Kultura vrtov. Oblikovane zelene površine v Ljubljani od sredine 18. stoletja do zgodnjega 19. stole

ISBN 978-961-237-861-5

9 789612 378615

INES UNETIČ, univerzitetna diplomirana krajinska arhitektka in doktorica znanosti na področju umetnostne zgodovine, v svojih raziskavah daje poudarek na vrtno umetnost, ki je pri nas slabo raziskana in pogosto prezrta. S svojim delom in objavami strokovni in laični javnosti predstavlja pozabljene zelene zaklade naše preteklosti, ki so vsekakor vredni spomina.

Asistentka raziskovalka je delno zaposlena na Oddelku za umetnostno zgodovino Univerze v Ljubljani, kjer je bila med letoma 2008 in 2013 že zaposlena kot mlada raziskovalka. V času podiplomskega študija je študirala in raziskovala na različnih inštitucijah pri nas in v tujini (pridobila je avstrijsko republiško in nemško raziskovalno štipendijo). Od leta 2014 ima status samozaposlenega v kulturi, poleg raziskovalnega pa opravlja tudi pedagoško delo. Rezultate svojih študij in raziskav redno objavlja v različnih publikacijah z namenom širitve znanja in večanja zavedanja o nekdanjih oblikovanih zelenih površinah na Slovenskem, ki so bile in so še sestavni del slovenske kulture.

Kultura_vrtov_naslovka_FINAL.indd 1

INES UNETIČ: KULTURA VRTOV

ISBN 978-961-237-861-5

KULTURA VRTOV OBLIKOVANE ZELENE POVRŠINE V LJUBLJANI OD SREDINE 18. STOLETJA DO ZGODNJEGA 19. STOLETJA

INES UNETIČ

Si lahko predstavljate, kako zelena je bila Ljubljana pred 200 leti? S pomočjo knjige Kultura vrtov bo to lažje. V njej so predstavljeni vrtovi, parki, sprehajališča in avenije, ki so jih v preteklosti uporabljali Ljubljančani. Med prvimi zapisi o oblikovanih zelenih površinah, ki jih najdemo v Valvasorjevi Slavi vojvodine Krajnske, izvemo, kje so se prebivalci Ljubljane sprehajali v 17. stoletju in kateri plemiški vrt ob mestu je bil tedaj najbolj občudovan. Podatki iz 17. stoletja nas nato vodijo v 18. stoletje, ko je tudi v Ljubljani prevladal barok in se sredi stoletja izrazil v izjemni vrtni zasnovi Leopolsruhe (današnjega Cekinovega gradu). Konec stoletja razsvetljensko gibanje prinese nove tendence tudi v vrtno oblikovanje, kot pričajo slavni Zoisovi vrtovi v Ljubljani, in kar se nadaljuje v 19. stoletju, ki je mestu prineslo nove, za javnost odprte površine, katerih pobudniki so bili tako oblasti – francoska, avstrijska in mestna – kot tudi meščani. Poleg vrtnih zasnov pa so v publikaciji še odgovori na vprašanja: katere knjige so brali lastniki vrtov, kako so te vplivale na oblikovanje njihovih vrtov, kakšne projekte so imeli ljubljanski plemiči in ali so pri teh sodelovali tudi kiparji (kot je bil Francesco Robba), kakšne vrtove so imele ljubljanske uršulinke, kdaj smo dobili univerzitetni botanični vrt, zakaj se Lattermannov drevored imenuje po avstrijskem guvernerju, kje so se radi zabavali Ljubljančani in še mnogo drugega.

26.10.2016 14:05:09

Ines Unetič

KULTURA VRTOV od

Oblikovane zelene površine v Ljubljani sredine 18. stoletja do zgodnjega 19. stoletja

Vrtna_kultura_FINAL.indd 1

26.10.2016 14:01:48

KULTURA VRTOV Oblikovane zelene površine v Ljubljani od sredine 18. stoletja do zgodnjega 19. stoletja Avtorica: Ines Unetič Recenzenta: Tine Germ, Metoda Kemperl Lektorirala: Margit Berlič Ferlinc Oblikovanje in prelom: Jure Preglau Fotografija na naslovnici: Pogled na Šempeter in Poljane, predmestje, skozi katerega so se Ljubljančani vračali s svojega obiska Fužinskega gradu (slika Ljubljana - Šempeter iz leta 1798 je delo Andreja Janeza Herrleina) © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2016 Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za umetnostno zgodovino Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Ljubljana, 2016 Prva izdaja Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Naklada: 300 izvodov Cena: 19,90 EUR Publikacijo je sofinancirala Mestna občina Ljubljana.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 7.01:712(497.4)"17/18" UNETIČ, Ines Kultura vrtov : oblikovane zelene površine v Ljubljani od sredine 18. stoletja do zgodnjega 19. stoletja / Ines Unetič. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016 ISBN 978-961-237-861-5 286543360

Vrtna_kultura_FINAL.indd 2

26.10.2016 14:01:48

Kazalo Uvod O vrtni umetnosti Stanje raziskav vrtne umetnosti na Slovenskem

Tradicija formalne vrtne zasnove Družbeni in gospodarski kontekst 18. stoletja v Ljubljani Plemiški vrtovi Ljubljane Plemiči in njihovi ljubljanski vrtovi v 17. stoletju Pomarančevci, vezeninasti vzorci in knjige Leopoldsruhe, baročni vrt 18. stoletja v Ljubljani Plemeniti in baroni, nune in soproge

»Nova« vrtna zasnova Pojav angleškega krajinskega sloga Širitev novega zanimanja v evropskem prostoru Novi vrtni motivi na straneh knjig

Družbeni in gospodarski kontekst prve polovice 19. stoletja v Ljubljani Razsvetljenska in naravoslovna klima Ljubljane

Novi vrtni slog v Ljubljani Zoisovi vrtovi Burggarten Škofijski oz. guvernerjev vrt in Šolska aleja Univerzitetni botanični vrt Kongresni trg in park Zvezda Od Lattermannovega drevoreda in zabaviščnih vrtov do parka Tivoli Še o okolici Tivolskega gradu Sprehodi v okolici Fužinskega gradu Ljubljanski Grajski grič Zasebno vrtno veselje meščana

5 7 9

13 19 25 25 31 43 48

63 63 69 72

77 82

87 90 96 101 107 111 118 129 133 139 142

SKLEP

151

Zahvala Viri in literatura Povzetek Summary Imensko kazalo

159 161 191 195 199

Vrtna_kultura_FINAL.indd 3

26.10.2016 14:01:48

Vrtna_kultura_FINAL.indd 4

26.10.2016 14:01:48

Uvod

5

Uvod Razne dobe, različne pokrajine, narodi in ljudje dajejo vrtovom različen obraz in vsebino; in kakor kažejo n. pr. stanovanjske hiše in naselja marsikatero značilnost iz življenja ljudi, ki v njih prebivajo, tako pričujejo tudi vrtovi o njihovih gospodarskih in socialnih razmerah, o civilizaciji in kulturi, o njihovi miselnosti in čustvovanju, tako je tudi vrt ogledalo človeka in ogledalo njegove dobe.

