Marjan Britovšek Socialna zgodovina – Historična sociologija

Zbirka PORTRETI prof. dr. Avgust Lešnik

ISBN 978-961-237-767-0

9 789612 377670 25 EUR

Marjan Britovšek Izbrani spisi: Socialna zgodovina – Historična sociologija

Zaslužni prof. dr. MARJAN BRITOVŠEK (1923–2008), zgodovinar in sociolog, pripada prvi generaciji učiteljev Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Diplomiral je na Oddelku za zgodovino FF v Ljubljani (1949) ter zaključil interdisciplinarni podiplomski študij na Inštitutu za družbene vede v Beogradu (1951). V letih 1951–1962 je bil asistent na Oddelku za zgodovino FF v Ljubljani, kjer je leta 1960 doktoriral. Študijsko se je izpopolnjeval na Dunaju, v Berlinu, Leipzigu, Moskvi. Od leta 1962 do upokojitve (1993) je na Oddelku za sociologijo predaval predmet Socialna zgodovina 19. in 20. stoletja, od leta 1975 v nazivu redni profesor.

Njegovo znanstveno delo zajema raziskovanje agrarne in socialne strukture na Kranjskem v času propadanja fevdalizma in širjenja kapitalizma, revolucije 1848 v Avstriji in revolucionarne dejavnosti Antona Fistra, zgodovine mednarodnega delavskega gibanja ter stalinizma in destalinizacije v Sovjetski zvezi. S slednjimi študijami se je umestil med ugledne mednarodne raziskovalce stalinizma.

Mdr. je bil član uredniških odborov/svetov revij Prispevki za zgodovino delavskega gibanja (1960–1976), Prilozi za istoriju socializma (Beograd), Međunarodni radnički pokret (Beograd), The International Newsletter of Communist Studies (med soustanovitelji, 1992). Za svoje znanstvenoraziskovalno in pedagoško delo je prejel dvakrat nagrado Sklada Borisa Kidriča (1970 in 1978), »veliko priznanje« Filozofske fakultete (1989) ter naziv »zaslužni profesor« Univerze v Ljubljani (1994).

Marjan Britovšek Socialna zgodovina – Historična sociologija

Izbrani spisi • Razkroj fevdalne agrarne strukture

na Kranjskem • Uvajanje novih kultur na Kranjskem • Prizadevanja za pravno emancipacijo podložnikov • »Agrarno vprašanje« Karla Kautskega • Politični nastop Antona Fistra v marčnih dneh leta 1848 na Dunaju • O liku in vlogi revolucionarnega demokrata Antona Fistra • Fistrov odnos do države, republike, ustavne monarhije, narodnoosvobodilnih in socialnih gibanj ter vzgoje • Stališča Marxa in Engelsa do slovanskih narodov • O zgodovini »Komunističnega manifesta« • Delavski razred – avantgarda – partija • Delavsko gibanje in anarhizem • Iz zgodovine boja za enakopravnost žensk • Formiranje revolucionarne partije leninskega tipa • Proces boljševizacije KI in Stalinova »administrativna revolucija od zgoraj« • Frakcijski boji med trockisti in stalinisti • Razraščanje Stalinovega despotizma v ognju frakcijskih bojev • Teror v funkciji kulta osebnosti • XX. kongres KP SZ – rušenje legende o Stalinu • Destalinizacija v okvirih »prosvetljenega« stalinizma

Jožefinska agrarna zakonodaja je predstavljala smel poskus, da z uredbami o zemljiški lastnini in dediščini, z reformami o odpravi nevoljništva, z reformami v administraciji in sodstvu ter z novim davčnim sistemom osvobodi podložnika varstva zemljiškega gospoda.

Anton Fister je postal priljubljen propagandist novih idej med študenti in delavci, predstavniki starega reda pa so ga napadali kot avstrijskega Marata.

Zgodovina I. internacionale je prepletena z ideološkim sporom med marksistično in anarhistično koncepcijo vizije socializma.

To je bil konflikt o različnih konceptih organizacijskih oblik Internacionale, o metodah socialne revolucije in ciljih socializma. Kot vsak ideološki spor v zgodovini socialnih in verskih bojev se je tudi ta izrodil v sovraštvo med privrženci obeh smeri.

Buharinov poraz leta 1929 je imel, enako kot poraz leve opozicije (Trocki, Zinovjev, Kamenjev), velike socialne posledice. Buharinova skupina je predstavljala zadnji poskus, da ohranijo v VKP/b/ kolektivno vodstvo in preprečijo Stalinovo osebno diktaturo. Za razliko od boljševiške levice, ki je predstavljala disidentsko skupino voditeljev brez socialne baze, je imela desna opozicija močno množično podporo v deželi; njeno kmečko politiko je podpirala večina kmetov. Spor med Stalinom in Buharinom je z zgodovinskega vidika predstavljal uvod v »politično revolucijo od zgoraj« in v zgodovinsko obdobje stalinizma.

Reducirati te deformacije na kult osebnosti pomeni, da s takšnim pristranskim pristopom drsimo v subjektivistični voluntarizem, ko določeno deformacijo epohe prehodnega obdobja vežemo izključno na osebnost.

Komunizem je evropski pojav, to je socialna demokracija, to je 200 let razvoja, to ni le Marx, to so korenine iz francoske revolucije. Stalin je s svojim termidorjem uničil komunizem. Komunizem stalinskega formata se ne more več ponoviti. To je najbolj brutalna oblika uničenja človeške individualnosti, pridobitve francoske revolucije. prof. dr. Marjan Britovšek (odlomki iz vsebine)

ODDELEK DDELEK ZA SOCIOLOG SOCIOLOGIJO

ODDELEK DDELEK ZA SOCIOLOG SOCIOLOGIJO

Marjan Britovšek Socialna zgodovina – Historična sociologija Izbrani spisi

Izbral, uredil in predgovor napisal Avgust Lešnik

Znanstvena založba Filozofske Fakultete Univerze v Ljubljani Oddelek za sociologijo Ljubljana, 2015

Vsebina

I. Donesek za slovensko agrarno in socialno zgodovino

7–24

27–54

Predgovor urednika: Znanstveni in publicistični opus zaslužnega prof. dr.

