Zgodbe otrok: razvoj in spodbujanje pripovedovanja by Znanstvena zalozba FF

Ljubica Marjanovič Umek Urška Fekonja

Ljubica Marjanovič Umek je redna profesorica za razvojno psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot nosilka in sodelavka v mednarodnih in slovenskih raziskovalnih projektih je proučevala predvsem razvoj govora in mišljenja dojenčkov, malčkov in otrok, tako z vidika teoretskih konceptov kot uporabnih analiz. Izhajajoč iz sociokulturnih teorij jo posebej zanimajo dejavniki vrtčevskega in družinskega okolja kot posredniki v razvoju spoznavnih zmožnosti ter načini spodbujanja razvoja in učenja otrok. Urška Fekonja je izredna profesorica za razvojno psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. V svojem raziskovalnem delu se osredotoča predvsem na razvoj govora in igro dojenčkov, malčkov in otrok v povezavi z družinsko pismenostjo in kakovostjo vrtca.

ISBN 978-961-06-0149-4

9 789610 601494

Prpovedovanje_naslovka_FINAL.indd 1

Zgodbe otrok: Razvoj in spodbujanje pripovedovanja

Ljubica Marjanovič Umek, Urška Fekonja

Zgodbe otrok: Razvoj in spodbujanje pripovedovanja

Otrokovo pripovedovanje zgodbe je naravna pot njegovega izražanja misli in čustev, hkrati pa je pripovedovanje zgodbe tudi način, kako otrok misli oblikuje v pripovedno strukturo, ki vključuje dogajanje iz resničnega in domišljijskega sveta. Otrok se v zgodbi ustvarjalno izraža in se uči razumeti zapletene socialne odnose. Knjiga pripoveduje o otroških zgodbah, in sicer o tem, kakšne zgodbe pripovedujejo različno stari otroci (deklice in dečki) in kako; o načinih spodbujanja otrok (na primer skupno branje, vključevanje v simbolno igro, pogovarjanje) k pripovedovanju zgodbe ter vplivu družinskega in vrtčevskega okolja; o povezanosti pripovedovanja zgodbe z drugimi področji govora otrok, z mišljenjem, teorijo uma in socialnim razumevanjem, z likovnim izražanjem, zgodnjo ter poznejšo akademsko pismenostjo ter o analiziranju in ocenjevanju razvojne ravni zgodbe otrok.

11.1.2019 8:22:40

Ljubica Marjanovič Umek, Urška Fekonja

Zgodbe otrok: Razvoj in spodbujanje pripovedovanja

Pripovedovanje zgodbe FINAL.indd 1

10.1.2019 10:49:16

Zgodbe otrok: Razvoj in spodbujanje pripovedovanja Zbirka: Razprave FF (ISSN 2335-3333) Avtorici: Ljubica Marjanovič Umek, Urška Fekonja Recenzent in recenzentka: Matija Svetina, Karin Bakračevič Lektorica: Katarina Fekonja Tehnično urejanje in prelom: Aleš Cimprič Slika na naslovnici: Andreja Gregorič © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2019. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava Benčić Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2019 Prva izdaja Naklada: 500 Cena: 14,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Raziskovalni program št. P5-0062 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 808.543:159.9 MARJANOVIČ Umek, Ljubica Zgodbe otrok : razvoj in spodbujanje pripovedovanja / Ljubica Marjanovič Umek, Urška Fekonja. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019. - (Zbirka Razprave FF, ISSN 2335-3333) ISBN 978-961-06-0149-4 1. Fekonja Peklaj, Urška 298288128

Pripovedovanje zgodbe FINAL.indd 2

10.1.2019 10:49:16

Kazalo vsebine Predgovor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 Zahvala . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 1 Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11 2 Pripovedovanje zgodbe različno starih otrok . . . . . . . . . . . . . . 19 2.1

Razvoj pripovedovanja zgodbe v otroštvu . . . . . . . . . . . . . . 19

2.2

Pripovedovanje zgodbe kot eno od področij govora malčkov in otrok . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29

2.3

Pripovedovanje zgodbe otrok v povezavi s teorijo uma . . . . . . 34

3 Ocenjevanje otrokovega pripovedovanja zgodbe . . . . . . . . . . . 37 3.1

Ocenjevanje in analiza zgodb otrok . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37

4 Simbolno okolje kot spodbuda otrokovemu pripovedovanju zgodbe v družini in vrtcu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59 4.1

Izobrazba staršev in kakovost družinskega okolja kot dejavnika otrokovega pripovedovanja zgodbe . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60

4.2

Otroška igra, risba in pripovedovanje zgodbe otrok . . . . . . . . 72

5 Pripovedna pedagogika in razvoj (porajajoče se) pismenosti otrok . . 79 5.1

Kaj je (porajajoča se) pismenost? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 79

