Italijanska umetnost zgodnje in visoke renesanse

ITALI UMET ISBN 978-961-237-472-3

Učbenik Italijanska umetnost zgodnje in visoke renesanse prelamlja s tradicionalnim načinom obravnavanja renesančne umetnosti: namesto običajne vasarijevske paradigme življenj umetnikov (naštevanja umetnikov in njihovih del v kronološkem zaporedju) ponuja domišljen preplet dveh pristopov, tematskega in kronološkega.

Tako je predvsem poudarjena splošna umetnostna situacija v obravnavanem času in prostoru, jasno so predstavljene osrednje smeri razvoja in poglavitne naloge ter izčrpno razložena načela posameznih umetniških pojavov. Vse to študente opremi s strokovnim aparatom, s pomočjo katerega se lahko lotijo presojanja katerih koli spomenikov, obenem pa jim natančna slogovna in ikonografska analiza renesančnih arhitekturnih in kiparskih del ponuja zgled za pozorno opazovanje in razumevanje likovne umetnosti različnih obdobij.

Rebeka Vidrih

tINE gERM (1967) je izredni profesor za občo umetnost na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer predava evropsko umetnost poznega srednjega veka in renesanse. V svojem raziskovalnem delu se posveča ikonografiji srednjeveške in renesančne umetnosti, zlasti humanističnim temam in krščanskemu naravoslovju – simboliki barv, števil, rastlin in živali. Je avtor številnih znanstvenih razprav, objavljenih v uglednih domačih in tujih revijah, ter pisec knjig Nikolaj

Kuzanski in renesančna umetnost (Tretji dan, 1999), Podobe antičnih bogov v likovni umetnosti od antike do izteka baroka (DZS, 2001), Ikonološke študije (KUD Logos, 2002), Simbolika cvetja (Mladinska knjiga, 2002), Simbolika števil (Mladinska knjiga, 2003), Simbolika živali (Modrijan, 2006), Podoba in pomen v likovni umetnosti (Založba Pivec, 2006), Gotsko slikarstvo (Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009) ter Gotska arhitektura in kiparstvo (Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009).

TINE GERM: ITALIJANSKA UMETNOST ZGODNJE IN VISOKE RENESANSE ARHITEKTURA IN KIPARSTVO

9 789612 374723

TINE GERM

ITALIJANSKA UMETNOST ZGODNJE IN VISOKE RENESANSE Arhitektura in kiparstvo Oddelek za umetnostno zgodovino Ljubljana, 2011

Tine Germ

ITALIJANSKA UMETNOST ZGODNJE IN VISOKE RENESANSE: Arhitektura in kiparstvo

Ljubljana, 2011

ITALIJANSKA UMETNOST ZGODNJE IN VISOKE RENESANSE Arhitektura in kiparstvo Avtor: Tine Germ Recenzenta: Katja Mahnič, Rebeka Vidrih Lektorica: Elizabeta Potočnik Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2011.

Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za umetnostno zgodovino Za založbo: Andrej Černe, dekan Filozofske fakultete Vodja Uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Jaka Repič Oblikovanje: Jana Kuharič Naslovnica: VBG d. o. o.

Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Ljubljana, 2011 Prva izdaja Naklada: 300 izvodov Cena: 24,60 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 72.034(075.8) 730.034(075.8) 7.034(450)(075.8) GERM, Tine Italijanska umetnost zgodnje in visoke renesanse : arhitektura in kiparstvo / Tine Germ. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011 ISBN 978-961-237-472-3 259232000

Kazalo

3

Kazalo

Predgovor ���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 7 1. Uvod v italijansko renesančno arhitekturo................................................................ 13 1.1 Položaj arhitekta, razumevanje umetnika in umetniške ustvarjalnosti........................13 1.2 Renesančna arhitekturna teorija in estetika...........................................................................17 1.2.1 Arhitekturni traktati in renesančna arhitekturna teorija........................................17 1.2.2 Pojmovanje lepega in poglavitna načela renesančne estetike............................24 1.3 Ključne arhitekturne naloge.........................................................................................................29 1.3.1 Cerkev na osnovi centralnega tlorisa............................................................................29 1.3.2 Mestna palača........................................................................................................................34 1.3.2.1 Firence..........................................................................................................................36 1.3.2.2 Rim.................................................................................................................................39 1.3.2.3 Benetke.........................................................................................................................43 1.3.3 Podeželska in primestna vila............................................................................................45 1.4 Renesančni urbanizem in koncept idealnega mesta..........................................................50

