Življenje v novem mestu: Velenje in njegove urbane identitete 1945–1960

Jože Hudales, rojen leta 1955, živi v Velenju, kjer je bil zaposlen v Muzeju Velenje od leta 1979 do leta 2001, od 1985 dalje kot vodja muzeja. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je magistriral leta 1995 in doktoriral leta 2005.

Od leta 2001 dalje je bil zaposlen kot asistent za etnološko muzeologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa je bil izvoljen v naziv docenta. Njegov strokovni in znanstveni opus poleg več kot dvesto člankov obsega še tri znanstvene monografije, med katerimi sta bili najpomembnejši in odmevni Od zibeli do groba iz leta 1997 s področja historične etnologije ter monografija Slovenski muzeji in etnologija: Od kabinetov čudes do muzejev 21. stoletja (2008) s področja muzeologije. Teoretske raziskave muzejskega dela je nenehno povezoval tudi z muzejsko prakso v muzeju Velenje do leta 2001, kasneje pa v okviru svojega izobraževalnega dela na FF postavil več kot štirideset različnih muzejskih razstav. Sam ali s soavtorji je uredil tudi več kot dvajset zbornikov s področja historične antropologije, muzeologije, zgodovine etnologije in kulturne antropologije pri nas, predvsem pa zbornikov, povezanih z njegovimi terenskimi raziskavami v Velenju in njegovi okolici.

Jože Hudales ISBN 978-961-237-734-2

ISBN 978-961-237-734-2

9 789612 377342

Življenje v novem mestu: Velenje in njegove urbane identitete 1945–1960

photo©Jože Rehberger Ogrin

Jože Hudales

Življenje v novem mestu: Velenje in njegove urbane identitete 1945–1960

V raziskavi o nastajanju mesta Velenje avtor na osnovi uporabe različnih razpoložljivih virov začrta najpomembnejše poteze burnega razvoja, ki ga je to najmlajše slovensko mesto doživljalo od konca 2. svetovne vojne do začetka šestdesetih let 20. stoletja. Velenje je posebej zanimiv primer, ker je ravno v tem obdobju iz skromnega trga z osemsto prebivalci, kolikor jih je štelo leta 1948, v pičlih treh desetletjih preraslo v eno največjih slovenskih mest s petindvajset tisoč prebivalci, poleg tega pa v ta čas segajo korenine tistega, kar je Velenje naredilo za »socialistični čudež«. Tedaj je nastajala »velenjska pravljica«, ki je že od srede petdesetih let 20. stoletja navduševala Slovenijo in Jugoslavijo ter odmevala celo po Evropi. Avtor v knjigi naniza tudi vrsto zanimivih in manj znanih ter kritičnih pogledov na to obdobje, razkriva boj za politično interpretacijo velenjskih »zgodovin« in nekatere napačne poteze boja za »novega rudarja« v socialistični družbi, ki naj bi imel poleg nekdanjih »proletarskih« tudi nekatere urbane poteze in ideale nove družbe ter prizadevanja za zmago »urbanega« Velenja nad »ruralnim«.

Jože Hudales

Življenje v novem mestu: Velenje in njegove urbane identitete 1945–1960

Življenje v novem mestu: Velenje in njegove urbane identitete 1945–1960 Zbirka: Razprave FF (ISSN 2335-3333) Avtor: Jože Hudales Recenzenta: Božidar Jezernik, Jaka Repič Lektorica: Katja Križnik Jeraj Prevod povzetka: Matic Večko Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Fotografija avtorja na zavihku: Jože Rehberger Ogrin © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2015 Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava Benčić Tisk: Birografika Bori d. o. o.

Ljubljana, 2015 Prva izdaja Naklada: 300 Cena: 19,90 EUR

Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije v okviru Javnega razpisa za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij v letu 2014.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 711.5(497.4Velenje)"1945/1960" HUDALES, Jože, 1955Življenje v novem mestu : Velenje in njegove urbane identitete 1945-1960 / Jože Hudales. - 1. izd. Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015. - (Zbirka Razprave FF, ISSN 2335-3333) ISBN 978-961-237-734-2 278627328

Kazalo vsebine Namesto uvoda – o virih in literaturi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 1 Spomini, zgodbe in »velenjske zgodovine« . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 2 20. september 1959 − »velenjska pravljica« . . . . . . . . . . . . . . . . . 43 2.1

Kje je začetek »velenjske pravljice«? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 58

