"Nismo vaši!": Antinacionalizem v povojnem Sarajevu by Znanstvena zalozba FF

ISBN 978-961-237-552-2

9 789612 375522

»N ismo vaši!«

Antinacionalizem v povojnem Sarajevu

Alenka Bartulović

(iz recenzije, Mitja Velikonja)

Alenka Bartulović: »Nismo vaši!«: Antinacionalizem v povojnem Sarajevu

“Pričujoča monografija ni le zgledno napravljena znanstvena študija, ampak ena prvih družboslovnih oziroma humanističnih raziskav postjugoslovanske stvarnosti, ki se ne izčrpa zgolj v analizi stanja, ampak s svojo širino, inovativnostjo in inspirativnostjo ponuja možnosti konkretnih subverzivnih, emancipatornih in participativnih angažmajev za preseganje sedanjega stanja.”

Ljubljana 2013

Alenka Bartulović

»Nismo vaši!« Antinacionalizem v povojnem Sarajevu

Ljubljana 2013

Alenka Bartulović, »Nismo vaši!«: Antinacionalizem v povojnem Sarajevu Zbirka: Zupaničeva knjižnica, št. 35 Lektorica: Marjeta Žebovec Lektorica angleškega povzetka: Maja Škoro Tehnični urednici zbirke: Neža Mrevlje in Katarina Župevc Uredniški odbor zbirke: Mojca Bele, Jože Hudales, Božidar Jezernik, Boštjan Kravanja, Mirjam Mencej, Rajko Muršič, Jaka Repič Fotografija na naslovnici: Feđa Smoljan Recenzenta: Božidar Jezernik, Mitja Velikonja © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2013. Vse pravice pridržane.

Brez pisnega dovoljenja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, dajanje na voljo javnosti (internet), predelava ali vsaka druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Odstranitev tega podatka je kazniva.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Za založbo: Andrej Černe, dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Ljubljana, 2013 Naklada: 300 izvodov Zasnova zbirke: Mojca Turk Oblikovanje in priprava za tisk: Jure Preglau Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Cena: 29,90 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 572.027(497.6) 323.1(497.6) 39:316(497.6) BARTULOVIĆ, Alenka "Nismo vaši!" : antinacionalizem v povojnem Sarajevu / Alenka Bartulović. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013. - (Zupaničeva knjižnica ; št. 35) ISBN 978-961-237-552-2 264310272

Kazalo

9 11

Predgovor Uvod: Naproti alternativnim pogledom Ekskurz o uporniških diskurzivnih praksah

16 19

30 34

Poti do terena ter pojasnitev metodoloških adaptacij: Čemu zatekanje k znanemu in spopadanje z epistemološko preganjavico? Terminološke zagate Naproti poglavjem

Navduševanje nad uporom in odpor do upora Upor je vse in nič ni upor: Prek romantizacije, fetišizacije in

konstrukcije podrejenosti do verižnega moraliziranja Upor: Skozi kritike do uporabnosti

58 68

V okovih skrajnosti: Breme komunitarističnih pogledov Na razpotju med sovraštvom in idilo

99 106 116

131

Pogledi na Bosno in Hercegovino: Stiki in razhajanja perspektiv Samopercepcije: Jugoslovanska in bosansko-hercegovska perspektiva

Komšiluk kot poligon potrjevanja in kapitulacije komunitarističnih pogledov

Komšiluk v časovnih vrtincih O tegobah portretiranja identifikacijskih procesov Prikrita simbioza: Med Nami in Drugimi

136 140 143 149

159

164

173

Bosna in Hercegovina skozi zunanje etnološke/antropološke objektive Primerjava pogledov: Bosna in Hercegovina »med Vzhodom in Zahodom« Od mozaikov do križišč in nazaj k mozaikom: Življenje, obremenjeno z metaforami

Za narodov blagor: O pasteh nacionalne kulture Identifikacije v (po)vojnem obroču Identitetna ujetost v »ideologije preteklosti«: Obtožujoči pripisi »etničnega nacionalizma« »Tranzicijska moč delovanja« kot dodatna ovira na poti k razumevanju povojnih identifikacij O uporništvu »pohlevnih«

183

Strategije upora proti obstoječi hierarhiji identitet: (Ne)ozaveščene antinacionalistične diskurzivne prakse Nacionalizem kot uničevalec?: Identifikacijski procesi v obroču

190 209 220

231 237

246 250

245

občutja izgube in družbene kritike Od problema do problematičnega sistema »To je država, kakršno si lahko le želiš!«: Diskurz o neobstoječi državi »Ujeti subjekt« ali kako konstitutivni narodi ubijajo individualnost in svobodo »Sem pomlad, mene ni!« Umik in mreženje

