Uvod v fenomenologijo. Veliki prelom

UVOD FENO ISBN 978-961-06-0103-6

Učbenik Uvod v fenomenologijo razgrinja osnovni pojmovni aparat fenomenološke filozofije, kot sta jo vsak po svoje razvijala njen utemeljitelj Edmund Husserl in njegov najpomembnejši naslednik Martin Heidegger. Osredotoča se na veliki prelom znotraj fenomenologije in novoveške filozofije nasploh, ki bi se lahko imenoval metafizični prelom subjekta. To je filozofska zgodba o tem, kako je Husserlova transcendentalna fenomenologija z Martinom Heideggrom doživela usodni zasuk v razumevanju resnice človeka in sveta: zasuk od nesmrtnosti čistega jaza k neodpravljivi končnosti tubiti.

Uvod_v_fenomenologija_naslovka_FINAL.indd 1

JANKO M. LOZAR, rojen leta 1973

v Črnomlju, je izredni profesor za filozofijo na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer predava predmete Zgodovina fenomenologije, Sodobna fenomenologija in Filozofija religije. Kot predavatelj je sodeloval na več domačih in mednarodnih filozofskih srečanjih (Praga, Dubrovnik, Minsk, Varšava, Zagreb). Njegovo znan-

stvenoraziskovalno delo se umešča v fenomenološko polje in izhaja predvsem iz razmislekov o nihilizmu, krizi evropske umnosti in zgodovini biti, kot so jih razvijali Nietzsche, Husserl in Heidegger. Doslej je objavil štiri knjige, Vedrenje vedrine (2011), Fenomenologija razpoloženja (2012), Nietzsche skozi nihilizem (2014) in Nietzsche in Heidegger: ubranosti naproti (2016).

JANKO M. LOZAR: UVOD V FENOMENOLOGIJO VELIKI PRELOM

9 789610 601036

JANKO M. LOZAR

UVOD V FENOMENOLOGIJO VELIKI PRELOM Oddelek za filozofijo Ljubljana 2018

10.9.2018 9:03:30

Janko M. Lozar

UVOD V FENOMENOLOGIJO Veliki prelom

Ljubljana, 2018

Uvod_v_fenomenologijo_FINAL.indd 1

7.9.2018 15:21:41

UVOD V FENOMENOLOGIJO Veliki prelom Tip publikacije: univerzitetni učbenik

Avtor: Janko M. Lozar Recenzenta: Tine Hribar, Franci Zore Lektoriranje: Eva Vrbnjak Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2018.

Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za filozofijo Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Vodja Uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Janica Kalin Oblikovna zasnova: Jana Kuhar Naslovnica: VBG d. o. o.

Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Ljubljana, 2018 Prva izdaja, prvi natis Naklada: 300 izvodov Cena: 17,90 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 165.62 LOZAR, Janko, 1973Uvod v fenomenologijo : veliki prelom / Janko M. Lozar. - 1. izd. Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018 ISBN 978-961-06-0103-6 296231680

Uvod_v_fenomenologijo_FINAL.indd 2

7.9.2018 15:21:41

Kazalo

Predgovor........................................................................................................................................................ 5 Uvod.................................................................................................................................................................... 9 1. Poglavje: Husserlova fenomenologija.........................................................................23 1.1 Prelomnost novega veka...........................................................................................................23 2.2 Trojna naravnanost zavesti.......................................................................................................33 1.3 Husserlova ponovitev in radikalizacija Descartesa..........................................................39 1.4 Umestitev transcendentalnega v zgodovino.....................................................................64 1.5 Transcendentalno tr훾i ob ni훾....................................................................................................82 1.6 Husserlova fenomenologija instinktov.................................................................................87 1.7 Kako torej stojim s Husserlom?...............................................................................................96

2. Poglavje: Heideggrova fenomenologija.............................................................................101 2.1 Odvrnitev od absolutnega in zaobrnitev k 훾asu in zgodovini...................................101 2.2 Strukturni smisel biti.................................................................................................................110 2.3 Zgodovinski smisel biti............................................................................................................131 2.4 Heidegger in Aristotel...............................................................................................................153 2.5 Kako torej stojim s Heideggrom?.........................................................................................161

Zaklju훾ek......................................................................................................................................................165 Literatura......................................................................................................................................................169

