Fizična geografija krasa by Znanstvena zalozba FF

GEOG KRAS ISBN 978-961-06-0377-1

9 789610 603771

Od samih začetkov moderne geografije v Sloveniji je velik del raziskav posredno ali neposredno vezanih na kras. Razlog za takšno usmeritev je predvsem v dejstvu, da obsega kras slabo polovico slovenskega ozemlja. Poleg tega je krasoslovje s pomožnimi vedami edina znanstvena veda, ki ima korenine na ozemlju današnje Slovenije in ga kot takega razumevamo kot eno temeljnih slovenskih nacionalnih ved. Pričujoči učbenik podaja osnove fi-

Fizicna_geografija_krasa_naslovka_FINAL.indd 1

zične geografije krasa. Razdeljen je na poglavja, ki obravnavajo zgodovino razvoja vede, kraške kamnine, procese raztapljanja in hidrologijo, speleologijo ter na obsežno poglavje o kraškem reliefu. Na sistematičen način poskuša približati razumevanje in povezanost kraških procesov in oblik. Poseben poudarek je prav na interpretaciji procesov na kraškem površju, saj je le-to osnova za razumevanje delovanja in oblikovanosti kraških okolij.

profesor, zaposlen na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Na Oddelku za geografijo je nosilec predmetov Fizična geografija 1, Geomorfologija, Fizična geografija krasa, Geografija krasa in Geodiverziteta; na Biotehnični fakulteti pa kot zunanji sodelavec predavava Fizično geografijo – geomorfologijo. Raziskovalno se ukvarja s proučevanjem geomorfologije krasa predvsem na območju Dinarskega krasa. Osredotočen je na problematiko povezano z kontaktnim krasom, plitvim krasom in visokogorskim krasom oziroma glaciokrasom. Je avtor številnih znanstvenih člankov in znanstvenih monografij. Je član Geomorfološkega društva Slovenije in Jamarskega kluba Železničar.

UROŠ STEPIŠNIK: FIZIČNA GEOGRAFIJA KRASA

UROŠ STEPIŠNIK (1975) je redni

UROŠ STEPIŠNIK

FIZIČNA GEOGRAFIJA KRASA Oddelek za geografijo Ljubljana 2020

23. 09. 2020 13:21:21

Uroš Stepišnik

FIZIČNA GEOGRAFIJA KRASA

Ljubljana 2020

Fizicna_geografija_Krasa_10.indd 1

18. 09. 2020 09:07:40

FIZIČNA GEOGRAFIJA KRASA Tip publikacije: Univerzitetni učbenik Avtor: Uroš Stepišnik Recenzenta: Mihael Brenčič, Darko Ogrin Kartografinja: Tanja Koželj Slika na naslovnici: Uroš Stepišnik Tehnično urejanje: Jure Preglau Prelom: Nana Martinčič © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2020. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za geografijo Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Vodja Uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Janica Kalin Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Druga, dopolnjena in razširjena izdaja Ljubljana, 2020 Naklada: 300 izvodov Cena: 15,90 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 911.2:551.44(075.8) 551.44(075.8) STEPIŠNIK, Uroš, 1975Fizična geografija krasa / Uroš Stepišnik ; [kartografinja Tanja Koželj]. - 2., dopolnjena in razširjena izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2020 ISBN 978-961-06-0377-1 COBISS.SI-ID 28712195

Fizicna_geografija_Krasa_10.indd 2

18. 09. 2020 09:07:40

Kazalo

1 Uvod........................................................................................................................................................................................ 5 2.Razvoj krasoslovja............................................................................................................................................................ 7 2.1.Izvor termina kras.................................................................................................................................................. 7 2.2. Krasoslovje v predznanstvenem obdobju.................................................................................................... 8 2.3. Krasoslovje kot znanost.....................................................................................................................................12 2.4. Slovensko krasoslovje .......................................................................................................................................13 3 .Kraške kamnine...............................................................................................................................................................15 3.1.Karbonatne kamnine..........................................................................................................................................15 3.2. Evaporiti..................................................................................................................................................................18 3.3.Nezveznosti v kamninah...................................................................................................................................18 4 .Raztapljanje kraških kamnin ...................................................................................................................................21 4.1.Raztapljanje karbonatov...................................................................................................................................22 4.2.Raztapljanje v podzemlju.................................................................................................................................25 4.3 Raztapljanje površja............................................................................................................................................27 5.Kraška hidrologija..........................................................................................................................................................31 5.1.Hidrografske cone v krasu................................................................................................................................34 5.2.Napajanje kraškega vodonosnika..................................................................................................................35 5.3.Odtok iz kraškega vodonosnika.....................................................................................................................37 6. Jame......................................................................................................................................................................................41 6.1.Nastanek in razvoj jam.......................................................................................................................................42 6.2.Jame vadozne cone............................................................................................................................................44 6.3.Jame freatične cone............................................................................................................................................45 6.4.Jame kontaktnega krasa...................................................................................................................................47 6.5 .Mehanski sedimenti v jamah...........................................................................................................................50 6.6.Kemogeni sedimenti v jamah.........................................................................................................................51 7 .Površinska oblikovanost krasa................................................................................................................................57 7.1.Globoki kras...........................................................................................................................................................57 7.1.1 .Kraške uravnave.....................................................................................................................................58 7.1.2.Kopaste vzpetine....................................................................................................................................60 7.1.3. Uvale...........................................................................................................................................................62 7.1.4. Vrtače..........................................................................................................................................................64 7.1.5.Brezstrope jame......................................................................................................................................67 7.1.6. Udornice....................................................................................................................................................68 7.2 .Plitvi kras.................................................................................................................................................................70 7.2.1.Kraška jezera............................................................................................................................................71 7.2.2 .Ojezerjena kraška polja........................................................................................................................74 7.2.3.Prelivna kraška polja.............................................................................................................................76 7.2.4 .Kanjoni.......................................................................................................................................................76 7.3. Glaciokras...............................................................................................................................................................79 7.3.1.Podledeniški požiralniki, kotliči in kotličaste vrtače ��80 7.3.2. Konte..........................................................................................................................................................82 7.3.3.Bočno-čelni morenski kompleksi.....................................................................................................83 7.3.4.Predledeniška kraška polja.................................................................................................................85 7.4. Fluviokras................................................................................................................................................................86 7.4.1.Erozijski jarki ...........................................................................................................................................86 7.4.2. Dolki............................................................................................................................................................87 7.4.3 .Fluviokraški vršaji...................................................................................................................................88

