Vzgoja in izobraževanje v antiki in srednjem veku

VZGO IZOBR ISBN 978-961-237-285-9

Knjiga predstavlja razvoj najpomembnejših pedagoških idej in konceptov različnih zgodovinskih obdobij – od antične Grčije, prek Rima do srednjega veka. Vsako obdobje zajema posebno poglavje, ki je namenjeno analizi razvoja različnih vzgojnih in izobraževalnih institucij, organizaciji in strukturi sistema vzgoje in izobraževanja ter predstavitvi vloge in pomena vzgojnoizobraževalnega dela v posameznem obdobju.

Tadej Vidmar je leta 1999

doktoriral iz pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je trenutno tudi zaposlen kot univerzitetni učitelj. Predava predmete, povezane z zgodovino vzgoje in izobraževanja, s pedagogiko ter šolstvom. Znanstvenoraziskovalno se ukvarja tudi s primerjavami na področju šolstva, vzgoje in izobraževanja. Z omenjenimi področji je povezana tudi njegova publicistična dejavnost.

Tadej Vidmar: VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE V ANTIKI IN SREDNJEM VEKU

9 789612 372859

Tadej Vidmar

VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE V ANTIKI IN SREDNJEM VEKU Oddelek za pedagogiko in andragogiko Ljubljana 2013

Tadej Vidmar

VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE V ANTIKI IN SREDNJEM VEKU

Ljubljana 2013 1

VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE V ANTIKI IN SREDNJEM VEKU Avtor: Tadej Vidmar Recenzenta: Zdenko Medveš, Marko Marinčič Lektorica: Nataša Hribar Tehnična urednica: Eva Grafenauer Korošec © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2009, 2013.

Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za pedagogiko in andragogiko Za založbo: Andrej Černe, dekan Filozofske fakultete Vodja področnega uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Jaka Repič Ljubljana, 2013 Drugi natis Naklada: 300 izvodov Oblikovanje, prelom in tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Cena: 10,83 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 37(091) VIDMAR, Tadej Vzgoja in izobraževanje v antiki in srednjem veku / Tadej Vidmar. - 2. natis. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013 ISBN 978-961-237-285-9 265975808

2

Kazalo

KAZALO VSEBINE 1 OBLIKE VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA V ANTIČNI GRČIJI . . . . . . . . . . . . . .

1.1 Vzgoja in izobraževanje v arhaični dobi (homerska doba) . . .

1.1.1 Začetki šole . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.1.2 Paideiva (paideía) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.1.3 Vzgoja in izobraževanje deklet . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.2 Vzgoja in izobraževanje v klasični dobi (Sparta, Atene) . . . . . .

1.2.1 Sparta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.2.1.1 Arhaična doba . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.2.1.2 Klasična doba . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.2.1.3 Izobraževanje deklet . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.2.2 Homoerotičnost kot vzgojni princip pri starih Grkih . . . . . . . . . . . . . .

1.2.3 Atene . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.2.3.1 Arhaična doba . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.2.3.2 Klasična doba . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.2.3.2.1 Sofisti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.2.3.2.2 Sokrat (469–399 pr. Kr.) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.2.3.2.3 Izokrat (436–338 pr. Kr.) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.2.3.2.4 Platon (427–348/7 pr. Kr.) . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.2.3.2.5 Aristotel (384–322 pr. Kr.) . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.2.3.2.6 Stoiki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.2.3.2.7 Efebija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.3 Helenizem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.4 Vsebina izobraževanja v stari Grčiji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.4.1 Predšolska doba . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.4.2 Primarna stopnja izobraževanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.4.3 Sekundarna stopnja izobraževanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.4.4 Terciarna (višja) stopnja izobraževanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.5 Klasični humanizem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

1.6 egkuklios paideia – Artes liberales . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

7 7 9 9 10 10 10 11 12 14 14 15 15 17 17 20 21 22 26 29 29 30 31 32 32 34 36 37 38

2 VZGOJA IN ŠOLSTVO V RIMU . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

2.1 Arhaična doba . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

2.2 Doba helenizacije rimske vzgoje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

40 40 42

3

Vzgoja in izobraževanje v antiki in srednjem veku

2.2.1 Mark Tulij Cicero (106–43 pr. Kr.) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

2.2.2 Lucij Anej Seneka mlajši (okrog 4 pr. Kr.–65 po Kr.) . . . . . . . . . . . . .

2.2.3 Mark Fabij Kvintilijan (okrog 35–okrog 100) . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Doba cesarstva ali Rim kot uradniška država . . . . . . . . . . . . . . .

2.3.1 Marcijan Kapela (5. stoletje) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Rimsko šolstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

2.4.1 Elementarno izobraževanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

2.4.2 Sekundarno izobraževanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

2.4.3 Terciarna stopnja izobraževanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Začetki krščanske vzgoje in izobraževanja . . . . . . . . . . . . . . . . .

