Govor v pedagoški praksi by Znanstvena zalozba FF

Poeta nascitur, orator fit! Pesnik se rodi, govorec pa naredi!

Nina Žavbi je asistentka za področje govora na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z raziskovanjem odrskega govora in njegovim poučevanjem,v zadnjih letih preučuje poučevanje jezika in govora ter govornega nastopanja v osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju. Objavlja znanstvene in strokovne prispevke, med zadnjimi je izvirni znanstveni prispevek v Slavistični reviji z naslovom Odrski govor – slušnozaznavna in računalniška fonetična analiza uprizoritev Cankarjevih Hlapcev (2019). Sodelovala je pri organizaciji simpozijev o govoru na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (2013, 2019).

Govor v pedagoški praksi

Katarina Podbevšek je izredna profesorica za področje govora na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Njeno osrednje raziskovalno področje je govorjeni jezik v različnih umetniških in neumetniških okoljih ter gledališka terminologija. Med njena pomembnejša dela sodita monografiji Govorna interpretacija literarnih besedil v pedagoški in umetniški praksi (2006) in Govornost literarnih besedil (2017). Je soorganizatorka štirih simpozijev o govoru, izvedenih na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (2000, 2006, 2013, 2019).

Govor v pedagoški praksi Uredili Katarina Podbevšek, Nina Žavbi

Osrednje tematsko področje, ki ga osvetljuje monografija Govor v pedagoški praksi, je govorjeni jezik kot učna vsebina v izobraževalnem sistemu (od vrtca, osnovne in srednje šole do univerze in izvenšolskih izobraževanj). Spodbuda za refleksijo omenjene teme se je rodila na simpozijih o govoru, ki jih že nekaj let organizira Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (2000, 2006, 2013, 2019) in na katerih so udeleženci pogosto izrazili dvom o ustrezni in zadostni skrbi za učenčev govor v osnovni in srednji šoli ter o načinu preverjanja ustnega izražanja na maturi. Knjiga, v kateri 33 avtorjev predstavlja različne poglede na poučevanje govora in kritično vrednoti učne načrte in študijske programe, je namenjena strokovnim bralcem (izvajalcem in načrtovalcem govornega izobraževanja) in vsem, ki se zavedajo, da govor ni samo sredstvo za sporazumevanje, ampak pomemben del človekove racionalne in iracionalne biti, ki posamezniku določa njegovo zasebno in družbeno vlogo. Zlasti slednja se vzpostavi tudi glede na posameznikovo govorno samozavest v javnih govornih položajih. V tem smislu je sistematično in kakovostno poučevanje govora v šolah nujnost, ki lahko bistveno pripomore k izboljšanju govorne kulture nasploh.

ISBN 978-961-06-0281-1

9 789610 602811

Govor_v_pedagoski_praksi_naslovka_FINAL.indd 1

16.12.2019 8:18:18

Govor v pedagoški praksi

Uredili Katarina Podbevšek, Nina Žavbi

Ljubljana 2019

Govor v pedagoski praksi FINAL.indd 1

16.12.2019 13:00:18

GOVOR V PEDAGOŠKI PRAKSI Urednici: Katarina Podbevšek, Nina Žavbi Recenzenta: Nataša Pirih Svetina, Damjan Huber Lektura: Mateja Dermelj Prevod in lektura angleških povzetkov: Paul Steed Prevod hrvaških prispevkov: Aleksandra Rekar Prelom: Aleš Cimprič Fotografija na naslovnici: Stock photo © SIphotography Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdala: Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani Za izdajatelja: Tomaž Gubenšek, dekan Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani Tisk: Formatisk d. o. o. Ljubljana, 2019 Prva izdaja Naklada: 300 izvodov Cena: 19,90 EUR Znanstvena monografija je rezultat raziskovalnega programa Gledališke in medumetnostne raziskave (P6-0376), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca. / This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License. Prva e-izdaja. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na https://e-knjige.ff.uni-lj.si/ DOI: 10.4312/9789610602804

Kataložna zapisa o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani Tiskana knjiga COBISS.SI-ID=303013120 ISBN 978-961-06-0281-1 E-knjiga COBISS.SI-ID=303010560 ISBN 978-961-06-0280-4 (pdf )

