Srednjeveški in renesančni rokopisi: materiali, strukture, predstavitve

Nataša Golob

Nataša Golob

ISBN 978-961-237-974-2

ISBN 978-961-237-974-2

9 789612 379742

Srednjeveski_in_renesancni_rokopisi_naslovka_FINAL.indd 1

Srednjeveški in renesančni rokopisi: materiali, strukture, predstavitve

Nataša Golob se je posvetila srednjeveškim rokopisom iz slovenskih provenienc, ki so bodisi hranjeni pri nas ali pa so zdaj v tujini. Tako razdeljeni rokopisi so preostanki nekdaj sklenjenih knjižnic in se glede na zgodovinske plasti dopolnjujejo. Četudi je začela rokopise raziskovati z vidika umetnostne zgodovine, je že ob romanskih rokopisih iz cistercijanskega samostana v Stični ugotovila, da samo likovne prvine ne povedo dovolj in je poslej vključevala tudi analize strukturnih prvin, materialnih vidikov ter vsebin. Tem načelom je sledila tudi v zaokroženi predstavitvi nekdanje knjižnice iz Žičke kartuzije, kjer je na temelju ohranjenih bibliotečnih signatur lahko dokazala, da je Santoninov podatek o več kot 2.000 knjižnih enotah najbrž prenizek. Načrtuje še evidentiranje nekaterih zbirk rokopisnih fragmentov in zaokroženo predstavitev literarnih vsebin v rokopisih iz nekdanjih slovenskih provenienc. – Dva mandata je bila članica izvršilnega odbora v Comité international de paléographie latine in je leta 2010 organizirala mednarodno konferenco na temo avtografov.

Srednjeveški in renesančni rokopisi: materiali, strukture, predstavitve

Monografija Srednjeveški in renesančni rokopisi: materiali, strukture, predstavitve je sistematičen pregled vseh prvin rokopisne knjige, kakršna je obvladovala evropsko kulturo do zgodnjega 16. stoletja, veliko pozornosti je namenjene terminologiji. Poglavja obravnavajo vidike, pomembne za raziskovalce različnih ved, saj je razumevanje rokopisa podrejeno celovitemu dojetju rokopisa. Orisu konceptov kodikologije sledijo zapisi o materialnih nosilcih, tintah in barvnih snoveh; pomembno je poglavje o knjižnem bloku in prvinah v materialnem in intelektualnem pogledu. Vključen je informativni pregled srednjeveških pisav, tipov vezav in likovnih prvin.

Sledi poglavje o knjižnih zvrsteh; poglavja se začenjajo z izhodišči v sredozemskih ali srednjeevropskih kulturnih žariščih ter iztečejo v imenovanju primerov iz našega rokopisnega patrimonija, zato jim je namenjen poseben poudarek. Cilj raziskovanja je natančna predstavitev spomenika, zato so na koncu napotila glede katalogiziranja in varnega razstavljanja ter bibliografija.

27.11.2017 11:59:41

NataĹĄa Golob

SrednjeveĹĄki in renesanÄ?ni rokopisi: materiali, strukture, predstavitve

Srednjeveski_in_renesancni_rokopisi-FINAL.indd 1

27.11.2017 12:20:09

Srednjeveški in renesančni rokopisi: materiali, strukture, predstavitve Zbirka: Razprave FF (ISSN 2335-3333) Avtorica: Nataša Golob Recenzentki: Anja Dular, Jedert Vodopivec Tomažič Lektorica: Dušan Maher Prevod povzetka: Saša Mlacović Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2017.

Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava Benčić Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Ljubljana, 2017 Prva izdaja Naklada: 200 Cena: 24,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

Raziskovalni program št. P6-0199 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 091"653" 091:7.034 GOLOB, Nataša, 1947Srednjeveški in renesančni rokopisi : materiali, strukture, predstavitve / Golob Nataša ; [prevod povzetka Saša Mlacović]. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2017. (Razprave FF, ISSN 2335-3333) ISBN 978-961-237-974-2 292775936

Srednjeveski_in_renesancni_rokopisi-FINAL.indd 2

27.11.2017 12:20:09

Kazalo vsebine Predgovor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 1 Kodikološka analiza . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 1.1 Kodikologija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 1.1.1 Iz zgodovine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 1.1.2 Meje in paradigme kodikologije . . . . . . . . . . . . . . . . 16 1.2

Materialne danosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19 1.2.1 Raznolikost mehanskih nosilcev zapisa . . . . . . . . . . . . 19 1.2.2 Papirus . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25 1.2.3 Pergament . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 28 1.2.4 Papir . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 36

