Izbrane teme iz besediloslovja, stilistike in pragmatike slovenskega jezika

IZBRA POGL ISBN 978-961-237-611-6

9 789612 376116

Andreja Žele

»Učbenik odlikuje slogovna izpiljenost in terminološka koherentnost – v veliki meri je zdaj sploh prvič na enem mestu celostno zbrana in predstavljena terminologija področja, ki ga pokriva.

Učbenik študenta vodi od teoretskih izhodišč prek vrste zgledov v samostojno besedilno analizo, kar je za učbeniško gradivo še posebej dragoceno.« Vojko Gorjanc

Helena Kuster, docentka za

prevodoslovje, poučuje na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Diplomirana slovenistka in magistrica nemškega jezikoslovja je po končanem študiju v Ljubljani leta 2000 nadaljevala doktorski študij na Inštitutu za teoretsko in uporabno prevodoslovje Univerze Karla in Franca v Gradcu.

Njeno znanstvenoraziskovalno delo zajema tako področje prevodoslovja (medkulturne študije) kot tudi jezikoslovja, v okviru katerih namenja posebno pozornost funkcijskostilističnim in pragmalingvističnim vidikom besedilnovrstnih analiz. Prav tako je tudi v okviru svojega pedagoškega dela dejavna tako na področju prevajanja (publicističnih besedil) kot tudi na različnih jezikoslovnih področjih: besediloslovje (razumevanje in tvorjenje besedil v slovenskem in nemškem jeziku), stilistika in pragmalingvistika slovenskega in nemškega jezika, frazeologija nemškega jezika ter fonetika nemškega jezika.

Helena Kuster: Izbrane teme iz besediloslovja, stilistike in pragmatike slovenskega jezika

Besediloslovje, stilistika in pragmalingvistika se kot jezikoslovna področja v besedilni analizi in tvorjenju besedil tesno prepletajo. Na vprašanja o namernosti, sprejemljivosti in situacijskosti kot poglavitnih kriterijev besedilnosti, s katerimi se podrobneje ukvarja pragmatika, daje odgovore funkcijska stilistika s pravili oblikovanja konkretnih besedil na podlagi splošnih značilnosti besedilnih vrst. Učbenik v prvem delu razlaga temeljne vidike besediloslovja, relevantne za besedilno analizo na pomenski in izrazni ravni; v drugem delu so podane osnove pragmatičnega vidika stilistike. Funkcijska stilistika razlikuje več vrst funkcijskih slogov, zato so preostala poglavja drugega dela namenjena prikazu stilističnih značilnosti funkcijskih zvrsti, pri čemer je poseben poudarek na diahronem vidiku razvoja stilemov.

»Prepotrebnost tovrstnega visokošolskega učbenika lahko utemeljujem z nekaj dejstvi: 1) Avtorica je uspela /i/zbrati trenutno razpoložljivo slovenskonemško strokovno literaturo s področja besediloslovja in bistvene vsebinske poudarke združiti v smiselna poglavja o temeljnih besediloslovnih pojmih in o zvrstnih oz. žanrskih in stilnih lastnostih slovenskih besedil, 2) V smislu namembnosti učbenika je ustrezno poudarjen tudi pragmatični vidik /…/, 3) V smislu učbenika pa so korektno opredeljeni temeljni besediloslovni pojmi /…/.«

Helena Kuster

Izbrane TEME iz besediloslovja, stilistike in pragmatike slovenskega jezika Oddelek za prevajalstvo Ljubljana 2013

Helena Kuster

IzbranE TEME iz besediloslovja, stilistike in pragmatike slovenskega jezika

Ljubljana 2013

Izbrane TEME iz besediloslovja, stilistike in pragmatike slovenskega jezika Avtorica: Helena Kuster Recenzenta: Andreja Žele, Vojko Gorjanc Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2013.

Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za prevajalstvo Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Vodja Uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Janica Kalin Oblikovna zasnova: Jana Kuhar Naslovnica: VBG d. o. o.

Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Ljubljana, 2013 Prva izdaja Naklada: 250 izvodov Cena: 16,90 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 811.163.6'42(075.8) KUSTER, Helena Izbrane teme iz besediloslovja, stilistike in pragmatike slovenskega jezika / Helena Kuster. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013 ISBN 978-961-237-611-6 269430016

Kazalo

3

Kazalo Osnove besediloslovja 1 Besedilo in besedilnost................................................................................................7 1.1 Pomensko razčlenjevanje – pragmatična analiza besedila..............................10 1.2 Izrazna sestava besedila..........................................................................................14 1.2.1 Navezovanje (kohezija) v besedilu ............................................................14 1.3 Analiza tematske koherence v besedilu...............................................................31 1.3.1 Opisovanje ali deskriptivni tematski razvoj........................................... 32 1.3.2 Utemeljevanje in prepričevanje ali argumentativno razvijanje teme...... 35 1.3.3 Razlaganje in pojasnjevanje ali eksplikativno razvijanje teme........... 47 1.3.4 Pripovedovanje ali narativni tematski razvoj......................................... 48

Osnove stilistike in pragmalingvistike 2 Funkcijska stilistika................................................................................................... 53 2.1 Metodične osnove besedilne in stilne analize................................................... 54 2.2 Analiza besedilne funkcije..................................................................................... 55 2.3 Besedilne vrste in izražanje tvorčevega namena v njih................................... 58 2.3.1 Prikazovalna vrsta besedil........................................................................... 62 2.3.2 Pozivna vrsta besedil.................................................................................... 63 2.3.3 Povezovalna vrsta besedil............................................................................ 65 2.3.4 Zavezovalna vrsta besedil............................................................................ 65 2.3.5 Izvršilna vrsta besedil................................................................................... 67 2.3.6 Razodevalno-razsojevalna vrsta besedil.................................................. 68

3 Stilistične značilnosti neumetnostnih besedil............................................. 73 3.1 Skladenjska stilistika neumetnostnih besedil.................................................. 78 3.2 Izbira izrazja z vidika norme in funkcije besedila........................................... 80 3.3 Nekatere posebnosti slovenščine v elektronskih medijih.............................. 83 3.3.1 Specializacija pomenov............................................................................... 85 3.3.2 Uvajanje novih pomenov............................................................................ 86 3.3.3 Uvajanje novih leksemov............................................................................ 86

4

Izbrane teme iz besediloslovja, stilistike in pragmatike slovenskega jezika

3.3.4 Postanjanje in posamostaljenje povedja.................................................. 87 3.4 Nekatere značilnosti poslovnih in uradovalnih besedil ............................... 88

4 Stilistične značilnosti publicističnih besedil................................................. 90 4.1 Tvorba tvornih deležij ........................................................................................... 93 4.2 Navezovalna sklicevalnost..................................................................................... 94 4.3 Avtomatizmi............................................................................................................. 95 4.4 Poročanje o prvotnih govornih dogodkih po letu 1945 in v sodobnosti.. 98 4.5 Morfemsko izražanje nezanesljivosti................................................................ 102 4.5.1 Členkovna zveza »naj bi + del. –l« za izražanje omiljenega ukaza, želje.................................................................................................... 102 4.5.2 Morfemsko izražanje negotovosti s členkovno zvezo »naj bi + del. –l«........................................................................................... 103 4.5.3 Izražanje negotovosti v nemškem poročevalskem jeziku................. 104 4.6 Časovni kazalniki.................................................................................................. 105 4.7 Značilnosti presojevalnih besedil...................................................................... 105 4.8 Pomen časopisnega naslovja.............................................................................. 107 4.9 Vzgojna funkcija vesti 19. stoletja..................................................................... 109

5 Stilistične značilnosti znanstvenih besedil. ................................................. 111 5.1 Besediloslovni vidiki znanstvenega jezika...................................................... 113 5.1.1 Kohezija......................................................................................................... 115 5.1.2 Koneksija....................................................................................................... 118 5.1.3 Koherenca..................................................................................................... 121 5.1.4 Terminologija naravoslovno-tehničnih strok...................................... 124 5.2 Besediloslovni vidiki poljudnoznanstvenega jezika..................................... 126

6 Stilistične značilnosti umetnostnih besedil. ............................................... 131 6.1 Knjižni jezik in slogovni razvoj od 16. do 18. stoletja.................................. 134 6.2 Knjižni jezik in slogovni razvoj v 19. stoletju................................................. 137 6.3 Knjižni jezik in slogovni razvoj v 20. stoletju................................................. 146 6.3.1 Značilnosti pesniških besedil................................................................... 156 6.3.2 Značilnosti umetnostnih besedil po drugi svetovni vojni................ 162

Seznam virov in literature........................................................................................ 167