Govor v pedagoski praksi FINAL.indd 2

16.12.2019 13:00:18

Vsebina Predgovor: Govorno izražanje kot učna vsebina ................................................... 7 Katarina Podbevšek

Prvi koraki v svet govornega izražanja Vpliv disfunkcije senzorne integracije na razvoj multisenzorike govora �� 13 Matea Hotujac Dreven Skrb za govor v vrtcu ................................................................................................ 25 Maja Višček Komunikacijski potenciali lutke kot spodbuda za učenje govora ..................... 39 Helena Korošec

Skrb za učenčev (in učiteljev) govor v osnovni šoli Razvijanje govora v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole �� 49 Jasna Jožef Možnosti za razvijanje govorjenja učencev v 1. in 2. triletju osnovne šole �� 57 Alenka Rot Vrhovec Učim – torej govorim ................................................................................................ 65 Katarina Kejžar Nekoč k retorju in gledališkemu igralcu – kam pa danes? (Poskus kritičnega pogleda na kurikularne umestitve govornega nastopa v okviru osnovnošolskega izobraževanja) ............................................... 75 Janja Žmavc Poučevanje govora v učnih načrtih za osnovno šolo, srednje šole in gimnazije .......................................................................................... 85 Simona Pulko

Govorne vsebine v srednješolskem izobraževanju Govorna interpretacija literarnega besedila v gimnaziji ..................................... 95 Jožica Jožef Beg

Govor v pedagoski praksi FINAL.indd 3

16.12.2019 13:00:18

Vsebina

Kultura govorjene besede ....................................................................................... 103 Darinka Marc, Katarina Torkar-Papež Poučevanje govora v programu umetniške gimnazije (smer Gledališče in film) ........................................................................................ 113 Nataša Konc Lorenzutti

Poučevanje govora na fakultetah Kultura govora v študijskem programu Slovenski jezik in književnost (UM FF) ............................................................. 123 Melita Zemljak Jontes Kultura govora za študente Medijskih komunikacij (UM FERI) ................. 131 Alenka Valh Lopert Kako izboljšati govorno nastopanje učiteljev ..................................................... 141 Tomaž Petek Odprta vprašanja kodifikacije in smiselno univerzitetno poučevanje slovenskega govorjenega jezika ............................................................................. 151 Luka Horjak, Hotimir Tivadar Govorno izobraževanje študentov novinarstva .................................................. 159 Tina Lengar Verovnik Poučevanje fonetike na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture .................................................................................................. 167 Martin Vrtačnik

Poučevanje ustvarjalne rabe govora na umetniških akademijah Kako poučevati govor (izzivi sodobnega odrskega govora z vidika pravorečne norme) ................................................................................... 181 Nina Žavbi Razvijanje izraznosti glasu pri študentih Dramske igre ................................... 189 Katarina Podbevšek Vloga anatomije in fiziologije pri poučevanju govora ...................................... 199 Alida Bevk

Govor v pedagoski praksi FINAL.indd 4

16.12.2019 13:00:18

Vsebina

Pouk odrskega govora ............................................................................................. 207 Selena Andrić Če me ne razumeš, me ni ....................................................................................... 215 Nataša Barbara Gračner

Govorno izobraževanje radijskih govorcev Zvočni medij kot učenec in učitelj ....................................................................... 225 Aleš Jan Izobraževanje radijskih govorcev v Radiu Slovenija ......................................... 229 Mateja Juričan, Maja Šumej

Nešolske oblike govornega izobraževanja Delo gledališkega lektorja in njegova potencialna didaktična vloga na primeru drame Rožnati trikotnik Martina Shermana ................................. 239 Klasja Zala Kovačič Pogled nazaj za naprej: Jezikovno razsodišče o TV-jeziku v osemdesetih letih .................................................................................................. 249 Lucia Gaja Scuteri

Glas v govoru (in petju) in govor brez glasu Protokol spremljanja kakovosti glasu pri elitnih glasovnih profesionalcih z uporabo verbotonalnega sistema ....................................................................... 265 Vesna Kirinić Papeš, Dijana Hodalić, Zlatko Papeš Mimika v slovenskem znakovnem jeziku: slovarska, skladenjska in prozodična .................................................................... 277 Matic Pavlič Povzetki ........................................................................................................................... 287 Abstracts ......................................................................................................................... 299 O avtorjih ........................................................................................................................ 311 Imensko kazalo .............................................................................................................. 321