2. Arhitektura zgodnje renesanse..................................................................................... 57 2.1 Oris razvoja in slogovne značilnosti..........................................................................................57 2.1.1 Firence......................................................................................................................................57 2.1.2 Rim.............................................................................................................................................62 2.1.3 Benetke....................................................................................................................................66 2.1.4 Milano.......................................................................................................................................71 2.1.5 Mantova...................................................................................................................................73 2.1.6 Ferrara.......................................................................................................................................74 2.1.7 Urbino.......................................................................................................................................75 2.1.8 Neapelj.....................................................................................................................................77 2.2 Vodilni arhitekti zgodnje renesanse v Firencah....................................................................79 2.2.1 Filippo Brunelleschi (1377–1446)...................................................................................79 2.2.2 Leon Battista Alberti (1404–1472)..................................................................................84 2.3 Vodilni arhitekti zgodnje renesanse v Benetkah...................................................................90

4

Italijanska umetnost zgodnje in visoke renesanse: Arhitektura in kiparstvo

2.3.1 Pietro Lombardo (Pietro Solari, ok. 1435–1515) .......................................................90 2.3.2 Mauro Codussi (ok. 1440–1504)......................................................................................93

3 Arhitektura visoke renesanse ......................................................................................... 98 3.1 Oris razvoja in slogovne značilnosti ........................................................................................98 3.1.1 Milano.......................................................................................................................................99 3.1.2 Rim ..........................................................................................................................................102 3.1.3 Benetke..................................................................................................................................107 3.1.4 Firence in srednja Italija....................................................................................................113 3.2 Rim – središče visoke renesanse...............................................................................................118 3.2.1 Donato Bramante (1444–1514).....................................................................................118 3.2.2 Michelangelo Buonarroti (1475–1564).......................................................................123 3. 3 Visokorenesančna arhitektura Benetk...................................................................................129 3.3.1 Jacopo Sansovino (1486–1570).....................................................................................129

4 Uvod v renesančno kiparstvo....................................................................................... 139 4.1 Geneza sloga in osnovne značilnosti.....................................................................................139 4.2 Teoretska izhodišča renesančnega kiparstva ......................................................................145 4.3 Umetniška svoboda in odnos med umetnikom in naročnikom...................................148 4.4 Materiali in tehnike........................................................................................................................150 4.5 Ključne naloge renesančnega kiparstva................................................................................153 4.5.1 Portret.....................................................................................................................................153 4.5.2 Konjeniški spomenik.........................................................................................................159 4.5.3 Nagrobnik.............................................................................................................................164 4.5.4 Drobna bronasta plastika................................................................................................175

5 Kiparstvo zgodnje renesanse........................................................................................ 180 5.1 Lorenzo Ghiberti in kiparstvo prehodne dobe....................................................................180 5.2 Zgodnjerenesančno kiparstvo v Firencah.............................................................................188 5.3 Zgodnjerenesančno kiparstvo v Benetkah in ostalih umetnostih središčih Italije.................................................................................................................................196 5.4 Vodilni predstavnik zgodnjerenesančnega kiparstva: Donatello.................................206

Kazalo

5

6 Kiparstvo visoke renesanse ........................................................................................... 216 6.1 Oris razvoja visokorenesančnega kiparstva........................................................................216 6.2 Vodilni predstavnik visokorenesančnega kiparstva: Michelangelo............................228

7 Vprašanja za utrjevanje snovi........................................................................................ 244 7.1 Arhitektura.......................................................................................................................................244 7.2 Kiparstvo..........................................................................................................................................245

8 Viri in literatura ................................................................................................................... 247 8.1 Viri......................................................................................................................................................247 8.2 Strokovna literatura – arhitektura:.........................................................................................248 8.2.1 Pregledna dela:....................................................................................................................248 8.2.2 Monografske in tematske študije:................................................................................249 8.3 Strokovna literatura – kiparstvo:.............................................................................................250 8.3.1 Pregledna dela:....................................................................................................................250 8.3.2 Monografske in tematske študije:................................................................................250

Predgovor

7

Predgovor

Učbenik Italijanska umetnost zgodnje in visoke renesanse: arhitektura in kiparstvo je zasnovan skladno s sodobnimi načeli obravnave vsebinskega področja, kar pomeni, da združuje klasični način kronološkega pregleda razvoja renesančne arhitekture in kiparstva s tematskim pristopom, ki posebej izpostavlja ključne vsebine in natančno analizira najpomembnejše spomenike. Razdeljen je na dve veliki enoti: prva je posvečena arhitekturi, druga kiparstvu. Struktura obeh enot je tridelna: uvodni del s tematskimi sklopi, kratek oris razvoja in poglobljena analiza ključnih spomenikov, pri čemer je zaradi večje preglednosti upoštevana še slogovna delitev na zgodnjo in visoko renesanso.

