Zahtevna razmerja: spol, strukturne ovire in priložnosti

Milica Antić Gaber et. al.

ISBN 978-961-237-718-2

ISBN 978-961-237-718-2

9 789612 377182

Zahtevna razmerja: spol, strukturne ovire in priložnosti

Milica Antić Gaber, Živa Humer, Slavko Gaber, Jasna Podreka, Sara Rožman, Irena Selišnik, Iztok Šori, Veronika Tašner, Pavel Zgaga

Knjiga je rezultat timskega dela skupine raziskovalk in raziskovalcev, ki so se lotili iskanja odgovorov na vprašanja, kaj se dogaja v slovenski družbi, če premišljujemo njene strukturne premene, spremembe, premike in zamike pri vzpostavljanju enakosti spolov v posameznih poljih. Sodelujoče so pri tem še posebej zanimali zamiki v polju politike. Raziskovalke in raziskovalci prihajajo iz treh različnih institucij: Mirovnega inštituta (Živa Humar in Iztok Šori), Pedagoške fakultete (Slavko Gaber, Veronika Tašner in Pavel Zgaga) in Filozofske fakultete (Milica Antić Gaber, Jasna Podreka in Irena Selišnik) in že dlje časa preučujejo področja o katerih razpravljajo tudi v pričujoči monografiji (šolsko polje, delo, družina družba in politika). Knjiga je tako tudi primer plodnega medinstitucionalnega sodelovanja.

Zahtevna razmerja: spol, strukturne ovire in priložnosti

Pričujoča knjiga prinaša premisleke o strukturiranju sodobne slovenske družbe in pomenu spola pri tem. Teoretska izhodišča predstavljajo koncepti polja in kapitalov, moškosti in ženskosti, moške dominacije, tipov racionalnosti, družbe tveganja ipd. (Bourdieu, Connell, Beck, Weber idr.). Ob hkratnem vključevanju bogatega nabora empiričnih podatkov avtorice in avtorji zgradijo kompleksen teoretsko-empirični vpogled v problematiko vstopanja žensk v polje politike. Strukturne spremembe, premike in zamike skušajo razumeti v širšem družbenem, političnem, kulturnem in ekonomskem kontekstu, vključno z aktualno krizo političnega sistema in predstavniške demokracije, ki se kaže v izjemno nizkem ugledu politike kot profesije. Monografija je nastala v času, ki ga zaznamuje obsežno restrukturiranje slovenske družbe, ki prav gotovo ni spolno nevtralno, tako kot niso bile pretekle spremembe, ki jih analizirajo avtorji in avtorice. Pri tem pa ne prinaša le odgovorov na vprašanja strukturnega položaja spolov v preteklosti, ampak ponuja tudi iztočnice za premisleke o učinkih sedanje družbene transformacije na položaj žensk in moških v družbi.

Milica Antić Gaber, Živa Humer, Slavko Gaber, Jasna Podreka, Sara Rožman, Irena Selišnik, Iztok Šori, Veronika Tašner, Pavel Zgaga

Zahtevna razmerja: spol, strukturne ovire in priložnosti

Zahtevna razmerja: spol, strukturne ovire in priložnosti Zbirka: Razprave FF (ISSN 2335-3333) Urednica: Milica Antić Gaber Avtorice, avtorji: Milica Antić Gaber, Živa Humer, Slavko Gaber, Jasna Podreka, Sara Rožman, Irena Selišnik, Iztok Šori, Veronika Tašner, Pavel Zgaga Recenziji: Valentina Hlebec, Samo Uhan Lektorica: Tanja Modrijan Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Fotografija na naslovnici: iStockphoto © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2015.

Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava Benčić Tisk: Birografika Bori d. o. o.

Ljubljana, 2015 Prva izdaja Naklada: 300 Cena: 14,90 EUR

Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije v okviru Javnega razpisa za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij v letu 2014.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 316.66-055.2(082) 316.346.2-055.2(082) 305(082) ZAHTEVNA razmerja: spol, strukturne ovire in priložnosti / Milica Antić Gaber ... [et al.] ; [urednica Milica Antić Gaber]. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015. (Zbirka Razprave FF, ISSN 2335-3333) ISBN 978-961-237-718-2 1. Antić, Milica G. 277260800

