Smrt lirike?

Alen Širca

Presojevalni horizont Smrti lirike? temelji na vzporednosti kritične genealogije sedanjosti in ontologije umetnosti. Senegačnik posebno pozornost namenja problemski aktualizaciji nekaterih klasikov slovenske pesniške modernosti (Božo Vodušek, Edvard Kocbek, Gregor Strniša), pa tudi kritični analizi sodobnega žargona intelektualno-presojevalne pravšnjosti. Ta gre, kot dokazuje avtor, z roko v roki s prevladujočo (in publicistično najbolj podprto) pesniško produkcijo kot enim izmed obrazov novodobne smrti lirike.

A Senegačnikovo pisanje je tudi apologija lirike. Najprej na (avto)refleksivni ravni, kadar gre za interpretativne spoprijeme s pesniki, kakor so denimo Alojz Gradnik, Josip Murn, Niko Grafenauer, Dane Zajc in Rade Krstič, pa dobi čisto konkretno, čutnonazorno pojavnost. In s tem novo bralsko aktualnost. Bolj kot pričevanje o smrti lirike tako postane pripoved o njenem življenju. Krhkem, a osupljivo vztrajnem.

Matevž Kos

ISBN 978-961-237-802-8

9 789612 378028

SMRT LIRIKE?

Vendar Senegačnikova knjiga nikakor ni času neprimerna diagnoza neke nekroze, ampak je poetološko izviren in ambiciozen projekt: preiskovanje ontoloških globin lirike, pred katerimi mora akademska vednost vedno kloniti.

Vprašaj, ki stoji v naslovu Senegačnikove knjige o »smrti lirike«, ni retorična gesta, temveč napad na rutiniranega bralca, ujetega v imanentizem vsakdanjosti. Takšnega bralca, ki je oznaníla o najrazličnejših smrtih – umetnosti, transcendence, človeškega jaza, zavesti, resničnosti in podobnih »tradicionalizmov«, tudi lirike, navsezadnje – brez zavor sprejel v svoj intelektualni imaginarij. Včasih tako zelo, da je pozabil celo na svojo lastno smrtnost. In ob tem zaspal.

Brane Senegačnik

Rezilo mora zarezati globoko, če naj bo prisad uspešno odstranjen. In rezilo negativnega tu zares zareže. Kdo bi si mislil, da je tako robno in skrito tkivo, kot je sodobna poezija, tako grdo ognojeno? »Krasni novi svet« splakuje liriko v odtoke zgodovine. Če poezija vendarle še nekako životari, pa naj bi bila lirika, kvintesenca poezije, danes mrtva.

Vendar je ta smrt za Senegačnika simptom še neke druge, hujše smrti; ahumanizem sodobnih teoretskih in umetniških diskurzov namreč ne reže glave samo subjektom, ampak tudi osebi. Zaradi pozabljenega začetka in konca, izvora in smrti, je njena temeljna nedoumljivost danes naturalizirana v razpoložljive in manipulabilne antropologeme. To se po Senegačniku manifestira tudi v večini sodobne slovenske poezije: na eni strani duhamorna prozaizacija in privatizacija, samo(zado)voljno ždenje v efemernem in banalnem, na drugi strani pa angažiranost, ki v najslabšem drvi v prepad nekakšnega re-socrealiziranja, v najboljšem pa se umika v sterilen konceptualizem. Za obema stranema praviloma tiči inflacija jaza in skoraj zapovedani imanentizem.

SMRT LIRIKE ?

Brane Senegačnik se rodil 6. 10. 1966 v Ljubljani. Doktoriral je iz klasične filologije na filozofski fakulteti, kjer je tudi zaposlen. Glavno področje njegovega znanstvenega raziskovanja je grška tragedija. Ukvarja se tudi z recepcijo antične poezije v sodobnem času in ontologijo poezije. Doslej je izdal šest pesniških zbirk (Srčni grb, Na temnem pragu upa, Ptica iz črnih zvezd, Dvojni čas, Arie antiche, Tišine) in objavil knjigi esejev o duhovnih problemih sodobne slovenske kulture (V iskanju izgubljene mere, Ljubljana 1999) in o poglavitnih literarnoteoretičnih in poetoloških vprašanjih (Paralipomena poetica, Ljubljana 2004). Njegova besedila so uglasbili nekateri najvidnejši predstavniki različnih generacij slovenskih skladateljev (Lojze Lebič, Igor Štuhec, Damijan Močnik). Izdal je tudi več knjig prevodov iz grške, rimske in renesančne književnosti, opremljenih s komentarji in spremnimi študijami. Bil je zadnji glavni urednik Nove revije.