V prvi enoti, ki obravnava stavbarstvo, so uvodoma orisane kulturnozgodovinske okoliščine in predvsem novo pojmovanje vloge umetnosti in umetnika.

Temu sledi poglavje, ki se ukvarja z renesančno arhitekturno teorijo in estetiko.

Naslednji vsebinski sklop je posvečen ključnim nalogam renesančnega stavbarstva. Na področju sakralne arhitekture je v središču zanimanja tip cerkvenega prostora s centralnim tlorisom, medtem ko so izmed nalog profanega stavbarstva kot najznačilnejše izpostavljene mestna palača ter primestna in podeželska vila. Zadnje poglavje uvodnega dela je posvečeno renesančnemu urbanizmu in razvoju koncepta idealnega mesta.

Uvodu s tematskimi sklopi sledi klasično zastavljen kronološki oris zgodnjerenesančne arhitekture s predstavitvijo ključnih spomenikov, njihovo slogovno opredelitvijo in umestitvijo v razvojne tokove. Ob spremljanju kontinuitete razvoja v kronološkem smislu je upoštevan tudi regionalni vidik, ki vključuje pregled dogajanja v vodilnih središčih, kot so Firence, Benetke, Rim, Milano, Mantova, Urbino in Neapelj. Šele osvetlitev specifičnih, regionalno pogojenih značilnosti stavbarstva na eni strani in opozarjanje na medsebojne vplive na drugi strani lahko vzpostavi dovolj celovito sliko arhitekturne ustvarjalnosti, temeljnih značilnosti in raznolikosti slogovnih variant italijanske renesančne arhitekture.

Oris arhitekturnega razvoja je v naslednjem poglavju nadgrajen z analizo najpomembnejših spomenikov v obeh vodilnih umetnostnih centrih: Firencah in Benetkah. Predstavitev opusa dveh velikanov zgodnjerenesančnega sloga – Filippa Brunelleschija in Leona Battiste Albertija – omogoča bolj poglobljeno razumevanje začetkov renesančne arhitekture. Podrobnejša predstavitev del Pietra Lombarda in Maura Codussija dogajanje v Firencah dopolni s primerjalno analizo arhitekture v Benetkah, kjer je zaradi lokalnih geografskih in

8

Italijanska umetnost zgodnje in visoke renesanse: Arhitektura in kiparstvo

­ ulturnozgodovinskih dejavnikov razvoj potekal drugače, slogovne značilnosti k beneškega stavbarstva pa se opazno razlikujejo od florentinskih.

V poglavjih, posvečenih arhitekturi visoke renesanse, je uporabljen enak pristop: kratek oris razvoja stavbarstva v pomembnejših središčih – Milano, Rim, Benetke in Firence – je nadgrajen z natančnejšo obravnavo rimskega visokorenesančnega stavbarstva z Bramantejem in Michelangelom ter beneške arhitekture z Jacopom Sansovinom kot vodilnim predstavnikom. Zaradi celovitejše predstavitve razvojnih tokov v času visoke renesanse to poglavje nujno odpira tudi pogled naprej, v obdobje manierizma. Manierizma kot prevladujoče slogovne govorice pozne renesanse se sicer ne loteva, naznači pa zametke tega sloga ter opozarja na hkratno sobivanje slogovnih značilnosti visoke in pozne renesanse v drugi četrtini 16. stoletja.

