Cerkvene ustanove in službe v zgodnjem novem veku na Slovenskem

Lilijana Žnidaršič Golec je docentka za slovensko in občo zgodovino zgodnjega novega veka na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Njeno prvo knjižno delo »Thomas More, krščanski humanist« (1992) je komentirani prevod izbranih angleških spisov avtorja širši javnosti bolj znane Utopije iz leta 1516. Od leta 2000 je zaposlena kot arhivistka za starejše arhivsko gradivo v Arhivu Republike Slovenije.

Zlasti zadnjih deset let se intenzivneje posveča raziskovanju različnih vidikov cerkvene in verske zgodovine od 15. do 19. stoletja.

Ključ v roki apostola Petra, simbol božje avtoritete vrhovnega poglavarja Katoliške cerkve in njenih ustanov. Überwasserkirche, Münster, 1903.

ISBN 978-961-237-730-4

ISBN 978-961-237-730-4

9 789612 377304

Lilijana Žnidaršič Golec: Cerkvene ustanove in službe v zgodnjem novem veku na Slovenskem

Lilijana Žnidaršič Golec

Cerkvene ustanove in službe v zgodnjem novem veku na Slovenskem Škofovstvo, arhidiakonatstvo, župništvo

Današnja Katoliška cerkev po svoji organiziranosti ni tako zelo drugačna od tiste pred petsto, štiristo ali tristo leti. Temeljni cerkvenoupravni enoti sta bili tedaj škofija in župnija, vmesno stopnjo so predstavljali arhidiakonati in ponekod dekanati. Toda ustanove in službe, vezane na takšno strukturo, so poganjali tudi mehanizmi, ki so nam danes večinoma neznani ali tuji. Kakšni so bili in kaj je zaznamovalo škofovsko, arhidiakonsko in župniško službo na Slovenskem od konca 15. do zatona 18. stoletja, je središčna tema knjige. Ob konkretnih primerih iz sočasnih arhivskih in drugih virov stopajo pred nas ljudje iz krvi in mesa – posamezni škofje, arhidiakoni in župniki, v nemajhni meri pa tudi druge cerkvene osebe in bolj ali manj vplivni laiki. K informativnemu branju ali k nadaljnjemu študiju želijo bralca spodbuditi kratkost in jedrnatost besedila, raznolik nabor slik, terminološki slovarček ter izčrpen seznam virov in literature.

Lilijana Žnidaršič Golec

CERKVENE USTANOVE IN SLUŽBE V ZGODNJEM NOVEM VEKU NA SLOVENSKEM Škofovstvo, arhidiakonatstvo, župništvo

Ljubljana 2015

Cerkvene ustanove in službe v zgodnjem novem veku na Slovenskem Škofovstvo, arhidiakonatstvo, župništvo Avtorica: Lilijana Žnidaršič Golec Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Lektura: Katja Križnik Jeraj Fotografija na naslovnici: Giovanni Battista Castello, Kristus izroča ključe sv. Petru, 1598. Paris, Musée du Louvre (vir: Wikimedia). © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2015.

Vse pravice pridržane.

Založila in izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Tisk: Birografika Bori d. o. o.

Ljubljana, 2015 Prva izdaja Naklada: 200 Cena: 9,70 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 27-7(497.4)"1480/1790"(091) ŽNIDARŠIČ Golec, Lilijana Cerkvene ustanove in službe v zgodnjem novem veku na Slovenskem : škofovstvo, arhidiakonatstvo, župništvo / Lilijana Žnidaršič Golec. - 1. izd. Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015 ISBN 978-961-237-730-4 278336000

Kazalo

3

Kazalo Nekaj besed za predgovor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 1 Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 1.1

Pisana paleta katoliških cerkvenih ustanov in služb v zgodovini ���������������������������7

1.2

Kratka opredelitev predmeta, prostora in časa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9

2 Škofovstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11 2.1

Škofijska pripadnost slovenskega ozemlja v zgodnjem novem veku ���������������� 11

2.2

Tridentinski koncil o škofih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13

2.3

Pomen podpore svetnih oblasti pri rekatolizaciji škofij . . . . . . . . . . . . . . 15

2.4

Idejnopravni temelji »državnega cerkvenstva« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17

2.5

Habsburška obnova katolištva v Prekmurju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17

2.6

Škofje škofije Koper na ozemlju Beneške republike . . . . . . . . . . . . . . . . . 18