Brane Senegačnik

Brane Senegačnik

SMRT LIRIKE?

Smrt lirike?

Avtor: Brane Senegačnik Uredil in jezikovno pregledal: David Movrin Recenzenta: Matevž Kos, Alen Širca Prevod povzetka: Nada Grošelj Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Fotografija avtorja na zavihku: MURR © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2015

Založila in izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Vodja uredništva strokovnih publikacij Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani: Tone Smolej Ljubljana, 2015 Prva izdaja Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Naklada: 300 izvodov Cena: 19,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 82.0-1 SENEGAČNIK, Brane Smrt lirike? / Brane Senegačnik ; [prevod povzetka Nada Grošelj]. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015 ISBN 978-961-237-802-8 282643968

Kazalo APOLOGIJA NAKLJUČJA LIRIČNA OBZORJA Dva robova literature Jezik sebstva Lirična antropologija Deinón

23 43 63 91

SREČANJA Iz globin tišine Življenje z liriko Tu je onstran Svet v glasu Povabilo

107 119 147 157 167

MIMOHODI Druga smer Poetiški paradoksi Fizikalna asonanca sveta Skrivnost postane igra

187 201 211 229

ZA OBNOVO OBČUTLJIVOSTI

243

Bibliografija Abstract Imensko kazalo

263 271 273

AP O L O G I JA NAKL JUČJA

B

ralec, navajen na akademsko discipliniran diskurz, bo bržkone v zadregi, ko bo prelistaval tole knjigo. »Kaj pa sploh obravnava, literarno zvrst, obdobje, smer? Zgodovino ali teorijo? Je sploh mogoče povezovati osebne bralske izkušnje z metodično interpretacijo?« Res je tu malo tega in malo onega, a ne zaradi neskrbnosti, pa tudi ne iz kdove kakšnih posebnih estetskih razlogov. Preprosto sem želel biti pozoren na to, kako se lirika pojavlja v življenju, najprej in predvsem v mojem, saj z drugim ne razpolagam. Seveda to ne gre brez zgodovine, brez teorije, brez posameznih pesnikov, knjig in pesmi. Brez tez, izpeljav, argumentov, brez poskusa vzpostaviti nekakšen red. A to je samo privid reda, saj ne verjamem, da je mogoče imeti pregled nad tem, kar se dogaja v liriki, pa ne (samo) zaradi moje nesposobnosti, ampak zaradi tega, kar takšna poezija je in kakor je. Ker je vedno blizu meji jezika in meji racionalnosti, je vedno tudi nepredvidljiva in spontana, tako po svojem izvoru kot po svojem učinku. Odvisna od osebnosti pesnika in bralca in od še kdove česa. Ni nabor trajno veljavnih resnic, lepih slogovnih načel in primerov, še manj pa je orožje uma ali kakršnekoli revolucije. Kadarkoli so jo v zgodovini tako razumeli, je bil to popoln nesporazum. Način njenega pojavljanja v človekovem življenju je pomemben: kje, kdaj, kako – vsa ta naključnost ni ovira za njeno pravo razumevanje in ni odpravljiva: je oblika 7

Apologija naključja

njenega obstoja in simbol transcendence življenja. Kar se z njo pokaže, vidimo samo osupli, navzven in navznoter. Največkrat je vse samo hipen dogodek, ki pa zlepa ne zbledi, morda sploh nikoli. A to je, ponavljam, odvisno od tega, kakšen človek je kdo.

Lirika je monolog in tudi beremo jo sami, vsak zase. Tudi ko jo poslušamo na recitalu, osamimo, mogoče je to celo razpoznavno znamenje liričnosti verzov … Seveda je paradoks, da osamimo ob besedah drugega. Pravzaprav se takrat med nami naselijo daljave, ki nas obenem ločujejo in povezujejo. Lirične vezi so »vezi daljav«, če uporabim izraz Nika Grafenauerja, opazne postanejo šele, ko gre zares, ko zares udarimo ob vprašanje izvora in cilja.

