Slovenka: prvi ženski časopis (1897–1902)

ZGIB

»Žensko vprašanje se ne začenja pri vseučiliščih, marveč v brezupnem stanju proletarskega ženstva.

Tu se ne gre edino le za to, da nekatere ženske postanejo doktorice, profesorice i.t.d., da se s tem dokaže intelektualno zmožnost žene. Tu se gre veliko več za to, da se nižje ženstvo otme moralni pogubi in socialni bedi.« Ivanka Anžič Klemenčič

ZGIB

ZGIB

ZGIB

»Samostojna ženska nima opore, nego svojo misel, svoj razum, svojo razsodnost. Slobodno mora misliti, razumeti, razsoditi pota, po katerih ji je hoditi.«

Slovenka je časopis, ki je povezan z najvidnejšimi imeni tržaškega in širšega kulturnega prostora ter feminističnih gibanj, ki so bila v tem času v marsikaterem drugem delu Evrope še v povojih, medtem ko se je v nekaterih domala avantgardnih družbenih okoljih že razvil več kot upravičeno razvnet feministični boj in so se morale sufražetske borilne veščine proliferirati brez konca in kraja. V znanstvenem in strokovnem tisku jim lahko sledimo že kar nekaj časa, v popularno kulturo pa so prodrle bolj nedavno. Ne glede na širši kontekst lahko trdimo, da sodijo urednice Slovenke med najvplivnejše intelektualke in da so v času, ko »je feminizem postal kanon«, vodile uredniško politiko v skladu z aktualnimi razsvetljenskimi praksami in novimi političnimi težnjami. Zato je publikacija, ki prinaša natančno in poglobljeno analizo tega obdobja v zgodovini slovenskega feminizma, publicistike in narodnega preporoda nujno potrebna in dobrodošla in, kar je videti domala nepogrešljivo, ponuja osnovne kažipote za posredno ali neposredno nadaljevanje. dr. Eva Bahovec

Prvi ženski časopis (1897–1902)

Marica Nadlišek Bartol

Knjiga, ki jo imate pred sabo, ni namenjena samo zaznamovanju 120-letnice prvega ženskega časopisa, ki ima za seboj kar nekaj nemih in javno nezaznanih obletnic. Njen namen je bolj ambiciozen. Želi predstaviti okolje, v katerem je prvi ženski list nastal in zaživel. Gre za obsežno in raznovrstno skupino slovenskih izobraženk in izobražencev, ki so se v slovenskem prostoru in tudi izven njega angažirali za ženski časopis, predvsem pa verjeli v nujo njegovega izhajanja. dr. Marta Verginella

Prvi ženski časopis (1897–1902) uredila Marta Verginella cena: 14,90 €

ZGIB

ZGIB

ZGIB

ZGIB

SLOVENKA_FINAL.indd 1

8.12.2017 10:57:59

SLOVENKA_FINAL.indd 2

8.12.2017 10:58:00

SLOVENKA Prvi ženski časopis (1897–1902)

SLOVENKA_FINAL.indd 3

8.12.2017 10:58:00

Naslovnica prve številke Slovenke. Vir: Digitalna knjižnica Slovenije (dLib.si)

Prvi ženski časopis (1897–1902)

SLOVENKA_FINAL.indd 4

8.12.2017 10:58:05

Predgovor

njiga, ki jo imate pred sabo, ni namenjena samo zaznamovanju 120-letnice prvega ženskega časopisa, ki ima za seboj kar nekaj nemih in javno nezaznanih obletnic. Njen namen je bolj ambiciozen, ker želi predstaviti okolje, v katerem je prvi ženski list nastal in zaživel, protagonistke te prve ženske časopisne avanture, tiste, ki so si ga zamislile, vanj pisale in ga brale, predvsem obe urednici, Marica Nadlišek Bartol in Ivanka Anžič Klemenčič, a tudi pesnice, pisateljice, prevajalke, nenazadnje pa tudi pisce in sodelavce ter podpornike tega prvega ženskega lista. Gre za obsežno in raznovrstno skupino slovenskih izobraženk in izobražencev, ki so se v slovenskem prostoru in tudi izven njega angažirali za ženski časopis, predvsem pa verjeli v nujo njegovega izhajanja. Ženska emancipacija je v Evropi proti koncu 19. stoletja postala civilizacijski kanon. Treba ga je bilo doseči tudi v slovenskem prostoru, vsaj tako so menili tiste in tisti, ki so se najbolj vneto angažirali za izhajanje ženskega časopisa. Tuji zgledi, tako v Habsburški monarhiji kot zunaj nje, so bili dovolj velik izziv za tiste, ki so hoteli napraviti konec slovenskemu zamudništvu in so želeli podpreti ženska prizadevanja v slovenskih narodnih vrstah. Predvsem mlajša generacija panslovanskih in kozmopolitsko orientiranih intelektualk in intelektualcev je verjela, da lahko le nova vloga žensk v družbi prispeva k razvoju slovenske družbe in slovenski narod postavi ob bok drugim velikim evropskim narodom.