Fizicna_geografija_Krasa_10.indd 3

18. 09. 2020 09:07:40

7.4.4.Fluviokraške doline...............................................................................................................................88 7.4.5.Pritočna kraška polja.............................................................................................................................89 7.5.Kontaktni kras.......................................................................................................................................................90 7.5.1.Vršaji kontaktnega krasa......................................................................................................................91 7.5.2 Ponorni zatrepi in slepe doline.........................................................................................................92 7.5.3 Raztočno-ponorniška kraška polja..................................................................................................94 7.5.4.Izvirni zatrepi in zatrepne doline......................................................................................................94 7.5.5. Vale..............................................................................................................................................................96 7.6 Goli kras...................................................................................................................................................................96 7.6.1. Škavnice....................................................................................................................................................97 7.6.2 .Žlebiči...................................................................................................................................................... 100 7.6.3. Škraplje................................................................................................................................................... 101 Literatura............................................................................................................................................................................. 105

Fizicna_geografija_Krasa_10.indd 4

18. 09. 2020 09:07:40

Uvod

1 Uvod

Kras je poseben tip površja, ki ga opredeljujeta velika kamnitost in pestrost površinskih reliefnih oblik. Prevladujoč proces v kraških okoljih je raztapljanje. Ni omejeno le na površje, ampak sega globoko v podzemlje, kjer raztaplja in širi drobne pore v kamnini, ki postopoma prerastejo v jame. Vode na krasu se torej pretakajo pretežno v podzemlju, zato na površju ni vodotokov. Kras se bistveno razlikuje od ostalih geomorfnih sistemov, kjer prevladuje mehansko premeščanje materiala. Na krasu prevladuje raztapljanje in odnašanje snovi v raztopini pred ostalimi načini premeščanja materiala. Razlika je tudi, da je v ostalih geomorfnih sistemih proces odnašanja povezan s površjem, medtem ko v krasu material odteka skozi podzemlje. Tako je kraško površje brez površinskih tokov, v podzemlju pa so jame z različnimi funkcijami prevajanja vodnih tokov. Tretja pomembna razlika je v akumulaciji materiala. Vsi drugi geomorfni sistemi imajo območja, kjer poteka erozija ali denudacija, in območja, kjer se material akumulira. Na krasu ni akumulacije materiala oziroma do nje prihaja v zelo omejenem obsegu, saj večina materiala odteče v raztopini iz sistema, kar daje celotnemu kraškemu površju izrazito kamnit izgled.

Slika 1: Kraško površje, Bojinac, Srednji Velebit, Hrvaška (foto: Stepišnik U., 2017).

Od nekdaj je interpretacija oblikovanosti in delovanja krasa predstavljala raziskovalni izziv. Najstarejše znane raziskave krasa naših krajev segajo že v antiko, ko je znameniti učenjak Poseidonij iz Apameje (135–50 pr. n. š.) proučeval izvire Timave in z njimi povezane Škocjanske jame (Kranjc in sod., 1994). Sledili so številni pisci, ki omenjajo slovenski kras, podzemlje ali kraško hidrologijo (Gams, 1974; Kranjc in sod., 1994; Gams, 2003). Izrazito prelomnico v krasoslovju predstavlja Valvasorjeva Slava Vojvodine Kranjske, ki sistematično opisuje kras in njegovo delovanje. S tem delom se je razširilo zanimanje za kras po Evropi in svetu, prispevalo pa je tudi k osredotočenju nadaljnjih raziskav prav na naš kras (Gams, 1974; Gams, 2003). Poznejše raziskave kraške hidrologije, geomorfologije, speleologije in speleobiologije, zlasti s strani dunajske 5

