Hamlet med Slovenci: recepcija in slogovne paradigme šestih slovenskih Hamletov

Marija Zlatnar Moe

Marija Zlatnar Moe

ISBN 978-961-06-0006-0

ISBN 978-961-06-0006-0

9 789610 600060

Hamlet_naslovka_FINAL.indd 1

Hamlet med Slovenci: recepcija in slogovne paradigme šestih slovenskih Hamletov

Marija Zlatnar Moe je študirala slovenski in angleški jezik s književnostjo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Študijsko se je izpopolnjevala v Londonu (Velika Britanija) in Oslu (Norveška). Po končanem študiju se je kot mlada raziskovalka usmerila v prevodoslovje, leta 2003 je doktorirala na področju literarnih ved.

Zaposlena je kot docentka na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, raziskovalno pa sodeluje v raziskovalnem programu Medkulturne literarnovedne študije, kjer se ukvarja z raziskovanjem književnega prevajanja, imagologije v književnih prevodih, prevajanjem med perifernimi jeziki, prevajanjem žanrske književnosti in prevajanjem dramatike.

Del njenih raziskav obravnava tudi prevajalsko didaktiko ter vprašanja (večjezične) pismenosti in vloge maternega jezika tako v visokošolskem izobraževanju kot pri razvijanju kompetenc za pisanje v tujem jeziku in posredovanje med različnimi jeziki. Je avtorica ali soavtorica številnih znanstvenih in strokovnih člankov in več monografij s področja književnega prevajanja in prevajalske didaktike. Ukvarja se tudi s prevajanjem književnih in humanističnih besedil iz norveščine in angleščine v slovenščino.

Hamlet med Slovenci: recepcija in slogovne paradigme šestih slovenskih Hamletov

Monografija prinaša pregled spreminjanja prevodnih norm in strategij na področju dramskega prevajanja ter sprejemanja Shakespearovega Hamleta v ciljni slovenski kulturi skozi relativno dolgo obdobje stoletja in pol.

To je bil čas številnih globokih družbenih, političnih in kulturnih sprememb na ozemlju današnje Republike Slovenije, ki so vse odmevale tudi v prevajanju, uprizarjanju in sprejemanju besedila. Hamlet je zaradi svoje nesporne središčnosti znotraj svetovnega književnega in gledališkega sistema idealen za tovrstno raziskovanje, saj je prav zaradi njega doživel več prevodov in uprizoritev kot večina drugih, tudi kanoniziranih in središčnih, književnih oz. dramskih besedil. Monografija v prvem delu predstavlja moderne poglede slovenskih in tujih prevodoslovcev in gledališčnikov na dramsko prevajanje ter Hamletovo zgodovino in položaj v izhodiščni britanski kulturi, skupaj z vprašanji, ki si jih zastavljajo tamkajšnji prevodoslovci in shakespearologi. V drugem delu pa knjiga s pomočjo besedilne analize šestih slovenskih prevodov in analize odzivov slovenske strokovne javnosti v zadnjih dveh stoletjih prikazuje, kako se je spreminjal položaj in ugled Hamleta na Slovenskem od prvih omemb ob koncu 18. stoletja pa do uprizoritve v mariborski Drami leta 2017.

19.3.2018 9:20:52

Marija Zlatnar Moe

Hamlet med Slovenci: recepcija in slogovne paradigme ĹĄestih slovenskih Hamletov

Hamlet_FINAL.indd 1

20.3.2018 8:41:33

Hamlet med Slovenci: recepcija in slogovne paradigme šestih slovenskih Hamletov Zbirka: Razprave FF (ISSN 2335-3333) Avtorica: Marija Zlatnar Moe Recenzentki: Ada Gruntar Jermol, Mojca Schlamberger Brezar Lektorica: Darka Tepina Podgoršek Tehnično urejanje in prelom: Sergej Hvala Fotografija na naslovnici: Charles Hunt – Otroci igrajo prizor iz Hamleta (vir: Wikipedia) © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2018.

Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava Benčić Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Ljubljana, 2018 Prva izdaja Naklada: 200 Cena: 19,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije v okviru Javnega razpisa za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij v letu 2017.

