Heroji in slavne osebnosti na Slovenskem

ISBN 978-961-237-597-3

9 789612 375973

Heroji in

38

Uredil Božidar Jezernik

slavne osebnosti na Slovenskem

Heroji in slavne osebnosti na Slovenskem

Izbira herojev iz preteklosti, ki se jih je moralo ljudstvo spominjati, da bi lahko gradilo svetlejšo prihodnost, je bila strateškega pomena. Četudi narodni voditelji tega niso govorili na glas, so s svojo izbiro propagirali določene politične in svetovnonazorske ideologije, določena družbena, politična in kulturna hotenja.

Posamezniki, ki jih je skupnost sprejela za »velike može«, so bili tako spremenjeni v podobo naroda, ki jo je bilo mogoče občudovati, se iz nje učiti in se zanjo, navsezadnje, tudi boriti. Iz narativne podobe velikih mož so se pripadniki določene skupnosti učili solidarnosti in skozi primerjavo s pripadniki drugih narodov gradili občutek lastne vrednosti; s tem pa so prispevali h kulturni homogenizaciji pripadnikov določenega naroda in k zarisovanju ločnic med Nami in Drugimi.

Ljubljana 2013

Urednik: Bo탑idar Jezernik

Heroji in slavne osebnosti na Slovenskem

Ljubljana 2013

Heroji in slavne osebnosti na Slovenskem Zbirka: Zupaničeva knjižnica, št. 38 (ISSN 1855-671X) Urednik: Božidar Jezernik Lektorica: Danijela Tamše Uredniški odbor zbirke: Mojca Bele, Jože Hudales, Božidar Jezernik, Boštjan Kravanja, Mirjam Mencej, Rajko Muršič, Jaka Repič Fotografija na naslovnici: Božidar Jezernik Recenzenta: Jurij Fikfak, Dan Podjed Imensko in stvarno kazalo: Sara Špelec © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2013.

Vse pravice pridržane.

Brez pisnega dovoljenja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, dajanje na voljo javnosti (internet), predelava ali vsaka druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki.

Odstranitev tega podatka je kazniva.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Izdal: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Ljubljana, 2013 Naklada: 400 izvodov Zasnova zbirke: Mojca Turk Oblikovanje in priprava za tisk: Jure Preglau Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Cena: 24,90 EUR Publikacija Heroji in slavne osebnosti na Slovenskem je nastala v okviru projekta Junaki in slavne osebnosti v Sloveniji in Srednji Evropi (J6-5558, 2013–2016, vodja: Božidar Jezernik), ki ga omogoča Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929(=163.6)(082) HEROJI in slavne osebnosti na Slovenskem / urednik Božidar Jezernik ; [imensko in stvarno kazalo Sara Špelec]. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013. - (Zupaničeva knjižnica, ISSN 1855-671X ; št. 38) ISBN 978-961-237-597-3 1. Jezernik, Božidar 268496640

Kazalo

7

Božidar Jezernik: Veliki možje in razvoj slovenskega narodnega vprašanja

27

Božidar Jezernik: Slavni junak in učenjak, rojen v kmetski hiši

65

Mira Miladinović Zalaznik: Liberalec Anton Aleksander grof Turjaški – predmarčni pesnik Anastazij Grün in njegov odnos do Kranjcev

89

Jože Hudales: Rudarji so junaki, zmagovalci v bitki vsaki. Junaki socialističnega dela in udarniško Velenje

115

Jože Dežman: Heroji vojne in revolucije

137

Rajko Muršič: Pomembneži v Sloveniji: velmožje in zvezde v slovenski znanosti in popularni glasbi

151

Dan Podjed: Konec zgodovine Vélikih Mož? Samopromocijske strategije instant zvezde Urške Hočevar Čepin in njihov odsev v politiki

