Življenje med antiko in avantgardo

Zbornik ob jubileju Janeza Vrečka

V zborniku sodelujejo: Boris A. Novak Varja Balžalorsky Antić Monika Gawlak Vanesa Matajc Anja Mrak Matevž Rudolf Tone Smolej Alen Širca Gašper Troha Tomo Virk Igor Žunkovič Seta Knop Martina Ožbot

ISBN 978-961-06-0045-9

ˇZ IVLJENJE MED ANTIKO IN AVANTGARDO

uredila Igor Žunkovič in Tone Smolej

E J L

E J N

V I Ž N A D

O K TI

IN

ME

O D R A G T N A AV

9 789610 600459

Vrecko_naslovka_FINAL.indd 1

27.3.2018 8:36:44

IVLJENJE MED ANTIKO IN ˇZAVANTGARDO Zbornik ob jubileju Janeza Vrečka

uredila Igor Žunkovič in Tone Smolej

Zivljenje_med_antiko_in_avandgardo_FINAL.indd 1

28.3.2018 12:52:26

ŽIVLJENJE MED ANTIKO IN AVANTGARDO

Zbornik ob jubileju Janeza Vrečka Urednika: Igor Žunkovič, Tone Smolej

Recenzenti: Mateja Pezdirc Bartol, Darja Pavlič, Lev Kreft Lektorica: Lidija Rezoničnik

Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2018.

Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo

Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Ljubljana, 2018 Prva izdaja

Naklada: 200 izvodov Cena: 19,90 EUR

Raziskovalni program št. P6-0239 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 82.09:929Vrečko J. ŽIVLJENJE med antiko in avantgardo : zbornik ob jubileju Janeza Vrečka / uredila Igor Žunkovič in Tone Smolej. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018 ISBN 978-961-06-0045-9 1. Vrečko, Janez 2. Žunkovič, Igor 293965312

Zivljenje_med_antiko_in_avandgardo_FINAL.indd 2

28.3.2018 12:52:26

Kazalo Uvod.............................................................................................................................5 Med katarzo, Krstom in konsi (Intervju z Janezom Vrečkom)................................... 7 Boris A. Novak Spomin jezika, jezik spomina...................................................................................31 Varja Balžalorsky Antić Pesemski subjekt v pesmi Upočasnjena Henrija Michauxa........................................63 Monika Gawlak Prevod – dialog – komparativistika ..........................................................................77 Vanesa Matajc Sodobna drama in nanašanje na arhaični ritual: poskus performativnega obvladovanja travme..........................................................91 Anja Mrak Vzpostavljanje subjektivitete prek prilaščanja smrti – Medeja, Antigona in Ljubljena ................................................................................115 Matevž Rudolf Filmska umetnost in konstruktivizem....................................................................127 Tone Smolej Baudelairovi vplivi na slovensko poezijo do leta 1945............................................139 Alen Širca Barok in neobarok .................................................................................................153

Zivljenje_med_antiko_in_avandgardo_FINAL.indd 3

28.3.2018 12:52:26

4

Življenje med antiko in avantgardo

Gašper Troha Partljičeva komedija Moj ata, socialistični kulak in vprašanje recepcije v nekdanji Jugoslaviji............................................................165 Tomo Virk Dekonstrukcija, Derrida in etična literarna veda....................................................175 Igor Žunkovič Ritualna, kultna in estetska mimesis v luči evolucijske teorije umetnosti................191 Martina Ožbot O Kosovelovi »evropskosti« in še posebej o dveh nedavnih prevodih njegove poezije v italijanščino.................................................................................203 Seta Knop Bibliografija Janeza Vrečka 1975–2017..................................................................213 Imensko kazalo.......................................................................................................239