Marjana Britovška – med socialno zgodovino in historično sociologijo Avgust Lešnik

1. Razkroj fevdalne agrarne strukture in prehod na individualizirano kmetijstvo na Kranjskem 55–92

2. Uvajanje novih kultur na Kranjskem v drugi polovici 18. in v prvi polovici 19. stoletja 93–102

3. Prizadevanja za pravno emancipacijo podložnikov (v notranjeavstrijskih deželah) od sredine 18. do sredine 19. stoletja 103–112

4. Ob slovenskem prevodu knjige Karla Kautskega »Agrarno vprašanje«

4

II. O Antonu Fistru in revoluciji 1848 v Avstriji

III. Iz zgodovine mednarodnega delavskega gibanja

IV. O stalinizmu in destalinizaciji v Sovjetski zvezi

115–134

225–242

317–342

5. Politični nastop dr.

Antona Fistra v marčnih dneh leta 1848 na Dunaju

10. O zgodovini nastanka »Komunističnega manifesta«

135–148

243–265

15. Razprava o stalinizmu: Proces boljševizacije Kominterne in Stalinova »administrativna revolucija od zgoraj«

6. O liku in vlogi revolucionarnega demokrata dr. Antona Fistra

11. Delavski razred – avantgarda – partija (Zgodovinski oris)

149–170

7. Fistrov odnos do države, republike, ustavne monarhije, narodnoosvobodilnih in socialnih gibanj ter vzgoje v drugi polovici 19. stoletja 171–180

8. Uvodne misli k Fistrovim »Spominom iz emigracije«

343–355

267–283

16. Frakcijski boji med trockisti in stalinisti v Sovjetski Rusiji

12. Delavsko gibanje in anarhizem

357–371

285–308

13. Iz zgodovine boja za enakopravnost žensk

17. Razraščanje Stalinovega despotizma v ognju frakcijskih bojev 373–382

309–314

14. Formiranje revolucionarne partije leninskega tipa

18. Teror v funkciji kulta osebnosti 383–396

19. Dvajseti kongres KP Sovjetske zveze – rušenje legende o Stalinu

181–222

9. Zgodovinski oris stališč Marxa in Engelsa do slovanskih narodov

397–406

20. Destalinizacija v okvirih »prosvetljenega« stalinizma

407–415

Literatura 417–422

Imensko kazalo

5

Predgovor urednika:

Znanstveni in publicistični opus zaslužnega prof. dr. Marjana Britovška – med socialno zgodovino in historično sociologijo

Prof. Marjan Britovšek (Slovenj Gradec, 23. 8. 1923 – Ljubljana, 8. 12. 2008), zgodovinar in sociolog, pripada – skupaj s prof. Borisom Ziherlom, prof. Antonom Žunom in prof. Ludvikom Čarnijem – prvi generaciji učiteljev, »očetov« na novoustanovljenem Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (leta 1960), ki so s svojim intelektualnim delom gradili oddelčno distinktivno podobo v tedanjem slovenskem, jugoslovanskem in širšem evropskem prostoru. Mojo pobudo za izdajo izbranih spisov tvorcev sociološkega oddelka (vsi štirje so bili tudi moji študijski profesorji) je prva podprla predstojnica prof. Ksenija Vidmar Horvat ob 50-letnici Oddelka in o tem v uredniški besedi k jubilejnemu zborniku zapisala: »Ponatis spisov […] je spominski dialog, v katerem inventura postane pogoj za novo zgodovino, ki šele prihaja […]; je torej programska in ne pietetna odločitev« (2010: 7, 10). Od načrtovanih štirih so doslej izšli Izbrani spisi Ludvika Čarnija: Obča in historična sociologija – Izvori sociološke misli na Slovenskem (Lešnik /ur./, 2012) ter Izbrani spisi Antona Žuna: Sociologija prava – Sociologija – Politična sociologija (Lešnik /ur./, 2014). S pričujočo (tretjo) knjigo so sedaj pred nami Izbrani spisi Marjana Britovška, z glavnim naslovom Socialna zgodovina – Historična sociologija, saj le-ta – kot nekakšna rdeča nit – opredeljuje in tematsko povezuje Britovškovo raziskovalno, znanstveno in študijsko delovanje na področju zgodovinske in sociološke vede.

I. Dr. Marjan Britovšek, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, velja za enega najustvarjalnejših slovenskih zgodovinarjev svoje generacije, pa tudi za enega izmed redkih, ki so z raziskovalnim delom presegli okvire slovenske zgodovine. Misel, da »spomin na sebe ohranjaš z deli, ki si jih napisal in objavil,« je mnogokrat izrekel prof.

Britovšek. To je bila njegova življenjska maksima. In prav o profesorjevi intelektualni zapuščini bo govora v pričujočem prispevku.

Naj spomnim, da so bili v preteklosti objavljeni priložnostni zapisi ob profesorjevih življenjskih jubilejih, in to izpod peresa prof. Vasilija Melika ob 65-letnici (1989), prof.

Ludvika Čarnija ob 70-letnici (1996) ter spodaj podpisanega ob jubilantovi 75-, 80- in 85-letnici (1998, 2003, 2008) ter »In memoriam« (Bayerlein, 2009; Lešnik 2009).