Raziskovalni program št. P6-0265 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111Shakespeare:Hamlet.03=163.6 81'255.4(497.4) 82.0-2:81'25 ZLATNAR Moe, Marija Hamlet med Slovenci : recepcija in slogovne paradigme šestih slovenskih Hamletov / Marija Zlatnar Moe. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018. - (Razprave FF, ISSN 2335-3333) ISBN 978-961-06-0006-0 293373440

Hamlet_FINAL.indd 2

20.3.2018 8:41:33

Kazalo vsebine Pojasnila . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 Zakaj spet Hamlet: Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 1 Prevajanje Hamleta, prevajanje drame . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11 1.1

Književnost v medkulturnem prostoru . . . . . . . . . . . . . . . . . 11 1.1.1 Polisistemska teorija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11 1.1.2 Model prevodnih norm . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 1.1.3 Zunajliterarni dejavniki pri oblikovanju prevodnih norm . 16

1.2

Dramsko in gledališko prevajanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19

1.3

Sprejemanje dramskih besedil v ciljni kulturi . . . . . . . . . . . . . 33

2 V središču zahodnega kanona . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37 2.1 Hamlet med Angleži . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41 2.1.1 Saks Gramatik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 42 2.1.2 Belleforest . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .43 2.1.3 Prahamlet . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 43 2.1.4 Shakespearov Hamlet . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 44 2.2

Hamlet v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 48

3 Hamlet med Slovenci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51 3.1

Na obrobju slovenskega literarnega sistema . . . . . . . . . . . . . 52

3.2

Danes se igra prvikrat Shakespearjeva tragedija »Hamlet« . . . . . 56

3.3

Župančičeva doba: 1933–1994 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 61 3.3.1 »Novi Hamlet«: 1933–1945 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 61 3.3.2 Drugo obdobje: 1948–1968 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 65 3.3.3 Hamlet se vrne na slovenske odre: 1981–1989 . . . . . . . 72

3.4

Soobstajanje dveh prevodov: 1994–2013 . . . . . . . . . . . . . . . 78

3.5

Fišerjeva doba? 2013– . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89

3.6

150 let Hamleta v slovenskem literarnem sistemu . . . . . . . . . . 96

4 Šest slovenskih Hamletov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 101 4.1

Besedila, zajeta v analizo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 101 4.1.1 Hamlet, Kraljevič danski. Žaloigra v petih dejanjih. . . . . 101 4.1.2 Hamlet. Poslovenil Oton Župančič. . . . . . . . . . . . . . . 104

3

Hamlet_FINAL.indd 3

20.3.2018 8:41:33

4.1.3 Hamlet, danski princ. Prevedel in spremno besedo napisal Janko Moder. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 108 4.1.4 Hamlet. Prevedel Milan Jesih. . . . . . . . . . . . . . . . . . 109 4.1.5 William Shakespeare – Andrej Rozman Roza: Hamlet . . 109 4.1.6 Hamlet. Prevedel Srečko Fišer. . . . . . . . . . . . . . . . . . 109 4.2

Besedilna analiza . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 110 4.2.1 Metoda analize prevodov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 110 4.2.2 Kaj vsebujejo posamezne izdaje Hamleta . . . . . . . . . . 111 4.2.3 Dolžina besedil . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 115 4.2.4 Seznam oseb . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 116 4.2.5 Osrednje besedilo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 118 4.2.5.1 Didaskalije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 118 4.2.5.2 Dodajanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 120 4.2.5.3 Izpuščanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 122 4.2.5.4 Premik dela besedila . . . . . . . . . . . . . . . . . 125 4.2.5.5 Jezikovne spremembe . . . . . . . . . . . . . . . . 126 4.2.5.6 Slovnične spremembe . . . . . . . . . . . . . . . . 127 4.2.5.7 Leksikalne in semantične spremembe . . . . . . 134 4.2.6 Slogovne spremembe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 142 4.2.6.1 Verz . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 143 4.2.6.2 Vikanje in tikanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 145 4.2.6.3 Nagovori in izrazi vljudnosti . . . . . . . . . . . . . 150 4.2.6.4 Lastna imena . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 156 4.2.6.5 Vzkliki, mašila in slabšalni izrazi . . . . . . . . . . . 159 4.2.6.6 Besedni slog . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 164 4.2.7 Pomenske spremembe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 184 4.2.7.1 Spremembe zaradi razlik med izhodiščnimi besedili . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 185 4.2.7.2 Druge pomenske spremembe . . . . . . . . . . . 187 4.2.8 Slog slovenskega Hamleta skozi čas . . . . . . . . . . . . . 191

5 Sklep: Hamlet se med Slovenci dobro počuti . . . . . . . . . . . . . . 199 Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 201 Summary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 203 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 207

Hamlet_FINAL.indd 4

20.3.2018 8:41:33

Pojasnila Vsi prevodi znanstvene literature v tej knjigi so moji, razen ko je navedeno drugače.