2.2

Prvo odprtje novega Velenja − 1. maja 1946 . . . . . . . . . . . . . . 60

3 Kronika gradnje Velenja od leta 1950 do 1959 . . . . . . . . . . . . . . . 65 3.1

Leto 1950 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66

3.2

Leto 1951 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 67

3.3

Leto 1952 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 67

3.4

Leto 1953 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 69

3.5

Leto 1954 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 71

3.6

Leto 1955 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 71

3.7

Leto 1956 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 71

3.8

Leto 1957 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73

3.9

Leto 1958 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 74

3.10

Leto 1959 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 75

3.11

Začetne težave in odpori ob izgradnji . . . . . . . . . . . . . . . . . . 75

3.12

Kako sem zakoličil Velenje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77

3.13

Leto 1950 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 80

3.14

Leto 1951 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 81

3.15

Vizije novega mesta in pogledi nanj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 82

3.16

Kritika, zamere in očitki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 88

4 Kdo in kako je zgradil Velenje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 95 4.1

Kult (udarniškega) dela in Velenje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 99

4.2

Prostovoljno in udarniško delo v Velenju od leta 1948 do 1951 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 101

4.3

Od kopališča in restavracije Jezero do stadiona in Pake . . . . . 112

4.4

Udarniško delo med propagando, prostovoljstvom in prisilo … . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 120

4.5

Anketa o udarniškem delu iz leta 1965 . . . . . . . . . . . . . . . . 122

4.6

Udarniško in prostovoljno delo v številkah . . . . . . . . . . . . . 126

3

5 Na začetku je bil premog . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 131 5.1

Novi jašek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 136

5.2

Tehnični dosežki v premogovniku . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 144

6 Boj za »novega rudarja« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 149 6.1

Velenjski rudarji od 1950 do 1959 − od statistike do rudarske tradicije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 157

Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 167 Summary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 171 Uporabljeni viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 175 Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 185

4

Namesto uvoda – o virih in literaturi V svoji raziskavi o nastajanju mesta Velenje sem poskusil na osnovi uporabe vseh razpoložljivih virov od arhivskih virov, časopisja, intervjujev s prebivalci in s terenskim delom v Velenju in med Velenjčani, z zbiranjem vizualnega gradiva, fotografij, video- in avdiogradiva ipd. začrtati najpomembnejše poteze burnega razvoja, ki ga je to najmlajše slovensko mesto doživljalo od konca druge svetovne vojne do začetka šestdesetih let 20. stoletja. Velenje je prav posebej zanimiv primer, ker je ravno v tem obdobju iz skromnega trga z osemsto prebivalci leta 1948 v pičlih treh desetletjih preraslo v eno največjih slovenskih mest s petindvajset tisoč prebivalci, danes pa jih šteje že precej čez trideset tisoč. Po drugi strani je Velenje primer nekakšne »socialistične industrijske revolucije«, ki je v kratkem času naselje napravila za enega najpomembnejših državnih centrov industrijskega razvoja na področju težke industrije, premogovništva in z njim povezane energetike (v sosednjem Šoštanju) ter kovinske industrije. Poleg tega pa je realizacijo razvoja in uresničevanje državnih načrtov, povezanih z investicijami v premogovništvo, prav takrat prevzela močna politična elita pod vodstvom direktorja premogovnika Nestla Žganka (od 1950), ki je hiter industrijski razmah tesno povezala tudi z razvojem naselja – Velenja, in povzročila nastanek mesta, ki je veljalo za vzorno socialistično mesto. Ta politična elita je bila tudi sicer zelo »prosvetiteljsko« nastrojena in je z močnim, ideološko nabitim delovanjem, udarniškim delom, uvajanjem novih socialističnih praznikov in spominskih slovesnosti in s konstrukcijo nove zgodovine poskušala oblikovati novega človeka in novo »velenjsko« in urbano identiteto prišlekov. Ti so namreč zlasti po letu 1950 množično prihajali z ruralnih območij; najprej z Velenju najbližjih slovenskih ruralnih območij Savinjske doline in Koroške, po letu 1960 pa z najbolj pasivnih in razvojno zaostalih območij severovzhodne Slovenije in Kozjanskega, pa tudi Medžimurja in nazadnje po letu 1970 predvsem iz Bosne, Kosova in še drugih nekdanjih jugoslovanskih republik.