43 45 45 48 49 49 49 51 53 55

3 VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE V SREDNJEM VEKU . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.1 Družbeno-zgodovinski dejavniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.1.1 Šesto do osmo stoletje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.1.2 Karolinška renesansa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.1.3 Deseto do dvanajsto stoletje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.2 Pedagoške ideje srednjega veka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.2.1 Razumevanje otroštva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.2.2 Pedagoška teorija srednjega veka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.2.2.1 Tertulijan (okrog 150–po 222) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.2.2.2 Origen (okrog 185–254) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.2.2.3 Pahomij (292–346) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.2.2.4 Hieronim (348–420) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.2.2.5 Avrelij Avguštin (354–430) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.2.2.6 Kasiodor (okrog 490–583) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.2.2.7 Redovna pravila . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.2.2.8 Alkuin (okrog 735–804) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.2.2.9 Hugo iz Svetega Viktorja (okrog 1096–1141) . . . . . . . . . . . . .

3.2.2.10 Tomaž Akvinski (1225–1274) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.3 Vzgojno-izobraževalna praksa v srednjem veku . . . . . . . . . . . . .

3.3.1 Vzgoja in izobraževanje v organizaciji duhovščine . . . . . . . . . . . . . . . .

3.3.1.1 Samostanska šola . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.3.1.2 Stolna (škofijska) šola . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.3.1.3 Župnijska šola . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.3.1.4 Učitelji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.3.1.5 Učenci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.3.1.6 Disciplina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

57 57 57 58 62 64 64 65 66 67 68 68 71 73 74 75 76 77 80 80 80 84 87 88 89 89

2.3

2.4

2.5

4

1 Oblike vzgoje in izobraževanja v antičniKazalo Grčiji

3.3.1.7 Prosti dnevi in prazniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.3.1.8 Organizacija pouka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.3.1.9 Vsebina elementarnega pouka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.3.1.10 Sekundarni pouk . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.3.1.10.1 Trivij . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.3.1.10.2 Kvadrivij . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.3.1.11 Začetki višjega pouka (terciarna stopnja) . . . . . . . . . . . . . . . .

3.3.2 Vzgoja in izobraževanje, ki so ga organizirali laiki . . . . . . . . . . . . . . . .

3.3.2.1 Vzgoja in izobraževanje plemstva – viteška vzgoja . . . . . . . . .

3.3.2.2 Šolanje mestnega prebivalstva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.3.2.2.1 Mestne šole . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.3.2.2.2 Poklicno-cehovsko izobraževanje . . . . . . . . . . . . . .

3.3.2.3 Vzgoja preprostega ljudstva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.3.3 Univerza . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.3.3.1 Artistična fakulteta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.3.3.2 Medicinska fakulteta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.3.3.3 Pravna fakulteta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

3.3.3.4 Teološka fakulteta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

91 91 92 93 94 94 96 96 96 99 99 101 103 103 108 109 109 110

4

LITERATURA IN VIRI . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

4.1 Literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

4.2 Uporabljeni prevodi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

4.3 Slikovni material . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

111 111 112 113

5 VPRAŠANJA ZA RAZMISLEK . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

114

5

1 Oblike vzgoje in izobraževanja v antični Grčiji

1 OBLIKE VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA V ANTIČNI GRČIJI Časovni okvir, v katerega postavljamo zgodovino vzgoje in izobraževanja v antični Grčiji, sega okvirno od 12. stoletja pr. Kr. do okrog leta 31/30 pr. Kr., saj za to obdobje obstajajo določeni materialni viri, o času pred tem pa vemo zelo malo ali nič.

1.1 VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE V ARHAIČNI DOBI (HOMERSKA DOBA) Tradicija grške kulture se pravzaprav začenja s Homerjem, pri čemer sta obe njegovi deli, Iliada in Odiseja – če pustimo ob strani t. i. »homersko vprašanje« in vse druge nejasnosti v zvezi s Homerjem –, pričevanji in vira, iz katerih moremo z določenim zadržkom razbrati temeljne značilnosti arhaične grške vzgoje. Dogajanje njegovih epov postavljamo v čas po dorskih invazijah v Grčijo, to je okrog 1180 do 1000 pr. Kr. Homerska družba je bila strukturirana fevdalno hierarhično. Na vrhu je bil kralj, ki ga je obkrožalo vojaško plemstvo. Kraljevi dvor je bil sestavljen iz njegovih svetovalcev – velikih vazalov in izkušenih starcev – ter iz množice mladih vojščakov (kou`roi, koúroi). Ti so živeli na dvoru na vladarjeve stroške. Skupno življenje in tovarištvo sta trajala, dokler ni bil kateri izmed njih za zvesto službo nagrajen s kakšnim fevdom, posestvom, ki ga je dobil v dosmrtno uporabo. Med Iliado in Odisejo je viden tudi ta razvoj, saj je plemstvo zmeraj bolj postajalo gospodar svojih posestev, s čimer pa se je zmanjševala moč kraljev.

Kultura v najširšem pomenu besede, kamor uvrščamo tudi vzgojo in izobraževanje, je bila že vse od začetka privilegij plemstva. Homerski junaki niso brutalni suroveži, ampak neke vrste vitezi, ki se držijo kodeksa vljudnosti in časti tako v miru kot v vojni. Vsakdanjik homerskega plemiča, viteza, so sestavljale razne protokolarne dejavnosti, igre (športne, glasbene in plesne) ter tekmovanja.

