska nova komedija, je slej ko prej komična figura: »naravna« žrtev iracionalne strasti, ki je v svoji komičnosti ganljiva – vendar ta ganljivost ne seže onkraj sentimentalnega, fatalističnega človekoljubja: mladeniču se smejemo s prizanesljivim ganotjem, zaljubljenemu starcu (senex amator) pa na ves glas, kot pritiče groteskni klovnovski figuri. Razumevanje ljubezni se prevladujoči novoveški konvenciji še najbolj približa v grškem romanu cesarske dobe. Običajni vzorec teh besedil je vzporedni prikaz dveh komplementarnih zgodb: fanta in dekle, ki se zaljubita na prvi pogled, usoda za nekaj časa loči; ko prestaneta vse grožnje naravnega in človeškega sveta (viharji in brodolomi, morski razbojniki itd.), se njuni poti v obveznem happy endu stečeta 1

Najbolj razdelana prozopografska študija, Wiseman (1969, 50–60), pokaže, da Lezbije ni mogoče jasno identificirati z Metelovo ženo; morda gre za najmlajšo sestro iz te družine, Lukulovo ženo. Podrobneje o Lezbijini identiteti in o procesu zoper Celija Rufa isti (1985, 15–91); najtemeljitejša analiza procesa proti Celiju, ki upošteva tudi Ciceronove taktične prijeme, je Stroh (1975, 243–303). Večina identifikacijo Lesbia – Clodia Metelli še vedno sprejema; uravnotežen pregled virov in hipotez ima Syndikus (1994, 23–33); prim. tudi isti (1987, 37–40), k 79. pesmi. Vprašanje Katulove izvirnosti je povezano tudi z ugibanji o morebitnih helenističnih zgledih prvoosebne ljubezenske elegije v Rimu; prim. Stroh (1983). Deifikacija ljubljene ženske nedvomno temelji na grških zgledih; značilno rimska pa je Katulova težnja, da ljubezenski odnos opisuje z besednjakom, ki označuje politična, prijateljska in družinska razmerja; temeljno delo o tem je Burck (1952). Priročen pregled, ki se dotika obeh tematik, spet ponuja Syndikus (1994, 17–19: »božje« čaščenje ženske; 19–23 (zveza z Lezbijo kot »sveto zavezništvo«)). Reprezentativen izbor (zlasti helenističnih) grških epigramov v slovenščini: Isak Kres (2011).

Carmina_docta_FINAL-notranjost.indd 9

26.3.2018 9:09:21

v eno. To je nekakšna simbolna nagrada, ker sta prestala tudi največjo vseh preizkušenj, preizkušnjo seksualne zvestobe.4 Michel Foucault (1984) je ta besedila bral kot socialnozgodovinske dokumente. Poveličevanje vzajemne heteroseksualne ljubezni v romanih cesarske dobe je razumel kot zgodovinsko pričevanje o spremenjeni vlogi ženske, še posebno, ker idealizacija odnosa med moškim in žensko sovpada z nravstveno obsodbo homoseksualnosti. Po njegovem je to znamenje preloma z asimetričnim, hierarhičnim modelom istospolne ljubezni, ki je prevladoval v arhaični in klasični dobi (erást kot aktivni in erómenos kot pasivni partner).5 V poznejših desetletjih je Foucaultova shematična razvojna teza, ki ni postavila dovolj jasnih meja med družbeno resničnostjo in književnostjo oz. javnim diskurzom, dobila nekaj nujnih popravkov,6 vendar njen poglavitni poudarek zgodovinarji do danes sprejemajo. Ker je dokumentarnih virov malo, je bil Foucault v zgodovinsko branje literarnih besedil v veliki meri prisiljen; posplošitve, ki jih je iz takega branja izpeljal, so za razumevanje erosa v antiki izredno dragocene. Zato je morda škoda, da je Rimljane, zlasti Katula in elegike, obšel. Katulova 51. pesem je priredba Sapfine 31. pesmi. Rekonfiguracija erosa, ki smo ji priča v tej ustvarjalni priredbi, ima vsekakor tudi kulturne razsežnosti, saj gre za reflektiran odziv na Sapfino homoerotiko. V Sapfinem fragmentu je govoreči subjekt ženska, ki se burno odziva na prizor ljubljenega dekleta/ženske v družbi moškega. Katulova različica bi bila zgolj svoboden prevod, če ne bi v vlogi govorečega sub jekta nastopila moška oseba, ki sama sebe (z imenom!) nagovarja Catulle, v vlogi dekleta/ženske pa oseba, poimenovana Lesbia. Odgovor, zakaj Foucault ni pomislil na Katula,7 je na dlani: v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih 20. stoletja, ko je nastajala njegova Zgodovina seksualnosti, je bila Katulova poezija še vedno v veliki meri ujetnica neoromantičnih biografskih interpretacij, zaznamovanih z naivnim pozitivizmom. Večino učenih bralcev je živo vznemirjalo predvsem vprašanje o resnični identiteti Lezbije in o kronologiji njenega razmerja s Katulom. Značilen primer je poskus Franza Stoessla (1977), da bi Katulov liber »preuredil« v skladu z biografsko kronologijo. Stoessl se ni opiral 4