Kazalo vsebine I. DEL: DRUŽBENA STRUKTURA IN SPOL 1 Strukturiranje slovenske družbe in spol kot strukturirana in strukturirajoča struktura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 Milica Antić Gaber 2 Sodobna slovenska družba in njene racionalnosti . . . . . . . . . . . . 21 Slavko Gaber II. DEL: IZOBRAŽEVANJE IN POLOŽAJ ŽENSK V SLOVENSKI DRUŽBI 3 Vplivi dinamike v visokem šolstvu na spolno strukturiranost sodobne družbe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 33 Pavel Zgaga 4 Vpliv sprememb v polju edukacije na položaj žensk v slovenski družbi in politiki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51 Veronika Tašner in Sara Rožman III. DEL: STRUKTURNE PRILOŽNOSTI IN OVIRE PRI VSTOPANJU ŽENSK V POLITIKO 5 Plačano delo, prestižne profesije in politika . . . . . . . . . . . . . . . . 69 Jasna Podreka in Milica Antić Gaber 6 Institucije in mehanizmi reprodukcije spolnega reda v poljih družine in politike . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 97 Iztok Šori in Živa Humer 7 Ženske, politika in vrednotne orientacije sodobne slovenske družbe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 119 Irena Selišnik in Milica Antić Gaber Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 143 Summary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 145 Literatura in viri . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 147 Stvarno in imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 177 O avtoricah in avtorjih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 181 Priloge . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 183

3

I. del Dru탑bena struktura in spol

1

Strukturiranje slovenske družbe in spol kot strukturirana in strukturirajoča struktura Milica Antić Gaber

Ko preizprašujemo, kako se (sodobne) družbe strukturirajo – tj. producirajo in reproducirajo obstoječa razmerja – in kako se spreminjajo, ne moremo mimo skorajda večnih socioloških vprašanj in dilem, kot so: ali je pomembnejša struktura ali akcija; nadindividualne kompleksne enote ali akterji; kdo koga pogojuje – ali postavljajo pogoje delovanja posameznikov strukture ali pa posamezniki s svojim delovanjem ustvarjajo strukture. Tisti, ki so se s temi vprašanji ukvarjali, so se večinoma postavljali na eno ali drugo stran navedenih dilem in akterjev. Eden tistih, ki so poskušali te »navidezne dileme« preseči, Anthony Giddens, pa pravi, da … »so strukture 'brezsubjektne'. [...] Strukturiranje kot produkcija praks se abstraktno nanaša na dinamični proces, ki rojeva strukture. S pojmom dvojnost strukture hočem povedati, da družbene strukture konstituira človeško ravnanje.« (Giddens, 1989, 140) Lahko bi torej rekli, da so strukture nastajale skozi vso dozdajšnjo zgodovino in so tako konstruirane in persistentne ter predstavljajo okvir delovanja akterjev, a so po drugi strani, kot bi rekel Karl Marx, ustvarjene z delovanjem posameznikov in skupin v določenih situacijah in okoliščinah, ki jih niso izbirali sami. Kot takšne so tudi podvržene spremembam in spreminjanju. Ali kot pravi Pierre Bourdieu: »Dejansko so strukture, značilne za določeni razred eksistenčnih okoliščin in obstajanja, tiste, ki prek ekonomske in družbene nujnosti pritiskajo na razmeroma samostojni svet domače ekonomije in družinskih razmerij …« (Bourdieu, 2002a, 93). Kot strukturirane strukture so hkrati trde, trdne in okostenele ter ranljive in spremenljive. V različnih zgodovinskih trenutkih različne in različno dojemljive za vztrajanje in spreminjanje. To velja tako za razredne strukture, ki so skozi zgodovino nastajale in se spreminjale, kot tudi za druge pomembne in raziskane strukture kot so ekonomske, rasne, spolne, nacionalne, politične ipd.

Bourdieu o družbenih strukturah med drugim pravi, da so na eni strani … objektivne strukture – ki jih konstruira sociolog v objektivističnem momentu, tako da odstrani subjektivne predstave agentov – temelj subjektivnih predstav in predstavljajo strukturne omejitve, ki določajo interakcije; a na drugi strani moramo te predstave tudi obdržati, zlasti če hočemo opisati vsakdanje individualne in kolektivne boje, ki hočejo spremeniti ali pa ohraniti te strukture. To pomeni, da sta oba momenta, objektivistični in subjektivistični, v dialektičnem razmerju … (Bourdieu, 2003, 80)

7

Poleg tega je za razumevanje strukturiranja družbe zanimivo tudi Bourdieujevo razumevanje socialnega, za katerega pravi, da ga tvori več mikrokozmosov oziroma polj (religijsko, šolsko, športno, politično, akademsko, podjetniško idr.). Pri tem se vsako polje pozicionira v odnosu do drugih polj. V pričujoči razpravi nas bodo zanimala naslednja: polje izobraževanja, dela, zasebnosti (družine) in politično polje.

