Valentin Kalan Različne fundacije so mu omogočile študijsko bivanje na univerzah na Dunaju, v Münchnu, Tübingenu in Atenah. Raziskovalno se ukvarja z grško filozofijo (predsokratiki, Platon, Aristotel, Plotin), z grško književnostjo (Tukidid,) s sodobno filozofijo (Nietzsche, Dilthey, Heidegger) in s politično filozofijo. S teh področij so tudi njegove filozofske monografije in prevodi. Je član več strokovnih društev: Slovensko filozofsko društvo, Fenomenološko društvo, Društvo za antične in humanistične študije; Hrvatsko filozofsko društvo, Martin-Heidegger-Gesellschaft, Gesellschaft für Antike Philosophie. Je član uredniškega odbora pri revijah Phainomena in Keria. Je dobitnik nagrade Sklada Borisa Kidriča (1983) in Velikega priznanja Filozofske fakultete (2003).
Hypocrisis_naslovka_FINAL.indd 1
ISBN 978-961-06-0093-0
ISBN 978-961-06-0093-0
9 789610 600930
Hypokrisis: Fenomenološka interpretacija Aristotelovih epohalnih del
Profesor dr. Valentin Kalan, rojen 12. februarja 1943 na Jami pri Mavčičah na Sorškem polju, je v letih 1961–66 je študiral filozofijo in svetovno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, v letih 1966–70 poučeval filozofijo, sociologijo in umetnostno vzgojo na gimnaziji (Idrija, Kamnik) in 1969 opravil strokovni izpit za naziv profesor filozofije. 1970 je postal pripravnik na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete za področje antične grške filozofije in filozofije srednjega veka, ki je ostalo vakantno po odhodu Alme Sodnik. Na podlagi disertacije o Aristotelovem Organonu in Metafiziki je bil 1977 izvoljen za docenta za zgodovino filozofije (od vključno antike do renesanse) in bil imenovan za vodjo katedre za zgodovino filozofije na Oddelku za filozofijo FF; redni profesor 1990. Na oddelku je bil štiri mandate predstojnik.
Valentin Kalan
HYPOKRISIS Fenomenološka interpretacija Aristotelovih epohalnih del
V naslovu te knjige je uporabljen grški zapis ὐπόκρισις, ker hipokrizija danes pomeni hinavščina, licemerstvo. Vse do Platona in Aristotela ὐπόκρισις pomeni razjasnjenje, tolmačenje, razlago, napoved, presojo, kar je blizu besedam hermenevtika in interpretacija. V Aristotelovi Retoriki in Poetiki pomeni umetnost gledališkega igralca, gledališko predstavo, govornikov nastop, deklamacijo, kar vključuje vse vrste rabe jezika. Tako je govor kot ὐπόκρισις izvorna raba jezika, kakor je vedno že odgovor na določeno situacijo v svetu – ὐποκρίνεσθαι pomeni tolmačiti, razlagati, pa tudi izrekati na vprašanje svojo sodbo, odgovarjati, odvračati. V tej knjigi je zbranih dvanajst spisov, ki – razen spisov o etiki in politiki – razjasnjujejo nekatera Aristotelova dela, ki pomenijo epoho v zgodovini filozofije: O duši, Metafizika, Fizika in O nastajanju in propadanju. (Izostati je morala razprava o Nikomahovi etiki.) V vseh sestavkih se avtor navezuje na Heideggra: od Biti in časa preko Gozdnih poti do poznejših objav. Njegovo premišljanje o epohah biti se zdi posebej artikulirano v razpravi Anaksimandrov izrek. Epohe svetovnega dogajanja so naznačene tudi v Kantovem govoru o »preroški zgodovini« človeškega rodu. Pogoj za premislek o epohalnem dogajanju resnice biti je dojetje resnice ἀ-λήθεια 'ne-skritosti'. Razprava Duša in tubit pojasnjuje, da za človečnost bivanja ni zadosti govoriti o človeku kot razumnem živem bitju, temveč moramo prevzeti končnost bivanja v svetu: to pa ni le menjava mnenja, temveč postajanje in dogajanje.
25.7.2018 14:37:38