Zivljenje_med_antiko_in_avandgardo_FINAL.indd 4

28.3.2018 12:52:26

Uvod Pred štiridesetimi leti – oziroma osemdesetimi semestri – je postal Janez Vrečko asistent na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Njegovo izvolitev so tedaj podprli tako profesorji Filozofske fakultete kot France Štiglic, dekan Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. V drugi polovici šestdesetih let je namreč Vrečko študiral tako na fakulteti kot na akademiji, imel laboratorij za proučevanje gledališke igre ter deloval v gledališču Pekarna, kjer je nastopil v kultni predstavi Zajčevega Potohodca. Za svojo diplomsko nalogo Pota moderne slovenske lirike je prejel Prešernovo nagrado, nato pa se vpisal na podiplomski študij, ki ga je deloma preživel kot štipendist DAAD na Univerzi Ludwiga in Maximiliana v Münchnu, kjer je študiral pri estetiku Stefanu Morawskem in eksistencialistu Ernestu Grassiju, ki ju je pozneje prevajal v slovenščino. V Nemčiji je zbiral tudi literaturo za svoje magistrsko delo Vprašanje mimetično-imitacijske in ontološko-konstruktivistične estetike in njima sočasne umetniške prakse, ki je nastajalo pod mentorstvom Dušana Pirjevca. Vrečko se je zaposlil na fakulteti leto dni po smrti profesorja, ki je zaznamoval njegovo generacijo, magistrski študij pa je končal pri prof. Kosu. Osem let pozneje je promoviral s tezo o slovenski zgodovinski avantgardi in zenitizmu, se habilitiral in leta 2002 postal redni profesor za primerjalno književnost in literarno teorijo, peti v zgodovini naše stroke. Ko je bil predstojnik Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo, je poskrbel za postavitev kipov svojih učiteljev, mlajši kolegi pa smo vedno lahko računali na njegovo podporo in spodbudo.

Z zgodovinsko avantgardo in s Srečkom Kosovelom se je ukvarjal mnoga deset­ letja in za svoje raziskave prejel nagrade, tudi Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene dosežke. Monografija o Srečku Kosovelu je že prevedena v angleščino in ruščino, kar bo gotovo vplivalo na boljše evropsko poznavanje naše avantgarde. Številni študenti na prelomu stoletja pa smo prof. Vrečka poznali tudi po njegovih doživetih predavanjih o starogrških epih in tragedijah, iz katerih sta se porodili dve monografiji. Ker je snov podajal, kot da živi v svetu prastarih mitov,

Zivljenje_med_antiko_in_avandgardo_FINAL.indd 5

28.3.2018 12:52:26

6

Življenje med antiko in avantgardo

so štiriurna predavanja minila v hipu in se nanje oziramo kot Filoktet za svojim otokom. Študentski svet je odličnemu predavatelju leta 2012 podelil nagrado za nadpovprečno pedagoško delo. Življenje prof. Vrečka v resnici poteka v proučevanju starega in modernega, med antiko in avantgardo.

S pričujočo knjigo želimo počastiti jubileja prof. Janeza Vrečka, zasnovali smo jo kot zbornik raznolikih prispevkov njegovih nekdanjih študentk in študentov, ki delujejo danes na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ter kolegice Monike Gawlak s šlezijske univerze na Poljskem, kjer je bil naš slavljenec gostujoči profesor.

Prvi prispevek je napisal jubilantov dolgoletni prijatelj akademik Boris A. Novak.

Zbornik pa uokvirjata intervju in profesorjeva bibliografija, ki ju je pripravila dr.

Seta Knop. Zahvaljujemo se recenzentkama prof. dr. Darji Pavlič in prof. dr. Mateji Pezdirc Bartol, tudi njegovima nekdanjima študentkama, ter recenzentu prof. dr. Levu Kreftu, ki je bil leta 1983 skupaj z našim jubilantom soustanovitelj Slovenskega društva za estetiko.

Igor Žunkovič in Tone Smolej

Promocija za doktorja znanosti na Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani, 30. 3. 1987 (šesti z leve).

Zivljenje_med_antiko_in_avandgardo_FINAL.indd 6

28.3.2018 12:52:26

Med katarzo, Krstom in konsi Intervju z Janezom Vrečkom

Na študij primerjalne književnosti in literarne teorije si se vpisal leta 1966, a to ni bila tvoja edina izbira, saj si vzporedno študiral tudi na AGRFT. Kaj je prevesilo tehtnico, da si svojo poklicno pot posvetil literaturi in ne gledališkim deskam?