Izid časopisa na narodnem obrobju, v gospodarsko razvijajočem se in večinsko italijanskem Trstu, je bil prelomne narave. A ne samo zato, ker so bili vanj pripravljeni investirati slovenski tržaški finančni krogi. V njem so se oglašali prva feministična peresa, cvet mladoslovenske inteligence pa tudi že uveljavljene literarne osebnosti.

Prelomnost je bila v sami zamisli in v želji hoditi v korak s časom, v težnji po preseganju skromnosti in provincialnosti slovenskega okolja, v drznosti hoteti pripadati bolj

2 3

SLOVENKA_FINAL.indd 3

8.12.2017 10:58:05

radikalnim evropskim kulturnim in družbenim tokovom. Zastavek je bil visok, in kot dokazuje kratka življenjska doba časopisa (1897–1902), celo preambiciozen za takratne slovenske razmere in slovenski feministični intelektualni potencial. Kljub temu pa je bila izkušnja žensko-moškega intelektualnega zavezništva enkratna, v določenih aspektih celo neponovljiva, izdajanje Slovenke – najprej kot štirinajstdnevne priloge Edinosti, od leta 1900 pa kot samostojnega časopisa – pa dejanska klofuta vsem tistim konservativnim okoljem, ki so ženskam odrekala pravico do javne besede, pravico do izobrazbe in samostojne zaposlitve.

Pomenljivo je, da so 120 let kljub posameznim literarnozgodovinskim omembam prelomni napori Slovenke ostali v senci zgodovine slovenskega tiska in novinarstva; kljub živahnemu objavljanju prispevkov prvih slovenskih pesnic in pisateljic so z redkimi izjemami ostali spregledani tudi s strani zgodovine slovenske književnosti in v določenih aspektih celo zgodovine žensk in študijev spola. Namen te knjige je Slovenko postaviti pod pisan soj zgodovinopisne svetlobe, kot si jo zasluži.

Glavnina raziskovanja, ki je predstavljeno v tej publikaciji, je nastala v okviru projekta Multikulturna prijateljstva in narodne vezi na presečiščih slovenskega, italijanskega in nemškega sveta v 1848–1941, ki ga je financirala ARRS v letih 2013–2016.

Marta Verginella

Prvi ženski časopis (1897–1902)

SLOVENKA_FINAL.indd 4

8.12.2017 10:58:06

Slovenka – ogledalo slovenske Şenske arene na prelomu 19. stoletja

Marta Verginella

SLOVENKA_FINAL.indd 5

8.12.2017 10:58:06

godba Slovenke, prvega slovenskega ženskega časopisa, se začenja leta 1897 v Trstu, v takrat tretjem najpomembnejšem avstrijskem mestu, kjer so bile slovenske izobraženske vrste številčno skromnejše kot v Ljubljani in brez večje intelektualne tradicije, a vsekakor bolj svobodomiselnega duha. Goriški založnik in politik Andrej Gabršček je sicer menil, da bi moral prvi ženski list izhajati v Gorici, kjer je bila slovenska novinarska in na sploh založniška tradicija trdnejša in živahnejša kot v Trstu. Nadejal se je, da bi »‚Slov.[enka]‘ potolkla oba dosedanja leposl.[ovna] lista. Bojim se, da pri neugodnih tiskarskih odnošajih v Trstu ‚Slov.[enka]‘ ne bo mogla napredovati.«1 A da so bile tržaške razmere kljub temu dovolj ugodne za izdajanje prvega ženskega lista, izvemo iz pisma, ki ga je Zofka Kveder poslala Ivanki Anžič: »Tu je mnogo rodoljubnega ženstva in zavednih požrtvovalnih narodnjakov, sploh se tu stori skoro več ko v Ljubljani za našo slovensko idejo, če tudi ne s tistim pompom, katerega Ljubljančani tako čislajo.«2 Podobnega mnenja je bila tudi Minka Govekar, ko je o ljubljanskih damah menila, da »niso za resno delo, njim je vse igrača, zabava, saj so same vsled slabe vzgoje večinoma le lepe igračice.«3 Glavna pobudnica ženskega časopisnega podviga je bila Marija Manfreda Skrinjar, živeča v Trstu, po rodu iz Kobarida in dobra prijateljica Simona Gregorčiča, zelo aktivna v slovenskem društvenem življenju. Leta 1888 je v Slovanskem svetu skupaj s Franom Podgornikom, njegovim izdajateljem in odgovornim urednikom, oblikovala časopisno rubriko Ženstvo, namenjeno ženskim vsebinam, objavam in razpravam žensk. Ideja za samostojni ženski list je bila sad njunega dogovarjanja in