Fizicna_geografija_Krasa_10.indd 5

18. 09. 2020 09:07:42

Uroš Stepišnik: Fizična geografija krasa geografske in geološke šole v drugi polovici 19. in začetku 20. stoletja, so postopoma širile razumevanje krasa in s tem tudi njegovo pojmovanje na sorodna območja drugod po svetu. S temi klasičnimi raziskavami je kras postal termin, ki opisuje značilen geomorfni sistem. Povzet je iz imena pokrajine Kras med Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino v zahodni Sloveniji, ki je ena od najbolj tipičnih kraških pokrajin v Sloveniji. Mednarodni termin za kras je karst in je privzet iz nemškega poimenovanja te pokrajine. Znanstvena veda, ki proučuje kras, se posledično imenuje krasoslovje. Z razvojem krasoslovja v naših krajih je tudi veliko število izrazov iz slovenskega jezika postalo mednarodnih krasoslovnih terminov (Gams, 1974; Kranjc in sod., 1994). Tako je krasoslovje s pomožnimi vedami postalo edina znanstvena veda, ki ima korenine na ozemlju današnje Slovenije in ga kot takega pojmujemo kot eno temeljnih slovenskih nacionalnih ved. Geografi imamo vodilno vlogo pri nadaljevanju tradicije raziskovanja krasa v Sloveniji. Od samih začetkov moderne geografije je velik del raziskav posredno ali neposredno povezanih s krasom. Poleg tega, da je Slovenija zibelka krasoslovja, je razlog za takšno usmeritev predvsem v dejstvu, da obsega kras slabo polovico slovenskega ozemlja. Raziskujemo različne geografske vidike krasa, ki poleg geomorfologije, speleologije in hidrologije obsegajo tudi druge vidike, kot so pedologija, klimatologija ipd. Hkrati razvijamo ustrezno terminologijo, povezano s kraškimi oblikami in procesi, ki delno še vedno prehaja v mednarodno strokovno izrazoslovje. Od leta 1969 na Oddelku za geografijo Univerze v Ljubljani izvajamo tudi redna predavanja Geografija krasa, kar je najdaljša tradicija podajanja krasoslovnih vsebin na katerikoli visokošolski ustanovi v Sloveniji. Krasoslovne raziskave izvajajo tudi mnoge raziskovalne institucije, med katerimi je treba izpostaviti Inštitut za raziskovanje krasa iz Postojne, ki vse od ustanovitve po drugi svetovni vojni predstavlja jedro slovenskega krasoslovja. Na Inštitutu združujejo različne vidike proučevanja krasa, kar so tudi uspešno vključili v doktorski študij Krasoslovje, ki ga izvajajo v sodelovanju z Univerzo v Novi Gorici. Pomembne so tudi visokošolske ustanove, med katerimi so posebej uspešni na Katedri za speleologijo Biotehniške univerze v Ljubljani in na Oddelku za geologijo na Univerzi v Ljubljani. Na slednji od leta 1994 izvajajo tudi predmet Geologija krasa. Uspešno raziskovanje in sodelovanje raziskovalcev vseh teh institucij je pripomoglo k temu, da ima sodobno slovensko krasoslovje pomembno mesto tudi v svetovnem merilu. Učbenik podaja osnove o fizični geografiji krasa. Razdeljen je na poglavja, ki obravnavajo zgodovino razvoja vede, kraške kamnine, procese raztapljanja in hidrologijo, speleologijo, ter na obsežno poglavje o kraškem reliefu. Na sistematičen način poskuša približati razumevanje in povezanost kraških procesov in oblik. Poseben poudarek je prav na interpretaciji kraškega površja, saj je le-to osnova za razumevanje kraškega okolja, ki obsega velik del Slovenije. Brez razumevanja fizičnega okolja namreč ne moremo kakovostno raziskovati in interpretirati ostalih geografskih vsebin. Nenazadnje pa avtor želi, da bi učbenik predstavljal ustrezno motivacijo vsem prihodnjim raziskovalcem, ki boste sprejeli izziv in nadaljevali slovensko tradicijo proučevanja tega nadvse zanimivega okolja – krasa.

Fizicna_geografija_Krasa_10.indd 6

18. 09. 2020 09:07:42

Razvoj krasoslovja

2 Razvoj krasoslovja

2.1 Izvor termina kras Mednarodni strokovni izraz za kras, kot tip površja z značilnimi oblikami in procesi, je karst. Strokovni termin se je razvil iz imena pokrajine, ki ji Slovenci pravimo Kras, Italijani Carso, Nemci pa Karst. Prva znana je latinizirana oblika zapisa imena te pokrajine iz antike: Carsus ali Carusadus. Razvila naj bi se iz prvotne oblike kors, ki je verjetno povzeta iz staroselskih jezikov. Ob upoštevanju Ptolemejevega zapisa lahko sklepamo, da se je osnova kors razvila iz besede karus, za kar domnevajo, da vsebuje predromansko besedo kar, ki pomeni kamen (Kranjc in sod., 2002). Iz latinske besede sta se razvili današnja italijanska oblika Carso in starejša slovenska oblika Kars. Najpozneje do začetka 9. stoletja se je zaradi zamenjave vrstnega reda glasov beseda Kars preoblikovala v današnji Kras. Nemška oblika Karst, ki se uporablja tudi kot mednarodni strokovni izraz, je prevzeta iz italijanske (Kranjc, 1994; Kranjc, 2008).

Slika 2: Izsek območja Krasa iz Valvasorjevega zemljevida Kranjske (Valvasor, 2009).