1.3

Pisni mediji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41 1.3.1 O pisalnih potrebščinah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41 1.3.2 Zapisi o tintah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 45 1.3.3 Zbirke navodil za pripravo barvnih snovi . . . . . . . . . . . 47 1.3.4 Pogledi našega časa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51

1.4

Knjižni blok . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 53 1.4.1 Iz zgodnjega obdobja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 53 1.4.2 Sestav knjižnega bloka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 58 1.4.3 Kustode, reklamanti, kodikološke enote in drugi detajli . . 66 1.4.4 Oblikovanje rokopisne strani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 69 1.4.5 Zunaj pisnega polja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .80

1.5 Vezave . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 83 1.5.1 O pomenu natančnega pogleda . . . . . . . . . . . . . . . . 83 1.5.2 Razvoj in temeljne prvine vezav . . . . . . . . . . . . . . . . 88 1.5.3 Prevleke z okrasnimi prvinami . . . . . . . . . . . . . . . . . 100 1.6

Pisave latinskega srednjega veka in zgodnje renesanse . . . . . 106 1.6.1 Okolje: samostanski skriptoriji in mestni ateljeji . . . . . 106 1.6.2 Latinska paleografija in cilji . . . . . . . . . . . . . . . . . . 110 1.6.3 Značilne pisave srednjega in zgodnjega novega veka . . 113 1.6.4 Okrajšave in ločila . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 127 1.6.5 Avtografi in digrafi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 130

3

Srednjeveski_in_renesancni_rokopisi-FINAL.indd 3

27.11.2017 12:20:09

1.7

Okrasne prvine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 136 1.7.1 Uvodne misli . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 136 1.7.2 Zamejitev izrazov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 141 1.7.3 Nefiguraln prvine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 143 1.7.4 Iniciale . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 145 1.7.5 Figuralne prvine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 152

2 Knjižne zvrsti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 189 2.1

Zakaj klasifikacija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 189 2.1.1 Liturgični rokopisi in njihov sestav . . . . . . . . . . . . . . 191

2.2

Neliturgična nabožna besedila . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 197

2.3

Pravne oblike v srednjem veku . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 204

2.4

Besedila z znanstvenimi vsebinami . . . . . . . . . . . . . . . . . . 208

2.5

Leposlovna besedila . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 217

3 Katalogi rokopisnega gradiva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 229 3.1

Tradicije katalogov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 229

3.2

Splošni in posebni katalogi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 231

3.3

Smernice za katalogiziranje rokopisov . . . . . . . . . . . . . . . . 233 3.3.1 Minimalni opis: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 233 3.3.2 Popolni opis: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 234

4 Načela varnega hranjena in razstavljanja . . . . . . . . . . . . . . . . 239 4.1

Nekaj misli o minimalnih standardih . . . . . . . . . . . . . . . . . 239

4.2

Varno razstavljanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 243

Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 247 Summary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 251 Bibliografija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 255 Spletni viri . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 290 Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 293

4

Srednjeveski_in_renesancni_rokopisi-FINAL.indd 4

27.11.2017 12:20:09

Predgovor Pričujoče besedilo sem nameravala napisati že pred nekaj leti, ko sem na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani še predavala vsebine, povezane z rokopisnim gradivom. Žal je pričeto delo nekajkrat zapored prekinila kakšna druga naloga in svoje načrte sem morala prelagati. V letih raziskovalnega in predavateljskega dela sem se prepričala, da je poznavanje strukturnih prvin rokopisnega gradiva pomembno za delavce in sodelavce v knjižnicah, arhivih in ustanovah, kjer hranijo starejše spomenike, enako za študente, ki šele postajajo bibliotekarji, in tudi za študente, ki izhajajo iz različnih humanističnih in naravoslovnih disciplin ter z literarnimi, zgodovinskimi, sociološkimi in drugimi raziskavami vstopajo v svet starejših knjižnih objektov. Ugotovitve o materialnih lastnostih rokopisnega gradiva so zaznamovale diskusije s strokovnjaki za področja restavratorstva in konservatorstva, saj smo lahko združili svoje poglede, dileme in izkušnje.

Moje raziskovalno delo se je pričelo v Narodni in univerzitetni knjižnici ter se – z nekaj prekinitvami – nadaljevalo vsaj tri desetletja. V tem času so se sprožili pogovori o vsakovrstni problematiki, ki se jim je pridružil predlog mag.

Marijana Ruperta, da bi s kolegom dr. Franzem Lacknerjem, znanstvenim sodelavcem Avstrijske akademije znanosti, pripravila predstavitev rokopisnega gradiva ter osvetlila bistvene strukturne poteze in okoliščine njegovega razvoja v srednjem veku. Tako je v oktobru 2013 Narodna in univerzitetna knjižnica gostila najino predavanje, teoretskim razlagam je sledil prenos predavanih vsebin na izbrane rokopisne spomenike, ki sva jih ob neposrednem pogovoru, v vzdušju praktične delavnice predstavila udeležencem v čitalnici Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov.