Vprašanja, vprašanja … Če me je neka pesem nekoč opajala, s časom pa je njen čar zbledel, ali pa če sem šele pozno, po letih srečanj brez privlačnosti prepoznal njeno lepoto, je to še najlaže razložljivo. Ljudje se pač spreminjamo: znanje, izkušnje, občutljivost, vse to v glavnem raste in se bogati.

Včasih je tudi obratno: z obžalovanjem in nerazumevanjem se sprašujemo, kam je odšla sposobnost branja nevidnih besed na notranji strani stvari, zaupnost z brezbesednimi globinami, nenehna pripravljenost na polet tja čez …

Veliko večje vprašanje zastavljajo pesmi, ki jih beremo vse življenje, ki so izoblikovale moj notranji prostor, me obdarile z novimi organi za zaznavanje resničnosti … Zakaj enkrat ta in drugič druga pesem nosi v sebi ves smisel in se mi vsakič zdi, da je to za vedno? Zakaj te pesmi postanejo včasih ploska in nevznemirljiva besedila, o katerih že vse vem in me njihov dotik utruja? Ne, to ni naveličanost, tu se dogaja nekaj drugega: vsega se spominjam, vseh njihovih darov, čudovitih prodorov v življenje, bivanjskih perspektiv, ki so se mi odprle z njimi … A vse to je zdaj dogorelo, negibno, težko in obenem prazno. In zakaj potem spet kdaj 8

Uvod

naletim nanje, kakršne so bile nekoč, in skoraj je kot prvič in nenadoma spet presvetlijo vse, kar sem? Kako razložiti to dinamiko?

Vprašanja, vprašanja … Lirično pesem sprejemam predvsem neposredno, doživljam jo kot nekaj čisto enovitega, celo preprostega in nevprašljivega. A tako je seveda le, ko jo doživljam, ko me prežame v »srečnem« branju. Ko stopim v distanco, ko razmišljam o tem ali onem vidiku, o razlogih za uspešno ali neuspešno branje, se začnejo vprašanja, ki jim ni konca. Preprosta, enovita gotovost se razbije kot steklena krogla in se drobi na vedno nove drobne kose, ki so vsak zase ostri, hladni in krhki kot črepinje. Vsako od teh črepinjastih vprašanj pa kriči o svoji nepopolnosti in tako tudi o popolnosti, iz katere izvira in ji pripada, zaradi katere sploh obstaja. Krogla – oblika popolnosti, a tudi gibkosti, izmuzljivosti, igrivosti, oblika, ki beži pred zapopadkom, pred mislijo, nenehoma beži – lirična pesem. Čarobna krogla, ki prihaja iz rok neznanega pesnika: ne morem odtegniti pogleda od njenega vrtečega se telesa, ker se mi v njem prikazujejo slike moje lastne usode. Da, podobe, poskusi odgovorov, in spet vprašanja, vprašanja …

Lahko bi napisal knjigo vprašanj o liriki, jo nadaljeval, dopolnjeval skozi leta … A »v nekem trenutku zunanje okoliščine, se pravi, zgodovina v podobi založnika, denarnih zahtev ali družbenih nalog, razglasijo manjkajoči konec«1 – in treba je narediti piko. Čeprav vprašaji ostanejo in »avtor, osvobojen po sili razmer, lahko nadaljuje svoje nedokončano opravilo na drugem mestu«.2 Tu bom torej nanizal samo nekaj takšnih vprašanj: najupornejših, najvztrajnejših, najbolj žgočih. Brez reda jih bom nanizal za uvod v knjigo 1 Maurice Blanchot, Literarni prostor (Ljubljana: LUD Literatura, 2012), 12.

2 Prav tam.

9

Apologija naključja

razmišljanj o lirični poeziji in antropologiji, o pesniških srečanjih in mimohodih. Morda bodo kdaj obvisela v zraku, se ponavljala, zašla na območje, kjer se misel težko giblje …

Kaj hočem, tudi to sodi sem. Naj ponovim: lirični dogodki prihajajo v življenju kot naključja, a kdo ve, če ni »naključje« samo druga beseda za nedoumljivo, beseda, s katero skušamo prikriti svojo nemoč. * * * Ne zadušiti pesnikovega glasu in ne napihovati pesmi s tem, česar v njej ni. Dve hermenevtični napotili interpretu: naj spoštuje resničnost, naj ne napravi iz poezije plena svojega jaza. Taras Kermauner, denimo, je imel težave z njima.

