Militarizem – druga stran globalizacije

Zbirka DELA

Boris Rutar (1965) je diplomiral iz zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Podiplomski študij je nadaljeval na Oddelku za sociologijo FF v Ljubljani, kjer je leta 2002 magistral (Sociološki pogledi na zagotavljanje varnosti družbe v pogojih militarizma; mentor: prof. dr. Avgust Lešnik) in leta 2008 dosegel doktorat znanosti s področja socioloških znanosti (Problemi militarizma v času globalizacije; mentor: prof. ddr. Rudi Rizman, somentorica: prof. dr. Ljubica Jelušič).

Zaposlen je na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije. Poklicno in strokovno se je šolal in izobraževal na ameriških vojaških institucijah: Command and General Staff College (Ft. Leavenworth, 1999), Joint Special Operation University (Hurlburt Field, 2001), Naval Postgraduate School (Monterey, 2001), Peace Operation Institute (Newport, ZDA 2010).

Osrednji predmet njegovega znanstvenega zanimanja je raziskovanje civilno vojaških razmerij v (avtoritarni, totalitarni in demokratični) družbi, v navezavi s sociologijo vojske, vojaško industrijskim kompleksom, kot tudi z globalizacijo, civilno družbo in ideologijo. Rezultate svojih raziskav objavlja v internih (vojaških) publikacijah ter v revijah Anthropos, Družboslovne razprave, Evropski forum (Beograd), Sodobni vojaški izzivi idr.

Boris Rutar

Boris Rutar Militarizem ‒ druga stran globalizacije

Militarizem – druga stran globalizacije

13 EUR ISBN ISBN 978-961-237-549-2 978-961-237-549-2

9 789612 375492

Boris Rutar Militarizem – druga stran globalizacije

Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Oddelek za sociologijo Katedra za občo sociologijo Ljubljana, 2012

— Spremna beseda Rudi Rizman

7

— Predgovor

11

— 1. Uvod

15

— 2. Problematika militarizma v času globalizacije

21

24 27

2.1. Kako raziskovati militarizem in globalizacijo 2.2. Predstavitev pojmov

— 3. Družbeni koncepti zagotavljanja varnosti – pogled v zgodovino

31

3.1. Ideal miru, svobode in proste trgovine

Liberalni pogled na državo 42 Mir in varnost v okviru liberalizma 43 Vojaški liberalizem 44 3.2. Ideal države in nacije 45 Nacionalistični pogled na državo 46 Vojna in država v okviru nacionalizma 48 Vojaški konservativizem 39

40

— 4. Razprave o militarizmu

51

63 64 56

60

4.1. Do druge svetovne vojne 4.2. Po drugi svetovni vojni 4.3. Antropološki značaj militarizma 4.4. Kulturni kompleks kot sestavni del militarizma

— 5. Klasični militarizem – kritična analiza

69

75 77 79 81 72

74

5.1.

5.2.

5.3.

5.4.

5.5.

5.6.

Vojna kot sredstvo v mednarodnih odnosih Moč vojske znotraj družbenih razmerij Zloraba družbenih resursov Vpliv vojaškega duha na družbo Sociološki pogoji militarizma Sklep

3

87

— 6. Čas globalizacije in njene posledice

93

95

102 107 100 101

6.1. Vzpon nenadzorovanega kapitalizma 6.2. Globalna družba tveganja 6.3. Nove identitete 6.4. Nove oblike vojaških groženj 6.5. Spremenjena vloga države 6.6. Spremenjen pogled na varnost

— 7. Globalizacija in mir

111

7.1.

7.2.

119 7.3.

122 7.4.

124 125 126 126 127 7.5.

114 117

Približevanje Vzhoda in Zahoda Teorija modernizacije Vloga vojske pri modernizaciji Teorija o demokratičnem miru (Democratic Peace Theory) Politična struktura Politična kultura Mednarodna skupnost Ekonomija Kritika teorije o demokratičnem miru

— 8. Temna stran globalizacije

133

140 136 138

8.1. Najprej kapitalizem, potem demokracija 8.2. Etnonacionalizem 8.3. »Free Trade« imperializem

— 9. Globalizacija in militarizem

145

9.1.