Spraševali se bomo, kako se ženske (in moški) pozicionirajo v teh poljih in kaj se dogaja pri prehajanju med njimi. Polja so sicer relativno zamejena in avtonomna in v njih kot agenti nastopajo ljudje, ki v teh poljih delujejo in med njimi poteka boj za pozicije (prim. Bourdieu, 2004b: 73–77; Bourdieu, 1984/2002226; Warde, 2004). Na ta boj in njegove izide vplivajo razlike v obliki in količinah kapitalov – ekonomskega, kulturnega, socialnega, simbolnega –, ki jih posedujejo. Če tako v družbeni strukturi in/ali posameznem polju vsakdo od nas zaseda določeno mesto, ni odveč privzeti, da je ta pozicija zgodovinsko generirana. Pri tem je velikega pomena, da smo deležni omogočanja zelo različnih vzpodbud za oblikovanje različnih kapitalov že v družini. Že ko se rodimo, se rodimo v povsem določeno družbeno okolje, s povsem določenimi količinami kapitalov, ki v nadaljevanju spodbujajo ali pa omejujejo naše možnosti tvorjenja in prenosov različnih vrst kapitalov. Pri tem je za predmet naše raziskave pomembno, da »roditi se v ženski spol« prinaša s seboj drugačne možnosti povečevanja količin posameznih kapitalov in večje omejitve pri povečevanju najbolj želenih kapitalov kot roditi se v moški spol (Skeggs, 2002, 9).

Prav pozicioniranja v posameznih poljih in možnosti tvorjenja in prenašanja kapitalov iz polja v polje bodo predmet našega preučevanja. Tvorjenja in konverzije, pretvorbe in prenašanja kapitalov namreč ne potekajo brez preostanka in tudi brez blokad ne. Med drugim nas bo tako zanimalo, kje in zakaj se te izgube (predvsem pri ženskah) dogajajo in kaj na to vpliva.

Po Bourdieuju je treba polja misliti relacijsko (Bourdieu in Wacquant, 1992, 96). V tem smislu jih lahko opredelimo kot mrežo, gibljivo konfiguracijo objektivnih relacij med pozicijami. Pozicije pa so opredeljene preko obstoječih ali potencialnih situacij v strukturi razporeditev različnih vrst kapitala. Dostop do posebnih profitov, ki so na voljo v polju, usmerja posedovanje kapitalov kot tudi odnos do drugih pozicij (dominantnih, podrejenih, podobnih) v polju (ibid., 97). Razporeditev moči med agenti v polju določi strukturo polja. Struktura razporeditve kapitalov določa strukturo polja, torej razmerja med agenti v polju (Bourdieu, 2004b,75). Količina in struktura kapitalov se v času seveda spreminjata, na kar vplivajo življenjski trajektoriji in agentove dispozicije (habitusi). V polju pa je dominanten agent, »ki v strukturi zaseda tako mesto, da struktura dela v njegovo prid« (ibid.).

8

Kot je bilo že nakazano, je polje vedno tudi prizorišče bojev. Ti potekajo z namenom ohranitve, rekonfiguracije ali celo radikalne spremembe moči v njem. Polje kot struktura objektivnih relacij med pozicijami moči podpira in usmerja strategije, preko katerih tisti, ki zasedajo pozicije, hočejo – individualno ali kolektivno – zavarovati ali izboljšati in vsiliti njim ustrezna načela hierarhizacije. Strategije agentov so odvisne od njihove pozicije v polju, od porazdelitve specifičnih kapitalov in od percepcij o lastnem polju ter relacijah z drugimi. Svoj pogled pa agenti oblikujejo glede na svoje mesto v polju (Bourdieu in Wacquant, 1992, 101).

Ko govorimo o družbeni strukturi, o strukturiranju socialnega, o razmerjih moči v posameznih poljih, seveda nikakor ne moremo mimo spola kot pomembnega strukturirajočega in strukturnega elementa družbenega (Risman, 2004). Spol se je izkazal kot zgodovinsko ena najtrdnejših, najvztrajnejših, najbolj konsistentnih strukturirajočih struktur in se zato dojema in sprejema kot nekaj naravnega (Bourdieu, 2010,11). Zato se tudi moška dominacija v družbi sprejema kot nekaj, česar ni treba posebej utemeljevati, čemur ustrezata tudi struktura prostora in struktura časa (ibid.,12).