2.7

Škofje v diplomatski, vojaški in upravni službi vladarja . . . . . . . . . . . . . . 20

2.8

Deželnoknežja in druga imenovanja (nad)škofov . . . . . . . . . . . . . . . . . 22

2.9

Vpliv habsburško–beneških (oglejskih) odnosov na škofe . . . . . . . . . . . . 25

2.10

O naslovu »knezoškof« na habsburških tleh . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27

2.11

Škofje – prelati po cerkvenem in po deželnostanovskem pravu ������������������������ 28

2.12

Škofje kot zemljiški gospodje in kot nosilci škofovske oblasti ���������������������������� 30

2.13

Gospostva »tujih« škofov v času reformacije in protireformacije ������������������������ 32

2.14

Škofje s sedeži zunaj deželnih meja in patronat – primer

mariborske župnije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 33

2.15

Bela krajina med oglejskimi patriarhi in zagrebškimi škofi . . . . . . . . . . . . 34

2.16

Okrepitev vloge škofov po letu 1750 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 34

3 Arhidiakonatstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37 3.1

Pomen arhidiakonske službe v zgodnjem novem veku . . . . . . . . . . . . . . 37

3.2

Pravice in dolžnosti arhidiakonov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37

3.3

Arhidiakoni na ozemlju pod oglejskimi patriarhi . . . . . . . . . . . . . . . . . . 39

3.4

Ugled in položaj arhidiakonov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 40

3.5

Pravica in postopek imenovanja (oglejskih) arhidiakonov . . . . . . . . . . . . 41

3.6

Izbira arhidiakonov in »državno cerkvenstvo« 18. stoletja . . . . . . . . . . . . 43

4 Župništvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 45 4.1

Tridentinski koncil o župnikih in župniški službi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 45

4.2

Župnije, inkorporirane raznim cerkvenim ustanovam . . . . . . . . . . . . . . . 46

4

Kazalo

4.3

Prosta podelitev in prezentacija (dejanskih) župnikov . . . . . . . . . . . . . . . 48

4.4

Nosilci patronata in prezentacijske pravice iz vrst laikov in klerikov ������������������ 50

4.5

Pomen patronatnih (in prezentacijskih) pravic v obdobju

reformacije in protireformacije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 52

4.6

Postopek izbire župnikov v času po Tridentinskem koncilu . . . . . . . . . . . . 53

4.7

Umeščanje v duhovno in svetno posest župnije . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55

4.8

Gmotni vidiki župnikovanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 56

4.9

Materialna in duhovna razsežnost župništva v luči vizitacij in sinod ������������������ 59

4.10

Pastoralni in gmotni pogoji pri ustanavljanju novih župnij . . . . . . . . . . . . 60

Terminološki slovarček . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 69 Primarni viri in priročna literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 69 Druga literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 70 Seznam slikovnih prilog . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 79

Lilijana Žnidaršič Golec

5

Nekaj besed za predgovor

Vsaka verska skupnost ima značilnosti, ki jih zares dobro poznajo le nekateri člani ali pač posamezniki iz vodstvenih krogov. To velja še posebej za hierarhično organizirane Cerkve z dolgo tradicijo, s kakršno se med drugim ponaša Katoliška cerkev. Ta je v slovenskem prostoru skozi stoletja ohranjala prevladujoč položaj, pri tem pa bila deležna sprememb, ki jih je katolištvo doživljalo tudi drugod po Evropi in svetu. V marsičem prelomni so bili t. i. vesoljni koncili, od prvega v Niceji leta 325 do za zdaj zadnjega v Vatikanu med letoma 1962 in 1965. V srednjem in v zgodnjem novem veku, tj. od konca 5. do konca 18. stoletja, sta razvoj katolištva zaznamovala zlasti Četrti lateranski koncil leta 1215 in Tridentinski koncil v letih 1545–1563.