5 6 7

Posamezni spodrsljaji, ki smo jim priča v poznejših »sofističnih« romanih, so predvsem v službi variacije in vrednostnega sistema zvrsti ne morejo usodno omajati. V Longovem romanu Dafnis in Hloa ima mladi pastir Dafnis za učiteljico ljubezni izkušeno meščanko Likajnijo; v Levkipi in Klejtofontu Ahileja Tatija se Klejtofont spozabi z zrelo Efežanko Melito; o pomenu teh odklonov Marinčič (2003; 2007), tam druga literatura. Temeljna zgodovinska študija o homoseksualnosti pri Grkih (zlasti v klasičnih Atenah) je Dover (1978). Dve novejši deli na to temo: Konstan (1994); Goldhill (1995). Eden prvih resnejših socioloških vpogledov v vprašanje spola pri Katulu je Skinner (1993); temeljna študija o seksualni invektivi v Rimu: Richlin (1983).

Carmina_docta_FINAL-notranjost.indd 10

26.3.2018 9:09:22

samo na zgodovinske aluzije, npr. na Cezarjev pohod v Britanijo v 16. in v 29. pesmi (leto 55); takih namigov je pri Katulu malo. Njegova kronologija temelji na indiskretni raziskavi Katulovega razmerja z Lezbijo. Rezultat študije je kronološki indeks vseh Katulovih pesmi. Vendar to ni več filologija. Stoessl je pod krinko pozitivistične znanosti Katula napisal na novo – njegova raziskava je v resnici priredba, ki se ji še najbolj poda oznaka roman o Lezbiji (Lesbia-Roman).8 Kritike tovrstnih biografskih branj so se pojavile že bistveno prej (npr. Havelock, 1939, 79–86), a niso zalegle. Sledila je radikalna reakcija. Značilen primer antibiografske reakcije je Niklas Holzberg (2002).9 Holzberg Katulovemu erosu dosledno odreka tragiko in patos; namesto tega v ospredje sistematično potiska obscenost in komiko. Lezbija po njegovem ni Katulova »muza«, temveč njena upodobitev izhaja iz razširjenega stereotipa o ženskah z Lezbosa. Te v antiki niso bile na slabem glasu zaradi istospolne ljubezni. Lezbos je veljal za otok prostitucije, lezboške prostitutke pa za fellatrices (gr. λεσβιάζειν = fellare). Holzberg v tem duhu (in z dokaj prepričljivimi vzporednicami iz grških in rimskih epigramov) razume tudi Lezbijino igro z vrabčkom (C. 2), vrabčkovo smrt (C. 3; = impotenca), odvratnost »Lezbijevih« poljubov (C. 79).10 Ključni argument je Marcialov epigram (Epigr. 11.6.14–16): Da nunc basia, sed Catulliana: quae si tot fuerint quot ille dixit, donabo tibi passerem Catulli. Daj že, poljubljaj me, ampak po katulovsko: če bo poljubov toliko, kot jih je naštel on, ti bom podaril Katulovega »vrabčka«. Holzbergova provokacija je padla na plodna tla in sprožila vrsto odzivov, ki segajo od nejevernega začudenja do ogorčenja. Njegov odziv na naivno romantična in viktorijansko sentimentalna branja Katula11 je razumljiv in upravičen,12 vendar najbrž preveč enostranski. Katulovi shemi odi et amo, ki pomeni neprestano nihanje med 8 9

10 11 12

Pozneje (1981) je Stoessl svojo metodo – tudi v odgovor na kritike – podrobneje pojasnil in v marsičem revidiral. Ostrina te reakcije je razumljiva samo v kontekstu nemške filologije; ta je bila na biografski pristop navezana tudi še v desetletjih, ko je drugod že skoraj vsakdo obredno prisegal na Barthesovo krilatico o »smrti avtorja«. Ob tem je pomembno poudariti, da je prelomno spoznanje o bralcu kot (edinem) »lastniku« besedila na filološke prakse pogosto vplivalo zelo površinsko. Tradicionalna Quellenforschung, ki je raziskovala avtorsko genezo besedil, je dobila všečnejše ime »študije intertekstualnosti«; te so prisegale na »smrt avtorja«, vendar bolj v smislu obrednega zaklinjanja (avtorja je »nespodobno« omenjati), v resnici pa so še naprej gojile mehansko metodo »empiričnega« preverjanja medbesedilnih navezav. Holzberg (2000; 2002, 16; 33–39; 61–67). Značilen primer take recepcije je Leightonova slika na temo 45. pesmi (Septimij in Akma); glej sliko 1. Celo notorično kritični zgodovinar Wiseman (1985, 135–136) se distancira od možnosti, da bi Katul v Lezbijino ime vnesel obscenost, češ da se k tej ne zateka niti v »najbridkejših« pesmih o Lezbiji. Se res ne?