Uvod_v_fenomenologijo_FINAL.indd 3

7.9.2018 15:21:41

Uvod_v_fenomenologijo_FINAL.indd 4

7.9.2018 15:21:41

P redgovor

5

Predgovor

Zakaj uvod v fenomenologijo? Zakaj ne kar fenomenologija kot taka in v celoti, kot jo predstavljajo Edmund Husserl, Martin Heidegger, Max Scheler, Hans-Georg Gadamer, Maurice Merleau-Ponty, Klaus Held, Michel Henry, Gianni Vattimo, Thomas Sheehan, Ivo Urbančič, Tine Hribar, Damir Barbarić, Dan Zahavi in mnogi, premnogi drugi? Najprej zato, ker so se gozdna jasa in gozdne poti fenomenološkega raziskovanja od začetkov na prelomu iz 19. v 20. stoletje do danes razrasle do te mere, da celovita obravnava ni več mogoča. Bistvenejši razlog pa je, da fenomenološko razmišljanje od tebe kot filozofirajočega človeka tako in tako zahteva, da v fenomenologijo vstopiš s svojo intimnostjo – mora te nagovarjati osebno, se pravi intimno – in z vsem tistim, kar bolj ali manj ovedeno prevzameš od izročila, predfilozofskega, filozofskega ali kulturno znanstvenega. Zato mora biti predstavitev fenomenologije nujno tudi delno pristranska, da se lahko vanjo naseliš od strani s svojimi pomisleki, slutnjami, pričakovanji, zadržki, vnaprejšnjimi sodbami in predsodki, in na poti osmislitve dolgo utrjevane predsodke prevetriš, zmotna stališča ovržeš, dobre vnaprejšnje sodbe utrdiš in – predvsem – pri tem postajaš vedno bolj ti. Vsak pristop k obravnavani tematiki z ambicijo po celoti vedé ali nevede stremi k temu, da pri vstopu v takšno »celoto« svoj jaz, svojo s tradicijo in kulturo, z družinsko zgodbo in naturo pregneteno intimo pustiš pred vrati in prevzameš neosebno občeveljavnost. Fenomenologija je možna samo kot osebni pristop. Oziroma še bolj odločno rečeno, fenomenologija kot celota je enako nesmiselna, kot je nesmiselno leseno železo. Osebni, intimni pristop hoče povedati to, da mora biti mišljenje vpeto v življenjsko izkustvo. Če to umanjka, potem fenomenologijo zgrešiš.

Zato je pričujoče delo uvod v fenomenologijo, ki je lahko samo moj osebni uvod. Seveda si učbenik zastavlja ambicijo, da postane tudi tvoj osebni uvod v fenomenologijo. Zato bom tebe in sebe v besedilu večinoma nagovarjal osebno.

Vštric s to ambicijo, da postane učbenik tvoj uvod, pa brni struna mojega pričakovanja, da po poti tega uvoda mestoma odstopiš na svojo lastno pot in k svojemu lastnemu uvodu. Oziroma vsaj zaslutiš možnosti svoje lastne poti. V uvodnem delu tega uvoda v fenomenologijo bom zato na kratko predstavil tisto misel, ki je mene samega spodbudila v filozofiranje in je zaslužna za mojo pot v fenomenologijo. To pa je filozofija Friedricha Nietzscheja.

Fenomenologiji ne gre samo za intimno, subjektivno, četudi je to očitno njen nujni pogoj. Gre ji tudi za skupnostno, ker hoče resnico sporočati drugim in jo kot to skupno prenašati in bogatiti iz generacije v generacijo. Že samo zato, ker fenomenolog govori in ker govori vsako človeško bitje, je moje – naj bo še tako

Uvod_v_fenomenologijo_FINAL.indd 5

7.9.2018 15:21:41

6

U vod

v fenomenologijo

intimno subjektivno – razmišljanje vselej že medčloveško, skupnostno, intersub­ jektivno. In predvsem vpeto v čas in zgodovino. Govorica, tudi in predvsem filozofska, je zgodovinska tvarina. Zato si zgodovinsko bitje, in to neodpravljivo, tudi ti. Nasebna (neosebna) absolutna objektivnost fenomenologije ne zanima oziroma jo prizadeva v toliko, da vrši kritiko takega pristopa. Fenomenologija je od samega začetka zasnovana kot odmik od nasebnosti resnice, ki je tako dolgo obvladovala filozofsko misel Evrope, in kot vrnitev k vselej intimnosti, vselej mojosti, torej na neki nenavaden način neodpravljivi pristranskosti resnice.

