Hrastovje V udorinah med sipinami je v dolgih in ozkih pasovih zraslo hrastovje s poletnim hrastom oz. dobom (Quercus robur) z nekaterimi velikimi drevesi, ki dosegajo in presegajo višino 20 metrov. Poleg hrasta rastejo nekateri primerki lipovca (Tilia cordata), obmorski bor (Pinus pinaster) in pinije (Pinus pinea). Na mestih, kjer višja podtalnica zagotavlja več vode in je zatorej teren bolj vlažen, se pojavljata beli topol (Populus alba) in črna jelša (Alnus glutinosa), ki sta hidrofilni vrsti, to so rastline, ki imajo rade vodo.
Majhne površine vlažnih travnikov V rezervatu lahko opazujete nekaj majhnih vlažnih travnikov, za katere je značilno, da ležijo v nižinah med sipinami. Na območjih z manjšim zastajanjem vode se pojavlja travnati sestoj z značilnim prekritjem s trstikasto stožko (Molinia arundinacea). Na teh odprtih površinah začne pogosto samodejno rasti grmičevje, ki hitro izrine travo. Z usmerjenimi obdelovalnimi ukrepi skušajo omejiti širjenje gozda z omejevanjem obnavljanja črnike, poletnega hrasta oz. doba in črnega jesena, tako da pospešujejo rast stožke oziroma navadnega vrednika (Teucrium chamaedrys), poljskega pelina (Artmisia campestris), cipresastega mlečka in navadne močvirnice (Epipactis palustris). Na majhnih površinah z daljšim zadrževanjem vode so ravno tako vlažne travnate površine z visokimi travami vrste Holoschoenus vulgaris. Poleg navadnega bičevja (Holoschoenus vulgaris) se tukaj pojavljajo Molinia arundinacea, črnikasti sitovec (Schoenus nigricans) in obrežno ločje (Juncus littoralis). Majhni suhi travniki Ob robovih poti lahko opazite majhne travniške zaplate, ki jih s fitosociološkega stališča uvrščamo v red suhih travišč Brometalia erecti. Tu je veliko vrst kserofilnih trav (imajo rade suho klimo) in tudi nekaj vrste hamefitov (trajnice s podzemnimi organi za obnovitvene popke), kot so vrste Fumana procumbes, Artemisia campestris in navadni popon (Helianthemum nummularium). Mlake S kasnejšimi posegi za ponovno ureditev območja je Veneto Agricoltura v rezervatu uredila nekaj majhnih in različno globokih mlak, ki jih napaja podtalnica, ki je v tem delu blizu reke Adiže manj kot meter globoko. Okrog bajerjev rastejo vrbe (Salix cinerea, Salix alba, Salix rosmarinifolia), črna jelša (Alnus glutinosa), topoli (Populus nigra in Populus alba) in številne vrste močvirnih trav, od katerih so nekatere vrste uvrščene v državni in deželni seznam redkih vrst: Carex punctata, Plantago altissima, Kosteletzkya pentacarpos, Cladium mariscus, Euphrasia marchesettii, Sium latifolium in Typha laxmannii.