V arhaični dobi so v družbenem življenju dokaj pomembno vlogo – vsekakor veliko pomembnejšo kot v poznejših obdobjih – igrale tudi ženske, predvsem tiste plemiškega rodu.

Mati družine je bila dejansko gospodarica hiše (npr. fajaška kraljica Arete ali Helena v Sparti).

Pri Homerju gre za junaško moralo časti, za ljubezen do slave, lahko rečemo, da je homerska etika etika časti. Moralni ideal je popolni »vitez«, ki ga uteleša Ahil. Ideal oziroma vrednota, za katero je vredno tudi žrtvovati svoje življenje, se pri Homerju (kot bomo videli, pa tudi v poznejših dobah) imenuje ajrethv (areté), kar ponavadi prevajamo z »vrlina«. Za

7

Vzgoja in izobraževanje v antiki in srednjem veku

homerske junake je bila ajrethv vrednota v viteškem pomenu besede, ki je človeka naredila pogumnega, ga je naredila junaka. Homerski junak je živel in bil pripravljen umreti, da bi v svojem ravnanju utelesil ideal in kakovost bivanja, ki jo označuje beseda ajrethv. Merilo, s katerim so merili vrlino, je bila slava, zato so si homerski junaki izjemno prizadevali za slavo in hrepeneli po njej, po tem, da bi bili boljši od drugih in da bi jim ti to priznali. Homerski junak je bil dejansko zadovoljen in srečen le, če je bil prepričan, da je najboljši v svoji kategoriji, da se loči od drugih in jih prekaša: »[Z]meraj naj bodem junak, povzdignjen visoko nad druge …« (Homer, Iliada 6, 208; prim. tudi 11, 784). Tudi v tem je Ahil prototip homerskega junaka, saj gre v boj s Hektorjem, kljub temu da ve, da bo umrl, ko ga bo premagal. Ahil se ni žrtvoval za svojo ahajsko domovino in za rešitev pohoda, ki mu je grozil polom, ampak zgolj, da se izogne sramoti, ki bi mu grozila, če ne bi maščeval Patrokla. Zavestno je šel na pot brez vrnitve zgolj zaradi lastne časti.

Arhaični grški vojščak, plemič, je lahko imel več vrlin, kot npr. tekač, bojevnik, voditelj ali/in pivski tovariš. Vrline posameznika so se kazale v primerjanju z drugimi, pri čemer so jih morali dokazovati na tekmovanjih in v bojih, ohranjati pa v kritičnih situacijah. Tudi za ženske so veljala enaka pravila v zvezi z vrlinami, med katerimi so bile najpomembnejše lepota, preudarnost, zvestoba.

Od Iliade do Odiseje je ajrethv doživela svoj razvoj od tega, da je bila vrlina predvsem fizična spretnost, izurjenost, sila, do tega, da so med vrline začeli prištevati bolj intelektualne lastnosti, kot so besedna spretnost, preudarnost itn., in jih začeli tudi ceniti. Že v Iliadi pa je med junaki mogoče najti take, ki so bolj cenili razum kot surovo moč mišic in zvijačo bolj kot zaletavost (npr. Odisej, Nestor, Pulidamas). Značilen je odlomek iz Iliade, ko Nestor svetuje sinu Antilohu: »S pametjo več opravi drvar ko z mišično silo; // pamet pomaga krmarjem, da vodijo jadrne barke // varno po morju temačnem, kadar premetava jih veter, // pamet daje vozaču premoč nad drugim vozačem.« (Homer, Iliada 23, 3l5–3l8). Do posebnega izraza pa pride ta vidik šele v Odiseji. Pozneje je bilo z razvojem mest v ajrethv v določenem obsegu pritegnjeno tudi tehnično znanje, tevcnh (téchne, umetnost, rokodelstvo, veščina).

V Iliadi in Odiseji, iz katerih izpeljujemo vzgojne cilje in metode za arhaično dobo, se zrcali določen viteško-dvorni sistem vzgoje, ki so je bili deležni plemiči. Mladi vojščaki so opravljali dvorno službo, podobno kot pozneje v srednjem veku na dvoru paži. Arhaični vzgojni ideal izrazi junak Fojniks v nagovoru Ahilu: »[B]il da močán besedník bi in del junaških vršitelj.« (Homer, Iliada 9, 442). Popoln vitez je bil torej dober govornik in junaški bojevnik. Tipičen homerski mitični vzgojitelj je bil kentaver Hiron, ki naj bi vzgajal mnoge antične junake, kot npr. Apolonovega sina Asklepija, Jazona, Ahila in mnoge druge. Ahila naj bi Hiron uril v športu, jahalnih veščinah, lovu, metanju kopja, ga učil igranja na liro, zdravilstva in poznavanja zdravilnih rastlin.