O spolu kot strukturi družbene prakse govori tudi Raewyn Connell, pri čemer spol pojmuje kot »način urejanja družbene prakse« (2012, 112), ki je kreativna in iznajdljiva, se odziva na določene situacije ter se oblikuje v okviru določenih struktur družbenih razmerij (ibid., 113). Odnosi med spoloma, tako Connell, pri tem tvorijo eno glavnih struktur. Na to strukturo, ki se generira ob spoprijemu ljudi in skupin z njihovimi historičnimi situacijami, se nanaša praksa, ki je ne sestavljajo izolirana dejanja. Ravnanja se usklajujejo v večjih enotah in kadar govorimo o moškosti in ženskosti, govorimo pravzaprav o »konfiguriraciji spolnih praks« [...], pri čemer je pomemben prav »proces konfiguriranja prakse« [...]. »Če na organizacijo prakse pogledamo z dinamičnega vidika, pridemo do razumevanja moškosti in ženskosti kot projektov spola. To so procesi konfiguriranja prakse v času, ki svoja izhodišča preoblikujejo v strukture spola.« (ibid.)

Connell prav tako ugotavlja, da spol povsod, na vseh ravneh konfigurira prakso, najbolj široko pa je sprejeta praksa posameznikovega vsakdanjega življenja (prim. tudi Berger in Luckmann, 1988), ki je podlaga za vse zdravorazumske predstave o moškosti in ženskosti. A konfiguracija prakse poteka tudi na ravni države in njenih institucij (sfere dela, družine, šole itn.). Slednje so kot takšne odločilno spolno zaznamovane (Connell, 2012,114). Če ob tem vzporedno beremo še Bourdieuja, lahko dodamo, da so družina, cerkev in šola tiste tri glavne instance, ki so bile objektivno usklajene in katerih skupna točka je bilo delovanje na nezavedne strukture, s pomočjo katerih se je reproducirala neenakost spolov v družbi (2010, 99).

9

Za razumevanje spola kot strukture so, če povzamemo R. Connell (2012, 115– 116), pomembna tri področja: a) razmerja moči, kjer še vedno prevladuje podrejenost žensk in dominacija moških in vztraja kljub številnim primerom obrnjenega stanja na posameznih lokalitetah ter kljub mnogim odporom, tudi feminističnim; b) produkcijska razmerja, ki so pomembna prav zaradi posledic delitve dela po spolu in 'dividend', ki se zaradi tega stekajo k moškim (pri čemer pa ne gre le za problem neenakih plač, temveč tudi za spolno zaznamovan proces kopičenja kapitala in je zato treba razumeti dejstvo, da velike korporacije ali banke obvladujejo moški, kot posledico družbene konstrukcije moškosti, na pa kot kakšno »napako v sistemu«); in c) emocionalna razmerja, ki so prav tako pomemben vidik spolnega reda.

Gre za pomembne prakse, ki vplivajo na oblikovanje želje, pri čemer se postavljajo vprašanja, ali so ta razmerja »sporazumna ali prisilna, ali se užitek enakovredno daje in prejema« (ibid.,116). Ta vprašanja se v feminističnih analizah seksualnosti navezujejo na odnos med heteroseksualnostjo in moško pozicijo družbene dominacije. Obenem pa ne moremo mimo simbolnega, kulture in diskurza. Ničesar namreč ni zunaj diskurza, družba je svet pomenov, in to velja tudi za spol. Jezik je namreč falocentričen (Lacan), kar pomeni, da gre za simbolni red, v katerem je jezik določen s faličnim poudarkom, v kulturi, v kateri se je utelesil t. i. očetovski zakon (Connell, 2009, 84). Da bi to presegli, »je treba zavrniti znane oblike jezika« (ibid.) in ustvariti nove.

Connell se seveda zaveda, da spol ni edini strukturirajoči element; da spol »preči« oziroma deluje vzajemno z raso in razredom ter je nenehno v interakciji z narodnostjo ali položajem posameznika, posameznice v svetovnem redu (2012, 116).

Spolni red razume kot nekaj, kar je nenehno v nastajanju in spreminjanju pod vplivom različnih praks delovanja posameznikov in skupin, je rezultat njihovega sprejemanja na eni strani kot tudi upiranj, pogajanj in spreminjanj na drugi strani.

Ne glede na to, ali družbeno strukturo razumemo v smislu polj (Bourdieu) ali institucij (Connell), ugotovimo, da so v njih vidne strukture in določen utrjen (spolni) red, ki se izkazuje v tem, da so, denimo, tajnice praviloma ženske, skoraj vsi menedžerji moški; skoraj vsi gradbeni delavci moški, skoraj vse snažilke ženske; skoraj ves učiteljski kader v osnovni šoli ženske, skoraj vsi znanstveniki moški; skoraj vsi politiki moški, skoraj ves kader v socialnem delu ženske ipd. Kljub spremembam v nekaterih poljih, v drugih poljih (institucijah) in predvsem globalno pa te močno ukoreninjene strukture vztrajajo.

