Učenci z učnimi težavami v šoli in kaj lahko stori učitelj

ISBN 978-961-237-489-1

Univerzitetni učbenik »Učenci z učnimi težavami in kaj lahko stori učitelj« skuša učiteljem na pregleden, sistematičen način približati raznolikost in kompleksnost problematike učnih težav, jih seznanja s strokovno terminologijo ter jih z navajanjem številnih relevantnih teoretičnih in praktično naravnanih virov spodbuja k nadaljnjem preučevanju in praktičnem usposabljanju na tem področju. Učbenik bo koristen pripomoček učiteljem, ki želijo dobiti vpogled v naravo in nastajanje različnih težav pri učenju, da bi jih lahko pravočasno prepoznali ter razširiti svoj repertoar načinov odločanja in odzivanja pri poučevanju in izvajanju pomoči. doc. dr. Lidija Magajna

Predloženo besedilo predstavlja pomemben pripomoček za izvajanje študijskega procesa, saj te vsebine do sedaj še niso bile v taki sintezni obliki dostopne študentom. Po drugi strani pa bo besedilo v pomoč tudi številnim praktikom – učiteljem in šolskim svetovalnim delavcem, pri implementaciji Koncepta dela za učence z učnimi težavami v šolski prostor. red. prof. dr. Sonja Pečjak

CIRILA PEKLAJ je doktorica psiholoških znanosti in redna profesorica za pedagoško psihologijo na Univerzi v Ljubljani. Diplomirala, magistrirala in doktorirala je na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Doktorirala je s področja pedagoške psihologije o vplivu sodelovalnega učenja na kognitivne, socialno-čustvene in motivacijske

procese pri učencih. Leta 1987 se je zaposlila na Oddelku za psihologijo kot asistentka in leta 1998 kot univerzitetna učiteljica. V tem obdobju je predavala Psihologijo za učitelje študentom, bodočimi učiteljem, na Filozofski fakulteti in na drugih fakultetah Univerze v Ljubljani. Z izbirnimi predmeti je sodelovala tudi pri študiju psihologije ter na podiplomskem študiju psihologije. Od leta 2011 dalje pa sodeluje tudi pri izobraževanju psihologov na prvi in drugi stopni ter na doktorskem študiju, kjer izvaja predmete s področja pedagoške psihologije. Njeno raziskovalno delo je usmerjeno na področje učenja. Ukvarja se s proučevanjem samo-regulacije pri učenju, sodelovalnega učenja, učenja v različnih kontekstih in učiteljskimi kompetencami. Sodeluje v različnih raziskovalnih projektih ter o rezultatih poroča na številnih mednarodnih konferencah. Svoje znanstvene ugotovitve pa prenaša tudi v pedagoško prakso, predvsem preko izobraževanja učiteljev in delovanja na širšem pedagoškem področju.

cirila peklaj: učenci z učnimi težavami v šoli in kaj lahko stori učitelj

9 789612 374891

Cirila Peklaj

UT

učenci z učnimi težavami v šoli in kaj lahko stori učitelj Center za pedagoško izobraževanje Ljubljana, 2012

Cirila Peklaj

Učenci z učnimi težavami v šoli in kaj lahko stori učitelj

Ljubljana, 2012

Učenci z učnimi težavami v šoli in kaj lahko stori učitelj Avtorica: red. prof. dr. Cirila Peklaj Recenzentki: red. prof. dr. Sonja Pečjak in doc. dr. Lidija Magajna Jezikovno pregledala: Vesna Vučajnk Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2012.

Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Center za pedagoško izobraževanje Za založbo: Andrej Černe, dekan Filozofske fakultete Naslovnica: VBG d. o. o.

Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Ljubljana, 2012 Prva izdaja Naklada: 400 izvodov Cena: 32 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 376 PEKLAJ, Cirila Učenci z učnimi težavami v šoli in kaj lahko stori učitelj / Cirila Peklaj. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2012 ISBN 978-961-237-489-1 260923648