Ohranitev in ponovno uvajanje močvirske sklednice (Emys orbicularis) Leta 2001 se je začel projekt ugotavljanja števila lokalne populacije vrste Emys orbicularis in postavili so ogrado, v katero so naselili deset mladih primerkov, da bi zagotovili dovolj veliko število osebkov za bodoče naselitve zaščitenih območij. Po desetih letih so se začele "rojevati" prve želve. Z izgradnjo drugih mlak v rezervatu so omogočili prihod primerkov iz okoliških območij, kjer so se razmnoževale. Vzreja in ponovna naselitev navadne česnovke (Pelobates fuscus) Navadna česnovka je ena izmed manj pogostih vrst italijanskih dvoživk, ki jim grozi izumrtje. Blizu gozda Nordio, v kraju Porto Caleri, so leta 2005 odkrili edino populacijo v Benečiji. Zato so v rezervatu postavili objekte za gojenje, ki omogočajo varovanje jajc ali ličink vrst, ki so ogrožene zaradi prehitrega izsuševanja mlak v kraju Porto Caleri. Projekt je omogočil ponovno uvajanje vrste v gozd Nordio in že po nekaj letih se je ta redka dvoživka začela razmnoževati v rezervatu. Monitoring favne s fotopastmi V rezervatu že nekaj let izvajajo raziskavo favne s
Posebni geografski položaj gozda Nordio in raznolikost biotopov pogojujejo prisotnost zanimivih živalskih vrst. Gozd je zavetje in lovišče številnih sesalcev, kot so lisica (Vulpes vulpes), jazbec (Meles meles), mala podlasica (Mustela nivalis), kuna belica (Martes foina), poljski zajec (Lepus europaeus), veliki voluhar (Arvicola terrestris), gozdna rovka (Sorex araneus), beloprsi jež (Erinaceus europaeus) in navadni krt (Talpa europaea). V rezervatu je tudi nekaj primerkov damjakov (Dama dama), ki so ostali od populacije, ki se je v obdobju, preden je bil rezervat predan v upravljanje deželi, tako razširila, da je povzročila veliko škodo podrastju. Zanimiva je prisotnost netopirjev, ki jih zastopajo splošne vrste in druge značilne gozdne vrste, kot so navadni mračnik (Nyctalus noctula), pozni netopir (Eptesicus serotinus), Savijev netopir (Hypsugo savii) in belorobi netopir (Pipistrellus kuhlii). Gozdnato območje služi tudi kot habitat za nekatere vrste sesalcev, ki jih danes ni več, vendar bi se glede na njihovo razširjenost lahko ponovno hitro pojavili. Pri tem mislimo predvsem na navadno veverico (Sciurus vulgaris), ki se hitro širi po ravninskem delu severno od reke Brenta in na ježevca (Hystrix cristata). Ježevec je značilen za Sredozemlje in je že prisoten v obalnih borovih gozdovih južnega dela delte reke Pad, večkrat pa so ga opazili tudi severno od reke Adiže. Njegov pojav bi bil resnično pravi "povratek", ker so v knjigi iz leta 1818, ki jo hranijo v Občinski knjižnici v mestu Chioggia (“L’Istrice - Memoria del Cavaliere Fortunato Luigi Naccari”), dokazi o njegovi prisotnosti v gozdu Nordio (“Ko sem bil prinesel v naš kraj Marine blizu Porta di Fosssone majhnega ježevca in sem ga našel na pol živega....”). Rezervat je tudi pomembno gnezdišce in zavetišče za številne ptice, med katerimi so nekatere znacilne gozdne ptice in ptice, ki so na robu izginotja v naših nižinah, kjer je le še malo obsežnih gozdov. Številne in pomembne so gnezdilke kot so: vijeglavka (Jynx torquilla), kanja (Buteo buteo), veliki detel (Dendrocopos major), plavček (Parus caeruleus), velika sinica (Parus major), škorec (Sturnus vulgaris), grivar (Columba palumbus), fazan (Phasianus colchicus) in šoja (Garrulus glandarius). Za nekatere vrste kot so: kobilar (Oriolus oriolus), smrdokavra (Upupa epops), čuk (Athene noctua), lesna sova (Strix aluco), veliki skovik (Otus scops), slavec (Luscinia megarhynchos), kukavica (Cuculus canorus), prosnik (Saxicola torquata), grilček (Serinus serinus) in različne vrste drozgov, je gnezditev verjetna, vendar še ni potrjena.
Gozd Nordio
NARAVOSLOVNO RAZISKOVALNI LABORATORIJ
OSTANEK MEDITERANSKE VEGETACIJE
Gozd Nordio je pomembno naravoslovno raziskovalno središče. S sodelovanjem med družbo Veneto Agricoltura in Univerzo, veliko študentov opravlja raziskovalno dejavnost med delovno prakso ali pri pisanju diplomske naloge. Pri tem jim pomaga tehnično osebje rezervata kot tudi lahko bivajo v hiši za goste.