Slovenski prostor za zdaj pozna dve filozofski pedagoški knjigi na področju fenomenologije. To sta Fenomenologija I in Fenomenologija II Tineta Hribarja, ključnega misleca na slovenskem fenomenološkem obzorju.1 Če prva knjiga predstavlja razvoj fenomenologije od začetnika, praočeta fenomenologije Franza Brentana prek očeta fenomenologije Edmunda Husserla do njegovega učenca in velikega nadaljevalca Martina Heideggra, se pravi klasično obdobje fenomenologije, druga knjiga prinaša pred bralca nabor filozofskih konstelacij, ki so se oblikovale pri poznejšem Heideggru in predvsem pri Heideggrovih nadaljevalcih, ki so, zavestno ali neovedeno, zvesto ali nezvesto dalje razvijali njegovo prodorno filozofsko misel, ki upravičeno velja za eno največjih filozofskih misli 20. stoletja.

Hribarjeva učbenika sta hvalevredno panoramska in zajemata zavidljivo obsežen nabor fenomenoloških tematik, zato ostajata nepogrešljiva literatura za študentke in študente filozofije, filozofinje in filozofe in širšo strokovno in sicer javnost.

Pričujoči učbenik bo zajel manj vsebine in manj avtorjev, bo pa zato poskušal v komaj pregledni »knjigi« fenomenologije izluščiti eno njenih velikih zgodb. Zato ima učbenik tudi podnaslov »Veliki prelom«. Ta veliki prelom je postavljen v okvir novoveške filozofije. To izpostavljam zato, ker je fenomenološka filozofija, predvsem Heideggrova, v svoji filozofiji zgodovine filozofije mislila več usodnih in velikih prelomov filozofske resnice (arhajska predplatonska misel se prelomi in nastopi platonizem, antična misel se prelomi ob nastopu rimske filozofije, poseben prelom se zgodi ob nastopu krščanske misli, srednjeveška filozofija doživi nadaljnji silovit prelom ob nastopu novega veka …). Učbenik bo govoril o velikem prelomu znotraj novega veka, ki bi se lahko imenoval kar prelom subjekta.

In zakaj naj bi bil ravno ta prelom – poleg tolikerih drugih – velik? Šele s tem prelomom se namreč prelomi stara platonistična metafizična paradigma, ki se legitimno ohranja tako v srednjeveški kot novoveški metafiziki. Da, imaš prav. To je precej nenavadna trditev. Kajti ponavadi novi vek ali moderno dobo v celoti razumeš kot veliki prelom s srednjeveško epoho mišljenja in predvsem filozofsko nekritičnega miselnega verovanja. Tu pa – precej implicitno, saj bi to zahtevalo 1

Če odmislim znanstvene učbenike, ki obravnavajo druge filozofske vsebine z bolj ali manj očitnim privzetjem fenomenološke metode in pojmovne vsebine, za zdaj v okviru zgodovine antične filozofije (Zore, F. (2001): Iz zgodovine antične grške filozofije, Filozofska fakulteta, Ljubljana) in filozofske hermenevtike (Komel, D. (2002): Uvod v filozofsko in kulturno hermenevtiko, Filozofska fakulteta, Ljubljana).

Uvod_v_fenomenologijo_FINAL.indd 6

7.9.2018 15:21:41

P redgovor

7

posebno obširno obravnavo Descartesovega filozofskega dolga srednjeveški misli, pa vendar – hočem povedati, da se veliki prelom zgodi proti koncu novega veka, v zgodbi fenomenologije med Husserlom in Heideggrom.2 To bo zgodba o tem, kako je Husserlova fenomenologija, ta veliki in veličastni prvi fenomenološki pojmovni razcvet samorazumevanja človeka, z Martinom Heideggrom doživela usodni prelom. Tudi ta prelom od nesmrtnosti čistega jaza k neodpravljivi končnosti tubiti je seveda samo eden od prelomov znotraj polja fenomenologije. Četudi po mojem prepričanju največji.3 Mnoštvo prelomov in zasukov pa jasno nakazuje, da je fenomenologija živa, živahna misel. In bolj kot je njena misel živa, manj je možnosti, da skrepeni, odreveni v eno samo resnico in odmre v definicijo.

Pričujoči učbenik bo služil tudi kot uvod v fenomenološko izrazoslovje, kot pojasnjevanje osnovnih pojmov. Tako in tako je fenomenologija filozofska pot nazaj k stvarem samim, torej tudi k pojmom kot osnovnim gradnikom vednosti.

