Literarni natečaj 2020 - "Trenutek sreče"

LITERARNI NATEČAJ 2020 TRENUTEK SREČE

Odbor za dijake Zveze ŠKIS

LITERARNI NATEČAJ Odbor za dijake Zveze ŠKIS je tudi letos vzporedno s projektom Sejem rabljenih učbenikov organiziral literarni natečaj za naj kratko zgodbo. Svoj izdelek so nam poslali Ana Krumperger, Eva Šket, Enej Tržan, Sara Grobelšek, Nina Kržič, Gašper Kastelic in Nina Jelovšek. Za svojo zgodbo pa so bili Gašper Kastelic, Ana Krumperger in Eva Šket tudi nagrajeni.

Upamo, da boste ob branju vseh njihovih zgodb uživali tudi vi.

2

KAZALO 1. TRENUTEK SREČE

4

Ana Krumperger

2. Kaj je definicija poletja?

5

Eva Šket

3. TRENUTEK SREČE

6

Enej Tržan

4. TRENUTEK SREČE

7

Sara Grobelšek

5. to so moje sveče

8

Nina Kržič

6. TRENUTEK SREČE

9

Gašper Kastelic

7. TRENUTEK SREČE

10

Nina Jelovšek

3

1. TRENUTEK SREČE Živel je dokaj običajno življenje – kolikor je po svojih zmožnostih le lahko. Od osmega leta starosti je bil namreč popolnoma gluh.

Sicer pa je bil zelo prijeten mlad fant. Najbolj na svetu je hrepenel po zvoku. Želel je ponovno zaslišati svet okoli sebe, pa čeprav le za hipec. Kadar je želja postala prevelika, je odšel na sprehod.

V kraju je že dišalo po poletju. Hodil je med polji po svoji dobro poznani poti. Poznal je vsako najmanjšo podrobnost. Prišel je do svojega skrivnega kotička – bil je pri starem kostanju – in sedel ter se umiril.

Tisti kraj ni bil običajen, vsaj ne zanj. Bil je poseben kraj, kjer je lahko obnovil zvok v svoji glavi, ki ga je hranil in razvijal vse od osmega leta naprej. Obnovil je lahko vse, česar enostavno ni želel pozabiti.

Počasi je zaprl oči in globoko vdihnil. Popolnoma se je prepustil svetu in energiji, ki ga je obkrožala. Na koži je najprej občutil nežen veter, ki ga je hladil. Še vedno se je spominjal šuma nežnega pihljanja. Zaslišal je, kako se veter lovi v polju in pleše s pšenico. Ob misli nanjo se je spomnil na tople poletne večere, ko cel svet oblije tista sijoča nežno oranžna svetloba sončnega zahoda, in na pšenico, skozi katero pronicajo še zadnji sončni žarki, preden se dan dokončno poslovi. Šepet pšenice ga je privabljal. Le kaj si tako skrivnostno šepeta?

Nad sabo je zaslišal ptičje petje, ki se ga je kot majhen deček vedno razveselil. Rad se je pogovarjal s pticami, še vedno. Čeprav jih ni več slišal, je znal z njimi vzpostaviti vez.

Zanj so bile to najlepše živali. Bile so tako svobodne. Poletele so lahko, kamor so želele. Še vedno pa so bile skromne in prijetne.

Znale so uživati. V daljavi je slišal brnenje avtomobilov s ceste. Vsake toliko je zaslišal tudi hupanje in trobljenje. Kadar je po cesti mimo peljal tovornjak, je zaslišal še nizek doneč zvok, ki mu je sledilo tiho cviljenje.

