Slovensko skladenjsko besedotvorje by Znanstvena zalozba FF

Ada Vidovič Muha

Slovensko skladenjsko besedotvorje

ISBN 978-961-237-483-9

9 789612 374839

Naslovka_SSB_FINAL.indd 1

Prva izdaja monografije o zloženkah avtorice Ade Vidovič Muha je bila tako v slovenskem kakor tudi v drugih, zlasti slovanskih jezikoslovjih deležna velike znanstvene pozornosti. Ideja skladenjskega besedotvorja, ki izhaja iz spoznanja o možnosti pretvorbeno-tvorbenih povezav skladenjskih razmerij z medmorfemskimi razmerji znotraj tvorjenke, ostaja ogrodje tudi druge izdaje. Gre za strukturalistično jezikoslovno izhodišče, postavljeno na trdna tla sistemskega razumevanja jezika. Erika Kržišnik

Slovensko skladenjsko besedotvorje

Ada Vidovič Muha, zaslužna profesorica ljubljanske univerze, predava na slovenističnem oddelku Filozofske fakultete. Diplomirana slavistka je po končanem študiju v Ljubljani 1963. leta nadaljevala podiplomski študij na Karlovi univerzi v Pragi, kjer se je seznanjala zlasti s funkcionalističnim strukturalizmom. Na Inštitutu za slovenski jezik FR je bila soavtorica prvih treh knjig Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je leta 2010 upokojila kot redna profesorica. Znanstveno deluje predvsem na področju skladnje s pretvorbeno-tvorbenim besedotvorjem – Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk (1988), in leksikologije – Slovensko leksikalno pomenoslovje (2000); objavlja razprave iz teorije jezika, jezikovnosistemske stilistike, razvoja knjižnega jezika, sociolingvistike. Bila je (so)urednica vsaj dvanajstih zbornikov. Kot nacionalna koordinatorica vseslovanskega projekta Najnowsze dzieje języków słowiańskich je bila članica redakcijskega komiteja 14 zbornikov, med katerimi je v njeni redakciji izšel Slovenski jezik (1998).

Delo utrjuje besedotvorno skladnjo, uvedeno že s prvo besedotvorno monografijo avtorice. S konsistentnimi opredelitvami bistvenih skladenjskobesedotvornih pojmov kot skladenjska podstava, besedotvorna vrsta, besedotvorni pomen se je monografija uveljavila kot eno temeljnih del slovenskega jezikoslovja. Dopolnjena različica je ohranila teoretični okvir, za nadaljnji razvoj slovenskega besedotvorja pa so pomembne dopolnitve zlasti iz avtoričinih lastnih jezikoslovnih izkušenj. Andreja Žele

7.2.2012 8:59:02

Ada VidoviÄ? Muha

Slovensko skladenjsko besedotvorje

Slovensko skladenjsko besedotvorje Zbirka: Razprave FF Avtorica: Ada Vidovič Muha Recenzentki: Erika Kržišnik, Andreja Žele Prevod povzetka in spremne besede v angleščino: Tatjana Marvin in Velemir Gjurin Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Fotografija na naslovnici: Jože Preglau Fotografija avtorice na zavihku: Polona Potrč, 2011 © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2011. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Za založbo: Andrej Černe, dekan Filozofske fakultete Oblikovanje: Lavoslava Benčić Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2011 Druga razširjena in dopolnjena izdaja Tisk na zahtevo Cena: 29,90 EUR Publikacijo je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 811.163.6'367 811.163.6'373.611 VIDOVIČ-Muha, Ada Slovensko skladenjsko besedotvorje / Ada Vidovič Muha ; [prevod povzetka in spremne besede v angleščino Tatjana Marvin in Velemir Gjurin]. - 2. razširjena in dopolnjena izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011. - (Razprave FF) ISBN 978-961-237-483-9 259892736

Kazalo vsebine Predgovor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 Preface . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11 1 Začetki skladenjske razlage tvorjenk . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15 1.1

Skladenjska besedotvorna teorija, ženevski strukturalizem . . . . 15

1.2

Vzpostavitev razmerja med skladnjo in besedotvorjem – J. Toporišič . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18

2 Tipološke lastnosti besedotvorne skladnje . . . . . . . . . . . . . . . . . 23 2.1

Izrazna prepoznavnost tvorjenk . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 24

2.2

Pretvorbeno-tvorbeni vzorci samostalnikov in pridevnikov . . . . 27 2.2.1 Členitev tvorjenk glede na pretvorbeno vrednost obrazilnih morfemov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 31 2.2.1.1 Tvorjenke tipa (a) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 31 2.2.1.2 Tvorjenke tipa (b) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 34 2.2.1.3 Tvorjenke tipa (c) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 34 2.2.2 Povzetek tvorbenih vzorcev samostalnikov in pridevnikov . . 35 2.2.3 Skladenjska razčlenitev samostalniških modifikacijskih izpeljank . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37 2.2.3.1 Tabelarni prikaz pogostnosti modifikacijskih priponskih obrazil . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 39 2.2.3.2 Pomenska razčlenitev modifikacijskih priponskih obrazil . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 46 2.2.4

