Podobe neupodobljivega

Sebastjan Vรถrรถs

Podobe neupodobljivega

(Nevro)znanost, fenomenologija, mistika

Znanstvena zalo탑ba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Sebastjan Vรถrรถs

Podobe neupodobljivega (Nevro)znanost, fenomenologija, mistika

Ljubljana 2013

Sebastjan Vörös

Podobe neupodobljivega

(Nevro)znanost, fenomenologija, mistika Urednik Gorazd Kocijančič Jezikovni pregled Lučka Zorko in Maša Serec Oblikovanje in prelom Lucijan Bratuš Recenzenta dr. Olga Markič in dr. Andrej Ule Izdali Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in kud Logos v sodelovanju z Inštitutom za preučevanje krščanskega izročila zanje Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete in Milica Kač, kud Logos Založil kud Logos zanj Milica Kač © Sebastjan Vörös, 2013 Naklada 200 izvodov Tisk Cicero, Begunje, d.o.o.

Ljubljana 2013

CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 141.33:165.194 165.62:616.8:2-12 2-1:165 VÖRÖS, Sebastjan Podobe neupodobljivega : (nevro)znanost, fenomenologija, mistika / Sebastjan Vörös. – Ljubljana : kud Logos, 2013 : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013 ISBN 978-961-6519-75-5 (kud Logos) 271035136

Sari, ki me je vseskozi spremljala po blodnjakih duhá, in očetu (1956–2013) ter njegovi poslednji bitki

Kazalo 10

Predgovor in zahvala

13 Uvod: modroslovni sij v mističnem mraku 23 1 Via mystica: Neizrekljivemu na pot 23 1.1 Razpiranje zaprtega: o mistiki 26 1.1.1 Na začetku je bila beseda 31 1.1.2 Kaj je v besedi: od perenializma h konstruktivizmu – in spet nazaj 59 1.2 Izkustvo in pot: od doživetja do do-živetja 56 1.2.1 Onstran jaza in sveta: mistični Eno-Nič 68 1.2.2 Pot in cilj: mistika, psevdomistika in misticizem 80 1.3 Religijska, religiozna, nenavadna in mistična izkustva 80 1.3.1 Religija in mistika: med religijskostjo in religioznostjo 95 1.3.2 Tipološka tipanja: mistična izkustva v kontekstu religijskih in religioznih doživetij 103 2 Scientia: (Nevro)kognitivni vidik 105 2.1 Kognitivna znanost religije: pluralnost pristopov 115 2.2 Krajša zastranitev: dedni in evolucijski modeli religije 131 2.3 Nevroteologija: nevrobiološke teorije religijskih izkustev 131 2.3.1 Izvor in načela nevroteologije 136 2.3.1.1 Klinične metode 137 2.3.1.2 Stimulacijske metode 139 2.3.1.3 Slikovne metode 141 2.4 Religijska izkustva: sodobni nevroteološki modeli 144 2.4.1 Sveta preproščina: mistična desna polobla (Ashbrook, Ornstein, Taylor) 154 2.4.2 Lobomahija ali boj režnjev 155 2.4.2.1 Božanski senčni reženj 156 2.4.2.1.1 Senčna epilepsija in religijska doživljanja (Ramachandran) 164 2.4.2.1.2 Božanska čelada (Persinger) 169 2.4.2.2 Medigra režnjev 169 2.4.2.2.1 Čelno-temenski kompleks (Newberg in d’Aquili) 177 2.4.2.2.2 Čelno-senčno-limbični kompleks (McNamara) 183 2.4.2.3 Nevrološka goščava 183 2.4.2.3.1 Subkortikalni upor (Austin) 191 2.4.2.3.2 Večsistemski nevrološki substrat (Beauregard) 196 2.5 kritična ocena nevroteologije 197 2.5.1 Fenomenološko-pojmovni problemi

