Mikrotemelji in makrovzroki družbenih pojavov. Sodobna sociološka metateorija

ISBN 978-961-06-0104-3

ISBN 978-961-06-0104-3

MIKROTEMELJI IN MAKROVZROKI DRUŽBENIH POJAVOV SODOBNA SOCIOLOŠKA METATEORIJA

Knjiga v slovenski sociološki prostor prinaša najnovejše mednarodne razprave o temeljih sociologije in jih kritično oceni. S pomočjo štirih sodobnih pristopov – analitične sociologije, kritičnega realizma, novega pragmatizma in novega materializma – odgovarja na vprašanja, kot so: Lahko sociologija, kot je značilno za druge znanosti, podaja vzročne razlage, s katerimi pojasnjujemo pojave? Kaj so vzroki v družbenem svetu, če se strinjamo, da družbene zakonitosti ne obstajajo? Kako natanko deluje vzročnost v družbi? Kakšen je odnos med makro- in mikrodružbenimi pojavi? Kaj sploh so glavni sestavni deli družbe? Mar ni družba le vsota posameznikov, ki jo sestavljajo?

Tibor Rutar

»Kaj je dobra sociologija? ... Kaj je značilno za dobro prakticiranje sociologije nasploh, neodvisno od sociologovega konkretnega polja ali predmeta proučevanja, konkretne paradigme, teorije ali teze, ki jo zagovarja? Z drugimi besedami, kaj je dobra sociološka metateorija?«

Mikrotemelji in makrovzroki družbenih pojavov

Tibor Rutar

Tibor Rutar (1989) je docent za sociologijo na Univerzi v Mariboru in Univerzi v Ljubljani, kjer predava historično sociologijo in sodobno družbeno teorijo. Je avtor treh znanstvenih monografij: Sodobni zagovor historičnega materializma (Sophia, 2016), Od klasične sociologije k mednarodni historični sociologiji (Znanstvena založba FF, 2017) in Mikrotemelji in makrovzroki družbenih pojavov (Znanstvena založba FF, 2018).

O aktualnih socioloških temah piše na blogu www.sociolosko.org.

9 789610 601043

Mikrotemelji_in_makrovzroki_naslovka_2.indd 1

10.9.2018 10:03:00

Tibor Rutar

MIKROTEMELJI IN MAKROVZROKI DRUŽBENIH POJAVOV SODOBNA SOCIOLOŠKA METATEORIJA

Mikrotemelji_in_makrovzroki_FINAL.indd 1

10.9.2018 10:09:16

Mikrotemelji in makrovzroki družbenih pojavov: sodobna sociološka metateorija Avtor: Tibor Rutar Recenzenta: Tanja Rener, Damjan Mandelc Lektorirala: Eva Vrbnjak Oblikovanje in prelom: Jure Preglau Ilustracija na naslovnici: Stock photo ©VLADGRIN Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za sociologijo Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Ljubljana, 2018 Prva izdaja Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Naklada: 14,90 izvodov Cena: 200 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

Raziskovalno skupino 2565-006 sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License. / To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 316 RUTAR, Tibor Mikrotemelji in makrovzroki družbenih pojavov : sodobna sociološka metateorija / Tibor Rutar. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018 ISBN 978-961-06-0104-3 296359680

Mikrotemelji_in_makrovzroki_FINAL.indd 2

10.9.2018 10:09:16

Kazalo Uvod: Sociološka metateorija

5

Namen in zgradba knjige 9 Štiri sodobne sociološke metateorije 11 Zaključek 28

Prvo poglavje: Vzročnost in razlaganje v znanosti

31

Drugo poglavje: Mikrotemelji in makrovzroki

53

Tretje poglavje: Podajanje mikrotemeljev: široka teorija racionalne izbire

77

Uvod 31 Empirizem in pozitivizem 33 Realizem 38 Vloga statistike v mehanizmičnem sociološkem razlaganju 46 Transcendentalna podlaga realistične teorije vzročnosti?