Zaslišal je tudi šumenje krošnje velikega

4

Ana Krumperger kostanja. Razločil je prav vsak drevesni list, ki je pobožal drugega. Listje se je razigrano lovilo po krošnji. Tista živo zelena barva listja mu je bila od nekdaj všeč. Tako lepo se je zlila z rjavim deblom in nežno belimi cvetovi. Pod sabo je zaslišal zvok majhnih kamenčkov, ki so udarjali ob njegove čevlje. Spomin ga je ponesel v otroštvo, ko je s prijatelji in z vzgojiteljico v vrtcu z udarjanjem kamenčkov ustvarjal ritem. Še zdaj se je spominjal, kako navdušen je bil nad tem, da vsak kamenček ustvari svoj edinstven zvok. Svet okoli njega je bil tako zelo živ.

Globoko, zelo globoko v sebi pa je zaslišal utrip srca. Ta ga je najbolj pomiril. Začutil je prav vsak udarec. Popolnoma se je sprostil, da bi zaslišal še tistega drugega, tišjega, ki kot odmev sledi vsakemu močnejšemu.

Zvok srca je najbolj pogrešal. Da ga je lahko zaslišal, se je moral zares potruditi. Bil je namreč popolnoma sam na svetu, drugačen od ostalih. Ni vedel, kam točno spada.

Ko je zaslišal svoje srce, je naenkrat spet vedel. Le v takih trenutkih je bil popolnoma prepričan vase in v svoj obstoj.

Počasi je odprl oči. Svet okoli njega je bil zopet neslišen. Šumenja vetra ni več slišal in prav tako ne ptic. Cesta je bila naenkrat preveč oddaljena od njega in listje se ni več tako razigrano lovilo. Pšenica se je nemo zibala in tudi kamenje med hojo domov ni oddajalo nobenega zvoka. Postalo je neslišno. A to ga ni motilo, kajti vedel je nekaj: svet okrog njega je lahko v trenutku ponovno oživel – le prisluhniti je moral svojim mislim. Dokler so te imele tolikšno moč, da so iz spominov vzele zvok in ga ponovno obudile ter ga naredile tako zelo pristnega, da so ga odnesle v čase, ko je bilo vse normalno, je ostal srečen. In dokler je na koncu še zaslišal utrip svojega srca, je vedel, da ostaja na pravi poti.

2. Kaj je definicija poletja?

Ali je to eden izmed tistih zajedavih vprašanj, ki terjajo mnenje vsakega posameznika? Vprašanja, katerih odgovori niso enolični in pri katerih ne prideš zlahka do končnega sklepa?

Kaj je definicija poletja, kajti jaz poleg počasi polzečega potu po hrbtu ne čutim in poleg zamrlih vzhičenih krikov otroka v daljavi ne slišim tistega, kar bi prištel poletju.

Eva Šket

redkih, ki takšne pojave še dojemajo kot fenomene.

Je hoja ob prijetno toplem večeru na obali, kjer nekje v daljavi odmeva človeški klepet, spet drugje pa imajo valovi svoj koncert?

In kadar se voda dotakne tvojih prstov na nogi, za sekundo postaneš last morja in pozabiš na svoje omejujoče telo. Del tebe odplava in se ne vrne, razen kadar ga počaPonoči špegam skozi majhno špranjo svoje kaš na isti obali ob istem času. železne srajce, da obnovim zaznave poletnega sonca v svoji zavesti, v glavi pa pred- Je to definicija poletja? Prestar sem, da bi vajam spomine, ki so bog ve ali resnični ali vedel. Ne spomnim se dneva, ko bi moje plod mojih fantazij o teh zlatih mesecih. ovenelo stopalo prestopilo to železno srajco in se napilo topline zunanjega sveta. Vsi Kaj je definicija poletja? So to žarki, ki švig- ti utrinki poletja, ki jih je rodila mladost – pa nejo mimo drevesnih vej na zasenčeno naj bodo lažni –, so moja droga. Skrbi me, kostanjevo rdečo klop na zelenici sredi ze- da mi jih bo kmalu zmanjkalo in jih bom lenega parka, kjer si oddahneš od neusmi- moral ponovno nabrati, a takrat bom že ljene vročine? Pa vendar sonce vedno naj- prešibak, da bi se obdržal na nogah. Padel de razpoko v krošnji in te nagajivo bode v bom in se polomil. In poletja bodo minevaoči. Je tisti občutek svobode, ko vate butne la brez moje prisebnosti. osvežilni vetrič, medtem ko se cvreš na mestnem betonu, ta pa v daljavi spreminja Vendar vem, da temu ne bo tako, vsaj ravne črte v vijuge? dokler ne preneham z vso dušo ceniti teh utrinkov, teh mojih trenutkov sreče. Zame So otroci, ki v parkih in bazenih kar brstijo so dovolj resnični. od nalezljivega smeha, v rokah imajo kapljajoče sladolede v kornetih in najraje te- To je moja definicija poletja. čejo drug za drugim?