V organizacijskem smislu Katoliška cerkev (v nadaljevanju poenostavljeno Cerkev) danes ni videti tako zelo drugačna od tiste pred petsto, štiristo ali tristo leti, torej v obdobju, na katerega se osredotoča monografija. Cerkveno hierarhijo so sestavljali škofje, arhidiakoni (ponekod dekani) in župniki, njihov vrhovni voditelj je bil papež. Temeljni teritorialno-upravni enoti sta bili škofija in župnija; bili sta nekakšni vreteni, na katerih je teklo in še teče cerkveno življenje ( Jakob Richter). Toda hkrati so Cerkev »poganjali« vzvodi, ki so nam danes neznani ali tuji, precej drugačne pa so bile tudi razmere, ki so jih sooblikovali ljudje, dogodki ter kulturni, družbeni in gospodarski procesi. Čeprav so škofovstvo, zaradi specifičnih okoliščin na Slovenskem pomembno arhidiakonatstvo ter župništvo pretežno predstavljeni s strukturnega vidika, je v knjigi vsaj delno upoštevan širši zgodovinski kontekst.

Jedro monografije uvaja kratek historični pregled katoliških cerkvenih ustanov in služb, v okviru uvodnega poglavja mu sledi nepogrešljiva opredelitev predmeta, prostora in časa. Razumevanje pojmov, povezanih s škofovsko, arhidiakonatsko in župniško službo v obravnavani dobi, skuša bralcu olajšati terminološki slovarček. K razumevanju nelahke tematike želi svoj delež prispevati tudi izbor ilustrativnega gradiva z zemljevidi in slikami. Navedke iz virov oziroma literature v opombah in preglednem seznamu pa gre jemati predvsem kot spodbudo k nadaljnjemu študiju in raziskovanju.

Ljubljana, oktober 2014

Lilijana Žnidaršič Golec

6

Cerkvene ustanove in službe v zgodnjem novem veku na Slovenskem

Slika 1: Zavezništvo papeža Pija II. (1458–1464) in cesarja Friderika III. (1440/ 1452–1493) Hartmann Schedel, Liber Chronicarum, Nuremberg/ Nürnberg 1493, fol. CCLXVIIv

Slika 2: Prvi ljubljanski škof Sigmund (Žiga) Lamberg od papeža Pija II. prejema roket, kratko bogoslužno oblačilo višje duhovščine.

Giulio Quaglio, Stolna cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani, obok prezbiterija, 1703 (Obj. v Ana Lavrič, Ljubljanska stolnica. Umetnostni vodnik, Ljubljana 2007, str. 55.)

Lilijana Žnidaršič Golec

7

1 Uvod

1.1 Pisana paleta katoliških cerkvenih ustanov in služb v zgodovini Začetki vzpostavitve trajnejše cerkvene organizacije segajo v 4. stoletje. V letih 311 in 313 je bila kristjanom na območju Rimskega cesarstva priznana verska svoboda, leta 392 je z dokončno prepovedjo poganskega kulta krščanstvo postalo »državna vera«. Nastala sta mreža škofij s sedeži v mestih in sistem nadškofij oziroma metropolij z več podrejenimi sosednjimi škofijami.

Hkrati s teritorialnoupravno členitvijo sta se škofija in metropolija oblikovali tudi kot ustanovi. Med službami, ki imajo po nauku Cerkve »izvir v Kristusu«, je imela prav služba škofa poseben pomen. Kot naslednikom apostola Petra – samo Petra je Kristus postavil za »pastirja celotne črede« – je najvišje mesto v cerkveni hierarhiji sicer pripadalo papežem. Papež je bil pastir vse Cerkve, posamezni škofje pa najprej njim zaupane delne Cerkve;1 delež pri skrbi za vesoljno Cerkev so imeli kot člani škofovskega zbora. V cerkvenopravnem pogledu so oblast nad podrejenimi škofi oziroma škofijami v nekaterih stvareh izvajali škofje metropoliti.

Zlasti za škofe pomembna ustanova so bili stolni kapitlji – skupnosti kanonikov pri škofijskih (stolnih) cerkvah. Člani teh kapitljev iz vrst svetne duhovščine so predvsem skrbeli za obširnejše in slovesnejše bogoslužje v stolnici, opravljali pa so tudi različne vodstvene naloge (kot kapitularni vikarji, generalni vikarji ...). Izrazitejšo liturgično vlogo so imeli kanoniki zbornih ali kolegiatnih kapitljev.

Z delitvijo večjih in gosteje naseljenih škofij na okrožja, imenovana arhidiakonati (ponekod dekanije oziroma dekanati), se je razvila arhidiakonska (dekanska) služba. Arhidiakonom (dekanom) je prinašala predvsem pravico in dolžnost disciplinskega nadzora nad kleriki in laiki znotraj arhidiakonatskih (dekanijskih) meja. Kot vmesni instanci so bili arhidiakonom (dekanom) torej podrejeni tudi župniki, predstojniki osnovne organizacijske enote Cerkve, tj. župnije. Nastanek prvih (pra)župnij na Slovenskem je povezan s t. i. misijonskimi postajami med Germani in Slovani v zgodnjem in visokem srednjem veku.