Kazalo

3

Kazalo

Predgovor..................................................................................................................................... 5 1 Družba znanja in učenci z učnimi težavami ................................................................ 7 2 Slovenska zakonodaja in petstopenjski model pomoči.......................................... 9 3 Splošna načela ravnanja z otroki z učnimi težavami............................................... 15 4 Uspešni načini učiteljevega dela z učenci z učnimi težavami v razredu ��������� 20 5 Projekt pomoči učencu z učnimi težavami................................................................. 24 6 Vzroki učnih težav................................................................................................................ 28 7 Splošne in specifične učne težave................................................................................. 30 8 Skupine učnih težav............................................................................................................ 34 8.1 Specifične bralno-napisovalne težave......................................................................................34 8.1.1 Vzroki ......................................................................................................................................35 8.1.2 Kako se kažejo težave?.......................................................................................................38 8.1.3 Poučevanje in pomoč učencem......................................................................................39 8.2 Specifične učne težave pri matematiki....................................................................................43 8.2.1 Vzroki........................................................................................................................................45 8.2.2 Kako se kažejo težave.........................................................................................................46 8.2.3 Poučevanje in pomoč učencem......................................................................................47 8.3 Dispraksija...........................................................................................................................................49 8.3.1 Vzroki.........................................................................................................................................49 8.3.2 Kako se kažejo težave .........................................................................................................50 8.3.3 Poučevanje in pomoč učencu...........................................................................................51 8.4 Neverbalne specifične učne težave...........................................................................................52 8.4.1 Vzroki ........................................................................................................................................52 8.4.2 Kako se kažejo težave..........................................................................................................53 8.4.3 Poučevanje in pomoč učencem.......................................................................................55 8.5 Specifični primanjkljaji na področju jezika.............................................................................57 8.5.1 Vzroki.........................................................................................................................................57 8.5.2 Kako se kažejo težave..........................................................................................................58 8.5.3 Poučevanje in pomoč učencem.......................................................................................60 8.6 Učne težave pri učencih z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti............................62

4

Učenci z učnimi težavami v šoli in kaj lahko stori učitelj

8.6.1 Vzroki ........................................................................................................................................63 8.6.2 Kako se kažejo težave .........................................................................................................64 8.6.3 Poučevanje in pomoč učencem.......................................................................................66 8.6.5 Drugi pristopi pri obravnavi učencev z ADHD............................................................68 8.7 Učne težave pri učencih, ki počasneje usvajajo znanje......................................................69 8.7.1 Kako se kažejo težave.........................................................................................................69 8.7.2 Poučevanje in pomoč učencem.......................................................................................70 8.8 Učne težave zaradi slabše razvitih samoregulacijskih spretnosti...................................72 8.8.1 Težave pri samoregulaciji v spoznavnih procesih......................................................75 8.8.2 Poučevanje in pomoč učencem.......................................................................................77 8.8.3 Težave pri samoregulaciji v motivacijskih procesih..................................................78 8.8.4 Poučevanje in pomoč učencem.......................................................................................82 8.9 Čustveno pogojene učne težave................................................................................................84 8.9.1 Učne težave zaradi depresivnosti .................................................................................85 8.9.1.1 Kako se kažejo težave ................................................................................................85 8.9.2 Učne težave zaradi anksioznosti.......................................................................................87 8.9.2 Kako se kaže anskioznost v šoli.........................................................................................89 8.9.2.2 Poučevanje in pomoč učencem.............................................................................90 8.10 Učne težave zaradi drugojezičnosti ali socialno kulturne drugačnosti ...................92 8.10.1 Poučevanje in pomoč učitelja.........................................................................................93 8.11 Učne težave zaradi socialno-ekonomske oviranosti – revščine ...................................95 8.11.1 Mehanizmi vplivanja socialno-ekonomske oviranosti na učno uspešnost ���������96 8.11.2 Poučevanje in pomoč učencem....................................................................................97

Viri................................................................................................................................................. 99 Avtorsko kazalo...................................................................................................................... 108 Stvarno kazalo........................................................................................................................ 111 Prilogi......................................................................................................................................... 115

Predgovor

5

Predgovor

V sodobni družbi, v kateri si uspešnosti v življenju ne moremo predstavljati brez neprestanega prilagajanja spremembam, brez sledenja napredku na različnih področjih znanosti, torej brez nenehnega učenja, so ena najbolj ogroženih skupin ljudi, posamezniki, ki imajo pri učenju težave. Učne težave, ki se lahko že zelo zgodaj pokažejo v šoli, lahko vplivajo na učenčevo počutje v šoli, na njegov občutek lastne kompetentnosti, na njegove odnose s sošolci in v veliki meri na učenčevo šolsko uspešnost. Če učenčevo doživljanje šole in učenja vpliva na njegovo sedanjost, pa učna neuspešnost vpliva na njegovo prihodnost in ima lahko dolgoročen negativni vpliv na različna področja njegovega življenja.

Učno neuspešni učenci lahko zapustijo šolanje prej kot njihovi vrstniki brez teh težav in dosežejo nižjo stopnjo izobrazbe. Zato imajo slabše možnosti za dobro zaposlitev, obstaja pa tudi večja verjetnost, da zaposlitev izgubijo in postanejo trajno nezaposleni. Da bi zmanjšali ta razkorak v njihovih možnostih in učencem z učnimi težavami omogočili čim višjo raven razvoja in učenja, je treba učencem z učnimi težavami v šolskem okolju nuditi vso podporo in pomoč, da bi kljub svojim oviram lahko v največji meri razvili svoje potenciale.