Osnove besediloslovja

Besedilo in besedilnost

7

1 Besedilo in besedilnost

Besediloslovje opisuje splošne pogoje tvorjenja in razumevanja besedil, ki jih tvorec besedila v danih komunikacijskih situacijah povečini nezavedno upošteva (Brinker 2001, 10). Temelji na jezikovnem sistemu in hkrati na komunikacijskih osnovah, saj je besedilo jezikovna in obenem komunikacijska enota.1 Besedilo je zaporedje jezikovnih znakov, ki mora biti koherentno (kot celota mora odražati komunikacijsko funkcijo: imeti mora sporočilno vlogo). Besedilu priznavamo besedilnost, če so njegove sestavine medsebojno skladenjsko in logično povezane in če lahko v njem prepoznamo tvorčev namen. Namen določa komunikacijsko funkcijo besedila. Osnovna kriterija v verigi sedmerih kriterijev besedilnosti (prim. De Beaugrande/Dressler) sta kohezija (površinska ali slovnična, skladenjska povezanost) in koherenca (vsebinska oz. tematska, logična povezanost)2. Raznovrstnim jezikoslovnim definicijam besedilnosti je skupno to, da za temeljno enoto priznavajo besedilo in ne stavek. V vsakem besedilu je potrebno analizirati zgradbo (strukturo) in funkcijo (vlogo besedila).

Temeljna enota strukturnega proučevanja je stavek, temeljna enota pomenskega (semantičnega) proučevanja je propozicija. S stavkom zapuščamo področje jezika kot sistema in vstopamo v področje jezika kot diskurza (komunikacije).

Kontekst in drugi dejavniki sporočanja dodeli stavku vsakokrat drugačen pomen (smisel). Tu ne govorimo več o stavku in njegovem slovarskem pomenu, pač pa o povedi. Poved je osnovna enota besedila. Med povedmi iščemo logičnopomenska razmerja. Ta pa so kazalci vsebinske (tematske) zgradbe besedila.

Stavek je enota skladenjskega razčlenjevanja besedila.

Poved je enota površinskega razčlenjevanja besedila.

Propozicija je enota semantičnga (pomenskega) razčlenjevanja besedila.

Funkcija jezikovnega znaka (od najenostavnejšega jezikovnega znaka – fonema – do najkompleksnejšega – stavka) je odvisna od tvorčevega namena.

(Povzeto po: Hudej, 1994.)

Besedilo je kompozicija jezikovnih znakov, vsak jezikovni znak pa ima v sporočevalni verigi svojo obliko (formo), v procesu tvorjenja in sprejemanja 1

Brinker, 2001, 17.

2 Besedilo je ob pomanjkljivi ali manjkajoči kohezivnosti še vedno lahko koherenčno, obratno pa ne drži (vsebinsko nepovezano besedilo tudi v primeru površinske povezanosti ne velja za besedilo).

8

Izbrane teme iz besediloslovja, stilistike in pragmatike slovenskega jezika

pa svojo funkcijo. Celotno besediloslovje se osredinja na dve točki: 1) preučevanje odnosov znotraj besedila in 2) preučevanje odnosov, ki jih besedilo ustvarja med sporazumevanjem.

1) Pri preučevanju odnosov znotraj besedila iščemo odgovor na vprašanje Kaj naredi zaporedje stavkov za besedilo? Avtorja Beaugrande in Dressler (1981) predlagata sedem meril besedilnosti kot konstitutivna načela komunikacije, kar pomeni, da besedilo ni komunikativno, če eno izmed teh meril ni izpolnjeno. Glede na različen pristop v raziskovanju je enkrat izpostavljeno eno merilo besedilnosti, drugič drugo: • Kadar so v središču pozornosti očitne, resnične in preverljive povezave, je v ospredju kohezija; • Kadar je v središču pozornosti proces nastajanja in razumevanja besedila, je v ospredju koherenca; • Kadar se sprašujemo, kaj so značilnosti dobrega besedila v normativnem pomenu, je v ospredju merilo sprejemljivosti; • Kadar poskušamo besedila razvrstiti tipološko, je v ospredju merilo medbesedilnosti; • Kadar raziskujemo funkcije besedila v sporazumevanju ter njegove cilje in učinke, so v ospredju merila situacijskosti, namernosti (intencionalnosti) in informativnosti.