7

Listanje po bogati profesorjevi biografiji pove (Lešnik, 2010: 34), da se je rodil 23. avgusta 1923 v Slovenj Gradcu, v družini z učiteljskimi in prosvetiteljskimi koreninami. Po osnovni šoli ga je pot vodila na klasično gimnazijo v Maribor, kjer je maturiral ter doživel nemško okupacijo (aprila 1941). Turbulentna vojna leta, ko je šlo »za biti ali ne biti«, kot jih je sam velikokrat označil, je prebil na strani narodnoosvobodilnega gibanja, sprva kot mladinski aktivist, kasneje v slovenskih partizanskih enotah (mdr. je bil urednik in dopisnik mladinskih listov). Svetovna vojna, z epohalnimi družbenimi spremembami, je odločilno pripomogla k njegovi odločitvi za študij zgodovine, ki ga je opravil na istoimenskem Oddelku ljubljanske Filozofske fakultete med letoma 1945 in 1949. Tu je spoznal tudi svojo bodočo soprogo Anico Vričko (prof. zgodovine), ki mu je bila močna opora tako v življenju kot pri njegovem poklicnem delu. Na dodiplomskem študiju je pridobil, kot je sam večkrat povedal, ne samo védenja o historični materiji, pač pa tudi potrebna metodološka znanja, ki jih je s pridom izkoristil in dograjeval v svojem kasnejšem raziskovalnem delu. V mislih je imel predvsem proučevanje in analiziranje primarnega arhivskega gradiva in dokumentov ter pojmovno pojasnjevanje in primerjalno posploševanje; takšen metodološki pristop postane stalnica njegovega raziskovalnega dela, ne glede na problemsko tematiko; od tod tudi verodostojnost njegovih objavljenih del.

Podiplomski študij je nadaljeval na tedaj elitnem jugoslovanskem Inštitutu za družbene vede v Beogradu (Ziherl, 1986: 291–293) med letoma 1949 in 1951; tu je, prek interdisciplinarnega družboslovnega študija, s poudarkom na dialektičnem in historičnem materializmu ter politični ekonomiji, naredil most k sociologiji. Seveda ne gre prezreti podatka, da je bil na študiju v času jugoslovanskega spora z informbirojem oz. Stalinovo Sovjetsko zvezo, torej v času iskanja lastne jugoslovanske poti v socializem; toliko bolj, ker brez tega 'kopernikanskega' političnega in družbenega preobrata na jugoslovanskih tleh, zagotovo ne bi bilo njegovih študij o stalinizmu.

V začetku petdesetih let se je smelo odločil za raziskovalno in pedagoško pot; najprej kot asistent na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (od 1. decembra 1951), kjer je tudi doktoriral (16. maja 1960), nato kot univerzitetni učitelj.

Katedro za pedagoško in znanstveno delo mu je dal Oddelek za sociologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti,1 potem ko je bil – po opravljenem habilitacijskem delu (»Habilitationsschriftu«, kot ga je sam imenoval)2 – 26. novembra 1962 izvoljen za docenta za socialno zgodovino 19. in 20. stoletja (s posebnim ozirom na zgodovini delavskega gibanja3).

1

Britovšek se je pozitivno odzval na povabilo prvega oddelčnega predstojnika prof. B. Ziherla, da nadaljuje univerzitetno kariero na novoustanovljenem sociološkem oddelku. Kako pomemben je bil za Britovška ta prihod, je moč razbrati iz posvetila v njegovi knjigi Carizem – revolucija – stalinizem. Družbeni razvoj v Rusiji in perspektive socializma (1980a: 8): »Ob izidu dela izrekam iskreno zahvalo svojemu učitelju, pokojnemu akademiku, profesorju Borisu Ziherlu, ki me je spodbudil k takšnim družboslovnim raziskavam.«

2

Britovškovo habilitacijsko delo »Stališča mednarodnega delavskega gibanja do vojne in kolonialnega vprašanja v obdobju 1848–1918« je pozitivno ocenila recenzentska komisija v sestavi: zn. svet. Dušan Kermavner, prof. Boris Ziherl in prof. Fran Zwitter.

3

Za sociološkega klasika Toma Bottomora (1993) je nastanek in razvoj delavskega gibanja paradigma za delovanje modernih družbenih gibanj. V tem kontekstu ne gre prezreti, da družbeni spopadi/konflikti producirajo dinamiko družbenega življenja, v središču katerega plapola ogenj družbenih gibanj; zato ima preučevanje in razumevanje

8

Marjan Britovšek

Socialna zgodovina – Historična sociologija

Predmet je znanstveno razvijal in ga predaval na sociološkem oddelku vse do upokojitve (1993), od leta 1970 kot izredni in od leta 1975 kot redni profesor. Za svoje znanstveno, pedagoško in javno delovanje je prejel nagrade in priznanja, mdr. dvakrat »nagrado« Sklada Borisa Kidriča (1970 in 1978) in »veliko priznanje« Filozofske fakultete v Ljubljani (1989), bil odlikovan ter dobil naziv »zaslužnega profesorja« Univerze v Ljubljani (1994).