Govor v pedagoski praksi FINAL.indd 5

16.12.2019 13:00:18

Govor v pedagoski praksi FINAL.indd 6

16.12.2019 13:00:18

Predgovor: Govorno izražanje kot učna vsebina

Okvirna zamisel za vsebino knjige Govor v pedagoški praksi se je začela rojevati med pogovori udeležencev simpozijev o govoru, ki jih že nekaj let organiziramo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (2000, 2006, 2013, 2019). Na Akademiji sicer raziskujemo in poučujemo predvsem umetniški govor, vendar izhodišče govornoizobraževalnega procesa predstavljajo individualne govorne sposobnosti, ki jih imajo bodoči javni govorci ob sprejemu na Akademijo. Poleg pisane palete sociolektov, ki jih študenti govorijo, ima vsak tudi samosvoj način govornega izražanja, ki si ga je izoblikoval pod vplivom številnih dejavnikov, med katerimi je tudi preduniverzitetno izobraževanje. Samoumevno je, da imajo posamezniki lahko boljše ali slabše psihofizične danosti, ki vplivajo na kvaliteto njihovega govora, da so bolj ali manj občutljivi za govorno izražanje in bolj ali manj govorno ustvarjalni, vendar je splošni vtis o govorni izraznosti študentov ob vsakem novem študijskem letu podoben: od mladih, ki si tako rekoč za poklic izberejo govorjenje (zlasti igralci), bi pričakovali bolj zavzet odnos do govornega izražanja. Če malo priredimo misli Kozme Ahačiča, bi lahko rekli, da mladim primanjkuje erosa do govora, »torej sposobnosti, da imamo jezik brezrazumsko radi in da v njem uživamo« (kolumna Društvo sovražnikov slovenščine, Delo, 24. 7. 2019). Čeprav poznajo nekatere, v šoli naučene pravorečne zakonitosti, jih niso ponotranjili, prav tako pa imajo večinoma premalo smisla za akustične in pomenske nianse sporočil, za razčlenjevanje besedila s premori, ustrezno poudarjanje, govorni ritem in druga izrazna sredstva, ki naredijo govor logičen, dinamičen in slušno zanimiv. Takšna opažanja porajajo dvome o ustrezni in zadostni skrbi za kulturo učenčevega govora v osnovni in srednji šoli, pa tudi o načinu preverjanja ustnega izražanja na maturi. Nezavzet (pri nekaterih morda celo malomaren) odnos do govorne uporabe jezika deloma lahko pripišemo vplivu sodobnega časa, v katerem se je človekov način dojemanja jezika (pisnega in govorjenega) prilagodil novim tehnologijam. Internetni jezik in jezik sms-jev sta vzpostavila nov jezikovni kod – nekakšno mešanico pisnega in govorjenega jezika, ki s krajšavami, emotikoni, simboli, izpuščanjem ločil, mešanjem angleščine in slovenščine (sloglish), neupoštevanjem slovnice in odstopi od knjižnega jezika omogoča čim hitrejše ustvarjanje sporočil. »Novorek« je sicer spodbudil družbeno jezikovno ustvarjalnost, a pričakovana sporočilna hitrost, ki zahteva predvsem kratkost, prinaša tudi nenatančnost, površinskost, šablonskost, vse te lastnosti pa se iz digitalnega sporočanja prenašajo v vsakdanje govorno vedenje. Velik vpliv na družbeno govorno prakso imajo tudi govorni mediji, ki večinoma, razen izjem, pri medijskih govorcih spodbujajo spontanost (t. i. naravnost) govornega izraza, ta pa je nemalokrat fasada, ki zakriva neznanje in govorno nekultiviranost. Ne