Avtorja nam torej dajeta naslednje odgovore: • Zaporedje stavkov lahko postane besedilo, če izpolnjuje vsakega od sedmerih meril besedilnosti; • V zaporedju stavkov mora obstajati povezava med elementi besedila – kohezija in povezava, ki obstaja tudi zunaj besedila – koherenca; • V zaporedju stavkov mora biti uresničeno tvorčevo hotenje ali namera (intencionalnost), doseči cilj sporazumevanja in zadostno mero novih informacij za naslovnika (informativnost)3; • Naslovnik mora biti pripravljen sprejeti zaporedje stavkov kot kohezivno in koherentno besedilo (sprejemljivost); • Zaporedje stavkov mora ustrezati okoliščinam (situacijskost) in se po obliki ali pomenu navezovati še na kako drugo zaporedje stavkov (medbesedilnost).

(Povzeto po: Zadravec Pešec, 2000.)

3 Vsebina in količina sta odvisni od namere, situacije, pričakovanj in védenja udeležencev komunikacije (Fix et al., 2001, 17).

Besedilo in besedilnost

9

Če upoštevamo sodobne dosežke raziskav s področja besediloslovja, ki vključujejo kulturološke študije, bi bilo potrebno dodati še osmi kriterij – kulturnost. Besedila so namreč vezana na besedilne vrste, ki so vkoreninjene v določenem kulturnem okolju. Ob tvorjenju besedil bi si morali zastaviti tudi vprašanje, ali je izbrana besedilna vrsta vezana le na določeno kulturno okolje ali pa sodi med tiste, ki kulturne okvire presegajo. Medkulturni značaj in kulturnospecifično oblikovanost imajo na primer osmrtnice, pisma bralcev, recenzije.

Pod vplivom kulture pa so vsekakor vsa besedila (prim. Fix et al., 2001, 18).

Merila besedilnosti se v nekaterih osnovnih elementih skladajo z načeli praktične stilistike: • kohezija – načelo slovnične pravilnosti in besedne čistosti, • koherenca – načelo jasnosti, • namernost – načelo živosti in uglajenosti, • informativnost in sprejemljivost – načelo natančnosti in jedrnatosti, • situacijskost – načelo primernosti (Zadravec Pešec, 2000, 27).

2) Pri preučevanju odnosov, ki jih besedilo ustvarja med sporazumevanjem, iščemo odgovor na vprašanje Kako besedilo deluje?

Besediloslovna literatura nam daje naslednje odgovore (gl. Zadravec Pešec, 2000): • Propozicije oziroma minimalne pomenske enote so v pomensko strukturo besedila – makrostrukturo povezane z besedilnimi razmerji (diskurzne4 relacije) in navezovanjem (anaforo). S svetom zunaj besedila, neposredno z okoličinami, v katerih je besedilo uporabljeno, so propozicije povezane z deikti.

• To, o čemer besedilo govori, je tema in v makrostrukturi, ki predstavlja vsebinsko plat besedila, je povezanih tudi več tem. V superstrukturi, ki predstavlja formalno plat besedila, pa je povezanih več strukturnih vzorcev določenega besedilnega tipa, tako da nastane univerzalna oblika za kakršnokoli vsebino.5

4 Nemško besediloslovje je uvedlo izraz »tekst«, medtem ko angleško besediloslovje tradicionalno uporablja izraz »discourse« (diskurz). Strokovne opredelitve vzdržujejo naslednje razlike med tekstom in diskurzom: tekst pomeni krajšo in zapisano, diskurs pa daljšo in govorjeno pojavitev v jeziku. Diskurzna analiza naj bi se osredinjala na strukturo pojavnih oblik govorjenega jezika (pogovori, intervjuji, komentarji, govori), tekstovna analiza pa na strukture pisanega jezika (eseji, zapiski, poglavja, …) (Zadravec Pešec, 2000, 16).

5 Npr. znanstveni članek poljubnega strokovnega področja ima dogovorjeno strukturo (npr. situacija, problem, rešitev, preverjanje – uvod, metode, rezultati, razprava), vendar vedno z drugačno vsebino (Zadravec Pešec, 2000, 12).

10

Izbrane teme iz besediloslovja, stilistike in pragmatike slovenskega jezika

Vsako besedilo izpolnjuje dve vlogi: sporazumevalno (komunikativno) in spoznavno (kognitivno), čeprav sta glede na vrsto besedila lahko v različnih razmerjih. Sodobne definicije imajo naslednje skupne točke: • besedilo vidijo vpeto v človeško sporazumevanje, • ločijo besedilo glede na njegovo mikro- in makrostrukturo, • besedilo je samostojen znak (superznak), sestavljen iz manjših znakov, • besedilnost je temeljna značilnost besedila.