8

1 Oblike vzgoje in izobraževanja v antični Grčiji

1.1.1 Začetki šole Grki so za svojo pisavo uporabili feničansko soglasniško pisavo, ki so ji dodali samoglasnike.

Ta pisava je bila preprostejša kot linearna B-pisava (mikenska), ki je bila zlogovna. Veliko lažje se je je bilo naučiti, zato je postala dostopna širšim množicam ljudi. Četudi sta šola in pouk tesno povezana z nastankom pisave in nato z njenim razvojem v posameznih kulturi, kar je gotovo veljalo tudi za antično Grčijo, je skupinski pouk otrok v šoli dokumentiran šele v 5. stoletju pr. Kr. Zgodovinar Herodot v svojih Zgodbah poroča, da se je na otoku Hiosu porušila hiša, v kateri so se otroci »učili črke« (gravmmata didaskomevnoisi, grámmata didaskoménoisi), pri čemer je od stodvajsetih otrok preživel le eden (6, 27, 7s).

Potopisec Pavzanias približno v istem času poroča, da je poblazneli atlet porušil streho hiše, v kateri je šestdeset otrok prisostvovalo pouku (Pavzanias, Vodič po Grčiji 6, 9, 6ss).

Grška šola se je pravzaprav začela razvijati s telovadiščem. Javno telovadišče (gumnavsion, gymnásion, od gumnov~, gymnós, »gol, nag«) je obstajalo že v 6. stoletju pr. Kr. V zakonodaji, pripisani Solonu, so bili gimnaziji javne ustanove, odprte od sončnega vzhoda do zahoda, v katere je bil nepooblaščenim odraslim z grožnjo smrtne kazni vstop prepovedan. Pomemben element vzgoje so bila tekmovanja vseh vrst, ki jih je najti tudi v grških mitih in literarnih delih: tekme z vozovi, boks, rokoborba, tek, metanje kopja, lokostrelstvo. Razna tekmovanja so bila organizirana ob vseh javnih priložnostih.

1.1.2 Paideiva (paideía) Eden najpomembnejših pojmov grške teorije in prakse vzgoje in izobraževanja je beseda paideiva (paideía). Od druge polovice 5. stoletja pr. Kr. naprej je ta beseda zmeraj pogosteje označevala celoten program grške vzgoje in izobraževanja, in sicer tako pot kot tudi rezultat. Beseda izvira iz glagola paideuvein (paideúein), kar je prvotno pomenilo »intenzivno se ukvarjati z otrokom«. Prvič se je pojavila okrog leta 467 pr. Kr. pri Ajshilu v tragediji Sedmerica proti Tebam, čeprav se je še uporablja tudi v pomenu trofhv (trophé), kar je pomenilo »hranjenje, vzdrževanje« otroka. Že zgodaj so se zavedali, da paideiva predstavlja dopolnitev trofhv (prim. Platon, Fajdon 107d).

Paideiva je v antiki sčasoma dobila trdno vsebinsko in organizacijsko zgradbo ter je bila znana pod imenom hJ ajrcai'a paideiva (he arhaía paideía), to je stara vzgoja in izobraževanje, kot izpričuje tudi Aristofan v komediji Oblačice. Sestavljale so jo naslednje vsebine: • peteroboj: skok v daljavo, tek, metanje kopja, rokoborba, plavanje, lov, jahanje, veslanje; • branje in pisanje, izvajanje pesmi v zboru ali ob spremljavi glasbil, ples.

9

Vzgoja in izobraževanje v antiki in srednjem veku

Filozofi so se v stari Grčiji pogosto spraševali, kje je izvor posameznikovih vrednot, pri čemer so nekateri trdili, da so odločilne naravne danosti in pouk, drugi pa, da obstajajo še druge tri alternative, in to urjenje, naključje ali neposredno božje posredovanje. Protagori je v zvezi s tem pripisana naslednja formulacija: »Nauku (didaskaliva, didaskalía) sta potrebna naravni dar (fuvsi~, phýsis) in vaja (a[skhsi~, áskesis). Z učenjem (manqavnein, manthánein) je treba začeti v mladih letih.« (Protagora, Fragment 80 B 3). Demokrit iz Abdere pa je dejal: »Narava (fuvsi~) in vzgoja (didachv, didahé) sta si podobni: tudi vzgoja preobrazi človeka in ustvari po izobrazbi drugo naravo.« (Protagora, Fragment 68 B 33). Ko se Platon v Menonu vpraša, ali se je mogoče vrline (ajrethv) naučiti (didaktovn, didaktón, maqhtovn, mathetón) ali jo pridobiti z urjenjem (ajskhtovn, asketón) ali je človeku dana po naravi (fuvsei), vprašanje ni več, ali je človek na sploh učljiv, ampak le še, ali je kaj takega kot vrlina učljivo: »Sokrat, mi lahko poveš, ali je krepost učljiva? Ali pa ni učljiva, ampak pridobljiva z vajo? Ali (celo) ni niti pridobljiva z vajo niti učljiva, ampak v ljudi pride po naravi ali na kak drug način?« (Platon, Menon 70a).