Beseda kras ima v slovenskem jeziku tri pomene. Kras, pisan z veliko začetnico, je lastno ime za pokrajino med Tržaškim zalivom, Soško ravnino oziroma Goriškim poljem, Vipavsko dolino in Brkini. To je okoli 700 kvadratnih kilometrov velika, relativno uravnana pokrajina na nadmorski višini od 200 do 500 metrov, ki je dobro ločena od reliefnih enot v sosedstvu. Kras v strokovni literaturi imenujejo tudi matični Kras (Gams, 2003). Občno ime kras pomeni v ljudskem jeziku kamnito ozemlje, kar naj bi bilo v skladu s predromansko osnovo (Kranjc in sod., 2002; Gams, 2003). Badjura (1953) v terenskem izrazoslovju ljudske geografije pod geslom kras navaja različne tipe površja, na katerih so večji skalni bloki. Kot toponim je kras najpogosteje na robu večjih sklenjenih kraških območij ali pa se pojavlja na območju menjavanja golega in pokritega krasa.

Fizicna_geografija_Krasa_10.indd 7

18. 09. 2020 09:07:43

Uroš Stepišnik: Fizična geografija krasa Strokovni izraz oziroma termin kras ni povzet po ljudskem občnem poimenovanju, temveč po pokrajini Kras. Obstaja več razlogov, zakaj je prav matični Kras postal sinonim za strokovni izraz in ne katero drugo kraško območje v Evropi, predvsem v Dinarskem gorstvu, kjer so kraški pojavi prav tako razviti. Zlasti je pomembna njegova geografska lega in geopolitični položaj v času razvoja krasoslovja med 16. in 19. stoletjem. Južni deli Balkanskega polotoka so bili del Otomanskega imperija, večji del Dinarskega krasa pa je veljal za nekoliko manj gostoljubno obmejno regijo. Deli Dinarskega krasa, ki so bili v tistem času del habsburške monarhije, so bili ob pomembni prometnici na najnižjem prehodu iz Srednje Evrope in Panonske kotline v smeri Jadrana. Ta pokrajina je bila v tistem času zaradi drugačne rabe prostora bistveno bolj gola kot danes in je naredila poseben vtis na popotnike tistega časa ter tako postala sinonim za golo, skalnato površje (Kranjc, 1994). Na tem območju so bila koncentrirana tudi prva – klasična znanstvena proučevanja kraškega površja in podzemlja, hidrologije ter jamskega živalstva. To kraško območje, ki leži med Vrhniko in Trstom ter v grobem obsega kraški porečji Ljubljanice in Reke, prav zato imenujemo Klasični kras. Mednarodni termin karst ni prišel v rabo s ponemčenjem slovenskega termina. V času, ko je nastajal splošni termin kras iz lastnega imena Kras, je bila skoraj vsa strokovna literatura o naših krajih napisana v nemškem jeziku. Celo prva omemba kraškega površja zunaj meja Krasa, ki jo je leta 1830 v Vodniku po Postojnski jami zapisal Slovenec Franc Hanibal von Hohenwart, je bila zapisana v nemški obliki. Tako je iz nemškega poimenovanja Krasa postopoma nastal mednarodni strokovni izraz karst (Kranjc, 1994; Kranjc, 2008). Kras oziroma v nemški obliki der Karst je edina beseda, ki ima izvor na slovenskem ozemlju, ki je prešla jezikovne meje in tako postala mednarodni strokovni izraz za tip zemeljskega površja oziroma geomorfni sistem (Gams, 2003). Iz te besede izvira tudi ime krasoslovje − znanstvena panoga, ki proučuje kras in združuje kraško geomorfologijo, hidrogeologijo, speleologijo, biospeleologijo ipd. Danes se strokovni izraz karst uporablja tudi v angleškem, francoskem, španskem, portugalskem, romunskem, kitajskem, ruskem, bolgarskem in srbskem jeziku. Termin kras poleg Slovencev v strokovni literaturi uporabljajo še Čehi, Slovaki, Poljaki in geografi v Srbiji. Italijani uporabljajo carso. V hrvaškem jeziku so bili v preteklosti v uporabi termini karst, kras in krš, od sredine 20. stoletja slednji uporabljajo le še krš (Gams, 2003). 2.2 Krasoslovje v predznanstvenem obdobju Že od predzgodovine dalje so imele jame in spodmoli velik pomen za ljudi, saj so jih uporabljali kot shrambe, skrivališča, zatočišča, bivališča ali kot svetišča, o čemer pričajo številne arheološke najdbe. Prav tako so bili za oskrbo od nekdaj pomembni izviri v značilno brezvodnih kraških okoljih. V starem veku so bila območja starih civilizacij v Sredozemlju obkrožena s krasom. Najstarejši ohranjeni zapisi o krasu so iz leta okoli 1100 pr. n. š., ko je asirski kralj Tiglat-Pileser I obiskal vodno jamo z imenom Iskender-i-Birkilin v bližini izvirov Tigrisa v današnji Turčiji. Napisi ob tej jami dokazujejo, da jih je okoli 250 let pozneje obiskal tudi asirski kralj Šalmaneser III. Pet stoletij pozneje je ob teh jamah taborila vojska Aleksandra Velikega in jame so takrat dobile ime prav po njem [Iskender je oblika imena Aleksander, ki se uporablja pretežno v Aziji, op. a.] (Halliday in sod., 1995). Najzgodnejši zapisi o kraških procesih izvirajo iz antične Grčije, ki je pretežno na kraških območjih. O jamah in kraških izvirih pišeta že Homer in Tales iz Mileta. Anaksagora je prvi znani avtor, ki je ugotovil, da voda iz kraških izvirov prihaja iz podzemnih zbiralnikov, ki jih napaja deževnica. Platon in Aristotel sta bila zagovornika dveh različnih hipotez o izvoru vode v krasu. Prva je vključevala ugotovitve Anaksagore o padavinski vodi, medtem ko je druga pojasnjevala drugačen vodni krog, kjer naj bi se vode iz morja filtrirale skozi gore in nato prihajale na dan v kraških izvirih. Eratosten je opisal podzemno vodno povezavo med ponori na polju Feneos in izviri reke Ladonas na Peleponezu. Prav tako je avtor medsebojno povezal količino padavin in pretoke v izvirih (Lamoreaux, 2006; White, 2007). Najstarejši zapis o izvirih Timave je