200 204 209

2.5.2 Empirično-metodološki problemi 2.5.3 Razlagalno-interpretativni problemi 2.5.4 Filozofsko-metafizični problemi

217 3 Phainomena: Fenomenološki vidik 229 3.1 Dvoumno religiozno občutje (Schleiermacher) 242 3.2 Tisto drugo (Otto) 256 3.3 Enost (James) 269 3.4 Pot navznoter … (Stace) 282 3.5 … in pot navzven (Forman) 295 3.6 Pot brez poti (Loy) 304 3.7 Obrazi mistike 335 4 Synthesis: Mistika kot življenje življenja 342 4.1 Theoria i: bio-logika – življenje kot autopoiesis 351 4.2 Theoria ii: nevro-logika – avtonomnost živčnega sistema 356 4.3 Theoria iii: enakto-logika – utelešenost in udejanjenost 367 4.4 Praxis i: nevrofenomenologija 377 4.5 Praxis ii: pilotna študija 380 4.6 Synthesis: mistika in (utelešena/udejanjena) nevroznanost 380 4.6.1 Mistika kot predmet proučevanja 397 4.6.2 Mistika kot sogovornica znanosti 423 5 Experientia: Meditacija, jezik in blaznost 426 5.1 Meditacija kot spoznavna metoda 431 5.1.1 Budistična meditacija: dve poti k istemu cilju 433 5.1.1.1 Śamatha: pot umirjene zbranosti 441 5.1.1.2 Vipaśyanā: pot čuječe modrosti 446 5.1.2 Meditacija: posebni in splošni vidik 446 5.1.2.1 Particularis: anatomija zazena (kōan in shikan taza) 447 5.1.2.2 Universalis: anatomija meditacije (zbranost in čuječnost) 479 5.1.3 Od epistémē h gnôsis 496 5.2 Izrekanja neizrekljivega: možnosti izražanja mističnega 516 5.3 Mistika: blaznost, blodnja ali blaženost?

516 5.3.1 Med blaženostjo in blaznostjo: mistika in psihopatologija 531 5.3.2 Med blaženostjo in blodnjami: mistika in psihedelika 543

6 Namesto zaključka: med senco in temò

555

7 Bibliografija

571

8 Imensko kazalo

579

Povzetek / Abstract

Kazalo slik 43 Slika 1: Staceova tipologija mističnega doživljanja 98 Slika 2: Razmerja med religijskimi, religioznimi in nenavadnimi izkustvi 99 Slika 3: Razmerja med religijskimi, religioznimi in nenavadnimi izkustvi, kjer velikost posameznih množic in njihovih presečišč priča o njihovi pogostnosti 99 Slika 4: Wildmanova umestitev mističnih izkustev v presečišče religijskih, religioznih in nenavadnih izkustev 100 Slika 5: Umestitev mističnih izkustev v kontekst religijskih, religioznih in nenavadnih izkustev 106 Slika 6: Kognitivne teorije religije prej in danes 108 Slika 7: Diagram disciplin kognitivne znanosti 143 Sliki 8 in 9: Strukture v osrednjem in spodnjem delu možganov 143 Sliki 10 in 11: Štirje možganski režnji 344 Slika 12: Krožni odnos med celičnim metabolizmom in celično membrano 359 Slika 13: Operativna zaprtost utelešenega sistema 374 Slika 14: Formalna integracija eksperimentalne znanosti in fenomenologije 379 Slika 15: Dinamični živčni podpis za poskusno osebo 1 med SP in RP

Kazalo preglednic 276

373 537

Preglednica 1: Fenomenološke značilnosti ekstravertiranih in introvertiranih mističnih izkustev Preglednica 2: Štirje koraki fenomenološke redukcije Preglednica 3: Dva pogleda na psihedelična izkustva

Sebastjan Vörös

Predgovor in zahvala

10

Ker je delo, ki čaka bralca, dovolj zajetno samo po sebi, bom skušal v predgovoru biti karseda kratek. Gre za predelano in dopolnjeno različico doktorske disertacije, ki je nastajala med letoma 2010 in 2013, ko sem imel na Oddelku za filozofijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani priložnost delati kot mladi raziskovalec (za filozofa te dni precejšen privilegij). Čeprav raziskovalno delo ni vselej potekalo gladko in premočrtno – življenje rado zagode s takšnimi in drugačnimi presenečenji –, sta mi tako narava zaposlitve kakor tudi odličen kolektiv, s katerim sem sodeloval, omogočila svoje raziskovalne napore preliti v obsežno in dokaj razvejano nalogo. In ker je to, kar je npr. za časa nastajanja Heglove Fenomenologije duha veljalo še za izjemo, namreč mrzlično lovljenje rokov za oddajo rokopisa, dandanašnji postalo stalnica, je glavnina naloge pri pretapljanju njene vsebine v knjižno obliko ostala povečini nespremenjena. Dobronamerne in zanimive predloge, ki sem jih prejel od kolegov in kolegic, sem skušal po najboljših močeh – tako, da ne bi do kraja razcefral vsebinskega prešitka, ki tvori osrednje tkivo razprave – vključiti v besedilo predvsem v obliki opomb pod črto ali – kadar to ni bilo mogoče – z občasnimi razširitvami in/ali dopolnitvami samega besedila. Gotovo je veliko tega ostalo nedorečenega in nepojasnjenega, a naj to ostane kot spodbuda in izziv za nadaljnje raziskave tako z moje strani kakor s strani nadobudnih študentov, ki na akademsko pot šele stopajo.