fotopastmi. To je tehnika štetja, ki jo izvajajo s pomočjo fotoaparatov, ki jih sprožijo senzorji gibanja. Na ta način so pridobili informacije o prisotnosti srednje velikih in velikih vretenčarjev. Razen monitoringa prisotnosti nekaterih vrst ptic, kot na primer skobca, grivarja in kanje, zbirajo informacije o prisotnosti in sestavi populacij jazbeca, lisice in evropskega damjaka. Monitoring gozdnih vrst netopirjev Prisotnost teh plašnih živali so dokumentirali s projektom monitoringa z detektorjem netopirjev. To je instrument, ki zaznava zvoke, ki jih oddajajo netopirji. Z raziskavo so preverili prisotnost nekaterih vrst gozdnih netopirjev, ki so vezani na velika drevesa z duplinami, ki jih uporabljajo za zavetje. Za podporo tem živalim so na različnih točkah v rezervatu namestili številne "netopirnice". Raziskava odmrlega lesa Za rezervat v gozdu Nordio so znacilne odmrle rastline in polegla debla, ki predstavljajo pomembno ekološko nišo. Prisotnost in lokacijo največjih suhih rastlin so raziskali v nekaterih diplomskih nalogah in izsledki le-teh danes omogočajo izvajanje oblike gozdarstva ob upoštevanju pomembnih naravnih vrednot rezervata.
V mrzlih zimskih mesecih preletavajo gozd velike jate sinic in dolgorepk (Aegithalos caudatus) na lovu za majhnimi žuželkami v krošnjah dreves. Med hojo po poteh skozi hrastov gozd ni težko opaziti rumenoglavega kraljička (Regulus regulus), rdečeglavega kraljička (Regulus ignicapilla), stržka (Troglodytes troglodytes) in taščico (Erithacus rubecula), ki iščejo hrano med vejami ali med steljo. Pogosto lahko opazimo grivarjevo perje kot znak obroka, ki si ga je privoščil skobec (Accipiter nisus) ali ostanke obroka male uharice (Asio otus). Za druge vrste je značilno, da se v gozdu Nordio zadržujejo samo zaradi prehranjevanje in počitka med selitvijo: modra taščica (Luscinia svecica), žametna penica (Sylvia melanocephala), sršenar (Pernis apivorus). Druge vrste ptic, ki so vezane na mokrišča, se pojavljajo samo v zadnjem času po ureditvi mlak, kot so velika bela čaplja (Casmerodius albus), siva čaplja (Ardea cinerea), kvakač ali nočna čaplja (Nycticorax nycticorax), mlakarica (Anas platyrhynchos), vodomec (Alcedo atthis), zelenonoga tukalica (Gallinula chloropus) in svilnica (Cettia cetti). Vendar pa je več običajnih vrst, ki so prisotne večji del leta, kot so fazan (Phasianus colchicus), čuk (Athene noctua), grivar (Columba palumbus), lesna sova (Strix aluco), taščica (Erithacus rubecula) in kos (Turdus merula). Rezervat je še posebej pomemben zaradi svoje herpetofavne. Številne so vrste dvoživk in plazilcev. Poleg običajne zelene žabe (Pelophylax klepton esculentus), so tukaj še rosnica (Rana dalmatina) in laška žaba (Rana latastei), zelena rega (Hyla arborea), zelena krastača (Pseudepidalea viridis) in navadna krastača (Bufo bufo). Po zaslugi posebnega projekta za uvajanje je prisotna populacija navadne česnovke (Pelobates fuscus), ki je zelo redka vrsta česnovk. V zvezi s plazilci moramo omeniti populacijo vsaj 70 primerkov grške kornjače (Testudo hermanni), ki so jo naselili v času prejšnje gozdarske uprave, močvirsko sklednico (Emys orbicularis), črnico (Hierophis viridiflavus), belouške (Natrix natrix), kobranke (Natrix tessellata), pozidno kuščarico (Podarcis muralis), primorsko kuščarico (Podarcis siculus campestris), zelenca (Lacerta viridis) in pupke (Triturus carnifex in Lissotriton vulgaris).
NARAVNI REZERVAT BOSCO NORDIO Upravljavec: Veneto Agricoltura Kraj: S. Anna di Chioggia, Benetke, dežela Benečija Površina: 113 ha Kako pridete do nas? Rezervat se nahaja vzdolž lokalne ceste Romea pri kraju S. Anna di Chioggia. Rezervat si lahko ogledate le z vodenim ogledom. Kontakt: Veneto Agricoltura Unità Complessa Riserve ed Aree Naturali Protette Tel.: +39 049-8293761, faks: +39 041/497567 e-pošta: bosconordio@venetoagricoltura.org Za rezervacije naravoslovnih poti z delavnicami, ekskurzije in turistične oglede kontaktirajte: Cooperativa Hyla s.c.a.r.l. Naturalisti Associati Tel.: +39 3381755614, e-pošta: info@hylacoop.it www.hylacoop.it
stampato Aprile 2014
Borov gozd Borov je veliko manj kot pred nekaj desetletji. Borov gozd počasi izginja in prepušča prostor hrastovemu gozdu, četudi je v gozdu še veliko, kar velikih primerkov bora (Pinus pinaster in Pinus pinea). Zelo hladne zime, ki jim sledijo napadi insektov, so dejansko pripomogle k postopni zamenjavi borovega s hrastovim gozdom. Pomanjkanje svetlobe na tleh hrastovega gozda predstavlja glavni omejevalni faktor za bore, ker ni naklonjen njihovemu naravnemu obnavljanju.