Antagonistične simbioze: Sarajevski identifikacijski vozli »Živim v rahmetli Sarajevu!«: Naracije o izgubljenem mestu

Ko »privatno« postaja »javno«: Sarajevo kot prizorišče (islamskega) »religijskega (pre)poroda«

262 266

277 281 286 293 302 308 316

323 335 349

Jezik in govor v procesih desekularizacije in nacionalizacije Pozivi k vnovični sekularizaciji: Sekularizacija kot osvoboditev časa

»Ko se kmet prebije do asfalta!«: Urbano-ruralna dihotomija kot dejavnik lokalne identifikacije

O persistentnosti prepada Povojna »okupacija mesta« »Invazija nekulture«: Boj okusov »Preveč racionalna, da bi bila nacionalna«: Kriza vrednot kot posledica pripisane preproščine »polruralnega Drugega« Aktivistične obsodbe apatičnosti: Politično- družbena kritika in angažiranost kot temelj sarajevske identitete Kritika sodobnega Sarajeva kot prizorišče lokalne identifikacije

»Nihče me ne more prepričati, da ne obstajam!«: O Bosancih in novodobnem bosanskohercegovskem patriotizmu Zagovor bosansko-hercegovske državljanske identitete

Ali obstaja bosansko-hercegovska kultura?

361

Prekletstvo »bosanske mentalitete« Hibridnost kot specifika: Bosansko-hercegovska

374

379

391 401 441 449

Sklepno razmišljanje Citirane reference Stvarno in imensko kazalo Summary

358

»avtentična hibridnost« Insert o strateški identifikaciji: (Ob)računa(va)nje z nacionalnim ključem Humorne strategije antinacionalističnega upora: (O)smešenje notranjih nacionalizmov

Kazalo slikovnega materiala 193 193 194 194 195 195 196 196 197 198 198 199 200 200 201 202 203

203 204 205 206 207 208

Fotografija 1: Sodobni poskusi »rehabilitacije« komšiluka. Fotografija 2: Sarajevski grafit. Fotografija 3: Spomenik mednarodni skupnosti: Ikar konzerva. Fotografija 4: Pokret Dosta! na sarajevskih ulicah: grafit. Fotografija 5: Pokret Dosta! na sarajevskih ulicah: grafit. Fotografija 6: Plakat Pokreta Dosta!. Fotografija 7: Sarajevski protesti. Fotografija 8: Josip Broz Tito na sarajevskih protestih. Fotografija 9: Poziv na protest objavljen v časopisu BH Dani. Fotografija 10: Kritika »nacionalnega ključa«: Novi poklici v BiH. Fotografija 11: Kritika omejenih identitetnih izbir. Fotografija 12: Stripovska kritika desekularizacije Sarajeva. Fotografija 13: Ironizacija reislamizacije bosansko-hercegovske družbe. Fotografija 14: Plakat skupine S.N.O.B.: Jazz festival. Fotografija 15: Stripovski kometar poskusa izgona dedka Mraza iz sarajevskih vrtcev. Fotografija 16: Pozivi na praznovanje bajrama v sarajevskih diskotekah. Fotografija 17: Kritika ruralizacije mesta v grafično-oblikovalskih rešitvah skupine S.N.O.B.: O ruralno-urbani zmešnjavi. Fotografija 18: Kritika ruralizacije mesta v grafično-oblikovalskih rešitvah skupine S.N.O.B.: Papak ne sodi v mesto. Fotografija 19: Urbano-ruralna dihotomija: Humorna predvidevanja pred popisom prebivalstva v BiH 2013. Fotografija 20: Osrednje sarajevske tegobe v stripu. Fotografija 21: Građani brane Sarajevo. Fotografija 22: Nalepka »Bosanka«: orodje strateške esencializacije identitete. Fotografija 23: Rdeči kartoni za politike.