49 Zaključek 51 Uvod 53 Mikrotemelji ali metodološki individualizem?

56 Odlike in pasti mikrotemeljev?

63 Mikrotemelji in teorija racionalne izbire 71 Mikro-makro: različni nivoji resničnosti ali različna skala?

74 Zaključek 75 Uvod 77 Ozka teorija racionalne izbire 78 Široka teorija racionalne izbire 81 Nenamerno delovanje 93 Zaključek: strnjeni model človeškega delovanja 100

Četrto poglavje: Previdni zagovor esencializma in funkcionalizma

105

Uvod 105 Vrste esencializma 105 Zamejeni in nezamejeni funkcionalizem 113 Zaključek 118

Sklep 119 Povzetek 127 Summary 131 Imensko kazalo 135

Mikrotemelji_in_makrovzroki_FINAL.indd 3

10.9.2018 10:09:16

Mikrotemelji_in_makrovzroki_FINAL.indd 4

10.9.2018 10:09:16

Mikrotemelji in makrovzroki družbenih pojavov

5

Uvod

Sociološka metateorija

K

aj je dobra sociologija? Če imamo v mislih konkretno sociološko teorijo, je odgovor bolj ali manj na dlani1: dana teorija je dobra, če je notranje logično konsistentna, če je predstavljena tako, da je jasno, kakšen bi moral biti svet, da bi bila ovržena ali vsaj manj verjetno resnična, če je skladna s čim več obstoječimi empiričnimi dokazi, če ima večjo razlagalno moč kot njene tekmice itd. Toda kaj je dobra sociologija? Kaj je značilno za dobro prakticiranje sociologije nasploh, neodvisno od sociologovega konkretnega polja ali predmeta proučevanja, konkretne paradigme, teorije ali teze, ki jo zagovarja? Z drugimi besedami, kaj je dobra sociološka metateorija?

Metateorija brez pridevnika »dobra« je, enostavno rečeno, niz splošnih ontoloških in epistemoloških predpostavk in postopkov, ki jim je načrtno ali nenačrtno, hote ali nehote zavezan vsak sociolog. Ontološke predpostavke2 so tiste, 1

2

Mogoče sem preveč optimističen, ko pravim, da je odgovor samoumeven. Na nedavni okrogli mizi, ki je obeleževala 200. obletnico rojstva Karla Marxa in ki jo je gostila ena od ljubljanskih fakultet, sem bil s strani nekaterih kolegov deležen implicitnih in izrecnih kritik, celo posmeha, ko sem poudaril, da morajo biti sociološke teze in teorije med drugim skladne s sodobnimi empiričnimi dokazi v zvezi s predmetom njihovega proučevanja (govor je bil o Marxovi delovni teoriji vrednosti in njeni aktualnosti). Izvedel sem, da ima domnevni greh, ki sem ga s to izjavo zagrešil, ime »scientizem«. Na ta očitek odgovarjam podobno, kot je Mario Bunge pred časom odgovoril na očitek, da je pozitivist: »Če se kritično mišljenje, skrb za empirično dokazovanje in navdušenost nad znanstvenim pristopom (zmotno) jemlje kot glavne znake pozitivizma, potem me ne moti, če me okličejo za pozitivista. Rekli so mi že kaj slabšega.« Mario Bunge, Social Science Under Debate: A Philosophical Perspective (Toronto: University of Toronto Press, 1998).

Beseda »predpostavke« je v tem kontekstu morda zavajajoča, čeprav si predstavljam, da bodo bralci vedeli, kaj mislim z njo. Vsak sociolog, ki hoče raziskovati družbo na znanstven način,

Mikrotemelji_in_makrovzroki_FINAL.indd 5

10.9.2018 10:09:16

6

Tibor Rutar

ki se nanašajo na sociologovo razmišljanje o tem, kaj obstaja (v družbi) in na kakšen način obstaja. Epistemološke predpostavke so sociologove ideje o tem, kako izvemo, kaj in na kakšen način obstaja; ideje o tem, kako raziščemo družbeni svet. Primer prvih so prepričanja o tem, kaj je družba, iz česa je sestavljena, kaj so družbene strukture, ali sploh res obstajajo, kako se posamezniki odločajo, ko delajo odločitve o svojem družbenem delovanju, kaj so družbeni vzroki in kako delujejo (lahko družba ali »družbena dejstva« karkoli povzročijo neodvisno od posameznikov, ki jo ali jih sestavljajo) itd. Primer drugih predpostavk so prepričanja o tem, kaj je zgradba sociološke razlage, s čim pojasnjujemo v sociologiji (s splošnimi zakonitostmi, kot v fiziki?), kako utemeljiti ali dokazati sociološko razlago ipd.