Kritiki nimajo pač z lastnim jazom nič manjših težav kot pesniki, še posebej, če uživajo veliko družbeno promocijo.

Sicer lahko zato opozorijo na marsikako neopazno odliko poezije, v glavnem pa ji ne delajo usluge. Pesmi in pesniki, ki živijo od sape svojih interpretov, sicer lahko doživijo trenutke veličine, a so kakor baloni: ko jih interpret odmakne z ust, jih sunkovito odnese, premetava semtertja in zelo kmalu neslavno pristanejo na tleh.

Vedno sem čutil, da je lirične pesmi treba brati s kožo. »Toda prav to je trdil zase Kermauner,« bo lahko kdo ugovarjal. In ga navedel: »Sem na razpolago pesmi, da se vame zapiše, da vžge v mojo kožo svoj monogram, svoje znamenje – čeprav začasnega – lastništva.«3 Že, toda, če res bereš tako, potem ima pesem sicer neizbežno vonj po svojem bralcu, a se v njegovo kožo odtisne tudi človeška resničnost avtorja.

V gumijastih rokavicah, škornjih in predpasniku, izdelanih 3 Taras Kermauner, Anatomija poezije (Ljubljana: Študentska založba, 2013), 256.

10

Uvod

iz ne prav dobro razumljenih filozofskih idej, pa se človeški vonj avtorja ne more ohraniti. Tam je čudno obstojen le vonj po neustavljivi ambiciji interpreta.

Je lahko pesnik pravičen interpret drugih pesnikov? Ali celo pravičen literarni zgodovinar? Ne, če je v resnici pesnik. Če sta njegovo notranje obzorje in ritem doživljanja močno individualna, se bo v svojih sodbah vedno do neke mere ravnal po tem: eni pesniki mu bodo neizbežno bliže kot drugi. Bo pa laže kot objektivistično distancirani zgodovinar opogumil bralca za to, da stopi s poezijo v osebno razmerje, ki se bo seveda od bralca do bralca razlikovalo in bo vodilo k različnim vrednotenjem literature. V zameno za panoramski razgled literarne zgodovine bo lahko ponudil ključ, ki odpira vrata v notranjost poezije. To je najtežji korak: a kdor enkrat vstopi skoznja, se lahko svobodno giblje. * * * Ker pesem živi tudi od svojega bralca, si ne delam nobenih iluzij o objektivni interpretaciji: to je preprosto nesmisel. A to nikakor ne pomeni, da je vseeno, kako pesem beremo, ali da je vsako branje enakovredno, enako hermenevtično pošteno. Za liriko se je potrebno samoutišati. To si predstavljam nekako tako, kot da se spremenim v zasneženo polje, prek katerega bo šla pesem. Seveda je naivno in iluzorno misliti, da se bo tako vtisnila vame nekakšna objektivna podoba pesmi. Pod snegom je pač že izoblikovana takšna ali drugačna površina, v tem ali onem obdobju življenja: določeni smo z osebnim in kolektivnim nezavednim, s shemami razumevanja, vrednotenjem, značilnim za naše okolje, pa tudi z individualnimi potezami, ki so plod našega sprejemanja ali zavračanja spoznavnih, moralnih in estetskih vzorcev, s katerimi nas oskrbuje družba. Slednje, torej 11

Apologija naključja

zavračanje, moram še posebej poudariti, ker sem bil sam vedno v konfliktu z okoljem, generacijskim, družbenim, literarnim, še posebej, ko gre za okus v umetnosti; seveda pa bi bilo kljub temu mogoče načrtati dokaj relevantno shemo splošnih vplivov na moj individualni okus.