Zadravec Pešec (2000) vidi naloge in prednosti spoznanj s področja besediloslovja v sledečem: Spoznanja o podobnostih/razlikah v besedilnih slovnicah različnih jezikov so uporabna na področju prevodoslovja; spoznanja, da je besedilo nosilec ideologije, lahko oslabijo manipuliranje z množicami; spoznanja, da imajo skladenjske oblike svoje besedilotvorne vloge, poglabljajo razumevanje in učenje jezikovnega sistema; besediloslovni izsledki služijo izboljševanju kakovosti besedil v pomenskem in skladenjskem smislu.

1.1 Pomensko razčlenjevanje – pragmatična analiza besedila Če tvorec določenih sestavin ne poda eksplicitno, govorimo o skriti sestavini ali sklepu: gre za sklepanja, logične zaključke, namigovanja. Lahko pa do razkritja teh sestavin pridemo s pomočjo analize sestavin, ki jih vsebuje kontekst.

Skrite sestavine in sklepanja so lahko posledica skupne predpostavke (ta je določljiva iz konteksta in je znana tvorcu in naslovniku); Skrite sestavine in sklepanja so lahko posledica naslovnikovega subjektivnega, ne vedno predvidljivega sklepanja (izhajajo iz njegovih individualnih ocen, mišljenj, hotenj).6 Vprašanja, povezana s tvorjenjem in razumevanjem besedila, povzema shematični prikaz7:

6 Primer: A: Peter je popil kozarec vina. B: Peter je pijanec. → Sklep (B) je govorčeva subjektivna ocena: »Če piješ vino, si pijanec«.

7

Gl. Kunst Gnamuš, 1986, 10 isl.

Besedilo in besedilnost

11

oblikovna ali fizična pojavnost (slovnica)

BESEDILO

okoliščine (kontekst)

pomen (pomenoslovje ali semantika)

Slika 1: Dejavniki vpliva na tvorjenje in razumevanje

To so tri področja, s katerimi se ukvarja sodobno jezikoslovje: pomenoslovje (semantika), pragmalingvistika in slovnica. Ker so razmerja oblika – pomen – okoliščine pogosto neeksplicitna, je potreben pragmalingvistični pristop. »/G/ovorna dejavnost je najprej oblika vplivanja na sočloveka in sredstvo spreminjanja sveta, šele nato sredstvo spoznavanja in sporočanja podatkov« (Kunst Gnamuš, 1986, 22). Razčlemba okoliščin razkrije, da je izrečena poved le sredstvo, s katerim opravimo govorna dejanja: tolažimo, opozarjamo, grozimo, obljubljamo idr. To trditev Kunst Gnamuš dokazuje s poročanjem o prvotnem govornem dogodku (GD1) s poročanim govorom (GD2): GD1 A reče B: Jutri se vrne tvoj mož.

GD2 (poročani govor): A je povedal B, da se jutri vrne njen mož.

A je opozoril B, da je jutri vrne njen mož.

A je obljubil B, da se jutri vrne njen mož.

A je zagrozil B, da se jutri vrne njen mož.

Z izrekanjem iste povedi je mogoče v različnih komunikacijskih okoliščinah udejanjiti razne namene. Vplivanjsko-interesna (intencijska) sestavina sporočila se tvori v okoliščinah izrekanja. Okoliščine (kontekst) so torej pomenotvorni dejavnik, ki dobesedni pomen stavka nadgradi v sporočilo.

Razumevanje besedila poteka na strani naslovnika, ki vsebino in namen sporočila razlaga iz zornega kota lastnih potreb, želja in namenov. Med sporazumevanjem je tvorčevo duševno stanje le redko izraženo eksplicitno (s t. i. eksplicitnim performativnim glagolom). V jeziku imamo nekaj osnovnih možnosti za izražanje psihološkega okvira: • Razkrijemo svoje duševno stanje (eksplicitno): Strah me je, da /…/; Bojim se, da /…/; Želim si, da /…/.

• Izrazimo vsebino dejanja, ki je vzrok želje: V sobi je prevroče. Radiatorji so čisto mrzli. Preglasno govoriš.

12

Izbrane teme iz besediloslovja, stilistike in pragmatike slovenskega jezika

• Izrazimo namen ali zahtevo, da se opravi dejanje, ki bo zadostilo potrebi: Prosim, odpri okno! Zakuri! Ne govori tako glasno!