1 NUK, Ms 1429. Andrej Gabršček Marici Nadlišek: Častita gospica! Gorica, 26. 10. 1897.

2 NUK, Ms 1429. Zofka Kveder Ivanki Anžič: Draga Ivanka! 5. 7. 1900.

3 NUK, Ms 1429. Minka Govekar uredništvu Slovenke: Velecenjena gospa! Nedatirano.

Marta Verginella

SLOVENKA_FINAL.indd 6

8.12.2017 10:58:06

sodelovanja, predvsem pa prepričanja, da je polnopravni ženski vstop v narodno telo mogoč le z izobraževanjem in organiziranjem žensk. Za slednje pa je bil potreben tudi ženski tisk.

Tako Marija Manfreda Skrinjar kot Fran Podgornik sta se v svojem zagovoru ženskega javnega delovanja in emancipacije zgledovala po slovanskem svetu, predvsem po Čehinjah in Rusinjah. Tuje zglede ženske omike in organiziranosti sta poskušala prenesti v slovenski prostor. Prepričana sta bila, da je treba odpraviti civilizacijsko zev, ki je nastala med slovenskim okoljem in najbolj razvitimi evropskimi deželami glede ženskega vprašanja.

Marija Manfreda Skrinjar, ki svoje samozavesti ni skrivala tudi z izbiro psevdonima Zmagoslava, je na straneh Slovanskega sveta začela s kampanjo v korist izobraževanja žensk in njihovega organiziranja. Vstopila je v boj za njihovo emancipacijo v prepričanju, da morajo postati steber naroda. Zavzela se je za odpravo celibata učiteljic, organizirala pomoč hišnim pomočnicam, podpirala idejo spolne vzgoje in postala siva eminenca prvega slovenskega časopisa. Prvi slovenski ženski list bi se po njenem moral zgledovati po dunajskem Das Recht der Frau. V svoji nameri je bila tako prepričljiva, da je za nov časopisni podvig pridobila podporo odv. Gustava Gregorina in izdajateljev Edinosti, za katerimi je stala Tržaška posojilnica in hranilnica.4 Pri pridobivanju podpore slovenske politične elite v Trstu ji je pomagal Podgornik, pri postavljanju časopisnih vsebinskih temeljev pa je delovala samostojno. Uredniško mesto je ponudila Marici Nadlišek. Z mlado tržaško učiteljico se je spoznala v tržaški čitalnici. Sodelovali sta v odboru ženske podružnice šolskega Društva sv. Cirila in Metoda, ustanovljene v Trstu 30. januarja 1887.5 Poznala je njeno publicistično in literarno delo, objave samozavestne in perspektivne pisateljice v Ljubljanskem zvonu, Slovanskem svetu, Slovenskem narodu in Edinosti. Prav na straneh slednje je leta 1888 opozorila nase s člankom o narodnem ženstvu. Maričino zavzemanje za aktivnejšo vlogo »narodnih žen«, ki naj že malim bitjem vcepijo ljubezen do svojega rodu, je bilo povsem skladno z njenimi prizadevanji.6 Bili sta si enotni v prepričanju, da narod ni samo skupnost moških, temveč tudi »mesto žensk«, kar je nedvomno godilo tudi slovenskim narodnim veljakom v Trstu, ki niso prezrli dejstva, da si je Marica z

4 O pobudnikih Slovenke glej tudi Marja Boršnik: Študije in fragmenti. Maribor: Založba Obzorja, 1962. 132.

5 Družba sv. Cirila in Metoda v Trstu je v delavski četrti pri Sv. Jakobu leta 1887 odprla vrtec, leto kasneje tudi osnovno šolo (Nevenka Troha: Slovensko žensko gibanje v Trstu na prelomu 19. in 20. stoletja. V: N. Budna Kodrič, A. Serše (ur.): Splošno žensko društvo: 1901–1945. Ljubljana: Arhiv Slovenije, 2003. 46–47).

6 Narodno ženstvo. Edinost, 24. marec 1888. 1–2.

6 7

SLOVENKA_FINAL.indd 7

8.12.2017 10:58:06

Trst na prelomu iz 19. v 20. stoletje Vir: Odsek za zgodovino in etnografijo, Narodna in študijska knjižnica, Trst

uveljavitvijo na slovenskem literarnem prizorišču zagotovila ugledno mesto v mladoslovenskih vrstah, kar je bila dovolj dobra popotnica tudi za nov ženski časopisni projekt.