In vendar noben očrt splošnih pogojev ne pomeni izčrpne razlage. Pesem živi kot dogodek, neponovljiv in vsakič nov, in ima odkrivateljski značaj – zato ga ni mogoče vrisati na noben zemljevid in ne umestiti v kakršenkoli koordinatni sistem. Kljub še tolikšni vnaprejšnji določenosti recepcijskih pogojev lahko vendarle veliko naredimo za obnovo lastne nedolžnosti v doživljanju poezije, pa čeprav ta morda pomeni samo en njegov moment: z zavestnim naporom, ki pa mora zajeti več kot samo zavest oziroma intelekt, lahko za hip ustavimo lastni mišljenjski in čustveni ritem, se postavimo »na čistino bivanja«, pred nedoumljivost ozadja življenja in samega sebe. Ni nujno, da je to stanje globoke meditacije, vsekakor pa mora biti stanje, v katerem se delovanje običajne sheme zaznavanja zunanjega in notranjega sveta vsaj za nekaj trenutkov ustavi. Tako stopimo pred besedilo in se mu izročimo. Izročimo se mu v tem smislu, da ono samo da sprožilni sunek za interpretiranje, ga požene v določeno smer in globino. Seveda je interpretacija naša dejavnost, kasneje lahko njeno smer in oblike tudi popravimo, a vendarle: od tega prvotnega sunka je veliko odvisno. Veliko je odvisno od tega, ali dovolimo, da avtor napravi prvo potezo: potek hermenevtične igre, umetniški doživljaji …

Takšna izhodiščna ponižnost pred besedilom ima lahko tudi vprašljive učinke. Prav lahko se zgodi, da neki slabi poeziji pripišem več, kot je vredna; če grem zelo daleč s svojo predanostjo in prilagajanjem, me lahko celo posesa, zapelje v smer, ki ni smer mojega avtentičnega poetičnega občutenja in doživljanja sveta. Seveda pa ni nujno, da takšen 12

Uvod

dogodek pusti globlje sledi: moja očaranost ali zapeljanost je le metodične narave in je načeloma samo začasno stanje.

Ko potem berem še druge pesmi, zlasti pa, ko se vračam k svojemu izkustvenemu dnu, k samemu sebi, se ponavadi skoraj samodejno vzpostavi »realno stanje« in spet imam pred očmi pravo sliko: kar se je dotaknilo dna, kar se je vanj celo zasadilo, bo tako v njem ostalo in bo trajno določalo moje estetsko in poetično obzorje. Kar pa je samo skalilo vodo realnosti, čeprav morda z očarljivimi jatami podob, z mehkobnim plivkanjem, ali pa je z ostro močjo mrzlega toka odvrnilo pogled od dna, se bo slejkoprej razblinilo ali se izkazalo samo za prehodno območje vodnega sveta, katerega glavni tok stalno struja v globino, čeprav tega ne čutimo vedno.

Predajajoč se, izročen bralec je torej lahko zaslepljen (a le metodično in začasno), absolutno distanciran bralec pa je oslepljen; prvi se le po svojih močeh začasno odpira besedilu pesmi, drugi pa jo motri v perspektivi »slabe metafizike«: zanj je načeloma vse že vnaprej znano, vsa resničnost pesmi je vnaprej povsem določena s tem, kar obstaja izven pesmi, izven literature, in je tako tudi dosegljivo; pesem je samo bolj ali manj potreben, dekorativen ovinek do tja. Zanj ni v poeziji nobenih resničnih presenečenj, tako kot jih ni ne v človeku ne v svetu. Zanj ni dogodkov, ki bi razpirali svet. * * * Kako bi lirika sploh lahko tekmovala z ogromnimi formami, kakor je ep ali roman? Ali ni bila svoj čas že simbolno »postavljena na svoje mesto«, v svet človeškega, zasebnega, skoraj vsakdanjega, v katerem bogovi nimajo stalnega prebivališča – torej daleč pod epsko formo? Včasih se mi zdi, da se nekaj podobnega neformalno in v praksi dogaja 13

Apologija naključja

danes, v postteističnem času. Da bralci preprosto preferirajo nelirično pisanje. Bi tedaj morali reči, tako pač je – živimo v neliričnem času?

A lirična pesem je poseben paradoks: je »svet v orehovi lupini«, je »vse tukaj in zdaj«, ki pa ni samo nekakšna meditativna bližnjica, nekakšna instantna simbolna oblika obsežnejših in zapletenejših resničnosti, ampak čisto drugačna oblika soočenja z njimi. S tem ko v njej upada število besed, raste njihova teža. A tu ne gre za zabrisovanje pomena, za divergentno polivalenco izrazov, za neobvladljivost smisla pesmi ali preprosto kar za njeno nesmiselnost, ki naj provocira okostenelo pamet. Gre za to, da se odpahne hrbtna stran besed in stvari: tudi če so videti čisto preproste, v liričnih verzih postanejo vhod v širši prostor obstajanja.