• Naslovnika povprašamo po njegovi pripravljenosti: Ali lahko odpreš okno?

Ali bi hotel odpreti okno?

Pragmatika se ukvarja s sledečimi problemi: • Tvorec praviloma ne ubeseduje pragmatičnega okvira sporočila (t. j. družbenega in duševnega stanja) ali ga vsaj ne izreče v celoti, zato je na naslovnikovi strani potrebno sklepanje.

• Naslovnik ne sklepa vedno logično, na podlagi presupozicij, temveč tudi z vidika lastnih želja, potreb in namenov.

• Pragmatično sklepanje je sklepanje iz dela na celoto (posploševanje).

• Zastavlja se vprašanje, zakaj (čemu) tvorec ne eksplicira pragmatičnega okvira, pač pa ga v večini primerov prikrije (se izrazi posredno).

• Pragmatična zanimivost je tudi, da na naslovnika pogosto ni mogoče vplivati po neposredni poti, četudi bi bila to tvorčeva želja.8 Šele prikrito izražanje doseže želeni učinek. Posebno pomenotvorno vlogo imajo pri tem ustvarjalne slogovne operacije (metafore, metonimije, satira, humor, ironija).

Sporazumevanje je torej oteženo ali celo onemogočeno, kadar med tvorcem in sprejemnikom ni skupnih pragmatičnih oporišč.

Okvir pragmatičnih raziskav je torej naslednji: pomenska podstava → izbirne upovedovalne možnosti → uresničena možnost → motiv in namen.

Sporazumevanje poteka večinoma po določenih pravilih rabe oziroma družbeno dogovorjenih načelih o izbiranju izrazov, ustrezajočih konkretnim komunikacijskim položajem. Tvorec najpogosteje ne izbira besed in skladenjskih pravil, pač pa uporablja že narejene besedne zveze ali celo povedi.

Kadar so razmerja med govornim položajem in sestavom jezikovnih izraznih sredstev dogovorjena, gre za besedilne zvrsti.9 Dogovorjeni so številni vzorci praktičnega sporazumevanja (pozdravi, pokloni, zahvale, nagovori, razne oblike javnega sporazumevanja), deloma je dogovorjena oblika strokovnih in znanstvenih besedil, dogovorjeno je, kdaj se sporazumevamo v zbornem in kdaj v pogovornem jeziku ali narečju (socialna zvrstnost). Seveda pa gre pri tem upoštevati tudi različne govorne položaje, v katerih se tvorec znajde.

8

Primer: Nameravam/želim te razvedriti. Nameravam te prizadeti, zato ti odkrito povem, da si osel!

9

Več o tem v poglavju o zvrstnosti besedil.

13

Besedilo in besedilnost

Če povzamemo, razumemo pod pojmoma tvorjenje in razumevanje napolnjevanje pomenskega prostora jezikovnega sistema (besedišče, skladnja) s konkretnimi kontekstualnimi podatki (vsebina, tvorec, naslovnik, njune potrebe, motivi, namere v danem času in prostoru) (gl. Kunst Gnamuš, 1986, 52).

OKOLIŠČINE (kontekst) SPOROČEVALEC

SPOROČILNI NAMEN

NASLOVNIK

PRAVILA RABE BESEDILO = TEMELJNA SPORAZUMEVALNA ENOTA

PRAVILA TVORBE

KRAJ

PREDMETNA VSEBINA

ČAS

Slika 2: Besedilo v komunikacijskem okviru Tabela 1: Pravila, ki usmerjajo nastajanje sporočila (gl. Kunst Gnamuš, 1986, 89) PRAVILA TVORBE: vodijo nastajanje besedila:

← IZBIRA PRAVILA: jezik kot družbeno občutljiv sestav izbirnih pravil:

← PRAVILA RABE: vodijo razmerja med sporazumevalnim položajem in izrazom:

•

besedišče in besedotvorna ustvarjalnost

•

izbira vrste govornega dejanja (npr. prošnja, ukaz, nasvet, …)

•

•

pravila tvorbe stavkov in stavčnih zvez

•

socialne zvrsti

•

pravila tvorbe besedil (kohezivna in makrostrukturna pravila

•

skladenjske različice

•

pravila opravljanja govornih dejanj

•

glasovne različice

NAMEN: slovnična pravilnost

slogovno-sporočilna ustreznost

dogovori, norme, načela, strategije o primernem in učinkovitem sporazumevanju

primernost in učinkovitost

(Sestavljeno in povzeto po: Kunst Gnamuš, 1986; iz tega vira so vzeti tudi navedeni primeri.)