Izdajanje Slovenke kot prvega slovenskega ženskega lista, od 2. januarja 1897 kot štirinajstdnevne sobotne priloge tržaške Edinosti, od januarja 1900 pa kot samostojnega mesečnika ne gre sicer razumeti le v okviru modernizacijskega procesa slovenske družbe, to je vstopa prve generacije srednješolsko izobraženih žensk v narodno areno in začetkov boja za žensko emancipacijo. Podpora ženskemu časopisnemu projektu je bila povezana tudi z vse močnejšim spopadom, ki se je na lokalnem tržaškem prizorišču odvijal med italijanskim in slovenskim političnim predstavništvom, med zagovorniki italijanske večine in branitelji nacionalnih pravic slovenskega, v mestu manjšinskega prebivalstva. Mednacionalni spopad je bil na Tržaškem tako oster, da je potiskal narodno zavzete ženske v javno areno in jim odpiral možnost delovanja v njej. Podobno se je dogajalo na italijanski strani in še posebej v judovskih krogih, ki so podpirali italijanski liberalnacionalni tabor in v katerih je začela delovati pionirka italijanskega poklicnega novinarstva Carolina Coen Luzzatto.7

7 Tullia Catalan: Percorsi di emancipazione delle donne italiane in età liberale. V: M. Isnenghi in S. Levis Sullam (ur.): Le »Tre Italie«: dalla presa di Roma alla Settimana Rossa (1870–1914). Torino: Utet, 2009, 170–181; Pieter M. Judson: The Gendered Politics of German Nationalism. V: D. F. Good, M. Grandner in M. Maynes Jo (ur.): Austrian Women in the Nineteenth and Twentieth Centuries: Cross-Disciplinary Perspectives. Providence: Berghahn Books, 1996. 5.

Marta Verginella

SLOVENKA_FINAL.indd 8

8.12.2017 10:58:07

Ravnokar nakazane ugodne okoliščine pa ne bi porodile prvega slovenskega ženskega časopisa, če ne bi vanj vložila svoje velike vztrajnosti, energije, znanja in znanstev Marica Nadlišek. Za pionirko slovenskega ženskega tiska je to bil vsestranski izziv: »‚SLOVENKA‘, prvi ženski slovenski list! Pričel je izhajati z novim letom 1897. Koliko žalosti in skrbi mi je povzročal s svojimi prvimi številkami, rekla bi vse prvo leto! In vendar če pomislim sedaj nazaj, sem vesela, ker je bil ta prvi slovenski ženski list nekako merilo zavednosti in možnosti Slovenk.«8 S temi besedami se je prva urednica Slovenke spominjala časa ustanavljanja, oblikovanja in urejanja ženskega lista, časa, ko je časopis idejno zasnovala, izbrala razpored vsebin in rubrik, iskala sodelavce in poskrbela za njegov videz in tisk. Zaradi tehničnih težav in impaginacije – glavo je oblikovala Ivana Kobilca – je bil časopis »prav grozen«: »Toda kdo je bil kriv. Jaz nisem videla nobene tiskarne od znotraj, nisem imela pojma, kaj bi vse morala delati razen popravljanja rokopisev. Joj, kašne so bile prve številke in kakšna kritika ‚dobrohotnih ljudi‘! Brez korektorja, kaj če so takšne, kakršne so bile, zagledale bel dan! V uteho so mi bile sotrudnice, ki so se oglašale v nepričakovanem številu. Koliko navdušenja v priznanih in bodrilnih pismih naših mož in žena. Povedati pa moram, da tudi sama nisem držala križem rok. Moja pisma so brzela po vsej Sloveniji in preko nje kakor metuljčki na vse strani.«9 Napor je bil sizifovski, rezultati kljub vsemu spodbudni. Slovenka je v prvem letniku pridobila 508 naročnic in naročnikov. Leta 1899 je imela 140 naročnikov, 307 naročnic, 61 je bilo naročenih društev in še 44 drugih naročnikov. Očitno je zadostila potrebam, ki so se začele oglašati v slovenski družbi, še posebej med mlajšimi generacijami izobraženih ljudi.10 Žensko vprašanje je postalo aktualno in emancipacije željne ženske so lahko računale na podporo mlajše, liberalno-, pozneje tudi socialdemokratsko orientirane inteligence. Ženski angažma je bil na straneh Slovenke najprej usmerjen v iskanje »samih sebe«. Utelešal je željo, da bi ženske postale subjekt bodisi v zasebnem bodisi v javnem delovanju, da bi lahko neovirano razvijale svoje sposobnosti in s svojim delovanjem odstranjevale vse tiste omejitve, ki sta jih ženskam postavljala tradicija in pravo.