173

Neva Šlibar: Cesarica Lisi v popularni kulturi in v medijih svojega časa

195

Janez Vrečko: Bogomilina vera in Črtomirjeva mistika

213

Alojzija Zupan Sosič: Heroji in herojinje v sodobnem slovenskem romanu

229

Sara Špelec: Kekec: Med literarnim junakom in filmsko zvezdo

247

Stvarno in imensko kazalo

5

Božidar Jezernik

Veliki možje

in razvoj slovenskega narodnega vprašanja Leta 1651, ko so upravitelji zbora svetega Hieronima v Rimu vprašali kranjske stanove, ali smejo Kranjce prištevati k Ilircem, so jim ti odgovorili, da je Kranjska del Svetega rimskega cesarstva, zato je njene prebivalce treba šteti za Nemce (Apih 1887: 405–6; Lončar 1939: 18).1 Da so Kranjci nemško ljudstvo, je menil še Valvasor (1689: I, 20). Korenite družbene spremembe, do katerih je prišlo po marčni revoluciji, so povzročile velikanske spremembe v pojmovanju naroda, po sprejemu ustave, ki je proklamirala enakopravnost vseh narodov v Avstrijskem cesarstvu, pa so »narodni buditelji« začeli iz »amorfne mase« (Vošnjak 1911: 78) oblikovati novo politično telo.

Slovansko prebivalstvo notranjeavstrijskih dežel je bilo še v prvi polovici devetnajstega stoletja ljudstvo brez narodne zavesti, sama ideja »naroda« je bila med prebivalci Kranjske, Koroške, Štajerske in Primorske novost, po večini neznana in nerazumljiva. Kot so v tistem času ugotavljale Kmetijske in rokodélske novize, takrat vsi »Slovenci« niti niso razlikovali med besedama narodno in nerodno (Jezernik 2008: 27–8). Zaradi razcepljenosti v cerkvenem in političnem oziru 1. Danes tako gledanje na narodno pripadnost prebivalcev Slovenije zveni prav čudaško. Pa očitno za nekatere razvnete nacionaliste nobena zadeva ni preveč čudaška, če se le zdi, da podpira njihovo razumevanje sveta. Tako je, denimo, oktobra 2009 neki Peter Veluscek po elektronski pošti, naslovljeni na različne naslove po svetu, razlagal, da Slovenia nima nobene zveze z Jugoslavijo. Kot argument za svojo trditev pa je navajal dejstvo, da je bila v letih 800 do 1806 del »velikega srednjeevropskega Svetega rimskega cesarstva«.

7

med slovanskim prebivalstvom notranjeavstrijskih dežel ni bilo zavesti narodne celokupnosti. »Tako daleč je dospelo odtujenje politično razdruženih bratov tiste matere Slovenije, da je Kranjec pikal in zbadal Slovenca štajarskega grje in pikreje nego Nemca, Laha itd.; bratu Kranjcu pa tudi Korošec in Štajarec nista kazala toplejše ljubezni« (Apih 1888: 22–3).

Narodna prebuja v drugi polovici devetnajstega stoletja v slovenski besednjak ni prinesla samo nove besede národ – pomenila je tudi radikalen prelom s preteklostjo in vzpostavitev nove kolektivne identitete. Če je bila v minulih časih pomembna zavest o pripadnosti mestu, stanu, državi, je narodna prebuja celotno javno življenje preoblikovala po načelu: »Vse, kar je narodno, je dobro, vse, kar je nenarodno, je pa slabo in dekadentno« (Vošnjak 1913: 541).

»Narod, ki svojih môž ne časti, samega sebe vreden ni« Ustvarjanje slovenskega naroda znotraj multinacionalne Dvojne monarhije ni bil preprost projekt. »Narodni buditelji«, katerih cilj je bilo preoblikovanje slovanskega ljudstva v (slovenski) narod, so na najrazličnejše načine nagovarjali najširše množice, hkrati pa pazili, da njihova legitimnost ni bila vprašljiva in da so predstavljali zgled lojalnosti. Vzpon nacionalizma v devetnajstem stoletju je poudarjal tri elemente, s pomočjo katerih naj nove politične skupnosti – narodi – oblikujejo svojo samozavest: ali ustvarjanje »velike politične celote«, ali poseganje v »boj za velike ideale«, ali pa dajanje »velikih mož, ki so predstavitelji njegove kulture« svetu (dr. I. L. 1919: 2).

Slovenskemu narodu, ki se je oblikoval iz stoletja podrejenega in zatiranega ljudstva brez politične samostojnosti, ki ni niti oblikovalo svoje države niti bojevalo velikih vojn (glej na primer Šubic 1904: 157), je preostala na izbiro le tretja možnost – veliki možje, zlasti tisti med njimi, ki so govorili v slovenskem jeziku. Pri tem je bila bistvenega pomena izbira oseb in dogodkov, ki naj bi se jih spominjali pripadniki slovenskega naroda, in tistih, ki naj bi jih pozabili.