Za pričujočo razpravo je tako pomembna ugotovitev R. Connell, da so »(R)aziskave širokega nabora različnih organizacij mapirale njihove spolne režime« (2009, 72). Organizacijski vzorci v organizacijah, kot so (vojska, šola, cerkev, bolnišnica, 10

tovarna, politika), tako torej tvorijo spolne režime. Spolni režimi teh institucij pa so del širših vzorcev, kar imenuje »spolni red« (ibid., 72–73). V naslednjih poglavjih pričujoče knjige se bomo zato ukvarjali s tem, kaj se dogaja v šoli, pri plačanem delu in v družini, kakšne so delitve vlog v njih, kdo je razumljen kot primeren za opravljanje katere od vlog v teh poljih (institucijah). Posledice konkretnega spolnega režima v eni od institucij imajo namreč povsem konkretne posledice tudi za delitev vlog v drugih. Če se namreč predpostavlja, da so ženske tiste, ki naj bi opravile večino neplačanega, reproduktivnega dela v družini, se ukvarjale z otroki, ali če se predpostavlja, da je za ženske (tudi če so visoko izobražene, kompetentne in pri svojem delu uspešne) bolje, če ostajajo v ozadju in ne zasedajo visokih položajev, potem ima to najverjetneje za posledico tudi oteženo vstopanje žensk v polje politike, saj to ni v skladu z družbeno konstrukcijo ženskosti in z njenim predvidenim mestom v družbeni strukturi.

To potrjuje tudi R. Connell, ko pravi, da so spolni režimi posameznih institucij običajno skladni s spolnim redom družbe. Čeprav lahko spremembe v eni instituciji zamajejo spolni režim v drugi in gre torej za relacijske odnose znotraj institucij (polj) in med njimi, pa so te spremembe dogajajo počasi in »z majhnimi koraki«, saj gre za načine, na katere so ljudje, posamezniki in posameznice ter skupine in organizacije povezani, sopostavljeni, zoperstavljeni in razdeljeni, gre za odnose med spoloma, ki se nenehno oblikujejo in preoblikujejo v vsakdanjem življenju (prim. ibid. 74).

Vsakokratna družbena struktura namreč določa možnosti in konsekvence delovanja posameznic in posameznikov. V tem smislu družbena struktura pogojuje prakso, ne samo posameznic in posameznikov, ampak tudi celotnih sistemov, institucij oziroma polj. Zakonitosti se kažejo v pravilih napredovanja, v načinih kontroliranja (ženskih in moških) teles, v odnosih moči tudi nad določenimi skupinami moških in žensk (na primer gejev in lezbijk, samskih žensk), v tem, kdo opravlja več produktivnega (in zato plačanega) in kdo več reproduktivnega (in zato neplačanega) dela; kateri od spolov se usmerja v skrbstvene poklice in koga ob tem usmerjamo v širše možnosti izbire; od koga se pričakuje, da je poslušen in priden, in komu se tolerira drznost, celo agresivnost; kako se določajo vstopni pogoji in delovanje v določenem polju (na primer v znanosti, športu, politiki ipd.).

1.1

Od kod spolu moč za strukturiranje družbe?

Pri tem se nam nujno postavita vprašanji, ali je spol res tako močan strukturirajoči dejavnik in od kod spolu takšna moč. Joan W. Scott pravi, da je spol postal … »način označevanja 'kulturnih konstrukcij' – povsem družbeni proizvod idej o primernih

11

vlogah subjektnih identitet moških in žensk. Spol je v tej definiciji družbena kategorija, vsiljena spolno zaznamovanem telesu.« (Scott, 1986, 1056) Morda gre pri tem najdlje Barbara J. Risman, ko pravi, da je razlika po spolu v prvi vrsti sredstvo za upravičevanje socialne stratifikacije oziroma da je spolna razlika najprej družbeno proizvedena, potem pa univerzalno uporabljena za upravičevanje stratifikacije (2004, 430). Ustvarjanje te razlike je po njenem mnenju osnova, na kateri je izpeljana neenakost, ki jo najdemo v mnogih institucijah in se materializira v odgovarjajoči socialni strukturi (ibid., 431.) Takšno razumevanje po njenem mnenju ločuje strukturo od individualnih motivacij in je v odnosu do njih nekaj zunanjega (ibid.). Posledično so moški in ženske ne samo prisiljeni v različne vloge, temveč pogosto celo sami izberejo te spolno zaznamovane poti. Na vprašanje, zakaj in kako se to zgodi, pa nam po njenem mnenju pomaga odgovoriti analiza socialne strukture (prim. ibid.).