Ti »prosvetiteljski« nameni političnih elit, ki so si želeli ustvariti − »skovati novega socialističnega človeka«, so poskušali povezati elemente različnih folklornih tradicij in novih političnih mitov, a so ti poskusi ostajali večinoma omejeni na šole in šolsko mladino ter predvsem na moške, zaposlene v premogovniku. Prav moške politične elite so namreč imele odločilno in skorajda izključno vlogo v organizaciji državnih ritualov in komemoracij. Na drugi strani pa so ženske večinoma ostajale zaščitnice in nosilke starejših etničnih in verskih tradicij, ki so jih negovale predvsem v varnem zavetju domov in stran od javnosti ter jih ohranjale vse do devetdesetih let 20. stoletja, ko so spet lahko postale bolj javne.

Zgornje trditve po mojem mnenju povzemajo najpomembnejše izsledke, ki jih ponuja monografija o Velenju okrog leta 1959; opis dogajanja v tem letu pa je bil 5

osnovni in prvotni namen te knjige. Kmalu se je pokazalo, da ne moremo leta 1959, ki se »realizira« 20. septembra 1959, ko so odprli središče mesta Velenje, odrezati od vsega, kar se je dogajalo pred tem letom in pred tem datumom, deloma pa tudi od mnogih stvari, ki so se zgodile pozneje. Navsezadnje so novo naselje Velenje začeli graditi že leta 1946, leta 1959 pa so kljub »odprtju« novega mesta in njegovega centra šele začeli graditi celo vrsto najpomembnejših stavb, ki danes predstavljajo središče mesta. Mnoge med njimi so dokončali šele nekaj let kasneje. Zato sem po svojih močeh skušal enakomerno zajeti in v tej knjigi predstaviti vse korenine tistega, kar je leta 1959 v Velenju fasciniralo Slovenijo, Jugoslavijo in odmevalo celo po Evropi. Čeprav se z navedeno problematiko ukvarjam kar nekaj let, morda celo desetletij, sem še daleč od tega, da bi bil s svojimi dognanji lahko zadovoljen. Raziskovanje se je začelo septembra leta 1979, ko sem se kot mlad kustos – zgodovinar in vsaj malo tudi že etnolog zaposlil v velenjskem muzeju. Tedaj mi je takratno vodstvo Občinskega odbora Zveze združenj borcev narodno osvobodilne vojske (OO ZZB NOV ) Velenje predlagalo, da bi se v prostem času lotil pisanja knjige o izgradnji Velenja.

Spominjam se, da me tema ni takoj pritegnila, ker sta me takrat mnogo bolj zanimali starejša zgodovina in etnologija, a sem jo sprejel, ker so mi ponudili za mladega začetnika spodoben honorar, predvsem pa odlične delovne pogoje. Ko sem začel zbirati gradivo in zlasti ko so mi na rednih srečanjih v prostorih zveze borcev 'graditelji Velenja', kakršen je bil Nestl Žgank (tedaj predsednik velenjske borčevske organizacije), Jože Tekavc, Ivo Jamnikar, Filip Lesnjak in še kdo, pripovedovali o časih, ko so gradili Velenje, me je velenjska epopeja začela vse bolj navduševati. Tako je začelo nastajati gradivo, ki je v letu 1981 obsegalo že skoraj štiristo strani ustreznih odlomkov iz virov, opozoril, kratkih komentarjev, odlomkov iz intervjujev itd. Iz tega in ostalega zbranega gradiva sem do aprila leta 1982 spisal prvo verzijo »knjige« (Hudales, Jože, 1982), katere obseg je narasel čez petsto tipkanih strani, zajemala pa je vse, kar sem do takrat (iz)vedel o razvoju Velenja do leta 1945 (120 strani), v razdobju od 1945 do 1949 (spet nekaj več kot 120 strani) in nazadnje o obdobju od 1950 do 1960 (240 strani) ter reference (35 strani).