14

Izbrane teme iz besediloslovja, stilistike in pragmatike slovenskega jezika

1.2 Izrazna sestava besedila Besedilo sestavlja več plasti: a) besedje, b) skladenjsko-oblikoslovna sredstva, c) členitev besedila po aktualnosti in kohezivna (povezovalna) sredstva, d) makrostrukturna sestava (naslov, členitev na podteme, grafično oblikovanje besedila, glasovno oblikovanje govorjenih besedil). Navezave z že znanimi sestavinami pa omogočajo različna sredstva.10

1.2.1 Navezovanje (kohezija) v besedilu Skladnja in njene enote (stavek, večstavčna poved) ustvarjajo z dogovorjenimi odvisnostmi med deli teh enot materialno plat besedila. Halliday/Hassan (1976) ločujeta šest tipov kohezije: 1) substitucija (zamenjava samostalnika, glagola, stavka), 2) elipsa (ničta zamenjava za samostalnik, glagol ali stavek oziroma izpust teh sestavin), 3) referenca (navezovanje/nanašanje na predhodni ali sledeči element), 4) konjunkcija (način vezave zaporednih stavkov), 5) besedna kohezija dveh vrst – reiteracija (ponovitev in sinonimija), 6) kolokacija (razmerje med besedami, ki se pogosto pojavljajo v istem kontekstu).11 Pri tvorjenju besedila v neposrednem sobesedilu (kontekstu) predmetno-pomenske sestavine navadno ne poimenujemo na novo, temveč se nanjo le navežemo. Za to imamo na voljo razna jezikovna sredstva.12 Navezovanje ali nanašanje (referenca) pomeni povezavo med besedami v besedilu. Medsebojno pa se navezujejo tudi stavki, če so vsebovani drug v drugem, ali pa sklepi, izhajajoči iz izrečenega. Ti odnosi so skladenjskopomenski.13 Referenca je stavčno-skladenjski pojav, in sicer eksplicitno sklicevanje, napotitev ali namig, kaj je s čim v odnosu ali zvezi. Katerikoli predmet ali stanje v realnem/pojmovnem (abstraktnem) svetu, ki ga določimo z jezikovnim sredstvom (besedo/izrazom) v določenem stavku ali povedi (izreku), predstavlja nanosnik (referent). Če se nekaj ves čas nanaša na isti 10 Povzeto po: Kunst Gnamuš, 1986.

11

Povzeto po: Zadravec Pešec, 2000.

12

Kunst Gnamuš, 1986, 13.

13 Povzeto po: Kunst Gnamuš, 1986.

Besedilo in besedilnost

15

nanosnik, pomeni, da označuje isto enoto besedilnega sveta (prim. Beaugrande/Dressler, 1992). Nanašanje (referiranje) je razmerje med jezikovnim izrazom in entiteto v svetu (nanosnik/referent), koreferenca pa je razmerje med jezkovnimi izrazi v različnih delih besedila. Koreferenčne oblike znotraj besedila so: • endofora (interpretacija je znotraj besedila),14 • eksofora (interpretacija je zunaj besedila),15 • navezovanje (za interpretacijo se obrnemo nazaj – anafora),16 • napovedovanje (interpretacija se razreši v nadaljevanju – katafora),17 • metafora (pomenski prenos v besedilu – prispodabljanje).

(Sestavljeno in povzeto po: Zadravec Pešec, 2000; iz tega vira so vzeti tudi navedeni primeri) Navezovanja so sinonimična, če se vse ponovitve ali navezovalniki nanašajo na isti predmet; pojav zajema različne sinonimne ponovitve ali navezave na isto referenco. Po Brinkerju (2001, 27) gre za v tem primeru za t. i. eksplicitno navezovanje. Hiponimična pa so, kadar navezovalniki niso enaki nanašalnici, ampak so z njo le v pomenskem sorodstvu.18 Brinker (2001, 26) imenuje takšno navezovanje implicitno. Referenčno identiteto izražajo: sinonimi, hipernimi, repeticije, zaimenski in moremski navezovalniki, parafraze. Referenčna identiteta pomeni nanašanje na iste enote besedilnega sveta. Splošno pravilo navezovanja je: izraz z večjim pomenskim obsegom stoji za izrazom z ožjim, bolj specifičnim pomenom.19 Sinonimija (enakost med besednimi izrazi v besedilu): • hipernim (nadpomenka): oče – človek, • repeticija (ponovitev): oče – oče, • zaimensko navezovanje: oče – on, • morfemsko navezovanje: oče – je bral, • parafraza: Avstrija – naša severna soseda.