So vožnje ob sončnem zahodu sredi podeželja, radio na največji glasnosti in okno čim nižje, da lahko z roko zarežeš po svežem zraku in rišeš krivulje? Po radiu pa se predvajajo pesmi, ki si jih že slišal ali v obmorskih lokalih ali v mestnih barih, kjer ti ni bilo mar za melodijo v ozadju, dokler ni ta melodija potožila po boljših dneh.

Je notranje zadovoljstvo, ki ga občutiš, ko v mraku najdeš odtujen kotiček, kjer opazuješ, kako se prižigajo luči v mestu in luči na nebu? Takrat se počutiš kot eden izmed

5

3. TRENUTEK SREČE Bilo je deževno, turobno jutro, ko sem zagledal obvestilo na telefonu. Predvideval sem, da je bilo še eno od tistih, ki niso vredna kančka moje pozornosti, zato sem se pretvarjal, da ga nisem videl. Nadaljeval sem po ustaljenem urniku: si umil zobe, v ogledalu naredil nekaj grimas in se oblekel.

Ko sem končal z jutranjim ritualom, sem opazil, da je obvestilo sporočilo, ki mi ga je poslal prijatelj. Prebral sem ga. Sporočil mi je, da se je eden od najinih prijateljev ponesrečil z motornim kolesom in da poškodbe niso ravno zanemarljive. Srce se mi je ustavilo. S strahom sem nadaljeval z branjem. »Peljali so ga v bolnišnico,« je pisalo, meni pa je ta novica obrnila na glavo jutro, za katerega sem se nadejal, da bo dolgočasno.

Bila je sobota, nikamor se mi ni mudilo in vso energijo sem usmeril v razmišljanje o vseh groznih scenarijih, ki bi se lahko odvili s prijateljem in noben ni imel najbolj srečnega konca. Čakal sem na kakršnekoli informacije o njegovem stanju. Čakal sem in čakal … Zdelo se mi je, da se je svet ustavil. Poskušal sem se zamotiti z raznimi nepomembnimi opravili doma, vendar se nikakor nisem mogel znebiti črnih misli, ki so se mi podile po glavi. Malo kasneje sem dobil še eno sporočilo, v katerem so bile slike kraja prometne nesreče. Moje črne misli so naenkrat dobile podobo. »Pa saj ne more biti res,« sem si prestrašeno rekel sam pri sebi, ko sem zrl v slike kraja nesreče in poškodovanega motorja. Vedel sem, da je hudo. Ni mi dalo miru. Nisem mogel nadaljevati z opravili, zato sem se odpravil k tistemu prijatelju, ki me je obvestil o nesreči. Ko sem prišel k njemu, sem videl, da je tudi njega nesreča zelo potrla. »Si v redu?« sem vprašal. Pogledal me je, in skoraj neopazno odkimal. Skupaj sva ugotavljala, v kakšnem stanju je prijatelj in v kateri bolnišnici se nahaja. Najin tih pogovor je prekinilo zvonjenje telefona. Klicala je prijatelje-