Vsako poglavje se bo zato zaključilo s pojmovnikom, naborom temeljnih pojmov v besedilu, ki si zaslužijo bolj ali manj kratko vsebinsko in etimološko pojasnitev. Zato bodo temeljni pojmi v glavnem besedilu zapisani v okrepljenem slogu. Pojmovnemu sklopu bo sledil še sklop dodatne filozofske literature, krajši izbor tistih besedil, ki se podrobneje ali tudi drugače ukvarjajo z obravnavano tematiko v posameznem poglavju. To naj bi ti bilo v pomoč pri poglabljanju problematike in nadaljnjem formiranju (ki ga ni brez neprijetnega deformiranja poprej slabšega). Kajti če ti ta osnovna pojmovnost in vednost manjka, se ne moreš zavezujoče soočati z drugimi filozofijami, aktualnejšimi pojmovnimi poskusi in znanstvenimi teoremi, ki kličejo po fenomenološki razjasnitvi. Ne bo pa ta mali uvod v fenomenologijo enostavna pot. Preveč popreproščena filozofska pot bi bila namreč podcenjujoča do tebe, do tvoje bistre glave, do tistega v tebi filozofsko najodličnejšega: visoke, višinske življenjske zbranosti in ubranosti, ki se ne ustraši še tako enigmatičnega filozofskega logosa oziroma (v prevodu) mišljenja, pojmovne govorice.

2 3

Seveda pri tem ne gre pozabiti Nietzscheja.

Ker gre za moje prepričanje, te besedilo na tem mestu vabi k razmisleku, ali to stališče sprejmeš ali s posebno utemeljitvijo zavrneš.

Uvod_v_fenomenologijo_FINAL.indd 7

7.9.2018 15:21:41

Uvod_v_fenomenologijo_FINAL.indd 8

7.9.2018 15:21:41

U vod

9

Uvod

Zakaj ta uvod v uvod v fenomenologijo? Avtor, ki ga nameravam uvodno na kratko obravnavati, je tisti mislec, ki je bil zaslužen za moj vstop v filozofijo, še preden sem se eksplicitno srečal s filozofijo ali fenomenologijo. Kakšna je bila (in še vedno je) življenjska evidenca, ki me je formirala v bralca Nietzscheja, še preden sem dobro vedel, da gre za filozofijo? Tvorita jo dva presodna elementa: a) Vseenost, dolgčas, ravnodušnost, prevladujoč občutek ničnosti in zamanskosti, ki je kot neviden oblak sedel na mojem svetu večernih disko zabav in tudi srednje šole. Vsi, prav vsi smo vsemu norenju in vriskanju navkljub znali izrekati stavke: »Vse je brez veze«, »Vseeno mi je«, »Eno samo teženje«. Tudi pri odraslih, še posebej starejših žurerjih, je bilo jasno čutiti izgubo kompasa v otipljivi izpraznjenosti smisla. Ti so se tišine nesmisla, ki jim je sedala na ramena, otepali s hvalisanjem o dobri zabavi in z neskončnimi pogovori o dobri pripravi še boljše hrane, ves čas pa je v zraku visela koprena spoznanja, da vse skupaj ni prav nič zares zares. Občutek ničnosti in zamanskosti je kakor temen oblak sedel tudi nad šolskim svetom in njegovimi znanstvenimi vsebinami. Zdaj vem, da razlog za to ni bila samo neka moja najstniška nagnjenost k inerciji in izogibanje dolžnostim, pač pa globlja, v globinah sveta rastoča vseenost in nenavdušenost, ki je »na glas« nosila nas učence, potihem pa tudi učiteljski zbor in vse znanstvene vsebine, ki so izžarevale neko totalno nenavadno nevtralnost in indiferenco. b) Doživetje par excellence: izkušnja smrti prijateljice, ki je prinesla breztemeljno premeno v mojem izkušanju življenja, silovit odmik od vseenosti, ki je zmerno do pretežno nosila domači svet, in najdramatičnejši zasuk k soizvornosti brezna temin in višav najsijajnejšega.