Iz tega, resda ne zares izčrpnega seznama nikakor ne moremo izpustiti redovnih ustanov. V Cerkvi so skozi stoletja puščale močan pečat skupnosti moških in ženskih redov: od benediktincev in benediktink prek manjših bratov in klaris do jezuitov in uršulink – če se omejimo na redove, ustanovljene do prve polovice 16. stoletja.2 Prva matična hiša benediktinskega reda, »v nekem smislu pa tudi vseh samostanov na krščanskem Zahodu«, je zaživela dobrih tisoč let pred jezuitsko in uršulinsko. Za ustanovno leto znamenitega samostana Monte Cassino velja leto 529.

1 2

Prim. Kušej, Cerkveno pravo, str. 239–240. Žnidaršič Golec, Redovništvo, str. 305–308.

8

Cerkvene ustanove in službe v zgodnjem novem veku na Slovenskem

Slika 3: Fra Angelico, Sv. Benedikt iz Nursije (ok. 480–547), oče zahodnega meništva, okrog 1440, detajl Firence, Museo di San Marco

V obdobju zgodnjega novega veka, ki ga podrobneje definira naslednji razdelek, se je glede na pozni srednji vek opazneje okrepilo papeštvo. Prelomnico pomeni cerkveni zbor v Tridentu (1545–1563), katerega doktrinarne in reformne odloke je skupaj s predvidenimi kaznimi potrdil papež Pij IV. Za vse katoličane predpisanim izdajam katekizma, brevirja in misala v letih 1566–1570 je leta 1588 sledila temeljita prenova rimske kurije. Osrednje vodstvo katoliške Cerkve je vse do začetka 20. stoletja sestavljalo petnajst kongregacij kardinalov: devet se jih je posvečalo duhovnim vprašanjem, šest pa svetnim zadevam, povezanim z dejavnostjo Cerkve.

Bolj ali manj pogosto je bila s kardinali in drugimi predstavniki rimske kurije v stikih tudi duhovščina na Slovenskem. V Cerkvi na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Goriškem so imeli po letu 1580 pomembno vlogo nunciji – stalni zastopniki papeža. V času protireformacije je bil njihov sedež v Gradcu (1580–1622), pozneje, od leta 1622 naprej, pa na Dunaju. Brez pravega vpliva je v večjem delu slovenskega ozemlja, nasprotno, ostala Rimska inkvizicija. Ustanovi, namenjeni odkrivanju in zatiranju krivoverstva, je na ozemlju pod Habsburžani uspelo le nekaj aktivnosti, večinoma na Goriškem in Devinskem. Pač pa so ekspozituro beneške veje Rimske inkvizicije konec 16. stoletja pod svojo streho sprejeli minoriti v Kopru.3 Pod njen delokrog je spadala Beneška Istra, katere del je bila tudi današnja Slovenska Istra.

3

Del Col, L'Inquisizione, str. 20; Ancona – Visintin, Il Sant'Ufficio, str. 17–18.

Lilijana Žnidaršič Golec

9

1.2 Kratka opredelitev predmeta, prostora in časa Z izrazi škofovstvo, arhidiakonatstvo in župništvo se, resnici na ljubo, srečamo precej poredko.

Kadar teče beseda o cerkvenih ustanovah, raje govorimo o škofijah, arhidiakonatih in župnijah, če imamo v mislih cerkvene službe, pa o škofovski, arhidiakonski in župniški službi. Razlog, da so tu uporabljeni manj domači, bolj abstraktni izrazi, je vsebinske narave. V ospredju knjige je namreč tisto, kar zadeva škofe, arhidiakone in župnike, natančneje tisto, kar je v zgodnjem novem veku vidneje zaznamovalo njihov položaj in delovanje. Z geografskega vidika se razprava osredotoča na ozemlje Republike Slovenije, ki pa je v obravnavanem času – z izjemo ljubljanske škofije – pripadalo škofijam s sedeži zunaj tega prostora (Oglej/ Aquileia, Salzburg, Št. Andraž v Labotski dolini/ St. Andrä im Lavanttal, Trst, Zagreb, Győr; Gorica). Zato zlasti

Slika 4: Političnoupravna podoba slovenskega ozemlja v 16. in 17. stoletju (Obj. v Slovenski zgodovinski atlas, Ljubljana 2011, str. 112.)