En odgovor na moje vprašanje je, da ni pomembno, kaj je dobra sociološka metateorija – oziroma, natančneje, da se, namesto da iščemo dobro metateorijo in se izogibamo slabi, odločimo preprosto za to, da je sploh nimamo. Tako kot nekateri pravijo za politiko (najboljša politika ni ne leva ne desna – najbolje je, da politike ni), drugi vztrajajo pri razmišljanju o sociološki metateoriji. Najboljše je, pravijo, da se prepustimo konkretni sociološki teoriji in raziskovalno storimo, kar moramo, ne da bi sprejeli kakršnokoli filozofijo. Takšna odločitev ni najboljša, saj razglaša nekaj, kar je, kot sem že nakazal, nemogoče. Nihče ni filozofsko nevtralen v svojem konkretnem raziskovanju, tudi če iskreno trdi, da je ali da hoče biti. Raziskovalčeva metateorija je lahko samo bolj ali manj konsistentna, bolj ali manj dodelana in premišljena. To pomeni, da je vedno bolje, če se je zavedamo in razmišljamo o njej.

Prepričanje, da se lahko posvetimo raziskovanju, ne da bi imeli takšne ali drugačne predpostavke glede epistemologije in ontologije, je torej nevarno, saj zahteva nemogoče in zavaja. Toda prav tako nevarno je, če se namesto tega pustimo zapeljati poglobljenim in dozdevno sofisticiranim filozofskim shemam, ki naj bi ustrezno vodile in celo izboljšale naše raziskovanje, a ki v resnici predvsem zamegljujejo resne dileme in raziskovanje otežujejo oziroma vsaj ne prispevajo k njemu na noben način.3

3

mora sprejeti naturalistično ontologijo in epistemologijo. To pomeni, da mora svoje ontološke in epistemološke predpostavke prilagajati sodobnim izsledkom dejanskega, empiričnega znanstvenega početja. S »predpostavkami« torej ne mislim a priori, od trenutne znanstvene prakse povsem ločenih in nespremenljivih filozofskih zavez. Za več glede naturalizma glej Don Ross in drugi (ur.), Scientific Metaphysics (Oxford: Oxford University Press, 2013), ter Eugen Fischer in John Collins (ur.), Experimental Pihlosophy, Rationalism, and Naturalism. Rethinking Philosophical Method (London: Routledge, 2015).

Za več v zvezi s tem zanimivim, pomembnim in močno problematičnim pojavom glej Stanislav Andreski, Social Sciences as Sorcery (London: The Trinity Press, 1972) in Michael Billig, Learn to Write Badly: How to Succeed in the Social Sciences (Cambridge: Cambridge University

Mikrotemelji_in_makrovzroki_FINAL.indd 6

10.9.2018 10:09:16

Mikrotemelji in makrovzroki družbenih pojavov

7

Primerov, s katerimi bi lahko to ponazoril, je ogromno. Ker ne želim preizkušati potrpežljivosti bralcev že v uvodu, se bom na kratko zadržal samo pri enem: pojmu »naddoločenosti«, ki ga je od Sigmunda Freuda prevzel in za svoje namene predelal Louis Althusser. Althusser velikokrat pravi, da je ta ali oni družbeni pojav, ki ga zanima, »naddoločen« in da tega nikakor ne smemo spregledati. Še več, trdi, da je naddoločenost (kot dejstvo v resničnosti in, posledično, kot teoretski pojem) »najbolj globokoumna značilnost marksistične dialektike«.4 Zdi se, da bomo o družbi vedeli bolj malo, če ne spoznamo in ne uporabimo Althusserjevega pomembnega pojma. Takole gre njegova definicija: naddoločenost je »odsev eksistenčnih pogojev protislovja v samem sebi, … odsev strukture, ki je artikulirana kot vladajoča in ki sestavlja enotnost komplekse celote v vsakem posameznem protislovju«.5 Natančneje, naddoločenost je esencialna značilnost protislovja: odsev eksistenčnih pogojev protislovja v protislovju samem, tj. odsev položaja protislovja v vladajoči strukturi kompleksne celote ... [naddoločenost odseva] eksistenčne pogoje protislovja v protislovju samem, tj. odseva specifično strukturo vladajoče neenakomernosti vselej-vnaprej-dane kompleksne celote, ki je njen obstoj.6 Razumljivo je, da zgoščena ideja oziroma definicija pojma, ki je vzeta iz konteksta daljše razprave, ne more biti nemudoma razsvetljujoča in povsem jasna.

Kritizirati avtorja, ker njegovih idej v povzeti obliki ne razumemo takoj in v celoti, je nesmiselno. Toda, ko je ideja, ki je domnevno ključnega pomena, tako izrazito nerazumljiva in na prvi pogled analitično neuporabna, kot je Althusserjeva, je verjetnost, da je šlo nekaj narobe, visoka. Althusserjev prevajalec, Ben Brewster, nam skuša pomagati s svojim slovarjem ključnih pojmov. Takole pravi. Z naddoločenostjo lahko opišemo: učinke protislovja v vsaki praksi, ki sestavlja družbeno formacijo, na družbeno formacijo kot celoto in torej nazaj na vsako prakso in

4 5 6

Press, 2013). Glej tudi dva krajša prispevka: Sperberjev članek o psihološkem pojavu, ki mu pravi »učinek guruja«, in Cohenov komentar na slavni esej Harryja Frankfurta »On Bullshit«.