1.1.3 Vzgoja in izobraževanje deklet Iz arhaičnega obdobja so znane ženske, pri katerih ugotovimo dokaj visoko izobrazbeno raven. Obstajalo je nekaj lirskih pesnic, od katerih je bila najpomembnejša Sapfo z Lesbosa (konec 6. oziroma začetek 5. stoletja pr. Kr.). Večina žensk je bila ekonomsko-socialno odvisnih od moških, njihovi najpomembnejši zadolžitvi, v skladu s katerima je potekala tudi vzgoja, pa sta bili skrb za potomstvo in vodenje gospodinjstva. Deklice so se učile od mater – predvsem tkati in presti, niso pa obiskovale javnega pouka, zato ni jasno, kako so pridobile osnovno znanje branja in pisanja. Poročale so se med trinajstim in osemnajstim letom starosti.

1.2 VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE V KLASIČNI DOBI (SPARTA, ATENE) 1.2.1 Sparta Z nastankom mestnih držav je tudi v vzgoji in izobraževanju dediščina arhaične vojaške kulture prešla na življenjsko in kulturno skupnost zveze državljanov. V 6. stoletju je tako Simonid s Keosa zapisal: »Mesto (oziroma država, povli~, pólis) poučuje (didavskei, didáskei)

10

1 Oblike vzgoje in izobraževanja v antični Grčiji

moža.« (Fragment 15, 1). To se je najizraziteje pokazalo v Sparti, ki je za zgodovino vzgoje in izobraževanja izjemno pomembna, saj kaže staro ureditev, ki sega v 8. in 7. stoletje pr. Kr. Ko opredeljujemo vzgojo in izobraževanje v Sparti, moramo ločiti dve obdobji: • arhaično, • klasično, ki je znano po svoji strogosti in je prešlo že skoraj v pregovor.

1.2.1.1 Arhaična doba V Sparti se je homerska viteška vzgoja nadaljevala in se začela razvijati. Sparta je bila zmeraj aristokratska in militaristična polis, ki ni nikoli sprejela zahtev »vzgoje pisarjev«. Že v 8. stoletju pr. Kr. je v Sparti cvetela umetnost, v 7. stoletju pa je doživela vrhunec razvoja. V dobi od 8. do 6. stoletja pr. Kr. je bila Sparta pomembno središče grške kulture, mesto, kjer so cenili lepoto in umetnost – bila je, kar so v tem pogledu Atene postale v 5. stoletju.

Kljub temu pa je bila Sparta tudi v tistem obdobju predvsem velika in močna vojaška država.

Družbenim in političnim razmeram je ustrezala tudi vzgoja, ki je bila predvsem vojaška ter je pomenila neposredno in posredno pripravo na vojaški poklic. Spartanska etika ni bila več etika Homerjevega viteza, ampak predvsem etika vojaka. Na mesto osebnega ideala homerskega viteza je stopil kolektivni ideal polis. V ospredju ni več »fevdalno gospostvo«, ampak že povli~, mesto oziroma mestna država. Ta sprememba je najverjetneje povezana tudi s spremembo tehnike vojskovanja, ko o izidu posamezne bitke niso več odločali dvoboji posameznikov, junakov na vozovih, ampak pehota, falanga, strnjena bojna vrsta. Polis postane za njene meščane vse, postane temelj posameznikovega življenja, saj je prav polis tista, ki lastne prebivalce naredi to, kar so, namreč ljudi. Na podlagi takšnega prepričanja se je razvil občutek solidarnosti, ki je združeval vse prebivalce iste polis – posameznik se žrtvuje za blaginjo skupne domovine. Tipičen interpret te etike je bil pesnik Tirtaj, ki je napisal, da je za tistega, ki se hrabro bori za domovino (patriv~, patrís), ki je polis, lepo, če zanjo umre, če pade v prvi vrsti (Tirtaj, Fragment 10, 1s).

Arhaično spartansko vzgojo so sestavljale tri komponente: • Šport: Spartanci so bili prvi, ki so se goli ukvarjali s športom. S športom so se ukvarjale tudi ženske.

• Glasba: Osrednji intelektualni element spartanske vzgoje je bila v bistvu glasba, ki je obsegala ples in petje. Pri glasbi je prišlo tudi do povezave s književnostjo in je obsegala učenje branja in pisanja. V 7. stoletju je bila Sparta glasbeno središče Grčije, ki je privabljala veliko tujih ustvarjalcev.

• Vojaška in državljanska vzgoja: Ta je posebej pomembno in osrednje mesto dobila predvsem v naslednjem obdobju.

11

Vzgoja in izobraževanje v antiki in srednjem veku

1.2.1.2. Klasična doba Okrog leta 550 pr. Kr. je v Sparti prišlo do preobrata, do politične in socialne »revolucije«, v kateri je plemstvo zatrlo kakršenkoli razvoj v smer demokracije. Sparta je postala popolnoma militarizirana, »policijska« država, v kateri je prevladovalo splošno nezaupanje. Družba je bila sestavljena iz dveh oziroma treh razredov: manjšine polnopravnih državljanov, spartiatov in večine periojkov, predvsem pa helotov, ki niso imeli pravic in so bili pravzaprav neke vrste državni sužnji.