To seveda zahteva drugačen karakter pisca in bralca, pa tudi drugačne potrebe in želje. Nedvomno je tudi v epih in v romanih veliko liričnega, močne pasaže, plastične in pretresljive slike, gost jezik … In vendar je to nekaj drugega. Ključna razlika je v tem, da se drobna lirična pesem ne opira na noben kontekst, na noben literarno ustvarjeni, fikcijski svet, ki bi ji dajal smisel in jo razmejeval ter hkrati povezoval z »resničnim«, neliterarnim svetom, kakor je to z liričnimi mesti v pripovedni literaturi. Med svetom in liričnimi stihi ni ničesar: povezuje jih samo molk, ki ga ti stihi sami ustvarjajo in v katerega se na nedoumljiv način potapljajo tako, da s seboj potegnejo tudi ves ta svet, ko se v čudežnem hipu lirične pretresenosti izkaže, kako presenetljiva in neobsegljiva je njegova resničnost. Samo nekaj vrstic, samo nekaj besed je pokazalo prostranstva, v katerih se izgubljajo ne le naše vsakdanje zgodbe, ampak vsa zgodovina in fizikalni kozmos … * * * 14

Uvod

Poslušali smo Puccinijevo La bohème, tretje dejanje, kvartet: »La brezza della sera balsami stende sulle doglie umane …« Eden od prijateljev je bil povsem zamaknjen, glasba in besede te lirike so ga potegnile vase, povsem je, kot bi rekli v zdajšnjem slengu, »padel noter«. Obrazne grimase in celo kretnje rok so ga izdajale. Ničesar niso izražale, ničesar ni hotel z njimi povedati, saj tedaj ni komuniciral z nikomer; bolj kot v tisti sobi je namreč stal na fiktivni ulici zimskega Pariza, v prostoru kdovekje, ki nastane in izgine z umetniškim transom. To je bilo mogoče razbrati iz njegovega telesa. In znanec, ki je sedel tako, da ga prijatelj ni mogel opaziti – če bi tedaj sploh lahko kaj opazil – je to dobro razbral. Bil je druge vrste človek, solidno glasbeno izobražen intelektualist; tisti večer je, tako kot sicer v življenju, zelo trdno stal na tleh: nobena glasba, še najmanj pa romantična, ni predrla skozi njegovo gosto samozavest. Ta znanec je torej začel hudomušno karikirati prijateljev zanos: parodično je oponašal izraz na njegovem obrazu in se nam obenem nasmihal z nekakšno kultivirano pobalinskostjo. Takrat se je v meni zelo izostrilo, kar sem čutil od nekdaj: kako različen je svet lirične ekstaze od sveta trdnih tal, kako smešen je videti treznim očem. Stal sem tu in tam, oba svetova sta mi bila znana, ostra razpoka med njima je šla tudi skozme. Samoizročitev lirični ekstazi je vedno spremljalo nelagodje: naj je šlo za branje, poslušanje, gledanje ali pisanje, vedno je bil nekje tu, ob meni, tudi pikajoči pogled človeka na trdnih tleh. Poznal sem jalovost teh trdnih tal in polživljenje, ki ga nudijo svojim prebivalcem. In vedel sem, kako bedasto in docela nepomembno je znančevo ironično pačenje. A kljub temu je z njim zmagoslavno pohodil vso liriko tiste ure in razblinil svetove, ki so se odpirali v njej, kot milne mehurčke domišljije. Brez notranjega privoljenja se v liriki ne more zgoditi nič. Orfej in Amfion sta le mit; in tudi če bi zvoki lire dvigovali kamne, bi se nekateri ob tem praskali za ušesom in zehali.

15

Alen Širca

Presojevalni horizont Smrti lirike? temelji na vzporednosti kritične genealogije sedanjosti in ontologije umetnosti. Senegačnik posebno pozornost namenja problemski aktualizaciji nekaterih klasikov slovenske pesniške modernosti (Božo Vodušek, Edvard Kocbek, Gregor Strniša), pa tudi kritični analizi sodobnega žargona intelektualno-presojevalne pravšnjosti. Ta gre, kot dokazuje avtor, z roko v roki s prevladujočo (in publicistično najbolj podprto) pesniško produkcijo kot enim izmed obrazov novodobne smrti lirike.