2.3

Nekaj vzorcev besedotvorne stilistike . . . . . . . . . . . . . 61

Tvorbeni vzorci glagola . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63 2.3.1 Tvorjenke tipa (a) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 65 2.3.1.1 Navadne izpeljanke – tip (a1) . . . . . . . . . . . . . 65 2.3.1.2 Tvorjenke iz predložne zveze – tip (a2) . . . . . . . 68 2.3.1.3 Medponsko-priponske zloženke – tip (a3) . . . . . 69 2.3.2 Medponskoobrazilne glagolske zloženke – tip (b) . . . . . 70 2.3.3 Glagolske tvorjenke – tip (c) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 70 2.3.3.1 Modifikacijske izpeljanke – tip (c1) . . . . . . . . . . 70 2.3.3.2 Glagolske sestavljenke – tip (c2) . . . . . . . . . . . 72

2.3.3.2.1 Glagolske sestavljenke – tip (c2) – skladenjska podstava in vezljivostne lastnosti . . . . . . . . . . 76 2.4

O pomenu pri tvorjenkah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 82 2.4.1 Propozicijski besedotvorni pomen samostalnika . . . . . . 84 2.4.2 Propozicijski besedotvorni pomen glagola . . . . . . . . . . 91 2.4.2.1 Pomen glagolskih tvorjenk – tip (a) . . . . . . . . . 92 2.4.2.2 Pomen glagolskih sestavljenk z vidika propozicije stavčne povedi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 93 2.4.3 Nepropozicijski besedotvorni pomen tvorjenega samostalnika . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 97 2.4.4 Nujnost upoštevanja besedotvornega pomena pri tvorjenkah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 98 2.4.5 Razmerje med besedotvornim in slovarskim pomenom . . 100

2.5

Tvorbene stopnje – na zgledu predvidljive razvrstitve pridevniških priponskih obrazil . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 103

2.6

Posebnosti zlaganja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 105 2.6.1 Besedotvorne sestavine zloženk . . . . . . . . . . . . . . . 106 2.6.1.1 Pomen in izrazna podoba besedotvorne podstave . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 106 2.6.1.2 Pomen in izrazna podoba obrazilnih morfemov . . 106 2.6.1.2.1 Medponski morfem . . . . . . . . . . . . . . . . 107 2.6.1.2.2 Pripona . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 108 2.6.1.3 Končniški pomen . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 110 2.6.2 Definicija zloženke . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 110

2.7 Sklapljanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 111 3 Iz zgodovine obravnavanja tvorjenk slovenskega knjižnega jezika . . 113 3.1

Obdobje slovensko-nemške normativne protistave . . . . . . . . 113

3.2

Oblikoslovno-pomensko (analitično) obdobje . . . . . . . . . . . 116 3.2.1 F. Miklošič – primerjalna analiza zloženk v slovanskih jezikih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117 3.2.1.1 Sinhrona delitvena merila . . . . . . . . . . . . . . 117 3.2.1.2 Diahrona utemeljevalna merila . . . . . . . . . . . 119 3.2.1.3 Pregled Miklošičevih oblikoslovno-pomenskih skupin sklopov in zloženk . . . . . . . . . . . . . . 120

3.2.2 A. Breznik – pojav skladenjskih meril . . . . . . . . . . . . . 123 3.2.3 A. Bajec – merilo jezikovnega čuta . . . . . . . . . . . . . . 126 3.2.4 Normativna uveljavitev Miklošičevih sinhronih in diahronih meril . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 130 3.2.4.1 F. Levstik – poudarek na trdnosti morfemskih razmerij . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 130 3.2.4.2 R. Perušek – tvorbena normativnost . . . . . . . . 134 3.3

Skladenjskopomensko (sintetično) obdobje . . . . . . . . . . . . 136

4 O gradivu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 139 5 Delitev zloženk na podlagi zgradbe skladenjske podstave . . . . . 141 5.1

Podredne zloženke . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 141 5.1.1 Zloženke z dvomorfemskim medponsko-priponskim obrazilom . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 141 5.1.1.1 Zloženke iz glagola – izglagolske zloženke . . . 142 5.1.1.1.1 Pomenske skupine glagolov iz skladenjske podstave – vezljivostni vidik . . . . . . . . . . 148 5.1.1.1.2 Obrazilna morfema . . . . . . . . . . . . . . . . 169 5.1.1.1.3 Gradivo izglagolskih zloženk . . . . . . . . . . 196 5.1.1.2 Imenske zloženke . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 215 5.1.1.2.1 Sestavinskolastnostne zloženke . . . . . . . . 217 5.1.1.2.2 Gradivo sestavinskolastnostnih zloženk . . . 237 5.1.1.2.3 Vrstne zloženke . . . . . . . . . . . . . . . . . . 248 5.1.1.2.4 Gradivo vrstnih zloženk . . . . . . . . . . . . . 271 5.1.2 Podredne zloženke z enomorfemskim obrazilom . . . . . 289 5.1.2.1 Zloženke s samostalniškim prilastkom v skladenjski podstavi . . . . . . . . . . . . . . . . . . 289 5.1.2.2 Zloženke z nadomestnimi (prevzetimi) sestavinami SPo . . . . . . . . . . . . . . . . . . 296 5.1.2.3 Zloženke z določujočo sestavino sam-, obrazilno enomorfemske . . . . . . . . . . . . . . 299 5.1.2.4 Zloženke s količinskim, razsežnostnim prilastkom v skladenjski podstavi . . . . . . . . . 301 5.1.2.5 Gradivo podrednih zloženk z enomorfemskim obrazilom . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 302

5.1.2.5.1 Samostalniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 303 5.1.2.5.2 Pridevniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 309 5.1.2.5.3 Glagoli . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 310 5.1.2.5.4 Gradivo zloženk s količinskim, razsežnostnim prilastkom . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 310 5.2