Takšne politične in družbene razmere so seveda vodile do kulturne regresije ter sprememb v vzgoji in izobraževanju. Tako vzgojo in izobraževanje, ki sta se razvila v tistem obdobju, poznamo pod imenom »klasična spartanska vzgoja«. Ena najpomembnejših značilnosti te vzgoje, razen njene strogosti in asketizma, je bila, da je zanjo v celoti (za načrtovanje, izvajanje in nadzor) poskrbela država. Imenovala se je ajgwghv (agogé), to je vodenje, dresura.

Država se je za otroka pravzaprav začela zanimati že pred njegovim rojstvom (zaradi evgenike), še posebej pa po rojstvu. Kmalu po rojstvu so namreč starši svojega otroka morali nesti pred posebno komisijo, ki je odločila, kaj storiti z njim. Da bi bil nekoč sprejet v skupnost polnopravnih državljanov, je moral biti krepak in močan, sicer so ga izpostavili ob vznožju gore Tajget (Plutarh, Vzporedni življenjepisi, Likurg 16). Da bi se družine izognile javni sramoti, če bi bil njihov otrok pri ocenitvi zavrnjen, so jih matere že prej testirale tako, da so jih po porodu namesto v vodi okopale v vinu. Verjele so namreč, da bodo šibkejši otroci zaradi tega omedleli, zdravi pa se bodo okrepili (prav tam). Do sedmega leta starosti je nato za otroka skrbela njegova družina, saj se po starih grških pojmovanjih prava vzgoja še ni mogla začeti; do sedmega leta je šlo bolj za (vz)rejo, (ajna)trofhv, (ana)trophé.

S sedmim letom starosti je skrb za otroka prevzela država, v njenih rokah pa je posameznik potem ostal praktično do svoje smrti. Ta državna vzgoja oziroma državno šolanje je trajalo trinajst oziroma štirinajst let, to je od sedmega do dvajsetega leta starosti. Za izobraževanje je bil zadolžen paidonovmo~ (paidonómos), posebni uradnik, ki ga je imenovala država. Šolanje je obsegalo tri »stopnje«, ki so bile opredeljene s starostjo otroka, vsaka stopnja pa se je delila še na podstopnje: • od osmega do enajstega leta starosti (štiri leta): stopnja »majhen deček«; • od dvanajstega do petnajstega leta starosti (štiri leta): stopnja »deček«; • od šestnajstega do dvajsetega leta starosti (pet let): doba efebije; v Sparti se je efeb imenoval eijrhvn (ejrén).

Z dvajsetim ali enaindvajsetim letom starosti je mladenič zaključil svoje šolanje; stopil je v enote odraslih in začel svojo vojaško kariero.

Spartanski otroci so bili razvrščeni v enote, ki so se imenovale čete (i[lai, ílai) ali črede (ajgevlai, agélai), vodili pa so jih najstarejši ejreni, dvajsetletniki (Ksenofont, Spartanska

12

1 Oblike vzgoje in izobraževanja v antični Grčiji

ustava 2, 5 in 2, 11; Plutarh, Vzporedni življenjepisi, Likurg 17). Čete so bile razdeljene na manjše enote (bou'ai, boúai), sestavljene iz šestih dečkov, ki jih je vodil najspretnejši med njimi, bouagov~ (bouagós). To je bila vzgoja za skupnost. Prva štiri leta šolanja so se mladeniči organizirano srečevali le ob raznih igrah in drugih državnih prireditvah, v internate oziroma vojašnice pa so šli z dvanajstim letom in jih zapustili šele s tridesetim (Plutarh, Vzporedni življenjepisi, Likurg 16 in 24).

Pri vzgoji in šolanju mladega Spartanca je bilo vse podrejeno temu, da se iz njega naredi vojaka, pri čemer so bile intelektualne vsebine zmanjšane na minimum, vendar to še zdaleč ne pomeni, da so bili Spartanci nepismeni. Plutarh pravi, da so se naučili osnov branja in pisanja (Plutarh, Vzporedni življenjepisi, Likurg 16), pri čemer so cenili kratko in jedrnato, vendar bistro in pikro besedno izražanje (prav tam, 19). Tudi glasba in pesništvo sta služila vzgojnemu namenu, saj nobene umetnosti niso upoštevali in razvijali zaradi njene estetske vrednosti, ampak zaradi koristnosti (prav tam, 21).

Ker je šolanje služilo vojaškim pripravam, je tudi telesna vzgoja oziroma telesno urjenje zasedalo prvo mesto, vendar pa ni imelo več svojega homerskega aristokratskega značaja (prim. Platon, Zakoni 1, 633a–b). Spartanski mladeniči so imeli v svojem izobraževalnem programu predvideno tudi pravo vojaško urjenje, ki je obsegalo rokovanje z orožjem, kopjem, vojaške postavitve itn. Spartanska vojska je bila tudi edina poklicna vojska v klasični Grčiji, ki do 4. stoletja pr. Kr. sploh ni poznala profesionalne vojske.