Slovensko liberalno meščanstvo v devetnajstem stoletju je bilo znotraj državnih okvirjev habsburške monarhije ekonomsko in politično prešibko, da bi lahko oblikovalo nacionalne institucije in javno kazalo težnje po oblikovanju svoje države. Zato je slovenski nacionalizem prevzel navzven izrazito apolitično podobo, njegovi napori so bili usmerjeni predvsem v skrb za slovensko kulturo.

Vendar je bil to zgolj videz. Dejansko je slovensko liberalno meščanstvo slovensko kulturo zavestno uporabljalo kot del strategije, 8

s katero so želeli ljudi, ki so bili do leta 1848 politično neopredeljeni, prepričati v obstoj njihove posebne narodne identitete. Pri izbiri osebnosti so zato dajali prednost literatom, ki so svoja dela napisali v slovenskem jeziku, najprej prvemu slovenskemu pesniku, Valentinu Vodniku (1758–1819), pa najpomembnejšemu slovenskemu pesniku, Francetu Prešernu (1800–1849), ter utemeljitelju slovenske pisane besede, Primožu Trubarju (1508–1586). Spomin nanje so hoteli okameniti v obliki tako imenovanih narodnih spomenikov, ki naj bi predstavljali oprijemljivo vez med pripadniki naroda in velikimi možmi. Brez njih bi bili Slovenci kot »narod brez zgodovine«, kajti domnevno bi bili brez občutka lastne identitete in predstave o časovni soodvisnosti dogodkov. Narodni spomeniki so potemtakem ljudem pomagali oblikovati njihov odnos do preteklosti in jim dajali samozavest. Ali kot je zapisal Davorin Trstenjak: Tudi mi moramo pokazati, da kakor drugi narodi tudi mi častimo može, kteri so s svojim bistrim duhom in svojo mogočno besedo segnili v dušo svojega naroda, da se je zavedel in slavno razvijati začel svoje dušne moči. Zapomnite si narodno prislovico: Kdor se nepoštuje sam sebe, ga tudi ne poštujejo drugi. (Trstenjak 1858: 1–2)

Mi in Drugi Narodni buditelji so predstavljali velike može kot osebnosti z najboljšimi oziroma najbolj želenimi lastnostmi, vrednimi širokega posnemanja. Poznavanje in čaščenje njihovega dela in zaslug za narod sta bila »ravno tolika dolžnost, kakor njih slavne izglede posnemati« (Kleinmayr 1881: 9). Posamezniki, ki jih je skupnost sprejela za »velike može«, so bili tako spremenjeni v podobo naroda, ki jo je bilo mogoče občudovati, se iz nje učiti in se zanjo, navsezadnje, tudi boriti. Iz narativne podobe velikih mož so se pripadniki določene skupnosti učili solidarnosti in skozi primerjavo s pripadniki drugih narodov gradili občutek lastne vrednosti; s tem pa so prispevali h kulturni homogenizaciji pripadnikov določenega naroda in k zarisovanju ločnic med Nami in Drugimi.

V tem procesu so imele poleg narativnih podob velikih mož pomembno vlogo tudi njihove upodobitve v slikah oziroma spomenikih, »ker tudi mrtve slike na stenah nam poživljajo duha ter nas vzpodbujajo k vztrajnosti v narodnem delu«. Kot je pisal mladinski pisatelj in risar Franc Rojec: »Zlasti slike iz slavne narodove zgodovine in podobe znamenitih ter za narod zaslužnih mož blagodejno uplivajo na gledalce ter jim s ponosom in zavestjo navdajajo rodoljubna srca« (Selski 1900: 2) Zato je spodbujal izdajanje »pomnoženih tiskov« z doprsnimi podobami ali portreti »naših slavnih ter velezaslužnih narodnih boriteljev in umetnikov, 9

kakor Bleiweisa, Vodnika, Prešerna, Gregorčiča, slikarjev Šubicev in drugih ter poleg teh tudi nekaj portretov najznamenitejših rodoljubov drugih slovanskih narodov« (Selski 1900: 2–3). Po Rojčevem predlogu naj bi »naši najboljši portretni slikarji« narisali nove portrete v enaki obliki in velikosti, ki bi jih razmnožili s tiskom.