Priredne zloženke . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 313 5.2.1 Dvomorfemske medponsko-priponske zloženke . . . . . 313 5.2.2 Enomorfemske zloženke z medponskim obrazilom . . . 313 5.2.2.1 Samostalniške zloženke . . . . . . . . . . . . . . . 314 5.2.2.2 Pridevniške zloženke . . . . . . . . . . . . . . . . . 314 5.2.3 Gradivo prirednih zloženk . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 314 5.2.3.1 Medponsko-priponske zloženke . . . . . . . . 314 5.2.3.2 Zloženke z enomorfemskim obrazilom . . . . . . .310

Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 319 Slovarček pogostejših terminov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 331 Pogostejše kratice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 337 Summary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 339 Slovensko angleški glosar terminov – A Slovene-English glossary of terms . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 353 Literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 357 Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 371 Stvarno kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 375 Kazalo grafov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 389 Kazalo preglednic . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 391 Dodatek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 393 Skladenjska tipologija zloženk v slovenščini kontrastivno z nemškimi zloženkami . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 395 Družbena prepoznavnost žensk v slovenskem besedotvorju . . . . . . . 407 Nadaljevanka o slovenski besedotvorni teoriji . . . . . . . . . . . . . . . . 419 Nekaj temeljnih prvin za »besedotvorno šolanje« . . . . . . . . . . . . . . 433

Predgovor Knjiga Slovensko skladenjsko besedotvorje je nastala kot problemska dopolnitev in s tem razširitev Slovenskega skladenjskega besedotvorja ob primerih zloženk; slednja, ki je izšla 1988. leta, je bila v nekaj mesecih razprodana. Vprašanja besedotvorja kot enega izmed temeljnih poimenovalnih postopkov sodijo namreč tako s teoretičnega kot praktičnouporabnega vidika med drugim tudi v pomembno študijsko literaturo. Zamisel o novi, dopolnjeni izdaji ima torej kljub izpričani potrebi po njeni uporabnosti že dolgo zgodovino. Temeljna zasnova tudi nove izdaje knjige ostaja nespremenjena: gre za spoznanje o globinski pomenski povezavi med definirano nestavčno besedno zvezo, skladenjsko podstavo, in smiselno zvezo morfemov v tvorjenki, kar je dokazljivo s pretvorbeno-tvorbeno (transformacijsko-generativno) metodo. Vzpostavitev tovrstne povezave temelji na naboru določenih zaimkov – leksemov z najširšim pomenskim zajetjem, ki so se izkazali kot potencialno pomensko identični z določeno skupino (priponskih) obrazilnih morfemov. Pomenska univerzalnost tovrstnih zaimkov je dokazljiva z dejstvom, da lahko ustrezajo pomenskemu ogrodju – propoziciji stavčno zgrajene povedi, kjer gre za temeljne (univerzalne) determinante jezika, kot so dejanje, vršilec dejanja z oznako človeško +/–, sredstvo in rezultat dejanja ter za prostorsko in časovno opredeljenost dejanja. Propozicijska struktura kot temeljna struktura minimalnega besedila predstavlja ogrodje, ki se po eni strani z ustreznimi modifikacijami lahko spreminja v stavčno poved, po drugi pa se pretvarja v propozicijskim pomenom ustrezne obrazilne morfeme. Lahko rečemo, da sta število in vrsta besedotvornih pomenov vgrajena v propozicijsko strukturo stavčne povedi. Skladenjska podstava, definirana s sintagmo kot temeljno jezikovno strukturo, je našla v obrazilnih morfemih tudi pomenske ustreznike svojim trem konstitutivnim prvinam – jedru, odvisnemu delu in slovničnemu pomenu, s katerim se odvisnostno oz. podredno razmerje izraža: pretvorba jedrnega skladenjskopodstavnega zaimka in proverba (glagolskega primitiva) v priponsko obrazilo ali obrazilni morfem definira navadne izpeljanke, tvorjenke iz predložne zveze in medponsko-priponske zloženke – tvorjenke tipa (a), pretvorba samo slovničnega pomena – končnice oz. predložne končnice, v medponsko obrazilo definira medponskoobrazilne zloženke, tvorjenke tipa (b), pretvorba odvisnega dela skladenjske podstave v priponsko ali predponsko obrazilo pa definira modifikacijske izpeljanke in sestavljenke, tvorjenke tipa (c). - Morfologija in skladnja, dva temeljna gradnika jezikovnega smisla, sta se izkazali kot nedeljiva celota na procesni pretvorbeno-tvorbeni ravni, ko gre za razumevanje obeh bistvenih besedotvornih vprašanj – besedotvornih postopkov in besedotvornih pomenov. 7