Z

( Jeglič 1943, 8)

ačetne besede Cirila Jegliča dobro povzamejo namen študije, ki je pred vami. V slednji bo s pomočjo vrtov, ki so združeni pod nadpomenko oblikovane zelene površine, predstavljen čas in družba okoli leta 1800. Predstavljena ne bo le zgodovina oblikovanih zelenih površin, ki zajema raziskovanje nastanka, ureditve in razvoja teh površin, ampak celotna vrtna umetnost tega časa ter okoliščine in družba, ki je vplivala na nastanek ali preoblikovanje zelenih površin v Ljubljani. Preučevanje oblikovanja zelenih površin je namreč tesno prepleteno s preučevanjem ustvarjalcev oblikovanih zelenih površin, na katere vplivajo najrazličnejše okoliščine. Posameznik, ki na primer oblikuje svoj vrt, se bo namreč odločil za določeno površino, zasnovo ali rastlinsko vrsto tudi glede na svojo okolico, glede na primere, ki jih vidi pri drugih lastnikih sodobnih vrtov, glede na mnenje družbe, glede na svoje ambicije itd. Poleg tega vrtna umetnost vključuje tudi druge vzporedne dejavnosti »vrtnih ljubiteljev«, ki so svoje zanimanje za oblikovane vrtove in svoje znanje, vezano na vrtno umetnost, pridobivali, širili in medsebojno bogatili v svojem vsakodnevnem

Vrtna_kultura_FINAL.indd 5

26.10.2016 14:01:49

6

Ines Unetič: Kultura vrtov

delovanju. Na to širšo podobo vrtne umetnosti želi opozoriti besedna zveza kultura vrtov, ki stoji v naslovu te študije.

Izbrano časovno obdobje zajema drugo polovico 18. stoletja in zgodnje 19. stoletje. To je čas sprememb in premikov iz stoletnih, utrjenih družbenih in političnih shem, čas, ko blišč plemstva začne bledeti, ko se zamaje dolgoletna oblast Habsburžanov nad deželo, ko se krepijo novi gospodarski pristopi in čas, ko se tudi na Kranjskem razširja razsvetljenska ideologija. Vsi ti premiki in spremembe so zaznamovali tudi vrtno oblikovanje pri nas – prinesli so nove vrtne zasnove, odprli vrtno umetnost tudi kot področje poučevanja ter vnesli nove tuje rastlinske vrste v nekdanje oblikovane vrtove.

Pred vami je torej knjiga, ki se ukvarja z zgodovino oblikovanja zelenih površin oz. z vrtno umetnostjo v Ljubljani in njeni bližnji okolici. Mesto Ljubljana je bilo namreč obdano s srednjeveškim obzidjem, ki je stiskalo stavbe, ulice in trge v varno zavetje, kar pa je pomenilo, da so zelene oblikovane površine le težko našle prostor v takšnem gosto pozidanem konglomeratu. Pred poznim 18. in začetkom 19. stoletja bi tako večino oblikovanih vrtov našli izven mestnega obzidja, po tem prelomu stoletja pa se meja med mestom in predmestjem zabriše, saj začnejo podirati obzidje in na njegovem mestu urejati trge ali sprehajališča. Tako bodo predstavljeni vrtovi, parki in sprehajališča v mestu (kot je primer vrta na Pogačarjevem trgu) in izven nekdanjega obzidanega mesta (kot je primer vrta ob Fužinskem gradu).

Pregled nekdanjih oblikovanih zelenih površin mesta Ljubljana želi današnjemu bralcu in uporabniku mestnih površin predstaviti Ljubljano 18. in 19. stoletja v vsem njenem »zelenem sijaju«. Predstaviti želi mesto, v katerem so prebivalci in obiskovalci z veseljem uporabljali zelene površine, jih sooblikovali ali urejali. Mesto ima močno tradicijo oblikovanja zelenih površin, o čemer priča že Valvasor v 17. stoletju in navsezadnje tudi častni naziv zelene prestolnice Evrope leta 2016.

Vrtna_kultura_FINAL.indd 6

26.10.2016 14:01:49

O vrtni umetnosti

7

O vrtni umetnosti

I

zraz vrtna umetnost danes praktično ni več v rabi. Zamenjali so ga izrazi kot krajinsko oblikovanje, zgodovinski parki in vrtovi, krajinska arhitektura itd. Ti novejši izrazi se neposredno navezujejo na razvoj poklica krajinskega arhitekta, ki se je v obliki, kot jo poznamo danes, uveljavil šele v 20. stoletju. Ker bodo v nadaljevanju preučevane zelene oblikovane površine 18. in 19. stoletja, je seveda smiselno uporabljati izraz, ki so ga za to področje uporabljali v tistem času. V literaturi ali v arhivskih virih iz časa okoli leta 1800, pisanih v tedaj uradnem nemškemu jeziku, lahko zasledimo termin Gartenkunst, torej v prevodu vrtna umetnost. Poleg dejstva, da se z rabo izraza vrtna umetnost približamo duhu časa, ki ga preučujemo, pa nas sam izraz opomni na danes vse preveč pozabljeno dimenzijo oblikovanih zelenih površin – tisto, ki se skriva za besedo umetnost. Vrt ali park namreč nekdo oblikuje, tudi zelene površine so lahko plod razmisleka, ustvarjalnosti in dela kreativnega posameznika oz. umetnika. »Vrtna umetnina ni torej zgolj snovni vzorec iz narave, ni gola snov, zajeta morda v novo, nenaravno obliko, ki ustreza našim estetskim načelom. Umetnini dajejo živost osebnostne sile umetnikove duše, te sile spajajo snov in obliko v smiselno, organično in živo celoto.«1 Nekdaj so oblikovanje zelenih površin dojemali predvsem kot umetnost in ne zgolj kot tehnično in uporabno urejanje človekove bivanjske okolice. V 17. stoletju so vrtno umetnost umeščali med lepe umetnosti, v 18. stoletju je bila postavljena ob bok krajinskemu slikarstvu, konec stoletja pa je pridobila že poseben položaj ter je, kot je zapisal vrtni teoretik Cay Lorenz Hirschfeld, močno presegla krajinsko slikarstvo.2

1 2

Jeglič 1943, 8.