Fizicna_geografija_Krasa_10.indd 8

18. 09. 2020 09:07:43

Razvoj krasoslovja Psevdoskilaksov periplos iz 4. stoletja pr. n. š. Posidonij iz Apameje omenja izvire Timave v povezavi s Škocjanskimi jamami (130–50 pr. n. š.): »Reka Timava priteka z gora, pada v brezno in potem, ko preteče pod zemljo okoli 130 stadijev, izvira ob morju« (Kranjc, 2010).

Slika 3: Izviri reke Timave pri Štivanu (foto: Stepišnik U., 2014).

Strabon je osmo od svojih 17 knjig z naslovom Geografija posvetil kraškim poljem ter drugim kraškim oblikam in procesom. Seneka je opisoval procese raztapljanja apnenca in pojasnjeval nastanek velikih jamskih prostorov. Prav tako je interpretiral podzemno pretakanje v krasu (Lamoreaux, 2006). Pomorščaki so se posebej zanimali za obalne vire pitne vode, najverjetneje je prav zato o izvirih Timave do začetka srednjega veka pisalo kar 24 antičnih avtorjev. Omenja jih tudi Vergil v epu Eneida, ko opisuje vračanje vojščakov iz Troje in njihovo potovanje ob ilirski obali Jadrana proti zahodu (Gams, 2003). V srednjem veku so v raznih dokumentih omenjene posamezne kraške oblike. Znan je opis bizantinskega cesarja Konstantina VII. Porfirogeneta, kjer v opisu svojega cesarstva omenja več kraških območij, reko Buno, Plivo, Imotsko in Krbavsko polje itd. (Kranjc, 2010). Po srednjeveškem naravoslovnem hiatusu se je v 16. stoletju povečalo zanimanje za kras. Leta 1531 je ljubljanski pravnik Benedikt Kuripečič objavil dnevnik s svojih potovanj po Balkanskem polotoku, kjer je bil tolmač avstrijske diplomatske misije, poslane k turškemu sultanu Sulejmanu I. Veličastnemu. V delu omenja nekaj kraških izvirov (Kranjc, 1994; Kranjc, 1997; Kranjc, 2014). Georg Leonberger v svoji pesnitvi govori o delovanju in pomenu presihajočega jezera na Cerkniškem polju. Posebnosti Cerkniškega jezera sta opevala tudi Dante Alighieri in Nikodemus Frischelin. Jezero omenja Philipp Clüver (1580−1622) v knjigi Germania antiqua, kjer piše tudi o kraških izvirih in delovanju zaganjalk (Kranjc, 1989; Gams, 2003). V tistem času je Ferrante Imperato opravil prvi dokumentiran poskus, s katerim je s sledenjem vod poskušal dokazati podzemno povezavo med Škocjanskimi jamami in izviri Timave (Shaw, 2001). Filozof Nikola Gučetić iz Dubrovnika je 9

Fizicna_geografija_Krasa_10.indd 9

18. 09. 2020 09:07:45

Uroš Stepišnik: Fizična geografija krasa objavil razpravo o vetru v jami Vjetrenici na Popovem polju in kapnikih v jami Šipun pri Cavtatu. Osmanski raziskovalec Evlija Čelebi je med bojnimi pohodi po Balkanskem polotoku opisal mnoge kraške pokrajine, vodne pojave, jame, opisoval je celo raztapljanje kamnin (Kranjc in sod., 1994; Kranjc, 2010). O kraških oblikah in procesih so pisali tudi takratni kitajski in arabski raziskovalci (Lamoreaux, 2006; White, 2007), a na poznejši razvoj krasoslovja niso imeli nikakršnega vpliva. V 17. in 18. stoletju se je pričelo intenzivno proučevanje kraških območij v Evropi. Med najvidnejše raziskovalce tega časa, ki so bistveno vplivali na razvoj krasoslovja, uvrščamo nemškega jezuita Athanasiusa Kircherja, ki je v knjigi Mundus Subterraneus iz leta 1665 povzel antično teorijo o kroženju morske vode skozi podzemlje v kraške izvire. Izvire tople vode pa je povezoval z ognjem v podzemlju. Nekatere predpostavke je utemeljeval z delovanjem Cerkniškega polja (Lamoreaux, 2006; White, 2007; Kranjc, 2010). Le deset let zatem je Cerkniško polje večkrat obiskal in proučeval kranjski plemič Janez Vajkard Valvasor. Mehanizem presihanja jezera je objavil v Philosophical Transactions, kjer se ni strinjal s Kircherjem, pač pa ga je pojasnil v duhu takratnega časa s pomočjo matematike in fizike. Objava rezultatov mu je leta 1687 prinesla častno članstvo v Londonskem kraljevem društvu (Royal Society of London). V svojem najpomembnejšem delu Slava Vojvodine Kranjske (1689) je v več knjigah opisoval kras, ponore, izvire in svoje obiske jam ter pojasnjeval delovanje krasa. Med drugim je objavil opise trinajstih jam, ki do takrat niso bile poznane, tudi načrt Podpeške jame v Dobrepolju, ki velja za drugi najstarejši natisnjeni načrt jame na svetu. Valvasorja bi lahko uvrstili v čas prehoda od starejšega, pretežno bajeslovnega razlaganja kraških pojavov, v dobo realnega naravoslovja. Kljub dvojnim razlagam naravnih pojavov je opisoval lastna opažanja in raziskave v podzemlju, zato je nedvomno prvi pravi speleolog ter začetnik speleologije in modernega krasoslovja. Njegov najpomembnejši prispevek je interpretacija jam in podzemnih tokov v celostni sistem kraške hidrologije (Shaw, 2006). Valvasorjevo delo je naredilo velik vtis na sodobnike, zlasti popotnike, naravoslovce in vse, ki so se zanimali za krajevne in naravne znamenitosti. Dotedanje razumevanje krasa in kraških procesov je namreč temeljilo na antičnih virih oziroma odlomkih del antičnih naravoslovcev in geografov, ki so se tako ali drugače ohranili skozi srednji vek (Kranjc, 1989).