Dva elementa torej, prvi negativen, drugi afirmativen. Prvi je v meni krepil prepričanje, da življenje, kot ga živita mladinski in odrasli svet in jaz z njim, ni tisto pravo – v tem sem bil v sozvočju s svetom odraslih. Drugi element pa mi je podaril pogled od strani na življenje, kot ga živim in poznam, ker me je prevzelo razpoloženje, ki ga nisem več mogel poistovetiti s splošno vladajočim razpoloženjem zamanske ravnodušnosti in splošnega nerganja. Od skupnostnega občutja me je oddaljil sam značaj tega novega občutja: vse od doživetja par excellence (ki ni bilo samo svetlo, saj je vzniknilo iz najtemačnejšega) me je osvojila globoko ranjena življenjska radost in afirmativnost, ki se ni več mogla prepoznati v prevladujoči negativni indiferentnosti in ravnodušnosti do sveta, šolske znanosti in do življenja nasploh. Predvsem zato, ker je odtlej oko moje duše v življenju videlo,

Uvod_v_fenomenologijo_FINAL.indd 9

7.9.2018 15:21:41

10

U vod

v fenomenologijo

doživljalo in iskalo, brskalo, hotelo videti dobro, lahko, vedro, rajajoče, razposajeno. Da, še celo v vsem tarnajočem in prežetem z zamanskostjo.

Tako sem bil, ko se zdaj ozrem nazaj, dobro pripravljen za Nietzscheja in njegovo silovito vizijo sveta, ki me je nevede pognala v filozofsko raziskovanje. Kaj je njegova prva zasluga? V čem je bila njegova moč na začetku mojega približevanja filozofiranju? Ponavljam: takrat nisem vedel, da se uvajam v filozofijo. Dogajalo se mi je predvsem to, da sem čutil, kako zelo zavezujoči so Nietzschejevi vpogledi, ki so dramatično gledali naravnost v intimo mojega življenja in življenja drugih. Daleč stran od nečesa, kar se imenuje ukvarjanje s filozofijo. Z njim sem se začel prepoznavati kot neodtujljivo živ del dolge in še kako žive zgodbe ali zgodovine, ki ima pri Nietzscheju več imen: zgodba o resničnem svetu, platonizem, platonizem za ljudstvo, rastoči nihilizem, metafizika. Naenkrat sem ugotovil, da moje občutje in spoznanje, ki sta me zaklepala v distanco do celote in nenavadno vračanje nazaj vanjo preko tistega silovitega doživetja, nista samo moje občutje in spoznanje. Da moje misli niso samo moje odtujene misli, da resnica življenja ni samo plod mojega trenutnega subjektivnega občutja ali prepričanja, ampak živa, dinamična in še kako krvava reč dogoditve, zgodbe in zgodovine moje, se pravi evropske kulturne skupnosti. Nietzsche je bil tisti, ki me je rešil najstniško naivne predstave (ki jo je šolska znanost s svojo objektivnostjo, torej indiferentnostjo do moje intimne mojosti resnice, samo utrjevala), da sem v svoji resnici na svetu sam, da je moje občutje samo moje občutje, da so moja spoznanja samo moja in da odrasli svet, kot mlada duša ponavadi začetniško modruje, nima najmanjšega pojma o meni in edino moji resnici življenja.

Nietzschejevega duha kljub siloviti kritiki modernega sveta in njegovih slabih nastavkov v grški in krščanski antiki preveva bazična afirmativnost, tako da sem se lahko začel njegovi misli približevati tudi s svojo uganko ranjene radosti, ki je privrela na plano ob izkušnji smrti drage prijateljice, se pravi njegovi uganki najbolj brezdanje misli vekovitega vračanja enakega v veliki knjigi Tako je govoril Zaratustra. Misli, ki je pastirja kot enega glavnih akterjev knjige navdala s smehom, ki ga, kot pravi Nietzsche, v evropski kulturni zgodovini ni slišal – kaj šele dobro razumel! – še nihče. K njegovi izkušnji, ki prinaša odrešitev od umnega, vse preveč umnega razočaranja, tudi znanstveniško trezno ravnodušnega računanja, moralne ogorčenosti ali moralne pijanosti (kar je pravzaprav isto), sem lahko začel prihajati tako, da sem bil sam oborožen s svojo izkušnjo, ki ni bila nič manj enigmatična.

Nietzschejev ustvarjalni opus ni samo literarni biser, ampak tudi filozofska misel, kot je znal med prvimi povedati Martin Heidegger. Slednji je dejansko zaslužen za to, da so kulturniki in znanstveniki, ki so sprva v Nietzscheju prepoznavali literarnega genija, nanj začeli gledati kot na plodnega filozofskega sogovornika. Temu lahko samo pritrdim, saj me je prav Nietzsche »okužil« s filozofsko

Uvod_v_fenomenologijo_FINAL.indd 10

7.9.2018 15:21:41

U vod

11

refleksijo. In to predvsem zato, ker je njegovo filozofiranje v nasprotju z mnogimi filozofi pošteno pregneteno s tenkočutnim izkušanjem življenja, vedno znova preskušano v življenju samem. Še odločneje rečeno (dodatna ponazoritev tega, kako me je Nietzsche prestavil v kulturno zgodovino Evrope): njegova misel je postavila na preizkušnjo moje življenje v celoti.