Predgovor

Pričujoča monografija je predelana doktorska disertacija, ki sem jo pripravljala na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v okviru raziskovalnega usposabljanja mladih raziskovalcev. Tema disertacije se je rodila iz globokega razočaranja nad dominantnimi reprezentacijami povojnega bosansko-hercegovskega in sarajevskega življenja, vsilila se je nekako kar sama od sebe, seveda z izdatno pomočjo prebivalcev Sarajeva, ki so s svojimi dejanji in besedami skozi leta potrjevali tudi moje – danes že malenkost omajano – (politično) prepričanje. Še danes močno verjamem, da je morala »antinacionalistična sarajevska zgodba« priti na plan. In četudi je to prepričanje v meni tlelo že od začetka podiplomskega izobraževanja, sem se le negotovo podajala v brzice, ki so me nosile v začrtani smeri. Dilemo je s svojim komentarjem delno razrešil kolega Andre Gingrich. Na enem izmed MESS-ovskih simpozijskih ležerno-produktivnih posedanj me je brez kančka pokroviteljstva opozoril, da je pisanje doktorata skrajno mukotrpno in težaško delo, ki ga lahko olajša le močno prepričanje, da s svojimi izsledki posreduješ manjkajoče informacije, ki jih osebno in čustveno dojemaš kot bistvene. Torej: čeprav sem si z izborom teme očitno bistveno olajšala delo, si ne morem predstavljati, kako bi lahko bil proces pisanja pričujočih vrstic še težji. Brez podpore številnih posameznikov kljub trudu ne bi zmogla zbrati toliko moči in energije, da v zastavljenem, neusmiljenem roku končam doktorski projekt, ki je več kot štiri leta z menoj popotoval in očitajoče zrl v vsako skodelico kave. Proces pisanja tega dela so spremljali, zaznamovali ter bogatili mnogi. Za vse dragocene prispevke se jim iz srca zahvaljujem, za spodrsljaje, zmote, pomanjkljivosti in morebitne napačne interpretacije pa nosim vso odgovornost sama. Naj se najprej zahvalim Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije za financiranje raziskovalnega dela in doktorskega študija ter sodelavkam in sodelavcem Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo za kreativno delovno okolje. Hvaležna sem mentorju Božidarju Jezerniku 9

za zaupanje, opogumljanje, potrpežljivost, skrb in številne neprecenljive nasvete. Bojanu Baskarju in Stefu Jansenu se toplo zahvaljujem za živahne in nadvse produktivne diskusije, koristne napotke in prave besede ob pravem času. Hvala natančnim in utemeljeno kritičnim bralcem Bojanu Baskarju, Evi Batista, Jaku Repiču, Lidiji Sovi in Danu Podjedu za kolegialno pomoč, saj so se uspešno prebili skozi nekatera poglavja pričujočega teksta. Zahvala gre tudi Andreji Mesarič, ki si je vzela čas za poglobljeno prebiranje sedmega poglavja, čeprav so tudi njo preganjale prazne strani. Brez Sarajevčank in Sarajevčanov, ki so z menoj nesebično delili del svojih življenj in razmišljanj, besedila seveda ne bi bilo. Zavedam se, da se z nekaterimi mojimi interpretacijami ne bi strinjali, zato me v prihodnosti pričakuje nadaljevanje pričetih dialogov, ki se jih, moram priznati, neznansko veselim. Terenska raziskava je bila nedvomno eden izmed najlepših in najprijetnejših segmentov doktorskega projekta. Za lepo terensko izkušnjo vso odgovornost nosijo moji sarajevski prijatelji, nekdanji in začasni »terenski« sosedje ter novi znanci. Hvala vsem mojim prijateljem in prijateljicam v Ljubljani, Sarajevu in Londonu, ki so mi stali ob strani tudi takrat, ko nisem bila najboljša družba, in ki so se z menoj iskreno veselili zapisane zadnje pike. Še posebej se zahvaljujem Ognjenu Tvrtkoviću, ki mi je za nekaj mesecev posodil svoje domovanje v Sarajevu ter Lidiji Sovi, saj je zaradi svoje neskončne empatije znova sprejela največji odmerek mojih tarnanj in dilem. Prav posebna zahvala gre Emirju Pašanoviću za pomoč, skrbno potrpežljivost, potrebne injekcije pragmatičnosti, spodbudo, ljubezen ter objeme, ko so bili ti najbolj potrebni. Hvaležna sem tudi bratu Valeriju, ki se je strumno soočal z urejanjem besedila v sprejemljivo formo in me s svojim bratskim drezajočim vprašanjem: »Pa, a nisi to že napisala?« močno spodbujal, da mu nekoč končno odgovorim pritrdilno. Iskrena hvala tudi Marjeti Žebovec za udarniško lektorsko akcijo, Filipu Androniku za »sposojene« stripe, Feđi Smoljanu za krasno fotografijo, ki krasi naslovnico, Urbanu Logarju pa za čudovito zvezdnato nebo ob pripravi knjige za tisk. Da sem prestala ta trdi boj, gre največja zahvala mojima staršema. Z ljubečo podporo sta sprejemala moje samoobsodbe in se skupaj z menoj radostila srečnih trenutkov. Mami se zahvaljujem tudi za iskanje nedoslednosti v besedilu, a tudi za vse tiste škatle dobrot, ko mi je zmanjkovalo časa za kuharske podvige, tati pa za vse modrosti, zgodbe in humorne epizode, ki so tudi v najhujših momentih obupa pri meni izvabile nasmeh. Ob koncu moram poudariti, da pričujoča monografija ne bi izšla, če ne bi bilo močne spodbude Mitje Velikonje, ki je bolj kot kdorkoli verjel, da si pričujoča knjiga zasluži objavo. Njegovo neizmerno zaupanje in velikodušen angažma sta skupaj s finančno podporo Znanstvenoraziskovalnega inštituta Filozofske fakultete in Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF pospremila doktorsko disertacijo iz varnega zavetja prašnih polic med bralce. Iz srca hvala. 10