Tudi ti odtisi naj bi bili vsi v enaki obliki in velikosti ter izdelani radi cenejših tiskovnih troškov v enojni črni ali rjavi barvi na ličnem in precej močnem papirju. Ti portreti pa naj bi imeli tudi dostojno velikost in naj bi bili s praznimi robovi vred vsaj 70 centimetrov visoki in temu primerno široki! In kaj mislite, dragi rojaki, ali bi se ne dobil tak slovenski podjetnik, ki bi hotel založiti večje število takih tiskanih portretov? In kaj mislite, da bi naš narod ne segel z veseljem po teh portretih? Mislim, da ga ni slovenskega rodoljuba, da bi ne kupil nekaj teh portretov za svoje stanovanje, in v vsaki slovenski gostilni, pisarni in društveni sobi morale bi potem viseti podobe naših slavnih in zaslužnih mož, kajti narod, ki takih mož ne pozna in ne časti, vreden ni, da živi! Pri tej priliki pa naj tudi omenim, da je dobro podobe, tiskane na bolj tenak papir, prilepiti na močan in trd papir, predno se jih dene v okvir in pod šipo, ker drugače se zgubančijo, dobe v kratkem rjave lise ter jih na več krajih prejedo razne papirne žuželke. Po tem prvem poskusu, ako bi se obnesel, naj bi naše umetniško društvo poskusilo tudi z reprodukcijo nekaterih krajevnih in zgodovinskih slik v enojni ali pa v naravnih barvah. S tem bi storilo zopet korak naprej v čast in prosveto naroda slovenskega!

Korak za korakom pogumno naprej, moj narod, povzpenjaj se k zmagi!

Ne z mečem, ne z zlatom, a z umom vseléj Ti lahko se meriš s sovragi! (Selski 1900: 3)

Slika 1: Valentin Vodnik in Janez Bleiweis, V prid družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, razglednica

10

S poudarjanjem veličastnega iz narodove preteklosti so tako imenovani narodni buditelji gradili častno in slavno preteklost naroda. Ta pa je dajala oporo nacionalizmu v sedanjosti. Izbira herojev iz preteklosti, ki se jih je moralo ljudstvo spominjati, da bi lahko gradilo svetlejšo prihodnost, je bila strateškega pomena. Četudi narodni voditelji tega niso govorili na glas, so s svojo izbiro propagirali določene politične in svetovnonazorske ideologije, določena družbena, politična in kulturna hotenja. »Spomin«, je zapisal James Young, »se nikoli ne oblikuje v vakuumu; motivi za spominjanje niso nikoli čisti« (Young 1993: 2).

»Pot prava v deželo duhov« Geslo »Narod, kateri svojih velikih mož ne časti, jih vreden ni« (Š. 1883: 802) oziroma »Narod, ki svojih môž ne časti, samega sebe vreden ni« (A. S. 1889: 1) je bilo pomembno gibalo v konstrukciji slovenskega naroda od sredine devetnajstega stoletja dalje. Poleg Davorina Trstenjaka (1858: 1–2) in Lovra Tomana (Kamnogorski 1850: 61) je podobno stališče zastopal tudi lavantinski škof Anton Martin Slomšek, češ: Poštovali so starodavni Izraelci svoje očake Abrahama, Izaka in Jakoba; sveto jim je bilo njihovo blago imé. Prepevali so Mojzeza, svojega postavodajavca visoko modrost, Jozuetovo in drugih vojšakov veliko hrabrost. Mogočne dela očakov bile so iskre serčnosti sinom; njihovo pokopališče bilo je v sili mlajšim pribežališče. – Stavili so stari Egipčani, nekdanji Helenci in Rimljani svojim junakom veličastne spominke, so dajali svojim dobrotnikom hvalo in čast. Tud Nemci, naši sosedje imajo Valhalo, svojih pesnikov in slovnikarjev veličastno dvorano, ter obhajajo slavnih možev hvalni spomín. In naši južni bratje Serblji svojih junakov lepe vojne pojó. Kaj mi Slovenci slavnih možev pogrešamo, ne poznamo njihovih del, se ne glasijo med nami naših očakov lepe imena? Tega Bog ne daj! Naših prednikov verlih častiti spomín je živelj narodnega duha. Pometi starih junakov slavo, in si pripravil mlajim pogín. (Slomšek 1862: 71–2)

Narodni buditelji so tako imenovanim velikim možem pripisovali tako pomembno vlogo še v prvi polovici dvajsetega stoletja, ker so izhajali iz prepričanja, značilnega za romantično razpoloženje devetnajstega stoletja, da je zgodovina (Slovencev) delo izjemnih posameznikov. Tako je Miroslav Malovrh v svojo zgodovinsko povest vtkal sledeči dialog, v katerem »Kopitar«, razlaga pomen velikih mož za razvoj in napredek slovenskega naroda:

11

Treba je le velikih mož in pokaže se, če je Slovencem sojena lepša prihodnjost ali če morajo umreti kot sužnji.

