Kymlicka v Ljubljani

Zbirka ZVEZKI

Kymlicka v Ljubljani GostujoÄ?e predavanje Willa Kymlicke s komentarji

Kymlicka in Ljubljana

Kymlicka v Ljubljani Kymlicka in Ljubljana

Visiting lecture by Will Kymlicka with commentaries

8 EUR

ISBN 978-961-237-575-1

9 789612 375751

Kymlicka v Ljubljani Gostujoče predavanje Willa Kymlicke s komentarji Fotografije: Borut Krajnc

Kymlicka in Ljubljana Visiting lecture by Will Kymlicka with commentaries Photography: Borut Krajnc

Uredili Ksenija Vidmar Horvat in Tjaša Učakar

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Oddelek za sociologijo Katedra za občo sociologijo Ljubljana, 2013

Contents

—

9 —

49 —

61 —

73 —

85 —

97 —

109 —

Ksenija Vidmar Horvat Po multikulturalizmu Will Kymlicka Neo-liberalni multikulturalizem?

Igor Pribac Neoliberalni multikulturalizem in postfordistična kulturna industrija Filip Dobranič Kapitaliziranje multikulturalizma Priscila Gulič Multikulturalizem in kulturni rasizem Simon Smole Kaj pa islam?

Jure Perpar Politična in ekonomska instrumentalizacija multikulturalizma

—

129 —

169 —

181 —

195 —

207 —

219 —

Ksenija Vidmar Horvat After multiculturalism Will Kymlicka Neo-liberal multiculturalism?

Igor Pribac Neo-liberal multiculturalism and postfordistic culture industry Filip Dobranič Capitalising on multiculturalism Priscila Gulič Multiculturalism and cultural racism Simon Smole What about Islam?

Jure Perpar Political and economic instrumentalisation of multiculturalism

5

125

231

Borut Krajnc Kymlicka na Filozofski fakulteti - fotografije Kymlicka at the Faculty of Arts - photography

— Imensko in pojmovno kazalo

3

Ksenija Vidmar Horvat Po multikulturalizmu

Pred nami je drugi zvezek gostujočega predavanja. Po Zygmuntu Baumanu v januarju 2011 je le nekaj mesecev za njim gostoval Will Kymlicka. Predavanje enega ključnih sodobnih filozofov in teoretikov multikulturalizma je naslovilo vprašanje multikulturalizma v odnosu do neoliberalizma. Kot je prepričljivo pokazal Kymlicka, je ta odnos bolj zapleten, kot menijo kritiki. Neoliberalizem podpira, uporablja, pa tudi zlorablja multikulturalistično paradigmo upravljanja z različnostjo. Multikulturnost družbe izkorišča za proliferacijo neoliberalistične ideologije o podjetniški samoodvisnosti, vitki državi ter tržni priložnosti. Toda ekonomska motivacija, kot vselej v zgodovini, kadar nanjo apliciramo leče dialektike in nepredvidljivosti, proizvaja tudi nepričakovane učinke: opolnomočenje manjšin, predvsem staroselskih skupnosti, ki z vstopom v neoliberalno globalno ekonomijo razvijajo svojo politično zavest ter emancipatorne prakse. Zgoditi se zna, da bo duh neoliberalnega multikulturalizma, ki ga je sprožil kapitalistični kanon vladajočih večinskih družb in njihovih elit, ušel iz steklenice. Ali se bo ta ob eksploziji novih mobilizacijskih energij tudi razpočila, bo pokazal čas.

Predavanje ne bi moglo priti ob bolj pravem času. Evropa, pa tudi mnogi kritični avtorji z intelektualne levice in desnice, so multikulturalizmu prav v zadnjih letih napovedali konec. Razlogi za odpoved paradigmi, ki je postala hegemona formula za urejanje odnosov v sodobni družbi, so raznoliki. Za leve intelektualce je multikulturalizem zgolj podaljšana roka globalnega multinacionalnega kapitala, ki trži kulturno raznolikost, da bi prek kulture ohranjal socialne razlike. Za desne intelektualce je multikulturalizem nemogoča utopija sanjačev, ki pozabljajo na nepremostljive kulturne (verske, civilizacijske, družinske,…) razlike, predvsem med »avtohtonimi« in priseljenci; pa tudi zgodovinsko nepravična politika, ki ima diskriminatorni odnos do večinskih družb.