6

enej tržan va mama. Oglasil sem se in poslušal. Rekla je, da ne more k njemu, ker je trenutno sredi resne in tvegane operacije. Bilo mi je vse težje pri srcu. Ni mi šlo iz glave, da sva si še prejšnji večer govorila šale in se glasno smejala. Pred očmi sem videl njegov nasmeh, ki ga je grobo prekinil drug prizor: prijatelj na operacijski mizi. Hotel sem biti sam, zato sem se poslovil od tega prijatelja in odšel nazaj domov. Minilo je še nekaj ur. Še vedno sem se poskušal zamotiti z opravili, ampak nič ni pomagalo. Moje misli je zopet zmotil telefon. Bila je prijateljeva mama. Upal sem, da ima kakšno dobro novico, vendar je povedala samo, da operacija še vedno poteka. Doma so me tolažili in mi govorili, da bo vse v redu in da naj mislim pozitivno, a ko sem jim povedal, da operacija poteka že nekaj ur, sem videl kako so v hipu vsi postali resni. Mami je po nekaj trenutkih tišine rekla: »Saj veš, da bo vse v redu,« in me pobožala po rami. »Tebi je lahko reči,« sem si mislil. Ura se je bližala deveti zvečer, jaz pa sem bil ravno pod tušem, ko mi je zopet zazvonil telefon. Ves moker in poln milnih mehurčkov sem skočil iz tuš kabine in se oglasil. Zopet je klicala prijateljeva mama. Oglasil sem se, zaslišal pa sem nek drug glas: bil je prijatelj, ki je uspešno prestal operacijo. Vzelo mi je sapo. Bil sem tako vesel, da nisem vedel, kaj naj mu rečem. »Super! Mega! V redu si! V se je v redu s tabo,« je končno prišlo iz mojih ust. Ni mogel dolgo govoriti, ampak neskončno sem bil vesel, da sem slišal njegov glas. »Vse je v redu z njim,« sem zakričal v ogledalo. Nato sem ugotovil, da sem še vedno poln mila, zato sem šel nazaj pod tuš, tokrat pomirjen, da je vse v redu s prijateljem.

To je bil zame trenutek sreče, ki ga ne bom nikoli pozabil. Ta dogodek mi je resnično dal misliti: nikoli ne veš, kdaj se s kom zadnjič pogovarjaš, zato poskrbi za čim več srečnih trenutkov.

4. TRENUTEK SREČE Trenutek sreče ... Kaj je to? Kaj je sploh sreča? Je sreča, ko te učiteljica ne vpraša, ali je sreča, ko zadeneš na lotu? Prav pri vsakem se pojavi drugačen odgovor …

Predstavljaj si, da imaš rojstni dan. Kaj bi te bolj osrečilo: nov telefon ali čokolada in pisemce? Težko bi se opredelila, kaj bi me bolj osrečilo. Letos sem za svoj rojstni dan od družine prejela nov telefon, saj je prejšnji telefon že bolj slabo delal, zato sem bila darila zelo vesela. Od dedka in babice pa sem prejela skromnejše darilo: čokolado in pisemce, kar me je tudi osrečilo. Kljub temu da sta bili darili popolnoma različni, sta me obe razveselili, saj sta bili obe podarjeni iz srca in z dobrim namenom. Marsikdo bi bil telefona bolj vesel, saj si dandanes težko predstavljamo življenje brez njega, a po mojem mnenju ni pomembno, kaj imamo, ampak, da cenimo to, kar imamo.

Sara Grobelšek obnašanja tudi ona potem slabe volje. Če pa ji boš ti s svojo prijaznostjo polepšal dan, ga bo ona mogoče še komu drugemu in ta spet nekomu tretjemu ... Sreča potuje od ljudi do ljudi, nasmehi pa se vračajo in delijo naprej, zato bodimo pozitivni, prijazni in nasmejani ljudje, saj lahko sami začnemo s tem, da spreminjamo svet na bolje in prispevamo k sreči vseh ljudi!