Vojaškemu cilju in vzgoji je sledila moralna, to je državljanska vzgoja, katere najpomembnejši cilj je bilo oblikovanje značaja, ki je bil v skladu s splošno veljavnim »totalitarnim« idealom. V skladu s tem idealom je treba vse žrtvovati za blaginjo in uresničitev interesa narodne skupnosti, to je polis; ni je žrtve, ki je posameznik za dosego tega cilja ne bi sprejel. Merilo blaginje v Sparti je bil državni interes, pri čemer je bilo pravilno samo tisto, kar je služilo povečevanju ozemeljskega obsega in ugleda Sparte, zato je bilo v odnosu do vseh, ki niso bili Spartanci, pravilo nekakšen »makiavelizem« – mladeniče so skrbno urili v laganju in kraji. Temeljna spartanska vrlina je bila pokornost, ubogljivost – do voditeljev, učiteljev, odraslih: »[V]zgoja [je bila] tudi vaja poslušnosti.« (Plutarh, Vzporedni življenjepisi, Likurg 16; prim. tudi Ksenofont, Spartanska ustava 2, 10). Taka državljanska morala poslušnosti in ubogljivosti je zahtevala ozračje strogosti, asketizma, zato so si vzgojitelji predvsem prizadevali razviti v otroku odpornost na bolečino (prim.

Platon, Zakoni 633b–c; Ksenofont, Spartanska ustava 2, 3–8; Plutarh, Vzporedni življenjepisi, Likurg 16 in 17). Od dvanajstega leta starosti naprej so bili dečki med šolanjem slabo oblečeni, z obrito glavo, brez pokrivala, bosonogi, spali so na trstičju, pozimi pa so bili »oblazinjeni« s puhom osata (Plutarh, Vzporedni življenjepisi, Likurg 16 in 17).

Urili so se v zvijačnosti, ki je potrebna v boju. Eno najhujših znamenj mehkužnosti je bilo izražanje bolečine.

13

Vzgoja in izobraževanje v antiki in srednjem veku

1.2.1.3 Izobraževanje deklet Država je enako kot za vzgojo in šolanje dečkov poskrbela tudi za vzgojo deklet. Ta je temeljila predvsem na telesnem urjenju in gimnastiki, nista pa bila toliko pomembna ples in glasba (prim. Ksenofont, Spartanska ustava 1, 4). V dekletih je bilo treba zatreti vsako mehkost, saj so bile predvidene za rojevanje pogumnih mož: »Telesa deklet je utrdil s tekom, rokoborbo ter metanjem diska in kopja, da bi zarod potomcev v jedrih telesih prejel krepke zametke in bi bolje rasel. […] Otresel jih je sleherne mehkužnosti, ležerne vzgoje in ženskih razvad.« (Plutarh, Vzporedni življenjepisi, Likurg 14). Ženske niso smele imeti nobenih čustvenih pomislekov in so se bile pripravljene združiti z izbranimi moškimi zgolj za dobro države (prav tam, 15).

Dekleta so se urila tudi v vojaških veščinah, saj so morala varovati polis, ko so bili moški na vojaških pohodih.

1.2.2 Homoerotičnost kot vzgojni princip pri starih Grkih Ko govorimo o homoerotičnosti kot vzgojnem principu v stari Grčiji, imamo v mislih predvsem homoerotične odnose med odraslimi moškimi in dečki, manj pa med odraslimi ženskami in deklicami. Ljubezen do dečkov je bila pri Dorcih priznana kot pravna in religiozna institucija, seveda le pri višjem sloju, ter je bila tesno povezana z dorskim »viteštvom«, pri čemer sta izstopali Kreta in Sparta. Po Aristotelu je istospolno ljubezen, posebej še starejših do mlajših, kot institucijo uvedel Minos, da bi ublažil prenaseljenost (prim. Aristotel, Politika 2, 10).

Grška homoseksualnost je imela vojaški značaj, s čimer se je precej razlikovala od raznih iniciacijskih ritualov pri nekaterih prvobitnih ljudstvih po vsem svetu. Izključitev žensk iz vojaških družb je prinesla s seboj tudi homoerotičnost. Ljubezen do dečkov je bila, enako kot golota pri športnem urjenju, s katero je bila povezana, znak grštva, kot so ugotavljali Rimljani (Cicero v Razpravah v Tuskulu 4, 70), pa tudi sami Grki (Herodot, Zgodbe 1, 135).

Strabon v svoji Geografiji piše, da je bila v plemiških krogih na Kreti navada, da je mladeniča ugrabil odrasli moški, kar se je zgodilo s pristankom sorodnikov. Dva meseca je nato deček bival pri svojem ugrabitelju na podeželju, kjer so potekale pojedine in lovi. Sledila je slovesna vrnitev mladeniča v mesto, kjer ga je ljubimec tudi bogato obdaroval, med ostalimi darili je prejel tudi oklep. Po vrnitvi je »postal moški« in se je začel polnopravno udeleževati javnih prireditev. (prim. Strabon, Geografija 10, 483).