II. Znanstveni opus prof. Britovška podrobno ponazarja njegova obsežna bibliografija objav tako doma kot v tujini (17 knjig in prek 150 razprav); celotno bibliografijo je zbral in uredil pred leti dr. Alojz Cindrič in je objavljena v Britovškovem zborniku (Lešnik /ur./, 1996: 21–26). Profesorjevo znanstveno delo, tematsko in časovno, zaobsega štiri področja: 1. S prvega − študije o slovenski agrarni in socialni zgodovini − velja posebej omeniti njegovo doktorsko disertacijo Pomen in razkroj srenjskih zemljišč in služnostnih pravic na Kranjskem od 16. do konca 19. stoletja (mentor prof. Fran Zwitter),4 ki je dopolnjena in razširjena izšla kot monografija z naslovom Razkroj fevdalne agrarne strukture na Kranjskem (1964). »Zdi se, da jo kaže uvrstiti med tehtnejša Britovškova znanstvena dela«, je zapisal prof. Čarni (1996: 13). Delo, ki je v celoti zasnovano na arhivskem gradivu, še danes sodi med redkejše tovrstne raziskave slovenske agrarne in socialne zgodovine polpretekle dobe, od 16. do sredine 19. stoletja. Knjiga načenja vrsto problemov in kategorij, s katerimi se ukvarja še posebej historična sociologija (družbena struktura, procesi, odnosi, modernizacija idr.).5 Kakšen pomen imajo tovrstne raziskave za védenje o slovenski socialni zgodovini, deloma jih je predstavil tudi mednarodni strokovni javnosti,6 je moč razbrati iz avtorjeve spremne besede: »Moj prispevek s tega področja naj vzpodbudi raziskovalce k nadaljnjemu, še bolj sistematičnemu arhivskemu delu, ki bi pojasnilo in družbenih gibanj prvorazreden pomen za sociologijo (Touraine, 1983). In nesporno izkazan Britovškov dotedanji študijski interes za tovrstna raziskovanja, mu je odprl pot na sociološki oddelek.

4

M. Britovšek je opravil obrambo disertacije 16. maja 1960 pred komisijo, ki so jo sestavljali: dr. Milko Kos, redni profesor za občo zgodovino srednjega veka, dr. Fran Zwitter, redni profesor za občo zgodovino novega veka, dr.

Bogo Grafenauer, redni profesor za slovensko zgodovino in dr. Svetozar Ilešič, redni profesor za geografijo (Arhiv Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani: Britovšek, Marjan).

5

Sodobna historična sociologija se je kot študijski in raziskovalni predmet dodobra utrdila in uveljavila na uglednih mednarodnih univerzah šele v 90. letih preteklega stoletja, na Slovenskem – na ljubljanski almi mater (natančneje na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete) – pa s prehodom na bolonjski študijski program l. 2010. Naj na tem mestu opozorimo, da predmetno področje historične sociologije za sociološki oddelek na FF v Ljubljani ni nikakršna tabula raza; prav nasprotno, oddelek je vseskozi imel in ima tako raziskovalno kot študijsko tradicijo in afiniteto za zgodovinsko-sociološke tematike, tako na ravni teorije kot analize ključnih socialno-političnih procesov 19. in 20. stoletja. Naj spomnimo le na dela prof. M. Britovška, še posebej na njegove knjige Razkroj fevdalne agrarne strukture na Kranjskem (1964), Carizem, revolucija, stalinizem (1980) in Stalinov termidor (1984), ter na študije prof. L. Čarnija, še posebej na njegovo delo Teorija formacij družbe (1979) in razprave o »azijskem produkcijskem načinu«; Izbrani spisi slednjega so izšli leta 2012 pod naslovom Historična sociologija – Izvori sociološke misli na Slovenskem. S tega področja so tudi objavljena dela A. Lešnika (1994; 2000) in K. Vidmar Horvat (2009; 2012).

6

Referat na znanstvenem posvetovanju agrarnih zgodovinarjev iz evropskih držav, ki ga je organiziral Institut für Osteuropäische Geschichte und Südostforschung der Universität Wien na temo »Bauern und Industrialisierung in der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts« (Britovšek, 1969a).

9

Avgust Lešnik

Znanstveni in publicistični opus zaslužnega prof. dr. Marjana Britovška – med socialno zgodovino in historično sociologijo

iztrgalo pozabi prenekatero zanimivost iz agrarne zgodovine tega obdobja« (1964: 5). Hkrati pa je iz teh besed zaznati – zaradi spleta okoliščin – tudi slovo od nadaljnjega raziskovanja tovrstne tematike.

V razpravi »Identitete in imena gospodarskega zgodovinopisja v Sloveniji« je zn. svet. Žarko Lazarevič ocenil tudi Britovškov prispevek: »V jedru zavidljivo obsežne doktorske raziskave je bil agrarno tehnični prevrat s proizvodno modernizacijo kmetijstva in formalno-pravna defevdalizacija kmetijskega sektorja. […] Če je v začrtanih časovnih koordinatah delo ostalo v slovenskem gospodarskem zgodovinopisju zaradi ambiciozne obravnave enega stoletja prej izjema kot ne, pa je bilo drugače na ravni metodološke definiranosti. Marjan Britovšek je namreč apliciral, v skladu z duhom časa in seveda tudi stroke, metodološko konstanto in strukturo obravnave problemov. Njegove besede so bile jasne: 'Delo je pisano s historijsko rekonstrukcijskega stališča, dognanja pa so utemeljena s podrobnimi arhivalnimi raziskavami' (Britovšek, 1964: 10). V skladu z neprikrito in prostodušno izraženim deskriptivno-pozitivističnem pristopu je delo v empiričnem smislu občudujoče dokumentirano. Je tipičen primer pristopa, ki je dal slovenskemu gospodarskemu zgodovinopisju nekaj izjemnih del. […] Profesionalna kariera je Britovška žal odpeljala iz gospodarsko-zgodovinskih voda. Žal zato, ker bi s svojo vnemo in natančnostjo, lahko veliko prispeval h gospodarskemu zgodovinopisju. Če je bil izgubljen za gospodarsko zgodovinopisje, pa ni bil za zgodovinopisje kot tako, čeprav je obstal na njegovem obrobju (op. na presečišču sociologije in zgodovine oz. historične sociologije7). Postal je cenjen raziskovalec zgodovine mednarodnega delavskega gibanja. Usmeril se je v tedaj družbeno bolj cenjeno zgodovino mednarodnega delavskega gibanja in zgodovino Sovjetske zveze.8 Tako obravnava kmetijskega sektorja v drugi polovici 19. stoletja do danes še ni dočakala nadaljevanja v enaki sistematiki in enaki globini« (Lazarevič, 2012: 120–122).