Tudi naša zakonodaja namenja učencem, ki se težje učijo, posebno skrb, saj te učence omenja v posebnem členu Zakona o osnovni šoli kot skupino učencev, ki jim je treba pomagati. Strokovna skupina (L. Magajna, M. Kavkler, S. Pečjak, G. Vogrinčič Čačinovič in K. Bregar Golobič) pa je izdelala koncept dela oz. smernice za delo z učenci v osnovni šoli. Koncept dela z učenci z učnimi težavami je bil tudi osnova učbenika, ki je pred vami.

Učbenik Učenci z učnimi težavami v šoli in kaj lahko stori učitelj je namenjen bodočim učiteljem in tistim osebam, brez katerih še tako dobra institucionalna pomoč ne more biti uspešna. Učitelj je tisti, ki vsak dan, leto za letom, opazuje učenca, mu prilagaja pouk in ga spodbuja k napredku na njegovi poti. Edino učitelj, ki pozna učenca, njegova močna področja in njegove težave ter načine dela, bo učencu z učnimi težavami lahko pomagal na njegovi vse prej kot lahki poti in mu omogočil ustrezno učno okolje. Še tako dobra specialno pedagoška pomoč ne bo dovolj, kadar ta pomoč nima podpore v učiteljevem delu v razredu. Učbenik je zato namenjen bodočim učiteljem, da se bodo morda lažje spoprijemali s to zahtevno nalogo, ki jih čaka v šoli.

V začetnih poglavjih v učbeniku so učenci z učnimi težavami umeščeni v širši in tudi slovenski družbeni kontekst, opisane so tudi strokovne rešitve pri delu z njimi v naši šoli. Nato sledijo poglavja, ki opisujejo splošna načela pri ravnanju

6

Učenci z učnimi težavami v šoli in kaj lahko stori učitelj

z učenci z učnimi težavami in uspešne načine učiteljevega dela z njimi. Osrednji del učbenika predstavljajo poglavja, ki se osredotočajo na opredelitev učnih težav, specifičnih in splošnih. Pri vsaki učni težavi je le-ta najprej opredeljena, razloženi so vzroki, predstavljeni načini, na katere se ta težava lahko kaže, na koncu pa so podani predlogi za pomoč in podpro učencem pri delu v razredu.

Pri nastajanju učbenika so mi pomagali številni posamezniki. Rada bi se zahvalila vsem, ki ste bili pri nastajanju učbenika pripravljeni odgovoriti na številna vprašanja, še posebej učencem z učnimi težavami, s katerimi sem se pogovarjala, da bi lažje razumela, kako je, kadar imaš neko učno težavo ter kakšni načini dela jim pomagajo pri učenju. Zahvaljujem se učiteljicam in kolegicam svetovalnim delavkam, ki so mi velikokrat osvetlile pogled iz neposredne prakse pri delu z učenci z učnimi težavami. Zahvaljujem se Nataši Fabjančič in Maši Mlinarič za dovoljenje, da v prilogi objavimo shemo, ki sta jo razvili za spremljanje dela z učenci z učnimi težavami na prvi ravni pomoči. Prav posebej pa bi se rada zahvalila svojima recenzentkama prof. dr. Sonji Pečjak in doc. dr.

Lidiji Magajna za čas, ki sta si ga vzeli, in za vse dragocene nasvete, da sem lahko vsebinsko in oblikovno izboljšala besedilo. Zahvaljujem se tudi gospe Mihaeli Hojker, ki je bedela nad tehničnimi podrobnostmi pri izdajanju knjige.

Ljubljana, 3. 3. 2012 Cirila Peklaj

Družba znanja in učenci z učnimi težavami

7

1 Družba znanja in učenci z učnimi težavami

Naložba v znanje daje najvišje dividende.

Benjamin Franklin Ena najpomembnejših značilnosti obdobja, v katerem živimo – družbe znanja, so neprestane spremembe na vseh področjih. Za družbo znanja je značilno, da se večina ljudi ukvarja predvsem s storitvami, idejami in komunikacijo (Bell, 1976). V tej družbi sta vir napredka raziskovanje in razvoj, večji delež bruto nacionalnega proizvoda pa je povezan s področjem znanja. Družbo znanja (Hargreaves, 2003) opredeljuje vse večji pomen znanja, pomembne so poti za izmenjavo znanja in načini spodbujanja napredka. Lahko bi rekli, da je družba znanja, družba nenehnega učenja (Peklaj, Kalin, Pečjak, Puklek Levpušček, Valenčič Zuljan in Ajdišek, 2009).

Zaradi teh značilnosti sodobne družbe posameznikovo uspešnost v njej v temelju določa njegova sposobnost učenja. Vseživljenjsko učenje je torej pogoj za to, da se posameznik lahko uspešno sooča s temi nenehnimi spremembami in uspešno deluje na trgu dela, v družbenih aktivnostih, v medsebojnih odnosih.