Odgovor je zelo preprost: ugotovil sem, da v gledališču nič ne moreš storiti sam, saj so tu soigralci, režiser, mojster luči, maskerka itd., zato sem se odločil za primerjalno književnost, kjer potrebuješ samo pisalo in knjigo.

Kako gledaš s te razdalje na svoja študentska leta in na svoje tedanje profesorje?

Največji vpliv name sta imela prof. Ocvirk in prof. Pirjevec, na AGRFT pa prof.

Pino Mlakar in prof. Korun. To so bila študijsko zelo intenzivna leta, saj smo imeli celo svoj gledališki laboratorij po zgledu Grotowskega, delali v eksperimentalnem gledališču Pekarna itd.

Za diplomsko delo Pota moderne slovenske lirike, s katerim si končal študij leta 1974, si dobil študentsko Prešernovo nagrado. Tudi sicer si začel v teh letih v časopisju kot literarni kritik spremljati sprotno pesniško produkcijo. Iz tega je vsekakor mogoče razbrati tvoje posebno nagnjenje k poeziji, zato morda ni odveč vprašanje, če si se kdaj tudi sam poskusil kot pesnik?

Diplomo sem pisal pri prof. Pirjevcu. Po diplomi sta me Veno Taufer in Jernej Novak spodbudila k pisanju ocen in kritik. Že v osnovni in srednji šoli sem zagrešil nekaj verzov, predvsem haikujev, a sem uvidel, da sem tu brez upa zmage. Zato sem še pravočasno odnehal.

Leta 1978 si magistriral na temo Vprašanje mimetično-imitacijske in ontološko-konstruktivistične estetike in njima sočasne umetniške prakse in se istega leta zaposlil na Filozofski fakulteti. Od interpretacije poezije te je torej zaneslo k bolj filozofsko zasnovani literarni estetiki, tu pa si se že dotaknil tem, ki te bosta pozneje ves čas

Zivljenje_med_antiko_in_avandgardo_FINAL.indd 7

28.3.2018 12:52:26

8

Življenje med antiko in avantgardo

spremljali: antične (mimetične) poetike in moderne (nemimetične) umetnosti. Če prav razumem, je bil tvoj prvi interes sodobna umetniška produkcija in razmislek o njej, izhajajoč iz njega pa si šel potem raziskovat »korenine«?

Na podiplomski stopnji je ob neki priliki na Pirjevčevo povabilo prišel v seminar znameniti estetik Ivan Focht, ki se je ukvarjal z ontološko estetiko. Pogovor z njim me je spodbudil k raziskovanju, ki sem ga leto pozneje nadgradil še z enoletnim študijem pri prof. Ernestu Grassiju in prof. Stefanu Morawskem na münchenski univerzi. Žal je med tem umrl prof. Pirjevec, tako da sem magisterij zagovarjal pri prof. J. Kosu in prof. F. Jermanu.

Zanimanje za sodobno estetiko je razvidno tudi iz tvojega dela v naslednjih letih – tako si leta 1981 uredil zbornik Misel o moderni umetnosti, ki je izšel pri Kondorju in bil prava osvežitev za tedanje literarnoestetsko in filozofsko prizorišče (spominjam se, da sem takrat prvič brala Adorna in bila očarana nad njim). Večino besedil v zborniku si tudi sam prevedel – poleg slavne Benjaminove razprave o »Umetnini v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati« (ki je pozneje v okviri izdaje Benjaminovih Izbranih spisov doživela še več ponatisov) tudi avtorje, kot so Max Bense, Ernesto Grassi, Henri Lefebvre, Mikel Dufrenne in drugi. Ker sem tudi sama prevajalka, si ne morem kaj, da te ne bi vprašala, zakaj se pozneje nikoli več nisi lotil prevajanja?

Razlog je preprost: prevodi pri akademskem napredovanju ne prinesejo nič, čeprav so zelo resno in trdo delo.