– S posamičnimi možmi, pa naj so še tako veliki, se ne da nič opraviti.

– O pač, je s poudarkom vzkliknil Kopitar. Vsi veliki prevrati so delo posamičnih mož. Brez takih velikih mož, ki znajo razvneti dušo in srce naroda. ki se v strastnem sovraštvu upro obstoječim razmeram, se ni še nič velikega izvršilo. Nekaj takih mož naj nam da usoda, potem, to je moje upanje, bi bila Slovencem zagotovljena prihodnjost. (Malovrh 1904: 242)

Prav posamezni velmožje naj bi s svojo jasnovidnostjo, delavnostjo, požrtvovalnostjo in vztrajnostjo slovenske množice vodili v svetlo prihodnost. Tako so nacionalisti devetnajstega stoletja velike može uporabljali za mobilizacijo množic za »narodno stvar« oziroma kot »zrcalo njih dobe ter vir navdušenja in izpodbude« (Gangl 1905: 3). Slovenski »narodni buditelji« so se pri tem opirali na zahodnoevropsko filozofijo zgodovine devetnajstega stoletja, zlasti na Thomasa Carlyla, ki je menil, da je Zgodovina Človeštva, zgodovina človekovih dosežkov, v resnici Zgodovina Velikih Mož, ki so tu delovali. Ti velikani so bili vodniki ljudem, oblikovalci, ideali in v širšem smislu stvarniki … (Carlyle 1841: 1)

Najbolj izrecno se je na Thomasa Carlyla in njegovo filozofijo zgodovine skliceval Anton Aškerc v svoji zgodovinski epski pesnitvi Primož Trubar in polemiki, ki jo je sprožila njena objava (Aškerc 1905: 1; več o tem Jezernik 2010). Poleg Aškerca se je na Carlylovo filozofijo zgodovine skliceval tudi Ivan Lah, in sicer v svoji knjigi o »vodnikih in prerokih«. V njej predstavlja tiste »velike može«, ki so bili res vodniki, ki so kazali cilje in ideale, ki se dvigajo kakor vrhovi nad našo zemljo, oni, ki so kakor kažipoti in mejniki na poti našega narodnega življenja, oni, ki so se dvignili nad svoj čas, premerili preteklost in bodočnost in v borbi in delu vodili naš narod skozi stoletja sužnosti novemu življenju naproti, oni, katerih velja beseda Prešernova, da so nam pokazali »pot pravo v deželo duhov«. Njih zasluga je, da se je tako bujno razrastla kulturna njiva slovenska, naš ne edini, a največji ponos. Stopajoč na čelu našega malega naroda, so nas spremljali v kraljestvo svobode in ustvarili nesmrtna dela, ki se je v njih izražal in razvijal naš narodni duh. (Lah 1927: 5–6)

Po Lahovi interpretaciji je bil slovenski narod brez lastne države, brez slavnih kraljev in cesarjev, brez knezov in vojvod, in tudi brez

12

narodnih junakov, ki bi se bili z orožjem v roki borili za našo narodno in državno svobodo. V tem oziru je ves naš narod en sam junak, ki je, dasi po duši Peter Klepec, vzdržal v najtežjih časih na svoji zemlji, se trudil in boril za svoj obstanek in čakal lepših dni bodočnosti.

To so mu pripravljali njegovi veliki možje. Vsi ti naši veliki možje, misleci in borci, vodniki in preroki, so izšli iz preprostih, kmečkih hiš, kakor je lepo povedal naš pesnik S. Gregorčič v ‚Kmečki hiši‘: Kar mož nebesa nam poslala, / da večnih nas otmo grobov, / vse mati kmečka je zibala, / iz kmetskih so izšli domov. // Od tam nam misleci globoki, / od tam klicarji k nebu nam, / od tam nam pesniki preroki, / za dom borilci vsi od tam.