Hirschfeld 1779, I / XIII, 152.

Vrtna_kultura_FINAL.indd 7

26.10.2016 14:01:49

8

Ines Unetič: Kultura vrtov

Vrtove, parke ali sprehajališča torej razumemo kot umetniška dela, kar pa nas privede do razmisleka o funkciji oz. sporočilni vrednosti teh oblikovanih površin. Predstavljajo namreč del človekovega in družbenega razvoja, imajo vlogo statusnega simbola, predstavljajo prostor dobrega in lepega, harmoničnega in rajskega, so pomemben element v humanizaciji človeka, zrcalijo njegov razvoj, prizadevanje, potrebe, vzpone in padce.3 Objekti vrtne umetnosti torej ne le zadoščajo »določenim estetskim merilom«, ampak morajo tudi zadostiti »zahtevi po uporabnosti in obenem estetiki, združuje tako znanost in umetnost kot tudi praktično izvedbeno znanje in tehniko, obenem pa mora svoj osnovni material transformirati v strukture s simbolnim sporočilom«.4 Kot je bilo omenjeno že v uvodu, preučevanje vrtne umetnosti zajema široko področje, h kateremu najlažje pristopimo z raziskovanjem objektov (oziroma umetnin) vrtne umetnosti – torej z raziskovanjem oblikovanih zelenih površin.

Tako bodo v nadaljevanju predstavljene oblikovane zelene površine, ki so bile namenjene reprezentanci, okrasu, ugodju, druženju, sprostitvi ali rekreaciji.

Med temi površinami smo omenili vrtove, parke in sprehajališča. Izraz vrt je lahko zelo splošen in bi ga lahko celo enačili z izrazom krajinski, na kar je opozoril že Dušan Ogrin leta 1992, ko je zapisal, da lahko izraza krajina in vrt »štejemo za enakopomenska, saj se pojmovno in v zgodovinski rabi v glavnem prekrivata«.5 Pogosto lahko vrt razumemo samo kot ograjeno površino, zavarovano pred okoliško divjino, ji torej določimo pomen, ki ga je v začetku svojega obstoja tudi imela.6 Takšna ograjena površina ima navadno le pridelovalno funkcijo in čeprav je oblikovana – tisti, ki ureja takšen vrt, mora razmisliti, kako bo razvrstil gredice ali kako bodo speljane poti idr. – mora v primeru vrta, ki je namenjen okrasu, reprezentanci, zabavi, kontemplaciji in podobnim kratkočasnim ali estetskim vlogam, ustvarjalec te površine vložiti svoj lasten originalen razmislek, slediti estetskim merilom, znanosti in umetnosti, da oblikuje smiselno celoto. Tako oblikovani vrtovi so bili navadno v privatni lasti, čeprav bi našli tudi vrtove za javnost. Z razliko od parkov, ki so bili prav tako privatni ali javni, so bili vrtovi navadno manjših dimenzij. Tudi sprehajališča, avenije in drevoredi so lahko imeli privatno in javno funkcijo, kar se lepo kaže v 18. in 19. stoletju, ko drevoredi niso bili le veličastne točke vstopa v plemiške dvorce ali del plemiških velikopoteznih vrtov, ampak so postali del mesta in 3

Ogrin 1995(a), 537, 539–541; Ogrin 1995(b), 7–8; Ogrin 1998, 8.

5

Ogrin 1992, 17.

4 6

Kolšek 2005, 109.

Jeglič 1943, 8; Goulty 1991, 112; Ogrin 1993, 11; Uerscheln in Kalusok 2001, 113.

Vrtna_kultura_FINAL.indd 8

26.10.2016 14:01:49

O vrtni umetnosti

9

s funkcijo mestnih sprehajališč ter avenij vabili raznovrstne obiskovalce pod svoje krošnje. Čeprav iz oblikovnega vidika pogosto nimajo posebnega pomena, so tovrstna sprehajališča pomembni nosilci družbenega sporočila, saj pričajo o razvoju družbene zavesti glede kakovosti bivanja in okolja, o odnosih med mestno oblastjo in meščani, o aktivni udeležbi prebivalcev na tem področju, o rabi odprtega prostora in podobnem.7

Stanje raziskav vrtne umetnosti na Slovenskem Samo raziskovanje vrtne umetnosti oz. zgodovine krajinskega oblikovanja na Slovenskem je nekaj več zanimanja in s tem objav vzbudilo šele v zadnjih desetletjih. Pridobivanje podatkov o oblikovanih vrtovih, ki so nekdaj obstajali, je namreč precej omejeno. Pogosto je skrčeno na arhivske vire in starejše publikacije, saj so naravni gradniki vrtov prepuščeni spremembam v okolju, potrebujejo stalno vzdrževanje ter primerno zaščito in tako ni nenavadno, da je veliko vrtov pri nas zakrila vegetacija ali nova raba, mnogi pa so dokončno izginili zaradi okoliščin med drugo svetovno vojno in po njej.

Nekaj podatkov o starejših oblikovanih zelenih površinah lahko pridobimo iz omenjenih starejših virov, kot so dnevnik Paola Santonina, nastal ob treh vizitacijskih potovanjih v letih 1485–1487, iz Topografije Štajerske Georga Matthäusa Vischerja iz poznega 17. stoletja, ali iz del Janeza Vajkarda Valvasorja Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689 in njegove Topografije iz leta 1679. V primeru virov iz 18. stoletja se je ohranilo manj publikacij,8 v katerih bi našli podatke o oblikovanih zelenih površinah v Ljubljani, si pa zato lahko pomagamo z arhivskim materialom (npr. pogodbami, računskimi knjigami, knjigami raznih bratovščin, katastri ipd.) in raznim slikovnim gradivom (npr. vedutami mest, portreti, freskami ipd.). 19. stoletje ponudi že več virov o oblikovanih vrtovih v Ljubljani in na Kranjskem. O urejanju javnih površin v mestu govori članek v časopisu Illyrisches Blatt iz leta 1820,9 nekaj podatkov nudi tudi potopis Henrika Coste Popotni spomini iz Kranjske iz leta 1848,10 leta 1877 lahko v dunajskem sadjarsko-vrtnem časopisu najdemo krajši oris 7

Za natančnejšo opredelitev glej Unetič 2013, 9–11, s tam navedeno literaturo.