Uvod:

Naproti alternativnim pogledom Bosanec, katolik, Hrvat – moj ded nikoli ni vedel, kaj je bolj od te trojice; ampak ni bistveno, da tega ni vedel, ampak to, da mu tega ni bilo treba vedeti. Bil je preprosto vse troje. Zdaj, ko že trideset let leži na starem varcarskem pokopališču, ne sodi niti v manjšino niti v večino. Zdi se, da si danes lahko – samosvoj – samo še tam. (Lovrenović 2008: 19)

Če na samem začetku le na hitro popraskamo po površini dogajanja v državah nekdanje Jugoslavije od devetdesetih let dvajsetega stoletja dalje, se bodo besede Roberta Haydna, da obstaja nevarnost, da bo »totalizirajoča socialistična država /…/ nadomeščena s totalizirajočo nacionalno(listično)« (1994: 168), nemara pokazale kot povsem utemeljene. Navsezadnje ne gre zgolj za opažanje zunanjih opazovalcev, ki so pogosto brezobzirno obtoženi nerazumevanja, temveč tudi »domačih« znanstvenikov in mislecev. Raziskovalci, pisci in novinarji so nemalokrat obremenjeni s pozicijo domnevne balkanske manjvrednosti, ki temelji na negativnih percepcijah »epske bojevniške kulture«, predvsem pa črpajo svoje argumente iz primerjave z domnevno bolj zrelimi, »zares« demokratičnimi družbami. Njihovi pogledi so mestoma začinjeni s samoorientalizirajočimi prijemi, ki so plod prepleta uvoženih in podedovanih predstav, močno vpetih v boleče nezadovoljstvo s trenutnim življenjem v okviru sodobne Bosne in Hercegovine. Tako Ugo Vlaisavljević (2007b: 154) pozablja, da je nasilje pravzaprav konstitutivni del večine mitov o izvoru družbenih svetov, a pogosto tudi začetna točka, iz katere se porajajo uradne zgodovine (Kralj 2008: 23, 25), ter razočarano trdi, da je Balkan in z njim seveda tudi Bosna in Hercegovina nesrečen prostor v katerem je vsaka ideologija, vsaka zamenjava političnega režima, vsaka nova književnost, vsaka nova zgodovina, napisana začenši s prelomnim dogodkom

zadnje vojne. Vse spremembe /…/, tako imenovani epistemološki kulturni rezi, so tu zaznamovani z vojnami. /…/ Obstaja globoka resnica, ki jo moramo pokazati, in sicer ta, da se tu vojne vedno zgodijo kot velike revolucije. Današnji etnonacionalizem v celoti živi zaradi zadnjih lokalnih vojn.

Občutje radikalnega reza ni zgolj val navdiha za intelektualne razprave, temveč je strukturiranje posameznikove naracije v odsotnosti oprijemljivih točk zamejeno s prislovnimi določili »pred« vojno in »po« vojni (oziroma »sedaj«), ki so postali pomemben števec časa na domala celotnem območju nekdanje Jugoslavije, tudi in mogoče celo najbolj izrazito prav v Bosni in Hercegovini. Individualne avtobiografske zgodbe, pripovedi o intimnih doživljajskih izkušnjah, so vselej uprizorjene na odru, katerega kulise so zgrajene iz pretresljivega kolektivnega, a vselej individualiziranega doživetja oziroma dogodka, ki je jugoslovanske čase in življenje »prej« nadomestil s precej drugačno sodobno realnostjo (prim. Jansen 2005a: 12–3). Četudi gre za radikalen prelom, mu ne uspeva kratko malo povsem odplaviti usedline preteklosti; navsezadnje so prav etnografske raziskave nemalokrat obračunale z redukcionističnimi razlagami, ki iščejo zgolj pričakovane regularnosti, s tem pa so demonstrativno pokazale na trmaste stalnice in včasih komaj zaznavne kontinuitete med tako imenovanimi socialističnimi in postsocialističnimi družbami (glej Berdahl 2000). Kljub sunkoviti dekonstrukciji »predvojnega« obstoječega sveta (glej Maček 2000; Kolind 2008) in sočasne agresivne nacionalizacije bosansko-hercegovskega družbenega prostora so bili odtisi tovrstnih dogajanj nekoliko upočasnjeni, ko govorimo o njihovem vdoru v življenje posameznikov; kajti ti niso povsem zaslepljeno sprejeli novih razlag, idej, norm, ideoloških retoričnih akrobacij, temveč so skozi čutenje, izkušnje in lastne (bolj ali manj reflektirane in ozaveščene) premisleke izumljali heterogene odzive na trenutne politične zasuke (Maček 2000: 25–6).1 Tudi v (po)vojnem in postsocialističnem bosansko-hercegovskem tesnobnem kontekstu je posameznikova svobodna volja muhasta in nepredvidljiva.2 V pričujočem besedilu želim slediti prav tej nepredvidljivi komponenti posameznikove identifikacije, ki se izrisuje v sarajevskem povojnem kontekstu. Namreč, četudi je poenostavljanje naš večni, nadležni sopotnik, ki omogoča lažjo orientacijo, ga ni treba zavestno zvabiti na pot; nacionalno 12