V novi izdaji velja poudariti dopolnjeno razumevanje glagolskih sestavljenk. Izkristalizirala so se razmerja med predponskim obrazilom glagola in krajevnoprislovnim pomenom prostega glagolskega morfema iz skladenjske podstave, tip po-kriti : kriti po, po 'zgoraj'. Dopolnitev besedotvorne teorije izhaja iz spoznanja, da so krajevni (in časovni) prislovi propozicijska sestavina, ki umešča glagolsko dejanje v besedilno aktualiziran kraj (in ev. čas). Gre torej za dejstvo, da je mogoče pomen glagolskih sestavljenk prek pomena predponskih obrazil povezovati s propozicijo – s potencialnim prislovnim določilom kraja. Odpre se vprašanje pomenske klasifikacije tudi drugih, npr. samostalniških sestavljenk, tip pra-domovina. – S kontrastivno razčlenitvijo vezljivostnega (valenčnega) polja tvorjenega (sestavnega) glagola in glagola s prostim morfemom iz ustrezne skladenjske podstave je utemeljena tudi različnost števila in vrste aktantskih mest v vezljivostnem polju obeh tipov glagola. Z vidika celovitosti zajetja zgledov kot jih je najti v Slovarju slovenskega knjiž nega jezika so analizirane tudi modifikacijske samostalniške tvorjenke. – Pomensko-skladenjska analiza zloženk s samo medponskim obrazilom, katerih tvorbeni vzorec je prevzet iz germanskih jezikov, tip golf-ø-igrišče, je okrepljen z novim gradivom, ki potrjuje domnevo o agresivnosti tovrstnih tvorjenk. Prav komplekstnost besedotvornih postopkov in besedotvornih pomenov tvorjenk v smislu možnosti njihove skladenjske interpretacije je pri ocenjevanju slovenske besedotvorne teorije pritegnila pozornost tujih ocenjevalcev, v domačem strokovnem okolju pa vzbudila živahno polemiko v nadaljevanjih, ki je pretvorbeno-tvorbena načela v besedotvorni teoriji samo še utrdila oz. dokončno uveljavila. – Skladenjska interpretacija tvorjenk v slovenskem prostoru pa tudi širše je kot konsistentna nova teorija prispevala tako k terminološkemu pojmovniku kot izrazju besedotvorja in deloma skladnje. V Dodatku so štiri, doslej že objavljene razprave – dve, ki se nanašata na specifična besedotvorna vprašanja in dve polemični. Prva razprava z naslovom Skladenjska tipologija zloženk v slovenščini kontrastivno z nemškimi zloženkami združuje problematiko dveh razprav, obe objavljeni l. 1988, in sicer v nemščini Kontrastive slowenisch-deutsche Typologie der Nominalkomposition. Wien. Slaw. Alm., 1988, 22, str. 311–322, in slovenščini Skladenjska tipologija zloženk slovenskega knjižnega jezika (Ob kontrastivni naslonitvi na nemške zloženke). Slavistična revija. 1988, letn. 36, št. 2, str. 181–193.

Druga obravnava besedotvorno problematiko poimenovanj ženskih oseb s socio lingvističnega vidika in nosi naslov Družbena prepoznavnost žensk v slovenskem besedotvorju. Sedaj nekoliko predelana tematika je bila prvotno objavljena pod d aljšim in predvsem zato manj sprejemljivim naslovom Prvine družbene prepoznavnosti ženske prek poimenovalne tipologije njenih dejavnosti, lastnosti. V: Derganc, Aleksandra (ur.). Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1997, str. 69–79. Naj povzamem, kar sem zapisala v opombi ponatisa dveh polemičnih razprav, ki ju je spodbudila Toporišičeva kritika monografije Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk: V zborniku z naslovom Besedjeslovne razprave (2006, 153–192) je Toporišič brez vsakršnega komentarja ponatisnil samo svoj polemični del; ne preostane mi drugega, kot da tudi sama objavim samo odgovore na Toporišičevo kritiko z navedbo bibliografskih podatkov celotne polemike; tako bralcu vsaj posredno omogočam vzpostaviti kritično razmerje do enih in drugih argumentov. Kronološki potek polemike: J. Toporišič, Tretjič o besedotvorni teoriji. Slavistična revija. 1990, letn. 38, št. 4, str. 421–444; A. Vidovič Muha, Nadaljevanka o slovenski besedotvorni teoriji. Slavistična revija. 1991, letn. 39, št. 1, str. 101–113; J. Toporišič, Besedotvorno šolanje. Slavistična revija. 1991, letn. 39, št. 2, str. 215–237; A. Vidovič Muha, Nekaj temeljnih prvin za »besedotvorno šolanje«. Slavistična revija. 1991, letn. 39, št. 3, str. 317–326. S temeljnimi prvinami za besedotvorno šolanje se je polemika tudi končala. Dodatek je enota zase – vsaka razprava ima lastno spremno besedilo – opombe, bibliografske vire, povzetek in izvleček. Kot je razvidno iz Vsebinskega kazala, Stvarno in Imensko kazalo ter Kazalo grafov ne zajemajo razprav iz Dodatka. Precej zaslug za to, da se je knjiga Slovensko skladenjsko besedotvorje ponovno pojavila v slovenskem jezikoslovnem prostoru, imajo študentje slovenistike na domači Filozofski fakulteti pa tudi drugod po svetu, kjer sem imela priložnost predavati. Vendar pa ostaja dejstvo, da bi se brez spodbud kolegov in kolegic, med katerimi naj posebej omenim Vojka Gorjanca in Andrejo Žele, ponovni premislek tako o sami zasnovi dela kot o njegovi dopolnjeni realizaciji še naprej odmikal; obema kolegoma se iskreno zahvaljujem. Za skrben prevod predstavitvenega in povzemalnega dela knjige pa tudi slovensko-angleškega glosarija se zahvaljujem kolegoma Tatjani Marvin in Velemirju Gjurinu. Hvala tudi Znanstveni založbi Filozofske fakultete za natis in zelo dobro sodelovanje, Javni agenciji za knjigo pa za sofinanciranje izida. V Ljubljani, december 2011 9