V besedilu uporabljam slovnični moški spol kot generično obliko, čeprav je res, da je bila večina prevajalcev Shakespeara (in prav vsi dosedanji slovenski) moških.

V besedilu uporabljam naslednje okrajšave: IB izhodiščno besedilo CB ciljno besedilo Sh Shakespearov Hamlet C Šauperl-Cankarjev Hamlet Ž Župančičev Hamlet M Modrov Hamlet J Jesihov Hamlet R Rozmanov Hamlet F Fišerjev Hamlet Kadar govorim o prvem prevodu Hamleta, uporabljam samo Cankarjevo ime. Tako sem se odločila zato, da bi bralcu olajšala delo, ne zato, ker bi menila, da Šauperlov prispevek k prvemu prevodu ni vreden omembe.

Mesta v besedilu označujem takole: 1.3 pomeni prvo dejanje, tretji prizor. Številke vrstic so iz IB (Ardenova izdaja Hamleta), ne iz posameznih prevodov. Navedki iz igre so označeni s poševnim tiskom in s podatki o mestu v besedilu (številko vrstice in številko dejanja in prizora, če ta podatek ni naveden že drugje v besedilu).

Mesta v navedkih, ki jih izpuščam (npr. del verza, ki ni pomemben za obravnavano temo ali ki vsebinsko spada k prejšnjemu ali naslednjemu verzu), so označena s tropičjem v oglatih oklepajih: […].

Ena celica v tabeli vsebuje eno vrstico v knjižnih izdajah besedil.

Imena oseb v drami povzemam po Jesihovem prevodu.

5

Hamlet_FINAL.indd 5

20.3.2018 8:41:33

Hamlet_FINAL.indd 6

20.3.2018 8:41:33

Zakaj spet Hamlet: Uvod Če na svetu česa ne primanjkuje, so to knjige o Shakespearu in Hamletu. Zakaj torej napisati še eno? Zakaj napisati knjigo o Hamletu in Sloveniji, ki je zelo droben delček shakespearianskega sveta?

Razlogov je več. Čeprav je »Shakespearovo dvoletje« (2014–2016) minilo, se počasi bliža naša prav posebna okrogla obletnica – 150 let, odkar so bili objavljeni prvi odlomki iz Šauperlovega prevoda Hamleta, ki je bil pozneje podlaga za prvi uprizorjeni, Cankarjev, prevod. Leta 2017 smo praznovali 150. obletnico ustanovitve Dramatičnega društva, prve slovenske gledališke ustanove, leta 2018 pa še stoletnico smrti Ivana Cankarja, soavtorja prvega prevoda drame.

Drugi razlog je, da je od prve knjige o Hamletu na Slovenskem (Moravec, 1964) minilo že več kot 50 let, v katerih se je z dramo in njenim slovenskim občinstvom dogajalo marsikaj zanimivega in včasih presenetljivega.

Tretjič, Hamlet Slovence trdovratno spremlja skozi večino zgodovinskih prelomov v zadnjih sto petdesetih letih, poleg tega pa gre za eno tistih književnih besedil, ki so bila v slovenščino prevedena največkrat in tako ponuja vpogled v to, kako so se razvijali slovensko gledališče in odnos do najprestižnejših besedil svetovnega književnega kanona.

In ne nazadnje, kopica prevodov, ki so nastajali v dolgem obdobju skoraj sto petdesetih let, prevodoslovcu ponuja prav posebno prizorišče, na katerem lahko opazuje, kako so se sčasoma razvijali in spreminjali prevodne in slogovne norme, prevodna politika, razmerja moči znotraj slovenske kulture in družbe in v njunem odnosu do drugih ter mesto prevajalca in prevoda v družbi.