Vendar kljub obetavnim začetkom in resnim namenom naročnika ter mojem skrbno opravljenem delu knjiga nikoli ni izšla. Poslej smo se namreč z naročniki še nekajkrat dobili, da bi se dogovorili, kaj naj z oddanim gradivom. Vsakokrat znova sem na njihova vprašanja, kako si predstavljam bodočo knjigo, povedal, da so ob tem in takem gradivu vse možnosti odprte; gradivo lahko skrajšamo, zberemo kar se da veliko fotografij in napravimo neke vrste bogato ilustrirano in dobro fotografsko dokumentirano monografijo, ki bo kronologija nastajanja Velenja, ali pa 6

nasprotno – zberemo še številne manjkajoče podatke z več arhivskega gradiva (tega tedaj pri delu nisem do konca izrabil, saj je tedaj najbrž ležalo še povsem neurejeno v stavbi občine Velenje), napravimo dodatne pogovore z različnimi sogovorniki in zberemo več spominov itd. Po nekaj takih srečanjih smo se v letu 1982 nehali srečevati in pobuda za izdajo gradiva je bila očitno pokopana, čeprav z naročniki – velenjsko Zvezo borcev, glede njihovega naročila za pisanje »zgodovine Velenja« nikoli nismo prišli navzkriž, le naši dotlej redni sestanki so se prav tako povsem brez komentarjev nenadoma končali.

Samo sklepam lahko, da je šlo med mano in naročnikom za nesporazum že od začetka; graditelji novega Velenja so si pod pojmom »zgodovina nastajanja Velenja« predstavljali opis dogajanja, ki so ga sprožili in nato vodili sami − torej predvsem od leta 1950 do odprtja mestnega središča 20. septembra 1959 in potem seveda še nadaljnji dve desetletji naprej vse do 1980. Zame, ki sem sodil med (že tedaj zelo redke) stare velenjske družine in sem imel močne velenjske korenine − po očetovi strani že skoraj stoletje in pol, po materini strani pa še precej dlje, pa je bil pojem zgodovina Velenja povezan z rimskimi in celo predrimskimi časi, s srednjeveškim velenjskim gradom in trgom pod njim (tako grajska stavba kot velenjski trg sta, v najzgodnejšem otroštvu – vse od 1955 do leta 1959 − tudi predstavljala moj dom), predvsem pa je bila zame preteklost Velenja povezana z »živo velenjsko zgodovino« moje stare matere, ki mi je vse do svoje smrti leta 1975 pripovedovala neštete velenjske trške zgodbe, ki so bile med povojnimi priseljenci povsem pozabljene.

Morda je bilo za naročnike knjige sporno (ali vsaj manj sprejemljivo) prav moje izhodišče, kakor sem ga zapisal v uvodu k celotnemu gradivu: Tudi Velenje ima svoje zgodovinske korenine, čeprav je danes znano predvsem zaradi svojega razvoja po osvoboditvi, ali še bolje po letu 1950.

O teh koreninah ne vemo vsega, ker se doslej sistematično in dovolj časa s tem ni še nihče ukvarjal. Kljub temu lahko vsaj v grobih obrisih sledimo razvoju doline in Velenja od prve naselitve pred približno 35.000 leti do leta 1848, ko se v dolini končuje fevdalizem in začenja moderna industrijska doba. Na tem sprehodu skozi davno preteklost večkrat zazijajo velike praznine. Nekatere med njimi bomo sčasoma z nadaljnjimi raziskavami še zapolnili. (Hudales, 1982, 1) Naročena knjiga o Velenju tako ni bila nikoli objavljena, tipkopis je obležal pri meni in ga je moč najti tudi v arhivu Muzeja Velenja in v Zgodovinskem arhivu Celje1, pri meni pa sta prav zadnja dva stavka postala izhodišče in cilj mojega dela vse do danes.

1

ZAC, fond Občinskega odbora ZZB NOV Velenje.

7

Drugače pa naša stališča oziroma mnenja o tistem obdobju izgradnje novega Velenja od leta 1950 do leta 1959, ki je bilo zanje in zame najpomembnejše, najbrž niso bila zelo oddaljena. Tudi meni se je na osnovi zbranega gradiva (in nekaj malega lastnih otroških spominov) izoblikovala navdušena ocena vsega, kar se je v Velenju dogajalo sredi 20. stoletja. Res je sicer, da sem zbrano gradivo ves čas skušal kritično ocenjevati; tako so nas mlade in v historičnem materializmu izšolane zgodovinarje naučili v času študija, a vendar moje tedanje gradivo o izgradnji Velenja kljub tu in tam kakem malce kritično priostrenem stavku ne zanikuje navdušenja nad tedanjim dogajanjem v Velenju, ki se mi je npr. v uvodu v tretji del gradiva zapisalo takole: Po letu 1950 se začenja prelomno obdobje, ki je pravzaprav odločilo usodo Velenja in začrtalo njegovo pot daleč naprej. V desetletju, ki se začenja z uresničitvijo gesla 'tovarne delavcem' in končuje z otvoritvijo kar celega novega mesta, so se dogajale v Velenju neznanske spremembe, ki so zadevale praktično vse plasti življenja in dela tedanjih Velenjčanov.