Preface The monograph Slovensko skladenjsko besedotvorje is a content extension as well as an expansion of the monograph Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk, published in 1988 and sold out in just a few months after its publication. Questions relating to word-formation as one of the fundamental naming algorithms are indeed a part of important course literature in terms of theoretical as well as practical and applied point of view. The idea of a new, expanded edition therefore has a long history, together with the existing practical need. The basic outline of the new book remains unchanged from the one in the previous edition; it conveys the idea of a deep semantic connection between a defined non-clausal word phrase, the syntactic base, and the morphemes in a complex word, which can be obtained by a transformational (generative) method. This connection is based on a set of specific pronouns, i.e. lexemes with the broadest semantic range that have proved to be potentially semantically identical with a specific group of (suffixal) formant morphemes. The semantic universality of such pronouns is confirmed by the fact that they can correspond to the semantic frame – the proposition of a clause with the fundamental (universal) determinants of language, such as action, agent, instrument and result of action, and time and location of action. The propositional structure as a basic structure (of a minimal text) is a frame that, given the right modification, can either be changed into a clausal sentence or transformed into the morphemes corresponding to propositional meanings. One could say that the number and type of word-formative meanings are built into the propositional structure of a clausal sentence. The syntactic base, defined by a syntagm as a fundamental language structure, sees formant morphemes as semantic analogues to its three constitutive elements – the head, the dependent part and the grammatical meaning with which the dependent relationship is expressed. The transformation of the pronominal or proverbal (verbal primitive) head of the syntactic base into a suffixal formant or formant morpheme defines ordinary derivatives by suffixation, derivatives from the prepositional phrase and interfixal-suffixal compounds – complex words of type (a). The transformation of only grammatical meaning, i.e. the dependent relationship in the syntactic base expressed by an ending or a preposition and an ending, into interfixal formant yields interfixal formant compounds – complex words of type (b). Finally, the transformation of the dependent part of the syntactic base into the suffixal or prefixal formant yields modificational 11

derivatives and ordinary derivatives by prefixation – complex words of type (c). Morphology and syntax, two fundamental components of linguistic analysis, have proved to act as an indivisible whole on the transformational processing level when it comes to understanding the two crucial word-formation questions, the word-formative types and word-formative meanings. The new edition also brings a broader understanding of verbal ordinary derivatives by prefixation. The relationship between the prefixal formant of the verb and the locative adverbial meaning of a free verbal morpheme from the syntactic base (type po-kriti ‘cover’: kriti po, po ‘above’) is now accurately defined. The extension of word-formation theory stems from the realization that place (and time) adverbials are propositional components that place verbal action in a textually determined place (and time). It is thus a fact that the meaning of verbal ordinary derivatives by prefixation can be related to the proposition, i.e. to the potential adjunct of place, through the meaning of the prefixal formants. This leads to the question of semantic classification of other ordinary derivatives by prefixation, for example nominal ordinary derivatives by prefixation of the type pra-domovina ‘original homeland’. – A contrastive analysis of the valency frame of the formed verb and the verb with the free morpheme from the corresponding syntactic base explains the variety in number and types of actant positions in the valency frames of both types of the verb. Also modificational nominal derivatives are analysed in terms of the range of examples as found in Slovar slovenskega knjižnega jezika. – The semantico-syntactic analysis of compounds with only an interfixal formant, whose transformational pattern has been borrowed from Germanic languages (type golf-ø-igrišče ‘golf course’), is supported with new material confirming the aggressiveness of such compounds. The complexity of word-formation processes and word-formative meanings of complex words in the sense of their possible syntactic interpretation attracted the attention of international reviewers evaluating Slovene word-formation theory. In the local professional circles, on the other hand, it gave rise to a lively debate, which only strengthened and firmly established transformational principles in the field of word-formation. A syntactic interpretation of complex words in Slovene circles as well as abroad has thus, as a consistent new theory, contributed to the conceptualization as well as terminological expression of word-formation and partly also syntax.

The Appendix contains four already published articles; two of them deal with specific word-formation issues, two of them are polemical in nature. The first article, entitled Skladenjska tipologija zloženk v slovenščini kontrastivno z nemškimi zloženkami joins the issues dealt in two articles published in 1988, the article in German entitled Kontrastive slowenisch-deutsche Typologie der Nominalkomposition (published in Wien. Slaw. Alm., 1988, 22, pp. 311–322), and the article in Slovene entitled Skladenjska tipologija zloženk slovenskega knjižnega jezika (Ob kontrastivni naslonitvi na nemške zloženke) (published in Slavistična revija. 1988, 36: 2, pp. 181–193). The second article, entitled Družbena prepoznavnost žensk v slovenskem besedotvorju, deals with word-formation issues in naming persons of female sex from the sociolinguistic point of view. Now a slightly revised version was originally published under a longer and therefore less appropriate title Prvine družbene prepoznavnosti ženske prek poimenovalne tipologije njenih dejavnosti, lastnosti. (In: Derganc, Aleksandra (ed.). Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1997, pp. 69–79). Let me at this point summarize what I stated in a note of the reprint of two polemics that were triggered by Toporišič’s critical evaluation of the monograph Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk. In the proceedings entitled Besedjeslovne razprave (2006, 153–192) Toporišič reprinted only his part of the argument without providing any sort of comment. That leaves me no choice but to publish only the answers to Toporišič’s criticism, although with a full list of bibliographical entries relating to the whole polemical debate, thus enabling the reader to at least indirectly establish a critical distance towards either side of the argument. The chronological order of the polemical debate: J. Toporišič, Tretjič o besedotvorni teoriji. Slavistična revija. 1990, 38: 4, pp. 421–444; A. Vidovič Muha, Nadaljevanka o slovenski besedotvorni teoriji. Slavistična revija. 1991, 39: 1, pp. 101–113; J. Toporišič, Besedotvorno šolanje. Slavistična revija. 1991, 39: 2, pp. 215–237; A. Vidovič Muha, Nekaj temeljnih prvin za “besedotvorno šolanje”. Slavistična revija. 1991, 39: 3, pp. 317–326. The last article concludes the debate. The Appendix is an independent unit: every article contains its own notes, bibliography, summary and abstract. As can be seen from the Contents, the Subject index, Index of names, and Index of graphs do not include the articles in the Appendix.

