Umetnost je doživljanje resnice

UMETNOST JE DOŽIVLJANJE RESNICE VURNIKOVE MISLI IN TEZE O ZGODOVINI UMETNOSTI IN ARHITEKTURE TER VLOGI ARHITEKTA V DRUŽBI

Zbral in uredil BORIS LESKOVEC Ljubljana 2020

PROFESOR IVAN VURNIK OKOLI LETA 1935. *2

UMETNOST JE DOŽIVLJANJE RESNICE VURNIKOVE MISLI IN TEZE O ZGODOVINI UMETNOSTI IN ARHITEKTURE TER VLOGI ARHITEKTA V DRUŽBI

Zbral in uredil BORIS LESKOVEC Ljubljana 2019

RECENZIJA 1 prof. dr. Peter Fister

Poznavanje načina razmišljanja in ustvarjanja arhitekta Vurnika je verjetno eden najpomembnejših načinov razumevanja izjemno pomembnega izhodiščnega obdobja naše slovenske pa tudi širše evropske zgodovine sodobnega časa. Kot uvod v to poglobljeno znanje je avtor te študije njegovo življenjsko pot že predhodno predstavil v knjigi Na brzicah življenja (2017) in tako ustvaril izhodišče za neposredne dokaze in táko poglobljeno razumevanje arhitekta Vurnika, kot doslej še ni bilo omogočeno za druge pomembne arhitekte.

Poleg razumevanja in spoznavanja tega, kako je Vurnik razvijal svoja spoznanja o arhitekturi kot enem najpomembnejših sestavin človekovega življenja in ustvarjalnosti, je povzetek njegovih številnih razprav in člankov kot celoto mogoče razumeti tudi v njegovem posebnem cilju, da čim širši javnosti in ne samo najožjim strokovnjakom nudi manjkajoča znanja, tako o preteklosti kot prihodnosti arhitekture kot posebne umetnosti kot delu ustvarjanja človekovega okolja in načina življenja ter še posebej kot napotek in pripomoček študentom arhitekture.

Povzetkom Vurnikovih pismenih virov je v študiji dodanih še vrsta grafičnih dokaznih sestavin, ki dodatno pojasnjujejo, kako je nastajalo njegovo znanje in seveda tudi kako je poleg vključevanja v tedanjo sodobno smer razvoja arhitekture dokazoval svoje teoretične trditve o preteklosti in prihodnosti. Njegovo zanimanje za slikarstvo je bilo podobno vsem dotedanjim pomembnim arhitektom, kar v sodobni arhitekturi le redko zaznamo. Tudi zato je s predstavljeno študijo mogoče razumeti Vurnikove trditve, da je arhitektovo delo pomembno kot vloga v družbi in kot sooblikovanje identitete bivalnega okolja, skupaj s posebnim pomenom oblikovanja stavb za posameznika. Obenem pa risbe dokazujejo, da so bile Vurniku osnovno izhodišče, tako za raziskave, še bolj pa za analize ali idejne zasnove za njegovo arhitekturno delo.

Razporeditev tematike je predstavljena zelo domiselno in ustvarja možnost neposrednega razumevanja Vurnika kot avtorja ter je hkrati izhodišče tudi za del študija arhitekture, s posebnim poudarkom na nujno večdisciplinarnost. Tako od osnovnih definicij in tez o znanosti, umetnosti in arhitekturi, prek vloge in pomena arhitekture v družbi, izbranih

stilnih obdobij in do novitet študija dobesedno predstavlja temeljne sestavine ne le Vurnikove arhitekture, ampak tudi del zelo pomembnega obdobja arhitekture v širšem evropskem prostoru tudi danes.

Danes še premalo poznanega arhitekta Vurnika nam avtor študije in predstavitve njegovega raziskovalnega in ustvarjalnega dela zelo dokazljivo uvršča med najpomembnejše znanstvenike, ustvarjalce in umetnike slovenskega prostora, zato je nujno, da knjiga dobi svoje pomembno mesto čim prej.

RECENZIJA 1 prof. Janez Suhadolc

Dr. Boris Leskovec je prizadeven raziskovalec in preučevalec življenja in dela arhitekta Ivana Vurnika, ki skupaj s Plečnikom in Fabianijem sestavlja, kot je znano, najprominentnejšo trojko slovenske arhitekture v prvi polovici 20. stoletja na Slovenskem. Njihova stvarna in duhovna zapuščina je gotovo pomemben del slovenskega kulturnega zavedanja.

V konkretnem primeru gre za zapiske, razmišljanja, tekste in študijske risbe Ivana Vurnika. Arhitekt je v svojem kreativnem zagonu skušal svoje delo opredeliti tudi teoretično.

Svoje delo je umeščal in povezoval s preteklimi in aktualnimi umetniškimi tokovi po svetu, seveda še posebej v arhitekturi. Zakonska zveza s slikarko Heleno Kettler Vurnik daje tem okoliščinam še posebne poudarke. Kreativna zveza kulminira s postavitvijo znane palače na Miklošičevi cesti v Ljubljani, kjer kodificirata slovenski nacionalni arhitekturni slog!

Dr. Boris Leskovec skuša z natančnim evidentiranjem in zbiranjem pisne zapuščine Ivana Vurnika ugotoviti ozadja njegovega ustvarjanja. To je hvalevredno in pomembno delo za razumevanje osebnosti arhitekta. Zbrana pisna zapuščina Ivana Vurnika je vsekakor potrebna objave in predstavitve slovenski javnosti.

UMETNOST JE DOŽIVLJANJE RESNICE

VURNIKOVE MISLI IN TEZE O ZGODOVINI UMETNOSTI IN ARHITEKTURE TER VLOGI ARHITEKTA V DRUŽBI

Boris LESKOVEC

Arhitekt Ivan Vurnik se je že rodil v okolju, ki ga je od malih nog spodbujalo h kreativnemu delu in raziskovanju. Njegov oče in ded sta bila v širšem avstro-ogrskem okolju uveljavljena obrtnika, kamnoseka in podobarja, člana pomembnih umetniških institucij ter imetnika obsežne strokovne literature. Če ga primerjamo s Plečnikom, je bil Vurnik že zelo zgodaj deležen kakovostne klasične izobrazbe, ki jo je kasneje dopolnil še na Visoki tehniški šoli na Dunaju in na dunajski umetniški akademiji.

Celo življenje je pisal jedrnat dnevnik, na Šoli za arhitekturo pa je kot pedagog uveljavil nekatere nove teoretske predmete in urbanizem.

Razmišljanja o temeljnih definicijah in tezah v znanosti, umetnosti in arhitekturi so ga pripeljala do jasnih opredelitev nekaterih temeljnih pojmov in postulatov arhitekture.

V knjigi je predstavljen tudi informativni pregled zgodovine arhitekture, od klasike do elekticizma, industrializacije in novitet v arhitekturi.

Publikacija Umetnost je doživljanje resnice predstavlja temeljno enciklopedično znanje, ki je zanimivo za vsakega slovenskega intelektualca, še posebej pa za arhitekte in umetnike.