Carmina_docta_FINAL-notranjost.indd 11

26.3.2018 9:09:22

ekstatično idealizacijo in ajshrologijo, odvzema enega od členov. Značilen primer odi-et-amo konstelacije je 58. pesem: Caeli, Lesbia nostra, Lesbia illa. illa Lesbia, quam Catullus unam plus quam se atque suos amauit omnes, nunc in quadriuiis et angiportis glubit magnanimi Remi nepotes. Celij, naša13 Lezbija, tista Lezbija, ki jo je Katul edino ljubil bolj kot samega sebe in vso svojo družino, ga zdaj po križiščih in stranskih ulicah cuza14 potomcem velesrčnega Rema.

Slika 1: Sir Frederic Leighton (1830–1896): Akma in Septimij (1868). Ashmolean Museum, Oxford. 13

Tj. »moja«, vendar je mogoče plural razumeti tudi dobesedno oz. kolektivno, v smislu »družinske« ljubezni, o kateri Katul govori v nadaljevanju. Green (2005, ad loc.) je med redkimi, ki v ozadju še vedno iščejo Lezbijino afero s Katulovim tekmecem Celijem. Njegov prevod je radikalen: »glej, najina Lezbija …« Za identifikacijo različnih Katulovih Celijev in Rufov s Celijem Rufom ni nobene oprijemljive osnove; prim. že Wiseman (1969, 55–60). A celo če je res mišljen Celij Ruf, je nostra smiselno razumeti kot majestetični plural. Glubere, »lupiti«, »ličkati«, kot metafora za oralno zadovoljevanje; prim. Randall (1979, 29–30).

Carmina_docta_FINAL-notranjost.indd 12

26.3.2018 9:09:22

Drugi primer je znamenita salax taberna (C. 37), v kateri Lezbija (po novem?) dela družbo pohotni drhali (v. 11–14): puella nam mi, quae meo sinu fugit, amata tantum quantum amabitur nulla, pro qua mihi sunt magna bella pugnata, consedit istic. Kajti moja ljubica, ki mi je ubežala iz objema, ki sem jo ljubil, kot ne bom nikdar nobene ljubil, ki sem zanjo bojeval velike vojne, se je zdaj nastanila tukaj. Grožnja s faličnimi grafiti (frontem tabernae sopionibus scribam, v. 10), ki jo Katul naslovi stotinam Lezbijinih novih znancev, je komično nebogljena, vendar kljub bridki avtoironiji ni razloga, da patosa zgornjih verzov ne bi vzeli resno. Celo interpelacija Egnacija, ki si (po španski šegi) zobe lošči z urinom (v. 19–22), nehote spomni na visoko tragiko Brelovega šansona Dans le port d’Amsterdam: »et ils pissent comme je pleure / sur les femmes infidèles«. Lezbija ni samo »lezboška cipa«, temveč tudi (nevreden) predmet sublimne ljubezni, ki ji Katul išče zgledov pri Sapfo. »Feminilno« erotično občutljivost, ki mu jo hipokritski kritiki očitajo kot znamenje nerimske nemožatosti (C. 16), Katul nakazuje tudi z identifikacijo z mitološkimi junakinjami, npr. z Atalanto (C. 2) in Laodamejo (C. 68), posredno tudi z Ariadno (C. 64).15 Da je Katulova Sapfo bivalenten simbol, najlepše pokaže 11. pesem – poleg Ille mi (C. 51) edina v sapfiških strofah! V tej pesmi Katul Furiju in Avreliju, ki sta očitno identična z moralističnima kritikoma iz 16. pesmi, izroča poslovilno pismo za Lezbijo. Furi et Aureli, comites Catulli, siue in extremos penetrabit Indos, litus ut longe resonante Eoa tunditur unda, siue in Hyrcanos Arabasue molles, seu Sacas sagittiferosue Parthos, siue quae septemgeminus colorat aequora Nilus,

V hiperromantičnem duhu je o tem pisal Lieberg (1962, 82–283).

Carmina_docta_FINAL-notranjost.indd 13

26.3.2018 9:09:22

Marko Marinčič

ISBN 978-961-06-0055-8

9 789610 600558

Carmina_docta_naslovka_FINAL.indd 1

Carmina docta: Katul in nova poezija

22.3.2018 8:35:05