Gradili so nove in nove stanovanjske hiše, dosegali proizvodne rekorde, končno so zgradili novo šolo, izboljšali zdravstveno mrežo, kulturna, prosvetna, športna, družabna dejavnost je cvetela tako kot nikoli do tedaj. In kar je najbolj osupljivo, neznansko in neverjetno – v pičlih nekaj letih, v manj ko v enem desetletju, so postavili mesto, ki je kmalu postalo znano kot 'socialistični čudež' in 'velenjska pravljica'. Tako je tisto, čemur pravimo danes s ponosom Titovo Velenje, nastalo prav v času, ki ga bo skušalo predstaviti to poglavje. (Hudales, 1982, 239)

Slika 1: Razglednica Velenja, poslana leta 1933 – pogled s severa (Zbirka Frenka Špilerja) 8

Slika 2: Razglednica Velenja okrog leta 1960 – pogled s severa (Zbirka Frenka Špilerja)

Slika 3: Razglednica Velenja okrog leta 1930 – pogled z juga (Zbirka Frenka Špilerja)

9

Slika 4: Pogled na Novo Velenje z juga – iz Starega na Novo Velenje okrog leta 1955 (Zbirka Frenka Špilerja) To že pred tremi desetletji opravljeno delo je bilo potem moje izhodišče, ko sem se leta 2008 s soglasjem vodstva Mestne občine Velenje še drugič lotil pisanja zgodovine povojne izgradnje Velenja. Ponovno sem se lotil prebiranja starega gradiva, ki sem ga zbral od leta 1980 do 1982 ter mu dodal novo. Kritično sem pregledal novejšo historično literaturo, ki obravnava obdobje socializma v Sloveniji, Jugoslaviji in nekaterih drugih evropskih državah. Izpisi iz te literature so mi nudili teoretska izhodišča za nadaljnje iskanje v virih, za terenske raziskave in seveda za končno interpretacijo rezultatov. Terensko raziskavo (intervjuje) sem opravil v glavnem leta 2010, deloma tudi 2011, skupaj z intervjuji, ki sem jih opravil že leta 1980, 1981 pa je bilo opravljenih več kot štirideset pogovorov z različnimi sogovorniki.

V letih od 2008 in 2009 sem ponovno pregledal vse pisanje o Velenju v osrednjem in lokalnem slovenskem časopisju od leta 1945 do leta 1959, ki naj bi mi ponudilo referenčni okvir dogajanja v Velenju leta 1959. Pregledani so bili časopisi: Večer 1954−1959, Velenjski rudar 1953−1957 in Rudar za leto 1960, Savinjski vestnik in Celjski tednik od leta 1945 do 1959 ter Slovenski poročevalec od leta 1955 do leta 19592. Vse pomembnejše evidentirano gradivo je bilo deloma prepisano, deloma pa fotokopirano ali skenirano. Pregledano je bilo tudi arhivsko gradivo zelo različnih provenienc; med njimi gradivo sociološke študije Ljudje v novem mestu, ki jo je v 2

1. maja 1959 se je Slovenski poročevalec preimenoval v Delo.

10

Velenju leta 1964 opravljal Zdravko Mlinar s sodelavci. Z akademikom prof. dr.

Zdravkom Mlinarjem je bil opravljen tudi daljši pogovor. Med gradivom, ki ga hrani Muzej Velenje, so bile pregledane fotokopije časopisnih člankov iz Šaleške doline za obravnavano obdobje ter vse šolske in župnijske kronike za Velenje in okoliške kraje. V Arhivu Slovenije sem našel predvsem zanimivo filmsko gradivo, posneto v Velenju leta 1953 in 1959.

Najobsežnejše pa je bilo pregledano arhivsko gradivo v Zgodovinskem arhivu Celje; tam sem najprej pregledal predvsem gradivo KLO Velenje, vendar se je kmalu pokazalo, da zbrano oziroma ohranjeno gradivo skorajda ne vsebuje gradiva, ki bi omogočalo kakovostno obdelavo nekaterih poglavij življenja v Velenju.