Da je stvarna oz. neposredna in raziskovalno utemeljena informacija o tem gradivu potrebna in pomembna, seveda ni bila novost, kakor tudi ne spoznanje, da so oris raziskovalnega pristopa, podatki o najpomembnejši literaturi in seznanitev s temeljno terminologijo opora za organizacijo načrtovanega dela. Starejše rokopisno gradivo, zlasti iz časa pred 1500, je vabljivo, a hkrati toliko odmaknjeno, da okvirni oris celote ni odveč. Bralec bo zlahka ugotovil, da je predstavitev struktur rokopisnih spomenikov osredotočena na srednjeevropske tradicije iz Avstrije, južne Nemčije in Češke, s katerimi so rokopisi iz naših zbirk najtesneje povezani; ne manjka niti francoskih in italijanskih stvaritev, vendar ta dela ne nastopajo v sklenjenem zaporedju in se – vsaj na prvi pogled – ne kažejo kot nepretrgana veriga knjižnega razvoja. Vsekakor pa rokopisi iz Italije in Francije v naslednjih poglavjih niso prezrti in sklicev nanje in na njihove značilnosti ne manjka.

5

Srednjeveski_in_renesancni_rokopisi-FINAL.indd 5

27.11.2017 12:20:09

V zadnjih desetletjih se je zanimanje za rokopise v materialnem in vsebinskem pogledu izrazito povečalo. V stiku s kolegi iz vse Slovenije je bilo mogoče zaznati, da ni pomembno, katera strokovna izhodišča in naloge, institucionalne zadolžitve itd. določajo njihovo delo, marsikoga so zanimali preprosti odgovori na preprosta vprašanja, ki so se pojavila v teoretskih ter praktičnih in raziskovalnih dilemah. V teh diskusijah se je še jasneje pokazalo, kako je pri delu med policami arhivov in specialnih knjižnic pomemben zaokrožen pogled na lastnosti v materialnem, vsebinskem in estetskem vidiku: te namreč povezujejo rokopisno gradivo in rokopisne fragmente v celoto, prav tako pa ni odveč opozorilo, na katere detajle, ki jih gradivo vsebuje, je treba biti pozoren in katerih prvin, ki jih sporoča edino materialno gradivo, pri strokovno-raziskovalnem delu ne smemo spregledati.

Zato je tudi zaporedje vsebin oz. poglavij v tej knjigi podrejeno načelom, ki jim sledimo v raziskovalnem procesu in ga upoštevajo objavljeni katalogi rokopisnega gradiva: vedno znova se izkaže, da tudi posebni katalogi1 spoštujejo načela, veljavna za splošne kataloge, le da so v slednjih vse dostopne oz. ugotovljive prvine obravnavane z enako pozornostjo. Torej je tudi v specialnih katalogih, npr. o knjižnem slikarstvu nekega obdobja, najti vsaj alineje za vse vidike rokopisnih spomenikov po približno takem zaporedju: sedanja in starejše signature, materialni nosilci zapisa, sestav knjižnega bloka, oblikovanje strani in pisava, okrasne prvine, vezava, vsebina, zgodovina. Podatke o teh sestavinah rokopisa naj bi posredoval kodikološki popis, ki pa jih najdemo v katalogih »vzporednih« strok v različnem obsegu in je popis rokopisnih struktur prilagojen cilju.

Temu sledi razdelitev knjige v več poglavij in vsa skupaj se vsaj dotaknejo rokopisnega gradiva v njegovi mnogostranskosti. Predstavitvi kodikologije kot temeljne vede, ki obravnava rokopisno gradivo, sledi poglavje o mehanskih nosilcih zapisa, tistih, ki so obvladovali čas do približno 1500. Tudi če npr. za literarnega zgodovinarja ni pomembno vprašanje o uporabljenih tintah in barvnih snoveh, ne more biti odveč osnovna informacija o temeljnih lastnostih, ker lahko opozorijo na okolje in posebnosti v delovnem procesu, v katerem je nastal rokopis ali prepis besedila. Ker je snovnost rokopisa v dobršni meri vsebovana v sestavu knjižnega bloka, je temu posvečenih nekaj strani vključno z orisom nekaterih specifičnih prvin, vedno znova pa opozarjam na tiste, ki so iz rokopisov prestopile v prvotiske in so se nekatere obdržale do danes. Ko vzamemo rokopis v roke, se prvi pogled ustavi na vezavi in zato je nekaj strani namenjenih tudi knjigoveški tipologiji. V poglavju o paleografiji kot vedi 1

Posebni katalogi so osredotočeni na posamezno literarno delo, na večje število povezanih enot, na posameznega avtorja, na neki segment iz zgodovine rokopisa/rokopisov, to pa pomeni osredotočenost na pokrajino, obdobje, slikarski delež, vezave itd. Gl. str. 231–237.