Ljudje, ki začnejo svojo izobraževalno pot s težavami na področju učenja, imajo tako manjše možnosti za uspešno vključevanje v vse vidike družbenega življenja.

Zaradi učnih težav so lahko manj uspešni v šoli, prej zapustijo izobraževanje kot njihovi vrstniki, imajo manj možnosti za dobro zaposlitev oz. lahko prej izgubijo službo, lažje postanejo trajno nezaposleni, kar pa lahko vodi v socialno izključenost. Učenci z učnimi težavami so torej ena od najbolj ogroženih skupin otrok z vidika možnosti, ki jih imajo v življenju.

V Sloveniji sicer izobraževanje po končani osnovni šoli nadaljuje kar velik del populacije. Od leta 1997/98 do 2005/06 se je delež petnajstletnikov, ki so nadaljevali izobraževanje v srednjih šolah, gibal od 95 do 99 % (Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v RS, 2011). Zaradi učnih težav, ki jih imajo učenci z učnimi težavami (UUT), bodo verjetno izbrali šole nižje zahtevnosti in tudi končali izobraževanje prej kot njihovi vrstniki, posebej če so njihove učne težave zelo izrazite. Predvidevamo torej lahko, da se večina učencev z izrazitejšimi učnimi težavami vključi v srednje poklicno ali strokovno izobraževanje ter zapusti izobraževanje na tej ravni. To predpostavko podpirajo tudi statistični podatki o usmerjenih učencih z odločbo v posameznih izobraževalnih programih v srednji šoli in delež učencev s primanjkljaji na posameznih področjih učenja (PPPU) med temi učenci z odločbo. Učenci s PPPU so tisti učenci, ki imajo

8

Učenci z učnimi težavami v šoli in kaj lahko stori učitelj

odločbo o usmeritvi zaradi zelo težkih specifičnih učnih težav. Učenci s PPPU predstavljajo več kot polovico vseh usmerjenih učencev v srednjih šolah, obenem pa so samo zelo majhen del vseh UUT. Statistični podatki za šolsko leto 2009/10 torej kažejo, da je bil delež dijakov z odločbo o usmeritvi v nižjem poklicnem izobraževanju 28,8 %, v srednjem poklicnem izobraževanju 9,9 %, v srednjem strokovnem izobraževanju 2,1 %, v gimnazijskem izobraževanju 1,2 %, v poklicno tehniškem izobraževanju 2,3 % ter v maturitetnem tečaju 0,08 %. Skupaj to pomeni 3,2 % celotne populacije dijakov v Sloveniji v tem šolskem letu (Opara, Barle Lakota, Globačnik, Kobal Grum, Košir idr., 2010, str. 108). Znotraj te populacije z odločbo je bil delež dijakov z odločbo zaradi primanjkljajev na posameznih področjih učenja daleč največji, saj je znašal kar 58 % oz. 1555 dijakov (Opara idr., 2010, str. 110).

Vprašanja za preverjanje znanja 1. Zakaj so UUT ena od najbolj ogroženih skupin v družbi znanja?

2. Kolikšen del populacije učencev v osnovni šoli ima učne težave?

3. Katera skupina otrok s posebnimi potrebami je najštevilčnejša v osnovni in srednji šoli?

Slovenska zakonodaja in petstopenjski model pomoči

9

2 Slovenska zakonodaja in petstopenjski model pomoči

Vedno je pravi čas, da storimo to, kar je prav.

Martin Luther King V svetu in tudi pri nas se pri delu z učenci v šoli vse bolj uveljavlja pojem inkluzivne vzgoje, ki temelji na pravici vseh otrok po ustrezni in učinkoviti vzgoji in izobraževanju na nediskriminatorni osnovi, na sprejemanju njegovih posebnosti (zaradi spola, narodnosti, jezikovne pripadnosti, SES-a, različnih pomanjkljivosti, motenj, težav in bolezni). Inkluzija predpostavlja čim večjo vključenost in sodelovanje učencev v rednem izobraževanju in predvsem odstranjevanje ovir, ki učencu otežujejo učenje. Za šolske sisteme, ki so uspešni pri inkluziji otrok (posebej otrok s posebnimi potrebami) v redno izobraževanje, je značilno, da je ta pomoč čim bolj zgodnja, čim bolj prilagojena, čim manj opazna, čim bližje učencu in da se izvaja čim krajši čas, vendar dovolj intenzivno (Kavkler, 2008, 2011). Za tako pomoč so potrebni nenehno in tesno sodelovanje med starši, učitelji in strokovnjaki in nenehna pripravljenost za spreminjanje sebe in šole kot učeče se skupnosti. Načelo inkluzivne vzgoje velja tudi za učence z učnimi težavami. Nosilec pomoči, ki pomaga odstranjevati ovire in zagotavlja učno okolje, v katerem se bo učenec lahko učil, je predvsem učitelj. Strokovni delavci pa pomagajo učitelju pri tem, da postaja pri svojem delu vse bolj kompetenten.