Erotični odnos med moškimi je v stari Grčiji našel svojo utemeljitev tudi kot pomemben vzgojni dejavnik. Strasten odnos oziroma ljubezen (ki jo je že Sokrat ločeval od spolne poželjivosti in ji nasprotoval) naj bi namreč povzročil željo po višji dovršenosti, po arete. Razlika v starosti med ljubimcema je povzročila razmerje neenakosti, pri čemer naj bi želja starejšega po

14

1 Oblike vzgoje in izobraževanja v antični Grčiji

zapeljevanju in potrjevanju samega sebe pri mlajšem spodbudila nastanek in razvoj vnetega ter intenzivnega občudovanja – starejši je premišljen in pogumen, je junak, po katerem se je treba zgledovati, s katerim se je treba identificirati.

V Sparti je odrasli imel erotični odnos z dečkom od njegovega dvanajstega leta starosti naprej in je bil pravzaprav odgovoren za njegovo vzgojo. Ksenofont je v zvezi s Sparto zapisal: »Na tem mestu moram govoriti o ljubezni do dečkov, kajti ta je pomembna za vzgojo (pro;~ paideivan, prós paideían).« (Ksenofont, Spartanska ustava 2, 12). Ljubezen do dečkov je bila razumljena kot najpopolnejša in najlepša oblika vzgoje, hJ kallivsth paideiva (hé kallíste paideía) (prav tam, 2, 13). Če deček ni našel ljubimca, je to veljalo za sramoto, o čemer piše tudi Cicero v Državi (prim. Cicero, Država 4, 3).

Dolgo je odsotnost institucij, primernih za vzgojo, omogočala obstoj predvsem ene vrste bolj poglobljene vzgoje oziroma izobraževanja, namreč tiste, ki je vezala učenca na učitelja.

Učenec si je štel v posebno čast, da ga je učitelj izbral. Dolgo je tudi staro grško prepričanje zavračalo »profesorja«, ki odpre »obrt« ter ponudi svoje znanje in spretnost najboljšemu kupcu – predajanje znanja mora namreč ostati omejeno le na tiste, ki si to zaslužijo in so tega vredni.

Na podlagi »utemeljevanja« izključno moških institucij se je podobno začelo dogajati tudi pri nasprotnem spolu. Na otoku Lesbos so lahko konec 7. stoletja pr. Kr. mlade deklice v času med otroštvom, ki so ga preživljale doma pri materah, in poroko dobile dodatno in bolj poglobljeno izobrazbo. To izobraževanje je potekalo v obliki skupnega življenja v šoli, ki se je imenovala »hiša učenk Muz« in je bila v pravnem pogledu religiozna skupnost. Deklice so se tam izobraževale pod vodstvom učiteljice v več disciplinah: skupinskem plesu, instrumentalni glasbi, petju, telovadbi. Uspeh vzgoje in izobraževanja je bil utemeljen na podlagi erotične povezave med učiteljico in učenkami. Šola Sapfo pa naj ne bi bila edina šola za deklice v tistem času, obstajalo naj bi več takšnih šol, ki so delovale po enakem principu.

1.2.3 Atene 1.2.3.1 Arhaična doba Atenam je v tej dobi vladalo zemljiško plemstvo. V 7. in 6. stoletju pr. Kr. je starogrška aristokratska družba izgubila svoje do tedaj samoumevne in skoraj izključne pravice. S tem so posamezniki dobili več možnosti, da so se postavili ob bok staremu plemstvu (a[ristoi, áristoi) na podlagi osebne spretnosti ali velikega premoženja, kar pa je posledično vplivalo tudi na intenzivnejše prizadevanje po pridobitvi ajrethv s pomočjo vzgoje oziroma izobraževanja.

Izobraževanje je v tistem času sicer obstajalo, bilo je – če uporabim sodobno terminologijo – predvsem splošnoizobraževalno, vendar ga je bil v celoti deležen le višji sloj, »boljši ljudje«,

15

VZGO IZOBR ISBN 978-961-237-285-9

Knjiga predstavlja razvoj najpomembnejših pedagoških idej in konceptov različnih zgodovinskih obdobij – od antične Grčije, prek Rima do srednjega veka. Vsako obdobje zajema posebno poglavje, ki je namenjeno analizi razvoja različnih vzgojnih in izobraževalnih institucij, organizaciji in strukturi sistema vzgoje in izobraževanja ter predstavitvi vloge in pomena vzgojnoizobraževalnega dela v posameznem obdobju.

Tadej Vidmar je leta 1999

doktoriral iz pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je trenutno tudi zaposlen kot univerzitetni učitelj. Predava predmete, povezane z zgodovino vzgoje in izobraževanja, s pedagogiko ter šolstvom. Znanstvenoraziskovalno se ukvarja tudi s primerjavami na področju šolstva, vzgoje in izobraževanja. Z omenjenimi področji je povezana tudi njegova publicistična dejavnost.

Tadej Vidmar: VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE V ANTIKI IN SREDNJEM VEKU

9 789612 372859

Tadej Vidmar

VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE V ANTIKI IN SREDNJEM VEKU Oddelek za pedagogiko in andragogiko Ljubljana 2013