5.2

Pripovedovanje zgodbe kot način spodbujanja (porajajoče se) pismenosti otrok v vrtcu in šoli . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 80

5.3

Pripovedovanje in branje zgodb . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 83

6 Zgodbe dečkov in deklic . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 87 6.1

Učinek spola na govor otrok . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 87

6.2

Pripovedovanje zgodbe dečkov in deklic . . . . . . . . . . . . . . . 88

6.3

Učinek socialnega okolja na zgodbe dečkov in deklic . . . . . . . 91

Literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 99 Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 123 Abstract . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 125 Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 127 Pojmovno kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 131

Pripovedovanje zgodbe FINAL.indd 3

10.1.2019 10:49:16

Pripovedovanje zgodbe FINAL.indd 4

10.1.2019 10:49:16

Z besedami lahko spreminjamo svet.

â&#x20AC;&#x201C; Jerome Bruner

Pripovedovanje zgodbe FINAL.indd 5

10.1.2019 10:49:16

Pripovedovanje zgodbe FINAL.indd 6

10.1.2019 10:49:16

Predgovor Zgodba. Zgodba o meni, zgodba o prijateljih, zgodba o soncu, ki je padlo v morje, zgodba o vili, ki je pričarala … Vse to so zgodbe, ki jih otroci, zlasti v razvojnih obdobjih zgodnjega in srednjega otroštva, ko je razvoj socialnega in notranjega govora izjemno hiter, pripovedujejo, in sicer tako, da so zgodbe vsebinsko in strukturno vse celovitejše in razvojno višje. S pripovedovanjem (pisanjem) zgodbe otroci vstopajo v osebni in družbeni prostor, učijo se razumeti sebe, dinamičnih medosebnih odnosov in vzročno-posledičnih odnosov, razlikovati med domišljijskim in resničnim ter oblikujejo vrednote. Torej ni presenetljivo, da gre za problematiko, ki že desetletja zanima različne znanstvene discipline, hkrati pa je prav v zadnjih desetih letih raziskav s tega področja v svetu vse več, ko gre za preučevanje razvoja pripovedovanja zgodb med otroki, razlage družinskih zgodb skozi generacije, uporabo pripovedovanja zgodbe otrok kot enega od načinov spodbujanja razvoja govora otrok. Ta monografija je prva v slovenskem prostoru, v kateri avtorici razlagava razvoj pripovedovanja zgodbe različno starih malčkov in malčic, otrok, mladostnic in mladostnikov ter specifičnosti njihovih zgodb ponazarjava z analizami primerov povedanih zgodb. Pripovedovanje zgodbe kot pragmatično govorno zmožnost otrok povezujeva z drugimi, zlasti z njihovimi spoznavnimi in socialnospoznavnimi zmožnostmi ter upoštevajoč sodobne razvojnopsihološke teorije razlagava vplive različnih okoljskih dejavnikov na razvoj pripovedovanja zgodbe. Pripovedovanje zgodbe otrok razumeva kot varovalni dejavnik aktualnega razvoja splošnih govornih zmožnosti različno starih otrok in kot pomemben napovednik kasnejšega razvoja govora, zgodnje in akademske pismenosti ter uspešnosti otrok v šoli. V monografiji predstavljava več standardnih postopkov in standardiziranih preizkusov za ocenjevanje zgodbe, ki so ključnega pomena v razvojnopsihološki diagnostiki in posledično pri iskanju ustreznih intervencij za otroke, katerih dosežki pomembno odstopajo od dosežkov njihovih vrstnikov. Z razvojem pripovedovanja zgodbe otrok povezujeva pogostost in kakovost skupnega branja, vključevanje odraslih v simbolno igro, spodbujanje risanja in pisanja, pogovarjanje, pripovedovanje zgodb s strani odraslih …, in sicer v družinskem ter vrtčevskem in šolskem okolju. V knjigi navajava rezultate več empiričnih raziskav, ki so bile izvedene v slovenskem prostoru in v katere so bili vključeni slovenski malčki in malčice, otroci in mladostnice ter mladostniki. Njihove zgodbe primerjava med seboj z vidika starosti in drugih dejavnikov, hkrati pa tudi z zgodbami vrstnikov v drugih jezikovnih in tudi kulturnih okoljih. 7

Pripovedovanje zgodbe FINAL.indd 7

10.1.2019 10:49:16

Pripovedovanje zgodbe FINAL.indd 8

10.1.2019 10:49:16

Zahvala Za recenziji se zahvaljujeva prof. dr. Karin Bakračevič Vukman z Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in prof. dr. Matiji S vetini z Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Katarini Fekonja, dipl. profesorici slovenščine, se zahvaljujeva za lektoriranje besedila in Denisu Hacinu za lektoriranje angleškega povzetka. Posebno zahvalo dolgujeva tudi vsem malčkom in malčicam, otrokom in mladostnikom ter mladostnicam, ki so sodelovali v raziskavah, katerih ugotovitve navajava v tej knjigi. Zahvaljujeva se tudi ARRS in Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, ki sta financirala ali sofinancirala raziskovalne projekte, katerih izsledki so deloma tudi uporabljeni v tej monografiji. Ljubica Marjanovič Umek in Urška Fekonja