1. Ivana Maček ta proces opisuje kot negotiating normality (2000: 25), ki je težko prevedljiv v slovenski jezik, saj gre za proces, ki je dinamični splet pogajanj, dogovarjanj ter spopadov in bojev (glej Muršič 2000b: 23), skozi katerega se na novo vzpostavlja posameznikovo razumevanje »normalnosti«. 2. Moška slovnična oblika je v besedilu uporabljena kot nevtralna za oba spola.

3. Judith Butler izpostavi prav ta paradoks subjektivizacije, kajti procesi in okoliščine, ki omogočajo posameznikovo podreditev, so hkrati tudi orodja, s pomočjo katerih posameznik postane »upornik«; moč delovanja posameznika je tako učinek vpliva specifičnih odnosov moči (po Mahmood 2001: 210). 4. Seveda tudi tu gre le za v subjektiven pogled ujete segmente ter fragmente prezrtih identifikacijskih procesov.

»enoumje« ni preprosto nadomestilo socialističnega, kajti vsako »enoumje« je temeljito prežeto z razpokami, dvomi ter alternativnimi mislimi. Ideologije niso zgolj ustvarjene in vzdrževane, temveč hkrati vodijo k revizijam, adaptacijam in rojevajo zavračanja; so ključna izhodišča za transgresije (Cresswell 1996: 162).3 Navsezadnje se dominantne naracije iz preteklosti v novih kontekstih z lahkoto preobražajo v kontradiskurze. Vojna na območju Bosne in Hercegovine v začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja je sprožila precejšnje zanimanje za dogajanje in življenje v državi. Mnogi so bosansko-hercegovske (po)vojne razmere torej pojasnjevali skozi zamejen interpretativni okvir (agresivnega), »etničnega nacionalizma«. V tovrstnih razlagah se nacionalna identiteta Bošnjakov, Hrvatov in Srbov kaže kot osrednja ali celo edina identifikacijska možnost; nemalokrat pa tudi kot esencialistična kategorija oziroma sila, ki docela determinira posameznikovo ravnanje in percepcijo sveta. Takšna interpretativna optika samoumevnosti nacionalnega diskurza ne problematizira, temveč perfidno krepi. Skozi analizo kompleksnih strategij kulturne identifikacije, ki jih ni mogoče reducirati zgolj na posameznikovo nacionalno pripadnost, razkrivam spodrsljaje tovrstnih generalizirajočih pristopov. V tem smislu doktorska disertacija poskuša poseči onkraj prevladujočih prikazov identifikacijskih procesov, pogosto nepopolnih in varljivih slik,4 ki se nanašajo na (povojno) Bosno in Hercegovino, natančneje Sarajevo. Pri tem se transparentno oddaljujem od ideoloških postavk nacionalizma, ki narekuje slavljenje kohezije, enotnost in homogenost »zamišljene skupnosti« (glej Anderson 1998), saj zavračam uniformnost nacionalnega kolektiva in stavim na moč delovanja posameznika (Cohen 1994; Rapport 2003), ki je vpet v specifični kontekst in torej vstopa na mnoga prizorišča večglasne in sočasne interpelacije (glej Althusser 1980). Prikaz strategij upora nacionalistični hegemoniji v Sarajevu odstira vpogled v situacijsko naravo in moč nacionalnih identitet (glej Banks 1996; Muršič 1997; Hall 2000) pri sodobnem, »razsrediščenem subjektu«, ki se znotraj tovrstnih diskurzivnih praks pogosto (začasno) umika v ozadje, preoblikuje ali (p)ostaja irelevantna. Gre torej za temeljit obrat perspektive. V resnici ne preseneča, da je večina avtorjev, ki obravnavajo po(vojno) življenje v Bosni in Hercegovini, zazrta v nacionalizem ter njegove učinke. Analize dominacije 13