Dolgo je obveljalo mnenje literarne zgodovinarke Marje Boršnik, da je bil časopis »še dokaj nebogljen in v povojih: jezikovno ohlapen, v izražanju neroden, miselno

8 Marica Nadlišek Bartol: Iz mojega življenja. Razgledi 3 (1948). 3. 367.

9 Marica Nadlišek Bartol: Iz mojega življenja. Razgledi 3 (1948). 3. 367.

10 Izza kulis našega upravništva. Slovenka 3 (1899). 4. 94–96.

8 9

SLOVENKA_FINAL.indd 9

8.12.2017 10:58:07

včasih otroško naiven in nelogičen. Redko se mu posreči zgrabiti življenjsko problematiko, še redkeje, ne utoniti sredi najrazličnejših nepomembnih drobnarij. Kljub temu pa je dokaj verna slika naše tedanje malomeščanke in priča o naravnost ginljivemu trudu, da bi se dvignil njen nivo. Uredničin odnos do sodelavk in čitateljstva je neposredno domač, spodbuden in ljubezniv, zato učinkuje predvsem čustveno in vzbuja veliko navdušenja in nesebičnega prizadevanja. S Slovenko pod triletnim uredništvom Marice Nadliškove je naše ženstvo prebolelo svojo prvo pubertetno fazo in dospelo do tiste stopnje zrelosti, ki omogoča resno delo.«11 V slovensko literarno in kulturno zgodovino se je tako Slovenka vpisala kot prvi slovenski ženski list, sprva feministično konservativen, preblag v svojih zahtevah po enakopravnosti žensk, da bi se postavil ob bok najbolj radikalnim evropskim in svetovnim ženskim časopisom.

Ivana Kobilca (1861–1926) Vir: Zasebni arhiv avtorice prispevka

To mnenje lahko danes potrdimo, a le za ceno, da zamolčimo okoliščine, v katerih je nastal. Če na Slovenko pogledamo z zornega kota tedanjih protagonistk in tedanjih slovenskih razmer, potem ugotovimo, da je bil preboj velik, celo radikalen. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je bilo v slovenskem in tudi širšem habsburškem okolju šele treba dokazovati, da ženske niso zgolj »spolna«, nerazumska in protiintelektualna bitja, da njihovo delovanje ni zaznamovano le s čutnostjo in s spolnostjo in da zato tudi ne bi smelo biti podrejeno razmerjem spolne hierarhije. Maričina Slovenka je bila 11 Marja Boršnik: Študije in fragmenti. Maribor: Založba Obzorja, 1962. 132.

Marta Verginella

SLOVENKA_FINAL.indd 10

8.12.2017 10:58:09

res vadnica za žensko leposlovje, list, ki si je zadal prvenstveno narodnobuditeljske cilje.12 Toda še zdaleč ne samo to. Postala je tudi časopis, ki je rušil dvojno spolno moralo, odločno nasprotoval prevladujoči ideologiji, ki je s pomočjo medicinskih študij in evgenike dokazovala šibkost ženskega telesa in tako opravičevala zamejitev ženske prisotnosti ter delovanja zgolj na zasebno sfero.13 Ne le obe urednici, Marica Nadlišek in Ivanka Anžič, tudi njune sodelavke, ki so večinoma dopisovale s Kranjske in so bile učiteljice, so opozarjale na vlogo vzgoje pri vzpostavljanju razlike med spoloma.

Odločno so se postavljale po robu gospodinjski tlaki in tratenju ženske sposobnosti po načelih meščanske kurtoaznosti. Vzroke neenakosti med spoloma niso namreč razlagale samo kot posledico biologije, temveč tudi kot plod in breme patriarhalne vzgoje in tradicije. Na straneh Slovenke so kritično analizo razlike med spoloma, ki je bila po njihovem družbeno in zatorej »umetno« konstruirana, pospremile z zahtevo po »enakosti v različnosti«. S to razlago so se večinoma strinjali tudi moški sodelavci Slovenke, ki so se spoprijeli z žensko problematiko. Pri sodelovanju mnogi med njimi niso želeli razkriti svoje identitete in so se raje posluževali psevdonima. Druženje s feministkami je bilo tudi za izobražence, kakršni so bili Franjo Klemenčič, Rok Drofenik, Josip Tominšek, Fran Celestin in Etbin Kristan, stigmatizirajoče, a kljub temu se mu niso odrekli.