V prvi polovici osemdesetih let izhaja v revijah vedno več tvojih člankov o avantgardi in v okviru nje zlasti slovenski zgodovinski avantgardi v času med prvo in drugo svetovno vojno. Na to temo si leta 1986 tudi doktoriral (Slovenska zgodovinska avantgarda in zenitizem), na osnovi doktorata pa je še istega leta v zbirki Znamenja izšla tvoja knjiga Srečko Kosovel, slovenska zgodovinska avantgarda in zenitizem. Že iz naslova je vidna vpetost slovenske literature v jugoslovanski literarni prostor: kako bi sam opredelil to razmerje in takratno dogajanje na literarnem prizorišču?

V svojem kratkem življenju (1904 – 1926) je Kosovel ustvaril izjemno obsežen in svetovno primerljiv opus. Intelektualno in ustvarjalno radoveden je zavzeto študiral vse, kar mu je prišlo v roke, in znal najti tisto, kar je ustrezalo njemu in slovenskemu literarnemu prostoru. Pomemben vir informacij je bila sprva res revija Zenit, ki je zavoljo svoje enciklopedične narave veljala za eno od petih najboljših avantgardističnih revij v Evropi, saj je seznanjala bralce z berlinskim in ruskim konstruktivizmom, nizozemskim De Stijlom, madžarsko avantgardo, češkimi poetisti, italijanskimi futuristi, ruskim suprematizmom itn. Veliko je k jasnosti glede

Zivljenje_med_antiko_in_avandgardo_FINAL.indd 8

28.3.2018 12:52:26

Med katarzo, K rstom in konsi

9

konstruktivizma prispeval tudi njegov prijatelj Ivo Grahor, ki je konec leta 1924 ilegalno prebegnil v Sovjetsko zvezo in od tam kot »kulturni posrednik« prinesel literaturo in druge materiale ter s tem potrdil pravilnost Kosovelove odločitve za konstruktivizem.

Slovenci že v primeru futurizma leta 1909 nismo bili zamudniki. Ko so se pojavljale nove avantgardistične smeri, smo se v njih sproti preskušali. V disertaciji sem poskušal razrešiti številne zaplete, do katerih je skoz desetletja prihajalo pri raziskovanju Kosovela, opirajoč se na interpretacije, pristope in pripombe, ki so letele na urednika Kosovelovega Zbranega dela prof. Ocvirka. To mi je do neke mere uspelo. Ni pa se mi v tistem času posrečilo prepričljivo odgovoriti na vprašanje, ali je Kosovel poznal ruski konstruktivizem.

Na slovensko zgodovinsko avantgardo se poleg Kosovela vežejo zlasti imena Antona Podbevška, Avgusta Černigoja in Ferda Delaka. Kakšni so bili odnosi med temi ustvarjalci? Lahko govorimo o kakršnikoli enoviti smeri ali bolj sočasju posameznih poetik?

Z zenitizmom je bil povezan že Podbevšek, ko je študiral v Zagrebu. Novomeška pomlad, Trije labodje in Rdeči pilot pomenijo estetsko, etično in politično prevrednotenje obstoječega. Kosovel je kot gimnazijec Podbevška skrbno spremljal in celo objavil nekaj pesmi v Treh labodih, saj je začel pesniti v impresionistični maniri že v gimnaziji, potem pa se je med letoma 1919 in 1921 obrnil k futurizmu, ko je nastalo njegovo črno-rdeče pesemsko eksperimentiranje, ki bi morda doživelo objavo v prvi številki Treh labodov. Po Podbevškovem porazu se je začela za Kosovela doba ponovnega intenzivnega soočenja z impresionistično pesniško tehniko, ki je podpirala njegovo zvestobo naravi in človeku, česar vse do prezgodnje smrti ne bo mogla prekriti nobena še tako radikalna avantgardistična pesniška poetika.

Posebej zanimivo je razmerje med Kosovelom in Černigojem. Spoznala sta se prek pisem, ker je Černigoj v Münchnu prijateljeval s Kosovelovo sestro Karmelo.