Slika 4: Baron Janez Vajkard Valvasor (Valvasor, 2009).

Fizicna_geografija_Krasa_10.indd 10

18. 09. 2020 09:07:45

Razvoj krasoslovja Valvasorjeve raziskave so nedvomno navdihnile odločitev avstrijskega cesarja Franca I., da je poslal dvornega matematika Josepha Antona Nagla, naj prouči naravne posebnosti, zlasti jame Kranjske. Tako je bil prvi, ki je raziskal in naredil načrte več jam, kot so Postojnska jama, Vilenica, Socerbska jama, Željnske jame idr. Opisal je tudi poplavljanje Cerkniškega polja in raziskave starosti kapnikov (Kranjc, 2010). Svoje raziskave je podal leta 1748 v poročilu z naslovom Opis naravnih redkosti, ki se nahajajo v vojvodini Kranjski in so bile raziskane po prevzvišenem ukazu rimskega cesarja Franca I. (Gams, 2003; Kempe in sod., 2006; Shaw, 2006). Velik dosežek pri opisu Cerkniškega jezera je naredil tudi ljubljanski jezuit Tobias Gruber v delu Pisma hidrografske in fizikalne vsebine iz Kranjske Ignazu plemenitemu Bornu (1781). Gruber je zavrnil Valvasorjevo razlago presihanja Cerkniškega jezera z besedami: »Čeprav bi utegnilo nastati iz višje ležečih jam, veliko Cerkniško jezero ni nič drugega kot poplavišče, za katerega je dovolj, da priteče več vode, kot jo lahko odteče. Za pritok in odtok ne potrebuje narava nobenega sifona ali natege.« V tem delu je tudi pravilno pojasnil vpliv evapotranspiracije in razpok na specifični vodni odtok (Gams, 2003). Bistveni napredek v krasoslovju pripisujemo avstrijskemu naravoslovcu francoskega rodu Baltazarju Hacquetu. V opisu Kranjske in okoliških dežel (1778‒1789) je podrobno pojasnjeval kamnine, fosile ter tudi površinske in podzemne oblike. S pomočjo solne kisline je ugotavljal topnost apnencev in je zato lažje razumel kraško površje. Površinske oblike je tolmačil kot posledico preperelosti in razpokanosti apnenca. Posebno pozornost je namenil proučevanju vpliva preperevanja apnenca na nastanek vrtač in visokogorskih kont ter mehanizmu nastanka kraških polj. Hacquet je odkril tudi razliko med apnencem in dolomitom (Kranjc, 2006). Bil je eden prvih, ki je uporabljal pojem Dinarske Alpe (nem. Dinarische Alpen) za masiv, ki ga danes imenujemo Dinarsko gorstvo (Šarić, 2010). Hacquet je razumel kras širše kot le pokrajinsko ime; uporabljal ga je kot termin, ki je opisoval skalnate apnenčaste pokrajine (Kranjc, 1997).

Slika 5: Portret Baltazarja Hacqueta in naslovnica njegove knjige Oryctographia Carniolica oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrien und zum Thiel der benachtbarten Länder.