Marica Nadlišek je v krog svojih sodelavcev vključila liberalno humanistično inteligenco, poleg pisateljic, pesnic in polemistk tudi uveljavljene književnike, kot so bili na primer Anton Aškerc, Ivan Trinko, Simon Gregorčič. Število in naravnanost člankov o ženskem vprašanju, objavljenih v prvih treh letnikih lista, ki jih je uredila, govori o tem, da je Slovenka od svojih prvih številk orala ledino glede pravic žensk do izobraževanja, zaposlovanja, organiziranega delovanja ter samostojnega vstopa v javno, narodno areno. Pomenljivo je tudi, da je Marica Nadlišek ob koncu svoje uredniške izkušnje, med katero si je nedvomno prizadevala, da časopisa ne bi usmerila na stranpota »ženske osvoboje«, obžalovala dejstvo, da tudi feminističnih in socialnih člankov ni mogla dobiti, čeprav si jih je želela.14 Z objavami prispevkov Elvire Dolinar – Danice in Marice Strnad – Marice II je kot urednica odprla prostor radikalnejšemu feminizmu, čeprav se v njem ni prepoznavala: »Tudi sem morala večkrat slišati očitanja, da list prinaša premalo stvari tičočih se ženske in ženskega vprašanja. Ali

12 Marja Boršnik: Študije in fragmenti. Maribor: Založba Obzorja, 1962. 145.

13 Vesna Leskošek: Zavrnjena tradicija. Ljubljana:/*cf., 2002. 54.

14 Marica: O ženskem vprašanji. Slovenka 3 (1899). 2. 37–39.

10 11

SLOVENKA_FINAL.indd 11

8.12.2017 10:58:09

morda nisem čutila tega sama najbolj? Toda kje in odkod jemati takih spisov, ako naše ženstvo še ne more seči tako globoko v te razprave? Čujem, da obrne moja naslednica vso pozornost prav tem spisom in tako je prav.«15 Politična uresničitev enakosti med spoloma v družbi s priznanjem državljanskih pravic ženskam se je Marici Nadlišek – podobno kot marsikateri njeni sodelavki – zdela predrzna zahteva. Bližja ji je bila politično nedoločena ideja o osvoboditvi žensk izpod patriarhalne nadoblasti. Tudi potem ko je uredništvo časopisa prevzela feministično bolj radikalna in za socialna vprašanja bolj zainteresirana Ivanka Anžič, je bil poudarek Slovenke na zagovoru ženske individualnosti, ne pa na pridobivanju posebnih političnih pravic, kar kaže na temeljne razlike med slovenskim in denimo anglosaškim prostorom, a tudi na podobnost z bolj konservativnimi okolji, kakršno je bilo italijansko. Veliko o takratnem razpoloženju in prepričanju v Slovenkinem krogu pove tudi zapis Elvire Dolinar, ki se je zavedala svoje radikalnosti: »Vedno in vedno se moram zatajiti, da preostro ne izbruhnem. V meni kar vse vré in sili na dan.«, a je bila tudi mnenja, da bi preradikalni spisi, ki bi bili na tujem objavljeni brez težav, v Slovenki »le vse pokvarili«.16 V kolikšni meri so bile slovenske razmere res »specifične«, konservativne in zato nenaklonjene slovenskemu ženskemu časopisu, razberemo tudi iz korespondence Marice Nadlišek pred samim izidom časopisa. Anton Aškerc jo je na primer svaril, da Slovenke niso Čehinje, Poljakinje, da so večinoma dame, izobražene v tujem duhu: »Ali Vas bodo mogle in hotele razumeti naše lepe Slovenke in pojmiti Vaš plemeniti namen? Ali Vas bodo dovolj podpirale gmotno in duševno? Bojim se tudi jaz, kakor Govekar, da pojde težko. Toda, ne obupajte, nego pogumno na delo!«17 A odsotnost slovensko izobraženih in čutečih žensk je bila za Marico spodbuda, ne pa ovira. Njihova neobčutljivost za vprašanja ženske emancipacije pa je nedvomno pripomogla k temu, da je se prvi val slovenskega ženskega gibanja ob svojem konstituiranju odrekel radikalnim feminističnim zahtevam. V skladu z meščanskimi pričakovanji je žensko proglašal za komplementarno, ne pa kompetitivno moškemu. Snovalke in sodelavke Slovenke so bile daleč od spodbijanja zakona in družine. Neenakost med spoloma so večinoma dojemale kot oviro pri vzpostavitvi harmonije v družini. Malokatera je skladno s takratno feministično kritiko cenila zakon, sklenjen v svobodi. Zato je tudi

15 Marica: Spoštovanim sotrudnikom, sotrudnicam in čitateljem. Slovenka 3 (1899). 26. 609.

16 NUK, Ms 703. Elvira Dolinar Marici Nadlišek: Čestita gospica! 11. 3. 1897.

17 Anton Aškerc: Zbrana dela. Pisma II. Ljubljana: DZS, 1999. 8.

Marta Verginella

SLOVENKA_FINAL.indd 12

8.12.2017 10:58:09

pisanje Elvire Dolinar – Danice o svobodni ljubezni in zakonu v Slovenki leta 1900 sprožilo vsesplošno zgražanje, tudi med zagovornicami ženske emancipacije, nenazadnje tudi Maričino neodobravanje.