6

Srednjeveski_in_renesancni_rokopisi-FINAL.indd 6

27.11.2017 12:20:09

o razvoju pisav sem izkoristila priložnost za kratek zgodovinski oris, saj je ob stiku z rokopisom potrebno vedeti, kateremu času in kateremu okolju pripada pisava nekega spomenika. To poglavje govori samo o zapisih v latinici in drugih pisav – glagolice, cirilice, hebrejskih pisav itd. – ne obravnava. Na teh straneh je najti tudi kratek oris o spremembah v rokopisnem okolju in delovnem procesu ter o položaju prepisovalcev in avtorjev kot ustvarjalnih oseb. Zaradi vizualne moči so – vsaj na pogled – okrasne prvine morebiti bolj zgovorne in neposredne, a tako kot vsi drugi rokopisni elementi je tudi likovni delež podrejen natančnemu opredeljevanju in poimenovanju narisanih in naslikanih prvin. Glasbenim rokopisom sicer ni namenjeno posebno poglavje, a zanje veljajo enaki delovni pogoji in materialne danosti.

Pri predstavitvah strukturnih prvin in pri opredelitvah vsebin sem sicer izhajala iz evropskih okvirov, kjer se je praviloma pričela in uveljavila večina novosti, vendar sem v nadaljevanju razlago prenesla na rokopise iz naših zbirk. To niso znanstvene opredelitve, želela sem le dopolniti splošni pregled in ta dotik z gradivom v naših zbirkah pride nemara najbolj do izraza pri pregledu knjižnih zvrsti. Izbrane primere sem, kadar je bilo mogoče, podčrtala z navajanjem ustreznih publikacij. Vsega ni mogoče predstaviti s knjižnimi spomeniki, ki so nastali v naših krajih; zato je prav, da ne pozabimo, da so številni rokopisni ustvarjalci iz dežel Kranjske, južne Štajerske, Koroške in Primorske delovali onstran sedanjih državnih meja, prav tako kot so k nam prihajali prepisovalci, knjižni slikarji in besedni umetniki od drugod.

Prav tako ne smemo pozabiti, da smo zaradi zgodovinskih okoliščin izgubili večino starejših knjižnih spomenikov in tako razlage o strukturnih prvinah ni možno podkrepiti s prominentnimi rokopisi, ker so pač uničeni ali odtujeni. To, kar imamo, so zgolj preostanki nam neznanega knjižnega bogastva iz minulih stoletij.

Vsem delavcem in sodelavcem v zbirkah, ki hranijo rokopisno in drugo starejše gradivo, utegnejo koristiti opombe o temeljnih katalogih, ki so s spoznanji in primeri opora njihovemu delu. Enako je kratek oris konservatorskih standardov lahko vodilo pri vsakdanjih nalogah, pa tudi ob pripravah razstav in publikacij. Knjiga se konča z imenskim kazalom in pregledom strokovne in znanstvene literature. Bibliografija je nujno omejena le na dela, ki so navedena v besedilu, prednost pa sem dajala objavam, ki so dostopne v naših knjižnicah; enako je s citiranimi viri povezan spisek webliografije; oba seznama naglo naraščata, kar je zrcalo intenzivnega raziskovalnega dela in državnih podpor, s čimer se izraža pozornost javnih inštitucij do temeljev intelektualne zgodovine.2 Obsežen seznam strokovne literature je za prej omenjeno delavnico pripravil kolega Franz Lackner.

2

Leta 2002 je izšla knjiga: Marilena Maniaci: Archeologia del manoscritto s 1703 najpomembnejšimi (!) bibliografskimi enotami. Danes bi to številko najbrž podvojili.