Predavanje in komentarji v tem zvezku na te razprave žarčijo dodatno osvetlitev,

5

ki po eni strani pokažejo, kaj od kritik je vredno resnejše teoretske obravnave; pa tudi, kje odpoved multikulturalizmu postane simptom – simptom strahu pred ekonomsko in politično emancipacijo, če si sposodimo pri Fanonu, »prekletih«.

Posebnost drugega zvezka je, da je v velik meri študentski projekt. Prvič, Will Kymlicka se je odločil za gostovanje v Ljubljani s posredovanjem študentke Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Julije Sardelić, ki je bila na enoletnem magistrskem študiju na CEU v Budimpešti, Kymlicka pa je bil eden od njenih predavateljev. Prevodi vseh besedil so delo študentov. In, najpomembnejše, glavnino polemičnih komentarjev s Kymlicko so prispevali študenti in študentke Filozofske fakultete in Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Prispevek Igorja Pribca je edini dialog že uveljavljenega filozofa z gostom v Ljubljani.

To pa pomeni, da je zbirka že uspela začrtati tisto kritično pot, za katero smo po tihem upali, da bo postala njeno gonilo: da bo intelektualni dialog s svetovnimi misleci postal tudi medgeneracijski dialog. Vključitev glasov mladih mislecev prinaša novo kvaliteto razprave – pa tudi, kot s svojim prispevkom tako lucidno zaključi Priscila Gulič, novo odgovornost intelektualcev.

6

Will Kymlicka Neo-liberalni multikulturalizem?*

* Prevod: Andrej StaniÄ?

Doba neoliberalizma je pogosto opredeljena v okviru vrste sprememb v gospodarski politiki in gospodarskih odnosih, ki so povzročili mnoge nove izzive in negotovosti za posameznike. A preoblikovala je tudi strukturo družbenih odnosov, vključno z odnosi v družini, na delovnem mestu, v soseščini in v civilni družbi. Morda je preoblikovala celo subjektivnosti ljudi – njihov občutek jaza, njihov občutek za pomembnost dejanj, njihove identitete in solidarnosti (Brown, 2003). Najstrožji kritiki ji pripisujejo, da je skupni učinek teh različnih sprememb nekakšna radikalna atomizacija družbe. V imenu emancipacije avtonomnega in neodvisnega posameznika je neoliberalizem spodkopal vse družbene vezi in družbene solidarnosti, na katere so se posamezniki zanašali, zaradi česar morajo ljudje sami poskrbeti zase kot »družbe enega« v vse bolj negotovem svetu (Lane, 2011).

A sodobni svet ni ostal brez družbenih vezi in kolektivnih identitet. Kjerkoli so bile neoliberalne reforme izvedene, so delovale v gostem prepletu družbenih odnosov, ki močno pogojujejo oblike in vplive neoliberalizma. Če je neoliberalizem oblikoval družbene odnose, je prav tako res, da so ti odnosi oblikovali neoliberalizem, v celoti blokirali nekatere neoliberalne reforme in hkrati potiskali druge reforme v nepričakovane smeri, brez načrtnih rezultatov. V tem procesu lahko na delu vidimo družbeno prožnost, saj ljudje spodbijajo, brzdajo, spodkopavajo ali si prisvajajo neoliberalne ideje in politike za zaščito družbenih vezi in identitet, ki jih cenijo.