Pripovedovanje zgodbe FINAL.indd 9

10.1.2019 10:49:16

Pripovedovanje zgodbe FINAL.indd 10

10.1.2019 10:49:16

Uvod

Deklica L., stara štiri leta in štiri mesece, je prosto, brez slikovne predloge pripovedovala zgodbo o Rdeči kapici: »Nekoč je živela deklica. Šla je v gozd in imela je košarico. Šla je k babici, ker je bila bolna. Mamica ji je rekla, da naj hodi samo po poti. Ampak ona ni hodila samo po poti. Volk je šel po bližnjici, Rdeča kapica pa ne. In potem je volk potrkal na babičino hišo in se ulegel in jo je požrl. Potem je prišla še Rdeča kapica in so bila vrata odprta. Šla je noter. In je vprašala babico: »Zakaj imaš tako velika ušesa?« »Da te lažje slišim.« »Babica, zakaj imaš tako velike oči?« »Da te lažje vidim.« »Zakaj imaš tako velike roke?« »Da te lažje objamem.« »Zakaj imaš tako velika usta?« »Da te lažje požrem.« In volk jo je požrl. Potem je prišel lovec in volka ustrelil. In potem sta babica in Rdeča kapica skočili iz volkovega trebuha. Rdeča kapica je volku naložila kamne v trebuh. In potem je babica zašila volkov trebuh. Ampak volk je bil še živ. In volk je vstal in poskušal hoditi, ampak je padel in ga je lovec ubil. In tako so vsi skupaj srečno do konca svojih dni živeli.1« Deklica je po pripovedovanju narisala risbo.

Slika 1: Volk, ki je požrl babico in Rdečo kapico. 1

V narekovajih in ležečem tisku so v tej knjigi navedeni primeri govora otrok, ki jih bodisi navajajo različni avtorji za ilustracijo ugotovitev svojih raziskav bodisi so bili pridobljeni v procesu standardizacije slovenskih pripomočkov za ocenjevanje govora ali za namen te knjige.

Pripovedovanje zgodbe FINAL.indd 11

10.1.2019 10:49:18

Vigotski (1978) in njegovi učenci ter sodobniki (npr. Antonietti, Liverta-Sempio in Marchetti, 2006; Bernstein, 1973; Brockmeier, 2000; Bruner, 1986; Hemphill in Snow, 1996) so kot ključno izpostavili vlogo socialnega in kulturnega okolja v razvoju otrokovih višjih psihičnih procesov. V konceptualizaciji mišljenja in govora ter odnosa med njima so posebej izpostavili kulturne vire kot posrednike pri otrokovem vključevanju v socialne dejavnosti in v razvoju ter učenju govora. Mišljenje in jezik otroku omogočata, da družbene strukture postanejo del njegove individualne izkušnje. Jezik torej »vstopa« v konceptualizacijo mišljenja in znanja otroka na dveh ravneh, in sicer na neposredni ravni kot kulturno orodje, ki otroku omogoča razvoj predstavnosti, in na posredni ravni preko učinka jezikovnega koda ali jezikovnih kodov, ki jih je otrok deležen v svojem okolju oziroma okoljih. Jezik je torej pomemben mehanizem posredovanja kulture in je hkrati sam oblika kulturnega kapitala (Bourdieu, 2004). Pripovedovanje zgodbe, bodisi osebne, socialne, kulturne, zgodbe o nas, življenju …, je ena od pragmatičnih govornih zmožnost, ki ima svoje specifičnosti in zakonitosti v razvoju posameznika. Zgodbe pripovedujejo otroci in odrasli oziroma, kot je zapisal Bruner, »ljudje smo pripovedovalci in enako kot otroci razvijamo jezik in se ga učimo, da bi pripovedovali zgodbe, ki so v nas« (1986, str. 8). Posameznikovo pripovedovanje zgodbe vključuje interpretacijo dogodkov, resničnih in domišljijskih, in sicer skozi lastni pogled in pogled drugih. Gre za t. i. pripovedno mišljenje (Bruner, 1986, 1990), za katerega je značilno, da posameznik razmišlja o individualnih izkušnjah, edinstvenih zgodovinskih dogodkih, ki jih povezuje in organizira v miselne časovne epizode, ki temeljijo na človekovih motivih, namerah, dejavnostih, dosežkih. Raziskovalci (npr. Broström, 2002; Bruner, 1986; Engel, 2016; Schank, 1995) se strinjajo, da je pripovedno mišljenje zelo učinkovit način, kako posameznik izraža svoje izkušnje, misli in čustva ter ustvarja povezavo s preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Menijo tudi, da zgodbe niso enostavna reprodukcija osebnih življenjskih izkušenj. Zgodbo določata dva kriterija, in sicer vsebina in oblika oziroma koherentnost in kohezivnost zgodbe (Shapiro in Hudson, 1991). Koherentna je zgodba, ki je vsebinsko povezana, torej gre za vsebinsko celoto, ki presega več nepovezanih izjav. K. Karmiloff in A. Karmiloff-Smith (2001) opisujeta, da dobra koherentna zgodba vključuje: • uvod, v katerem so predstavljeni glavni junak in njegove namere; • eksplicitno opredelitev želja in ciljev glavnega junaka; • opis dejavnosti, ki so časovno in vzročno povezane ter so v podporo ciljem junaka zgodbe;