Ivanka Anžič, ki je uredništvo prvega ženskega lista prevzela leta 1900 po odstopu Nadliškove, se je odločneje kot njena predhodnica lotila razkrinkavanja moških predpravic in oviranja ženske enakopravnosti. Žensko vprašanje je razumela kot

Marija Skrinjar (1857–1931) Vir: Digitalna knjižnica Slovenije (dLib.si)

strogo socialno vprašanje, zato je tudi svoj zagovor emancipacije povezala z materialnimi pogoji ženske samostojnosti. Prehod od patriarhalne družine k moderni je po njenem moral skozi materialno in »emocionalno osvoboditev« ženske. Politično opolnomočenje žensk, ki ga je zahtevala Elvira Dolinar, ki je med sodelavkami Slovenke najbolj suvereno obvladala takratni feministični diskurz in soglašala s stališči britanskih in ameriških feministk, je začelo pridobivati plaho podporo Slovenke.18 Pridobitev volilne pravice žensk, vzgajanje deklet in žensk za samostojnost nista bila le predloga vizionarne Danice, temveč tudi Slovenkina zahteva. Podrobno poročanje o Mednarodnem kongresu o položaju in pravicah žensk v Parizu novembra 1900 in podobnih pobudah v monarhiji in v svetu je potrjevalo čedalje večjo odprtost ženskega lista ter kazalo težnjo po preseganju ozkih slovenskih okvirov ter povezovanju z drugimi ženskimi gibanji in njihovimi predstavnicami.

18 Danica: Naše državljanske pravice. Slovenka 4 (1900). 12. 273–275.

12 13

SLOVENKA_FINAL.indd 13

8.12.2017 10:58:10

Ivanka Anžič je pritegnila k objavljanju Ivana Cankarja, Otona Župančiča, Etbina Kristana in svojega bodočega moža Frana Klemenčiča. Premik je šel v času njenega urednikovanja od liberalno usmerjenih piscev k socialdemokratsko naravnanim, od meščanskega sveta k delavskemu. Časopis se ni več spogledoval le s potrebami narodnih dam, temveč se je vse bolj zavzemal za pravice delavk, uradnic, učiteljic ter podpiral poklicno organiziranje slovenskega ženstva.

Slovenka ni bila več »nekakšna filialka Zvona«, postala je Zvonu konkurenčna revija.19 Poskus pritegnitve hrvaških sodelavcev, h katerim je Ivanko Anžič spodbujal Vladimir Jelovšek, Zofkin zaročenec, ki jo je tudi zalagal s feministično literaturo, je bil dosleden z načrtovanim preoblikovanjem Slovenke v jugoslovanski feministični list. Vseslovansko naravnanost prve urednice je Ivanka Anžič poskušala prevesti v konkreten vsejugoslovanski feministični časopisni projekt. Pri njem ni bila uspešna, tudi zaradi razdora, ki se je zgodil med njo in Zofko Kveder na prelomu predzadnjega in zadnjega letnika. Takrat najbolj ugledna slovenska pisateljica ji je odrekla sodelovanje. Prijateljici se nista razšli zaradi različnih pogledov o feminizmu niti zato, ker je novo uredništvo ukinilo rubrike o gospodinjstvu in modi dosledno z bolj militantno naravnanostjo. Ozadje spora je bilo bolj banalno, a zato nič manj obremenjujoče. Prepletalo se je z intimnimi zamerami, ki pa so bile dramatične, če že ne usodne za prvi ženski list, ne nazadnje tudi zato, ker so se pojavile v času, ko se je Slovenka v zagovoru ženske emancipacije postavljala ob bok nemškim feminističnim revijam, zlasti berlinski Die Frau, ko je čedalje bolj odprto in odločno zahtevala ženske pravice.