Zato stojijo rojstne hiše slovenskih velikih mož v »preprostih kmečkih vaseh«, od koder so prinesli »svojo narodno dušo, svoj jezik, svoj um« in v »borbi s tujim svetom in tujo učenostjo … ustvarjali našo slovensko kulturo«. S slovensko kulturo pa so »nas dvigali, vzgajali, budili, izpopolnjevali. Z njo so nas vodili v krog svetovnih narodov« (Lah 1927: 5).

Podobno stališče je zastopal tudi eden najvidnejših slovenskih politikov dolgega devetnajstega stoletja, dr. Josip Vošnjak, ki pa se je pri tem opiral na Nietzschejevo filozofijo o nadčloveku: Toda krivico bi delal Slovencem, kdor bi trdil, da je taka iz kruhoborstva izvirajoča brezznačajnost neka posebnost Slovencev. Nikakor ne. Splošna je vsem narodom, najsi bode germanski, slovanski ali romanski, ker je povsod število trdnih, neomahljivih značajev v neznatni manjšini proti veliki ljudski masi, ki jo Nietzsche imenuje »Herdentier«. Končno pa ravno ti četudi maloštevilni značajni borivci za narodne ideale navadno v odločilnih trenotkih prosti narod potegnejo za seboj k zmagovitemu boju. Nietszche s svojim »sverh-čelovekom« – tako prestavljajo Rusi »Übermensch« – seveda predaleč sega, ker mu dovoljuje vsako nasilje, celo zločinstvo nad »Herdentierom«, pa jedro njegove misli je resnično, da se masa mora pokoriti in se tudi navadno res pokori in podvrguje možem z duhom in značajem, njo nadkriljujočim. To nam kaže vsa človeška zgodovina. Duh naroda se teko rekoč koncentruje v eni osebi, katera ga potem vodi k zmagi, včasi pa tudi v pogubo. (Vošnjak 1905: 102)

Podobno je razmišljal tudi etnolog in antropolog Niko Zupanič, ki je menil, da so veliki možje kardinalni vir, iz katerega zajema narod svojo žitno in bitno energijo, svojo moč in obliko. To so tisti izvoljeni ljudje, katerim je izročila usoda sredstvo, vzgojo in izobrazbo naroda. Narod kot tak je nekaka brezoblična masa, strukturo in obliko mu dajo šele njegovi reprezentanti, to so vladarji, politični, intelektualni, etični in estetični, okoli katerih se mase zbirajo in koncentrirajo kakor atomi okoli kristalizacijske točke. (Županić 1907: 557)

13

Heroji in izdajalci Ko je bila narodnost povzdignjena na piedestal kot največja in najpomembnejša vrednota, je bil tisti, ki je napadal narod, sovražnik ali izdajalec. Politika je tako postala moralni spopad med dobrim in zlim, podobe političnih akterjev pa popreproščeni liki. Herojske podvige ali zlodela so delali za svojo stvar, pri čemer sta jih vodila ali ljubezen ali sovraštvo do naroda.

Zgodovinske tragedije so se tako spremenile v nezgodovinske: vsa zgodovinska obdobja in dogodki so spominjali na aktualne boje sedanjosti (Berend 2003: 72).

Pojmovanje naroda kot ljudi, ki jih druži skupna »kri«, pa je bilo tudi zgolj konstrukcija. V Ljubljani, denimo, so v političnih bojih uradniki in meščani, ki so bili »po rojstvu slovenske krvi«, ubirali skupno pot z Nemci. Nasprotno pa so bili nekateri plemiči, na primer baron Zois in grof Barbo, na strani Slovencev. V tem času je več mož izstopilo iz slovenske stranke in se pridružilo Nemcem (Lončar 1906: 13–4). Najbolj notoričen je bil izstop Dragotina Dežmana, ki je bil na volitvah v deželni in državni zbor leta 1861 izvoljen kot kandidat slovenske liste.