Nietzsche je bil že kot otrok silno ustvarjalen. Mami je za vsak rojstni dan napisal pesniško zbirko. Do zgodnjih najstniških let je bil tudi mladeniško goreče verujoč in vneto razmišljujoč. Vsak dan je pisal molitve k bogu, snoval je besedila o usodi in svobodi. Ko pa se je v štirinajstem letu nekega lepega dne vrnil iz šole domov, naenkrat ni več hotel k nedeljski maši. Mama in sestra sta bili ogorčeni (oče mu je bil umrl pri petih letih). Od tu naprej je Nietzsche kritik krščanstva, predvsem protestantskega, saj je bil po očetovski liniji vpet v družinsko zgodovino štirih protestantskih pastorjev zapored. Temu se je pridružila še kritika platonizma oziroma sokratizma in nasploh evropske znanosti, že v njegovem prvencu Rojstvo tragedije iz duha glasbe.

Nietzschejevo kritiko krščanstva moram očitno umestiti v širši kontekst, saj gre pravzaprav za kritiko celotne evropske metafizike, staroveške, srednjeveške in novoveške, predvsem pa modernega nihilizma kot pesimizma. Kaj sovpade v modernem pesimizmu? (To je tudi moja (in tvoja!) zgodba, življenjska zgodba moje umeščenosti v evropsko kulturno zgodbo in zgodovino.) Kaj natanko doživi somrak v vsesplošnem izgubljanju smisla? Dva velika civilizacijska ideala: krščanski ideal zasmrtne sreče na eni strani in komunistično socialistični tostranski ideal brezrazredne družbe na drugi. In če poznaš komunistični manifest, veš, da komunistični idealizem črpa moč iz racionalističnega razsvetljenskega projekta, ki ima korenine v daljni Grčiji in idealu umnosti, v formuli, ki jo prvi zapiše Platon, izreče pa Sokrat: vednost = krepost = sreča. Toda socialistični idealizem je že razočarani krščanski idealizem. Zato so se v komunističnem idealizmu prepoznali in ga vneto privzeli tudi kristjani, to se pravi krščanski socialisti. Če drugega Jezusovega prihoda in nebeške enakosti za vse ni in ni, pa dajmo enakost, bratstvo in svobodo uresničiti vsaj v tuzemskem. A tudi tuzemske enakosti ni in ni …

Moderni pesimizem ali kar ravnodušnost torej nosi podvojeno razočaranje, stoji na dveh nadgrajujočih se razočaranjih evropskega duha, krščanskem in grško razsvetljensko socialističnem: 1. drugi prihod božjega kraljestva je utvara (prvo razočaranje), zato ga raje poiščimo v tuzemskem, v človeštvu samem, ljubezen do boga naj se preusmeri v človeštvo; 2. komunizem/socializem (je torej že plod prvega razočaranja, ga že nosi temeljno razočaranje) kot poganjek evropskega razsvetljenstva je svojevrsten dedič platonizma, saj gre že Platonu za vzgojo duše z idejogledjem, duša, ki zna gledati ideje, pa je v umnost ubrana duša, ki naj bi v vzajemnosti z drugimi umnimi dušami privedla do oblikovanja ne le znosne, ampak najboljše možne komune, državne skupnosti. Pa še to umno, racionalno

Uvod_v_fenomenologijo_FINAL.indd 11

7.9.2018 15:21:41

12

U vod

v fenomenologijo

stremljenje po idealni ureditvi skupnosti, komune, po socialni enakosti in brezrazredni pravičnosti se izjalovi. Ostane »samo še« trezna, znanstveno trezno marljiva, a bistveno indiferentna pamet brez posebnih velikih ambicij.