Na osnovi edinega ohranjenega pisma Kosovela Černigoju sem postavil tezo, da je Černigoj odšel na Bauhaus prav na Kosovelovo spodbudo. Tam je bil med 29. januarjem 1924 in 3. februarjem 1924, zato je bilo njegovo poznavanje konstruktivizma v primerjavi s Kosovelom pomanjkljivo.

Kosovel se je problemov med slikarstvom in konstruktivizmom globoko zavedal in v duhu vsega zgoraj povedanega resignirano prepustil slikarstvo Černigojevemu konstruktivizmu, saj mu je bilo jasno, da je izvorni konstruktivizem to zvezo prerasel že leta 1921 z znamenito ločitvijo kompozicije in konstrukcije. Uspelo mi je pojasniti tudi razliko med Kosovelovo uporabo pojmov konstruktivizem

Zivljenje_med_antiko_in_avandgardo_FINAL.indd 9

28.3.2018 12:52:26

10

Življenje med antiko in avantgardo

in konstruktivnost, ki se je zdela raziskovalcem naključna in nebistvena, a ni bilo tako. Do podobnega razločevanja je prišlo pri Pevsnerju in Gabu, ki sta svojo ustvarjalnost želela ločiti od konstruktivistov. In Kosovel je to poznal.

V razvoju slovenske zgodovinske avantgarde se je abstrakcija v slikarstvu preselila v Delakov gledališki eksperiment z Novim odrom in v Kogojevo muziko ter s tem zaokrožila njeno intermedialno podobo. Delakova revija Tank je nastala že v izpevu evropskih avantgard.

Kosovel je bil človek z veliko energije in samodiscipline, izjemno razgledan in neizprosen do sebe in drugih. Zato so mu prijatelji in sodelavci težko sledili in je pri poglavitnih projektih ostajal sam. V temperamentnih diskusijah je izzival nasprotnika, se celo postavil na njegova stališča, če bi se razprava utegnila končati, in ga končno argumentirano porazil. Njegov spor s Černigojem je temeljil prav v nestrinjanju z njegovim konceptom konstruktivizma, podobno se je razšel z Delakom, Debevcem, z zenitisti, futuristi itd.

Le najožji krog prijateljev je poznal Kosovelovo delo. Ti so leta 1927 tudi izdali skromen izbor njegove poezije v zbirki z naslovom Pesmi. Res pa je, da je Kosovel v svojem prvem javnem nastopu v Ljubljani jeseni 1925 bral Ekstazo smrti in takrat je bilo marsikomu jasno, da se je rodil velik pesnik. Za generacijo dvajsetih let je postal pesnik Rdečega atoma, Godbe pomladi in Brinjevke, čeprav to ni Kosovel v svoji celoviti podobi. Deloma je to skušal popraviti krog prijateljev, ko je v Mladini objavil dva njegova konsa, pa tudi Ocvirk leta 1931 z izdajo pesmi, ko je smel na urednikovo zahtevo nekaj konsov objaviti le v opombah.

Zdaj torej nastopi tvoja velika tema: Kosovel. In z njim konsi in konstruktivizem, s katerim se je menda Kosovel seznanil prav prek Zenita. Kot vemo, ni Kosovel za časa svojega življenja objavil nobene pesniške zbirke, zbirko Integrali, v katerih so javnosti prvič postale dostopne njegove konstruktivistične pesmi, pa je varuh njegove zapuščine, Anton Ocvirk, objavil šele leta 1967, torej z več kot štiridesetletno zamudo. Če se prav spominjam, je ta časovni zamik sprožil kar precej polemik? Kaj meniš o spekulacijah glede tega, kako bi morebitni zgodnejši izid vplival na razvoj slovenske poezije?

Ker poezija v svojem razvoju ne dela preskokov, je bila morda res storjena škoda s tako pozno izdajo t. i. Integralov 26 v letu 1967. Vprašanje pa je, ali bi imelo intuitivno dojemanje konsov ustrezne posledice v tedanjem pesniškem ustvarjanju. V resnici je moralo preteči še 40 let, da sem leta 2011 končno dešifriral Kosovelove dnevniške zapiske in druge njegove misli na temo konstruktivizma v njegovi korespondenci in da sem končno znal razbrati ozadja, ki so botrovala nastanku konsov.