9.2.

153 156 161 9.3.

164 9.4.

168 9.5.

173 9.6.

175 179 182 184 9.7.

147

149

Spremenjene okoliščine ‒ nove vojne Nova vloga vojaške organizacije v mednarodnih odnosih Legitimnost vojaške organizacije Nove naloge vojaške organizacije Nove možnosti vpliva vojaške organizacije Pomen vojaško-industrijskega kompleksa »Esprit de corp« po novem Družbeni pogoji novega militarizma Asimetričnost sodobnega nasprotnika kot nova ideologija Zveza ali koalicija? Pomen nove podporne strukture Spektakel vojne kot sodobna medijska podpora Novi militarizem (vojaki brez lastne države)

4

— 10. Postmilitarizem

189

197 198 193

195

10.1.

10.2.

10.3.

10.4.

Mirovni projekti Nova moralna drža – kozmopolitizem Multituda – nova družbena pogodba Velikodušnost kot protiutež negativnim učinkom globalizacije

— 11. Sklepne misli

203

— Abstract

209

— Literatura

213

— Imensko in pojmovno kazalo

221

5

Spremna beseda

Delo dr. Borisa Rutarja obravnava nadvse družbeno aktualno (tako v globalnem kot tudi v nacionalnem pomenu) in teoretično relevantno vprašanje. V njem se ne posveča le nizanju definicij družbenega pojava militarizma ali kritični analizi dosedanjih raziskovalnih naporov na tem področju, temveč izpostavljeno obravnava vprašanje militarizma v globaliziranem svetu, pri čemer se opira na njegove najbolj prepričljive obravnave v sodobni literaturi s tega področja. Kontekst raziskovanja je avtor navezal na najnovejši čas, ko je z nastopom konca hladne vojne nemajhno število sicer uglednih družboslovcev napovedalo nastajanje postmilitariziranega sveta. Za razliko od utopičnih in ne realnih pričakovanj je dr. Boris Rutar prepoznal zgodovinsko prilagodljivost militarizma, predvsem dejstvo, da ta v novih geopolitičnih razmerah spreminja svojo dosedanjo pojavno obliko, pri čemer so mu bili v zadnjem času v oporo intenzivni procesi globalizacije ter še posebej po 11. septembru leta 2001 vodena »ameriška vojna proti terorizmu«.

Avtorjeva izhodiščna trditev se opira na razliko med klasičnim in kompleksnim oziroma »globalizacijsko« (in)formiranim sodobnim militarizmom. Ker pa je globalizacija sprožila tudi optimistična pričakovanja v civilni družbi, ne presenečajo tudi tehtni alternativni premisleki o možnostih, da dobijo v prihodnosti priložnost tudi postmilitaristične alternative. V obzorju take obravnave militarizma je pisec glede na spremenjeno naravo vojne in vojskovanja v razmerah globalizacije postavil hipotezo, da ima današnji pojav militarizma več skupnega s klasičnim imperializmom, kot s klasičnim nacionalizmom. Pri tem dodajmo, da v metodološkem pogledu delo zavzame kritično stališče do tistih opredelitev militarizma, ki so preveč splošne in zaradi tega bolehajo na primanjkljaju konkretne uporabnosti. Tu pisec z dobrim razlogom opozarja na prednosti interdisciplinarnega pristopa, ki lahko prispeva k večji analitični in z njo spoznavni vrednosti raziskovanja na tako občutljivem področju, kot je to militarizem.