Dan Sperber, »The Guru Effect«, Review of Philosophy and Psychology 1 (2010): 583–592; G. A. Cohen, »Complete Bullshit«, v Finding Oneself in the Other, ur. Michael Otsuka (Princeton: Princeton University Press, 2012), 94–114.

Louis Althusser, For Marx (London: The Penguin Press, 1969), 206.

Prav tam.

Prav tam, 209, 217.

Mikrotemelji_in_makrovzroki_FINAL.indd 7

10.9.2018 10:09:16

8

Tibor Rutar

protislovje, kar določa vzorec nadvlade in podreditve, antagonizma in neantagonizma protislovij v vladajoči strukturi v danem zgodovinskem trenutku. Natančneje, naddoločenost protislovja je odsev njegovih eksistenčnih pogojev znotraj kompleksne celote v njem samem, tj. odsev drugih protislovij v kompleksni celoti, z drugimi besedami je njegov neenakomeren razvoj.7 To ni v pomoč. Težava z obskurnimi pojmi, konkretno Althusserjevim, postane še bolj otipljiva, ko se ozremo k njegovim (naklonjenim) komentatorjem, ki skušajo pojem razčistiti. Andrew Levine pojasnjuje, da je pojav »naddoločen, ko nastane kot rezultat več kot enega vzroka, pri čemer bi bil katerikoli od teh vzrokov zadosten, da bi se pojav zgodil«.8 Podobno pravita Ted Benton in Geoffrey Hodgson.9 To je veliko bolj razumljivo in vsaj potencialno uporabno. Toda, prvič, ni jasno, kako je Althusserjevo izvorno pisanje o naddoločenosti kakorkoli povezano z idejo, ki jo predstavlja Levine; niti ni očitno, zakaj bi za predstavitev tega pojma potrebovali Althusserjev zapleteni žargon. Pravzaprav ni čudno, je pa frustrirajoče, da dva sodobna althusserjevca, Stephen Resnick in Richard Wolff, mislita, da je naddoločenost nekaj drugega. Po njiju ta ideja sporoča, da je vsak »vzrok tudi posledica«10 (tj. posledica spet drugih vzrokov). Denimo, da dogajanje v ekonomiji, ki vpliva na državo, ni prosto povratnih (ali predhodnih) vplivov države na ekonomijo. Zakaj bi bila to posebej marksistična ali globokoumna ideja – mar nemarksistični sociologi res ne vedo, da je vsak vzrok tudi posledica (predhodnih vzrokov)? –, ni jasno, toda avtorjema se zdi izjemno pomembna in z njo vsaj poskušata pojasniti Althusserjevo zmedo.

Drugič, ne drži, da je Althusser s svojim pojmom naddoločenosti – kot ga interpretirajo Levine, Benton in Hodgson ali kot ga interpretirata Resnick in Wolff – omogočil, da razumemo, teoretsko zajamemo dejstvo naddoločenosti. Nasprotno, to domnevno dejstvo je s svojim pojmom zgolj opisal, ne pa nakazal, kako ga razložiti. Na primer, če se zavoljo argumenta strinjamo, da je kapitalistična država naddoločena, kako nam ta vednost, ki jo omogoča Althusserjev pojem, pomaga razložiti, zakaj država v kapitalizmu denimo ščiti 7 8

Ben Brewster v Althusser, For Marx, 252–253.

Andrew Levine, A Future For Marxism? Althusser, The Analytical Turn and the Revival of Socialist Theory (London: Pluto Press, 2003), 110.

9 Ted Benton, The Rise and Fall of Structural Marxism. Althusser and his Influence (London: Macmillan, 1984), 63; Geoffrey M. Hodgson, Conceptualizing Capitalism. Institutions, Evolution, Future (Chicago: The University of Chicago Press, 2015), 28–29.

10 Stephen Resnick in Richard Wolff, »Two Marxisms One Relevant«, Actuel Marx 50, št. 2 (2011): 143 [136–152].

Mikrotemelji_in_makrovzroki_FINAL.indd 8

10.9.2018 10:09:16

Mikrotemelji in makrovzroki družbenih pojavov

9

zasebno lastnino, streže interesom kapitalistov ali karkoli že imamo v mislih?