Celotna voda v morju ne more potopiti ladje, razen če voda prodre vanjo. Tudi negativna energija sveta te ne more spraviti na tla, razen, če ji dovoliš. Če pa gledaš na svet z vedrejše plati, te negativna energija ne bo potrla niti, ko ti bo hudo, saj boš vedel, da za vsakim dežjem posije sonce. Aja, smej se!

Zdi se mi tudi, da rek: »Vsak je svoje sreče kovač,« res drži. Ljudje drugače razmišljamo in imamo drugačne poglede na svet in posledično nas lahko osrečijo drugačne stvari. Razumljivo je, da te bo nekaj, kar si res močno želiš, osrečilo bolj, kot pa nekaj, kar zate ne predstavlja velikega zanimanja.

A v resnici nas lahko včasih osrečijo malenkosti, saj ne potrebujemo veliko, da si polepšamo dan. Z lahkoto si lahko polepšaš dan. Pomisli, kako se počutiš, ko nekomu pomagaš, ali pa, ko vidiš, da je nekdo vesel zaradi tebe. Zame je to neizmerna sreča, saj vem, da sem storila nekaj dobrega in s tem mogoče še komu polepšala dan. Ne vemo, kaj se dogaja v življenju drugih, zato poskrbimo, da ne bomo mi tisti, ki jih bomo še bolj potrli. Nič nas ne stane, če se nekomu prijazno nasmejimo, ko gre mimo nas, ali pa, če pristopimo do nekoga, ki je sam ali potrebuje pomoč. Še trgovka v trgovini je prijaznejša, če si ti prijazen do nje. Verjetno bi bila v primeru našega nesramnega

7

5. TO SO MOJE SVEČE

Nina Kržič

Prosim, malo miru.

Ne morem razmišljati, če vsi tako ropotate in copotate ter brez razloga momljate.

Moje sveče niso več goreče.

In zakaj je to? Ker nekomu v nos je šlo, da dobil sem svoje sveče v trenutku sreče.

Igral sem zunaj badminton, ko nasproti pritekel je muflon.

Zagrabil majhno je pero, pomahal in ugasnil sveče grdo.

Tekel sem za njim, a nisem imel sreče, samo še svoje uboge, majhne, ugasnjene sveče.

Ko sveča moja gori, tudi sreča ob meni stoji: nikoli pes me ne pokaka, pa tudi nobena sraka. Če vozim, mi sonce v glavo ne sije, posoda se vedno sama pomije, strgana nogavica se zašije, pa tudi kozarec se mi nikoli ne razbije.

Zdaj ostale so mi le še ugasnjenje sveče.

Sumim, da v življenju ne bom več imel sreče.

Razen ...? Če poskusim sveče prižgati sam. Ja, tako je, kar tako se ne vdam.

Z nekaj truda in moči prižgal bom sveče, brez skrbi. Če želim si to tako močno, sveče bodo se prižgale, mi v hudem pomagale in še naprej mi pot kazale.

In zdaj, ko spet gorijo moje sveče, se je vrnil moj trenutek sreče.

8

6. TRENUTEK SREČE Bil je že mrak, ko se je odpravljal na bližnji hrib, da bi opazoval, kako luna vzhaja izza hriba. Vedel je, da bo isto, kot že tisočkrat prej, in da bo enako tudi jutri, vendar se je kljub temu odpravil. V njem je kar vrelo, vrelo je od nečesa, kar je videl že neštetokrat. Okrog vratu je imel črno svileno ruto.

Od daleč je bila videti res dolga in ni pristajala k njegovim že obrabljenim delovnim hlačam in doma narejenemu sivemu puloverju. V rokah je imel lesnikovo palico, ki jo je minulo zimo ob prijetni toploti domačega kamina izrezljal z britvico, ki mu jo je dal oče pred mnogo leti. Globoko je dihal, na trenutke sopihal, ko se je vzpenjal na hrib. Tik pod vrhom je postal in lovil trenutek, ki mu je neslišno spolzel skozi prste.