Zlasti to velja za mnoge vidike načina življenja ljudi doma (torej zasebno in ne javno življenje) in kar je bilo najbolj presenetljivo: zbrano gradivo je govorilo le o življenju Velenjčanov – večinoma rudarjev, podatki o njihovih ženah, o življenju Velenjčank pa so skorajda v vseh vrstah dostopnega gradiva povsem umanjkali!

Podobno velja tudi za podatke o življenju otrok v tedanjem Velenju. Zato sem za uravnotežen prikaz zgodovine tega časa začel nov ciklus dodatnega pregledovanja že pregledanega časopisja (Večer, Velenjski rudar, Slovenski poročevalec in Delo ter Celjski tednik), poleg že prej pregledanih časopisov sem zdaj dodal še pregled časopisov Tedenska tribuna, Tovariš in Naša žena. Poleg tega sem s temi novimi izhodišči pregledal še dodatne arhivske fonde v Zgodovinskem arhivu Celje. Novi obsežni fondi (Občinski komite ZKS Šoštanj, Občinske konference SZDL ter Občinskega odbora ZZB NOV Šoštanj in Velenje), ki jih najprej nisem vključil v raziskavo, so se izkazali za obsežne, saj skupaj obsegajo skoraj 15 tekočih metrov. Predvsem pa je gradivo v njih bogato dopolnilo že zbrano gradivo, tako da sem iz tega arhivskega fonda izbral in reproduciral več kot tisoč strani novega gradiva (ZAC – Zgodovinski arhiv Celje).

Kljub tako bogatemu zbranemu gradivu – ali pa prav zaradi tega, monografija še zdaleč ne bo mogla pokriti vse zanimive in spomina vredne plati življenja v Velenju pred petdeset in več leti. Cela vrsta vprašanj bo v tej knjigi lahko samo skromno nakazana. Res je tudi, da je še mnogo zgodb, ki na različne načine osvetljujejo takratno Velenje ostalo nepovedanih. Mnogi, ki so nastajanje Velenja doživljali kot odrasli ali kot otroci, so še med nami in ostajajo še vedno možni sogovorniki ob naslednji priložnosti …

11

1

Spomini, zgodbe in »velenjske zgodovine«

Prvi in najbolj izstopajoč, toda tudi najbolj pričakovan rezultat, ki ga nakazuje zbrano gradivo za to knjigo, je naslednji: ne obstaja nič takega, kar bi lahko kritično razmišljujoč strokovnjak označil za »pravo zgodovino Velenja«. To je seveda spoznanje, ki sem ga postopoma pridobival šele v zadnjih dveh desetletjih ukvarjanja z zgodovino, s historično etnologijo in historično antropologijo in se naslanja na spoznanja nekaterih najvidnejših mislecev s področja humanističnih znanosti in seveda predvsem zgodovine. Že pred dobrimi sto leti je bilo namreč nekaterim (mlajšim) zgodovinarjem jasno: njihove ugotovitve bodo vedno znova nadgrajevali z novimi spoznanji.

Po njihovem mnenju je vednost o preteklosti plod ustrezne predelave v eni ali več modrih glavah […] Raziskovanje se zdi brez konca in nekateri strokovnjaki se zatekajo k skepticizmu ali vsaj k prepričanju, da zaradi dejstva, ker so vse zgodovinske sodbe vezane na posameznike in njihova mnenja, ki so si med seboj enakovredna, ni mogoče priti do 'objektivne' zgodovinske resnice. (Carr, 2008, 6) Temu so sledile še številne druge bistre izjave in opažanja znamenitih zgodovinarjev, npr. tale Crocejeva: »vsa zgodovina je sodobna zgodovina«, s čimer je hotel poudariti, da zgodovina v veliki meri temelji na preteklosti, ki pa jo lahko opazujemo le skozi oči sedanjosti in v luči težav sedanjega časa. Zgodovinarji se danes že dobro zavedajo tega, da zgodovinska dejstva ne obstajajo, dokler jih zgodovinarji oziroma tisti, ki o zgodovini – preteklosti govorijo in pišejo, ne ustvarijo (Carr, 2008, 20−21). Večina med njimi se tako na eni strani zaveda, da preteklosti ni mogoče rekonstruirati, v zgodovinopisni praksi pa dela kot prej, le da doslej v zgodovinskih virih tudi v ustnih virih in spominih predvsem zasleduje »diskurz obravnavanega časa in ne ostanke politik in institucij« (Luthar, 2008, 188), drugi prisegajo na priljubljeno izjavo, da je zgodovinskih resnic mnogo in kompleksnost resnično številnih in stalno spreminjajočih se resnic mnogi zamenjujejo za resnico samo (Fikfak, 2008, 14). Med (nekaterimi) etnologi/antropologi je to spoznanje znano že dolgo. Kot je že leta 1979 ugotavljal Božidar Jezernik, individualni in tudi kolektivni spomini na neko zgodovinsko dogajanje, ki se ohranja z ustnim izročilom, ni zgodovinopisje. Zapis zgodbe pa zaradi procesov racionalizacij oziroma asimilacij ohranja le splošno emocionalno usmerjeno shemo, pri čemer pa razna obdobja, razne socialne skupine, razni posamezniki po svoje vidijo dele ali cele zgodbe […] Življenje neke zgodbe ustnega izročila je tako proces nenehnega določanja njenega pomena, v zgodbah samih pa odsevajo ideološke, politične, etične in druge koncepcije, v luči katerih se