Kaj natanko in konkretneje smo razložili, če rečemo, da je država naddoločena?

Absolutna jasnost in popolno razlaganje sta seveda nemogoča, sploh v družboslovju. To še toliko bolj velja na zapletenih področjih, kot sta epistemologija in ontologija družboslovja. Toda nobenega razloga ni, da bi zato pozdravljali Althusserjev način razpravljanja o filozofskih dilemah družboslovja, za katerega se zdi, da skoraj načrtno mede in niža razumljivost.11

Namen in zgradba knjige Glavni namen te knjige je čim jasneje razpravljati o več pomembnih vidikih dobre sodobne sociološke metateorije in njenih bolj praktičnih rabah. V prvem poglavju bom predstavil teorijo vzročnosti in iz nje sledeč model znanstvenega razlaganja, ki sta bila značilna za večji del sociologije v prvih dveh tretjinah 20. stoletja in sta še danes usidrana v zdravi razum nekaterih področij sociologije, sploh bolj kvantitativno in statistično usmerjenih.12 To sta pozitivistična teorija vzročnosti, ki izhaja iz empirističnih razprav Davida Huma, in model krovnih zakonitosti, ki je uradno najbolj povezan s Carlom Hemplom, Paulom Oppenheimom in Karlom Popperjem. Oba, teorija in model, sta z več vidikov, o katerih bom v poglavju podrobneje razpravljal, nepopravljivo zmotna, zato jima bom zoperstavil »generativno« teorijo vzročnosti in »mehanizmični« model razlaganja. Ta teorija in model sta začela postajati vidnejša že v sedemdesetih letih 20. stoletja, vzpenjati pa sta se začela v devetdesetih in v novem tisočletju v okviru različnih socioloških metateorij. Sodobni pristopi, o katerih bom več povedal v nadaljevanju, se strinjajo, da morata generativna teorija vzročnosti in mehanizmični model razlaganja – vsaj če ju razumemo precej splošno – zamenjati zastarelo pozitivistično filozofijo družboslovja.

11 Strinjam se z Douglasom Porporo, da je vsaj v tem slogovnem vidiku, če ne tudi z dobršnim delom svojih vsebinskih trditev, Althusser »protopostmodernistična spaka«. Porpora, Reconstructing Sociology. The Critical Realist Approach (Cambridge: Cambridge University Press, 2015), 193. Najmanj, kar mislim, da lahko rečemo glede Althusserjevih slavnih razprav, je, da so na žalost spodbudile velik del sodobnejših marksistov in nekaterih drugih radikalnih družboslovcev k zavračanju pomembnih principov jasnosti in nošenja bremena dokazovanja.

Stara ocena, ki jo je v tem oziru podal Leszek Kolakowski, je na mestu: »Daleč od tega sem, da bi pohlevno sledil anglosaški analitični filozofiji. Toda med branjem nekaterih dialektičnih filozofov (na primer Althusserja) začnem obžalovati, da se nikoli niso učili te filozofije in da posledično nimajo nikakršne logične discipline.« Kolakowski, »Althusser‘s Marx«, Socialist Register 8 (1971): 127 [111–128].

12 Seveda ni nobenih nujnih razlogov, da bi morali biti področji kvantitativnega raziskovanja in statističnih analiz povezani s to posebno metateorijo.

Mikrotemelji_in_makrovzroki_FINAL.indd 9

10.9.2018 10:09:16

10

Tibor Rutar

Poglavje bom zaključil s krajšo razpravo o vlogi statistike v sociološkem razlaganju in o (ne)ustreznosti transcendentalnega zagovora »generativne« teorije vzročnosti, ki ga je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja slavno predstavil Roy Bhaskar. Razprava o statistiki je posebej pomembna in zanimiva, saj je njen status odvisen od tega, katero teorijo vzročnosti sprejmemo. Če zavrnemo pozitivistično in sprejmemo »generativno« teorijo, se vloga statistike nezanemarljivo spremeni.

V drugem poglavju bom natančno predstavil nepogrešljivi princip »mikrotemeljev«, ki nam veleva, kako proučevati domnevno vzročno povezavo med dvema družbenima makropojavoma, denimo med stopnjo revščine in stopnjo kriminala, obliko gospodarstva in naravo gospodarske rasti, politično represijo in verjetnostjo kolektivnega delovanja, patriarhalno ideologijo in nasiljem (pri tem bom seveda razmišljal tudi o morebitnih težavah, ki pestijo ta princip). Razkril bom (ne)povezanost principa mikrotemeljev s strogim metodološkim individualizmom, ki mu lahko rečemo atomizem, in razlike med različnimi tipi metodološkega individualizma. V tem poglavju bom bolj poglobljeno predstavil metateorijo, ki se imenuje analitična sociologija, in predvsem njene domnevne težave, ki si jih je po mnenju kritikov povzročila z vztrajanjem pri principu mikrotemeljev, teoriji racionalne izbire in zavračanjem emergence. To priložnost bom uporabil za natančnejšo razpravo o pomenu (oziroma pomenih), znanstvenem statusu in sociološki uporabnosti različnih kategorij emergence.