The return of the book Slovensko skladenjsko besedotvorje to the Slovene field of linguistics owes a great deal to students of Slovene at the Faculty of Arts, University of Ljubljana, as well as those at the departments abroad where I had the opportunity to lecture. However, without the encouragement and support of my colleagues, especially Vojko Gorjanc and Andreja Ĺ˝ele, the rethinking of the main ideas of the book as well as its actual realization in an expanded edition would most probably be delayed; in this respect, I most particularly thank both my colleagues. For a careful translation of the Preface, Summary and Slovene-English Glossary I wish to thank Tatjana Marvin and Velemir Gjurin. I am also grateful to Znanstvena zaloĹžba Filozofske fakultete for publishing this monograph and for an excellent cooperation on the project, and to Javna agencija za knjigo Republike Slovenije for co-funding the publication. Ljubljana, December 2011

Začetki skladenjske razlage tvorjenk

Skladenjska besedotvorna teorija, iz katere izhaja naše delo, temelji na spoznanju, da je tvorjenka samo pretvorba definirane besedne zveze, skladenjske podstave.1

1.1

Skladenjska besedotvorna teorija, ženevski strukturalizem

Obrisi skladenjsko-morfemske besedotvorne teorije v bistvu izvirajo iz ženevskega desausurjevskega in ballyjevskega razumevanja jezika kot strukturne celote, temelječe na hierarhiziranih sintagmatsko-paradigmatskih razmerjih. Sintagmatsko, se pravi odvisnostno pomensko razmerje je osmislilo besedotvorno morfematiko z možnostjo pretvorbe v določeno besedno, torej skladenjsko zvezo. Zanimivo je, da se je pri tovrstnem pretvarjanju izkazala skladenjska funkcija, izražena končniško ali predložnokončniško – skladenjski »denotat« torej, kot besedotvorno enakovredna leksemskemu oz. predmetnopomenskemu denotatu. Tovrstno razumevanje besedotvorja najdemo razmeroma že zelo zgodaj v poljskem jezikoslovju, in sicer pri W. Doroszewskem (1946, 1952, 1958 idr.; Szober-Doroszewski 1959).2 M. Honowska (1973) postavlja začetek njegove besedotvorne teorije v leto 1946, ko je objavil delo Kategorie słowotwórcze; tu so namreč tvorjenke, npr. tvorjeni samostalnik, predstavljene kot pretvorba določenih besednih zvez. Ko je beseda o poljskem besedotvorju pa je vsekakor potrebno imeti v zavesti vpliv ženevskega strukturalizma, zlasti Ballyjevo teorijo sintagme (1934: Mikuš 1960). Za poljsko besedotvorno teorijo velja v glavnem naslednje: • vsaka tvorjenka je dvodelna, sestavljena iz podstave in obrazila (formanta), kar pa ne izloča tvorjenosti podstave na drugi, nižji ravni ( J. Rozwadowski 1921);3 teorijo o dvodelnosti tvorjenke je Doroszewski dopolnil tako, da jo 1

Ch. Schwarze (1967, 49–59) dokazuje možnost uporabe pretvorbeno-tvorbenih pravil N. Chomskega tudi na besedotvornem področju. Pravi, da »izpeljavne oblike imenujemo tiste, ki se dajo dokazati z uporabo pretvorbenega pravila, pri čemer sta a) transformand in transformat sinonima; b) število besed transformanda ustreza morfemskemu kompleksu transformatne besede; c) koren transformatne besede je tudi v transformandu« (51). Kot bomo kasneje videli, je treba pod točko b) nujno upoštevati tudi končniško ali predložnokončniško izraženo skladenjsko razmerje in ne samo besede. Skladenjsko pojmuje besedotvorje tudi W. Motsch (1973). Besedotvorje je po njegovem mogoče definirati z določenimi tvorbenimi stopnjami znotraj dane stavčne strukture; prav zato se z enako pravico kot »ravnina stavčnih členov« (imenska, glagolska besedna zveza) uvršča v skladnjo določenega jezika. Teorija t. i. notranje valence besed prenaša vezljivostne (valenčne) skladenjske lastnosti besed na področje morfemskih razmerij v besedi; v bistvu gre pravzaprav za asociativni prenos lastnosti besede v stavčni besedni zvezi na morfemsko področje (znotraj besede), vendar brez pretvorbeno-tvorbenih razmerij – o tem tudi M. D. Stepanova (1966, 1971). R. Zimek (1973) pripisuje avtorstvo ideje o dvočlenski strukturi tvorjenke tako Rozwadowskemu kot Doroszewskemu. Tudi slovenska besedotvorna teorija izhaja iz tega spoznanja – vsaka tvorjenka je iz podstave in obrazila, npr. A. Bajec (1950), J. Toporišič v SS 1976 (114).