13

interpretira in vrednoti, kaj je še aktualno in kaj je že preteklost, kaj je pomembno in kaj ni več (citirano po Jezernik, 2013, 13). Če sem torej v uvodnem poglavju najprej nakazal, kako sta se do danes oblikovali vsaj dve zgodovini povojnega Velenja – t.j. zgodovina, zasnovana na strokovno-znanstvenem pristopu šolanega strokovnjaka, in zgodovina, zasnovana na spominih skupine udeležencev, ki jih bom navadno označeval z imenom »graditelji Velenja«, ki so v raziskovanih procesih sodelovali, je nadaljnje brskanje po gradivu pokazalo, da je takih »pravih« zgodovin Velenja še precej več, in predvsem, da so nenehno nastajale vedno nove interpretacije tega dela preteklosti Velenja in da bodo nastajale tudi še v prihodnje! Razlike med njimi so včasih čisto neznatne in na prvi pogled nepomembne, a vendar se ob natančni analizi pokaže, da niso slučajne in so zato vendarle pomembne in ključne. Vse predstavljajo oblike prej omenjenih diskurzov obravnavanega časa, zato si jih poglejmo nekaj.

Enega prvih zapisov o novem Velenju, ki sem ga našel, je 15. 9. 1947 v šolsko kroniko zapisal tedanji velenjski šolski upravitelj Edmund Kmecl, ki je (bodoči) razvoj Velenja povsem povezal s splošnim gospodarsko-političnim razvojem in poletom nove Jugoslavije in ga vpel v splošno politično – ideološko podobo tedanje razdeljene Evrope: S 1. 1. 1947 je stopil v veljavo petletni načrt, ki ima za cilj vsesplošni čim hitrejši razvoj vseh pridobitnih panog v naši državi, kakor tudi dvig kulturnega in življenjskega nivoja jugoslovanskih ljudstev. V tem 5 letnem načrtu čaka Velenje silen razvoj, med drugim tudi otvoritev novega rudnika s 5x večjo proizvodnjo, gradnjo nove elektrarne z 12x večjo zmogljivostjo od sedanje, gradnjo 1000 stanovanj, nove ljudske šole, nižje gimnazije, kult. prosv. doma, i.t.d. Jugoslavija se otresa starega, okostenelega birokratizma ter podkupljivega zavirajočega državnega aparata, ki je onemogočal pravilen gospodarski razvoj stare Jugoslavije.

Nova Jugoslavija pristopa z mladeniškim poletom brez dolgoveznih, dragih komisij k izgradnji velikih del. Simbol te mladostne sprostitve je gradnja mladinske proge Šamac – Sarajevo, ki je dolga 240 km in bo zgrajena v par mesecih. Zunanje-političen položaj zgleda koncem šol. leta 1946/47 sledeče: na eni strani progresiven, elastičen, demokratičen vzhod, ki pa pridobiva vedno več pristašev tudi na zahodu. Na drugi strani pa sterilen, socialno skrajno reakcijonaren zahodni blok. (Velenjska šolska kronika 1946/47) Tako je na razvoj Velenja (in Jugoslavije) gledal velenjski šolnik. Kaj pa tedanji slovenski in jugoslovanski politiki? Predsednik Josip Broz Tito, ki je bil večkrat 14

povabljen, da si izgradnjo Velenja pride pogledat, se je leta 1958 odzval vabilu in ob svojem obisku zapisal mnogokrat citirane besede: Iznenadžen sam sa ovim, što sam ovdje vidio od stvaralačkog rezultata naših trudbenika. Na ovo zaista mnogu biti ponosni ne samo rudari i inženjeri, već i naši narodi uopšte.