Mirno in tiho se je izgubil in odšel v nebo, kamor ga je ponesel vetrič, ki je zavel skozi klasje, ki je zorelo v dolini. Skoraj je bil na vrhu – rad je rekel, da obrne še dva kamna, pa bo tam. Ni se dal motiti, odpravil se je. Bila je že skoraj tema, luna pa se ni še dvignila – kot da bi vedela in čakala pravi trenutek. Stopil je na vrh in kot že stokrat poprej odvrgel palico s tako lahkoto, kot jo le ptice občutijo v svojih krilih. Počasi je prijemal ruto, počasi se je delala noč. Zavezal si jo je okrog oči in na zatilju naredil vozel, trd vozel. Tiho je zaškripal z zobmi, saj si je skupaj z ruto zvezal tudi nekaj las, ki jih je dobo občutil, ko je zategnil vozel.

Pred njegovimi očmi se je naredila tema, ki je bila čisto črna, brez kakršnekoli primesi zunanje svetlobe. Kot da mu noč, ki je sedaj obstajala v pravem pomenu besede, ne bi bila zadosti temna, je še močno zatisnil oči.

Luna je počasi vstajala izza hriba. Bila je čudovita. Večkrat jo je opisoval kot Njo, bleda polt in neskončen nasmeh, ki ga je prebujal. Roke je mlahavo spustil ob telo, kot da ne bi bile njegove, in s črno svileno ruto na očeh ter močno zatisnjenimi očmi strmel v vzhajajočo luno. Sploh je ni videl, vendar je čutil Njeno bližino. Čutil je, kako se spre-

Gašper Kastelic minja, vedel je, kako je minljiva, zavedal se je tudi, kako bo jutri drugačna. Vedel je, da je njena lepota večna, kot tudi Njena. Nekaj časa je tako začuden stal in čutil lunino bližino. Nato si je snel ruto in pogledal njo, ki je bila že visoko na nebu, nekje med zvezdami. Njegove oči so zalile solze, ki so želele s seboj odnesti žalost, ki se mu je risala pred očmi. Objokan jo je opazoval in se spominjal srečnih trenutkov, ki jih ni več.

Solze so mu nenadzorovano tekle po licu in kaplja za kapljo padale na tla. Na koncu se je le oglasil skovik, ki ga je nekoliko potolažil. Obrisal si je solze in si rekel: »Se vidiva jutri.« Luna mu ni odgovorila, ampak vedel je, da se mu Ona od nekje nasmiha in mu maha. Ko se je spuščal s hriba, je razmišljal, da je edini trenutek sreče, ki mu je ostal na tem svetu, pogled na njo, ko črna svilena ruta zvečer pade na tla.

9

7. TRENUTEK SREČE V glavi mi brenči, misli se zaletavajo ena v drugo. V prsnem košu zeva praznina, držijo me okovi vsakdanjosti in prepričanj o stvareh, ki ne zapolnijo žalosti. Sprehajam se po ulicah, ljudje so čemerni, slabe volje, hitijo po opravkih, nimajo časa za občudovanje sončnih žarkov ali dežnih kapljic, golobi se jim morajo umikati s poti, ceste so samo dirkališča – kdo bo prvi, najhitrejši –, pri tem pa nihče ne gleda okrog sebe. Na družinskih srečanjih poslušam o pričakovanjih, obrekovanjih odraslih in o tekmovanju, kdo bo boljši, najboljši, kaj je dosegel njihov otrok, kakšne ocene ima. Zadržujem solze, v grlu me peče grenkoba, čutim krike, ki se dvigujejo po požiralniku. Zaskrbljena sem.

Strah me je sedanjosti, bojim se prihodnosti, obžalujem preteklost. To bi lahko naredila bolje, morala bi se odločiti drugače, pazi se naslednje odločitve, saj boš sprožila metuljev efekt. Torbo odvržem na posteljo, mobilec pustim na mizi, preobujem se v nekaj lahkega in športnega. Hodim.