Fizicna_geografija_Krasa_10.indd 11

18. 09. 2020 09:07:45

Uroš Stepišnik: Fizična geografija krasa 2.3 Krasoslovje kot znanost Za 19. stoletje je bil značilen zelo hiter razvoj krasoslovja. Dunaj je bil takrat pomembno znanstveno središče. Zaradi bližine večjih kraških območij Evrope, predvsem Dinarskega krasa, je postal najpomembnejše središče preučevanja krasa v 19. stoletju, od koder je izviral največji delež takratnih krasoslovnih raziskav in idej. Za to obdobje je bila značilna hitra širitev pojma kras kot strokovnega termina na območja, ki so podobna Krasu. Prva znana tiskana objava, ki utemeljuje oznako kras in razširja njen obseg prek meja Krasa in Kranjske, je iz vodnika po Postojnski jami avtorja Franca Hanibala von Hohenwarta. V opisu iz leta 1830 navaja: »Kamniti pokrajinski kraški niz začenja v okrožju Vidma, se nadaljuje po dolini Pontebe in Železne doline proti morski obali pri Devinu in proti Postojni, potem pa se izgublja nad Trstom čez Reko prek vse Dalmacije, Dubrovnika, Albanije in dela Bosne proti Kefaloniji« (Gams, 2003). Hohenwart je opisal kraško površje, ki je pokrito z lijakastimi, večjimi ali manjšimi doli, in s tem razširil pojem na območje, ki sega od Furlanske nižine do grških otokov (Kranjc, 1997; Kranjc, 2010). Sledili so opisi kraških območij tudi iz drugih delov Evrope. Avstrijski geograf in alpinist Friedrich Simony je leta 1842 omenil kras na Dachsteinu (Mais, 1997). Geolog Adolph von Morlot je leta 1848 objavil geološko karto in besedilo o geoloških značilnostih Istre, kjer je razpravljal o geomorfoloških oblikah, predvsem o vrtačah (Kranjc, 1997; Kranjc, 2010). Morlot je kras Primorske in Istre imenoval Spodnji kras, območje med Postojno in Vrhniko pa Gornji kras (Gams, 2003). Najpomembnejše speleološko delo sredine 19. stoletja o krasu na Kranjskem je znamenita knjiga speleologa Adolfa Schmidla z naslovom O speleologiji krasa: jame in brezna Postojne, Logatca, Planine in Laz iz leta 1854. V delu je prevzel Morlotovo razširitev pojma kras do Vrhnike, v poznejšem Vodniku po Postojnski jami iz leta 1858 pa kot kras opredeljuje območje med Sočo, Trstom in Reko ter celo Istro in Dalmacijo (Kranjc, 1997; Gams, 2003; Kranjc, 2010). Poleg širitve termina kras je Schmidl znan predvsem kot začetnik moderne speleologije, saj so njegove raziskave obsegale tudi biološke, meteorološke in druge vidike proučevanja jam (Kranjc, 1997; Kranjc, 2010). Leta 1858 je avstrijski geolog Guido Stache razširil pojem krasa iz Notranjske na Dolenjsko, kjer je kot kras opredelil Ribniško in Kočevsko polje, Pokolpje ter Belo krajino. Gimnazijski profesor iz Reke, Josef Roman Lorenz von Liburnau, je leta 1856 v svojih delih širil pojem krasa na območje Istre in Kvarnerja in pri tem poudarjal, da bi za razlikovanje od matičnega Krasa morali uporabljati termin liburnijski kras (Gams, 2003). Eden od prvih raziskovalcev, ki je proučeval Dinarski kras zunaj meja avstrijskega cesarstva, je bil francoski geolog Ami Boué. Med raziskavami Bosne je leta 1861 razširil pojem krasa: »Tak kraški pojav z enakim površjem se razprostira od Kranjske čez vso zahodno Turčijo [zahodna Turčija je takrat obsegala Bosno in Hercegovino ter del Črne gore, op. a.] do Grčije, v manjši meri tudi zahodno in vzhodno Srbijo« (Gams, 2003). Slovenski naravoslovci tistega časa pri interpretaciji krasa in širjenju pojma kras niso sledili svetovnim trendom. Desetletje po tem, ko so različni raziskovalci opredeljevali različna območja po Evropi kot kraška, so ugotavljali, da so Krasu podobne pokrajine tudi drugje na Slovenskem. To se najbolje vidi iz knjige Občni zemljopis geografa Janeza Jesenka iz leta 1873, kjer je med drugim zapisal, da Kras, katerega imenuje Kraševina, sega na sever do ceste Ljubljana – Idrija (Brenčič, 2019). Leto pozneje je sledilo delo slovenskega naravoslovca Viljema Urbasa, v katerem je ugotovil, da je na Dolenjskem podobna pokrajina kot na Krasu. Pozneje je slovenski kras delil na Zgornji ali Dolenjski kras, Srednji ali Notranjski kras in Spodnji ali Primorski kras (Gams, 2003). Po avstroogrski zasedbi Bosne in Hercegovine (1878) se je intenzivno proučevanje razširilo tudi na južnejše dele Dinarskega krasa. Edmund Mojsisovics s sodelavci je leta 1880 pri geološkem kartiranju Dinarskega krasa ugotovil, da je bosansko hribovje nadaljevanje kranjsko-hrvaškega krasa. Ugotovil je tudi, da kras ni vezan samo na določene vrste apnencev, ampak je prisoten na različno starih apnencih (Gams, 2003). Znameniti speleolog konec 19. stoletja je bil Francoz Édouard-Alfred Martel. Po zgledu avstrijskih speleoloških društev je ustanovil francosko speleološko šolo. Organiziral je številne 12