H končni podobi dela je pripomoglo ničkoliko čudovitih oseb, ki mi jih je nasproti pripeljala Usoda. Še posebej velja izpostaviti doprinose Andreja Uleta, Olge Markič, Marka Uršiča, Gorazda Kocijančiča, Raida Al-Daghistanija, Jana Ciglenečkega in Boruta Škodlarja, katerih nadrobno branje, tehtne pripombe in dragoceni pogovori so pomembno prispevali k zgladitvi prenekatere gube v tej obsežni tekstualni zgradbi. Prav tako se zahvaljujem Urbanu Kordešu, Cvetki Hedžet Toth, Borutu Ošlaju, Zdravku Kobetu, Mitji Perušu, Maji Bresjanac, Nenadu Vitoroviću, Alenu Širci, Metki Kuhar, Gorazdu Andrejču, Igorju Žunkoviču, Manuelu Kuranu in Ani Bajželj, ki so mi s svojimi nasveti, predlogi in/ali spodbudo (vede ali nevede) pomagali projekt

Podobe neupodobljivega

privesti do končne realizacije. Ogromna zahvala gre tudi Maši Serec, ki mi je z žitjem in bitjem pomagala prebroditi marsikatero krizo, Lučki Zorko Titan in Robertu Titanu Felixu, ki sta z neprecenljivimi napotki in komentarji prispevala k jezikovni dovršenosti besedila, ter mami Branki, bratu Dimiju in Henriku (t.i. »podporna služba«), ki so mi za nekaj mesecev omogočili mirno delovno okolje, v katerem sem se lahko docela posvetil branju in pisanju. Čeprav jo omenjam na zadnjem mestu, pa gre največja zahvala Sari, ki me je z domala ne­ omajno potrpežljivostjo in ljubeznijo spremljala med kolovratenji po duševnih blodnjakih in mi z brlečo svetilko kazala pot skozi njihove nepredvidljive zasuke in obrate.

Ljudje mojega kova zelo neradi naredijo zadnjo piko in besedilo oddajo iz rok. Zdi se, da vsak zapisani stavek razpre ničkoliko novih vprašanj, tako da je dozdevni »konec« vedno le lebdeči otoček sredi brezdanjega brezna nepojasnjenih problemov. A nekje je treba povleči črto – in jaz jo vlečem tukaj. Kljub prepadom, ki so jih razprle trepetajoče in okorne ubeseditve, črpam nekaj utehe iz tega, da je tudi zgoraj omenjeno Heglovo delo, čeravno oddano v skrajni naglici, vstopilo v anale kot eno najprodornejših del zahodnega filozofskega kánona.

Nenazadnje je morda ravno tmina, v katero nas pahnejo prava vprašanja, tista, ki odmerja globino in dejanski pomen nekega dela – in ne iztesanost, zaobljenost in izčrpnost misli, ki iz te tmine privirajo.

V Ljubljani, decembra 2013

11

Podobe neupodobljivega

Uvod: Modroslovni sij v mističnem mraku Osrednja tema pričujoče razprave bodo mistika in mistična izkustva – odlično izhodišče za, kot bi rekel Gorazd Kocijančič, ribarjenje v kalnem (Kocijančič, 2009: 170). In to v dvojnem smislu, kajti videti je, da nimamo opravka le z obskurnim predmetom – mistiko in mističnimi izkustvi –, temveč tudi z nič manj obskurnim pristopom – izdelovanjem podob neupodobljivega. Prvič, na kaj pravzaprav merimo, kadar govorimo o mistiki in mističnih izkustvih? Mar ni to tematska tvarina, katere pomen se je izpel v davni preteklosti, ko so ljudje še verjeli v čudeže in čarovnijo? Čemu v porazsvetljenskem svetu rovariti po blatu mračnjaštva in tvegati, da ob tem zmotnímo jasnost znanstvene misli?