10

Cerkvene ustanove in službe v zgodnjem novem veku na Slovenskem

poglavje »Škofovstvo« pogosto sega v sosednje Italijo, Avstrijo, Hrvaško in Madžarsko. Kar zadeva časovni okvir, predstavljajo spodnjo mejo zadnja desetletja 15. stoletja, zgornjo pa osemdeseta leta 18. stoletja, ko je prišlo pod cesarjem Jožefom II. do prelomnih cerkvenih reform.

V tri stoletja dolgem obdobju se je seveda dogajalo marsikaj, tako na cerkvenem, političnem in vojaškem kot na gospodarskem, socialnem in kulturnem področju. Pojavile, širile, zamrle ali uveljavile so se ideje humanizma, reformacije, protestantizma, protireformacije, katoliške obnove, razsvetljenstva, protikatolištva, reformnega katolicizma, jožefinizma ... Tej dinamiki se niso mogli izogniti niti cerkveni premišljevalci o škofovstvu, arhidiakonatstvu in župništvu niti nosilci in izvajalci škofovske, arhidiakonske ali župniške službe.

Slika 5: Političnoupravna podoba slovenskega ozemlja v 18. in na začetku 19. stoletja (Obj. v Slovenski zgodovinski atlas, Ljubljana 2011, str. 118.)

Lilijana Žnidaršič Golec

11

2 Škofovstvo

2.1 Škofijska pripadnost slovenskega ozemlja v zgodnjem novem veku V zgodnjem novem veku se je škofijska podoba slovenskega ozemlja koreniteje spremenila trikrat: z ustanovitvijo ljubljanske škofije v letih 1461–1462, z ukinitvijo oglejskega patriarhata in vzpostavitvijo nadškofije v Gorici v letih 1749–1752 ter z vključitvijo vseh župnij v Prekmurju v škofijo Sombotel (Szombathely) leta 1777. Poleg dušnopastirskih razlogov so spremembam vsakokrat botrovali tudi politični motivi, o katerih so svetni in cerkveni veljaki navadno razmišljali že dolgo prej. Že v prvi polovici 13. stoletja je na primer obstajal načrt o prenosu sedeža škofije Pičen (Pićan) v Istri v Gornji Grad. Leta 1560, nekaj manj kot dvesto let pred ukinitvijo oglejskega patriarhata, je cesar Ferdinand I. papežu posredoval zamisel o novi škofiji, ki bi imela sedež v habsburški Gorici in bi patriarhu odvzela župnije v avstrijskem delu patriarhata.4 Po beneškem zavzetju Furlanije (1420) so namreč mesto patriarha – škofa in metropolita na ozemlju vse do Drave – zasedali podložniki Habsburžanom neljube Beneške republike. Leta 1461 je cesar Friderik III. kot deželni knez Kranjske, Štajerske in Koroške v soglasju s papežem sicer ustanovil škofijo v Ljubljani. Z (nesklenjenim) teritorijem v vseh treh deželah je ljubljanska škofija opazno zarezala v škofijsko telo Ogleja, njeni škofje pa so kot edino višjo instanco priznavali papeže.5 Načrtovanje novih škofijskih središč se je kljub temu nadaljevalo, saj je v patriarhatu ostalo še veliko vernikov z območja notranjeavstrijskih dežel (Kranjske, Štajerske, Koroške in Goriške). Toda načrti vse do srede 18. stoletja niso obrodili pravih sadov. Slaba tri stoletja je bilo slovensko ozemlje razdeljeno med (nad)škofije Ljubljana, Oglej, Salzburg, Št. Andraž v Labotski dolini (St. Andrä im Lavanttal), Trst, Koper, Győr in Zagreb. Da je »domača« Gorica sredi 18. stoletja (1749–1752) zamenjala »tuji« Oglej, sta bila poleg angažmaja dunajskega dvora v Rimu potrebna predvsem dovolj velika dotacija goriškim nadškofom in slabitev politične moči Beneške republike. Leta 1777, še v času vladarice Marije Terezije (1740–1780), so pomembno spremembo na škofijski ravni doživeli Prekmurci. Namesto dveh škofov, győrskega v severnem in zagrebškega v južnem delu Prekmurja, so imeli Prekmurci odtlej le enega škofa v manj oddaljenem Sombotelu. Ko je vladarsko žezlo dokončno prevzel Jožef II. (1780–1790), je škofovska oblast nad prebivalstvom slovenskega prostora pripadala sedmim škofom.6 Prav v zadnjih nekaj desetletjih pred radikalnimi cesarjevimi posegi v škofijske meje je prišlo do premikov tudi na ravni metropolij. Z ukinitvijo oglejskega patriarhata sta nastali dve nadškofiji oziroma metropoliji. V novo ustanovljeno metropolijo v Vidmu (Udine) je bila leta 1752 vključena škofija Koper, del nove metropolije v Gorici pa je postala škofija v Trstu. Goriška 4 Dolinar, Oglejski patriarhat, str. 70–72.