9

Richter 1820.

8

Kljub temu lahko v kakšni publikaciji, ki ni neposredno vezana na oblikovane zelene površine, najdemo kakšen podatek. Tak primer je razprava zdravnika Gerbca (1710), v kateri govori o primernosti ljubljanskega zraka ter blagodejnih in drugih učinkih gozda grajskega griča v Ljubljani.

10 Costa 1848.

Vrtna_kultura_FINAL.indd 9

26.10.2016 14:01:49

10

Ines Unetič: Kultura vrtov

zgodovine vrtne umetnosti na Kranjskem Petra Radicsa,11 isti avtor je v Ljubljanskem zvonu leta 1886 pisal o ljubljanskih sprehajališčih,12 medtem ko je Ivan Vrhovec v istem časopisu v svojih prispevkih Iz domače zgodovine poročal tudi o (javnih) mestnih zelenih površinah.13 V 20. stoletju postane literatura s področja vrtne umetnosti na naših tleh nekoliko bolj bogato zastopana oz. se podatki o oblikovanih vrtovih pojavijo znotraj različnih zgodovinskih, umetnostno-zgodovinskih ali krajinsko-arhitekturnih raziskav. Naj na tem mestu omenimo le nekaj raziskovalcev, ki so svoje raziskave temeljili ali vanje deloma vključili raziskovanje vrtne dediščine.14 Vrtna umetnost je na naših tleh zanimala ali še zanima Cirila Jegliča,15 Franca Vardjana,16 Alenko Kolšek,17 11 Radics 1877. Peter Pavel Radics (1836-1912) se je veliko ukvarjal z zgodovino Kranjske, predvsem z Ljubljano. Leta 1879 je izdal vodnik po Bledu, leta 1885 je napisal vodnik po Kranjski, leta 1906 je začel izdajati prispevke o ljubljanskih starih hišah Alte Häuser in Laibach in druga dela, v katerih so včasih opisane tudi oblikovane zelene površine (za bogato bibliografijo Radicsa glej: Žigon 2009, 301–438) 12 Radics 1886.

13 Vrhovec 1886; Vrhovec 1894.

14 Tu naj omenim predvsem arhitekturne študije Ivana Stoparja, Igorja Sapača in Boga Zupančiča (Stopar 1996–2007; Sapač 2008–2011; Zupančič 2005–2009). Z umetnostnozgodovinskega stališča so pomembni predvsem prispevki Naceta Šumija (za primer: Šumi 1961; Šumi 1994). V pomoč je tudi delo Branka Korošca o zgodovini Ljubljane, ki temelji na starih načrtih in kartah (Korošec 1991).

15 Ciril Jeglič (1897–1989), inženir agronomije, je bil zelo pomemben za razvoj okoljskega načrtovanja oziroma za začetke krajinske arhitekture na Slovenskem v povojnem času. V svojem delu O vrtovih in vrtni umetnosti: pogled v svetove vrtnega veselja (1943) se je ukvarjal s pojmom vrtne umetnosti, pojmom vrta in parka, z zgodovino vrtnega oblikovanja, dajal je napotke za oblikovanje zelenih površin in uporabo gradiva, dotaknil pa se je še mnogih drugih, za vrtnega oziroma krajinskega arhitekta pomembnih področij.

16 Franc Vardjan (1935–2006) je bil dejaven predvsem na področju varstva naravne in kulturne dediščine, napisal pa je tudi prispevek: Franc Vardjan, Zelene površine mesta Ljubljane, neobjavljeno, dostopno na Zavodu SRS za spomeniško varstvo, Ljubljana. Na žalost sama tega gradiva nisem mogla uporabiti, saj trenutno ni znano, kje se nahaja. Za podatek o obstoju gradiva se najlepše zahvaljujem prof. dr. Davorinu Gazvodi.

17 Najpomembnejša za preučevanje vrtne umetnostni na Slovenskem je bila Alenka Kolšek (1957–2006), ki je preučila mnoge zgodovinske vrtove na Slovenskem (npr. Kolšek 1995(a); Kolšek 1995(b); Kolšek 1995(c); Kolšek 2003; Kolšek 2004(a)) in celo izvedla obnovo vrta ob dvorcu Šenek pri Polzeli (Kolšek 2001), preučevala je zgodovinske vrtove v Posavju (Kolšek 1999, Kolšek in Simič 2000), naredila oris vrtno-arhitekturne dediščine na slovenskem Štajerskem (Kolšek 1998), zanimali so jo slovenski zdraviliški parki, ki so bili tema njene magistrske naloge (Kolšek 1997), začela pa je tudi z delom za doktorsko nalogo, katere tema bi bila Sentimentalno odkritje krajine okrog 1800 na Slovenskem (za podatek se iskreno zahvaljujem Mitji Simiču). Svoja dognanja je objavila tudi v tujini, in sicer prispevek o oblikovanem vrtu Dol pri Ljubljani (Kolšek 2004(b)), bila je članica avstrijskega društva za zgodovinske vrtove, v okviru katerega je organizirala ekskurzijo po slovenskih zgodovinskih vrtovih, posthumno pa je bil

Vrtna_kultura_FINAL.indd 10

26.10.2016 14:01:49

O vrtni umetnosti

11

Dušana Ogrina,18 Davorina Gazvodo, Mitjo Simiča, Darijo Mavrič, Jožeta Strgarja, Aleša Hafnerja, Niko Kravanjo, Marka Dobriloviča, Jožeta Bavcona, Nado Praprotnik, Vinka Strgarja in druge.19 Pri nas področje vrtne umetnosti torej ni neznano, različni strokovnjaki se ukvarjajo z zgodovino vrtne umetnosti, s pomenom pojma vrtna umetnost, predvsem pa s posameznimi zgodovinskimi vrtovi.20 Kljub temu pa so sintezna dela, ki bi pokrila večji del slovenskega prostora ali zajela daljši časovni prerez, redka.21 Na naslednjih straneh bo tako predstavljen sklop podatkov, s katerimi bo nekoliko zapolnjena ta vrzel in ponujen prostorsko in časovno nekoliko širši pogled na vrtno umetnost pri nas.

izdan njen prispevek o mestnih parkih v Sloveniji od leta 1864 do 1918, ki je bil del monografije o mestnih parkih v Avstro-ogrski monarhiji (Kolšek 2007). Alenka Kolšek je v svojih prispevkih doprinesla veliko novih podatkov in dopolnila terminologijo na področju vrtne umetnosti pri nas. Za vrtno umetnost na Slovenskem je zanimiv njen prispevek iz leta 2005 o simboliki vrtne umetnosti v slovenskem prostoru. V tem prispevku je predstavila nekatere vire za preučevanje vrtne umetnosti pri nas, spregovorila o specifiki vrtne umetnosti, idejnih izhodiščih in nekaterih slovenskih primerih (Kolšek 2005).