7

Srednjeveski_in_renesancni_rokopisi-FINAL.indd 7

27.11.2017 12:20:09

V naslovu so imenovani »srednjeveški in renesančni rokopisi« in v tem se zrcali naša (do)sedanja delitev zgodovinskih obdobij v stari vek oz. antiko, srednji in novi vek. Časovne meje daljših in kratkotrajnih obdobij so drseče in spremljajoče letnice so predvsem kažipoti, ki se ujemajo s spremembami v mišljenju. Tudi pridevniki, ki označujejo posamezne zgodovinske segmente, pomagajo prepoznati spremembe v mišljenju ter v družbenih in gospodarskih okoliščinah. A to so splošne oznake in jih ne moremo vselej šteti za suho zlato. Stoletja po zatonu rimskega cesarstva so v tej delitvi poimenovana kot čas patrističnega, monastičnega in sholastičnega srednjega veka; to sem skupaj z imeni velikih predstavnikov posameznih stoletij opisala v poglavju o knjižnih zvrsteh. Kakor pa je veliki medievist Jacques Le Goff predstavil, je obdobje, ki ga imenujemo renesansa, predvsem sklepno dejanje srednjega veka in se novi vek pričenja precej pozneje, kakor smo doslej rekli, ne na prelomu iz 15. v 16. stoletje, ampak še pozneje (Le Goff, 2016, posebej 71–88). Nedvomno bodo njegovo utemeljitev vzele pod drobnogled vse stroke in dodale svoje poglede, saj so meje doslej še obče prepoznane delitve na stari, srednji in novi vek postavljene na kriterijih likovne umetnosti in njenega razvoja, ti pa ne morejo biti enako veljavni tudi za druge izraze duhovnega (in s tem umetniškega in znanstvenega) ustvarjanja. In če svojo pozornost namenimo samo rokopisni knjigi, potem je treba reči, da ta nadaljuje svojo materialno in oblikovno življenje vse do konca 15. stoletja in čez, ko je srednjeveška tvornost z vidika likovne umetnosti ponekod (!) izzvenevala. Pritegniti je treba Jacquesu Le Goffu, da je tehtne intelektualne in sociološke spremembe zaznati po letu 1480, pogojuje pa jih razvoj tehnologije, trgovine, novi finančni tokovi, predrugačene šole itd. A to ni nič nenavadnega, latinska Evropa je dotlej doživela številne razvojne prestope. S širše perspektive je večji pretres kot marsikateri znameniti dogodek pomenilo odkritje Amerike, ki je zavrglo geografijo sveta s tremi celinami (kakor je zapisano v Svetem pismu), ter razkol krščanstva v katolištvo in protestantizem. V teh dogodkih je po mnenju nekaterih zgodovinarjev prag med srednjim in novim vekom, prehod pa je bil, tako kot vselej, več desetletij trajajoč proces. Če naj bi renesanso zaznamovala vse večja individualizacija in osredinjenost človeka v vesoljnem stvarstvu, je treba reči, da se je vse to pričelo že mnogo stoletij poprej. Enako ni nikoli zamrlo opiranje na zgodovinski spomin, na upoštevanje antike v vseh vidikih; občutek za prostor, telesnino, realizem, ki je zapisan kot eno od oznanil novega veka, tudi ni izginil, le umetnost ga ni potrebovala, ker se je izražala z abstraktnimi in univerzalnimi potezami. Renesančni rokopisi, katerih vek naj bi trajal do približno 1500, so po vsej Evropi kazali sebi lastne slogovne poteze – kakor pred njimi karolinški, romanski itd. – in številni so napisani na pergament, poslikani z inicialami in obrobami, torej z enakimi okrasnimi prvinami kot rokopisi predrenesančnih stoletij, vsebujejo že 8

Srednjeveski_in_renesancni_rokopisi-FINAL.indd 8

27.11.2017 12:20:09

znana besedila in se po materialu in videzu ne ločijo od npr. sholastičnih. V naslovu te publikacije imenovani renesančni rokopisi so kot materialni izdelki sklepno dejanje razvoja, ki je potekal pred prevlado tiskane knjige. V razvoju knjige se je večina oblikovnih, strukturnih in materialnih sprememb uveljavila v prvi polovici 16. stoletja, vendar ne s peresom kopistov, ampak s tiskanimi izdajami, ne z žlahtnostjo enkratnega rokopisnega izdelka, ki ima individualne poteze, ampak z množico enakih, mehansko izdelanih knjig.

V besedilu sem se večkrat ustavila pri terminologiji in starejših slovenskih besedah, ki smo jih v zadnjih desetletjih zanemarili in se podredili neologizmom, včasih zasilnim skovankam, drugič prevodom iz latinščine, angleščine in drugih jezikov, čemur se ni bilo mogoče izogniti, ker za vse pojavne oblike, ki jih obravnava kodikologija, pač nimamo slovenskih besed. Dosledno uporabljam stara slovenska poimenovanja svetopisemskih knjig, ki so jih uporabljali in zapisali v času pred protestantizmom, ko so prevzeli nemške naslove. Ne izogibam se izvirnim naslovom (Géneza, Eksodus itd.), a zame se lepše sliši Knjiga o stvarjenju kot Prva Mojzesova knjiga ali Knjiga o izhodu kot Druga Mojzesova knjiga itd. Ti naslovi so se ohranili (prim. Smolik, 1969, 427) in mogoče imajo možnost, da se vrnejo v našo rabo, posebej zato, ker so zgovorni, povezani z vsebino in so pristni. Na drugi strani pa ne verjamem, da bi se vrnile tako lepe slovenske besede kot je kožénica ali koženična vezava za pergament in pergamentno vezavo (Savinšek, 1936/1937, 152), za primerjavo, ki odpre oči o žlahtnosti, polnokrvnosti in gibkosti slovenščine, naj služijo Sovretovi prevodi in njegovim podobne mojstrovine. Priznati je treba, da je raziskovalni razvoj zahteval nove izraze, ki jih npr. Milko Kos, France Stelè in medievisti med obema vojnama niso mogli niti poznati niti potrebovati.