Prvi tematski sklop pričujočih izbranih spisov zaobsega štiri Britovške študije: (1) Razkroj fevdalne agrarne strukture in prehod na individualizirano kmetijstvo na Kranjskem; (2) Uvajanje novih kultur (krompir, koruza, detelja) na Kranjskem v drugi polovici 18. in v prvi polovici 19. stoletja; (3) Prizadevanja za pravno emancipacijo podložnikov (v notranjeavstrijskih deželah) od sredine 18. do sredine 19. stoletja; (4) Ob slovenskem prevodu knjige Karla Kautskega »Agrarno vprašanje«.

7

»Nekateri sociologi so 'nehistorični': empirično zanemarjajo preteklost, konceptualno pa ne upoštevajo niti časovne razsežnosti družbenega življenja niti historične specifičnosti družbenih struktur. Podobno so nekateri zgodovinarji 'nesociološki': empirično zanemarjajo razlike med procesi in strukturami v posameznih družbah, konceptualno pa se ne ukvarjajo niti s splošnimi lastnostmi procesov in struktur niti z njihovim odnosom do dejanj in dogodkov. V nasprotju z njimi se s historično sociologijo ukvarjajo zgodovinarji in sociologi, ki raziskujejo medsebojno prežemanje preteklosti in sedanjosti, dogodkov in procesov, delovanja in strukturiranja. Ti raziskovalci skušajo združiti pojmovno pojasnjevanje, primerjalno posploševanje in empirično raziskovanje« (Smith, 2011: 12–13).

8

Britovškov 'prehod' se je zgodil v času t. i. »vzpona historične sociologije«, kot ga poimenuje Dennis Smith; med temami zanimanja historičnih sociologov so bile tudi 'velike' revolucije. V tem kontekstu omenja delo T. Skocpolove (1979), ki »je v enovit interpretacijski okvir vključila tri revolucije (francosko, rusko, kitajsko), ki jih sicer jasno ločuje zgodovina, geografija in ideologija« (Smith, 2011: 18). V to polje historične sociologije se je umestil tudi Britovšek s svojimi temeljnimi deli –Boj za Leninovo dediščino (1976a), Carizem, revolucija, stalinizem (1980a), Stalinov termidor (1984; 1991) –, s katerimi se je uveljavil tudi kot mednarodno priznan poznavalec sovjetske novejše zgodovine.

10

Marjan Britovšek

Socialna zgodovina – Historična sociologija

2. Drugo področje raziskovanja prof. Britovška predstavljajo študije o revoluciji 1848 v Avstriji in revolucionarni dejavnosti Radovljičana Antona Fistra/Füstra (1808–1881), Prešernovega in Slomškovega sodobnika, profesorja teologije in pedagogike na dunajski univerzi, aktivnega udeleženca marčne in oktobrske revolucije 1848 na Dunaju, vojnega kurata akademske legije, radikalnega poslanca v avstrijskem ustavodajnem parlamentu, dolgoletnega emigranta v ZDA, »človeka, ki je daleč presegal kakršenkoli provincializem in bil med najbolj izobraženimi Slovenci svojega časa« ter velja za »enega najpomembnejših slovenskih mislecev 19. stoletja,« kot ga je označil prevajalec njegovih izbranih spisov prof. Frane Jerman (1987: 66). »Dejavnost in miselnost Antona Fistra nam daje priložnost«, po besedah prof. Borisa Majerja, »za ponoven premislek o odnosu katoliško religiozne-teološke misli do revolucionarnih socialnih gibanj in odnosu inteligence, posebej še katoliško-teološko usmerjenih intelektualcev, do demokratičnih naprednih gibanj, zlasti še do delavskega gibanja. Anton Fister je s svojimi nazori, s svojim ravnanjem, s svojo opredelitvijo za marčno revolucijo – za ideale meščansko demokratične revolucije proti absolutizmu in fevdalizmu – pokazal, kje bi moralo biti mesto vseh naprednih svobodomiselnih intelektualcev, ne glede na njihovo svetovnonazorsko, filozofsko ali celo religiozno naravnanost« (Majer, 1980: 26–27).

Raziskovalni rezultat Britovškovega dela v arhivih in bibliotekah na Dunaju je bil izid monografije Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji (1970). »To je poleg Apihove knjige o Slovencih in 1848. letu (napisane 1888) ter Malovega prikaza v Zgodovini slovenskega naroda, ki je izšel skoraj pol stoletja kasneje (1934–1936), tretji najobsežnejši opis Slovencev v marčni revoluciji« (Melik, 1989: 120); »[…] knjiga, kjer je pritegnjeno bolj obsežno gradivo kakor kadarkoli doslej, je velik avtorjev napor, da pridemo do zgodovinsko točne slike o Fistru« (Zwitter, 1971: 151). Zagotovo je predvsem Britovškova zasluga, da je bila 29. marca 1979 na Fistrovi rojstni hiši v Radovljici odkrita spominska plošča in hkrati organiziran znanstveni simpozij o Antonu Fistru (Britovšek /ur./, 1980c), kakor tudi pobuda za izdajo Izbranih spisov Antona Fistra, ki so izšli v 4. knjigah,9 in sicer kot skupni projekt Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani in Arhiva R Slovenije.