Po petih letih izhajanja je imel list še vedno premalo ženskega intelektualnega potenciala in naročniškega zaledja, da bi se prva slovenska ženska časopisna zgodba uspešno nadaljevala. Primanjkovalo je »ženskih apostolov«, kot je ugotavljala Zofka Kveder.20 Primanjkovalo je bralk, in ne samo v Trstu: »Tudi sedaj, ko pišem, ne pišem, žal, za tržaške Slovenke, ker razen dveh, treh, one ne čitajo ‚Slovenke‘, dasi so naročene […].«21 Žensko vprašanje je ostajalo v povojih, vrste podpornikov in podpornic ženske emancipacije so se množile, a še vedno prepočasi. Bile so preskromne, da bi Slovenko obdržale kot širši časopisni forum, »kjer bi se razpravljale želje« in »potrebe vseh slojev slovenskega ženstva, kjer bi se obelodanilo krivičnosti nekaterih ­delodajalcev,

19 Marja Boršnik: Študije in fragmenti. Maribor: Založba Obzorja, 1962. 140.

20 Zofka Kveder: Emancipacija. Slovenka 5 (1901). 3. 60.

21 Slovenke v Trstu. Slovenka 1 (1897). 26. 9.

Marta Verginella

SLOVENKA_FINAL.indd 14

8.12.2017 10:58:10

nepravilnosti pri bolniških blagajnah, statistični podatki o razmerah posameznih stanovnih skupin i.t.d., i.t.d.«22 Odločnost in vizionarnost posameznic je trčila ob omejenost in zaprtost slovenskega prostora, kar med drugim zgovorno potrjuje dejstvo, da je večina sodelavk pri objavah v Slovenki uporabljala psevdonim ali pa samo ime brez priimka. Strah, da bi ženska pobuda porušila temelje slovenske patriarhalne družbe, je bil močan in proti njemu niso bile imune tudi borke za žensko emancipacijo. Premalo je bilo takih, ki so bile pripravljene podpreti feministični časopisni projekt. Premalo je bilo tudi moške inteligence, ki bi verjela v nujnost ženske emancipacije in pomen ženskega časopisnega projekta.

Kljub kratkotrajnosti časopisnega podviga ostaja Slovenka mali novinarski čudež. Zanj je poskrbela prva generacija izobraženih žensk, ki je verjela v nujo ženske emancipacije in v neodložljiv doprinos žensk k slovenski kulturi in širši družbi.

22 Zofka Kveder: Emancipacija. Slovenka 5 (1901). 3. 60.

14 15

SLOVENKA_FINAL.indd 15

8.12.2017 10:58:10

ZGIB

»Žensko vprašanje se ne začenja pri vseučiliščih, marveč v brezupnem stanju proletarskega ženstva.

Tu se ne gre edino le za to, da nekatere ženske postanejo doktorice, profesorice i.t.d., da se s tem dokaže intelektualno zmožnost žene. Tu se gre veliko več za to, da se nižje ženstvo otme moralni pogubi in socialni bedi.« Ivanka Anžič Klemenčič

ZGIB

ZGIB

ZGIB

»Samostojna ženska nima opore, nego svojo misel, svoj razum, svojo razsodnost. Slobodno mora misliti, razumeti, razsoditi pota, po katerih ji je hoditi.«

Slovenka je časopis, ki je povezan z najvidnejšimi imeni tržaškega in širšega kulturnega prostora ter feminističnih gibanj, ki so bila v tem času v marsikaterem drugem delu Evrope še v povojih, medtem ko se je v nekaterih domala avantgardnih družbenih okoljih že razvil več kot upravičeno razvnet feministični boj in so se morale sufražetske borilne veščine proliferirati brez konca in kraja. V znanstvenem in strokovnem tisku jim lahko sledimo že kar nekaj časa, v popularno kulturo pa so prodrle bolj nedavno. Ne glede na širši kontekst lahko trdimo, da sodijo urednice Slovenke med najvplivnejše intelektualke in da so v času, ko »je feminizem postal kanon«, vodile uredniško politiko v skladu z aktualnimi razsvetljenskimi praksami in novimi političnimi težnjami. Zato je publikacija, ki prinaša natančno in poglobljeno analizo tega obdobja v zgodovini slovenskega feminizma, publicistike in narodnega preporoda nujno potrebna in dobrodošla in, kar je videti domala nepogrešljivo, ponuja osnovne kažipote za posredno ali neposredno nadaljevanje. dr. Eva Bahovec

Prvi ženski časopis (1897–1902)

Marica Nadlišek Bartol

Knjiga, ki jo imate pred sabo, ni namenjena samo zaznamovanju 120-letnice prvega ženskega časopisa, ki ima za seboj kar nekaj nemih in javno nezaznanih obletnic. Njen namen je bolj ambiciozen. Želi predstaviti okolje, v katerem je prvi ženski list nastal in zaživel. Gre za obsežno in raznovrstno skupino slovenskih izobraženk in izobražencev, ki so se v slovenskem prostoru in tudi izven njega angažirali za ženski časopis, predvsem pa verjeli v nujo njegovega izhajanja. dr. Marta Verginella

Prvi ženski časopis (1897–1902) uredila Marta Verginella cena: 14,90 €

ZGIB

ZGIB

ZGIB

ZGIB