Pokazalo se je, da to ni vizualna, ampak prostorska poezija.

Zivljenje_med_antiko_in_avandgardo_FINAL.indd 10

28.3.2018 12:52:26

Med katarzo, K rstom in konsi

11

S tem v zvezi sem si zastavil enega najtežjih problemov: pojasniti številna doslej neinterpretirana mesta v Kosovelovih Dnevnikih, pesmih in korespondenci, ki jih je literarna veda puščala ob strani. Ob upoštevanju predvsem dnevniških zapiskov, ki jih je bilo treba zaradi napačne transkripcije mestoma na novo dešifrirati, sem našel ključ do rešitve in jo uspešno uporabil pri razumevanju Kosovelovih konsov.

Ti so po 85 letih od nastanka končno doživeli ustrezno branje in ovrednotenje, Kosovel pa je z njimi postal pomembno ime evropskega literarnega konstruktivizma. In tega se je zelo jasno zavedal tudi sam, saj je to večkrat poudarjal.

Sam si v svoji polemiki z dotedanjo interpretacijo Integralov poudarjal ne le Kosovelovo povezavo z zenitizmom, ampak tudi spodbijal mnenje, da je konstruktivizem »zadnja beseda«, ki jo je Kosovel izrekel v svoji poeziji, češ da je sočasno sledil tudi njegov obrat od konstruktivistične k bolj konstruktivni, socialno revolucionarni poeziji v duhu etično naravnanega socializma. Kako se v ta prelom umeščajo Integrali?

Kosovelova ustvarjalnost je potekala vzporedno in istočasno. Ko se je lotil konstruktivizma, je še vedno pesnil v impresionistični, ekspresionistični in socialnorevolucionarni maniri in z njimi ni prenehal vse do svoje smrti. Ne gre pa pozabiti, da se je v svojem zadnjem načrtovanem predavanju leta 1926, ki je bilo zaradi policijske prepovedi odpovedano, znova opredelil za konstruktivista.

Zaradi posebnega položaja, ki ga je imela pri Slovencih literatura in še posebej kot Primorcu, ki mu je bil jezik svetinja, ne futuristična ne dadaistična in ne nadrealistična praksa niso mogle postati del njegovega ustvarjalnega procesa.

V nasprotju s prepričanjem nekaterih se je pokazalo, da je Kosovel tudi ekspresionizem videl le kot pripravo za nastop t. i. moderne umetnosti, ta pa bo prišla z »revolucionarnim konstruktivizmom, ki bo na vojno pogorišče postavljal nove vrednote človeku in človeški družbi« (Zbrano delo, knj. 3/1, str. 651), česar od življenja odmaknjenemu ekspresionizmu nikakor ni uspelo. Zato je Kosovel vztrajal pri odrešitvi »vseh« ljudi, ne le ene generacije, za kar so se zavzemali ekspresionisti, in to se zdi bistveno pri njegovi oceni ekspresionizma. Tako se je v pesmih odločil za t. i. aktivni ali borbeni ekspresionizem in v njem ustvaril nekaj svojih najboljših stvaritev, čeprav je bil ekspresionizem zanj mrtev. O njem je govoril kot o ekspresionizma »kretenskih kračicah«.

Od junija 1925 se mu njegova impresionistična, »baržunasta« lirika in njegovo konstruiranje nista zdela več primerna medija za izražanje kritike obstoječega, zato si je začel iskati novih izraznih načinov in novih ideoloških podlag, s katerimi bi lahko revolucionarno vplival na spremembo sveta. Takoj naj poudarim, da Kosovelova poezija tudi zdaj ni postala puhlo ideološko trobilo, ampak je