V tretjem poglavju se bom lotil različnih teorij akterja in človeškega delovanja ter, konkretneje, odnosa med namernim in nenamernim, racionalnim in neracionalnim delovanjem. Natančneje, kritično bom predstavil ortodoksno ali »ozko« teorijo racionalne izbire in njeno »široko« različico, predvsem teorijo t. i. »običajne racionalnosti«, o kateri je velik del svoje kariere pisal Raymond Boudon. V razdelku o odnosu med refleksijo in navadami bom podrobneje razpravljal o nasvetih Pierra Bourdieuja, sploh o njegovih tezah glede vloge in narave habitusa, družbeno ustvarjenih nezavednih dispozicij posameznikov, pri določanju človeškega delovanja. Namen poglavja je podati osnovni in sistematični pojmovni okvir, ki prakticirajočim sociologom pomaga pri razmišljanju, kako razviti mikrotemelje posameznih družbenih makropojavov, ki nas zanimajo.

V četrtem poglavju se bom ukvarjal z zagovori in kritikami esencializma in funkcionalizma. Oba, esencializem in funkcionalizem, sta v zadnjih desetletjih, če ne že prej, postala intelektualna žaljivka, s katero se na najvišji ravni splošnosti običajno sporoča, da je avtor ali naivno poenostavljajoč ali politično

Mikrotemelji_in_makrovzroki_FINAL.indd 10

10.9.2018 10:09:16

Mikrotemelji in makrovzroki družbenih pojavov

11

problematičen, predvsem ko gre za feministične in (post)kolonialne teme. V resnici je esencializem, vsaj sofisticirana različica esencializma, pomembna in znanstveno povsem upravičena ontološka doktrina, ki ima prav tako pomembne in upravičene epistemološke implikacije. Prek soočenja z vidnimi kritiki bom predstavil pasti, ki se jim moramo pri zagovoru esencializma izogniti.

Tudi funkcionalne razlage, če so primerno zamejene in natančne, niso a priori in logično sumljive, marveč je iskanje takšnih razlag lahko povsem upravičeno. Štiri sodobne sociološke metateorije bodo posebej ključne pri vseh razpravah, ki sestavljajo knjigo: kritični realizem, analitična sociologija, novi pragmatizem in novi materializem. Te štiri sem izbral, ker so problemi in dileme njihovega proučevanja podobni ali celo enaki, njihove predlagane rešitve pa so tudi dovolj podobne – čeprav si včasih močno nasprotujejo –, da jih je zanimivo primerjati. Nanje sem se osredotočil tudi zato, ker v svetovni sociologiji upravičeno postajajo zelo vidne in vse pomembnejše zadnjih dvajset let in ker so, ironično, v slovenski sociologiji popolnoma ali skoraj popolnoma nepoznane.

Zavoljo lažjega razumevanja in preglednosti v poglavjih, ki sledijo, bom te pristope jedrnato predstavil kar tukaj.

Štiri sodobne sociološke metateorije Analitična sociologija Izraz »analitična sociologija« (AS) je precej star, najverjetneje sega v sredino 20. stoletja.13 V najsplošnejšem smislu ta sociologija temelji na skoraj banalni ideji, da mora raziskovanje potekati prvenstveno s pomočjo abstrakcije in distinkcij, ki omogočajo grajenje pojmovnih sistemov za namen razumevanja in razlaganja družbenih pojavov. Če bi bilo to vse, kar je značilno za AS, bi bila veliko starejša kot 60–70 let, kolikor sicer šteje izraz. Bila bi tako stara, kot je stara disciplina sociologije sama, obenem pa praktično ne bi bilo raziskovalca, ki ne bi sodil v ta pristop. Z izrazom AS bom v knjigi mislil nekaj drugega, konkretnejšega. Gre za določeno vrsto (sodobne) sociologije, ki je začela nastajati kot načrtni projekt ožje skupine sociologov v devetdesetih letih 20. stoletja in izrecno temelji na vsaj štirih ključnih predpostavkah:14 13 Gianluca Manzo, »Analytical Sociology and Its Critics«, European Journal of Sociology 51, št. 1 (2010): 136 [129–170].