V dušo Evrope in slehernega Evropejca (in tudi mene in tebe) je torej vžgan boleč in pekoč žig (spomin) dvakratne izgube velikega cilja, onstranskega in tostranskega, dvakratne izgube smisla, življenjskega smotra, izgube tistega »čemu sploh«, žig podvojene zamanskosti življenja. Ali ni torej, če se nič ne splača, pravzaprav vseeno? Vse eno in isto razočaranje? Tisti »na Zahodu nič novega«? In če temu dodaš še današnjo prevladujočo paradigmo znanosti, ki kljub svoji nedvomni uspešnosti zavestno noče misliti najvišjih vprašanj življenja – tistih, ki so dobrega starega Evropejca, torej tudi tebe najprej silno navdušila in potem pahnila v podvojeno razočaranje: vprašanje smrti in premagovanja smrti, vprašanje svobode in premagovanja zasužnjenega duha, vprašanje najvišjega dobrega in premagovanja zla –, ti lahko postaja vedno bolj jasno, kako zelo sva oba vklenjena v to zaključevanje dolge zgodbe, zgodovine evropske kulture, v kateri v ospredje vedno bolj sili zamanskost vsega prizadevanja, ničnost (lat. nihil est), nihilističnost vsega početja. Odločilno vprašanje v tem trenutku bi zato znalo biti: kaj pa če je trezna, vsa metafizična vprašanja vnaprej odklanjajoča znanstvena pamet današnjosti poganjek izjalovitve platonistično-kristične evropske kulturne zgodbe? Kaj če je znanstvena marljivost in pametnost ubrana v isto vseenost in indiferentnost kot najstniška pamet? Le da zaradi svoje uspešnosti veliko manj očitno? Tudi to misel najdeš pri Nietzscheju.

To kulturno in civilizacijsko razočaranje Evrope moraš zdaj prepoznati v sebi, da lahko dobro stopiš na pot fenomenologije. Ta vseenost, malomarnost, nelagodna brezbrižnost, ki te preveva pri opravilih ali v izobraževalnem procesu (čemu se sploh mučiti?), ni le neko tvoje izolirano subjektivno spoznanje in občutje, pač pa živi poganjek te stare, veličastne, morda tudi blodne rastline evropskega duha in njegove silne, presilne ambicije. Najstniški in ponajstniški viki in kriki o brezsmiselnosti vsega početja, predvsem pa uveljavljenega izročila, ki se prenaša skozi izobraževalne institucije – prav v njih, torej v samem sebi, velja prepoznati to staro evropsko zgodbo rastočega izgubljanja smisla in starih idealov, ki so zrasli na tleh stare dobre presežne ljubezni in njene morale ter stare dobre presežne umnosti in njene morale.

Ker se odločaš za študij filozofije, lahko pričakujem, da je barometer tvoje duše dovolj občutljiv, da zaznaš nizek pritisk občutja, to depresijo v družbi, izgubo velikih ciljev, nezaupljivost do znanstvene in filozofske umnosti, ki si zadaja absolutne cilje, in da se soočiš s pogoji možnosti tega občutja in seveda s pogoji možnosti neke nove jutranje zarje duha kot nove poti. Da skratka še tako subjektiven občutek umestiš na konec velike zgodbe neke dolge zgodovine, ki je kulturno-filozofska zgodovina Evrope in, da, med drugim tudi zgodovina (tudi tvojega)

Uvod_v_fenomenologijo_FINAL.indd 12

7.9.2018 15:21:41

U vod

13

skupnostnega občutja Evrope. Ne pa samo v neki svoj subjektivni slab trenutek, ko za malodušje okriviš recimo jutranje vstajanje na levo nogo.

Ko se torej poglabljam v Nietzschejevo razumevanje zgodovine Evrope, se poglabljam v resnico samega sebe, v zgodbo in zgodovino lastnega življenja v resnici platonistične umnosti, ki se izteka v indiferenco današnje (tudi znanstvene) ravnodušnosti ali vsaj občutka vsesplošne neumnosti in obneumljenosti, se pravi izgube čuta za rešilnost umnosti.4 Zdaj je ta nenavadni Nietzschejev pogled na svet, to čudaštvo nekega nemškega čudaka naenkrat tudi moj pogled in moja najintimnejša zadeva, s tem pa z njegovega pogleda in uvida odpade čudaštvo.

Ko njegovo oko gleda v zgodovino nastanka modernega pesimizma in nihilizma, ki najprej pomenita slabo zastavljen začetek umnosti v stari Grčiji (slab in slabiški zaradi odvrnitve od temeljnega značaja sveta kot sklada nasprotij in poskusa umnega reševanja iz sveta), ki se je zaradi svoje slabe zastavitve moral izpeljati v krizo umnosti, izgubo prazaupanja v rešilnost uma in racionalnosti,5 gleda v mojo najintimnejšo intimo. Lahko v današnjem vsesplošnem medijskem nerganju o univerzalni brezupni razčlovečenosti sveta prepoznaš to zgodbo? Da je morda šlo nekaj zelo narobe predvsem v človekovem umnem pogledu na svet in ne toliko v življenju človeškega sveta samega?