7

Delo razčlenjuje glavne družbene procese v času vladavine klasičnega militarizma, pri čemer je težišče na predstavitvi temeljnih družbenih konceptov z varnostnega področja. Pri tem je govora o idealu liberalizma, ki izhaja na eni strani iz individualne svobode ter proste trgovine, in na drugi strani iz republikanskega ideala avtoritarne države v funkciji interesov oblastnih elit. V ta začrtani okvir se nazadnje uvršča tudi podrobno osvetljevanje družbenih in političnih okvirov, ki spremljajo razprave o militarizmu. Poseben poudarek je namenjen obravnavi posledic, ki jih za družbo in politiko predstavljajo aktualni globalni procesi. Tu so si posebno omembo zaslužila sistematična razmišljanja v zvezi s teorijo o demokratičnem miru, kot tudi prepričljive kritike, ki so bile naslovljene nanjo. Posebej je treba opozoriti na avtorjev pregleden oris teoretičnih osvetlitev postmilitarizma, ki ga avtor naveže na širšo globalizacijsko paradigmo, vendar kot taka ne napoveduje samodejnega kvalitativnega preskoka v novo varnostno paradigmo.

Posebno vrednost v zvezi s potencialnimi mirovnimi procesi ima oris naslednjih socioloških scenarijev: (1) mirovni projekti; (2) kozmopolitizem kot nova moralna drža; (3) multituda kot nova družbena pogodba; in (4) velikodušnost kot protiutež negativnim učinkom globalizacije.

Mirovni procesi so seveda povezani z dolgotrajnimi procesi, ki zahtevajo od njihovih protagonistov strukturne družbene spremembe. Avtor upravičeno izpostavlja kozmopolitizem, ki za razliko od mirovniških projektov predstavlja realno alternativo »novim vojnam«, ki kot take niso zmožne zagotavljati stanovitne varnosti. Med bolj prepričljivimi opcijami kozmopolitizma avtor omenja predvsem tisto, ki zagotavlja proizvajanje politične sinergije, črpajoče iz globalne civilne družbe, mreže mednarodnih nevladnih organizacij (NGO) ter množičnega angažiranja na strani univerzalnih človekovih pravic. Tako opredeljena kozmopolitska paradigma v navezavi na multikulturalizem zagotavlja »neodvisno, univerzalno, individualno in egalitarno« delovanje in kot taka napoveduje globalni civilizacijski proces, v katerem so svetovni centri moči prisiljeni sklepati nove družbene pogodbe z globalno civilno družbo.

Med ključne oziroma najbolj relevantne ugotovitve dela dr. Borisa Rutarja uvrščamo njegovo konfrontacijo koncepta nacionalne varnosti s konceptom kompleksne družbene varnosti. Za razliko od prve, ki koncentrira svoje zagotavljanje okoli vojaške moči države, organiziranega nasilja in ideologije zunanjega sovražnika, je družbena varnost namenjena zaščiti in dobrobiti državljanov ter družbenemu dobremu. V kontekstu prevladujoče neoliberalistične korporativnosti je bila država prikrajšana pri urejanju kritičnih ekonomskih problemov, kar je imelo za posledico tudi povečevanje nacionalne varnosti kot take na račun družbene varnosti.

8

Avtor je prepričljivo umestil in analiziral vprašanje militarizma v tako zarisani kontekst, pri čemer pa se še zdaleč ni zanesel na poenostavljene ideološke vzorce razumevanja varnosti v obstoječem mednarodnem sistemu nacionalnih držav. Za to se mu je zdelo potrebno opozoriti na tveganost umeščanja transformacijskih procesov državnih varnostnih struktur v polje odvijajoče se globalizacije. V tem primeru je zagotavljanje varnosti prepuščeno agensu države, medtem ko postane gospodarska logika ujetnik nadnacionalnih struktur. Vendar je, glede na ambivalentno naravo globalizacije, avtor obravnavanega dela v nadaljevanju uzrl tudi tiste pozitivne učinke globalizacije na militarizem, ki krepijo upanje, da ta ni večna usoda človeštva in njegovih posamičnih državnih sistemov.