V pričujočem prispevku1 želim raziskati te teme z vidika etničnih odnosov. Etnične identitete in etnična razločevanja so endemične in trajne značilnost sodobnih družb, navkljub napovedim teorije modernizacije iz 50-ih let 20. stoletja. Etničnost ostaja pomembna podlaga (čeprav nikakor ne edini temelj) osebne identitete, neformalnih omrežij, družbenega statusa, kulturnih pomenov in politične mobilizacije. Daleč od tega, da bi zaradi modernizacije izginjala, sociologi pravzaprav govorijo o »etničnem preporodu« v sodobnem svetu (Smith, 1981). Zdi se, da etničnost cveti v času državljanskih pravic, nediskriminacije, demokratičnih svoboščin in globalnih komunikacij ter mobilnosti. V preteklosti je bila za mnoge manjšine njihova etnična identiteta vir stigmatizacije in zapostavljenosti, ki so jo zavračali ali skrivali. Toda v naši dobi post-kolonialnosti in post-državljanskih pravic so rasistične ideologije in ideologije nadvlade, ki so stigmatizirale manjšine, postale delegitimirane, demokratične svoboščine in globalne mreže pa omogočajo lažjo etnično samoorganizacijo in mobilizacijo. Rezultat tega je bil razcvet raznolikih etničnih projektov, vključno z bojem staroselskih ljudstev, npr. Majev in Inuitov, za zemljišča in samoupravljanje; zahteve poddržavnih narodnih manjšin, npr.

1

Hvala Iainu Reevu za pomoč pri raziskavi.

11

Valižanov in Kataloncev, za jezikovne pravice in regionalno samoupravo; ali pa zahteve priseljenskih skupin, npr. indijske in kitajske diaspore, po multikulturnih pravicah in prilagoditvenih pravicah.2 Etnične identitete in etnični odnosi so tako del področja družbenih odnosov, s katerimi so se srečali neoliberalni projekti kot podlago za medsebojne boje in obojestranska prilagajanja. Prav tako kot je neoliberalizem želel preoblikovati obstoječe strukture etničnih odnosov, so tudi pripadniki etničnih skupin črpali iz družbenih virov, pridobljenih na podlagi lastnih etničnih identitet in odnosov, da so nasprotovali in usmerjali neoliberalizem. Za tiste kritike, ki neoliberalizem vidijo kot vseobsegajočo hegemonsko silo, je bil to neenak boj, ki je pripeljal do »družbene destrukturacije« etničnih skupin (Magord, 2008: 134) in jih prikrajšal za vsakršno kolektivno zmožnost izpodbijati diktat tržnega fundamentalizma (npr. Hale in Millaman, 2005: 301).

Trdim, da je zgodba bolj zapletena in bolj zanimiva. Boj ni bil tako enostranski, kot trdijo kritiki. Kot bomo videli, so se nekatere etnične skupine uspele upreti nekaterim vidikom neoliberalnega projekta, ali celo obrniti neoliberalne reforme v lastno korist.

Ko so neoliberalni projekti trčili ob obstoječe etnične projekte, rezultati niso bili vnaprej nesporno odločeni.

Lahko bi se nagibali k razlagi, da je odpornost etničnih projektov dokaz prvobitne moči etničnosti, kot da so etnične navezanosti na »kri in zemljo« nekako globlje v človeški psihi kot materialna in politična sredstva, ki jih uporabljajo neoliberalni akterji. 3 Vendar bi bilo tudi to razumevanje napačno. Zmožnost etničnih projektov, da se upirajo in usmerjajo neoliberalne projekte je, trdim, v veliki meri odvisna ne od njihove sposobnosti nagovarjanja prvobitne navezanosti na kri in zemljo, temveč od obsega, v katerem so bili ti etnični projekti že del javnih institucij in nacionalnih naracij, običajno prek diskurza o »multikulturalizmu« in prek pravnega priznanja »manjšinskih pravic«. Kot bomo videli, so neoliberalni projekti vstopili ne le v gosti preplet že obstoječih etničnih odnosov, temveč tudi na področje že obstoječe zakonodaje in politik, ki so te etnične projekte institucionalizirale, jim dodelile družbeno sprejemljivost in politična sredstva.

2

3

12

Z »etničnimi projekti« mislim primere, kjer politični akterji nagovarjajo etnične identitete kot podlago za politično mobilizacijo in pravne zahteve. Za podrobnejšo razpravo o tem, kako so revolucija državljanskih pravic in demokratične reforme omogočili take etnične projekte, glej Kymlicka, 2007.