In da vse skupaj le ne bi zvenelo preveč turobno in klavrno: Nietzsche, kot rečeno, v svoji misli skriva tudi nekaj, kar sam poimenuje vesela ali radostna znanost, fröhliche Wissenschaft, ki naj bi utrujeno umnemu Evropejcu prinesla veliko (tudi umno, a drugače umno!) zvedritev in zgarano umni Evropi novo (umno, a drugače umno) jutranjo zarjo. Ta je na eni strani zasidrana v njegovi intimi – izreče jo kot uganko vekovitega vračanja enakega, ki prinaša olimpski smeh –, na drugi pa v filozofiji, ali bolje, modrosti predsokratskih, predplatonskih mislecev, v enigmatični vedri modrosti Grkov iz tragiškega obdobja evropske kulture.

Le še droben preskok je potreben, da uvidim, kako se lahko preko te prve miselne akrobacije na polno naselim v fenomenologiji in zakaj mi je fenomenološka misel lahko tako zelo blizu. S Husserlom, z velikim transcendentalnim fenomenologom, se sprehajam skozi odgovore na vprašanje, ali je res šlo vse narobe z zgodbo umnosti, ki se je veličastno zasvetila pod obok sveta v stari Grčiji s Sokratom in Platonom (z umnostjo in idejogledjem se rešiš minljivega sveta) in nosila evropsko kulturo na navdušeno racionalnem valu vse do dovršitve novega veka, do dneva današnjega, ko to navdušenje in osuplost nezaustavljivo izgubljata sapo. Ali je vendarle mogoče s pomočjo Husserlovih osupljivo prodornih razlag umne intencionalne drame subjektivnosti v umnosti prepoznati kaj veličastnega, in to navkljub današnjemu vsesplošnemu (tudi znanstvenemu) pogromu zoper 4 5

Ker je učbenik namenjen fenomenološki, se pravi strogo filozofski misli, se izgubi ljubezenskega smisla ne bo podrobneje posvečal. Ta sočna tema je namenjena učbenikom filozofije religije.

Ali ni temeljno počutje znanstvenika današnjosti prav to?

Uvod_v_fenomenologijo_FINAL.indd 13

7.9.2018 15:21:41

UVOD FENO ISBN 978-961-06-0103-6

Učbenik Uvod v fenomenologijo razgrinja osnovni pojmovni aparat fenomenološke filozofije, kot sta jo vsak po svoje razvijala njen utemeljitelj Edmund Husserl in njegov najpomembnejši naslednik Martin Heidegger. Osredotoča se na veliki prelom znotraj fenomenologije in novoveške filozofije nasploh, ki bi se lahko imenoval metafizični prelom subjekta. To je filozofska zgodba o tem, kako je Husserlova transcendentalna fenomenologija z Martinom Heideggrom doživela usodni zasuk v razumevanju resnice človeka in sveta: zasuk od nesmrtnosti čistega jaza k neodpravljivi končnosti tubiti.

Uvod_v_fenomenologija_naslovka_FINAL.indd 1

JANKO M. LOZAR, rojen leta 1973

v Črnomlju, je izredni profesor za filozofijo na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer predava predmete Zgodovina fenomenologije, Sodobna fenomenologija in Filozofija religije. Kot predavatelj je sodeloval na več domačih in mednarodnih filozofskih srečanjih (Praga, Dubrovnik, Minsk, Varšava, Zagreb). Njegovo znan-

stvenoraziskovalno delo se umešča v fenomenološko polje in izhaja predvsem iz razmislekov o nihilizmu, krizi evropske umnosti in zgodovini biti, kot so jih razvijali Nietzsche, Husserl in Heidegger. Doslej je objavil štiri knjige, Vedrenje vedrine (2011), Fenomenologija razpoloženja (2012), Nietzsche skozi nihilizem (2014) in Nietzsche in Heidegger: ubranosti naproti (2016).

JANKO M. LOZAR: UVOD V FENOMENOLOGIJO VELIKI PRELOM

9 789610 601036

JANKO M. LOZAR

UVOD V FENOMENOLOGIJO VELIKI PRELOM Oddelek za filozofijo Ljubljana 2018

10.9.2018 9:03:30