Fizicna_geografija_Krasa_10.indd 12

18. 09. 2020 09:07:45

Razvoj krasoslovja speleološke odprave, tudi na Kranjsko, ter s svojimi številnimi objavami vplival na razvoj kraške hidrologije in speleogeneze. Martel ni uporabljal termina kras, pač pa si je vneto prizadeval, da bi evropska strokovna javnost namesto krasa (karst) sprejela termin le causse, po imenu kraške pokrajine Causse v francoskem Centralnem masivu. Prelomnico v krasoslovju nedvomno predstavlja delo Jovana Cvijića. Pod mentorstvom vodilnega dunajskega geomorfologa Albrechta Pencka se je usmeril v proučevanje severnega dela Dinarskega krasa – območja, ki ga je njegov mentor dobro poznal. Njegovo doktorsko delo Das Karstphänomen (1893) velja za prvo sintezo teorij in znanja o krasu, ki se je do takrat nabralo predvsem v okviru delovanja dunajske geografske in geološke šole. Cvijićeva monografija je imela zadostno težo, da je bistveno pripomogla k dokončni mednarodni uveljavitvi termina karst ter mnogih drugih terminov, kot so dolina (slov. vrtača), hum, kamenica (slov. škavnica), polje, uvala, ponor, ki izhajajo iz slovanskih jezikov (Cvijić, 1893; Kranjc, 1994; Kranjc in sod., 1994; Kranjc, 1997; Kranjc, 2008; Kranjc, 2010). Ugled tedanje avstrijske krasoslovne šole se kaže tudi v dejstvu, da se je leta 1901 Pencku in njegovim študentom pri terenskem proučevanju Dalmacije ter Bosne in Hercegovine pridružil še znamenit ameriški geomorfolog William Morris Davis. Med drugimi raziskavami so takrat Davisovo teorijo o cikličnem razvoju površja prenesli tudi na kraški geomorfni sistem (Cvijić, 1918). Obdobje hitrega razvoja krasoslovja in intenzivnega proučevanja Dinarskega krasa se je zaključilo s prvo svetovno vojno (Kranjc, 1994; Kranjc, 2010). 2.4 Slovensko krasoslovje Krasoslovje ima za Slovence med znanstvenimi vedami prav posebno mesto, saj je edina znanstvena veda, ki ima korenine na slovenskem ozemlju, a so za razvoj krasoslovja, širjenje pojma kras in kraške terminologije, s svetlo izjemo Valvasorja, v manjši meri tudi Gruberja in Hohenwarta, poskrbeli predvsem tuji raziskovalci. Šele ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja so bila ustanovljena prva jamarska društva (Kranjc, 2002), ki so pričela s sistematičnim raziskovanjem jam in urejanjem katastra jam. V okviru Postojnske jame je pričel delovati jamski muzej, prizadevanja za ustanovitev speleološkega inštituta pa so prekinili dogodki, povezani s prvo svetovno vojno (Kranjc in sod., 1994). Začetek slovenskega institucionaliziranega krasoslovja lahko povežemo šele z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani leta 1919 in Oddelka za geografijo (takratni Institut za geografijo) leto pozneje. Čeprav samostojnega univerzitetnega predmeta o krasu v tem obdobju ni bilo, je ustanovitelj oddelka Artur Gavazzi predaval krasoslovne vsebine v okviru drugih predmetov. S študijami o rekah (Gavazzi, 1909) in jezerih (Gavazzi, 1904; Gavazzi, 1919) v kraškem okolju je imel pomemben vpliv na naslednike in njihovo interpretacijo razvoja krasa. Gavazzi je sodeloval tudi pri delu takratnega speleološkega društva, ki je delovalo na območju Slovenije (Gams, 1972). Njegov naslednik Anton Melik je nadaljeval tradicijo svojega predhodnika ter s paradigmo o nekdanjem fluvialnem oblikovanju krasa in o obsežnih ojezeritvah na krasu v geološki preteklosti interpretiral razvoj nekaterih kraških območij v Sloveniji (Melik, 1928; Melik, 1931; Melik, 1935). Razvoj krasoslovja v tem času pa ni bil vezan le na univerzo. Najpomembnejša objava tega časa je nedvomno delo Pavla Kunaverja Kraški svet in njegovi pojavi (Kunaver, 1922). Raziskovalni dosežki krasoslovcev med obema svetovnima vojnama pa niso dosegli mednarodne odmevnosti, saj so bili objavljeni le v slovenskem jeziku (Gams, 1972). Hkrati je bil to čas, ko se je delež slovenskega krasa bistveno skrčil, saj je v tem času Italija okupirala dele Notranjske in Primorsko s Krasom vred. V Postojni so leta 1929 ustanovili Italijanski speleološki inštitut (Istituto Speleologico Italiano), ki je bila prva tovrstna ustanova na svetu in je imela vodilno vlogo v takratnem proučevanju severnega dela Dinarskega krasa. Po drugi svetovni vojni je imel pomembno vlogo v razvoju slovenskega krasoslovja geograf in vodilni predvojni jamar Alfred Šerko. Po vojni je postal sodelavec Geografskega inštituta (sedanji Oddelek za geografijo) ter upravnik Postojnske in Zavoda za raziskovanje krasa (poznejšega

Fizicna_geografija_Krasa_10.indd 13

18. 09. 2020 09:07:45

GEOG KRAS ISBN 978-961-06-0377-1

9 789610 603771

Fizicna_geografija_krasa_naslovka_FINAL.indd 1

UROŠ STEPIŠNIK: FIZIČNA GEOGRAFIJA KRASA

UROŠ STEPIŠNIK (1975) je redni

UROŠ STEPIŠNIK

FIZIČNA GEOGRAFIJA KRASA Oddelek za geografijo Ljubljana 2020

23. 09. 2020 13:21:21