14

Primer: Poglej si najino punco. Nje nič ne moti, ona kar spi.

15 Primer: Poglej si to. (Starši šepetaje izrečejo ta stavek, ko stojijo ob posteljici, v sobi igra radio, otrok pa kar spi.)

16

Primer: Poglej si najino punco. Nje nič ne moti, ona kar spi.

17

Primer: Poglej si jo. Najine punce nič ne moti, ona kar spi.

18 Oblike pomenske sorodnosti: a) logična (navzgor – navzdol, ravnina – hrib), b) kulturna (tovarna – delavci, faraon – piramida), c) ontološka (mati – hči, ptica – kljun).

19 Primer: Smreka je visoka že en meter. To drevo bomo morali presaditi.

IZBRA POGL ISBN 978-961-237-611-6

9 789612 376116

Andreja Žele

»Učbenik odlikuje slogovna izpiljenost in terminološka koherentnost – v veliki meri je zdaj sploh prvič na enem mestu celostno zbrana in predstavljena terminologija področja, ki ga pokriva.

Učbenik študenta vodi od teoretskih izhodišč prek vrste zgledov v samostojno besedilno analizo, kar je za učbeniško gradivo še posebej dragoceno.« Vojko Gorjanc

Helena Kuster, docentka za

prevodoslovje, poučuje na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Diplomirana slovenistka in magistrica nemškega jezikoslovja je po končanem študiju v Ljubljani leta 2000 nadaljevala doktorski študij na Inštitutu za teoretsko in uporabno prevodoslovje Univerze Karla in Franca v Gradcu.

Njeno znanstvenoraziskovalno delo zajema tako področje prevodoslovja (medkulturne študije) kot tudi jezikoslovja, v okviru katerih namenja posebno pozornost funkcijskostilističnim in pragmalingvističnim vidikom besedilnovrstnih analiz. Prav tako je tudi v okviru svojega pedagoškega dela dejavna tako na področju prevajanja (publicističnih besedil) kot tudi na različnih jezikoslovnih področjih: besediloslovje (razumevanje in tvorjenje besedil v slovenskem in nemškem jeziku), stilistika in pragmalingvistika slovenskega in nemškega jezika, frazeologija nemškega jezika ter fonetika nemškega jezika.

Helena Kuster: Izbrane teme iz besediloslovja, stilistike in pragmatike slovenskega jezika

Besediloslovje, stilistika in pragmalingvistika se kot jezikoslovna področja v besedilni analizi in tvorjenju besedil tesno prepletajo. Na vprašanja o namernosti, sprejemljivosti in situacijskosti kot poglavitnih kriterijev besedilnosti, s katerimi se podrobneje ukvarja pragmatika, daje odgovore funkcijska stilistika s pravili oblikovanja konkretnih besedil na podlagi splošnih značilnosti besedilnih vrst. Učbenik v prvem delu razlaga temeljne vidike besediloslovja, relevantne za besedilno analizo na pomenski in izrazni ravni; v drugem delu so podane osnove pragmatičnega vidika stilistike. Funkcijska stilistika razlikuje več vrst funkcijskih slogov, zato so preostala poglavja drugega dela namenjena prikazu stilističnih značilnosti funkcijskih zvrsti, pri čemer je poseben poudarek na diahronem vidiku razvoja stilemov.

»Prepotrebnost tovrstnega visokošolskega učbenika lahko utemeljujem z nekaj dejstvi: 1) Avtorica je uspela /i/zbrati trenutno razpoložljivo slovenskonemško strokovno literaturo s področja besediloslovja in bistvene vsebinske poudarke združiti v smiselna poglavja o temeljnih besediloslovnih pojmih in o zvrstnih oz. žanrskih in stilnih lastnostih slovenskih besedil, 2) V smislu namembnosti učbenika je ustrezno poudarjen tudi pragmatični vidik /…/, 3) V smislu učbenika pa so korektno opredeljeni temeljni besediloslovni pojmi /…/.«

Helena Kuster

Izbrane TEME iz besediloslovja, stilistike in pragmatike slovenskega jezika Oddelek za prevajalstvo Ljubljana 2013