Zivljenje_med_antiko_in_avandgardo_FINAL.indd 11

28.3.2018 12:52:26

12

Življenje med antiko in avantgardo

revolucijska gesla izgovarjala hkrati s svojo najintimnejšo lirsko izpovednostjo in pri tem ohranjala umetniško raven, doseženo v konsih. Le redki ustvarjalci so se tako kot Kosovel že sredi dvajsetih let uprli popreproščenemu in shematičnemu naziranju proletkultovstva. Marksistični okvir kot temeljno orientacijsko gibalo je določal smer gibanja in njegovo širino, ki jo je znal Kosovel, potem ko se je resno oprijel nove miselnosti, spretno razširiti in za sabo potegniti svoje levo usmerjene prijatelje, da so znali tudi po njegovi smrti uspešno biti boj na levici. Partija je tudi pri nas kot v Sovjetski zvezi sprejela ideologijo avantgard, ne pa tudi njihove umetniške govorice, kar je že zgodaj nakazovalo spopad med političnimi in umetniškimi revolucionarji, spopad, ki se je za slednje končal tragično in brezizhodno.

Kosovel ga na srečo ni dočakal, ker ga je prehitela smrt. Prav po Kosovelovi zaslugi pa se je doktrinarnost tridesetih let s sporom na levici v Sloveniji vendarle končala drugače kot drugje po takratni Jugoslaviji.

Intenzivna, a kratka Kosovelova politična faza, ki se je postavila v službo revolucije tako kot ruski, francoski, nekateri češki in nemški ter drugi pripadniki avantgarde, se je končala s Kosovelovo smrtjo, čeprav je mogoče njeno nadaljevanje videti v uspešnem Černigojevem in Stepančičevem delovanju v Trstu in v zanosnih poskusih Krefta in Delaka z Delavskim odrom, ko sta tudi likovni in gledališki eksperiment pri nas dosegla evropski nivo in navzven potrjevala svojo levo orientacijo.

Kosovela si je za vsako ceno želela prilastiti tudi takratna levica in zato tudi oblast po letu 1945. Kosovel je res pisal o svojem premiku na levo, o tem, da se mu »odpirajo novi svetovi in ideje«, za katere »se splača tudi trpeti«. S tem je povezana tudi njegova socialnorevolucionarna poezija, ki jo je želel izdati v načrtovani založbi proletarskih piscev Strelci pod naslovom Integrali. Leta 1967 je Ocvirk pod tem naslovom zmotno objavil predvsem Kosovelovo konstruktivistično poezijo. V resnici je Kosovel zanjo pripravljal zbirko z naslovom Ikarov sen, ki že v naslovu poudarja protigravitacijska stališča. Integrali pa so bili namenjeni ponižanim in razžaljenim v deželi s »slamnatimi strehami«, kjer je bil razkol med visoko zahtevnimi konsi in slabo pismenimi množicami nepremostljiv.

Kosovel je videl v t. i. proletarski književnosti preveč ideološkosti, shematične partijske dogmatskosti in s tem konec poezije. Še več, bil je eden redkih intelektualcev v tedanji Evropi, ki je bil kritičen do Sovjetske zveze in do usode pesnikov ter njihove poezije po revoluciji, zato si ni želel natakniti »dogmatskih cokel«; zapisal je, da »ortodoksen ne bo postal nikoli, ker je pamet boljša od slepe vere«. (III, 582) Bil je prepričan, da je treba revolucijo speljati na nekrvav način, na duhovni, etični ravni.

Po uveljavitvi rapalske pogodbe, ko je velik del Primorske in s tem tudi njegov Tomaj pripadel Italiji, se je Kosovel zavzemal za »zedinjenje Slovenšne cele« in bil zgrožen