nacionalističnega diskurza v vseh sferah življenja so pomembne oziroma neizbežne za razumevanje bosansko-hercegovske situacije,5 vendar pa so bistvene tudi sistematične obravnave, ki se osredotočajo na preobrazbe in rabe tovrstnega diskurza v vsakdanjem življenju posameznikov.6 Takšen pristop priznava subjekt kot agens in analizira njegovo zmožnost, da artikulira drugačna stališča s pomočjo široke palete dosegljivih idejnih materialov. Zato se tu pridružujem znanstvenemu toku zavračanja dolgo navzočega razumevanja koncepta moči in poudarjam, da ta ni lastna zgolj vladajočim elitam, ampak slehernemu posamezniku (glej Sharp, Routledge, Philo in Paddison 2000). S tem nikakor ne relativiziram trditve o neenakomerni razporeditvi družbene moči, ampak skušam zavreči orientalistične prijeme (Said 1996), ki odvzemajo moč delovanja in pravico govora drugače mislečim oziroma zastopnikom marginaliziranih diskurzov. A tudi črno-bela reducirana shema »mogočnih« in »šibkih«, s katero nemalokrat operirajo postkolonialistični teoretiki in tisti, ki želijo dokončno pokončati vzvišen orientalistični diskurz, je v tem delu postavljena pred preizkušnjo. S tem se podajam na pot iskanja alternativnih sarajevskih resnic in tako skušam posameznike brez deklarirane, izražene ali persistentne želje po integraciji v obstoječe, dominantne bosansko-hercegovske nacionalne kalupe pripeljati v polje vidnega. Pogled torej upiram tudi onkraj tistega, kar se na prvi pogled vztrajno vsiljuje v ospredje v obliki unificirane resnice. Zgodba o popolni vdanosti v nacionalne projekte in oklepanje zgolj izključujočih nacionalnih identifikacij sta izjemno zavajajoči. Že res, da je vojna bistveno vplivala na nacionalno polarizacijo in segregacijo, saj so bili, kot ugotavlja Bauman, ljudje tarča napadov prav zaradi svoje (priznane ali zavračane) nacionalne pripadnosti in ne zaradi drugih aspektov svojih identitet (po Jansen 1999: 285). Čeprav je to dejstvo ključno in četudi ne moremo zanemariti vpliva ideoloških aparatov države ali paradržav (glej Althusser 1980), je treba nasprotovati strukturalističnim teorijam nasilja (Kolind 2008), ki v ospredje potiskajo mnenje, da nasilje kreira neproblematične in enostavne identitete. Nasilje dejansko ustvarja polarizirano atmosfero ter prebivalstvo agresivno deli na Nas in Druge: »V vojni končno ugotovimo, kdo smo mi /…/ to je samointerpretacija v najlepši luči v najhujših okoliščinah« (Vlaisavljević 2007b: 67), vendar nam to ne pove mnogo o 14

5. Vendar pa analiza antinacionalističnega diskurza zahteva predstavitev zgodovinskega konteksta, znotraj katerega je diskurz nastal. Kajti antinacionalizem je mogoče razumeti kot »reakcijski diskurz« (Jansen 2005a: 176). Dominacija in upor se tesno prepletata, saj ne moreta eksistirati ločeno (Cresswell 1996: 153; Sharp, Routledge, Philo in Paddison 2000: 20). Razumevanje nacionalne dominacije in moči nacionalne ideologije v preteklosti in sodobnosti Bosne in Hercegovine predstavlja izhodišče za razumevanje kontradiskurzov. 6. Za še vedno redke obravnave spoprijemanja posameznikov z nacionalnim diskurzom, ki ne temelji na predpostavki, da je danes posameznik v bosansko-hercegovskem (ali širše nekdanjem jugoslovanskem) okvirju povsem pasivno navezan ali nemara celo obseden z ekskluzivistično nacionalno identiteto, glej Povrzanović-Frykman (1997); Cockburn (1998); Jansen (1998, 2000, 2001, 2002b, 2005a in 2007b); Maček (2000); Bartulović (2007a in 2007b); Pickering (2007); Kolind (2008).