Druga enota, posvečena renesančnemu kiparstvu, ima podobno strukturo kot prva. Kratkemu uvodu z orisom geneze renesančnega kiparstva sledijo tematska poglavja, ki obravnavajo teoretska izhodišča renesančnega kiparstva, materiale in tehnike ter najpomembnejše kiparske naloge: portret, konjeniški spomenik, nagrobnik in drobno bronasto plastiko. Zaradi specifike razvoja zgodnjerenesančnega kiparstva, kjer Firencam nesporno pripada vodilna vloga, je pozornost osredotočena na delovanje florentinskih mojstrov, med katerimi po vsestranskosti delovanja in pomenu za razvoj renesančnega kiparstva izstopa Donatello. Ker umetnostna produkcija ostalih italijanskih mest z izjemo Benetk ne more tekmovati s florentinskim kiparstvom, je pregled dopolnjen s predstavitvijo razvoja v Benetkah in kratkim orisom dogajanja v drugih umetnostnih središčih. V času visoke renesanse se Firencam in Benetkam pridruži še Rim, ki postane vodilni center, pregled razvoja pa je v znamenju največjega visokorenesančnega kiparja – Michelangela Buonarrotija – in njegovega vpliva na sočasno kiparstvo v Italiji.

Učbenik zaključujejo vprašanja za utrjevanje snovi, ki so urejena po vsebinskih sklopih, ter pregled virov in strokovne literature. Pri izboru strokovne literature je kot eden od pomembnih kriterijev upoštevana dostopnost del v knjižnici Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in v drugih slovenskih knjižnicah.

Ob koncu še opomba o zapisu imen umetnostnih spomenikov in naznačitvi hierarhije v smislu pričakovanih standardov znanj. Spomeniki, ki sestavljajo obvezen nabor del v skladu s predpisanimi učnimi cilji, so zapisani v odebeljenem tisku, medtem ko so ostali vključeni kot primerjalno gradivo, ki dodatno osvetljuje kontekst razvoja in slogovne značilnosti. Pri prvi omembi arhitekturnih spomenikov v zgodovinskem pregledu je zaradi večje razumljivosti navedeno slovensko poimenovanje, v oklepaju pa je dodan izvirnik v italijanskem jeziku.

Predgovor

9

Le v primerih, ko je izvirno poimenovanje trdno zakoreninjeno v slovenski strokovni literaturi in bi bilo slovenjenje preveč okorno, je spomenik naveden zgolj v originalu. (Na primer Bramantejev Tempietto, ki ga ne slovenimo, saj obliki »Tempeljček« ali »Mali tempelj« nista posebej posrečeni.) Nadaljnje omembe istega spomenika sledijo utečeni jezikovni praksi: v primerih, ko je slovenjena oblika sprejeta kot standard (npr. bazilika sv. Petra v Rimu) je uporabljeno slovensko poimenovanje, kadar pa je v literaturi bolj ustaljena izvirna oblika (npr. cerkev Santa Maria Novella v Firencah), prevladuje originalni zapis imena. Imena kiparskih del so v nasprotju z arhitekturnimi spomeniki manj problematična, saj so razen redkih izjem povsod uveljavljena slovenska poimenovanja.

ARHITEKTURA

Uvod v italijansko renesančno arhitekturo

13

1. Uvod v italijansko renesančno arhitekturo

1.1 Položaj arhitekta, razumevanje umetnika in umetniške ustvarjalnosti Renesansa z razvojem humanizma in razcvetom umetnosti prinese tudi novo vrednotenje umetniške ustvarjalnosti in s tem spremenjeni položaj umetnika, ki pridobi status ustvarjalca in se otrese srednjeveškega razumevanja umetnika kot obrtnika. Z velikani visoke renesanse – Leonardom, Michelangelom, Rafaelom – se dokončno uveljavi moderno razumevanje umetnika-genija, ki ga njegova nadarjenost povzdiguje nad običajne ljudi, v kontekstu socialne hierarhije pa postane enakovreden sogovornik eliti izobraženih aristokratov, naročnikov in zaščitnikov umetnosti.