Izbire posameznic in posameznikov se namreč ne dogajajo v praznem prostoru, ampak v določenem socialnem kontekstu, v katerem smo ljudje – moški in ženske – obdani s strukturnimi ovirami ali strukturnimi priložnostmi. Posamezniki in posameznice so torej aktivni, vendar v določenih in vsakokrat različnih okoliščinah, ki vplivajo na njihove izbire in »izbire«. Pri delanju spola na nas vplivajo tako veliki in oddaljeni družbeni sistemi in institucije (makro raven) kot tudi skupine in organizacije (družina, prijatelji), ki so nam blizu (mezo raven), ter povsem individualizirani dejavniki, kot so tipi racionalnosti (Weber, Foucault), ki smo jim pri izbirah zavezani (mikro raven).

Vse tri ravni so med seboj povezane, prepletene, soodvisne in tudi v težavnih (konfliktnih) razmerjih (ne)sodelovanja in nasprotovanja. Spremembe na eni ravni lahko inicirajo spremembe na drugi, ni pa to nujno in tudi enostavno ali enoznačno ni.

Rečeno strnjeno: spremembe se dogajajo. Včasih se zdi, da so minimalne, a že vpogled v nekoliko daljše časovno obdobje jih razkrije kot empirično merljive in analitično mapirane ter razložljive (o tem bo več govora v naslednjih poglavjih). In prav to vpogledovanje v zamike in vztrajanje struktur je namen pričujoče raziskave: prikazati želimo spremembe, premike in zamike pri strukturiranju sodobne slovenske družbe in vloge ter mesta spolov pri tem. Da bi laže razumeli spolno strukturiranost sodobne slovenske družbe, bomo posegli po empiričnih podatkih in že opravljenih študijah na področju izobraževanja, zaposlovanja, političnega delovanja in širše, spreminjanja vrednotnega sistema/vrednotnih sistemov ter položaja ali pozicioniranja moških in žensk v njih, skozi njih.

Naj primer spreminjanja spolnih režimov institucij ponazorimo na eni od njih, s katero smo imeli v življenju vsi daljšo izkušnjo – z osnovno šolo. Za slednjo velja,

12

da so učitelji v prevladujoči meri učiteljice, torej ženske. A ni bilo vedno tako. Pred letom 1869 pri nas žensk med učitelji v šolah (kolikor so javne šole sploh obstajale) sploh ni bilo, kar pomeni, da je bila šola močno spolno zaznamovana institucija moških. Ko so se šolska vrata za ženske odpirala, so mesta v njej postopno začele zapolnjevati. Tako je bilo, denimo, na pragu druge svetovne vojne v osnovni šoli med učiteljskim kadrom že 65 odstotkov učiteljic, leta 1950 pa že 78,5 odstotka.

Leta 1969 jih je bilo 77,9 odstotka, v devetdesetih letih minulega stoletja se je njihov delež gibal okrog 85 odstotkov, zdaj pa je osnovna šola eden najbolj feminiziranih delov šolskega sistema, saj se v zadnjih letih delež žensk giblje med 95 in 98 odstotki (vir: statistični letopisi).1 To velja za Slovenijo. Če vzamemo v premislek šolo v kakšnem drugem okolju, bomo videli, da do teh sprememb sploh še ni prišlo, da izobraževanje sploh še ni temeljna človekova pravica, za katere nemoteno izvajanje skrbi država, in da je v nekaterih okoljih večina žensk še vedno nepismenih in jih med učiteljicami skorajda ni. Ponekod so ženske in dekleta celo življenjsko ogrožene, če se borijo za pravico do izobraževanja, o čemer priča primer pakistanske deklice Malale Jusafzaj.2 Zgoraj opisane spremembe pa prav tako niso vplivale na večje premike v celotnem šolskem polju. Slednje je – od predšolske vzgoje do univerze – tako še vedno jasno spolno strukturirano. Vzgojiteljice in učiteljice na nižjih ravneh so pretežno ženske, na najvišjih pozicijah na univerzitetni ravni pa še vedno prevladujejo moški, saj je bilo leta 2011 na vseh visokošolskih zavodih zaposlenih 39,9 odstotka žensk (vi statistični letopis 2012).3 Iz navedenega lahko ugotovimo, da se spolna struktura omenjenega polja sicer spreminja, a je v njej še vedno na delu spolni režim moške dominacije. Ženske prevladujejo na nižjih ravneh izobraževanja, na višjih in na prestižnejših ter ekonomsko močnejših in odločevalsko pomembnejših mestih pa moški (o tem podrobneje v naslednjih poglavjih). Omenjeni zamiki in premiki v tem polju tudi niso pomembno zamajali svetovnega spolnega reda, so pa omogočili nekatere premike v drugih poljih, na primer na področju dela in zaposlovanja, ter določene vrednotne premike, o katerih bo govora v naslednjih poglavjih. Če so se spolni režimi v nekaterih institucijah in sistemih spreminjali hitreje, so se v drugih zelo počasi ali pa skorajda ne. Institucije in spolni režimi so torej različno podvrženi spremembam.