Terminologija posameznih znanstvenih disciplin se pač razvija iz raziskovalnih potreb in sledi zahtevam svojega časa po natančnem označevanju prepoznanih prvin.3 Precej težav sem imela pri zapisu osebnih imen, ker so v rokopisnih stoletjih avtorji sporočeni v taki ali drugačni jezikovni različici, najbolj zanesljivi in splošno razumljivi so latinski viri, govorjeni jeziki pa poznajo več različic. Ob prvi omembi sem praviloma zapisala tudi znane letnice, ki opredeljujejo njihova življenja, a se pri teh podatkih ni bilo mogoče izogniti vsem čerem. Sledila sem najbolj uveljavljenim oblikam, dostopnosti v objavah, prav gotovo sem marsikaj spregledala in marsikatera dilema spada v seminarsko diskusijo, ne pa v ta kratki pregled. Ob vsem gradivu iz slovenskih zbirk in slovenskih provenienc sem dosledno navajala signature, brez njih je pojasnjevanje in opisovanje rokopisnih prvih nesmiselno. Najpogosteje 3

Na tem mestu ne morem segati v dileme o slovenskem znanstvenem jeziku, zato samo opozarjam na zbornik Slovenski jezik v znanosti I (1986).

9

Srednjeveski_in_renesancni_rokopisi-FINAL.indd 9

27.11.2017 12:20:09

navajane inštitucije, katerih rokopise sem imenovala kot primere, sem zapisovala s kraticami NUK (Narodna in univerzitetna knjižnica), NŠA (Nadškofijski arhiv), ÖNB (Österreichische Nationalbibliothek) in UB (Universitätsbibliothek). Vsega omenjenega gradiva seveda ni mogoče objaviti z ilustracijami in zato so v tej publikaciji le bistveni posnetki, ključni za ponazoritev izbranih značilnosti.

Knjiga je mnogoplastna stvaritev in ena od raziskovalnih poti se pričenja na predmetni ravni, ki predstavi materialne in tehnične danosti; interpretacijam knjige v jezikoslovnem, družbenem, filozofskem, umetniškem, antropološkem itd. pogledu pa se posvečajo druga dela. Čas do poznega 15. stoletja je bil za večino Evropejcev zapisan predvsem sporočanju z upodobljeno in izgovorjeno besedo (kako blizu je našemu času!), pripovedovalec je bil lahko avtor ali bralec. Znanje, ki ga stisnemo pod oznako universitas litterarum, je slej ko prej obstajalo v domeni članov najvišjih akademskih krogov, kar pa ne pomeni, da je treba vsem drugim pripisati neukost in nevednost. Meja je bila najbrž odvisna od rabe jezika, latinščine, ki je s svojim univerzalnim značajem dosegla vse evropske pokrajine, ter govorjenega jezika, ki je bil omejen na pokrajine in marsikdaj še na sloje prebivalstva.

Vsak rokopis ima ob svojem času posebno veljavo, izpričuje utrip časa in okolja in zato je vredno, da se ohrani in njegove lastnosti v vseh detajlih posreduje naprej.

V rokopisih je vsebovana duhovna panorama človekove zgodovine in marsikdaj je v nič posebnega obetajočem rokopisu najti prav dramatične sledove preteklosti, pomembno idejo, ali pa v njem prepoznavamo odločenost, da z zapisom in podobo posredujejo tisto, kar je bilo njim, avtorjem in prepisovalcem pred stoletji ali tisočletji dano v užitek in uporabo. A to razumimo tudi v jedru: izročilo je dosti več kot posredovanje oz. dejanje posredovanja. Izročilo je izraz človekovega razmisleka in duhovne svobode.