Govor v pedagoski praksi FINAL.indd 7

16.12.2019 13:00:18

Katarina Podbevšek

gre samo za rabo neknjižno obarvanega govora, ki je v sodobnem razumevanju medijev in njihove vloge postal le ena od jezikovnih izbir, temveč za nezadostno poznavanje in udejanjanje temeljnih retoričnih zakonitosti javnega nastopanja, kamor med drugim spada tudi besedilna fonetika. Govor in pisava sta dve obliki udejanjanja besednega jezika. Nekoč so v osnovni šoli učili in ocenjevali pisavo (lepopis), pomembno ni bilo samo, kaj si napisal (vsebina), ampak tudi kako (oblika) – črke so morale biti lepo oblikovane, v ravni vrstici, s primernimi razmiki med besedami itd. Lepopisje so (po podatkih Slovenskega šolskega muzeja) kot samostojen šolski predmet ukinili leta 1959, za obliko napisanega besedila pa naj bi skrbeli pri pouku slovenščine. Danes se v šolah lepopisje pojavlja pod imenom kaligrafija kot del likovne vzgoje, kot izbirni predmet ali kot občasne delavnice. Ne glede na to, koliko pozornosti posvečajo učitelji grafični oblikovanosti z roko napisanih besedil, pa je dejstvo, da je v današnjem času lepopisje postalo redkost. Ker v vsakdanji pisni komunikaciji prevladuje uporaba računalnika in pametnih telefonov (torej tipkanje), se je začela sposobnost fine motorike, ki je potrebna za pisanje z roko, zmanjševati, slabša je tudi sposobnost koncentracije, ki jo zahteva ročna pisava. Znanstveno je namreč potrjeno, da pisanje z roko ugodno vpliva na delovanje možganov. Le redki posamezniki (morda tudi učitelji) in skupine se tega zavedajo in načrtno gojijo pisanje z roko (v Sloveniji imamo npr. društvo Radi pišemo z roko). Tako kot v pisavi se tudi v govornem izražanju spojita vsebina in oblika. Če je z roko napisan list neberljiv zaradi »nelepe« pisave, je oblika tista, ki preprečuje razumevanje vsebine napisanega. Tudi v govoru lahko oblika – zvočna podoba sporočila – bistveno vpliva na vsebino: če govorec npr. govori nerazločno, pretiho in prehitro, ga ne razumemo. Kljub sporočilni pomembnosti zvočne oblikovanosti sporočil pa večina ljudi govorno prakso izvaja bolj ali manj avtomatično, brez razmisleka o lastni govorni aktivnosti, o načinih rabe glasu, pravorečju, poudarkih, intonacijah, razporejanju in vlogi premorov, hitrosti in ritmu govora itd. Le poklicni govorci (npr. politiki, novinarji, učitelji, igralci, duhovniki) poskušajo nadzorovati svoje govorno delovanje, ga izboljševati, prilagajati različnim družbenim in prostorskim položajem ter drugim okoliščinam. Na splošno pa je suvereno obvladovanje knjižnega govora prej izjema kot pravilo. Osnovna in srednja šola pri pouku materinščine razvijata pri učencih štiri komunikacijske dejavnosti (t. i. komunikacijski model), med katerimi je poleg pisanja, branja in poslušanja tudi govorjenje. Ponekod izvajajo tudi izbirni predmet retorika, prav tako na nekaterih fakultetah in akademijah poteka pouk govora (FF, FDV, PeF, AG, AGRFT), že nekaj let pa Univerza v Ljubljani organizira tudi tečaje retorike oz. javnega nastopanja za visokošolske učitelje v okviru projektov za izboljšanje kakovosti visokega šolstva. Posamezniki, ki jih najpogosteje poklicne okoliščine prisilijo v govorno nastopanje, se lahko govorno izobražujejo v različnih zasebnih šolah retorike. Kljub prisotnosti govornoizobraževalnih (šolskih in izvenšolskih) ponudb pa se zdi, da je zavesti o potrebnosti