Mar ni vpeljava nečesa tako obskurnega v hram modrosti odraz kapitulacije razuma, poziv k praznemu blebetu, igračkanje s sanjarijami in izmišljijami pregrete domišljije? In drugič, če je nekaj po svojem bistvu neupodobljivo, kakšen smisel ima o njem izdelovati podobe, in ali se je takšnega podviga sploh mogoče lotiti? Kako naj vemo, da imajo te podobe kakršnokoli spoznavno vrednost – da čemurkoli dejansko ustrezajo –, če jih spričo (dozdevne) neupodobljivosti »referenta« ne moremo z ničimer primerjati? Še več, zdi se, da ni problematičen le dostop do neupodobljivega, temveč tudi postuliranje njegovega obstoja. Kajti če do »neupodobljivega« ne vodijo nobene spoznavne poti – če ni nobenega načina, da bi si ga priobčili s takšno ali drugačno podobo – ali ni pravilneje reči, da je to, o čemer govorimo, »nekaj« le na besedni ravni, medtem ko je na ravni biti le »prazni nič« (gola negacija) in ga potemtakem sploh ni? »Mistika« ali »neupodobljivo« torej bodisi je – in v tem primeru je priobčljivo, torej upodobljivo (najverjetneje kot zastarela prazna marnja) – bodisi ga ni – in v tem primeru je le pomensko brezno votlega besedja.

Začeli smo ostro in za marsikoga nemara preveč filozofsko. Toda ta vse prej kot trivialna vprašanja nas postavljajo pred samo bistvo problema, pred vprašanje, ali je naloga, ki smo si jo zadali, sploh smiselna in izvedljiva. Pisati filozofske traktate o obstoju in naravi angelov je nemara zanimivo početje – nekakšen posholastični kuriozum –, a v

13

Sebastjan Vörös

14

sodobnem znanstvenem diskurzu komajda upravičeno in dopustno; pa tudi če bi (čudežno?) dobilo žig legitimnosti, bi ob predpostavki, da so angeli nekaj »povsem Drugega«, bilo vprašljivo, ali je o njih mogoče spisati karkoli koherentnega in smiselnega. In mar ta pomislek ne velja v enaki, če ne celo večji meri za mistiko? Mar ni tudi ta sama po sebi nekaj nepoboljšljivo ezoteričnega, nekaj, kar ne sodi v sodobni akademski (racionalno-analitični) diskurz? Pa tudi če bi ji v njem milostno odmerili neki obrobni, nevpadljivi kotiček, mar ne bi spričo njene »zunajsvetnosti«, njene korenite in absolutne drugačnosti bilo o njej tako rekoč nemogoče govoriti, tako da bi bili bodisi zapisani popolnemu molku bodisi bi bilo to, kar bi povedali, nepreverljivo ali nepomembno?

Neposredna vprašanja zahtevajo neposredne odgovore, zato: (a) prepričani smo, da mistika in mistična izkustva niso ostalina iracio­ nalnega mračnjaštva nerazsvetljene preteklosti (karkoli že naj bi ta očitek pomenil) in nedvomno so vredna raziskave – če iz nobenega drugega razloga, pa zaradi tega, kar obljubljajo: dokončno in popolno odrešitev človeka (karkoli si pod tem ta hip predstavljamo); in (b) nad mistično krajino, katere značilnosti nas zanimajo, se razgrinja gost pojmovni mrak, o čemer so si edini tako kritiki, ki v njem vidijo le mračnjaštvo, kakor sami mistiki, ki v njem vidijo odraz brezdanje globočine poslednje resnice. Toda če je »mistično« – kakorkoli že ga razumemo – odeto v mrak, ali to ne pomeni, da smo po naravi stvari obsojeni na ribarjenje v kalnem? Nam je brezprizivno odmerjena vloga vedoželjnih ribičev, ki mečejo svoje pojmovne mreže v kalužne vode, ne da bi vedeli, ali bomo kaj ujeli oz. ali je tam sploh mogoče kaj ujeti? Ne nujno. Eden od glavnih namenov pričujoče razprave je namreč pokazati, da mistika je mračna, a ni mračnjaška, tj. da se v svojih globočinah resda upira skalpelu (lagodne) racionalne analize, a zato še ni iracionalna. »Mistično« izteka iz mraka in se vanj steka – to ostaja nesporno breme, ki si ga mora na pleča oprtati vsakdo, ki se namerava resneje ukvarjati s tovrstnimi vprašanji –, vendar zato ni nujno docela nedostopno siju pojmovne analize.