Slovenska zakonodaja je zato, da bi povečala občutljivost za UUT in jim omogočila strokovno podporo pri premagovanju učnih težav, te učence do zadnje spremembe zakonodaje štela med otroke s posebnimi potrebami. Zakon je določal, da med otroke s posebnimi potrebami sodijo »otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje izobraževalnih programov z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene izobraževalne programe oz. poseben program vzgoje in izobraževanja, ter učenci z učnimi težavami in posebej nadarjeni učenci« (Zakon o osnovni šoli uradno prečiščeno besedilo (ZOsn-UPB, Ur. l. 81/2006, 11. čl., str. 8862). Zakon je nato v 11. členu še natančneje opredelil načine pomoči za UUT, in sicer: »učencem z učnimi težavami šola prilagodi metode in oblike dela ter jim omogoči vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči« (Zakon o osnovni šoli uradno prečiščeno besedilo (ZOsn-UPB, Ur. l. 81/2006, 12. člen, str. 8862).

10

Učenci z učnimi težavami v šoli in kaj lahko stori učitelj

Leta 2011 so bile sprejete spremembe zakona o osnovni šoli, ki so posegle tudi v opredeljevanje OPP. V novem zakonu se UUT ne navajajo več kot OPP, vendar jih poseben člen zakona še vedno izpostavi kot skupino učencev, ki v šoli potrebuje posebno pozornost in predvideva tudi načine pomoči zanjo. Člen 12a tega zakona pravi: »učenci z učnimi težavami so učenci, ki brez prilagoditev metod in oblik dela pri pouku težko dosegajo standarde znanja. Šole tem učencem prilagodijo metode in oblike dela pri pouku ter jim omogočijo vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči« (Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli (ZOsn-H), člen 12a, Ur. l. 87/2011, 2. 11. 2011, str. 11317).

Za boljše razumevanje je treba najprej natančneje opredeliti razliko med pojmoma UUT in učenci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja (PPPU). Učenci s PPPU so tisti učenci med vsemi učenci z učnimi težavami, ki imajo težjo obliko specifičnih učnih težav ali motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo in po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami sodijo med otroke s posebnimi potrebami (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, Ur. l. RS, 3/2007). Učenci s PPPU se v Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Ur. l. 54/2000, 2. člen) kot posebna kategorija otrok prvič omenjajo leta 2000. V zakon so bili vključeni zato, ker se je v preteklosti izkazalo, da pomoč učencem s težjo obliko specifičnih učnih težav (SUT) ni bila dovolj učinkovita. Zato je zakon za te učence predvidel pravico do prilagojenega izvajanja vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo, pri kateri se lahko prilagodi organizacija, način preverjanja in ocenjevanja znanja, napredovanje in časovna razporeditev pouka ter zagotovi dodatna strokovna pomoč.

To velja za učence tako v osnovni kot v srednji šoli. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Ur. l. RS, 3/2007, 12. in 13. člen, str. 309) pa nadalje opredeljuje, da se učenci s PPPU lahko izobražujejo po programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ter prilagojenih izobraževalnih programih. V prvem primeru to poteka znotraj rednih oddelkov ali v oddelkih s prilagojenimi programi.

Učenci s PPPU se od UUT torej razlikujejo po tem, da so to učenci, ki imajo najbolj izražene specifične učne težave, in učenci z močno izraženimi primanjkljaji na področju pozornosti in nadzora vedenja ter zato tudi sodijo med otroke s posebnimi potrebami (Kavkler, Bregar Golobič, Čačinovič Vogrinčič, Klug, Magajna, Pečjak in Vernik, 2008). V učbeniku bomo obravnavali celotno skupino UUT, tako tiste z manjšimi učnimi težavami kot tudi tiste, pri katerih so te težave bolj izrazite in jih zelo ovirajo pri učenju in imajo zaradi tega odločbo o usmeritvi.

Različni avtorji navajajo, da obsega celotna skupina učencev z učnimi težavami od 20 do 30 % celotne populacije učencev (Deisinger, 2004; Magajna idr.,

Slovenska zakonodaja in petstopenjski model pomoči

11

2008b). Kavkler (2008) navaja, da je v Sloveniji v šolajoči se populaciji približno 20 % UUT, polovica teh učencev ima splošne učne težave na vseh področjih učenja, polovica pa specifične učne težave (na področju branja, pisanja, računanja in pravopisa). Nekateri od teh učencev s specifičnimi učnimi težavami pa imajo tudi odločbo o usmeritvi. Kolikšen je delež učencev z usmeritvijo, nam lahko ilustrirajo podatki o učencih s posebnimi potrebami, ki so opravljali nacionalno preverjanje znanja na koncu osnovne šole.