Ta monografija se je pred davnimi leti začela kot doktorska disertacija in iskreno sem mislila, da se bo tako tudi končala. Ampak potem so prišle nove uprizoritve – ob koncu moje raziskave se je pojavil Rozmanov prevod, in čeprav je bila doktorska disertacija takrat že končana in ga nisem več mogla vključiti, me je vedno grizlo, da nekje obstaja še en prevod, ki ga ni v mojih tabelah. Sledile so nove uprizoritve, priredbe, izpeljave in leta 2013 še en, Fišerjev prevod, ki je takoj napravil dodatno luknjo v mojih tabelah. Hkrati se je začelo Shakespearovo dvoletje (obdobje med okroglima obletnicama Shakespearovega rojstva in smrti), zaradi katerega je vse, kar je povezano s Shakespearom, postalo spet bolj zanimivo in aktualno. V zadnjih letih se je tudi povečalo zanimanje shakespearologov, ki so prej dolga desetletja in celo stoletja prevode njegovih besedil bolj ali manj zanemarjali, za različice Shakespeara v drugih jezikih na splošno in konkretneje za prevode v manjše/ periferne/vzhodnoevropske jezike. Kaplja čez rob pa je bilo verjetno moje delo s

7

Hamlet_FINAL.indd 7

20.3.2018 8:41:33

Shakespearovo biografijo izpod peresa Stephena Greenblatta (2016) – v mesecih, ki sem jih preživela s knjigo, sem se pod vplivom njegovega iskrenega navdušenja na Shakespearom in vsem, kar je (ali bi morda lahko) ta kdaj storil, napisal ali rekel, odločila, da je morda vendarle čas, da zapolnim luknje v tabelah in napišem novo slovensko knjigo o Hamletu, Shakespearu in prevajanju dramatike.

Knjiga je razdeljena na štiri dele: v prvem se posvečam prevajanju dramatike in različnim pogledom nanj med teoretiki in praktiki, v drugem delu povzemam razvoj in raziskave Shakespearovega in Hamletovega mesta v izhodiščni, se pravi britanski kulturi, v tretjem delu predstavljam nekatere raziskave prevajanja Shakespeara v druge jezike, v četrtem delu pa rezultate primerjalne analize šestih slovenskih prevodov Hamleta v slovenščino. V sklepu nato povzemam izsledke raziskave in orišem spreminjanje slovenskega odnosa do tega klasičnega besedila, pa tudi spreminjanje slogovnih in prevodnih norm, kakršno se je pokazalo v analizi.

Tako kot nobena knjiga na svetu se tudi ta ni napisala sama, zato se zahvaljujem vsem, ki so mi pomagali že v prvem krogu in so tudi tokrat priskočili na pomoč: Dušanu Moravcu, ker je napisal prvo knjigo o Hamletu in mi tako prihranil veliko brskanja po starih revijah in časopisih, Katarini Kocijančič in drugim sodelavcem Slovenskega gledališkega inštituta (ki so s spodbudnim kimanjem med drugim tudi veliko pripomogli, da je ta knjiga sploh nastala), NUK-a in različnih delov Osrednje humanistične knjižnice na Filozofski fakulteti, svoji lektorici in prijateljici Darki, ki je lektoririrala že prvo izdajo in je bila pripravljena preživeti nekaj dni s Hamletom tudi tokrat, gledališkim prijateljem s Facebooka, ki so potrpežljivo odgovarjali na vprašanja o svojem delu v mediju, ki bi moral biti stvar prostega časa, »mamam iz vrtca,« ki so bile krasna in spodbudna družba, ko smo še hodile po otroke v vrtec, zdaj pa so bile pripravljene deliti svoje profesionalne izkušnje, vsem prijateljem in sorodnikom, ki so takrat, ko sem živela na Norveškem in pisala o Hamletu v Sloveniji, zame opravljali vse opravke, ki jih je bilo treba opraviti v Sloveniji, in vsem prijateljem, sodelavcem in zlasti najbližjim, ki zaradi mene že skoraj dvajset let živijo s Hamletom. Vem, da tega niso pričakovali, ampak prisežem, jaz tudi nisem. Posebno se zahvaljujem Christianu, ki pri vseh mojih raziskovalnih podvigih sodeluje kot lektor, urednik, oblikovalec, sočutni poslušalec in prinašalec piškotov, ter Simonu in Tanji, ki sta dva zelo v redu človeka in že vse življenje živita v tesnejšem stiku s Hamletom kot njuni vrstniki in jim razlagata, da »biti ali ne biti in lobanja nista iz istega prizora«.

Monografijo posvečam mentorici, prof. Meti Grosman, in spominu mentorja, prof.