Morda bo kdo pomislil, da nas takšna situacija postavlja v nezavidljiv položaj, podoben položaju jetnikov v Platonovi prispodobi o votlini, ki – nevajeni sončne svetlobe in nevedni o obstoju zemeljskih predmetov – ostajajo za vselej zapredeni v zmotno prepričanje, da sence, ki v luči ognja poplesujejo po stenah, izčrpajo celotno realnost,

Podobe neupodobljivega

da so vse, kar biva. Toda ta primera je primerna le deloma: mistika in mistično doživljanje namreč nista istovetna zunanjemu, s soncem ožarjenemu svetu, temveč nepredirni, žarkom svetlobe nedostopni temì. Bolj ko ju osvetljujemo, bolj ju zabrisujemo; siloviteje ko vanju prodiramo s svojim sojem, razlagalno šibkejši je naš pojem in zato dojem. Pretanjen »predmet« zahteva pretanjeno obravnavo: namesto žarke svetlobe medel sij. A to, kar je sprva nemara videti kot manko, se lahko v pravi (ne presvetli) luči izkaže kot presežek: da bi do-jeli nedojemljivo, bomo skušali njegove različne pojavne oblike za-jeti s pojmovnimi podobami, senčnimi silhuetami, ki se bodo ob brlenju modroslovne svetilke izrisovale na mejah razuma in so po svoji tvarini (deloma ali v celoti) istovetne mraku, katerega tmina nas zanima. S tem, ko pristanemo na manj pojmovne svetlobe, razpredemo več spoznavnih senc, kar ne pomeni kapitulacije razuma in umika v sfero iracionalnosti, marveč skrbno in premišljeno ravnanje z razpoložljivimi (spoznavnimi) viri, da bi iz situacije, v katero smo vstopili, izcimili kar največ.

Tako si bomo v nadaljevanju vztrajno prizadevali – utrudljiva in nehvaležna naloga! – hoditi po kakor britev ostri meji med svetlobo in temò, pojmljivim in nepojmljivim, izrekljivim in neizrekljivim.

Ker takšna zastavitev terja nemajhen miselni napor, bi bilo seveda iluzorno nadejati se, da nam bo vseskozi uspevalo hoditi točno po sredi, in je treba vzeti v zakup, da nas bo občasno zaneslo zdaj na to, zdaj na ono stran. Toda to samo po sebi ni problematično, dokler (a) se ti delni odmiki celokupno – tj. s širše perspektive – izravnajo in (b) se neprenehoma zavedamo, na kateri strani meje se nahajamo.

Z drugimi besedami, kljub občasnim ekskurzom v levo ali desno je bistveno, da se v grobem držimo poti, ki smo si jo začrtali, in da vemo, po kateri strani v nekem trenutku pešačimo. Kajti težava ni toliko v tem, da vsaka stran zahteva svoj specifičen pristop in svojo specifično govorico, kolikor v tem, da se ti pristopi radi medsebojno pomešajo.

Tako se bomo trudili, da bo misel karseda jasna, dokler se bo gibala v domeni svetlobe (na ravni pojma in argumenta), in karseda povedna, ko jo bo zaneslo v domeno senc (na raven prispodob in nakazovanj).

Ali drugače, kar lahko po-kažemo, bomo skušali pokazati razločno in jasno; kar pa lahko (le?) na-kažemo, bomo skušali nakazati nazorno in povedno. V tem oziru ne gre skrivati, da smo dediči Wittgensteinove modrosti, ki pravi, da smemo »lestev logike«, ki nas privede na »prag

15

Sebastjan Vörös

16

‚mističnega‘«, odvreči šele, ko smo se po njej povzpeli – in nič prej!

Slepota za »mistiko« vodi v rigidni formalizem, slepota za »logiko« (v širšem smislu racionalnega diskurza) pa v hlapljivi ezoterizem. Zato: (v racionalnem) ukoreninjena odprtost (do presežnega).