Za veliki preobrat so najbolj zaslužni prav arhitekti. Ti si namreč že v srednjem veku izborijo poseben status, ki se odločno razlikuje od položaja slikarjev in kiparjev. Zaradi potrebnih znanj aritmetike, geometrije, fizike, statike itd., so morali biti arhitekti izobraženi ljudje, ki so obvladovali temeljna znanja s področij svobodnih umetnosti (artes liberales). V tem se razlikujejo od mojstrov obrtnikov, ki skladno s srednjeveškimi predstavami potrebujejo zgolj ročne spretnosti, ne pa tudi širše izobrazbe. Veliki arhitekti zgodnje renesanse so izobraženi možje, nekateri med njimi celo izjemno razgledani humanisti, ki so uživali velik ugled tako med sodobnimi učenjaki kot med naročniki. Značilno je, da se dobro zavedajo potrebe po široki izobrazbi, kar je razvidno tudi v njihovih teoretskih razpravah. Leon Battista Alberti na široko piše o različnih vedenjih in znanjih, ki jih mora imeti arhitekt. V traktatu O arhitekturi (ok. 1445–1452) že takoj v uvodu natančno opredeli razliko med arhitektom in gradbenikom, kar je obenem (vsaj v bistvenih potezah) tudi razlika med renesančnim razumevanjem umetnika v odnosu do mojstra različnih obrtnih spretnosti. »Preden začnem z razpravo, naj pojasnim, koga bi sploh lahko označili za arhitekta. To gotovo ni mizar, in čeravno izurjenost slednjega prav nič ne zaostaja za veščostjo drugih mojstrov, lahko zanj trdimo, da je zgolj rokodelec in orodje, s katerim si arhitekt pomaga. Arhitekt je torej človek, ki lahko s svojim bistrim umom, razsodnostjo, plemenito dušo in znanjem zasnuje ter nato z utežmi in materialom, ki ga mora primerno razporediti in utrditi, tudi postavi zgradbe, ki primerno zadostijo človekovim potrebam. Tak mož mora biti seveda izobražen in seznanjen z vsemi cenjenimi dosežki in ugotovitvami, povezanimi z njegovim delom.«1 K temu dodaja, da mora arhitekt študirati stavbe, kot literat študira besedila, predano 1 Alberti, O arhitekturi, Uvod, str. 6, (navedeno po prevodu Tomaža Jurce, Ljubljana 2007).

14

Italijanska umetnost zgodnje in visoke renesanse: Arhitektura in kiparstvo

raziskovati najboljše stvari in biti vešč vseh svobodnih umetnosti. Iz Albertijevega razumevanja arhitekta izhajata tudi oblika in namen njegovega traktata o arhitekturi, ki ni namenjen samo arhitektom, temveč širšemu krogu izobražencev – vsem, »ki se posvečajo študiju plemenitih stvari«. Pravi arhitekt je umetnik – filozof, človek, ki ima željo po ustvarjanju in grajenju vsajeno globoko v svoji duši.

Arhitekt v duhu snuje čudovite stavbe, ki so čisto idejne konstrukcije (ab omnia materia separata), vendar ima hkrati tudi znanje in sposobnost, da svoje idejne zamisli realizira oziroma jih lahko po njegovih natančnih načrtih in navodilih zgradijo gradbeni mojstri.

Alberti je hkrati človek, ki uteleša vizijo renesančnega arhitekta (in umetnika v širšem pomenu besede, saj njegovo delovanje ni bilo omejeno na arhitekturo). Ni samo arhitekt, kipar in slikar, je tudi vodilni umetnostni teoretik zgodnje renesanse, prodoren mislec in humanist. Danes velja, da je Alberti prvi renesančni »uomo universale«. Zanimal se je za najrazličnejša področja znanosti (zlasti za matematiko, astronomijo in kartografijo), bil je doktor obojega (cerkvenega in posvetnega) prava, pisatelj, ki je tekoče pisal tudi v latinščini in grščini, glasbenik in utemeljitelj renesančne arheologije, ob tem pa športnik, poznavalec konj ter uglajen svetovljan, ki je prijateljeval z izobraženci, knezi in cerkvenimi odličniki. Razumljivo je, da je človek takšnega kova v kulturnem okolju, ki ga je zaznamoval renesančni humanizem, brez večjih težav dokazal, da arhitekt ni zgolj gradbeni mojster in da arhitekturno snovanje (ali umetniško ustvarjanje na katerem koli področju) ni običajno obrtno delo.

Dejavniki, ki so vplivali na spremembo položaja umetnikov v renesančni družbi, so kompleksni, ključno vlogo pa igra prevrednotenje njegovega dela. Za novo razumevanje umetnosti si niso prizadevali zgolj umetniki sami, močno podporo so dobili tudi pri posameznih humanističnih piscih in sočasnih filozofih. Na tem področju je pomembno vlogo odigral renesančni neoplatonizem: filozof nemškega rodu Nikolaj Kuzanski (1401–1464) je med prvimi, ki s svojim razumevanjem umetniške ustvarjalnosti utira pot novemu konceptu umetnika kot navdahnjenega genija.