Knjiga je bila in še vedno je objekt, v katerem je znanje shranjeno in namenjeno kroženju, širjenju, torej je bil kodeks objekt izmenjave, zamenjave, potovanj; v procesu kopiranja se je ustvarila mreža stikov: predstavljajmo si, kakšen vpliv je imela knjiga, ki jo je avtor imel za dokončano delo in je smela med ljudi, koliko rokopisnikov je bilo vpletenih v ta proces, če je bilo treba v kratkem priskrbeti več sto prepisov, da so dosegli univerze, dvore, samostane, vplivne posameznike. To so obstranske misli, ki spremljajo raziskovanje enega rokopisa med več rokopisi z istim besedilom ali iz istih kulturnih ognjišč.

Ko sem leta 1986 pričela raziskovati romanske rokopise iz Stične, ki sem jih najprej spoznavala v zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice, zatem pa še v Avstrijski nacionalni biblioteki na Dunaju, me je marsikatero praktično napotilo ravnatelja 10

Srednjeveski_in_renesancni_rokopisi-FINAL.indd 10

27.11.2017 12:20:09

rokopisne zbirke dr. Otta Mazala prestavilo iz »beročega« raziskovanja v praktično. Odprl mi je starejše kataloge in zapise, ki niso objavljeni, omogočil je dostop do trezorskih rokopisov in s tem pokazal obzorja, ki jih večina rokopisnih raziskovalcev nima priložnosti spoznati. Sledila je monografija o skupini romanskih rokopisov iz Stične, ki je dr. Martina Žnidaršiča prepričala, da morajo pogled na rokopisno gradivo, ki je del zgodovine knjige, dobiti tudi študenti oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ter je predmet Rokopisno gradivo/ Kodikologija vpeljal v študijski program. Brez njiju dveh se pot do zaokroženega pogleda na slovenske srednjeveške rokopise morebiti niti ne bi pričela. A se je in sledila so leta, kjer se je – ob razumevajoči podpori Slovenske akademije znanosti in umetnosti – lahko znanje zaradi stikov s kolegi na dunajski Akademiji znanosti, posebej z dr. Franzem Lacknerjem in dr. Aloisom Haidingerjem naglo poglabljalo, v Ljubljani pa sem imela srečo, da sem misli lahko delila z dr. Jedert Vodopivec Tomažič, dr. Anjo Dular in dr. Francetom Martinom Dolinarjem ter varuhi zbirk, ki so sami postali zakladnice znanja: to so bili dr. Marijan Smolik, mag. Marijan Rupert in mag. Igor Filipič v Mariboru. Čas v njihovi družbi je bil dragocen: vsem sem hvaležna za minula rokopisno obarvana leta.

Dovoljenje za objavo slikovnega gradiva so takoj poslale vse zaprošene ustanove, ki hranijo srednjeveške rokopise. Vsem se iskreno zahvaljujem.

Avtorica

11

Srednjeveski_in_renesancni_rokopisi-FINAL.indd 11

27.11.2017 12:20:09

Srednjeveski_in_renesancni_rokopisi-FINAL.indd 12

27.11.2017 12:20:09

1

Kodikološka analiza

1.1

Kodikologija

1.1.1

Iz zgodovine

Izraz kodikologija je novejšega datuma in označuje zgodovinsko vedo, ki se posveča različnim materialnim vidikom rokopisnega gradiva in kontinuiteti v razvoju strukturnih prvin, pri čemer je enako pozorna do popolnih kot delnih rokopisov in rokopisnih fragmentov; v enaki meri je pozorna na besedila, na kontinuiteto v posredovanju v časovnih in geografskih okvirih ter v zgodovini knjige. Dobesedni prevod, ki bi razložil kodikologijo kot opisovanje rokopisne knjige, kodeksa, bi horizonte teh raziskav skrčil na dokumentiranje, zapisovanje z očesom in otipom zaznanih lastnosti. Natančen pogled na materialno strukturo rokopisne stvaritve nedvomno prispeva k boljšemu razumevanju celotnega objekta, prav natančen pogled – in posledično opis – vseh prvin pa podpira raziskovanje drugih ved, ki pristopajo k istemu knjižnemu objektu, torej tudi zgodovinske, jezikoslovne, literarnozgodovinske, umetnostnozgodovinske, muzikološke, liturgijske, sociološke itd. ter naravoslovne raziskave. Te vsebine ne morejo imeti dobrih temeljev brez vsestranske in zanesljive kodikološke podatkovne osnove in strukturne analize. Raziskovalne naloge / načela / cilji so se v drugi polovici 20. stoletja pomnožili in za razglede po dinamičnem razvoju kodikologije ni odveč seči nekoliko v preteklost. Čeprav je kodikologija kot samostojna veda vstopila v okolje (dotlej pretežno) humanističnih disciplin v 19. stoletju,4 se je treba spomniti, da so bili rokopisi zaradi vsebine, estetike, zgodovinskih razlogov itd. predmet pozornosti, razmislekov in razprav že v antiki. Takrat in pozneje se je dosti učenjakov in aristokratov (duhá, ne le modre krvi) posvetilo knjigi, temu magičnemu objektu. Njihovi zapisi in argumentacije so predvsem osebnega značaja in nimajo nikakršnih znanstvenih ciljev.5 Zapiski italijanskih humanistov, ki so skušali odkriti čim več zelo zgodnjih, še antičnih rokopisov, so polni podatkov, izbranih in sestavljenih glede na subjektivno presojo, a dragocenih in natančnih opažanj. Lep primer dosežkov v pahljači znanstvenih interesov je priprava na natis poznoantičnega rokopisa, znanega kot Filokalov kronograf za leto 354.6 Izvirnik se ni ohranil, pač pa prerisi iz zgodnjega 4 5 6