tem, kot ugotavlja Kolind, kako ljudje v resnici reagirajo na tak, globoko dihotomiziran prostor in vsiljeno identiteto. Po njegovem je prav »kompleksnost, fleksibilnost in nekonsistentnost kategorij tisto, kar označuje povojno družbo« (2008: 30, 40), kar navsezadnje potrjuje tudi moja etnografska izkušnja. Bosna in Hercegovina ali Sarajevo ni le tkivo enako mislečih in delujočih nacionalnih kolektivov: Bošnjakov, Hrvatov in Srbov, temveč obstajajo tudi prostori vmesnosti (Bhabha 1994, 1996). Zmotno je misliti, da le raziskovalci lahko spregledamo manipulacijske posege nacionalizirajočih prijemov (prim. Maček 2000: 17), ter domnevati, da posamezniki, ki ne sodelujejo v akademskih razpravah, niso zmožni prepoznavati nasilnih mehanizmov vsiljevanja identifikacij ter jih tudi (z refleksijo) zavreči in preoblikovati. Pogled onkraj neosebnih in generalizirajočih oklepov razkriva kompleksnosti, raznolikost, nekonsistentnost ter »kontradikcije kategorij«. Ideologije skušajo načrtno zabrisati to dejstvo (Rapport in Overing 2007: 287), saj esencializirajoče prakse »nacionalnih« držav – ali v primeru Bosne in Hercegovine dveh državnih entitet, ki jih mnogi vidijo kot legitimizirane paradržavne tvorbe – obračunavajo z obstoječimi anomalijami. Vendar »identiteta je vedno manj koherentna od ideologije« (Suny in Kennedy 1999b: 395); ali kot je pripomnil Václav Havel »družba je zelo skrivnostna žival z veliko obrazi in skritimi potenciali /…/. Prepričanje, da je obraz, ki ga predstavlja tebi v danem momentu njen edini pravi obraz, je izjemno kratkovidno« (po Scott 1990: ix). Tudi ta obraz sarajevske sodobne družbe, ki ga sama odkrivam, je le eden izmed mnogih doslej (ne)odkritih; obraz, ustvarjen skozi osebno, izjemno subjektivno izkušnjo v kratkem časovnem izseku. Gre nedvomno za situacijsko znanje, ki ga bodo različni pogledi skozi tok časa dopolnjevali ali/in spodbijali. V ospredje raziskave torej postavljam zelo zapleten fenomen, ki v sebi, v bosansko-hercegovski formi skriva tudi izrazite kontradiktornosti – antinacionalizem (glej Jansen 2005a). Gre za alternativne uporniške antinacionalistične diskurzivne prakse, ki se kažejo tako v aktivnem in načrtovanem angažmaju posameznikov kot tudi v vsakdanjem življenju ter življenjskih zgodbah, v katerih je posameznikova identiteta umeščena v okvire naracije o preteklosti, sodobnosti in prihodnosti (Bosne in Hercegovine). Skratka gre za prakse, ki zavračajo dominantne in legitimne nacionalne kategorije Bošnjakov, Hrvatov in Srbov kot osrednje točke identifikacije. Preden preidem v sarajevske identifikacijske vozle, v formulacije in kontekstualne sarajevske preobrazbe antinacionalizma in ne nazadnje v pripoved o njegovi notranji paradoksnosti, ki primernost njegovega poimenovanja – antinacionalizem – občasno postavlja pod vprašaj, je na tem mestu bistveno podati nekaj teoretskih izhodišč oziroma kratek uvod k razumevanju diskurzivnih praks. 15

Ekskurz o uporniških diskurzivnih praksah Diskurza oziroma uporniških diskurzivnih praks, ki seveda v svojem bistvu niso nujno radikalno revolucionarne – kar jim nikakor ne odvzema relevantnosti (Gledhill 2000; Goldstein 2003) – tu ne omejujem zgolj na jezikovno sfero, kajti ne gre zgolj za retoriko, temveč te zajemajo tako misli kot tudi same prakse in dejanja, ki so kontekstualno pogojena. To pomeni, da diskurz razumem kot dinamičen, globoko fragmentaren in vselej dialektičen (Jansen 2005a: 49–51). Tako antinacionalistične diskurzivne prakse odkrivam v besedah in molčanjih, zavijanju z očmi in prikritem odobravanju, v različnih gestah in dejanjih ter odločitvah, da se prav teh vzdržijo, v komentarjih, v glasbi, udeležbi na protestih in sedenju ob kavi, tarnanju in ambicioznosti, v grafitih, izpisanih na starih in novih fasadah sarajevskih zgradb, v stripih, iskanju tišine, kriku in šepetu, delih, ustvarjanju in mislih mnogih, a tudi v stereotipizaciji, generalizaciji, orientalizaciji, v smehu in ironiji … torej vsepovsod, kjer je mogoče zaslediti tudi njihov »protipol« in tekmeca s prednostjo – oster notranje razmejevalni nacionalni diskurz.7 Kajti v različnih strategijah lahko zasledimo povsem kontradiktorne in globoko antagonistične, vselej med seboj povezane diskurze. Podobne diskurzivne prakse pa so lahko rekrutirane za služenje povsem sovražnim ciljem (glej Foucault 2001). Nemalokrat kontradiskurzi celo nadgrajujejo tisto, kar so nameravali zrušiti (glej Natrajan 2003). Vendar kontradiskurz, kot rečeno, obstaja samo v relaciji s hegemonskim diskurzom, v tem primeru primordialnim, notranje razmejevalnim nacionalnim diskurzom in njegovo javno (za mnoge nadležno) manifestativno nadvlado, ki si bolj ali manj uspešno prizadeva določiti meje mogočega. Kljub temu je ta globoko fragmentaren in vselej zaznamovan z razpokami, ki omogočajo nasprotujočo, uporniško držo, stvaritev svobodnejšega in varnejšega življenjskega prostora ter alternativne interpretacije družbene realnosti in osebne utopije (Duncombre 2002: 5–6). Vrtinci diskurzov, tako hegemonskih kot kontradiskurzov, umeščajo identifikacijske procese v kompleksna polja antagonizmov (Jansen 2005a: 51; Kolind 2008: 87). Čeprav se teoriji diskurza vztrajno očita zanemarjanje moči delovanja in samovolje posameznika ter poudarja determiniranosti individua z že obstoječim, dominantnim 16