Hodim. Noge premikam eno ob drugo, da skoraj že tečem. Drevesa me vlečejo k sebi, pozdravljajo me kot velike pahljače.

Petje ptic me pomiri in privabi nasmešek na obraz. Na travniku brenčijo čebele, letijo metuljčki, dišijo cvetlice. Vonj po travniku bi najraje popršila po svoji sobi. Srce mi bije, čutim vsak svoj vdih in izdih. Najraje bi zavpila. Tukaj sem! Doma sem! Svobodna sem! Tečem proti gozdu, vetrič me boža po licu, leteče pikapolonice res prinašajo srečo. Oblaki z neba se mi smehljajo. Ugibam, v kakšne oblike se spreminjajo. Pod stopali čutim mehko odejo. Opazim veverico, ki pleza po deblu. Tukaj je tako preprosto. Čarobno. Nihče me ne obsoja, nihče ne pričakuje mojih odgovorov, odločitev, nihče ne graja mojih napak. Drsim ob toku potočka, ki se razlije v jezero. Sedem na štor in opazujem bitje narave okrog sebe.

Bijeva skupaj, istočasno. Kačji pastirji letajo nad gladino, vodni drsalci drsijo na njej.

Zaprem oči in čisto pozabim na zunanji

10

nina jelovšek svet, kjer se prepirajo politiki, bojujejo vojaki, izumirajo živali in razsaja bolečina neenakosti. Počutim se, kot bi lebdela sredi vesolja, obsijana s milijonterimi zvezdami, galaksijami in planeti. Občutek imam, da je vse v redu. Občudujem lepoto, ki me obdaja. Ne obstaja nič drugega kot Zdaj. Tukaj.

Gozd poje, voda vibrira, vesoljstvo se poveže z mano. Skupaj bijemo kot en sam srčni utrip. Skupaj dihamo kot ena pljuča. Poslušam o materialni sreči, o oblačilih, v katerih bom lepa in srečna, o pudru, ki bo skril mozolje in bom srečna, o zlati zapestnici, ki me bo osrečila, ampak tukaj sem srečna. V tišini. V sencah dreves, ob pesmi ptic in drhtenju jezera. Študije pravijo, da se v gozdu delovanje možganov poveča za 50%. Na Japonskem pacientom z depresijo namesto zdravil predpišejo terapijo v gozdovih. Mediji in današnji tok družbe nas prepričuje, da bomo srečni za ograjami, obdani s kamerami in varnostnimi sistemi proti kriminalcem, s sefi, polnimi denarja, in milijoni sledilcev na socialnih omrežjih. Takšna sreča ne obstaja. Le še bolj željni slave in bogastva postanemo, samo še bolj nesrečni, bolj prazni, izgubljeni. Sreča, ki jo iščemo, je že okrog nas. Modro nebo, beli oblaki, zelene travne bilke, metulji, ki letajo nad cveticami, slapovi, ki v stiku z drobnimi kapljicami in sončnimi žarki ustvarijo mavrico. Počakam na sončni zahod, ki buhti v zlatih in rožnatih barvah. Narava me je peljala še v zadnji hodnik svoje razstave. Zvezde se prižgejo na črnem platnu in zrem v neskončnost nad nami, v skrivnosti, ki nas obdajajo. Žari okrog nas in v nas. V vsaki celici našega telesa in obstoja. Luna se smehlja od zgoraj in obsije jezero z mesečino, v kateri se zrcalno lesketa. Ob zvezdnem utrinku si zaželim, da bi se ljudje ustavili in opazili ljubezen okrog sebe. Ljubezen matere narave do slehernega bitja na planetu, opustili napuh in jezo, ki jo gojijo do sebe, drugih, do celega sveta, in namesto, da bi ga uničevali, bi ga pomagali izboljšati. Da bi lahko vsak užil svoj trenutek sreče.