Pomanjkljivosti prvobitnih primerov nadvlade narodnosti so dobro znani. Etničnost (enako kot neoliberalizem!) je družbeni in kulturni projekt, ki ga je treba nenehno reproducirati, pomembnost in uspešnost takih projektov pa je zelo odvisna od številnih družbenih, gospodarskih in političnih dejavnikov (npr. Jung, 2007). Graham Harrison pravi, da se neoliberalizem sklicuje na »obstoj utilitarističnih posameznikov kot družbenih enot«, ki »družbe izprazni lastne 'globlje' vsebine: njihovega spola, razreda in kulturnih odnosov, kar so vse lahko zelo pomembni viri neenakosti, dojemanja pravičnosti in dojemanja narave trgov« (Harrison, 2005: 1311).

Ne bi rekel, da je etničnost »globlja« od tržnih spodbud – obe kvečjemu obstajata v širšem polju kulturnih repertoarjev in javnih institucij, ki posredujejo njune učinke.

V kolikor so neoliberalni reformatorji poskušali preoblikovati strukturo etničnih odnosov, je bila posledično njihova prva tarča politika multikulturalizma, ki je utrdila in ščitila te etnične projekte. Kot pravi Matt James, je »multikulturalizem še posebej pomembna tarča neoliberalnih sprememb« (James, 2010: 55), saj je pomagal opredeliti pogoje pripadanja in državljanstva. In res je neoliberalizem imel precejšen vpliv na multikulturalizem po svetu, vendar je bil vpliv neenakomeren in nepredvidljiv, poleg tega pa je bil vzajemen, saj je spremenil neoliberalizem v tolikšni meri, kot je spremenil multikulturalizem. Zgodba o trdoživosti etničnosti je torej, vsaj deloma, zgodba o trdoživosti multikulturalizma in podobe pripadanja in državljanstva, ki jo ponuja. To je zgodba, ki jo želim opisati v pričujočem prispevku.

Multikulturalizem pred neoliberalizmom Da bi raziskali vpliv neoliberalizma na etnične odnose, moramo najprej razumeti begajoč vzpon politike multikulturalizma in pravic manjšin. Etnična razločevanja so trajna značilnost družb, vendar je zamisel, da bi morala država sprejeti zakone in politike, da potrdi in zaščiti manjšinske etnične projekte, relativno nova. Zgodovinsko gledano so bile nacionalne države zelo nezaupljive do politične mobilizacije etničnih manjšin, ki so jih označevale kot nezveste, nazadnjaške, in balkanizirajoče. Celo na vrhuncu teorije modernizacije, ko so državne elite verjele, da bo narodnost sčasoma izginila sama od sebe, je država še vedno aktivno stremela k pospeševanju propadanja manjšinskih etničnih projektov. Zgodovina odnosov država-manjšine je bila večino 19. in 20. stoletja zgodovina pritiska asimilacije, kombinirana s sovraštvom, če ne celo prepovedjo, politične mobilizacije manjšin.

Od 60. let 20. stoletja dalje vidimo postopen – v nekaterih primerih pa zelo hiter – premik k bolj »multikulturnemu« pristopu do odnosa država-manjšine. Javno izražanje manjšinskih etničnih identitet in politična mobilizacija manjšinskih etničnih projektov niso bile več videni kot notranja grožnja državi, temveč so bila sprejeti kot normalen in legitimen del svobodne in demokratične družbe. In v mnogih primerih te mobilizacije niso bilo zgolj tolerirane, temveč so bile tudi politično učinkovite. V zahodnih demokracijah vidimo dokazljiv trend k vedno večjemu priznavanju manjšinskih pravic, bodisi v obliki zemljiških zahtev in pogodbenih pravic staroselskih ljudstev; okrepljenih jezikovnih pravic in regionalne avtonomije za poddržavne narodne manjšine; ter namestitvenih pravic etničnih skupin imigrantskega izvora4. Za potrebe tega prispevka jih bom poimenoval »multikulturalistične politike« (ali na kratko MKP).