Uroša Mozetiča, brez katerih ne bi bilo niti te knjige niti doktorata pred 17 leti. Hvala.

8

Hamlet_FINAL.indd 8

20.3.2018 8:41:33

Denmark’s a prison and he’d rather live in a nutshell.

Tom Stoppard: Rosencrantz and Guildenstern Are Dead, 57.

Hamlet_FINAL.indd 9

20.3.2018 8:41:33

Hamlet_FINAL.indd 10

20.3.2018 8:41:33

1

Prevajanje Hamleta, prevajanje drame

1.1

Književnost v medkulturnem prostoru

Vsak prevod je, kot potrjujejo tudi številni prevodoslovci (npr. Aaltonen, 2000; Toury, 1995) predvsem stvar ciljne kulture, oz. če uporabimo Even-Zoharjev model, ciljnega kulturnega oz. književnega sistema. V nadaljevanju zato na kratko povzemam ta model ter model besedilnih (prevodne norme) in zunajbesedilnih (finančnih, ideoloških, poetoloških itn.) dejavnikov, ki vplivajo na to, kako se književna besedila prenašajo iz ene kulture v drugo in kako jih ciljne kulture sprejemajo.

1.1.1

Polisistemska teorija

Pojem literarni (poli-)sistem je uvedel izraelski literarni teoretik Itamar Even-Zohar l. 1970, da bi raziskoval odnose med različnimi vrstami književnih besedil. Korenine te teorije segajo k ruskim formalistom (predvsem k Tinjanovu) in češkim strukturalistom. Od Tinjanova je prevzel pojme, kot so sistem, [literarne] norme in evolucija, nenehen boj za središčno vlogo med posameznimi literarnimi sistemi, ki sestavljajo polisistem. Med temi sistemi so tako kanonizirana, »visoka« književnost kot manj prestižni sistemi, npr. otroška, prevodna ali žanrska književnost. Znotraj polisistema vladajo hierarhična razmerja: nekateri sistemi zavzemajo bolj središčno ali primarno mesto v polisistemu, drugi pa bolj obstransko ali sekundarno mesto. Primarno mesto si pridobijo tisti sistemi, ki skrbijo za novosti znotraj polisistema − nova, inovativna besedila in modeli. Sekundarni sistemi prevzemajo modele primarnih sistemov in se ravnajo po konservativnih, uveljavljenih normah in vzorcih. Mesto besedila, vrste, sistema znotraj polisistema ni trajno, ampak se lahko spremeni, ko se pojavijo nove okoliščine. Polisistemska teorija torej še zdaleč ne zajema samo ali predvsem prevodne literature, temveč vsa besedila, od najviše kanoniziranih do najbolj obrobnih, ki nastanejo v neki kulturi, imajo pa prevodna besedila v konceptu literarnega polisistema pomembno in − kar je morda še pomembneje − enakovredno vlogo.

Even-Zohar vključuje prevodno književnost kot enega izmed sistemov v literarnem (poli)sistemu, ki je v stalnih odnosih z drugimi sistemi in ki lahko zaseda primarno ali sekundarno mesto. V tem se Even-Zohar razlikuje od svojih predhodnikov, ki so prevodni književnosti pripisovali vedno sekundarno vlogo. Sam takšno stališče zavrača: Zaradi obrobnega položaja preučevanja prevodne literature bi zlahka sklepali, da ima prevodna literatura tudi stalno obrobno mesto v literarnem polisistemu, kar pa še zdaleč ne drži. Ali je položaj prevodne