Gozd Nordio je ostanek širokega gozdnega pasu, ki je bil v preteklosti značilen za večino beneškega primorja. Narava padske nižine, kot jo poznamo danes, je sad velikih sprememb, ki so tekom časa korenito spremenile rastlinstvo in počasi tudi celotni izgled pokrajine. K nastanku teh sprememb sta pripomogla predvsem podnebje, s počasnim, a stalnim delovanjem in človek z radikalnejšimi in hitrejšimi posegi. Tekom stoletij je povečanje obdelovalnih površin toliko zmanjšalo gozdne površine, da so za njimi ostali resnično le še ostanki, majhni ostanki starega živega zelenega pasu, ki je nekoč pokrival celotno severovzhodno jadransko obalo. V starodavnem beneškem in rimskem času je od ustja reke Pad do Timave obstajal obširen gozdni pas, ki ga omenjajo tudi zgodovinarji. Še vedno so ostala imena kot je "Sylva Eliadum" med Padom in Adižo, "gozd Eridano" in poleg njega še "gozd Fetonea" blizu kraja Altino, od katerega je ostal le ostanek, kot so, gozd Carpenedo in nadalje "gozd Caprulana" v kraju Caorle, "gozd Argyrae" in "Dianae Etoliae" med Sočo in Tilmentom. Od vsega tega pasu so ostale le majhne in zelo dragocene »krpe«, ki jih prepoznamo v ostankih pragozdov Furlanije, kot na primer gozd Baredi, gozd Sacile, gozd Arvonchi, in Benečije, med katerimi so gozd Carpenedo, gozd Cavalier, gozd Lison. Med ostanki termofilnih gozdov naj omenimo gozd Valgrande di Bibione, gozdne ostanke fosilnih sipin Biofenološke postaje v Cavallinu, gozd Nordio in gozd v kraju Mesola. Trenutno še vedno razpolagamo s premoženjem, čeprav revnim in z omejenimi gozdnimi površinami. In prav zaradi tega mu je treba nameniti več pozornosti, ga valorizirati in kvalitativno izboljšati. Morfologija gozda Nordio, z značilnim sestavljenim zaporedjem peščenih nanosov vzporednih z obalo, je v velik meri vplivala tudi na oblikovanje rastlinstva, s tem da je povzročila rast črničevega gozda (Quercus ilex) na najvišjih delih peščin in listnatega gradnovega gozda (Quercus robur) v najbolj vlažnih nižinah med peščinami. K temu je potrebno dodati naravne procese, ki so povzročili umikanje umetnega, nekoč človeku najljubšega, borovega gozda in s svojimi ekološkimi značilnostmi gozdu vračajo bolj povezan izgled. S tem, ko je bil prepuščen naravnemu razvoju, je borov gozd postopoma nadomestil prvotni mešani hrastovojesenov gozd. Proces je še viden na nekaterih območjih gozda, kjer redka preostala borova drevesa, ki pogosto kažejo znake trpljenja in propadanja, tudi zaradi fitopatoloških vzrokov nadomeščajo črničeva in dobova drevesa.
elaborazione grafica Coop Sociale Thiel
Hrastov gozd Na obrobnih, pred kratkim obdelanih območjih, pri čemer se pod obdelovanjem razume prva "naselitev" vegetacije na popolnoma golih tleh ali okoljih, naletimo na gost gaj, ki ga v zgornjem delu sestavljata črnika (Quercus ilex) in črni jesen (Fraxinus ornus) z navidez neurejeno strukturo, ki pa dejansko predstavlja pripravljalno fazo za zrel jesenov gozd. Drevesne vrste spremlja bujna podrast značilnih sredozemskih grmov, kot sta ostrolistni beluš (Asparagus acutifolius) in dišeči srobot (Clematis flammula) skupaj z drugimi vrstami, razširjenimi v Padski nižini, kot so enovrati glog (Crataegus monogyna), navadna kalina (Ligustrum vulgare) in rdeči dren (Cornus sanguinea). V spodnjem sloju se pojavljata bodeča lobodika (Ruscus aculeatus) in bršljan (Hedera helix). V predelih z bolj zrelim hrastovim gozdom najdemo primerke črnike in črnega jesena, visokih tudi 15 do 20 m, skupaj z nekaterimi primerki bora. Iste vrste najdemo tudi v prehodni fazi, z velikim številom mladih rastlin črnike in črnega jesena.