Na koncu je mogoče samo pritrditi oceni, da gre za izvirno delo ne le zaradi družbene relevantnosti in aktualnosti obravnavanega problema, temveč tudi zaradi korektno izpeljanih postopkov dokazovanja in dejstva, da se avtor ni izogibal obsežnemu dokazovanju v primerih, ko je to zahtevala kompleksnost posameznega problema ali teoretske argumentacije. Pri tem je potrebno podčrtati ugotovitev mojega univerzitetnega kolega profesorja Avgusta Lešnika, da obravnavano delo potrjuje dejstvo, da je dr. Boris Rutar pri svojih teoretskih izvajanjih koristno uporabil znanja, pridobljena na usposabljanjih ter poklicnem delu na domačih in tujih vojaških ustanovah. Prav tako pa je potrebno omeniti interdisciplinarno (sociologija, politologija, civilno-vojaška spoznanja idr.) razsežnost, ki vsebuje tisto izvirnost, ki dokazuje njegovo odličnost tudi v mednarodnem prostoru ter mu odpira pot do številnih teoretičnih in aplikativnih spoznanj, ki prispevajo k nadaljnji akumulaciji znanja s področja sociologije militarizma. prof. ddr. Rudi Rizman

9

Predgovor

11

Militarizem – druga stran globalizacije

Militarizem je pojem, ki se v javnem diskurzu pojavlja občasno in se z njim običajno označuje stanje v družbi, v kateri prevladuje vojaška organizacija oziroma vse, kar je povezano z njo; ustroj, razmišljanje, obnašanje ipd. V najbolj blagi različici je mišljena vsakršna uniformiranost dejanj in ravnanj ljudi, v skrajni različici pa se militarizem zelo približa, če ne celo zlije s političnim totalitarizmom. Vmes se porajajo vprašanja o relevantnosti in upravičenosti uporabe pojma v določenem obdobju, argumentacije v prid uporabe, oziroma zakaj se v določenih obdobjih pojem pogosteje uporablja, v drugih pa sploh ne. Eno takšnih obdobij, ko se pojem militarizma za etiketiranje ravnanj oblasti in institucij ali za raziskovanje globljih družbenih vzrokov ne uporablja, je prav čas globalizacije, v katerem živimo. Kljub temu, da se v obdobju globalizacije, kot ga pojmujemo, torej od padca berlinskega zidu do danes, dogajajo številne vojne, da se vlaganje v vojaški (in paravojaški) aparat stopnjuje ter je komercializacija vojaških tem in retorike na vrhuncu, se o militarizmu v javnem diskurzu tako rekoč ne govori. Vprašanje je, ali gre pri tem za pojmovanje militarizma kot arhetipa, ki je za razumevanje sodobnih globalizacijskih trendov neprimeren, oziroma ali ima globalizacija svojevrsten ekvivalent militarizma, ki ga je treba šele podrobneje raziskati?

Tematika te knjige je bila predmet mojega raziskovanja tako na magistrskem kot doktorskem študiju na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V magistrskem delu sem se osredotočil na zgodovinske okoliščine obravnavanja militarizma, natančneje od vpeljave pojma v javni diskurz (do obdobja hladne vojne), v doktorskem pa sem se posvetil obravnavi militarizma v času globalizacije. Spodbudo za znanstveno raziskovanje sem dobil najprej od svojih mentorjev, prof. A. Lešnika in prof. R. Rizmana, sam pa sem bil tudi poklicno zainteresiran za raziskovanje tovrstne problematike. Čeprav se je na prvi pogled zdelo, da je militarizem povsem preživet pojem, sem v letih raziskovanja ugotovil njegovo relevantnost tudi v sodobnem času. Zgodovinske okoliščine so namreč pogojevale uveljavitev t. i. klasičnega militarizma, tj. znanstveno obravnavo družbenega pojava tudi na podlagi empirično merljivih kazalnikov (npr. količina orožja), vprašanje pa je, ali ti mehanizmi še veljajo v času globalizacije. Z drugimi besedami, ta knjiga se ukvarja s problematiko politično vojaškega vidika globalizacije, ki je v sodobnem javnem diskurzu zanemarjen, saj se globalizacija v najslabšem primeru prikazuje kot benevolenten proces, v najboljšem pa kot povsem pozitiven trend, ki bo izničil antagonizme preteklosti. Vendar ima globalizacija tudi nekatere temne strani in ena takih je tudi možnost militarizacije družbe. Kot bomo ugotovili v nadaljevanju, je temeljna razlika pri obravnavi klasičnega in globalizacijskega