V letnem poročilu o nacionalnem preverjanju znanja za leto 2010 (DIC, 2010a) najdemo informacijo, da je v Sloveniji približno 6 % otrok opredeljenih kot OPP. 5,02 % teh učencev hodi v redno osnovno šolo in imajo prilagojeno izvajanje in dodatno strokovno pomoč. V šolskem letu 2009/10 je npr. obiskovalo redne slovenske osnovne šole 160 218 otrok, od tega 8037 učencev s posebnimi potrebami. Med njimi je daleč največ učencev s PPPU. 4275 učencev s PPPU predstavlja več kot 50 % vseh otrok s posebnimi potrebami v osnovni šoli (53,2 %) oz.

2,7 % celotne populacije osnovnošolcev. Preglednica 1 kaže število otrok s posameznimi vrstami motnje oz. ovire v osnovni šoli.

Tabela 1: Število učencev s posameznimi motnjami v osnovi šoli (NPZ – Letno poročilo o izvedbi v šolskem letu 2009/2010, DIC; 2010a, str. 36) Vrsta motnje, ovire

Število učencev

1.

Lažja motnja v duševnem razvoju

2.

Slepi in slabovidni

59

3.

Gluhi in naglušni

189

4.

Govorno-jezikovna motnja

5.

Gibalno ovirani

6.

Dolgotrajno bolni

1551

7.

Primanjkljaji na posameznih področjih učenja

4275

8.

Motnje vedenja in osebnosti

9.

Mejne intelektualne sposobnosti

Skupaj

6

1227 277

78 375 8037

Število dijakov s posebni potrebami se je v srednji šoli v vseh srednješolskih programih od leta 2002/03 do leta 2010/11 povečalo z 0,19 % (201 dijakov) na 3,38 % (2780 dijakov). Veliko teh dijakov je obiskovalo nižje poklicno izobraževanje (dvoinpolletni programi). V letu 2010/11 je bilo v nižjem poklicnem izobraževanju kar 31,09 % vseh dijakov s posebnimi potrebami. V tej skupini

12

Učenci z učnimi težavami v šoli in kaj lahko stori učitelj

se nahajajo skoraj vsi dijaki, ki imajo motnjo v duševnem razvoju ali so mejno inteligentni (Poklicno in strokovno izobraževanje, Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v RS, 2011).

Nekaj podatkov o učencih s posebnimi potrebami in med njimi o učencih z učnimi težavami v srednji šoli lahko najdemo tudi v maturitetnih poročilih.

Na splošni maturi je leta 2010 v spomladanskem roku opravljalo maturo 186 kandidatov s posebnimi potrebami, od tega 58 dijakov s PPPU (slaba tretjina vseh učencev s posebnimi potrebami), v jesenskem roku pa 64 kandidatov (podatka, za kakšno vrsto ovire pri dijakih je šlo, v jesenskem roku ni bilo). Od vseh dijakov, ki so imeli prilagojen način izvajanja mature, je imelo 91 % kandidatov odločbo o usmeritvi, 9 % pa druge utemeljene razloge (DIC, 2010c).

Na poklicni maturi je v letu 2009/10 opravljalo maturo 193 (1,68 %) dijakov s posebnimi potrebami (Opara idr., 2010), vendar ni podatkov o vrstah njihovih posebnih potreb (Letno maturitetno poročilo o poklicni maturi 2009, DIC, 2010a). Predvidevamo lahko, da se je verjetno več dijakov s PPPU vpisalo na srednje strokovne šole kot na gimnazije in je delež dijakov s PPPU na poklicni maturi še večji kot na splošni maturi. Npr. v Šolskem centru v Novem mestu, ki ga obiskuje okrog 3000 dijakov, je bilo v šolskem letu 2009/2010 približno 50 dijakov s PPPU (Kocjan, 2011).

Zgornji podatki torej kažejo, da se bo učitelj, ki dela v osnovni ali v srednji šoli, v vsakem razredu srečal z UTT. Večina od teh učencev bo imela lažje učne težave, ki jih bo učencem z ustreznimi ukrepi pomagal premagati učitelj pri pouku (80 % učencev z učnimi težavami) (Magajna, Kavkler, Košir, 2011), nekateri od njih pa bodo imeli lahko tudi zelo kompleksne težave in bodo zaradi tega poleg učiteljeve potrebovali tudi dodatno specialno pedagoško pomoč.

V svetu (ZDA, Velika Britanija) in tudi pri nas se za odkrivanje in pomoč UUT vse bolj uveljavlja t. i. model RTI (»Response to intervention«) – »odziv na obravnavo« (Kavkler, 2011; Magajna, Kavkler in Košir, 2011; Vauchn in Fuchs, 2003; po Frederickson in Cline, 2011). Ta model poskuša preseči pomanjkljivosti modela, ki temelji na ugotavljanju učnih težav s pomočjo ugotavljanja razkoraka med sposobnostmi in dosežki posameznika. Je model, ki temelji na zgodnjem odkrivanju učnih težav in oblikovanju učinkovitih ukrepov, še preden se učence napoti v postopek usmerjanja in se jim nudi specialno pedagoško pomoč. Model poudarja pomembno vlogo učitelja in drugih strokovnih delavcev pri delu s posameznim učencem. Učitelji bi morali na podlagi proučevanja učenca, temu učencu nuditi ustrezno pomoč takoj, ko se ta potreba pokaže.