Govor v pedagoski praksi FINAL.indd 8

16.12.2019 13:00:18

Predgovor: Govorno izražanje kot učna vsebina

govornega šolanja in zavedanja o nujnosti nenehne skrbi za boljšo govorno kulturo na splošno še vedno premalo. V monografiji Govor v pedagoški praksi je 33 avtorjev, od katerih je 6 tujcev, v 28 razpravah (nekateri prispevki imajo več avtorjev) osvetlilo omenjeno problematiko z različnih zornih kotov. Svoje raziskave so sodelujoči v skrajšani obliki predstavili na mednarodnem znanstvenem simpoziju Poučevanje govora 12. in 13. aprila 2019 na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Avtorji, tudi sami na različne načine vpeti v izobraževalni sistem, so s poglobljenimi razmisleki zarisali razvojno pot človekovega govora od prenatalnega in predšolskega obdobja (vrtec), izobraževanja v osnovni in srednji šoli ter umetniški gimnaziji, na fakultetah in umetniških akademijah do specialnih izobraževanj v govornih medijih. Podrobneje so raziskali, kako in v kakšnem obsegu so govorne vsebine zajete v osnovnošolskih, srednješolskih in gimnazijskih učnih načrtih ter v fakultetnih študijskih programih, predstavili so primere poučevanja govornega izražanja iz svoje prakse, tudi kritično ovrednotili pouk govora v šoli (govorni nastopi učencev, učiteljev govor), predstavili vrednotenje TV-govora skozi oči Jezikovnega razsodišča v 80. letih prejšnjega stoletja in sodobno izobraževanje radijskih govorcev, razmišljali o veliki vplivanjski moči medijskega govora, prikazali možnosti nadgrajevanja igralčevega govornega znanja v gledališkem lektoriranju in problematiko poučevanja govora (fonetike) tujcev. Del razprav predstavlja inovativne primere dobre pedagoške prakse, npr. spodbujanje predšolskih otrok v vrtcu h govorni aktivnosti s slikanico, motiviranje otrok za ustvarjalno govorno izražanje z lutko, upoštevanje antičnih retoričnih načel pri pripravi govornih nastopov, sodobno poučevanje retorike in govornega interpretiranja literarnih besedil v splošni gimnaziji. Nekateri prispevki obravnavajo ožje, čeprav temeljne govorne teme, npr. opis metode, ki s sproščanjem mišic vpliva na ustrezno dihanje in glas, predstavitev vaj za razvijanje glasovne izraznosti, prikaz ocenjevanja kakovosti glasu z računalniško podporo, predstavitev posebnosti poučevanja pravorečja na umetniški akademiji in igralkina samoanaliza govorne priprave na vlogo. Monografijo zaključuje razprava, ki se govorjenega jezika dotika le robno; avtor namreč predstavi slovenski znakovni jezik in vlogo mimike v njem. Namen simpozija in monografije (oboje je nastalo v okviru raziskovalnega programa Gledališke in medumetnostne raziskave, ki ga izvajamo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo) je okrepiti zavedanje o pomembnosti poučevanja govornega izražanja po celotni vzgojno-izobraževalni vertikali in spodbuditi sestavljalce učnih načrtov in študijskih programov k ustreznejši umestitvi govornega sporočanja v učne vsebine. Obenem želimo ohrabriti učitelje, ki v pouk po lastni presoji vključujejo govorne vsebine (ne samo kurikularno predpisane) in tudi z lastnim zgledom in inovativnimi pristopi vzgajajo učence v duhu dobre govorne komunikacije, jih navajajo kritično presojati javni govor in jim privzgajajo občutek, da je govor pomemben gradnik njihove

Govor v pedagoski praksi FINAL.indd 9

16.12.2019 13:00:18

Katarina Podbevšek

osebnosti ter s tem pomagajo oblikovati njihovo identifikacijsko jedro. Na simpoziju je bila izrečena marsikatera kritična misel na račun nezadostnega in neustrezno organiziranega govornega izobraževanja v našem šolstvu (npr. zapostavljanje pravorečja oz. govorjenega knjižnega jezika, prepuščanje skrbi za govor samo enemu šolskemu predmetu – slovenščini). Tudi večina razprav v monografiji bolj ali manj neposredno pritrjuje misli o količinsko in kakovostno nezadovoljivi prisotnosti govornih vsebin v šolskem sistemu (npr. neupoštevanje načela postopnosti učenja govora, premalo pravorečja in besedilne fonetike) in potrjuje ugotovitve o potrebnosti kakovostne govorne izobrazbe na vseh vzgojno-izobraževalnih stopnjah. Monografija je namenjena strokovnim bralcem – izvajalcem in načrtovalcem govornega izobraževanja – in širši javnosti, ki se zaveda, da govor ni samo sredstvo za sporazumevanje, ampak pomemben del človekove racionalne in iracionalne biti, ki posamezniku določa njegovo zasebno in družbeno vlogo. Zlasti slednja se vzpostavi tudi glede na posameznikovo govorno samozavest v javnih govornih položajih. V tem smislu je sistematično in kakovostno poučevanje govora v šolah nujnost, ki lahko bistveno pripomore k izboljšanju govorne kulture nasploh. Katarina Podbevšek