V drugi tematski sklop pričujočih izbranih spisov je uvrščenih pet Britovških študij: (1) Politični nastop dr. Antona Fistra v marčnih dneh leta 1848 na Dunaju; (2) O liku in vlogi revolucionarnega demokrata dr. Antona Fistra; (3) Fistrov odnos do države, republike, ustavne monarhije, narodnoosvobodilnih in socialnih gibanj ter vzgoje v drugi polovici 19. stoletja; (4) Uvodne misli k Fistrovim »Spominom iz emigracije«; (5) Zgodovinski oris stališč Marxa in Engelsa do slovanskih narodov.

9

11

1. knjiga (1987): Spomini od marca 1848 do julija 1849 (prevedel Dušan Ludvik; uvodna študija: Marjan Britovšek, »Spomini revolucionarnega demokrata dr. Antona Fistra na revolucijo«); 2. knjiga (1988): Vzgoja v duhu svobode (prev. Frane Jerman; uvodna študija: Jože Ciperle, »Dr. Anton Fister, pedagog in vzgojitelj«); 3. knjiga (1992): Govori o religiji (prev. Frane Jerman; uvodni študiji: Marko Kerševan, »Aktualnost objave Fistrovih govorov o religiji« in Vekoslav Grmič, »Teološki pogled na razumevanje vere Antona Fistra«); 4. knjiga (1998): Spomini – Osemindvajset let pregnanstva. Učna leta in leta popotovanja (prev. Frane Jerman; uvodni študiji: Marjan Britovšek, »Uvodne misli k Fistrovim spominom iz emigracije« in Janez Stanonik, »Združene države v 19. stoletju: njihov politični, kulturni in idejni razvoj«).

Avgust Lešnik

Znanstveni in publicistični opus zaslužnega prof. dr. Marjana Britovška – med socialno zgodovino in historično sociologijo

Slednja, tehtna razprava (iz leta 1971) o kontroverznih stališčih obeh klasikov,10 je imela tudi mednarodni odmev; izšla je v srbskem (1972) in nemškem prevodu (1996) ter predstavlja v pričujočih spisih most med drugim in tretjim tematskim področjem.

3. S tretjim, z zgodovino mednarodnega delavskega gibanja, in četrtim področjem raziskovanja, s stalinizmom in destalinizacijo v Sovjetski zvezi, se je prof.

Britovšek umestil, kot je zapisal prof. Peter Vodopivec (2001: 171), med tiste redke slovenske zgodovinarje, ki so presegli nacionalne meje pri raziskovanju zgodovine.

V okviru tretjega področja je osrednjo pozornost namenil začetkom delavskega gibanja (1960), njegovi organski in organizacijski rasti, ter še posebej njegovim različnim idejnim smerem v okviru I. in II. internacionale. Napisal je vrsto knjig in študij, med katerimi velja posebej opozoriti na njegovo že omenjeno habilitacijsko delo (op. 1), ki je deloma izšlo v knjižni obliki v Beogradu, pod naslovom Stavovi II. internacionale prema ratu i kolonialnom pitanju (1965) in Gledišta radničkih vodja socijaldemokratije po vojnom pitanju do propasti II. internacionale (1966) ter na knjigo Revolucionarni idejni preobrat med prvo svetovno vojno. Lenin v boju za III. internacionalo (1969b). O pomenu slednje je prof. Vodopivec mdr. zapisal: »(Ob izidu) je bila Britovškova knjiga upravičeno deležna posebne pozornosti. Ne le zato, ker se redko zgodi, da dobimo v roke delo – in to delo domačega avtorja –, ki se dotika problematike mednarodnega delavskega gibanja, pač pa predvsem zato, ker je čas, ki ga Britovšek obravnava, še vedno silno 'občutljivo' obdobje, prepogosto določeno s kasnejšimi ocenami, ki močno otežujejo zgodovinarjevo delo. Britovšek uvodoma poudarja, da je knjiga 'nadaljevanje tematike, s katero se je intenzivno ukvarjal več kot osem let'.

Izčrpne bibliografske priprave tako doma kot v tujini so mu omogočile podrobnejše proučevanje; dodaja pa, da želi njegov prispevek ohraniti izrazito rekonstruktiven značaj z upoštevanjem monografskega vidika obravnave. […] Britovškovo delo je opremljeno z obširnimi in izčrpnimi opombami, ki podrobneje argumentirajo posamezna poglavja. Poudarek študije je na razvoju Leninovih političnih ocen in idejnih izhodišč (delo tako opredeljuje že podnaslov: Lenin v boju za tretjo internacionalo); avtor pa poizkuša vestno rekonstruirati tudi vlogo Zinovjeva, Radeka, Buharina, Kamenjeva, Trockega in mnogih drugih, ki so zaradi svoje usode in kasnejših negativnih političnih ocen pogosto odrinjeni na rob ali pa so se celo povsem 'izgubili'. Prav to prizadevanje ima v času, ki kaže ne samo med zgodovinarji, temveč tudi med mlajšo inteligenco nasploh vse večje zanimanje za koncepte, razprave, idejne razlike in 10

12

Marx in Engels sta začela spremljati problem avstrijskih Slovanov med revolucijo leta 1848. Nacionalno vprašanje je postalo leta 1848 usodno za avstrijsko revolucijo. V t. i. pomladi narodov so se na zgodovinskem prizorišču pojavili nezgodovinski narodi. »Plebejski narodi«, ki so se začeli šele prebujati, so bili za samostojno državno življenje komaj zreli, saj je bilo njihovo meščanstvo in delavstvo šele v procesu nastajanja. Usodno in tragično je bilo, da so upravičene zahteve slovanskih narodov postale igra reakcionarnih sil, slovanski narodi pa so v Avstriji bistveno pripomogli k zadušitvi revolucije. Marx in Engels sta reakcionarna stališča avstrijskih Slovanov pojasnjevala z nerazvito razredno strukturo. Engelsova shematska koncepcija revolucionarnih in kontrarevolucionarnih narodov je temeljila na historični situaciji 1848/49, ko je carska podložniška vojska skupaj s četami, zvestimi habsburški hiši, ogrozila in zatrla revolucijo. Iz te Marxove in Engelsove paradigme je izšel njun program velike vojne proti Rusiji, ki sta jo povezovala s Poljsko kot ščitom Evrope pred ruskim carizmom. Zmaga nad protirevolucionarno silo na vzhodu bi po njunem mnenju pomenila hkrati obnovitev svobodne Poljske, ki je bila po Marxovem in Engelsovem mnenju pomemben člen nove Evrope demokratičnih konstelacij.