Zivljenje_med_antiko_in_avandgardo_FINAL.indd 12

28.3.2018 12:52:26

Med katarzo, K rstom in konsi

13

nad tem, kako brezbrižno se je vedla osrednja Slovenija do primorskih Slovencev, te »jetnišnice ob morju« z »okovih na rokah«. Medtem ko je pogorel Narodni dom v Trstu, kjer je fašizem prvikrat preizkusil metode svojega delovanja, in je o tem molčalo tudi Društvo narodov, zapiše Kosovel, da »Ljubljana spi in igra biljard«, njegove misli pa so bile »onstran« meje pri trpečih bratih. Zato se je zavzemal za spremembo slovenskega narodnega značaja, in načrtoval mednarodno revijo Europeslave, s katero bi svet seznanil s krivicami, ki jih primorski Slovenci doživljajo pod fašizmom. Sodeloval je tudi s prvo antifašistično uporniško organizacijo TIGER v Evropi, nastalo leta 1924, ki se je leta 1927 preimenovala v TIGR. Če že govorimo o prelomih, se po izidu tvoje prve knjige nekakšen »prelom« zgodi tudi pri tebi: čeprav se še vedno ukvarjaš z avantgardo, sledi v devetdesetih letih intenzivnejši obrat k antiki, ki ji posvetiš kar dve knjigi: leta 1994 izide Ep in tragedija (ki doživi leta 2012 še elektronsko izdajo) in 1997 Atiška tragedija. So tej preusmeritvi raziskovalne pozornosti botrovale tudi študijske potrebe?

Vsekakor je ta preobrat sledil učnim potrebam na oddelku, saj se dva učitelja nisva mogla hkrati ukvarjati z avantgardo. Čez poletne počitnice sem se s trdim delom pripravil na antične teme. Kmalu sem bil usodi hvaležen, da se je to zgodilo, saj sem se znova našel, študentje pa so izjemno hvaležno sprejemali Ahila, Klitajmestro, Agamemnona, Tetido in druge junake ter celotno problematiko epa, tragedije in helenističnega romana.

V prvi knjigi, ki obravnava začetke tragičnega v epu in njegovo navezavo na herojsko tragedijo (tvoj glavni junak je tu Ahil), se podrobneje ukvarjaš s temeljnima pojmoma antične poetike: mimesis in katarzo. Zaustaviva se najprej pri prvem, torej mimesis, ki ga običajno prevajamo kot posnemanje, čeprav je lahko izraz zavajajoč, saj nikakor ne gre zgolj za zvesto, ampak tako rekoč »boljše« reproduciranje. Kako bi strnil svoja dognanja o tem pojmu?

Sam razlikujem tri oblike mimesis: ritualno, mehanično oz. reproduktivno in estetsko. Že Aristotel je tragedijo izpeljeval iz kratkih šaljivih zgodb s petjem in plesom. Nemški filolog Hermann Koller prvotno mimesis razume v smislu ritualne predstave, »praznične igre v čast bogov« (Die Mimesis in der Antike, 23, 110), ki ponavlja in obnavlja prvotne ples, petje, ritem in glasbo. Ti ostajajo znotraj zaprtega kroga aktivnih udeležencev, se pravi, da le-ti ne doživljajo vsega tega z distanco estetskega doživljaja, ampak z neposredno udeleženostjo v samem ritualu. Ta namreč ne pozna in ne prizna delitve na izvajalce in gledalce; če pa bi se gledalci po naključju pojavili, bi bili najhuje kaznovani. Ritualna mimesis je bila tako določena s strogimi obrednimi kanoni, kjer pesniki niso poznali pojma individualne ustvarjalnosti in si potemtakem niso ne mogli ne smeli izmišljati

Zivljenje_med_antiko_in_avandgardo_FINAL.indd 13

28.3.2018 12:52:26

Zbornik ob jubileju Janeza Vrečka

V zborniku sodelujejo: Boris A. Novak Varja Balžalorsky Antić Monika Gawlak Vanesa Matajc Anja Mrak Matevž Rudolf Tone Smolej Alen Širca Gašper Troha Tomo Virk Igor Žunkovič Seta Knop Martina Ožbot

ISBN 978-961-06-0045-9

ˇZ IVLJENJE MED ANTIKO IN AVANTGARDO

uredila Igor Žunkovič in Tone Smolej

E J L

E J N

V I Ž N A D

O K TI

IN

ME

O D R A G T N A AV

9 789610 600459

Vrecko_naslovka_FINAL.indd 1

27.3.2018 8:36:44