18 Pomemben preučevalec vrtne umetnosti oziroma širšega področja krajinske arhitekture je Dušan Ogrin, ki se ukvarja z občo zgodovino vrtne umetnosti in z raznimi področji sodobne krajinske arhitekture. Izdal je knjigo Vrtna umetnost sveta, prvo pregledno monografijo o razvoju vrtne umetnosti v slovenščini, v publikaciji Restavratorskega centra Republike Slovenije je predstavil evropske tokove vrtne umetnosti s kratkim orisom njihovih odmevov na Slovenskem, napisal pa je tudi kratek oris slovenske krajinsko-arhitekturne dediščine itd. (Ogrin 1992; Ogrin 1993; Ogrin 1995(a); Ogrin 1998; itd.).

19 Naj izpostavim nekaj njihovih del: Hafner 1986; Hafner 1990; Simič 1998; Kolšek in Simič 2000; Mavrič 2004; Gazvoda 1996.

20 Med študijami oblikovanih zelenih površin izstopajo nekateri zgodovinski vrtovi – npr. Dol pri Ljubljani (Mušič 1961; Park 1990, 15–26; Strgar 1990; Strgar 1990–1991; Pergovnik in Zupan 1995(a); Kolšek 2004(b); Dobrilovič 2002; Pergovnik Cotič 2009(c), 91–94), Brdo pri Kranju (Kolar-Planinšič 1995(b), 46–52; Dobrilovič 2002; Dobrilovič in Kravanja 2003; Kolšek 2004(a); Praprotnik 2004; Slana 2004; Koruza 2009(b), 51–55), Auerspergovi vrtovi (Park 1990, 38–41, 71–72; Unetič 2011, 148, 155–157), Goričane (Park 1990, 31–33; Schnitzler-Sekyra 1994, 30, 209: Mavrič 2009) botanični vrt v Ljubljani (Lazar 1954; Strgar 1973; Bavcon 2000; Kolšek 2007, 199), javni park Tivoli v Ljubljani (Radics 1886, 629–630; Vrhovec 1894, 77–83; Park 1990, 69–70; Vardjan 1994, 20–23; Pergovnik in Zupan 1995(b), 62–67; Gazvoda 1996, 148–149; Studen 2001, 109–110; Pergovnik Cotič 2009(b), 86–90).

21 V poznem 20. stoletju so izšle publikacije, ki so predstavljale nabor različnih oblikovanih zelenih površin iz celotnega ozemlja Republike Slovenije. Tak primer je leta 1990 izdan katalog ob razstavi, katere avtor je bil Franc Vardjan, priredili pa so jo Mestna galerija Ljubljana, Restavratorski center Republike Slovenije in Arhiv Republike Slovenije (Park 1990). Pet let kasneje je nastala publikacija Zgodovinski parki in vrtovi v Sloveniji (Batič 1995), v letu 2009 pa je izšla podobna publikacija ( Jernejec Babič et al. 2009; med predstavljenimi oblikovanimi zelenimi površinami v novi publikaciji je bilo, glede na primere predstavljene v publikaciji iz leta 1995, 14 novih primerov).

Vrtna_kultura_FINAL.indd 11

26.10.2016 14:01:49

Vrtna_kultura_FINAL.indd 12

26.10.2016 14:01:49

Tradicija formalne vrtne zasnove

13

Tradicija formalne vrtne zasnove

V

evropskem prostoru je vrtna umetnost dobro raziskana in posledično obstaja vrsta znanstvene in strokovne literature, s pomočjo katere si lahko ustvarimo poglobljen pregled nad spremembami in razvojem umetnosti oblikovanja vrtov v prostoru in času. Ob prebiranju te literature bomo kaj kmalu naleteli na termin formalna vrtna zasnova. Termin se nanaša na oblikovalski princip, torej odgovarja na vprašanje, kako je neka vrtna zasnova oblikovana oz. kakšne oblike jo sestavljajo.

Formalna vrtna zasnova temelji na pravilnih, geometričnih linijah in oblikah, na oseh, tudi na pravilni, enakomerni razporeditvi segmentov vrta in na simetriji. Sopomenke izraza formalna so tudi pravilna, geometrijska vrtna zasnova, celo stara, starodavna ali arhitektonska vrtna zasnova (ki se sicer navezuje na arhitekturne vrtove s konca 19. stoletja). Tudi izraz francoska zasnova je v rabi, saj se navezuje na baročne vrtove, ki so dosegli vrhunec v Franciji in so značilni primer pravilne, osne, simetrične in geometriji podrejene zasnove.22 Izraz stara ali starodavna pa priča o dolgoživosti te zasnove. Znano namreč je, da lahko izvor geometrijsko razčlenjene zasnove povežemo s shemo namakanja, ki je bila v deželah starih civilizacij urejena kot ortogonalna mreža vodnih kanalov. Kakšne so bile vrtne sheme v starem veku, pričajo še ohranjeni reliefi mezopotamskega sveta ali še izrisi v grobnicah egipčanskih kraljev in visokih uradnikov.23 Geometrijska zasnova je vztrajala tudi v grških polis in 22 Meyer 1991, 5–6; Symes 1993, 51; Schütte 2004, 30.

23 Pravilne zasnove s sistemom namakanja so vidne npr. na grobnih poslikavah iz starega Egipta (že ok. 2500 let pr. n. št), zelo znana je upodobitev iz groba Amenofisa III., 1402–1364 pr. n. št. (Meyer 1991, 9–11; Vercelloni in Vercelloni 2010, 15).