Intenzivnost pomoči pa se spreminja glede na potrebe učenca.

Model »odziv na obravnavo« predvideva tri ravni obravnave in pomoči učencem. Na prvi ravni je usmerjen predvsem na ugotavljanje tistih učencev, ki

Slovenska zakonodaja in petstopenjski model pomoči

13

imajo težave z usvajanjem osnovnega kurikula in potrebujejo dodatno učiteljevo pomoč. Ugotavljanje težav temelji na preverjanju tega, katerih osnovnih znanj in kompetenc učenec ne more usvojiti. To naj bi bilo med 15 in 20 odstotki populacije vseh učencev. Tem učencem, ki ne morejo usvojiti temeljnih znanj, se pomaga v okviru druge ravni pomoči. Pri tem je treba neprestano preverjati, kako uspešna je ta pomoč. Na tretji ravni pa se vključijo tudi posebne oblike pomoči, za tiste učence, za katere pomoč na prejšnjih dveh ravneh ni bila učinkovita. Avtorji predvidevajo, da potrebuje takšno pomoč od 3 do 6 odstotkov populacije (Friderickson in Cline, 2011).

V Sloveniji so avtorice v okviru koncepta dela z učenci z učnimi težavami zaradi posebnosti in možnosti slovenskega šolskega sistema oblikovale nekoliko prilagojen petstopenjski model pomoči (Koncept dela: učne težave v OŠ; Magajna, Kavkler, Čačinovič Vogrinčič, Pečjak in Bregar Golobič, 2008a; Magajna, Kavkler in Košir, 2011). Koncept dela, ki so ga avtorice razvile, je tudi osnova za pričujoči učbenik o učencih z učnimi težavami. Prilagojen model pomoči je prilagojen naši pedagoški praksi in vključuje pet stopenj pomoči in podpore učencem. Te stopnje pomoči se razprostirajo na kontinuumu od manj do bolj intenzivnih oblik pomoči, od pomoči, ki jo lahko nudi učitelj v razredu, do usmerjanja učencev z najtežjimi oblikami specifičnih učnih težav (PPPU) v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.

Učinkovitost pomoči je treba neprestano spremljati in evalvirati, da se lahko ustrezno prilagodi potrebam posameznega učenca. Ne glede na to, da se količina pomoči učencu v različnih stopnjah povečuje in se krog strokovnjakov, ki so udeleženi pri tem, širi, pa je še vedno tista oseba, ki je največ časa v stiku z učencem, učitelj pri rednem pouku. Samo v primeru, ko se vsa ta pomoč upošteva in izvaja v razredu, pri vsakodnevnih aktivnostih, strokovno delo z učencem v okviru programa pomoči pripelje do optimalnih rezultatov za učenca.

Tudi slovenski petstopenjski model pomoči (Magajna idr., 2008a; Kavkler, 2011) naj bi že na prvi stopnji omogočil uspešnost vsaj 80 odstotkov učencev.

Učitelj na podlagi opazovanja učenca individualizira metode in oblike učenja, lahko mu prilagodi učno gradivo, način razlage in preverjanja znanja, tako pri rednem kot tudi pri dopolnilnem pouku ali v okviru podaljšanega bivanja. Pri nudenju pomoči sodeluje z učenčevimi starši in po potrebi tudi z drugimi strokovnimi delavci na šoli.

V primeru, ko pomoč na prvi stopnji ni bila učinkovita, se na drugi stopnji v pomoč vključi tudi šolski svetovalni delavec (psiholog, pedagog, socialni delavec, specialni ali socialni pedagog). Vključi se v dodatno odkrivanje ovir in težav, ki povzročajo učno neuspešnost, in tudi močnih področij učenca ter na podlagi dodatnih ugotovitev svetuje učitelju, staršem in učencu.

14

Učenci z učnimi težavami v šoli in kaj lahko stori učitelj

Kadar učenec kljub tej dodatni pomoči ni ustrezno napredoval, ker so njegove težave morda izrazitejše, se preide na tretjo stopnjo pomoči, ki poleg prilagojenega dela v razredu vključuje tudi individualno ali skupinsko pomoč, ki jo lahko izvajajo učitelj, specialni pedagog ali drugi svetovalni delavec, ki ima specializirana znanja s področja učnih težav. Po potrebi se lahko izvedejo tudi drugi diagnostični postopki (v specializiranih ustanovah), ki so pomembni za poznavanje učenčeve težave. Pomembno je, da izvajalec individualne pomoči in učitelj sodelujeta pri delu z učencem (pri izvajanju zmernih prilagoditev, npr. pri gradivu, uporabi IKT ipd.). Na drugi do četrti stopnji naj bi pomoč zadostovala še za nadaljnjih 15 odstotkov učencev.