Na Dunaj je prišel »pod slovensko narodno zastavo«, tam pa je z nastopom proti govoru dr. Lovra Tomana, v katerem se je ta zavzemal za narodno enakopravnost, »uskočil v nemški tabor«. Po tem je Karl Deschmann nastopil kot ognjevit nasprotnik prizadevanj slovenskih političnih voditeljev za priznanje narodnih pravic. »Nobene, niti najmanjše prilike v mestnem, deželnem in državnem zboru nij opustil, da ne bi bil na najgrši način grdil naroda slovenskega; da ne bi bil opisaval naše dežele kot domovine najnevednejših, najneumnejših ljudij; da ne bi bil z divjim germanskim srdom uničeval in teptal vsega, kar nosi slovensko ime!« (Nepodpisano 1863: 2). Ogorčenje nad njim je bilo tolikšno, da so ga slovenski visokošolci na Dunaju dvakrat pozvali na dvoboj (Lončar 1906: 14). Dan po tem, ko je na volitvah 30. junija 1879 v Ljubljani »narodni kandidat« Josip Schneid dobil 494 glasov, »črni renegat« Karl Dežman pa »samo 386«, je Slovenski Narod zmagoslavno pisal: »Odsekali smo glavo nemškutarskej kači« (Nepodpisano 1879: 1).

Goreč Slovenec je bil sprva tudi Teodor Drenik, ki je svoje dni govoril, da hoče lastnoročno umoriti izdajalca Deschman­ na, če le kdo prevzame skrb za njegove otroke. Vendar je nekaj let pozneje, ko je deželni zbor prišel v nemške roke, tudi Drenik zamenjal stran in se »prelevil v baš tako fanatičnega nemškutarja, kakor je bil prej fanatičen narodnjak« (Šuklje 1933: 125).

14

Slika 2: Karikatura Dragutina Dežmana, Pavliha 1870

Če je Dežman prestopil iz slovenskega v nemški tabor, pa se je na drugi strani Etbin Costa »iz nadutega nemškega učenjaka čez noč prelevil v Slovenca« (Lončar 1909: 187). Pred vstopom v slovensko narodno stranko je Costa splošno pozornost v Ljubljani vzbujal s svojo nenavadno nošo. Še pred izvolitvijo v kranjski deželni zbor je prej vsakdanji frak zamenjal z narodno »zurko«, belo ruto okoli vratu je vsaj izdatno reduciral, cilinder pa ni bil več njegovo vsakdanje pokrivalo (Šuklje 1929: I, 28). V slovenski tabor je na Ptuju prestopil tudi mlad nemški uradnik Mihael Herman. Oblikovanje nacionalistične politike na podlagi latinskega natio je predpostavljalo homogenost biološke in kulturne dediščine ljudstva – njegove »krvi« – na vsem narodovem teritoriju. Zato so mnogi v Costi videli »tuje gore list« in ga imeli na sumu, »da je v naš tabor prešel iz osebnih nagibov« (Šuklje 1929: I, 70). Božidar Raič je v recenziji biografije Etbina Coste, ki jo je za Slovensko Matico napisal Viljem Urbas, zapisal, da »prodaja podlost in blaznost«, kdor z Urbasom meni, da je Costa »umrl mučenik za narodno stvar«, in ocenil, da ta biografija »služi Matici na sramoto« (–i– 1878: 1–3). Podobne dvome je ob izvolitvi Hermana s strani kmetskih skupin na Štajerskem leta 1861 izrazil dopisnik Novic, češ: »Gospod Mihael 15

Herman je sicer viditi učen mož; al ker ni naše kervi, ne vemo, ali bo imel kaj serca za slovenski narod« (J. Ž. 1861: 106).

Simbolična konstrukcija skupnosti in njenih meja pa je imela opozicionalen značaj: Slovenci in Slovenija sta bili identiteti, definirani v odnosu do drugih, do Neslovencev. Sočasno z »zbujanjem iz stoletnega spanja« je rastel zid ekskluzivnosti, ki je Slovence ločeval od neslovenskih sodeželanov. Tisti med njimi, ki niso bili »domorodci«, so postali »tujci«. Ta zid je izključil tudi rodbino Auerspergov, ki je v stoletjih življenja na Kranjskem deželi dala izredno pomemben pečat na političnem, vojaškem in gospodarskem ter nič manjšega na kulturnem področju. Če je bil za zgodovinarja Petra pl. Radicsa znameniti pesnik in politik Anton Alexander grof Auersperg še konec devetnajstega stoletja »največji sin Kranjske« (von Radics 1885: 19), je bilo v naslednjem stoletju njegovo ime tako rekoč povsem izbrisano iz slovenskega kolektivnega spomina.