Vrtna_kultura_FINAL.indd 13

26.10.2016 14:01:49

14

Ines Unetič: Kultura vrtov

rimskem cesarstvu, prisotna je bila dalje v srednjem veku, čeprav so bili tedaj oblikovani vrtovi navadno manjših dimenzij, skriti za mestnimi, dvornimi ali samostanskimi obzidji. Pravilna oblika vrtnih zasnov je bila primerna za gojenje uporabnih rastlin v gredicah, za vključevanje ravnih poti in ozelenjenih klopi, ki so poudarjale intimno, včasih celo kontemplativno vlogo vrta. Čeprav se v srednjem veku oblikovani vrt prostorsko ni vidneje razvijal, je bil njegov razvoj opazen predvsem na simbolni ravni – tako sakralni kot profani.24 V novem veku je formalna zasnova sprva ostajala utrjen oblikovalski izraz vrtov.

Renesančne vrtove so tako sestavljali parterji – geometrijsko členjene ploskve, obdane z živico, okrašene s skulpturami ter vodnimi motivi. V tem času postane pomembna tudi os, ki je vodila pogled sprehajalca v vrtu. Oblikovani vrtovi Lacija in Toskane so bili tako zasnovani po principu centralne perspektive, kjer so bili pogledi umerjeni glede na oblikovane osi znotraj vrta in včasih tudi izven njega (predvsem v primeru, da je bil vrt oblikovan na pobočju in nudil razgled na okolico). Osi so lahko tekle po stopniščih in terasah, bile so dinamično razgibane in so pogosto poudarjale k hiši vodečo os. Geometrija je v 15. in 16. stoletju že prevzela celoten vrtni prostor in je lahko narekovala tudi obliko rastlinam, saj je bila drevnina pogosto strižena v določene geometrijske oblike – to umetelno oblikovanje so imenovali ars topiarium. Renesančnim vrtovom so sledili manieristični, ki so pravzaprav nadgrajevali renesančne vrtne sheme in so vnašali vanje tudi nenavadne, izjemne, čudovite, lahko tudi strašljive elemente.25 Vrhunec formalne zasnove se zgodi v 17. stoletju s pojavom baročne vrtne zasnove v Franciji, ki zaznamuje celotno Evropo za nadaljnji dve stoletji. 17. stoletje je predstavljalo dobo racionalizma – razvoja naravoslovja in sistematičnega, empiričnega opazovanja narave.26 Simetrično in geometrijsko oblikovani vrtovi so tudi sledili staremu kanonu lepote, ki je izhajal še iz antike, in so bili zato estetsko sprejemljivi.27 Po drugi strani, pa je bil to tudi čas velikih absolutističnih monarhov, ki so v formalni zasnovi videli najprimernejši izraz svoje moči. Med absolutističnimi vladarji je gotovo izstopal francoski Sončni Kralj, ki je s svojim kraljevim vrtom ustvaril neprekosljiv zgled in večen sloves 24 Glej npr: Schulz-Schultzenstein 1862, 193–194; Clifford 1962, 46; Bazin 1990, 17–28, 31–32; Uerscheln in Kalusok 2001, 9–18 ; Pirker-Aurenhammer 2007, 17; Vercelloni in Vercelloni 2010, 13–14, 16–19, 23–35.

25 Za primere renesančnih vrtov in njihove elemente glej npr: Ogrin 1993, 52–56; Uerscheln in Kalusok 2001, 20–23; Kluckert 2007, 80–83, 101; Azzi Visentini 2008, 50–53; Ogrin 2010, 56; Vercelloni in Vercelloni 2010, 39, 49, 69–76).

26 Uerscheln in Kalusok 2001, 23; Vercelloni in Vercelloni 2010, 89–91.

27 Parsons 2008, 8.

Vrtna_kultura_FINAL.indd 14

26.10.2016 14:01:49

Tradicija formalne vrtne zasnove

15

baročnih oblikovanih vrtov. Vrt francoskega kralja Ludvika XIV. v Versaillesu je bil namreč celostna umetnina, ki je govorila o simbolni, materialni in celo vesoljni izjemnosti kralja. Oblikovani vrt je obdajal dvorec, ki je imel središčno vlogo v zasnovi ter je postal prispodoba mogočnega vladarja, celotna vrtna zasnova pa alegorija vesolja, iz katere se dalje odpirajo veličastni, brezmejni pogledi – kazalci kraljeve vseprisotne oblasti. Ti pogledi oz. vrtne osi so žarkasto vodile od samega dvorca (natančneje iz kraljevih zasebnih in slavnostnih prostorov) navzven – nekateri celo do njegove mestne rezidence. Versailles je postal demonstracija absolutistične moči, kjer je vladar prirejal razkošne zabave, igre in slavja – v čast soncu (torej sebi) in svetovnemu redu.28 V nasprotju z renesančnimi vrtovi, ki so bili ustvarjeni po meri človeka, predstavlja zasnova baročnega vrta del neskončnega kozmosa.

Slika 1: Načrt vrta Versaillesa iz leta 1746 opata Delagriva (Versailles 2016(a))

Oblikovne značilnosti baročnega vrta so tako osrednja lega objekta v vrtni zasnovi, iz tega osrednjega objekta vodijo mnoge vrtne osi, izražene prek sistema poti ali vodnih motivov, dalje simetrija in hierarhična razvrstitev posameznih vrtnih delov. Elementi baročnih vrtov so bili raznovrstni parterji (predvsem vezeninasti), vodni motivi (vodni kanali, vodne zrcalne površine, vodne igre ipd.), kiparski okras, ki je navadno predstavljal del vladarske ikonografije, bosketti, grotte, labirinti, zelena gledališča itd. K racionalnemu duhu dobe je sodilo tudi oblikovanje rastlin in posameznih segmentov zasnove v geometrijskem redu ter oblikah, čeprav bi lahko nekaj naravne divjine našli v tedanjih labirintih, zelenih gledališčih, boskettih ali grottah.

28 Za več podatkov glej: Ogrin, 1993, 95–98; Košir 1993, 183; Bouchenot-Dechin 2004, 28; Kluckert 2007, 187–191; Ogrin 2010, 56–57 ; Uerscheln in Kalusok 2001, 23–24; Vercelloni in Vercelloni 2010, 81–83.