4

Za statistične kazalce naraščajočega prevzemanja multikulturnih politik v OECD, glej »Multiculturalism Policy Index« v Banting in Kymlicka, 2006.

13

Ta izraz zajema zelo široko paleto politik, vsem pa je skupno, da presegajo zaščito temeljnih državljanskih in političnih pravic, zagotovljenih vsem posameznikom v liberalno-demokratični državi, da širijo neko stopnjo javnega priznanja in podpore etnokulturnim manjšinam, da le-te ohranjajo in izražajo svoje različne identitete in prakse. Vzpon MKP torej presega širšo politiko državljanskih pravic in nediskriminacije. Do 50. in 60. let 20. stoletja so mnoge zahodne države izrecno diskriminirale nekatere rasne ali verske skupine in jim zanikale pravice do priseljevanja ali državljanstva, ali pa jih podvračale diskriminaciji in segregaciji pri dostopu do javnega izobraževanja, nastanitve ali zaposlovanja. Kasneje je bila v zahodnih demokracijah tovrstna izrecno državno-odobravana diskriminacija zavrnjena in večina držav je sprejela ukrepe za boj proti diskriminaciji s strani nedržavnih akterjev, kot so zasebni delodajalci ali najemodajalci. Sprejetje teh protidiskriminacijskih ukrepov se pogosto obravnava kot obliko »multikulturalizma« ali »manjšinskih pravic«, saj so ciljni prejemniki manjšine, predvidljiva posledica nediskriminacije pa je ustvariti več prostora za manjšine, da svobodno upravljajo in izražajo svojo identiteto.

Kot pa izraz uporabljam sam, »multikulturalizem« (in s tem MKP) ne pomeni samo zagotavljanja nediskriminatorne uporabe zakonov in drugih predpisov, temveč gre za spremembo zakonov in predpisov samih, da bolje odražajo posebne potrebe in želje manjšin. Logika nediskriminacije je leta 1960 v Kanadi zahtevala razširitev volilne pravice na posamezne staroselce, a je bila drugačna od logike, ki je razširila pravice do samouprave staroselskim skupnostim v 80. letih 20. stoletja prek prenosa moči na svet avtohtonih.

Podobno logika nediskriminacije zahteva, da se Sikhe zaposluje pri policiji glede na zasluge, toda spreminja se kodeks oblačenja policistov, tako da Sikhi smejo nositi turban, kar predstavlja pozitivno prilagoditev. Samoupravne pravice staroselcev in prilagoditvene pravice za Sikhe so paradigmatični primeri multikulturalizma, saj se ustrezne zakone in predpise namenoma prilagaja za boljše prileganje posebnim potrebam ali praksam pripadnikov manjšin.

Na tak način MKP vključujejo zavezo k ideji, da je potrebno javni prostor in javne institucije preoblikovati, da bi bolje odražali identitete in prakse manjšin. To je drugačna zaveza kot nediskriminatorno varstvo osebnih državljanskih pravic. Dejansko se nekatere države (na primer Francija), ki podpirajo anti-diskriminacijo, še naprej odločno upirajo načelu multikulturalizma, z utemeljitvijo, da manjšine ne bi smele pričakovati, da bodo javne institucije odražale ali se prilagajale njihovim posebnostim. V večini držav je bilo sprejetje pozitivnih MKP bolj kontroverzno kot anti-diskriminacija. Kljub temu pa od 60. let 20. stoletja vidimo jasen trend v zahodnih demokracijah v smeri krepitve tako antidiskriminacije kot MKP. Vzpon MKP v zahodnih demokracijah je bil odziv na organizirano demokratično mobilizacijo manjšin, okrepljenih s spektrom bolj radikalnih gibanj. Države so se bile

14

pripravljene pogajati z zmernimi in demokratičnimi predstavniki manjšin, deloma, da otopijo izzive bolj revolucionarnih in nasilnih gibanj, kot npr. Črni panterji in Gibanje ameriških Indijancev v ZDA ali Fronta za osvoboditev Québeca (FLQ) v Kanadi.