Presenečen sem nad tem, kar sem tukaj videl ustvarjalnih rezultatov naših delavcev. Na te so zares lahko ponosni ne samo rudarji in inženirji, ampak tudi vsi naši narodi nasploh.

19. 8. 1958 (Kostić, 1961, 5).

Slika 5: Predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito v Velenju 19. avgusta 1958, zvezni minister za industrijo Franc Leskošek − Luka (desno) ter glavni inženir premogovnika Velenje ing. Dušan Pipuš (levo), za njimi direktor premogovnika Nestl Žgank, Miha Marinko in Tone Bole. (Zbirka muzeja Velenje F 5958) Kljub Titovim in še mnogim laskavim ocenam izgradnje Velenja so se morali Velenjčani nenehno zagovarjati pred različnimi slovenskimi politiki. Leta 1958 ali v začetku 1959 so se npr. pred revizijsko komisijo slovenskega izvršnega sveta morali zagovarjati tudi zaradi gradnje novega centra Velenja. Komisija je zelo kritično gledala na po njihovem mnenju (pre)ambiciozno zastavljene projekte Doma kulture, Delavske univerze in Delavskega kluba, ki jih je projektiral eden najboljših 15

Jože Hudales, rojen leta 1955, živi v Velenju, kjer je bil zaposlen v Muzeju Velenje od leta 1979 do leta 2001, od 1985 dalje kot vodja muzeja. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je magistriral leta 1995 in doktoriral leta 2005.

Od leta 2001 dalje je bil zaposlen kot asistent za etnološko muzeologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa je bil izvoljen v naziv docenta. Njegov strokovni in znanstveni opus poleg več kot dvesto člankov obsega še tri znanstvene monografije, med katerimi sta bili najpomembnejši in odmevni Od zibeli do groba iz leta 1997 s področja historične etnologije ter monografija Slovenski muzeji in etnologija: Od kabinetov čudes do muzejev 21. stoletja (2008) s področja muzeologije. Teoretske raziskave muzejskega dela je nenehno povezoval tudi z muzejsko prakso v muzeju Velenje do leta 2001, kasneje pa v okviru svojega izobraževalnega dela na FF postavil več kot štirideset različnih muzejskih razstav. Sam ali s soavtorji je uredil tudi več kot dvajset zbornikov s področja historične antropologije, muzeologije, zgodovine etnologije in kulturne antropologije pri nas, predvsem pa zbornikov, povezanih z njegovimi terenskimi raziskavami v Velenju in njegovi okolici.

Jože Hudales ISBN 978-961-237-734-2

ISBN 978-961-237-734-2

9 789612 377342

Življenje v novem mestu: Velenje in njegove urbane identitete 1945–1960

photo©Jože Rehberger Ogrin

Jože Hudales

Življenje v novem mestu: Velenje in njegove urbane identitete 1945–1960

V raziskavi o nastajanju mesta Velenje avtor na osnovi uporabe različnih razpoložljivih virov začrta najpomembnejše poteze burnega razvoja, ki ga je to najmlajše slovensko mesto doživljalo od konca 2. svetovne vojne do začetka šestdesetih let 20. stoletja. Velenje je posebej zanimiv primer, ker je ravno v tem obdobju iz skromnega trga z osemsto prebivalci, kolikor jih je štelo leta 1948, v pičlih treh desetletjih preraslo v eno največjih slovenskih mest s petindvajset tisoč prebivalci, poleg tega pa v ta čas segajo korenine tistega, kar je Velenje naredilo za »socialistični čudež«. Tedaj je nastajala »velenjska pravljica«, ki je že od srede petdesetih let 20. stoletja navduševala Slovenijo in Jugoslavijo ter odmevala celo po Evropi. Avtor v knjigi naniza tudi vrsto zanimivih in manj znanih ter kritičnih pogledov na to obdobje, razkriva boj za politično interpretacijo velenjskih »zgodovin« in nekatere napačne poteze boja za »novega rudarja« v socialistični družbi, ki naj bi imel poleg nekdanjih »proletarskih« tudi nekatere urbane poteze in ideale nove družbe ter prizadevanja za zmago »urbanega« Velenja nad »ruralnim«.