Vrtna_kultura_FINAL.indd 15

26.10.2016 14:01:49

16

Ines Unetič: Kultura vrtov

Zasnova francoskega baročnega vrta se je po slavnostni otvoritvi Versaillesa leta 1666 širila po vsej Evropi. Na plodna tla je naletela v holandskem prostoru, ki ga je določala ortogonalna členitev krajine s pravilnim rastrom vodnih kanalov in zemljišč, kar je praktično pomenilo, da je bila osnovna mreža formalne zasnove že postavljena. Tako lahko osno zasnovo v tem prostoru zasledimo že v renesančnem času in zato je bil holandski baročni vrt tako hitro uveljavljen ter nato razširjen v bližnji nemški prostor (razlog za uspešen prenos holandskih vrtnih elementov je tudi v trgovski moči te dežele in visoki usposobljenosti tamkajšnjih vrtnarjev).29 V nemško govorečem prostoru bi lahko našli francoske baročne vrtove, ki so jih uspešno širili potujoči francoski vrtnarji, kot je bil Dominique Girard, ki je oblikoval vrtove pri Münchnu, Bonnu ali na Dunaju. Poleg značilnih francoskih zasnov pa je, kot rečeno, nemški prostor sprejel tudi holandske vzore, ki so se odražali v dolgih linijah vodnih kanalov in drobnih vzorcih vezeninastih parterjev.30 Nam bližnji in za razvoj naše vrtne umetnosti pomembnejši Dunaj pa je splošno privzetim francoskim zgledom rad dodajal italijanske, ki so se odražali v oblikovanju bolj intimnih motivov v vrtovih. Tako so nastajali mnogi bosketti kot zeleni prostori znotraj vrta, boulingreen31 za igre z žogo ali dinamični vodni motivi (fontane in kaskade).32 29 Uerscheln in Kalusok 2001, 18–19; Vercelloni in Vercelloni 2010, 100.

30 Za nemški prostor, poleg že omenjene literature, glej tudi Gothein 1914; Mader 2006 idr.

31 Boulingreen, Bowling green (angl.) je tratna površina namenjena kegljanju oziroma igri z žogo.

Navadno je poglobljena (ali obdana z manjšo steno) ter se nahaja v parternem delu vrta. Travnata površina je bila preprosta ali oblikovana kot parter ter bogato okrašena. Boulingreen je element angleških vrtov, ki je bil v 17. in 18. stoletju prenesen v Francijo (Hansmann 1988, 176–177; Kolšek 1995(d), 117; Uerscheln in Kalusok 2001, 68; Kluckert 2007, 486).

32 Na Dunaju je med prvimi in večjimi projekti nastal Belvedere, dvorec in vrt princa Evgena Savojskega, ki je projekt začel že leta 1693, dela pa so trajala do okoli 1722. Princ je za oblikovanje svojega vrta izbral že omenjenega francoskega vrtnega arhitekta Dominiqua Girarda. Vrtna zasnova po francoskih zgledih je imela karakter all’italiana, kar je najbolj razvidno iz poudarjene vloge striženega zelenja, ki ustvarja svojevrstni mikrokozmos (zeleni prostori, intimnost), in iz podrejene vloge vezeninastega parterja, za katerega se zdi, da je nastal zgolj za zadovoljitev tedanjega okusa (Hennebo in Hoffmann 1981, 207, 211, 212; Vercelloni in Vercelloni 2010, 94). Tedanja vrtna zasnova se je ohranila na grafikah Salomona Kleinerja, izdanih leta 1731.

Na Dunaju so nastali mnogi plemiški baročni vrtovi ter seveda cesarski oziroma kraljevi kot Schönbrunn. Habsburška prestolnica se je z vrtno umetnostjo okitila šele po prenehanju stalne turške nevarnosti, torej po letu 1683. Na začetku 18. stoletja so avstrijski plemiči urejali svoje vrtove po baročni modi – Dunaj je pridobil prvo »vrtno« predmestje (npr. ob palačah kneza Liechtensteina ali grofov Fondi-Mansfelda in Schwarzenberga). Večji italijanski vpliv je opazen tudi na Salzburškem, v prostoru delovanja vrtnega inšpektorja in vrtnega arhitekta Franza Antona Danreiterja (1695–1760). Tu so bili vrtovi z modnimi parterji, bosketti in kiparskim okrasom ter vrtovi z manierističnimi vodnimi igrami (vrt dvorca Hellbrunn), ki so bile tako priljubljene v renesančnih vrtovih Italije. Tudi v ogrskem delu monarhije so vrtovi temeljili na

Vrtna_kultura_FINAL.indd 16

26.10.2016 14:01:49

Tradicija formalne vrtne zasnove

17

Slika 2: Pogled na baročni vrt Versaillesa okoli leta 1860 (Versailles 2016(b))

Baročnemu vrtu je sledil rokokojski, ki se je podobno kot manieristični odzval na pravilne in stroge linije predhodnih vrtnih zasnov. Odziv bi lahko razbrali v nenavadnih elementih v vrtovih, v drobljenju geometrije formalnih zasnov, v asimetriji ali preko vijugavih poti na strmem terenu. Ta odziv je bil tudi tesno povezan z novimi družbenimi tendencami, kot je bila v 18. stoletju težnja po raznolikosti – po variété. Primer rokokojskega vrta bi spet lahko iskali v Franciji – v Versaillesu, natančneje v delu kraljevega vrta imenovanem Petit Trianon in urejenem za gospo Pompadour, uradno ljubico Ludvika XV.33 Ta vrt ni bil rokokojski le v obliki, ampak tudi v rabi – postal je namreč prostor zabav, ki so posnemale pastirsko življenje. Tako imenovane fêtes champêtres (tudi bals champêtres) oziroma podeželske zabave so bile od konca 17. stoletja priljubljena poletna zabava na francoskem dvoru. V oblikovanih vrtovih (na večji travni površini) se je plesalo, se zabavalo in družilo plemstvo, čas so si zapolnili z raznimi igrami, ki so oponašale kmečki način življenja, pogosto pa so bili udeleženci teh plesov tudi ljudje s kmečkega podeželja.34 renesančnih zasnovah, večji poudarek pa je bil na botaničnih znanjih (vrt nadškofa v Granu, vrt kneza Esterhazyja; Gothein 1914, 241–257; Ogrin 1993, 283–285, Schütz 2005, 102, 108).