Kardeljanski prevrat V dvajsetem stoletju je spoznanje, da zgodovino pišejo neosebne sile in ne posamezniki, obveljalo kot splošno priznana, kar vsakdanja resnica (Segal 2000: 1), ki pa se zaradi specifičnih slovenskih okoliščin ni uveljavila tako kot na zahodu Evrope. Poleg že navedenih avtorjev je podobno stališče zastopal tudi literarni kritik in pesnik, personalist Franc`e Vodnik, ki je v svojem razmišljanju o ideji in kvaliteti med drugim zapisal: Naši zgodovinski simboli so namreč sledeči: Trubar, Prešeren, Levstik, Cankar, simboli slovenske zavesti, heroldi naše kulturne moči in zmage, glasniki ideje svobode vesti in misli. Stanko Vraz, simbol slovenskega duhovnega meščanstva, ki je bilo vedno maloverno, kozmopolitsko in utilitaristično; Anton Mahnič, simbol enostranskega poudarka abstraktne ideje, protisimbol liberalizma in »progresivnega« naturalizma; in slednjič naš najstrahotnejši simbol, naše slovenske laži simbol, Karel Dežman, ki nam bodi naša vest, ki naj nas vsevdilj čuva pred dejanji, ki vodijo – v dosledni črti – v razkol narodnega organizma, pred usodnimi alternativami, kakršnih ena je izražena v besedah, češ, da ni Slovencev razen katoliških Slovencev, a druga v njim nasprotni sodobni-ultramontanski alternativi: ali kristjan ali umetnik. (Vodnik 1930: 4–5)

Carlylovi pogledi so bili v času, ko so se slovenski avtorji še vedno navduševali nad takim naziranjem o zgodovini, že dolgo predmet ostre kritike. Carlylov najostrejši kritik je bil sociolog Herbert Spencer, ki je menil, da je pripisovanje odločilnih dogodkov talentom posameznikov pred temeljnimi zakonitostimi fizične in socialne evolucije »brezupno primitivno, otročje, 16

romantično in neznanstveno naziranje« (Spencer 1873: 30). Po Spencerju so bili namreč veliki možje bolj kot gibalo družbenih sprememb produkt družbe, češ: »Preden more on [=veliki mož, B. J.] preoblikovati svojo družbo, mora njegova družba oblikovati njega« (Spencer 1873: 35).

Slika 3: Rudolf Gorjup, 1945, Po poti Prešerna, Levstika, Cankarja za maršalom Titom, plakat iz arhiva NUK

Pri nas je prelom s takim razumevanjem zgodovine prvi skušal narediti Edvard Kardelj v svojem Razvoju slovenskega narod­ nega vprašanja, prvič objavljenem leta 1939 (Sperans 1939). Sperans je s študijo nameraval podati marksistično interpretacijo slovenske zgodovine (Kardelj 1957: xxx). Kardelj je pri pisanju Razvoja uporabil obstoječa dela o slovenski zgodovini (denimo Lončar 1906 in 1921; Gruden 1912; Mal 1928; Slodnjak 1934), in sicer »daleč od ambicij, da bi z 'Razvojem' 'popravljal'« slovensko »zgodovinarstvo«, torej »ne toliko zato, da bi ‚odkrival‘ nove stvari, marveč zato, da bi vsaj s površno in posredno kritiko osvetlil nekatere tistih tez v slovenskem zgodovinarstvu, ki so bile izrazit plod vpliva vladajočih reakcionarnih ideologij v preteklosti« (Kardelj 1957: xxx).

17

ISBN 978-961-237-597-3

9 789612 375973

Heroji in

38

Uredil Božidar Jezernik

slavne osebnosti na Slovenskem

Heroji in slavne osebnosti na Slovenskem

Izbira herojev iz preteklosti, ki se jih je moralo ljudstvo spominjati, da bi lahko gradilo svetlejšo prihodnost, je bila strateškega pomena. Četudi narodni voditelji tega niso govorili na glas, so s svojo izbiro propagirali določene politične in svetovnonazorske ideologije, določena družbena, politična in kulturna hotenja.

Posamezniki, ki jih je skupnost sprejela za »velike može«, so bili tako spremenjeni v podobo naroda, ki jo je bilo mogoče občudovati, se iz nje učiti in se zanjo, navsezadnje, tudi boriti. Iz narativne podobe velikih mož so se pripadniki določene skupnosti učili solidarnosti in skozi primerjavo s pripadniki drugih narodov gradili občutek lastne vrednosti; s tem pa so prispevali h kulturni homogenizaciji pripadnikov določenega naroda in k zarisovanju ločnic med Nami in Drugimi.

Ljubljana 2013