Za Kuzanca je ustvarjalnost »živa podoba večne umetnosti«, božanske ustvarjalne sile, ki je iz niča ustvarila vesolje v vsej njegovi lepoti. Zmožnost kreativnega snovanja je po njegovem prepričanju temeljna sposobnost človeka, lastnost, ki ga opredeljuje v odnosu do stvarstva in na osnovi katere se človek prilikuje Stvarniku. Kuzanski pravi, da je »človek drugi bog«. Kakor je namreč Bog stvarnik realno obstoječih stvari in naravnih oblik, tako je človek ustvarjalec miselnih reči in umetnih oblik, ki niso nič drugega kot podobe njegovega uma, tako kot je stvarstvo podoba Božjega uma. Izjemno pomenljivo je, da za ponazarjanje tega odnosa uporabi prispodobo slikarja: »Poglej, naš duh je sila, ki

Uvod v italijansko renesančno arhitekturo

15

predstavlja omejeno podobo Božje umetnosti. Skladno s tem je vse, kar obstaja v absolutni umetnosti kot popolna stvarnost, v našem duhu zajeto kot podoba. Stvariteljska umetnost je naš duh ustvarila tako, kot bi hotela ustvariti samo sebe…, kot bi želel slikar naslikati samega sebe.« (Idiota de mente, XIII.) Temu Kuzanski pridružuje izrazito napredno razumljeno načelo svobodne volje ustvarjalnega duha, ki v enaki meri velja tako za Boga kot za človeka. Poudarja, da »človekov duh, ki je podoba absolutnega duha, v človeških okvirih določa stvari v svoji zamisli svobodno, tako, kot sam hoče, in je merodajen za vsa svoja dela.« (De venatione sapientiae, XXVII). V tej luči razreši tudi vprašanje razmerja med umetnostjo in naravo, s katerim so se tako intenzivno ukvarjali renesančni umetniki in pisci o umetnosti. Kuzanec sicer ne dvomi, da umetnost posnema naravo, vendar to posnemanje ni mímesis, kakor jo je opredelil Platon, temveč kreativno poustvarjanje, ki išče pot k resničnemu bistvu stvari: »Vsaka umetnost temelji na opazovanju narave, za katero modrec predpostavlja, da lahko v njej najde vzrok njenega obstoja, ki ga ne pozna. K najdenemu doda umetnost, tako da z oblikovanjem dopolni podobo, kar je bistvo umetnosti, ki posnema naravo.« (Compendium, IX.) Umetnik je sposoben v stvareh videti ali vsaj slutiti njihovo oblikujočo bit – formo ali idealno obliko – in jo abstrahirati v predstavo, abstrakcijo, ki jo v svojem delu poskuša znova udejanjiti ter pri tem ujeti bistvo idealne oblike. S prizadevanjem, da bi se čim bolj približal svojemu cilju, ustvarja umetnik novo, popolnejšo in lepšo podobo od tiste, ki jo vidi v naravi. To je misel, ki jo najdemo tudi pri Albertiju: umetnik mora slikati tako, da bodo podobe »vodile gledalčevega duha onstran stvari, na katero gleda.« Podobno razmišljata tudi vodilna italijanska predstavnika neoplatonistične filozofije, Marsilio Ficino (1433–1499) in Giovanni Pico della Mirandola (1463–1494), predvsem pa so takšno stališče vztrajno zagovarjali veliki renesančni umetniki in pisci o umetnosti, najbolj dosledno Leonardo da Vinci.

Ob tem je zanimivo, da je bilo za izoblikovanje pojma umetniške ustvarjalnosti, celo za samo sodobno poimenovanje te umetnikove dejavnosti, potrebno presenetljivo veliko časa. Tako Ficino še v drugi polovici 15. st. piše, da si umetnik iz-mišlja (excogitatio) svoja dela, Leonardo pravi, da slika oblike, ki jih ni v naravi (forme che non sono in natura), Rafael piše, da oblikuje sliko po svoji ideji, in podobno Michelangelo, ki uporablja izraz vizija ali idejna predstava. Niti Vasari v Življenjih slavnih slikarjev, kiparjev in arhitektov (Firence, 1550, dopolnjena in razširjena izdaja 1568) ne uporablja besede umetniška ustvarjalnost, čeprav nedvomno opisuje prav to. Šele v 17. st. pride do povsem nedvoumne označbe, kot jo poznamo danes: »de novo creare«, na novo ustvarjati, ustvariti torej nekaj, česar poprej še ni bilo. To izjemno dejanje je v krščanski kulturi tako tesno povezano s predstavo o Stvarniku, da so se celo renesančni pisci raje izognili rabi besede