7. Navsezadnje je nacionalizem pogosto označen kot način upora, denimo v kolonialnih in imperialnih okvirjih (Boehmer in Moore-Gilbert 2002: 9). Tudi sodoben sarajevski antinacionalistični diskurz ni povsem oddaljen od rabe specifičnega nacionalizma kot strategije upora.

diskurzom (glej Rapport in Overing 2007: 137), je treba izpostaviti, da je Foucault s svojo nadgradnjo strukturalističnega pristopa opozoril, da je diskurzivne prakse treba razumeti kot produkte boja in dinamične procese. Gre namreč tako za instrument moči kot tudi za točko, od koder se porajajo upori ter angažirani protiudarci (Terdiman 1985: 55–6; Amoore 2005: 15): Govori prav tako kot molčanja niso enkrat za vselej podvrženi oblasti ali obrnjeni proti njej. Treba je priznati, da gre za kompleksno in nestalno igro, v kateri je govor lahko orodje in hkrati učinek oblasti, pa tudi ovira, spotika, točka odpora in izhodišče za nasprotno strategijo. Govor prenaša in proizvaja oblast; krepi jo, pa tudi uničuje, izpostavlja, jo dela krhko in omogoča njeno zajezitev. Prav tako tudi molk in skrivnost ščitita oblast ter utrjujeta njene prepovedi; vendar tudi rahljata njene prijeme in poskrbita za bolj ali manj nejasne strpnosti. (Foucault 2000: 105)

Tudi če v različnih momentih artikulacije zasledimo kontradiktorna stališča ali razpoko med dejanji in deklariranimi pozicijami posameznikov, nikakor ne gre avtomatično za dokaz neavtentičnosti ali pretvarjanja; ne gre torej za »pozirano«, ki se postavlja proti »realnemu«, temveč za očiten dokaz o koeksistenci zelo učinkovitih multiplih diskurzov ter njihovih razhajanj in sporov (Gal 1995: 413). Diskurzivna totaliteta je torej zgolj privid; tudi ko gre za nacionalizem na Balkanu, če si dovolim skoraj neizogibno tavtologijo. Totalizirajoča naracija se predstavlja kot koherentna, uporablja enoten glas za samopromocijo in si pripisuje privilegij resnice (Rosie 1994: 347). Antropologija je to krinko marsikdaj razkrila, a ko gre za balkanske nacionalizme, še vedno ni povsem prepričana o primernosti apliciranja svojih odkritij iz mnogokrat prisilno podrugačenih kontekstov. Nacionalizem je nedvomno kolektivizirajoči diskurz, ki omejuje produkcijo antinacionalističnih diskurzivnih praks, prav tako določa načine antinacionalističnega boja, v veliki meri pa tudi odreja načine realizacije individualnosti (glej Cohen 1994; Jansen 2005a: 49–51). Posamezniki v svojih dejanjih in naracijah težko povsem izstopijo iz obstoječih dominantnih diskurzivnih okvirov, tudi telo je ujeto v mreže diskurzivnih praks, zato se kontradiskurzi konstruirajo iz že dostopnih diskurzivnih gradnikov, s katerimi le delno »ukročeni« posamezniki improvizirajo, žonglirajo ter manipulirajo. Tako obstoječe diskurze razstavljajo in nanovo sestavljajo v (nastajajoče) normative (Bamberg 2004: 363). Gre za vselej nastajajoče (tekstualne) konstrukcije nove realnosti (Hine 2000: 21). Konvencionalni diskurzi sicer ponujajo načine izražanja, vendar ne determinirajo pomena. Individuum je namreč tisti, ki animira diskurze, s tem ko jim pripisuje svojevrstne pomene. Prilagoditve in modifikacije diskurzov jasno odsevajo specifične perspektive na življenje; uporabljeni in izrabljeni so za stvarjenje in izražanje 17

ISBN 978-961-237-552-2

9 789612 375522

»N ismo vaši!«

Antinacionalizem v povojnem Sarajevu

Alenka Bartulović

(iz recenzije, Mitja Velikonja)

Alenka Bartulović: »Nismo vaši!«: Antinacionalizem v povojnem Sarajevu

Ljubljana 2013