5 Prim. Žnidaršič Golec, Vzroki, str. 8.

6 Slovenski zgodovinski atlas, str. 122–123.

12

Cerkvene ustanove in službe v zgodnjem novem veku na Slovenskem

metropolija – prva metropolija s sedežem tako blizu meja današnje slovenske države – je ob tržaški in pičenski obsegala še škofiji v Tridentu (Trento) in Comu (Como) v Lombardiji.7 Status nadškofije in metropolije je Gorica sicer izgubila že leta 1787, ko je bil metropolitski sedež prenesen v Ljubljano. Z ustanovitvijo škofije Sombotel se je spremenila tudi metropolitska pripadnost Dolnjega Prekmurja. To je do tedaj spadalo v metropolijo Kalocsa, po letu 1777 pa skupaj z Gornjim Prekmurjem v metropolijo Ostrogon (Esztergom). Gornje Prekmurje je bilo prek győrske škofije metropoliji v Ostrogonu podrejeno že dotlej.8

Slika 6: Cerkvenoupravna podoba slovenskega ozemlja v drugi polovici 16. stoletja (Obj. v Slovenski zgodovinski atlas, Ljubljana 2011, str. 116.)

7 Tavano, Il Goriziano, str. 111–112.

8 Zelko, Zgodovina Prekmurja, str. 104.

Lilijana Žnidaršič Golec

13

Slika 7: Cerkvenoupravna podoba slovenskega ozemlja med letoma 1751 in 1788 (Obj. v Slovenski zgodovinski atlas, Ljubljana 2011, str. 122.)

2.2 Tridentinski koncil o škofih Čeprav so pomembnejši kánoni o škofih veljali še izza srednjega veka, je slabitev škofovske avtoritete in ugleda od 14. stoletja naprej zahtevala nov, odločnejši odziv. Kljub zavedanju, da je temeljitih reform potrebna »glava« in ne le »udje« Cerkve, pa je tudi 5. lateranski koncil (1512–1517) izzvenel brez pravih poudarkov in učinkov.9 Po nekajdesetletnem oklevanju in ob razcvetajočem se protestantizmu se je škofovstvu resneje posvetil Tridentinski koncil (1545–1563). Veliko zahtev za škofe, izraženih v reformnih odlokih – zakonsko rojstvo, minimalna starost sedemindvajset let, dolžnost prebivanja v škofiji – so koncilski očetje prevzeli 9

Prim. Jedin, Kleine Konziliengeschichte, str. 78–79.