14 Eno prvih utemeljitvenih del AS je zbornik Petra Hedströma in Richarda Swedberga (ur.), Social Mechanisms. An Analytical Approach to Social Theory (Cambridge: Cambridge University Press, 1998).

Mikrotemelji_in_makrovzroki_FINAL.indd 11

10.9.2018 10:09:17

12

Tibor Rutar

Prvič, bistvena naloga sociologije je, da ustvari rigorozne [vzročne] razlage družbenih pojavov. Drugič, zelo pozorni moramo biti na mikrotemelje družbenih pojavov – tj. ključno je prepoznati niz želja, prepričanj in priložnosti, ki vplivajo na obnašanje akterjev. To delovanje akterjev, vzeto skupaj, ustvarja družbene pojave. Tretjič, mikrotemelje moramo vzeti kot gradbeni material za izgrajevanje teorij srednjega dosega, ki lahko ustvarijo potencialno preverljive hipoteze. Četrtič, pozorni moramo biti na koherenco argumentov ter jasnost definicij in pisanja.15 Ob tem je treba takoj pripomniti troje. Najprej, če definiramo pristop na tako splošen način, je marsikdo, ki ne uporablja izraza AS ali ga sploh ne pozna, vseeno analitični sociolog. To seveda ni problematično, sporoča pa, da je AS res zelo splošen okvir sociološkega raziskovanja, tudi če ga skušamo nekoliko zamejiti. Ta okvir je pred nekaj desetletji izrecno ubesedila skupinica sociologov, implicitno pa obstaja že dlje časa. Podobno lahko rečemo za t. i. »analitični marksizem«, iz katerega je AS pravzaprav črpala začetni navdih. Ta vrsta marksizma je nastala kot samooklicani skupinski projekt ob koncu sedemdesetih in začetku osemdesetih let 20. stoletja ter tako kot AS temelji na štirih precej splošnih premisah. Zatorej obstaja kar nekaj marksistov, ki zase ne bi rekli, da sodijo v »paradigmo« analitičnega marksizma, a vseeno nenačrtno padejo vanjo, če jo definiramo na običajno predlagani način: 1. Zavezanost običajnim znanstvenim normam pri razvijanju teorije in raziskovanju.16 2. Pomembnost sistematičnega razvijanja pojmov, sploh tistih, ki so v jedru marksistične teorije. To pomeni predvsem skrbno posvečanje pozornosti definicijam pojmov in logični koherenci skupkov medsebojno povezanih pojmov.

3. Ukvarjanje z relativno podrobnim navajanjem korakov v teoretskih argumentih, ki povezujejo pojme …

4. Pomembnost, ki se jo v razlagalnih in normativnih teorijah pripisuje namernemu delovanju posameznikov.17 15 Gambetta v Manzo, »Analytical Sociology and Its Critics«, 138.

16 S tem Erik Wright, čigar definicijo citiram, misli vsaj posredno povezovanje teorije z empirijo, zavračanje kakršnekoli mistične metodologije, kot je »dialektični materializem«, in sprejetje sodobnega filozofskega realizma, kar v grobem pomeni dvoje: iskanje globljih vzročnih mehanizmov, ki so odgovorni za empirične pojave, in epistemološko prepričanje, da človeško opazovanje ni povsem določeno z diskurzi, ki jih uporabljamo pri opisovanju sveta.

17 Erik Olin Wright, Interrogating Inequality: Essays on Class Analysis (London: Verso, 1994), 181–182.

Mikrotemelji_in_makrovzroki_FINAL.indd 12

10.9.2018 10:09:17

Mikrotemelji in makrovzroki družbenih pojavov

13

Druga pripomba, ki jo imam, je, da izrecni predstavniki AS vseeno poudarjajo in zagovarjajo tudi nekaj konkretnejših tez, ki so v navedeni definiciji prisotne zgolj implicitno ali pa sploh ne. Ena takšnih je, da AS nasprotuje pozitivističnemu modelu vzročnih razlag, ki se mu običajno reče nomološko-deduktivni model ali, splošneje, model krovne zakonitosti. Namesto tega zagovarja t. i. »mehanizmični« model, po katerem se družbene pojave razlaga s sklicevanjem na vzročne mehanizme, ki so odgovorni za povezavo med dvema družbenima dogodkoma A in B. Odkritje močne korelacije med A in B ni razlaga, marveč je šele začetni opis stanja, ki potrebuje svojo razlago (»Zakaj in kako – prek česa – A povzroči B?«). To je v močnem nasprotju s pozitivističnim modelom, po katerem razlaga sestoji iz odkrivanja univerzalnih, brezizjemnih vzročnih zakonitosti, na podlagi katerih lahko rečemo, da dogodku A (vedno) sledi dogodek B. Še ena takšnih tez AS je, da morajo biti znanstvene razlage realistične, ne instrumentalistične. To pomeni, da se moramo pri razlaganju sklicevati na dejansko obstoječe, resnične vzroke in pojave, ne zgolj na teoretske konstrukte, ki omogočajo dobre napovedi, tudi če v resnici njihovi nanašalci ne obstajajo. Po AS človeške namere ali pa kapitalistične strukture resnično obstajajo in niso, kot veleva instrumentalizem, zgolj prikladni načini govora o resničnosti, katerih ontološki status je vprašljiv ali ničen.