Ta splošni problemski okvir bo tvoril hrbtenico naše razprave, hrbtenico, ki se bo pod težo oprtanega bremena nemalokrat sklanjala globoko k tlom, tik na tem, da se prelomi. Da pa bi bilo breme vendarle nekoliko znosnejše ali vsaj nosljivo, smo ga razstavili na manjše, obvladljivejše enote. Tako bomo namesto celotne mistične pokrajine podrobneje raziskali le eno (četudi nemara najpomembnejšo) od njenih številnih znamenitosti, namreč mistična izkustva. Ta so zaradi svoje specifičnosti dovolj zamejena, da olajšajo študij, a so zaradi integralnosti (središčnosti) vendarle dovolj globoka, da sežejo do samih korenin mistike. Povedano drugače, ker so mistična izkustva integralna (osrednja) sestavina mistike, nam v svoji specifičnosti (zamejenosti) omogočajo previden, a obetaven vstop vanjo. Toda takšna zastavitev pušča nerazrešeno vprašanje možnih pristopov – načinov, kako se lotiti raziskave, in vprašanj, ki nas bodo pri tem usmerjala.

Zamejitev na ravni »predmeta« kliče po zamejitvi na ravni »metode« (in obratno): ni dovolj, da vemo, kaj je »predmet« razprave, temveč moramo določiti tudi, kateri njegovi vidiki nas bodo zanimali in (posledično) kako bomo k temu »predmetu« pristopali.

Seveda so vsi trije momenti medsebojno tesno prepleteni: »predmet«, ki ga želimo proučevati, ni nekakšno truplo (mrtva stvar), ki nepremično čaka na rez analitičnega skalpela, temveč je dinamični, dvosmerni proces, ki se poraja v dvogovoru med »nami« in »svetom«.

Vsaka proučitev namreč zahteva predhodno določitev, ki pa je obenem tudi izločitev (omnis determinatio est negatio) – s tem, ko določimo vidike, ki jih bomo raziskovali, sočasno izločimo tudi tiste, ki jih bomo dali (začasno?) na stran –, zato je »predmet«, zlasti kadar gre za kompleksnejše pojave, neizbežno sodoločen z našim pristopom k njemu.

Da bi karkoli razumeli, moramo to izrezati iz (organske) celote; a takšen izrez je vselej »omadeževan« s stigmo parcialnosti in omejenosti, ki postane še posebej problematična, če jo prezremo ali nanjo pozabimo – če torej to, kar smo storili iz pragmatičnih razlogov (razmejim, da [sploh kaj] vidim), absolutiziramo in ontologiziramo (razmejim, kar [že vnaprej] vidim). V pričujoči razpravi se bomo prven­stveno osredotočili na tri perspektive mističnega doživljanja: ­kognitivno,

Mistika in mistična izkustva veljajo v dobršnem delu sodobnega akademskega diskurza bodisi za ekstravagantni kuriozum, eksotično cvetico, ki uspeva le v ezoterični atmosferi duhovnosti in ima le malo opraviti z vsakdanjim življenjem, bodisi za obskurni monstruozum, groteskno mešanico vraževerja, čarovnije in iracionalnosti, ostalino prastarih predsodkov in mitične zavesti. Namen pričujoče razprave je z obravnavo različnih vidikov mističnega doživljanja – od nevroznanstvenih, ki so v zadnjih dveh desetletjih vzklili pod okriljem nevroznanstvene revolucije, preko fenomenoloških, s katerimi skuša natančneje očrtati doživljajsko krajino, skozi katero se vije mistika, do epistemoloških, v katerih obravnava vprašanje, ali in kakšno spoznavno vrednost imajo mistična doživetja – pokazati, da so tovrstna stališča napačna. Podobe razkrivajo številne zmotne predstave­ o mističnih izkustvih, odstirajo nove teoretsko-pragmatične poti za njihovo preučevanje in dokazujejo, da je mistika resda mračna, a ne mračnjaška, ali drugače, da se mistična izkustva razumu izmikajo, a ga ne ukinjajo. Nasprotno, s svojo preobrazbeno razsežnostjo ga dopolnjujejo in vpenjajo v okvir celobitne (ne-dvojne) vednosti, ki predhodi vsaki delitvi na »znotraj« in »zunaj«, »tukaj« in »tam«.