Ena takšnih institucij, ki izjemno počasi spreminja svoj spolni režim in je v žarišču našega zanimanja, je (institucionalizirano) polje politike. Pri tem nas bo zanimalo, zakaj nakazani in v naslednjih poglavjih analizirani premiki v spolnih režimih, na 1 2 3

Vir: http://www.stat.si/ publikacije/ pub_letopis prva.asp Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Malala_Yousafzai Vir: https://www.stat.si/letopis/LetopisVsebina.aspx?poglavje=6&lang=si&leto=2012

13

primer, šolskega polja in polja (plačanega) dela niso prinesli večjih sprememb v spolnih režimih političnih institucij; zakaj je polje politike še vedno »moško polje«; zakaj nakopičeni kulturni in socialni kapitali žensk v prej omenjenih poljih niso preneseni/prenosljivi v polje politike? Iskali bomo odgovore na vprašanja, kje se ti kapitali izgubljajo ali je njihov prenos blokiran; na katere (strukturne) ovire in »ovire« naletijo pri prehajanju iz teh polj v polje politike; kdo so »agenti« teh ovir.

1.2

Produciranje in reproduciranje spola in spolnih razmerij v institucijah …

Produciranje in reproduciranje spola je mogoče, ker spol ni danost, ampak ga ustvarjamo, delamo. Ob tem se moramo zavedati, na kar nas je opozorila Judith Butler, da je spol performativen.

Zato se v podedovanem diskurzu metafizike substance družbeni spol pokaže kot performativen – to pomeni, da konstituira identiteto, katera naj bi bil. V tem smislu je družbeni spol vedno delovanje, vendar ne delovanje subjekta, o katerem bi lahko rekli, da je obstajal pred dejanjem. […]

(Z)a izkazovanjem družbenega spola ni nobene družbenospolne identitete; identiteto performativno konstituirajo prav 'izkazovanja', ki naj bi bila njene posledice. (Butler, 2001, 37) Povedano drugače: tega, kar delamo, ne delamo (uprizarjamo) zato, ker smo ženskega ali moškega (biološkega) spola, ampak s tem, ko delamo določene stvari, ponavljamo določena dejanja, smo angažirani v določenem polju, se obnašamo in izgledamo tako in ne drugače, uprizarjamo spol, produciramo serijo učinkov, s katerimi se utrjuje vtis, da smo moški ali ženska. Ženskost in moškost sta torej pojavnosti, ki se ves čas producirata in reproducirata skozi prakse ponavljanja in uprizarjanja. In če nekdo ne deluje tako, da skozi svoja dejanja uprizarja svoj spol, če zaide iz utrjenega kolesja svojega spola, tvega, da se bo ali znašel pod vplivom formalnih institucij ali neformalnih pritiskov, ki nas hočejo ohraniti na pravem mestu (v pravem spolu).

Spol (ang. gender) torej delamo (produciramo in reproduciramo), uprizarjamo, vendar tega ne počnemo v socialni izolaciji. Prav nasprotno: pri tem smo umeščeni v različne socialne realnosti, družbene in kulturne kontekste, vsakdanje materialne in diskurzivne prakse. Pri tem nas obdajajo tako drugi individui kot skupine in institucije, polja, ki imajo do spola izdelan odnos in zato na sebe in druge gledajo v skladu s svojimi (individualnimi in kolektivnimi) pričakovanji, določenimi tipi racionalnosti, s čimer upravičujejo tako lastna pričakovanja in delanja spola kot tudi prakse in delanja spola drugih.

14

Oblikovanje, vzpostavljanje, delanje spola namreč pomeni produkcijo razlik med dečki in deklicami, moškimi in ženskami, razlik, ki niso biološke, esencialne ali naravne. Seveda pa razlike, ko so enkrat konstruirane, služijo temu, da krepijo esencialnost spola (West in Zimmermann, 1987, 137).

Tako se spol kot strukturirana struktura, ki naprej strukturira, producira in reproducira, tako spolna struktura vztraja v daljšem časovnem obdobju. Na ta način na primer, skozi obstoječo spolno delitev dela v gospodinjstvu potekata dve vrsti produkcije: proizvajajo se dobrine in storitve, ki so potrebne za vsakdanje življenje moških, žensk, starejših ljudi in otrok; vzporedno s tem pa se vzpostavlja tudi spol.

Tako se udejanjajo/nastajajo tako materialni kot simbolni produkti gospodinjstva (Berk v West in Zimmermann, 144).