Tretjič, mikrotemelji, ki so tako poudarjeni v navedeni definiciji AS, lahko pomenijo marsikaj in pravzaprav je v sodobnih razpravah glede njih in njihovega statusa v AS veliko zmede. Princip mikrotemeljev lahko zajema idejo, da družbeni makropojavi ne morejo lastnoročno ustvariti novih družbenih makropojavov, marveč morajo vedno potekati skozi načrtno ali nenačrtno delovanje posameznih človeških akterjev; s tem se strinja oziroma bi se morala strinjati večina sociologov, ki zavrača metodološki holizem.

Lahko pa se nanaša tudi na strožjo, bolj redukcionistično, celo atomistično idejo, po kateri so človeški akterji edini objekt v družbi, ki ima vzročne zmožnosti. AS sprejema prvo, ne drugega. O tem bom podrobneje razpravljal v drugem poglavju.

Skratka, sodobna AS z mehanizmičnim modelom razlaganja kritizira pozitivistični model krovne zakonitosti; v nasprotju z bolj holističnimi sociološkimi paradigmami – kakršen je denimo Althusserjev marksizem ali genealogija oblasti Michela Foucaulta – poudarja pomen (neredukcionističnih) mikrotemeljev; zavezana je filozofskemu realizmu; in nasprotuje obskurantski nagnjenosti velikega dela sociologije. Takšno AS izrecno predstavljajo avtorji, kot so Peter Hedström, Gianluca Manzo, Petri Ylikoski, Peter Bearman,

Mikrotemelji_in_makrovzroki_FINAL.indd 13

10.9.2018 10:09:17

ISBN 978-961-06-0104-3

ISBN 978-961-06-0104-3

MIKROTEMELJI IN MAKROVZROKI DRUŽBENIH POJAVOV SODOBNA SOCIOLOŠKA METATEORIJA

Knjiga v slovenski sociološki prostor prinaša najnovejše mednarodne razprave o temeljih sociologije in jih kritično oceni. S pomočjo štirih sodobnih pristopov – analitične sociologije, kritičnega realizma, novega pragmatizma in novega materializma – odgovarja na vprašanja, kot so: Lahko sociologija, kot je značilno za druge znanosti, podaja vzročne razlage, s katerimi pojasnjujemo pojave? Kaj so vzroki v družbenem svetu, če se strinjamo, da družbene zakonitosti ne obstajajo? Kako natanko deluje vzročnost v družbi? Kakšen je odnos med makro- in mikrodružbenimi pojavi? Kaj sploh so glavni sestavni deli družbe? Mar ni družba le vsota posameznikov, ki jo sestavljajo?

Tibor Rutar

»Kaj je dobra sociologija? ... Kaj je značilno za dobro prakticiranje sociologije nasploh, neodvisno od sociologovega konkretnega polja ali predmeta proučevanja, konkretne paradigme, teorije ali teze, ki jo zagovarja? Z drugimi besedami, kaj je dobra sociološka metateorija?«

Mikrotemelji in makrovzroki družbenih pojavov

Tibor Rutar

Tibor Rutar (1989) je docent za sociologijo na Univerzi v Mariboru in Univerzi v Ljubljani, kjer predava historično sociologijo in sodobno družbeno teorijo. Je avtor treh znanstvenih monografij: Sodobni zagovor historičnega materializma (Sophia, 2016), Od klasične sociologije k mednarodni historični sociologiji (Znanstvena založba FF, 2017) in Mikrotemelji in makrovzroki družbenih pojavov (Znanstvena založba FF, 2018).

O aktualnih socioloških temah piše na blogu www.sociolosko.org.

9 789610 601043

Mikrotemelji_in_makrovzroki_naslovka_2.indd 1

10.9.2018 10:03:00