•

je povezal s skladenjsko podstavo; dvodelnost tvorjenke, ki se kaže v obrazilu in besedotvorni podstavi, je posledica dvodelnosti podredne podstavne skladenjske zveze, se pravi jedra in razvijajočega člena; obrazilne podstave so pomensko različne. Na tej podlagi je W. Doroszewski (1952, zlasti 273, 284–306) ločil vse samostalniške (priponske nemodifikacijske) tvorjenke v dve temeljni skupini; obrazilo ima podstavo a) »tisti, ki …«, npr. za vršilca dejanja, nosilca stanja, »tisto, kar …«, npr. za predmet in b) »to, da …«.

Prvi tip tvorjenk imenuje osebkov, drugi povedkov. Nekaj primerov: plavalec – tisti, ki plava; požigalec – tisti, ki požiga; ogrizek – to, kar je ostalo ogrizeno; poslušanje – to, da se posluša; belost – to, da je belo. (W. Doroszewski 1952, npr. 289). Pri podstavnem glagolu ločuje še tvornost in, kot pravi, trpnost, vendar v primerih, ki jih navaja, gre za stanje ( J. Toporišič 1960, 59–72). Ta tipologija podstave se je ohranila tudi pri kasnejših poljskih raziskovalcih besedotvorja (R. Grzegorczykova 1981, J. Puzynina 1969, 1972, W. Pomianowska 1963 idr.).4 Delitev tvorjenk na povedkove oziroma povedkovodoločilne ali, kot jih imenuje Doroszewski, tvorjenke s pomenom »to, da«, in na osebkove ali tvorjenke s pomenom »tisto, kar – tisti, ki« bi lahko navezali tudi na teorijo J. Kuryłowicza (1979), in sicer na pojme transpozicija in mutacija; transpozicijske so tiste tvorjenke, katerih obrazilo (formant) ima samo »slovnični« pomen – po Doroszewskem tvorjenke s pomenom »to, da«; obrazilo mutacijskih tvorjenk je (predmetno)pomensko in je vedno določana sestavina; Doroszewski jih uvršča v skupino s pomenom »tisti, ki – tisto, kar«. J. Kuryłowicz navaja kot tretji tip še t. i. modifikacijske tvorjenke, pri katerih ima obrazilo določujočo vlogo (domek – dom maly). Vse tri pojme, transpozicija, mutacija in modifikacija najdemo tudi v besedotvorni teoriji M. Dokulila (1962) v bistvu z enakim pomenom, le da ostaja, v skladu s svojo teorijo, na gnoseološko-logični ravni. S pojmom onomasiološka kategorija poimenuje M. Dokulil »strukturiranost vsebine (pojma) glede na njen izraz« – gre za »temeljne pojmovne strukture, ki tvorijo v danem jeziku osnovo poimenovanja« (29). Onomasiološka kategorija presega pojem besedotvorja in je lastna vsem poimenovalnim sestavinam jezika.5 4 5

Aktualnejša poljska besedotvorna teorija, če sklepamo po izdajah slovnice (1984, 1999), ni pritegnila pretvorbeno-tvorbene metode. Primerjaj tudi oceno B. Ostromęcke-Frączak (1987). J. Kořenský (1972) dokazuje Dokulilovo trditev, da so onomasiološke kategorije najsplošnejše pomenske strukture, s katerimi jezik poimenuje objektivni svet, saj se realizirajo ne samo z besednimi (tvorjenimi in netvorjenimi) poimenovanji, ampak tudi s povedjo. Gre za jeziku lastno strukturo, katere funkcijske sestavine so po Dokulilu oz. Kořenskem substanca, lastnost, dejanje in okoliščine. Tudi z vidika funkcijskoskladenjske

Vse tiste onomasiološke kategorije, ki imajo besedotvorni izraz, razvršča M. Dokulil, podobno kot J. Kuryłowicz in na skladenjsko-pretvorbeni ravni deloma W. Doroszewski, na tri skupine, ki jih pa skuša definirati spoznavno-logično. Osnovni tip temelji na dejstvu, »da so substance (lahko tudi lastnost, dejanje in določitev lastnosti) označene (in poimenovane) glede na svoje neposredno ali posredno razmerje do sestavin iste ali druge pojmovne kategorije« (43). V tem okviru ločuje onomasiološko bazo kot osnovni razred (OB – genus, genus proximum), ki je omejena z določeno lastnostjo – onomasiološka lastnost (OL – differentia specifica). Če bi ta dva pojma prenesli na skladenjskopodstavno strukturo, bi lahko rekli, da je SPo = OB + OL. Vendar pa Dokulil ne dopušča pretvorbeno-tvorbenega razmerja niti na področju določane (OB) niti določujoče (OL) sestavine tvorjenke. Onomasiološka lastnost je namreč po njegovem lahko tudi sestavljena, in sicer iz t. i. onomasiološkega motiva (OM), ki je »najizrazitejši in najkonkretnejši člen te strukture in prav zato tudi vedno izražen« (31–32), in iz prehodnega člena, t. i. onomasiološke vezi (OV), ki se včasih ugotavlja »tudi samo na podlagi pomenskega in položajnega sobesedila« (32): OL = OV + OM, pri čemer je OV besedotvorno lahko neizražena, v tvorjenki tako rekoč izrazno izgubljena. Tudi onomasiološka baza, ki je »izražena samo z besedotvornim formantom« (32), ne more biti do te mere abstrahirana, da bi dopuščala predvidljivo pretvorbeno razmerje niti v primerih kot črnica : črna zemlja. Vendar pa mu oba »polarna člena« (32), onomasiološka baza in onomasiološki motiv, pomagata oblikovati osnovne tipe onomasioloških, v bistvu logičnopomenskih struktur; tako je npr. »pojem kategorije substance določen z razmerjem do kategorij a) substance, npr. član stranke, strankar, b) lastnosti, npr. črna zemlja, črnica, c) dejanja, npr. človek, ki sodi, *sodec, č) okolnostne določitve osnovne lastnosti (okoliščin), npr. večernik (32). Drugi dve besedotvorno izrazljivi onomasiološki kategoriji imenuje M. Dokulil transpozicija – transpozicijski (abstraktni) tip (43), in modifikacija – modifikacijska kategorija (46). Tudi pri transpoziciji, v katero uvršča popredmetenje lastnosti – posamostaljeni pridevnik, popredmetenje dejanja – posamostaljeni glagol, pri Doroszewskem oboje s pomenom »to, da«, ter poprislovljenje pridevnika, ne dopušča pretvorbene možnosti, čeprav gre tu dejansko le za spremembo slovnične lastnosti tvorjenke glede na podstavo. strukturiranosti minimalne besedilne enote – stavčne povedi, gre za temeljne pomenske prvine jezika, vendar z nujnim upoštevanjem medsebojne hierarhije. Lastnost v najširšem smislu se navezuje tako na »substanco« kot »dejanje«, okoliščine na krajevno-časovno umestitev »dejanja«. – Hierarhična strukturiranost je vgrajena v jezik tudi na ravni slovarja v smislu treh tipov pomenskih sestavin (semov) – slovnično-slovarskih kategorialnih in slovarskih uvrščevalnih ter razločevalnih (Halliday 1994; Vidovič Muha npr. 2000, 2006, 2009; Snoj 2009).