Marjan Britovšek

Socialna zgodovina – Historična sociologija

nesoglasja med marksističnimi misleci dvajsetih let, poseben in izjemen pomen« (Vodopivec, 1970: 55–57).

S tega področja je napisal vrsto razprav, ki so bile večinoma objavljene v slovenskih in jugoslovanskih revijah: »Međunarodni radnički pokret« (Beograd), »Prilozi za istoriju socializma« (Beograd), »Prispevki za zgodovino delavskega gibanja« (Ljubljana), »Žena« (Zagreb), »Anthropos« (Ljubljana), »Teorija in praksa« (Ljubljana), »Zgodovinski časopis« (Ljubljana), »Časopis za zgodovino in narodopisje« (Maribor), »Problemi. Razprave« (Ljubljana), »Časopis za kritiko znanosti« (Ljubljana), »Dialogi« (Maribor) idr.11 Tretji tematski sklop pričujočih izbranih spisov vsebuje pet Britovškovih študij: (1) O zgodovini nastanka »Komunističnega manifesta«; (2) Delavski razred – avantgarda – partija; (3) Delavsko gibanje in anarhizem; (4) Iz zgodovine boja za enakopravnost žensk; (5) Formiranje revolucionarne partije leninskega tipa.

4. Četrto področje, ki je bilo v širši javnosti tudi najbolj odmevno in aktualno, je bilo njegovo raziskovanje stalinizma in destalinizacije v Sovjetski zvezi. Brez dvoma je bil prof. Britovšek prvi slovenski zgodovinar, ki se je sistematično in znanstveno začel ukvarjati s tem obdobjem, hkrati pa je veljal za največjega slovenskega/jugoslovanskega poznavalca frakcijskih spopadov v bivši Sovjetski zvezi in v Kominterni.12 Še več, s svojimi analizami, oprtimi na arhivsko in dokumentarno gradivo, ki ga je preučeval v arhivih in bibliotekah v Moskvi ter v Berlinu, Leipzigu, Dunaju, Amsterdamu idr., se je uvrstil med ugledne mednarodne raziskovalce stalinizma. V ospredju njegovih objav te vrste stojijo štiri obsežne knjige: Boj za Leninovo dediščino v dveh delih (Ljubljana 1976a; Zagreb 1976b /hrvaški prevod/), Carizem – revolucija – stalinizem v dveh delih (Ljubljana 1980a), Korenine stalinizma in negativne posledice kulta osebnosti (Ljubljana 1980b) ter Stalinov termidor (Ljubljana 1984, Praga 1991 /češki prevod/). Vsa navedena dela »temeljijo na neposrednih raziskavah, in so vsaj enakovredna, če ne boljša od mnogih del svetovnih avtorjev«, poudarja prof. Božo Repe (2003: 193). Zn. svet. Slavoljub Cvetković (Inštitut za novejšo zgodovino v Beogradu) pa je zapisal, da je bila »vrednost Britovškovega raziskovalnega dela na tem segmentu sodobne zgodovine še posebno v tem, da naša zgodovinska zavest ni bila obremenjena s političnimi pogledi in enostranskimi razlagami sovjetskega zgodovinopisja, kot je bilo to v drugih socialističnih državah« (1996: 19). Naj spomnim, da smo prav prek teh Britovškovih eruditskih knjig in razprav začeli razumevati srčiko 'ruskega' socializma.

V četrti tematski sklop pričujočih izbranih spisov je uvrščenih pet Britovških študij: (1) Razprava o stalinizmu: Proces boljševizacije Kominterne in Stalinova »administrativna revolucija od zgoraj«; (2) Frakcijski boji med trockisti in stalinisti;

11

Prof. Britovšek je bil član uredniških odborov revij Prispevki za novejšo zgodovino (1960–1977), Međunarodni radnički pokret (Beograd), Prilozi za istoriju socializma (Beograd).

12

Kot član uredniškega odbora je prof. Britovšek sodeloval pri izdaji stenogramov in dokumentov vseh sedmih kongresov Kominterne, ki jih je izdal Institut za međunarodni radnički pokret v Beogradu, pod naslovom Komunistička internacionala, v 12. knjigah (med letoma 1981–1983), ter napisal »Predgovor k 5. kongresu Kominterne« (6. knjiga, 1982, str. V–XXVII).

13

Avgust Lešnik

Znanstveni in publicistični opus zaslužnega prof. dr. Marjana Britovška – med socialno zgodovino in historično sociologijo

Marjan Britovšek Socialna zgodovina – Historična sociologija Izbrani spisi

Izbral, uredil in predgovor napisal Avgust Lešnik Recenzenta Zdenko Čepič Peter Vodopivec Redakcija tekstov Avgust Lešnik Oblikovna zasnova zbirke Ajdin Bašić Prelom Aleš Cimprič Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Naklada: 200 izvodov Ljubljana, 2015 Prva izdaja Cena: 25 EUR © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2015.

Vse pravice pridržane.