11

Hamlet_FINAL.indd 11

20.3.2018 8:41:33

literature povezan s središčnim (»primarnim«) ali obrobnim (»sekundarnim«) repertoarjem, je odvisno od posebnosti sestave polisistema, ki ga preučujemo. (Even-Zohar, 2000, 193) Kadar zaseda primarno mesto, prevodna književnost aktivno sooblikuje samo središče ciljnega literarnega polisistema. V takšnem položaju so meje med izvirnimi in prevodnimi besedili pogosto zabrisane in slednja obravnavajo kot izvirna besedila, ne kot metabesedila. Prevodna književnost je v svoji primarni vlogi tudi pomemben posrednik pri uvajanju novosti: […] V položaju, ko se pojavljajo novi literarni modeli, prevodi pogosto postanejo pripomoček za izdelavo novega repertoarja. S pomočjo tujih del se v domačo književnost uvajajo sestavine (tako načela kot prvine), ki prej v tej književnosti niso obstajale. Sem ne spadajo le novi modeli resničnosti, ki nadomestijo uveljavljene, ki niso več učinkoviti, ampak tudi številne druge sestavine, denimo nov (pesniški) jezik ali ustvarjalni vzorci in tehnike. Jasno je, da položaj v (domačem) literarnem sistemu nadzoruje sama načela izbiranja besedil za prevod: besedila se izbirajo glede na svojo ustreznost novim pristopom in morebitno inovacijsko vlogo, ki jo bodo odigrali v ciljni kulturi. (Ibid., 2000, 193) Even-Zohar navaja tri položaje, v katerih prevodna književnost zavzame primarno vlogo v ciljnem polisistemu: a) kadar polisistem še ni dokončno vzpostavljen, tj. kadar gre za »mlado« književnost; b) kadar gre za »šibko« ali »obrobno« književnost; in c) kadar v ciljnem polisistemu pride do prelomnic ali praznin oz. »vakuumov«, kot jih imenuje Even-Zohar.

V prvem primeru (mlada književnost) prevajanje omogoča, da v sistem pride čim več različnih književnih vrst in zvrsti, ki tako pripomorejo k uveljavitvi ciljnega jezika kot primernega za literarno izražanje. Hkrati govorci ciljnega jezika s prevajanjem kanoniziranih besedil tudi dokazujejo, da je v ciljnem jeziku mogoče enakovredno izraziti vse, kar izražajo »večji in pomembnejši« jeziki (v slovenskem sistemu je znan primer Prešernov prevod Lenore, zraven pa vsaj delno spadajo tudi prvi prevodi Shakespeara).

Slednje velja tudi v drugem primeru (obrobni sistemi). Literarni polisistemi posameznih kultur skupaj sestavljajo večji (makro-) polisistem, v katerem prav tako vladajo hierarhični odnosi, ki posamezne polisisteme postavljajo na primarne in sekundarne položaje. V Evropi so navadno književnosti t. i. perifernih1 jezikov tiste, ki veljajo za šibkejše in obrobne.

1

Izraz »periferni jezik« tukaj uporabljam v pomenu, kot ga je definiral Heilbron (1999, 433) in pomeni jezik, katerega delež književnih prevodov na svetovnem trgu je manjši od 1 %.

12

Hamlet_FINAL.indd 12

20.3.2018 8:41:33

Zaradi dinamike znotraj posameznega literarnega polisistema pride do trenutka, ko nova generacija ustvarjalcev ne sprejema več uveljavljenih vzorcev književnega ustvarjanja. Takrat, še posebej če v ciljnem sistemu ni nobene sprejemljive inovacije, lahko prevodna književnost tudi v primarnih polisistemih zavzame središčno mesto.

Povsod drugod prevodna književnost zavzema sekundarno mesto, kar pomeni, da v sistem ne prinaša inovacij, da ne vpliva na proces kanonizacije besedil, da ostaja konservativna in prevzema norme in vzorce, ki so uveljavljeni v ciljnem polisistemu.

Tako kot mesto preostalih sistemov tudi mesto prevodne književnosti znotraj polisistema ni nespremenljivo in tudi ne obsega nujno celotnega sistema prevodne književnosti. Nekateri njegovi deli lahko zavzemajo primarni položaj, drugi sekundarnega. Od tega, ali prevodna književnost v nekem trenutku zavzema primarno ali sekundarno mesto, so odvisne tudi prevodne norme, prevladujoč književni okus, prevodna politika založnikov in sponzorjev in podobno. Eden od kazalnikov pri mestu prevodne književnosti v polisistemu je po Even-Zoharju tudi stopnja razlikovanja med izvirnimi in prevedenimi besedili v neki kulturi.

Kadar ima prevodna književnost primarno mesto, so meje med izvirnimi in prevedenimi besedili zabrisane, prevajalec pa išče nove, inovativne rešitve, namesto da bi prevzemal že obstoječe. Even-Zohar trdi, da so v takšnih okoliščinah večje možnosti za bolj izhodiščno usmerjen prevod. Kadar pa, nasprotno, prevodna književnost zavzema sekundarno mesto, se bo prevajalec bolj prilagajal normam ciljnega jezika.