V mislih imamo prelomno delo Wilhelma Wattenbacha: Das Schriftwesen im Mittelalter, Leipzig 1896.

Ti zapisi so zanimivi za nas, ker razkrivajo njihovo pozornost in namene, vlogo (in vplive) starejše knjige na razvoj univerz in krogov, akademij učenih.

Biblioteca apostolica Vaticana, Cod. Vat. Barb. Lat. 2156, ki velja za najbolj popolno in izvirniku najbolj zvesto kopijo. Med številnimi študijami, kjer pa prevladuje interes za astronomijo in astrologijo, za rimsko zgodovino, za državna in zasebna obredja ter posebej za tradicijo rokopisa in risarsko-slikarskih kompozicij, je ena zgodnejših monografij, ki je upoštevala kodikološke danosti delo Henrija Sterna, 1953.

13

Srednjeveski_in_renesancni_rokopisi-FINAL.indd 13

27.11.2017 12:20:09

Nataša Golob

Nataša Golob

ISBN 978-961-237-974-2

ISBN 978-961-237-974-2

9 789612 379742

Srednjeveski_in_renesancni_rokopisi_naslovka_FINAL.indd 1

Srednjeveški in renesančni rokopisi: materiali, strukture, predstavitve

Nataša Golob se je posvetila srednjeveškim rokopisom iz slovenskih provenienc, ki so bodisi hranjeni pri nas ali pa so zdaj v tujini. Tako razdeljeni rokopisi so preostanki nekdaj sklenjenih knjižnic in se glede na zgodovinske plasti dopolnjujejo. Četudi je začela rokopise raziskovati z vidika umetnostne zgodovine, je že ob romanskih rokopisih iz cistercijanskega samostana v Stični ugotovila, da samo likovne prvine ne povedo dovolj in je poslej vključevala tudi analize strukturnih prvin, materialnih vidikov ter vsebin. Tem načelom je sledila tudi v zaokroženi predstavitvi nekdanje knjižnice iz Žičke kartuzije, kjer je na temelju ohranjenih bibliotečnih signatur lahko dokazala, da je Santoninov podatek o več kot 2.000 knjižnih enotah najbrž prenizek. Načrtuje še evidentiranje nekaterih zbirk rokopisnih fragmentov in zaokroženo predstavitev literarnih vsebin v rokopisih iz nekdanjih slovenskih provenienc. – Dva mandata je bila članica izvršilnega odbora v Comité international de paléographie latine in je leta 2010 organizirala mednarodno konferenco na temo avtografov.

Srednjeveški in renesančni rokopisi: materiali, strukture, predstavitve

Monografija Srednjeveški in renesančni rokopisi: materiali, strukture, predstavitve je sistematičen pregled vseh prvin rokopisne knjige, kakršna je obvladovala evropsko kulturo do zgodnjega 16. stoletja, veliko pozornosti je namenjene terminologiji. Poglavja obravnavajo vidike, pomembne za raziskovalce različnih ved, saj je razumevanje rokopisa podrejeno celovitemu dojetju rokopisa. Orisu konceptov kodikologije sledijo zapisi o materialnih nosilcih, tintah in barvnih snoveh; pomembno je poglavje o knjižnem bloku in prvinah v materialnem in intelektualnem pogledu. Vključen je informativni pregled srednjeveških pisav, tipov vezav in likovnih prvin.

Sledi poglavje o knjižnih zvrsteh; poglavja se začenjajo z izhodišči v sredozemskih ali srednjeevropskih kulturnih žariščih ter iztečejo v imenovanju primerov iz našega rokopisnega patrimonija, zato jim je namenjen poseben poudarek. Cilj raziskovanja je natančna predstavitev spomenika, zato so na koncu napotila glede katalogiziranja in varnega razstavljanja ter bibliografija.

27.11.2017 11:59:41