Govor v pedagoski praksi FINAL.indd 10

16.12.2019 13:00:18

Prvi koraki v svet govornega izraĹžanja

Govor v pedagoski praksi FINAL.indd 11

16.12.2019 13:00:18

Govor v pedagoski praksi FINAL.indd 12

16.12.2019 13:00:18

Vpliv disfunkcije senzorne integracije na razvoj multisenzorike govora

Vpliv disfunkcije senzorne integracije na razvoj multisenzorike govora Matea Hotujac Dreven

Uvod »Govor je v svojem bistvu komunikacija, in sicer posredovanje raznovrstnih informacij: od senzoričnih, fonetičnih in jezikovnostrukturnih do logično-semantičnih in afektivnih informacij.« (Borković 2004: 9) V sodobnem javnem prostoru je bolj kot kadar koli navzoča zavest o povečanem številu otrok z govornimi, slušnimi, glasovnimi in jezikovnimi težavami. To zavedanje je rezultat napredka v razvoju nevro- in nevropsiholingvističnih znanosti, ki nam omogočajo čedalje podrobnejši vpogled v nevrološki razvoj človeka, s tem pa tudi vse podrobnejši vpogled v razvoj govora. Toda kaj je vzrok za tako povečano število omenjenih okvar na področju komunikacije? Ko govorimo o razvoju govora, lahko rečemo, da se pravzaprav začne veliko pred otrokovim rojstvom. Mati je v obdobju pred spočetjem, po spočetju, med nosečnostjo, pri porodu in med poporodnim okrevanjem izpostavljena celi vrsti dejavnikov tveganja, ki lahko daljnosežno vplivajo na pravilen razvoj otrokovega sluha in govora. Med dejavnike tveganja spadajo obstoječe materine bolezni, telesne in družbene značilnosti, starost, težave pri prejšnjih nosečnostih (npr. spontani splav) in težave, do katerih pride med nosečnostjo ali porodom. Dejavniki tveganja so najpogosteje združeni (Pinjatela, Joković-Oreb 2010 v Olujić 2016: 1, 2). /.../ Dejavniki velikega tveganja pri materi so: hipertenzija, diabetes, bolezni srca, pljuč in ledvic, anomalije genitalnega trakta, zapleti pri predhodnih nosečnostih (mrtvorojenček, nedonošenček, prenošena nosečnost, Rh-nezdružljivost, nenormalen položaj fetusa, večplodna nosečnost in novorojenčkova smrt). (Olujić 2016: 1, 2) Taka zdravstvena slika matere v prenatalnem, perinatalnem in postnatalnem obdobju otrokovega razvoja lahko pri otroku pripelje do nevrorizičnosti; ta izhaja iz omenjenih dejavnikov tveganja, ki utegnejo pripeljati do okvare otrokovih možganov. Z omejevanjem potencialnih dejavnikov tveganja pri materi je vsekakor mogoče na splošno vplivati na pojav nevrorizičnosti pri otroku. Četudi pri otroku ugotovijo nevrorizičnost, je mogoče z zgodnjim multidisciplinarnim ukrepanjem vplivati na kar se da ugoden rezultat, ki se lahko giblje od popolnega okrevanja ter spontanega razvoja sluha in govora do različnih stopenj odstopanj v nevrološkem razvoju oziroma do vzpostavitve uspešnih komunikacijskih strategij – odvisno od stopnje nevroloških okvar.

Govor v pedagoski praksi FINAL.indd 13

16.12.2019 13:00:18

Poeta nascitur, orator fit! Pesnik se rodi, govorec pa naredi!

Govor v pedagoški praksi

Govor v pedagoški praksi Uredili Katarina Podbevšek, Nina Žavbi

ISBN 978-961-06-0281-1

9 789610 602811

Govor_v_pedagoski_praksi_naslovka_FINAL.indd 1

16.12.2019 8:18:18