Pojem onomasiološke kategorije veže torej M. Dokulil prej na pomenske sestavine kot pa na strukturne (besedotvorne) sestavine tvorjenke. Vsebina mu presega izraz, zato je ne poskuša formalizirati niti tam, kjer gre za očitno skladnost obeh pojmovnih izhodišč (pri t. i. transpoziciji in modifikaciji).6

1.2

Vzpostavitev razmerja med skladnjo in besedotvorjem – J. Toporišič

Poskus predstavitve pretvorbene poti nestavčne besedne zveze v tvorjenko pred stavlja šeststopenjski besedotvorni algoritem J. Toporišiča (SS 1976, 109–173; 2000, 156-235): 1. korak, t. i. govorna podstava, je zveza, ki je izhodišče za tvorjenko in »je pomenska vsebina bodoče /npr./ zloženke« (SS 1976, 120; 2000, 158159); v 2. koraku »izb/iramo/ obrazila: medponsko, eventualno tudi priponsko«, v 3. »izb/iramo/ dve (ali več) polnopomenski besed/i/ te zveze /tj. govorne podstave/ za bodočo podstavo zloženke« tako v SS 1976 (120), v SS 2000 (159) ne »izbiramo« več, ampak »prenašamo« »besed/e/ v tvorbeni postopek, v 4. koraku »odvzem/ amo/ slovnične lastnosti izbranim(a) polnopomenskim(a) besedam(a)«, v 5. »združi/mo/ izbrano, in sicer tako, da pride beseda z odvzetimi lastnostmi na prvo mesto (če so lastnosti odvzete obema, se ohranja prvotno zaporedje oz. pride odvisni del spredaj), če je izbrana še pripona, pride ta na konec«, v 6. »popravi/mo/ morfemski šiv in postavi/mo/ naglas na podlagi ustreznih zakonitosti.« Pri Toporišičevem besedotvornem algoritmu gre, kot rečeno, za poskus pretvorbene povezave dveh jezikovnostrukturnih ravnin – skladenjske in morfemske, vsaj tako je mogoče sklepati po pojmih kot algoritem, koraki (algoritma), vendar sta pojma v temeljnem nasprotju s pojmom »govorna podstava«, kakor je Toporišič poimenoval svoj pomenskoasociativni opis tvorjenke do zadnje izdaje svoje slovnice iz leta 2000. Verjetno pod vplivom Slovenskega skladenjskega besedotvorja in polemike na besedotvorno temo (gl. Dodatek) v tej slovnici ni sprejel termina skladenjska podstava, ampak si je dovolil povzročiti terminološko zmedo: v vseh svojih besedotvornih publikacijah in svojih slovnicah do leta 2000 uporabljani in zato uveljavljeni termin besedotvorna podstava za »del tvorjenke, na katero razvrščamo obrazilo« je prenesel v poimenovanje za »1. korak« svojega »algoritma«, za nekdanjo govorno podstavo torej; ta se mu še vedno kot dvojnična vpleta takoj v »2. korak«, kjer »en del govorne podstave izrazimo /.../« (156; poud. A. V. M.). Govorno 6

Za nas je zanimivo dejstvo, da M. Dokulil (1968) postavlja besedotvorje med »slovnično zgradbo in besedišče«. Kasneje (1978) ugotavlja ujemanje besedotvornih in leksikalnih pomenov predvsem na področju modifikacijske in transpozicijske (zlasti imena lastnosti in dejanja) onomasiološke strukture. R. Zimek, sklicujoč se zlasti na Dokulilovo razpravo iz 1964. leta, ugotavlja, da Dokulil priznava globoko notranjo povezavo med zgradbo motivirane besede in sinonimno skladenjsko konstrukcijo.

Ada Vidovič Muha

Slovensko skladenjsko besedotvorje

ISBN 978-961-237-483-9

9 789612 374839

Naslovka_SSB_FINAL.indd 1

Slovensko skladenjsko besedotvorje

7.2.2012 8:59:02