14

Cerkvene ustanove in službe v zgodnjem novem veku na Slovenskem

iz starejših cerkvenopravnih določil.10 Toda zdaj so od škofov odločneje pričakovali, da bodo svojo poklicanost in službo vzeli zares. »Vedo naj, da niso poklicani za lastno korist, bogastvo ali razkošje, marveč k delu in skrbi za Božjo slavo.«11 Koncil je določil, naj škofje na eno ali največ dve leti opravijo vizitacijo – nadzorni obisk svoje škofije, naj svoje duhovnike vsako leto zberejo na sinodi, ves čas pa skrbijo za njihovo vzgojo in izobrazbo. Za prednostno nalogo škofov je koncil razglasil pridiganje: »Praedicationis munus, quod episcoporum praecipuum est.«12 Posebno težo je na koncilu v Tridentu dobila rezidenčna dolžnost. Kazen za neupravičeno polletno odsotnost škofa je bil odvzem četrtine škofovega letnega dohodka, če je kršitev trajala neprekinjeno več kot leto dni, pa je kršitelja samodejno doletela prepoved vstopa v cerkev.13 Vsak škof naj bi imel le eno škofijo, saj da je »zelo uspešen že tisti, ki mu uspe eno samo škofijo dobro in uspešno upravljati, njemu zaupane duše pa voditi k zveličanju.«14 Pristojnosti škofov naj bi okrepile določbe, po katerih se škofovskim vizitacijam ni smela izogniti nobena redovna ali kaka druga cerkvena ustanova. Nje in njene člane naj pred vizitacijami ne bi »obvarovala« niti eksempcija – izvzetost iz neposredne škofovske oblasti.15 Poleg tega so smeli škofje disciplinske ukrepe sprejemati tudi kot »delegati Svetega sedeža«, torej kot pooblaščenci papeža.16 Vsakršno vlaganje prizivov še pred razglasitvijo sodb škofijskega sodišča je v primeru pritožb prepovedal že koncilski dekret iz leta 1551. Enaka prepoved je veljala pri odločanju škofov o (ne)primernosti kandidatov za kleriški stan in službe ter v kazenskih procesih, ki sta jih vodila škof ali njegov generalni vikar.17 Kar zadeva sodno oblast škofov, so pomembne poudarke prinesle reformne določbe, izglasovane na zadnjih dveh sejah koncila. Tako so v kánonu o cerkvenem sodstvu sodišča pod vodstvom ordinarijev, tj. pristojnih (krajevnih) škofov, izpostavljena kot sodišča prve stopnje.

Pri tem je izrecno rečeno, da sojenje v zakonskih in kazenskih zadevah ne sme biti prepuščeno arhidiakonom, dekanom ali po položaju nižjim osebam.18 Tem prav tako ni bilo dovoljeno preiskovati in razsojati primerov duhovniškega priležništva, ampak naj bi ta pravica pripadala samo škofom.19 Škofje so bili po drugi strani odgovorni za spoštljivo in pobožno prejemanje zakramentov. V ta namen naj bi ljudem v škofiji tudi v ljudskem jeziku, v »lingua vernacula«, razlagali pomen zakramentov in poskrbeli, da bi tako ravnali tudi duhovniki po župnijah.20 Poleg sodnih in »učiteljskih« pristojnosti je koncil posebej opozoril na pravice in dolžnosti 10 Dekrete, str. 687.

11 Prav tam, str. 784.

12 Prav tam, str. 763.

13 Prav tam, str. 682.

14 Prav tam, str. 687.

15 Prav tam, str. 683.

16 Prav tam, str. 765.

17 Prav tam, str. 699.

18 Prav tam, str. 772.

19 Prav tam, str. 793.

20 Prav tam, str. 764.

Lilijana Žnidaršič Golec

15

škofov, ki so izhajale iz škofovskega posvečenja, na primer podeljevanje birme ter nižjih in višjih redov posvečenja. Škofje so bili dolžni klerike posvečevati osebno, kandidata, ki pa naj bi ga prej izprašali, bi smeli k drugemu škofu poslati le v primeru bolezni.21 Kot nasledniki apostolov, po Svetem Duhu postavljeni za vodenje Cerkve, naj bi svoje življenje uravnavali tako, da bi bili zgled »varčnosti, skromnosti, zdržnosti in – kar ljudi pri Bogu tako zelo priporoča – sveti ponižnosti«.22

2.3 Pomen podpore svetnih oblasti pri rekatolizaciji škofij Tridentinski očetje so se sicer zavedali, da še tako vzorni škofje brez izdatne pomoči svetnih oblasti ne bodo mogli bistveno izboljšati razmer v Cerkvi. O tem priča katoliškim knezom namenjeno poglavje v koncilskem dekretu »O splošni prenovi«. Njegovi avtorji kneze pozivajo, naj Cerkvi pomagajo znova priti do pravice in dolžnega spoštovanja. Cesar, kralji in drugi oblastniki naj ščitijo cerkvene svoboščine in strogo nastopijo proti vsem, ki bi jim nasprotovali.

Poskrbijo naj za izvajanje cerkvenih kánonov, za spoštljivo obhajanje bogoslužja ter za to, da bi mogla duhovščina v dobro ljudi ostati na svojih mestih. Svoje podanike naj vodijo k pobožnosti z lastnim zgledom.23 Cerkveni voditelji svetnih veljakov ne nagovarjajo, naj se lotijo cerkvene prenove, vseeno pa si je poglavje mogoče razlagati kot spodbudo k temu.