Kot bomo videli v nadaljevanju, vsaj za slovensko književnost v devetnajstem stoletju ta model ni povsem ustrezen: književnost, ki je bila po vseh merilih tako mlada kot obrobna, je odločno zavračala književno prevajanje kot sredstvo vnosa novih žanrov in besedil v sistem in je bila veliko bolj naklonjena izvirnemu ustvarjanju, čeprav po tujih zgledih. Šele ko se je nekoliko okrepila, se je sistem odprl tudi književnim prevodom, kar je med drugim pripeljalo do prve uprizoritve Hamleta na slovenskih odrih. O slovenskem književnem sistemu torej lahko rečemo, da hipoteza, da so novi, obrobni sistemi bolj odprti za prevajanje, ne drži povsem.

1.1.2

Model prevodnih norm

Koncept prevodnih norm je v prevodoslovje leta 1980 v knjigi In Search of a Theory of Translation (v popravljeni različici l. 1995 v knjigi Descriptive Translation Studies and Beyond) uvedel Gideon Toury, izraelski znanstvenik in sodelavec Itamarja Even-Zoharja, čigar delo temelji na polisistemski teoriji.

13

Hamlet_FINAL.indd 13

20.3.2018 8:41:33

Marija Zlatnar Moe

Marija Zlatnar Moe

ISBN 978-961-06-0006-0

ISBN 978-961-06-0006-0

9 789610 600060

Hamlet_naslovka_FINAL.indd 1

Hamlet med Slovenci: recepcija in slogovne paradigme šestih slovenskih Hamletov

Marija Zlatnar Moe je študirala slovenski in angleški jezik s književnostjo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Študijsko se je izpopolnjevala v Londonu (Velika Britanija) in Oslu (Norveška). Po končanem študiju se je kot mlada raziskovalka usmerila v prevodoslovje, leta 2003 je doktorirala na področju literarnih ved.

Zaposlena je kot docentka na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, raziskovalno pa sodeluje v raziskovalnem programu Medkulturne literarnovedne študije, kjer se ukvarja z raziskovanjem književnega prevajanja, imagologije v književnih prevodih, prevajanjem med perifernimi jeziki, prevajanjem žanrske književnosti in prevajanjem dramatike.

Del njenih raziskav obravnava tudi prevajalsko didaktiko ter vprašanja (večjezične) pismenosti in vloge maternega jezika tako v visokošolskem izobraževanju kot pri razvijanju kompetenc za pisanje v tujem jeziku in posredovanje med različnimi jeziki. Je avtorica ali soavtorica številnih znanstvenih in strokovnih člankov in več monografij s področja književnega prevajanja in prevajalske didaktike. Ukvarja se tudi s prevajanjem književnih in humanističnih besedil iz norveščine in angleščine v slovenščino.

Hamlet med Slovenci: recepcija in slogovne paradigme šestih slovenskih Hamletov

Monografija prinaša pregled spreminjanja prevodnih norm in strategij na področju dramskega prevajanja ter sprejemanja Shakespearovega Hamleta v ciljni slovenski kulturi skozi relativno dolgo obdobje stoletja in pol.

To je bil čas številnih globokih družbenih, političnih in kulturnih sprememb na ozemlju današnje Republike Slovenije, ki so vse odmevale tudi v prevajanju, uprizarjanju in sprejemanju besedila. Hamlet je zaradi svoje nesporne središčnosti znotraj svetovnega književnega in gledališkega sistema idealen za tovrstno raziskovanje, saj je prav zaradi njega doživel več prevodov in uprizoritev kot večina drugih, tudi kanoniziranih in središčnih, književnih oz. dramskih besedil. Monografija v prvem delu predstavlja moderne poglede slovenskih in tujih prevodoslovcev in gledališčnikov na dramsko prevajanje ter Hamletovo zgodovino in položaj v izhodiščni britanski kulturi, skupaj z vprašanji, ki si jih zastavljajo tamkajšnji prevodoslovci in shakespearologi. V drugem delu pa knjiga s pomočjo besedilne analize šestih slovenskih prevodov in analize odzivov slovenske strokovne javnosti v zadnjih dveh stoletjih prikazuje, kako se je spreminjal položaj in ugled Hamleta na Slovenskem od prvih omemb ob koncu 18. stoletja pa do uprizoritve v mariborski Drami leta 2017.

19.3.2018 9:20:52