13

Boris Rutar

militarizma v nosilcu identitete družbenega dogajanja. Tako je klasični militarizem vezan na nacionalno državo, vpeto v mednarodni sistem nacionalnih držav in njihov antagonizem, globalizacijski pa je ločen od nacionalne države in njene moči. Akterji globalizacije namreč niso nacionalne države, prej obratno, teritorialna moč in suvereno odločanje (še posebej na področju gospodarske politike) nacionalne države postane žrtev globalizacijskih procesov. Tudi, ali predvsem, vojaška organizacija kot eden glavnih stebrov nacionalne države in generator klasičnega militarizma v času globalizacije spremeni svojo vlogo in se, namesto da bi bila branilec teritorialne suverenosti, prelevi v branilca interesov, predvsem interesov ekonomske globalizacije.

O tem bo govora v tej knjigi, nastali na podlagi doktorske disertacije, ki sem jo zagovarjal na Oddelku za sociologijo aprila 2008. Istega leta septembra se je začela t. i. dolžniška kriza, ki je predvsem v evropskih državah postala glavna medijska, politična in siceršnja preokupacija.

Vzroke za nastanek dolžniške krize gre iskati v procesih, ki so se zgodili pred njo in ki so države in družbe pripeljali vanjo. Upam, da bo naključnemu bralcu knjiga pomagala osvetliti procese, ki zaznamujejo čas globalizacije.

Seveda ta knjiga, še manj pa predhodno študijsko raziskovanje, ne bi moglo obroditi sadov, če ne bi bil ves ta čas deležen izdatne podpore svojih učiteljev in mentorjev. Posebno zahvalo bi rad izkazal svojemu mentorju na doktorskem študiju prof. ddr. Rudiju Rizmanu ter somentorici prof. dr. Ljubici Jelušič ter mentorju na magistrskem študiju prof. dr. Avgustu Lešniku. Zahvala gre tudi Katedri za občo sociologijo na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete in še mnogim drugim, ki so mi pomagali pri študiju in raziskovanju. Vsaka akademska pot študenta je dokaj dolga in polna strmin in brez pomoči prof. ddr. R. Rizmana in prof. dr. A. Lešnika bi bila moja akademska pot videti še posebej dolga in precej strma. Z njuno pomočjo sem lažje premagoval vse daljave in strmine, ob tem pa sta mi z lastnim zgledom tudi pomagala absorbirati bistveno sestavino akademskega poslanstva – nesebično in odgovorno širiti polje znanja in razumevanja.

Boris Rutar V Divači, oktobra 2012

14

Zbirka DELA

Boris Rutar (1965) je diplomiral iz zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Podiplomski študij je nadaljeval na Oddelku za sociologijo FF v Ljubljani, kjer je leta 2002 magistral (Sociološki pogledi na zagotavljanje varnosti družbe v pogojih militarizma; mentor: prof. dr. Avgust Lešnik) in leta 2008 dosegel doktorat znanosti s področja socioloških znanosti (Problemi militarizma v času globalizacije; mentor: prof. ddr. Rudi Rizman, somentorica: prof. dr. Ljubica Jelušič).

Zaposlen je na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije. Poklicno in strokovno se je šolal in izobraževal na ameriških vojaških institucijah: Command and General Staff College (Ft. Leavenworth, 1999), Joint Special Operation University (Hurlburt Field, 2001), Naval Postgraduate School (Monterey, 2001), Peace Operation Institute (Newport, ZDA 2010).

Osrednji predmet njegovega znanstvenega zanimanja je raziskovanje civilno vojaških razmerij v (avtoritarni, totalitarni in demokratični) družbi, v navezavi s sociologijo vojske, vojaško industrijskim kompleksom, kot tudi z globalizacijo, civilno družbo in ideologijo. Rezultate svojih raziskav objavlja v internih (vojaških) publikacijah ter v revijah Anthropos, Družboslovne razprave, Evropski forum (Beograd), Sodobni vojaški izzivi idr.

Boris Rutar

Boris Rutar Militarizem ‒ druga stran globalizacije

Militarizem – druga stran globalizacije

13 EUR ISBN ISBN 978-961-237-549-2 978-961-237-549-2

9 789612 375492