A Senegačnikovo pisanje je tudi apologija lirike. Najprej na (avto)refleksivni ravni, kadar gre za interpretativne spoprijeme s pesniki, kakor so denimo Alojz Gradnik, Josip Murn, Niko Grafenauer, Dane Zajc in Rade Krstič, pa dobi čisto konkretno, čutnonazorno pojavnost. In s tem novo bralsko aktualnost. Bolj kot pričevanje o smrti lirike tako postane pripoved o njenem življenju. Krhkem, a osupljivo vztrajnem.

Matevž Kos

ISBN 978-961-237-802-8

9 789612 378028

SMRT LIRIKE?

Vendar Senegačnikova knjiga nikakor ni času neprimerna diagnoza neke nekroze, ampak je poetološko izviren in ambiciozen projekt: preiskovanje ontoloških globin lirike, pred katerimi mora akademska vednost vedno kloniti.

Vprašaj, ki stoji v naslovu Senegačnikove knjige o »smrti lirike«, ni retorična gesta, temveč napad na rutiniranega bralca, ujetega v imanentizem vsakdanjosti. Takšnega bralca, ki je oznaníla o najrazličnejših smrtih – umetnosti, transcendence, človeškega jaza, zavesti, resničnosti in podobnih »tradicionalizmov«, tudi lirike, navsezadnje – brez zavor sprejel v svoj intelektualni imaginarij. Včasih tako zelo, da je pozabil celo na svojo lastno smrtnost. In ob tem zaspal.

Brane Senegačnik

Rezilo mora zarezati globoko, če naj bo prisad uspešno odstranjen. In rezilo negativnega tu zares zareže. Kdo bi si mislil, da je tako robno in skrito tkivo, kot je sodobna poezija, tako grdo ognojeno? »Krasni novi svet« splakuje liriko v odtoke zgodovine. Če poezija vendarle še nekako životari, pa naj bi bila lirika, kvintesenca poezije, danes mrtva.

Vendar je ta smrt za Senegačnika simptom še neke druge, hujše smrti; ahumanizem sodobnih teoretskih in umetniških diskurzov namreč ne reže glave samo subjektom, ampak tudi osebi. Zaradi pozabljenega začetka in konca, izvora in smrti, je njena temeljna nedoumljivost danes naturalizirana v razpoložljive in manipulabilne antropologeme. To se po Senegačniku manifestira tudi v večini sodobne slovenske poezije: na eni strani duhamorna prozaizacija in privatizacija, samo(zado)voljno ždenje v efemernem in banalnem, na drugi strani pa angažiranost, ki v najslabšem drvi v prepad nekakšnega re-socrealiziranja, v najboljšem pa se umika v sterilen konceptualizem. Za obema stranema praviloma tiči inflacija jaza in skoraj zapovedani imanentizem.

SMRT LIRIKE ?

Brane Senegačnik se rodil 6. 10. 1966 v Ljubljani. Doktoriral je iz klasične filologije na filozofski fakulteti, kjer je tudi zaposlen. Glavno področje njegovega znanstvenega raziskovanja je grška tragedija. Ukvarja se tudi z recepcijo antične poezije v sodobnem času in ontologijo poezije. Doslej je izdal šest pesniških zbirk (Srčni grb, Na temnem pragu upa, Ptica iz črnih zvezd, Dvojni čas, Arie antiche, Tišine) in objavil knjigi esejev o duhovnih problemih sodobne slovenske kulture (V iskanju izgubljene mere, Ljubljana 1999) in o poglavitnih literarnoteoretičnih in poetoloških vprašanjih (Paralipomena poetica, Ljubljana 2004). Njegova besedila so uglasbili nekateri najvidnejši predstavniki različnih generacij slovenskih skladateljev (Lojze Lebič, Igor Štuhec, Damijan Močnik). Izdal je tudi več knjig prevodov iz grške, rimske in renesančne književnosti, opremljenih s komentarji in spremnimi študijami. Bil je zadnji glavni urednik Nove revije.

Brane Senegačnik