Izdal Oddelek za sociologijo ODDELEK SOCIOLOGIJO DDELEK ZA SOCIOLO

Zbirka PORTRETI 4 (2015) Urednik oddelčnih publikacij Avgust Lešnik Založila Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Aškerčeva 2 1000 Ljubljana Slovenija Za založbo Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete

Zbirka PORTRETI prof. dr. Avgust Lešnik

ISBN 978-961-237-767-0

9 789612 377670 25 EUR

Marjan Britovšek Izbrani spisi: Socialna zgodovina – Historična sociologija

Zaslužni prof. dr. MARJAN BRITOVŠEK (1923–2008), zgodovinar in sociolog, pripada prvi generaciji učiteljev Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Diplomiral je na Oddelku za zgodovino FF v Ljubljani (1949) ter zaključil interdisciplinarni podiplomski študij na Inštitutu za družbene vede v Beogradu (1951). V letih 1951–1962 je bil asistent na Oddelku za zgodovino FF v Ljubljani, kjer je leta 1960 doktoriral. Študijsko se je izpopolnjeval na Dunaju, v Berlinu, Leipzigu, Moskvi. Od leta 1962 do upokojitve (1993) je na Oddelku za sociologijo predaval predmet Socialna zgodovina 19. in 20. stoletja, od leta 1975 v nazivu redni profesor.

Njegovo znanstveno delo zajema raziskovanje agrarne in socialne strukture na Kranjskem v času propadanja fevdalizma in širjenja kapitalizma, revolucije 1848 v Avstriji in revolucionarne dejavnosti Antona Fistra, zgodovine mednarodnega delavskega gibanja ter stalinizma in destalinizacije v Sovjetski zvezi. S slednjimi študijami se je umestil med ugledne mednarodne raziskovalce stalinizma.

Mdr. je bil član uredniških odborov/svetov revij Prispevki za zgodovino delavskega gibanja (1960–1976), Prilozi za istoriju socializma (Beograd), Međunarodni radnički pokret (Beograd), The International Newsletter of Communist Studies (med soustanovitelji, 1992). Za svoje znanstvenoraziskovalno in pedagoško delo je prejel dvakrat nagrado Sklada Borisa Kidriča (1970 in 1978), »veliko priznanje« Filozofske fakultete (1989) ter naziv »zaslužni profesor« Univerze v Ljubljani (1994).

Marjan Britovšek Socialna zgodovina – Historična sociologija

Izbrani spisi • Razkroj fevdalne agrarne strukture

na Kranjskem • Uvajanje novih kultur na Kranjskem • Prizadevanja za pravno emancipacijo podložnikov • »Agrarno vprašanje« Karla Kautskega • Politični nastop Antona Fistra v marčnih dneh leta 1848 na Dunaju • O liku in vlogi revolucionarnega demokrata Antona Fistra • Fistrov odnos do države, republike, ustavne monarhije, narodnoosvobodilnih in socialnih gibanj ter vzgoje • Stališča Marxa in Engelsa do slovanskih narodov • O zgodovini »Komunističnega manifesta« • Delavski razred – avantgarda – partija • Delavsko gibanje in anarhizem • Iz zgodovine boja za enakopravnost žensk • Formiranje revolucionarne partije leninskega tipa • Proces boljševizacije KI in Stalinova »administrativna revolucija od zgoraj« • Frakcijski boji med trockisti in stalinisti • Razraščanje Stalinovega despotizma v ognju frakcijskih bojev • Teror v funkciji kulta osebnosti • XX. kongres KP SZ – rušenje legende o Stalinu • Destalinizacija v okvirih »prosvetljenega« stalinizma

Jožefinska agrarna zakonodaja je predstavljala smel poskus, da z uredbami o zemljiški lastnini in dediščini, z reformami o odpravi nevoljništva, z reformami v administraciji in sodstvu ter z novim davčnim sistemom osvobodi podložnika varstva zemljiškega gospoda.

Anton Fister je postal priljubljen propagandist novih idej med študenti in delavci, predstavniki starega reda pa so ga napadali kot avstrijskega Marata.

Zgodovina I. internacionale je prepletena z ideološkim sporom med marksistično in anarhistično koncepcijo vizije socializma.

To je bil konflikt o različnih konceptih organizacijskih oblik Internacionale, o metodah socialne revolucije in ciljih socializma. Kot vsak ideološki spor v zgodovini socialnih in verskih bojev se je tudi ta izrodil v sovraštvo med privrženci obeh smeri.

Buharinov poraz leta 1929 je imel, enako kot poraz leve opozicije (Trocki, Zinovjev, Kamenjev), velike socialne posledice. Buharinova skupina je predstavljala zadnji poskus, da ohranijo v VKP/b/ kolektivno vodstvo in preprečijo Stalinovo osebno diktaturo. Za razliko od boljševiške levice, ki je predstavljala disidentsko skupino voditeljev brez socialne baze, je imela desna opozicija močno množično podporo v deželi; njeno kmečko politiko je podpirala večina kmetov. Spor med Stalinom in Buharinom je z zgodovinskega vidika predstavljal uvod v »politično revolucijo od zgoraj« in v zgodovinsko obdobje stalinizma.

Reducirati te deformacije na kult osebnosti pomeni, da s takšnim pristranskim pristopom drsimo v subjektivistični voluntarizem, ko določeno deformacijo epohe prehodnega obdobja vežemo izključno na osebnost.

Komunizem je evropski pojav, to je socialna demokracija, to je 200 let razvoja, to ni le Marx, to so korenine iz francoske revolucije. Stalin je s svojim termidorjem uničil komunizem. Komunizem stalinskega formata se ne more več ponoviti. To je najbolj brutalna oblika uničenja človeške individualnosti, pridobitve francoske revolucije. prof. dr. Marjan Britovšek (odlomki iz vsebine)