Za učenca, za katerega se na podlagi evalvacije uspešnosti pomoči ugotovi, da ne napreduje, se na četrti stopnji pomoči vključi dodatna ustrezna specializirana strokovna ustanova, ki presodi, ali je šola izkoristila vse možne načine pomoči ter jim pri tem svetuje in daje podporo. Če pa strokovni tim na podlagi sklepne evalvacijske ocene pomoči na četrti stopnji presodi, da ta za učenca ni bila zadostna in da učenec zaradi izrazitejših učnih težav potrebuje več prilagoditev in pomoči, staršem predlaga usmerjanje v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Tako usmeritev, na peti stopnji pomoči, naj bi potrebovalo od 1 do 5 odstotkov učencev.

Vprašanja za preverjanje znanja 1.

2.

3.

4.

Kaj je značilno za inkluzivno vzgojo?

Opišite primer dobre prakse za inkluzivno vzgojo.

Kakšno vrsto pomoči zakon predvideva za učence z učnimi težavami?

V čem se razlikujejo učenci z učnimi težavami in učenci s primanjkljaji na posameznem področju učenja?

5. Kaj je izhodišče modela »odziv na obravnavo«?

6. Katere stopnje vključuje model »odziv na obravnavo« v Sloveniji?

7. Kolikšnemu delu učencev z učnimi težavami bi glede na predpostavke modela »odziv na obravnavo« moral pomagati učitelj z dobro izobraževalno prakso v razredu?

ISBN 978-961-237-489-1

Univerzitetni učbenik »Učenci z učnimi težavami in kaj lahko stori učitelj« skuša učiteljem na pregleden, sistematičen način približati raznolikost in kompleksnost problematike učnih težav, jih seznanja s strokovno terminologijo ter jih z navajanjem številnih relevantnih teoretičnih in praktično naravnanih virov spodbuja k nadaljnjem preučevanju in praktičnem usposabljanju na tem področju. Učbenik bo koristen pripomoček učiteljem, ki želijo dobiti vpogled v naravo in nastajanje različnih težav pri učenju, da bi jih lahko pravočasno prepoznali ter razširiti svoj repertoar načinov odločanja in odzivanja pri poučevanju in izvajanju pomoči. doc. dr. Lidija Magajna

Predloženo besedilo predstavlja pomemben pripomoček za izvajanje študijskega procesa, saj te vsebine do sedaj še niso bile v taki sintezni obliki dostopne študentom. Po drugi strani pa bo besedilo v pomoč tudi številnim praktikom – učiteljem in šolskim svetovalnim delavcem, pri implementaciji Koncepta dela za učence z učnimi težavami v šolski prostor. red. prof. dr. Sonja Pečjak

CIRILA PEKLAJ je doktorica psiholoških znanosti in redna profesorica za pedagoško psihologijo na Univerzi v Ljubljani. Diplomirala, magistrirala in doktorirala je na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Doktorirala je s področja pedagoške psihologije o vplivu sodelovalnega učenja na kognitivne, socialno-čustvene in motivacijske

procese pri učencih. Leta 1987 se je zaposlila na Oddelku za psihologijo kot asistentka in leta 1998 kot univerzitetna učiteljica. V tem obdobju je predavala Psihologijo za učitelje študentom, bodočimi učiteljem, na Filozofski fakulteti in na drugih fakultetah Univerze v Ljubljani. Z izbirnimi predmeti je sodelovala tudi pri študiju psihologije ter na podiplomskem študiju psihologije. Od leta 2011 dalje pa sodeluje tudi pri izobraževanju psihologov na prvi in drugi stopni ter na doktorskem študiju, kjer izvaja predmete s področja pedagoške psihologije. Njeno raziskovalno delo je usmerjeno na področje učenja. Ukvarja se s proučevanjem samo-regulacije pri učenju, sodelovalnega učenja, učenja v različnih kontekstih in učiteljskimi kompetencami. Sodeluje v različnih raziskovalnih projektih ter o rezultatih poroča na številnih mednarodnih konferencah. Svoje znanstvene ugotovitve pa prenaša tudi v pedagoško prakso, predvsem preko izobraževanja učiteljev in delovanja na širšem pedagoškem področju.

cirila peklaj: učenci z učnimi težavami v šoli in kaj lahko stori učitelj

9 789612 374891

Cirila Peklaj

UT

učenci z učnimi težavami v šoli in kaj lahko stori učitelj Center za pedagoško izobraževanje Ljubljana, 2012