33 Pozneje je ta vrt postal najljubši prostor Marie Antoinette.

34 Gothein 1977, 365; Gothein 1914, 183–186, 224–225, 235–240; Wengel 1985, 122; Vercelloni in Vercelloni 2010, 87–88, 117.

Vrtna_kultura_FINAL.indd 17

26.10.2016 14:01:51

18

Ines Unetič: Kultura vrtov

18. stoletje pa je bilo tudi čas novih vplivov na področju vrtne umetnosti, saj se je uveljavljal nov krajinski slog, ki ga lahko zaznamo že v rokokojski raznolikosti. Kljub temu je v tem stoletju v večjem delu Evrope še vedno prevladovala baročna vrtna zasnova, kar je dobro vidno tudi na Kranjskem.

Vrtna_kultura_FINAL.indd 18

26.10.2016 14:01:51

Družbeni in gospodarski kontekst 18. stoletja v Ljubljani

19

Družbeni in gospodarski kontekst 18. stoletja v Ljubljani

L

jubljana je bila prestolnica Kranjske, dežele, ki je sodila med Notranje-avstrijske dežele Habsburške monarhije. Habsburžan Karl VI. (1685– 1740) je, tako kot njegovi predhodniki, izvajal absolutizem, ki je bil v evropskem prostoru prevladujoča politična ureditev. Ta način vladanja je nekoliko spremenila njegova hči, cesarica Marija Terezija (1717–1780), ki je s pomočjo Friedricha Wilhelma grofa Haugwitza (1702–1765) izpeljala mnoge reforme, sloneče na povsem pragmatičnem principu reševanja monarhije (izpeljala je reforme na področju administracije, izobrazbe, vojaške obveznosti, davkov, kmetijstva itd.). Z Marijo Terezijo je tako nastopil razsvetljenski absolutizem, ki ga je nadaljeval in nadgradil njen sin Jožef II. (1741–1790). Cesar Jožef II. je na začetku svoje vladavine požel veliko navdušenja v monarhiji ter tudi na Kranjskem. Leta 1782 je odpravil tlačanstvo, urejal je davke, deželni register, izdelal nadroben kataster, razpustil veliko samostanskih redov, leta 1784 je uvedel nemščino kot uradni jezik monarhije, leta 1766 je za javnost odprl dunajski Prater in še mnogo drugega. Njegove reforme so sicer marsikateremu podporniku prinesle streznitev, po letu 1785 se je začel celo upor proti Jožefovim reformnim eksperimentom, streznitev pa naj bi doživel tudi cesar pred svojo smrtjo, ko je spoznal, da Habsburške monarhije ne bo uspel združiti v enotno državo. Za Jožefom je nastopil oblast njegov brat Leopold II. (1747–1792), ki je bil naklonjen plemstvu, za njim pa je sledil sin Franc II. (1768-1835), ki je veljal za precej konservativnega.35 35 Sachslehner 2003, 18, 38, 168–178; Vodopivec 2007, 9–10; Luthar 2008, 236–249.

Vrtna_kultura_FINAL.indd 19

26.10.2016 14:01:51

ISBN 978-961-237-861-5

9 789612 378615

INES UNETIČ, univerzitetna diplomirana krajinska arhitektka in doktorica znanosti na področju umetnostne zgodovine, v svojih raziskavah daje poudarek na vrtno umetnost, ki je pri nas slabo raziskana in pogosto prezrta. S svojim delom in objavami strokovni in laični javnosti predstavlja pozabljene zelene zaklade naše preteklosti, ki so vsekakor vredni spomina.

Asistentka raziskovalka je delno zaposlena na Oddelku za umetnostno zgodovino Univerze v Ljubljani, kjer je bila med letoma 2008 in 2013 že zaposlena kot mlada raziskovalka. V času podiplomskega študija je študirala in raziskovala na različnih inštitucijah pri nas in v tujini (pridobila je avstrijsko republiško in nemško raziskovalno štipendijo). Od leta 2014 ima status samozaposlenega v kulturi, poleg raziskovalnega pa opravlja tudi pedagoško delo. Rezultate svojih študij in raziskav redno objavlja v različnih publikacijah z namenom širitve znanja in večanja zavedanja o nekdanjih oblikovanih zelenih površinah na Slovenskem, ki so bile in so še sestavni del slovenske kulture.

Kultura_vrtov_naslovka_FINAL.indd 1

INES UNETIČ: KULTURA VRTOV

ISBN 978-961-237-861-5

KULTURA VRTOV OBLIKOVANE ZELENE POVRŠINE V LJUBLJANI OD SREDINE 18. STOLETJA DO ZGODNJEGA 19. STOLETJA

INES UNETIČ

Si lahko predstavljate, kako zelena je bila Ljubljana pred 200 leti? S pomočjo knjige Kultura vrtov bo to lažje. V njej so predstavljeni vrtovi, parki, sprehajališča in avenije, ki so jih v preteklosti uporabljali Ljubljančani. Med prvimi zapisi o oblikovanih zelenih površinah, ki jih najdemo v Valvasorjevi Slavi vojvodine Krajnske, izvemo, kje so se prebivalci Ljubljane sprehajali v 17. stoletju in kateri plemiški vrt ob mestu je bil tedaj najbolj občudovan. Podatki iz 17. stoletja nas nato vodijo v 18. stoletje, ko je tudi v Ljubljani prevladal barok in se sredi stoletja izrazil v izjemni vrtni zasnovi Leopolsruhe (današnjega Cekinovega gradu). Konec stoletja razsvetljensko gibanje prinese nove tendence tudi v vrtno oblikovanje, kot pričajo slavni Zoisovi vrtovi v Ljubljani, in kar se nadaljuje v 19. stoletju, ki je mestu prineslo nove, za javnost odprte površine, katerih pobudniki so bili tako oblasti – francoska, avstrijska in mestna – kot tudi meščani. Poleg vrtnih zasnov pa so v publikaciji še odgovori na vprašanja: katere knjige so brali lastniki vrtov, kako so te vplivale na oblikovanje njihovih vrtov, kakšne projekte so imeli ljubljanski plemiči in ali so pri teh sodelovali tudi kiparji (kot je bil Francesco Robba), kakšne vrtove so imele ljubljanske uršulinke, kdaj smo dobili univerzitetni botanični vrt, zakaj se Lattermannov drevored imenuje po avstrijskem guvernerju, kje so se radi zabavali Ljubljančani in še mnogo drugega.

26.10.2016 14:05:09