Na ta način je multikulturalizem nastal iz emancipacijskih družbenih gibanj v 60. letih 20. stoletja, čeprav je bil končni izid oblikovan tako iz nuje po državnem nadzoru, kot iz ciljev emancipacijskih družbenih gibanj. MKP so pomagale določiti nov »sistem posredovanja interesa«, ki je dal organiziranim etničnim skupinam sedež za mizo pri javnem odločanju, ter hkrati dal državam sredstvo za oblikovanje in discipliniranje teh skupin, da bi zagotovile njihovo skladnost s poglavitnimi potrebami države po družbenem miru in učinkoviti državni regulaciji gospodarskega in političnega življenja.5 Komentatorji na dolgo razpravljajo o relativnem ravnovesju »emancipatornih« proti »nadzornim« značilnostim rešitev, ki so nastale. Za kritičarko Katharyne Mitchell je oblika multikulturalizma, ki je nastala, v osnovi instrument nadzora: »široka tehnologija državnega nadzora razlik, in kot ena od številnih kapilar disciplinirajoče moči/vednosti, povezana z oblikovanjem državnega subjekta«. Multikulturalizem, kot je nastal v 70. in 80. letih 20. stoletja je bil »sredstvo udomačitve«, da bi vsakogar zbral v skupno nacionalno pripoved, in ga s tem spremenil v »strateškega partnerja v rasti in širitvi fordističnega kapitalističnega režima akumulacije« (Mitchell, 2004: 92, 119, 123–4).

A pomembno se je spomniti ne samo, da je multikulturalizem nastal kot odgovor na aktivno mobilizacijo in organiziranje manjšin samih od spodaj navzgor,6 ampak tudi, da jim daje sedež za mizo pri javnem odločanju, kar so do neke mere izkoristili.

V kanadskem primeru, na primer, se je multikulturalizem uveljavljal v 80. letih 20. stoletja, z namenom krepitve enakih pravic v Kanadski listini, pospešitve zakonov proti sovražnemu govoru, krepitve zakonodaje o zaposlitveni pravičnosti in lobiranja za zgodovinske odškodninske sporazume (npr. za internacijo japonskih Kanadčanov) (James, 2006: 79–82, 104–6).7 Če je bil multikulturalizem »sredstvo udomačitve« s strani države, je prav tako res, da je bil multikulturalizem »sredstvo za državljanski glas zgodovinsko izključenih in zatiranih ljudi« in da so se »gibanja, ki si želijo enakost, sklicevala na uradno zavezo k multikulturalizmu, kot oporo svojim zahtevam za vključitev in spoštovanje« (James, 2010: 60).

5 6 7

Za predstavo o sistemu posredovanja interesa glej Jenson in Phillips, 2001. Za razlago multikulturalizma kot takšnega sistema glej James, 2010.

Glej Hinz, 2010, o »zamolčani zgodbi«, kako je bil avstralski multikulturalizem zahtevan »od spodaj navzgor«. Glej tudi James, 2008 o »družbenem gibanju multikulturalizma« v Kanadi.

Prav tako je bil pozvan, da bi izpodbijal kanadski model »dveh ustanovnih narodov«, v katerem je Kanada predstavljena kot partnerstvo med Britanci in Francozi in pušča le malo prostora za staroselce ali imigrante. Multikulturalizem je bil vpeljan, da bi zagotovil, da ukrepi, sprejeti za prilagoditev Quebecu, ne delujejo izključujoče do priseljenskih skupin etničnih porekla.

15

Zbirka ZVEZKI

Kymlicka v Ljubljani GostujoÄ?e predavanje Willa Kymlicke s komentarji

Kymlicka in Ljubljana

Kymlicka v Ljubljani Kymlicka in Ljubljana

Visiting lecture by Will Kymlicka with commentaries

8 EUR

ISBN 978-961-237-575-1

9 789612 375751