Skozi proizvajanje, delanje spola se vzpostavlja tako dominacija moških kot podrejenost žensk. Oboje se vzpostavlja relacijsko. Ni namreč mogoče govoriti o podrejenosti žensk, če ne govorimo o dominantni poziciji moških. Oboje pa se utrjuje tako v individualnih kot v kolektivnih praksah podrejanja in privilegiranja, sprejemanja in upravičevanja ene in druge pozicije, spreminja pa se ob aktivnem upiranju in opuščanju tako enih kot drugih praks – tudi v tem primeru tako na individualni kot na institucionalni ravni.

Omenjene in v kontekstu pričujočega projekta raziskovane institucije imajo pri tem še posebno pomembno vlogo. V njih se spolna struktura producira, reproducira, upravičuje, legitimira, ohranja in mestoma – a še vedno prepočasi – tudi spreminja. Institucije (šolske, verske, politične idr.) so seveda po naravi veliki in inertni sistemi. Njihovo spreminjanje zahteva dolgotrajne in posebne napore, pa še ti vedno ne zadoščajo za širše in množičnejše premike, vsaj kar zadeva spolno strukturiranost družb. Poprej zapisane ugotovitve zato niti ne presenečajo.

1.3

… in še posebno v politiki

Politika ima med vsemi omenjenimi polji posebno mesto, ker je tradicionalno razumljena kot moško polje delovanja, kot polje, v katerem prevladujoče delujejo moški. Da bi to trditev dokazali, ni potreben pretiran napor. Že hiter prelet statističnih podatkov o razmerju spolov v politiki po svetu pokaže, da je v svetovnem merilu v parlamentih 21,3 odstotka žensk, da je stanje še slabše, če pogledamo zgornje domove parlamentov (19,3 odstotka), da je v arabskih državah v parlamentih komaj 15,9 odstotka žensk, v evropskih 23 odstotkov (če izvzamemo Nordijske države, kjer je žensk 42,3 odstotka).4 Na mestih 4

Vir: http://www.ipu.org/wmn-e/world.htm

15

Milica Antić Gaber et. al.

ISBN 978-961-237-718-2

ISBN 978-961-237-718-2

9 789612 377182

Zahtevna razmerja: spol, strukturne ovire in priložnosti

Milica Antić Gaber, Živa Humer, Slavko Gaber, Jasna Podreka, Sara Rožman, Irena Selišnik, Iztok Šori, Veronika Tašner, Pavel Zgaga

Knjiga je rezultat timskega dela skupine raziskovalk in raziskovalcev, ki so se lotili iskanja odgovorov na vprašanja, kaj se dogaja v slovenski družbi, če premišljujemo njene strukturne premene, spremembe, premike in zamike pri vzpostavljanju enakosti spolov v posameznih poljih. Sodelujoče so pri tem še posebej zanimali zamiki v polju politike. Raziskovalke in raziskovalci prihajajo iz treh različnih institucij: Mirovnega inštituta (Živa Humar in Iztok Šori), Pedagoške fakultete (Slavko Gaber, Veronika Tašner in Pavel Zgaga) in Filozofske fakultete (Milica Antić Gaber, Jasna Podreka in Irena Selišnik) in že dlje časa preučujejo področja o katerih razpravljajo tudi v pričujoči monografiji (šolsko polje, delo, družina družba in politika). Knjiga je tako tudi primer plodnega medinstitucionalnega sodelovanja.

Zahtevna razmerja: spol, strukturne ovire in priložnosti

Pričujoča knjiga prinaša premisleke o strukturiranju sodobne slovenske družbe in pomenu spola pri tem. Teoretska izhodišča predstavljajo koncepti polja in kapitalov, moškosti in ženskosti, moške dominacije, tipov racionalnosti, družbe tveganja ipd. (Bourdieu, Connell, Beck, Weber idr.). Ob hkratnem vključevanju bogatega nabora empiričnih podatkov avtorice in avtorji zgradijo kompleksen teoretsko-empirični vpogled v problematiko vstopanja žensk v polje politike. Strukturne spremembe, premike in zamike skušajo razumeti v širšem družbenem, političnem, kulturnem in ekonomskem kontekstu, vključno z aktualno krizo političnega sistema in predstavniške demokracije, ki se kaže v izjemno nizkem ugledu politike kot profesije. Monografija je nastala v času, ki ga zaznamuje obsežno restrukturiranje slovenske družbe, ki prav gotovo ni spolno nevtralno, tako kot niso bile pretekle spremembe, ki jih analizirajo avtorji in avtorice. Pri tem pa ne prinaša le odgovorov na vprašanja strukturnega položaja spolov v preteklosti, ampak ponuja tudi iztočnice za premisleke o učinkih sedanje družbene transformacije na položaj žensk in moških v družbi.