Zagotovo bi škofje na slovenskih tleh obirali precej bolj pičle in predvsem grenke plodove, če se za katolištvo ne bi opredelili vladarji tega ozemlja. Rekatolizacija Notranje Avstrije, stoletje zatem pa tudi ogrskega Prekmurja, je bila namreč izpeljana »pod žezlom« katolištvu predanih Habsburžanov. Da se je pokatoličanjenje navzven vsaj v določeni meri prekrivalo s pokatoličanjenjem navznoter, izpričujeta, med drugim, sestava in delovanje (proti)reformacijskih komisij.

Te so na prelomu iz 16. v 17. stoletje po naročilu nadvojvode Ferdinanda prečesale notranje­ avstrijske dežele. Ne le da so pri delu komisij sodelovali duhovniki, ki so nasprotnike katolištva in omahljivce poučevali o razlikah med luteranskim in katoliškim naukom ter jih skušali prepričati o pravosti drugega. Na čelu komisij so bili prav škofje: na Štajerskem in Koroškem škof v Seckauu (zahodno od Gradca) Martin Brenner, na Kranjskem pa ljubljanski škof Tomaž Hren.24 V vlogi deželnoknežjih komisarjev in drugih vlogah v službi deželnega kneza srečujemo škofe pravzaprav skozi vse zgodnjenovoveško obdobje. Več škofov je notranjeavstrijsko vlado vodilo ravno v nemirni protireformacijski dobi. Kljub obilici dela, ki bi ga medtem lahko postorili v svojih škofijah – k čemur jih je ne nazadnje zavezoval koncil –, so morali škofje v Gradcu opravljati nelahko službo namestnika (Statthalter) Notranje Avstrije.25

21 22 23 24 25

Prav tam, str. 746.

Prav tam, str. 743, 784.

Prav tam, str. 795–796.

Prim. Gruden, Zgodovina, str. 826 sl.

Prim. Rajšp, Hren, str. 89–90.

Lilijana Žnidaršič Golec je docentka za slovensko in občo zgodovino zgodnjega novega veka na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Njeno prvo knjižno delo »Thomas More, krščanski humanist« (1992) je komentirani prevod izbranih angleških spisov avtorja širši javnosti bolj znane Utopije iz leta 1516. Od leta 2000 je zaposlena kot arhivistka za starejše arhivsko gradivo v Arhivu Republike Slovenije.

Zlasti zadnjih deset let se intenzivneje posveča raziskovanju različnih vidikov cerkvene in verske zgodovine od 15. do 19. stoletja.

Ključ v roki apostola Petra, simbol božje avtoritete vrhovnega poglavarja Katoliške cerkve in njenih ustanov. Überwasserkirche, Münster, 1903.

ISBN 978-961-237-730-4

ISBN 978-961-237-730-4

9 789612 377304

Lilijana Žnidaršič Golec: Cerkvene ustanove in službe v zgodnjem novem veku na Slovenskem

Lilijana Žnidaršič Golec

Cerkvene ustanove in službe v zgodnjem novem veku na Slovenskem Škofovstvo, arhidiakonatstvo, župništvo

Današnja Katoliška cerkev po svoji organiziranosti ni tako zelo drugačna od tiste pred petsto, štiristo ali tristo leti. Temeljni cerkvenoupravni enoti sta bili tedaj škofija in župnija, vmesno stopnjo so predstavljali arhidiakonati in ponekod dekanati. Toda ustanove in službe, vezane na takšno strukturo, so poganjali tudi mehanizmi, ki so nam danes večinoma neznani ali tuji. Kakšni so bili in kaj je zaznamovalo škofovsko, arhidiakonsko in župniško službo na Slovenskem od konca 15. do zatona 18. stoletja, je središčna tema knjige. Ob konkretnih primerih iz sočasnih arhivskih in drugih virov stopajo pred nas ljudje iz krvi in mesa – posamezni škofje, arhidiakoni in župniki, v nemajhni meri pa tudi druge cerkvene osebe in bolj ali manj vplivni laiki. K informativnemu branju ali k nadaljnjemu študiju želijo bralca spodbuditi kratkost in jedrnatost besedila, raznolik nabor slik, terminološki slovarček ter izčrpen seznam virov in literature.