Pripovedovanje zgodbe FINAL.indd 12

10.1.2019 10:49:18

• •

predstavitev rezultatov, ki so povezani z doseganjem ali nedoseganjem cilja glavnega junaka; zaključek oziroma povzetek.

Kohezivnost zgodbe je površinska zgradba zgodbe. Nanaša se na jezikovna sredstva (npr. zaimke, vzročne in časovne veznike, prislove), s katerimi so posamezni deli zgodbe med seboj povezani; tako je v zgodbi mogoče prepoznati logično razmerje med posameznimi deli zgodbe (Karmiloff in Karmiloff - Smith, 2001; Wray in Medwell, 2002). Koherentnost in kohezivnost zgodbe sta med seboj povezani, čeprav sta ti merili pri analizi zgodbe običajno obravnavani ločeno. Čeprav raziskovalci nekoliko različno opredeljujejo, kaj je zgodba, je med njihovimi opredelitvami doseženo temeljno soglasje, kdaj je malčkovo in otrokovo pripovedovanje resnično zgodba. Pramling in Ødegaard (2011) na primer navajata, do so najmanjše zahteve za zgodbo en junak oziroma običajno več njih; dejavnosti oziroma dogodki; upoštevanje časa oziroma časovna organizacija ter povezava dogodkov v celoto. L. R. Shapiro in J. A. Hudson (1991) izpostavljata kot ključne elemente zgodbe začetek in konec; opredelitev prostora in časa; opis značilnosti junakov, dialoge, dejavnosti. Bolj zapletene zgodbe so prepoznane s pripovednim lokom notranje zgradbe, ki jo ponazarjata dramski trikotnik (zasnova, zaplet, vrh, razplet, razsnova) in široka paleta čustev junakov (npr. Botting, 2002; Kobe, 1999). Pripovedni jezik vključuje tudi metafore, osebne besede in fraze (Bruner, 1986). Ko iščemo odgovore na vprašanja, kot so, kdaj malčki in otroci pripovedujejo zgodbo in kako se zgodba malčkov in otrok s starostjo spreminja, je treba vzporedno razmišljati o zakonitostih razvoja mišljenja in govora otrok, njihovem čustvenem, socialnem ter moralnem razvoju ter hkrati o okoljskih dejavnikih, predvsem kulturnem in socialnem kapitalu, ter o načinih spodbujanja razvoja in učenja malčkov in otrok. Pripovedovanje in razumevanje zgodbe se razvijata v socialnem kontekstu. Starši že malčke spodbujajo k pripovedovanju o tem, kaj se jim je na primer zgodilo pri zajtrku ali včeraj pri zdravniku, in pri tem delujejo v območju bližnjega razvoja (Davis-Kean in Tang, ur., 2016). Pri tem se malčki, stari od štiriindvajset do trideset mesecev, učijo osnovnih elementov pripovedovanja zgodbe; učijo se, kako si sledijo dogodki, kako dejavnosti postaviti v prostor in čas in kako organizirati zgodbo okoli junaka oziroma njegovih značilnosti (Engel, 2016). Bruner (1986) meni, da so začetne zgodbe malčkov implicitno vgrajene v njihovo igro in rutinske dejavnosti. Malčki, stari približno dve leti, pogosto povezujejo dejanja iz simbolne igre v zgodbo oziroma, povedano drugače, simbolna igra malčka pripoveduje

Pripovedovanje zgodbe FINAL.indd 13

10.1.2019 10:49:18

Ljubica Marjanovič Umek Urška Fekonja

ISBN 978-961-06-0149-4

9 789610 601494

Prpovedovanje_naslovka_FINAL.indd 1

Zgodbe otrok: Razvoj in spodbujanje pripovedovanja

Ljubica Marjanovič Umek, Urška Fekonja

Zgodbe otrok: Razvoj in spodbujanje pripovedovanja

11.1.2019 8:22:40