Gozd Nordio leži na sistemu najstarejših peščin beneškega primorja med Chioggo (pokrajina Benetke) in reko Pad. Peščeni sistem gozda in dela kraja Rosolina mare (pokrajina Rovigo) sta rezultat skupnega delovanja rek Pad in Adiža v zadnjih 2000 letih. Izgleda, da ima gozd Nordio, ki so ga včasih imenovali Fosson ali Cerreto, predrimske korenine. Nato je bil dolgo časa v lasti mesta Chioggia in zatem, od leta 1565 v lasti družine Nordio. Izstopajoča naravna pomembnost območja je vezana na njegov značaj ostanka obalnih območij, ki so bila v preteklosti precej bolj pogosta in so v sedanjem času izginila zaradi kmetijstva in intenzivnega turizma. Leta in celo stoletja so naravno vegetacijo obalnega območja nadomeščali z umetnimi borovimi gozdovi s pinijo, kar so podpirali tudi beneški doži, ki so bili zainteresirani za uporabo lesa in izkoriščanje zelo iskanih užitnih pinjol iz velikih storžev. Andrea Nordio pa je dal konec 18. stoletja na ostankih starega gozdička črničevja, lovorja in drugih mediteranskih vrst, ki so predstavljale "staro preobleko gozda" (Beguinot, 1913), zasaditi gozd pinij. Od tega gozda ni ostalo nič, tudi zato, ker so ga med drugo svetovno vojno skoraj v celoti posekali za gradbeni les za protiletalska zaklonišča in da se v njem ne bi skrivali partizani. Ko je ponovno zrasel, so del gozda (113 hektarjev) prodali nekdanjemu Državnemu podjetju za javne gozdove in leta 1971 ustanovili Strogi naravni rezervat, ki je od leta 1997 v lasti dežele Benečije in ga upravlja družba Veneto Agricoltura.
ŽIVALSTVO
Oblikovanost gozda Nordio je pogojevala in še vedno pogojuje porazdelitev vegetacije. Združbe črnike (gradnov ali jesenov gozd) se pojavljajo na višjih delih sipin, medtem ko v nižinah med peščinami raste hrastovje s poletnim hrastom oz. dobom. Vendar pa prehod med enim in drugim sestavom ni povsem jasen in obe vrsti se pogosto prepletata in prekrivata. Na robovih gozda raste tudi navadni brin (Juniperus communis) v obliki majhnih stolpičev. Vendar pa je bila makija z brinom zagotovo bolj razširjena v preteklosti, spričo dejstva da so z upravljanjem strogega naravnega rezervata pospeševali videz gozda z bolj razvitim jesenom kot pa s podrastjo, v kateri se pojavlja brin, ki za svojo rast potrebuje odprt prostor.
GOZD STAR VEČ KOT 1000 LET
USTANOVITEV NARAVNEGA REZERVATA MOZAIK RAZLIČNIH HABITATOV
Sredi vzhodnega dela beneške Padske nižine težko najdemo zelene oaze, ki združujejo pomembne naravne danosti, kot so tišina, barve, čistost in vonj zraka. Ker je to ozemlje zaščiteno pred zunanjimi vplivi, se te danosti prepletajo v gozdu Nordio. Zaradi tega ga lahko navedemo kot tipičen primer dobro ohranjenega okolja na območju starih reliktnih obrežnih gozdov. Namen Ministrskega odloka z dne 26.07.1971, s katerim so odredili ustanovitev Strogega naravnega rezervata v gozdu Nordio, je bil določiti to območje kot izredno ekološko pomembno, kot ostanek dokaj redkega obalnega okolja, kjer hrast graden skupaj z vso ostalo lesno in travnato vegetacijo, ki raste na pesku z visoko podtalnico, pridobiva svoj naravni razcvet. Odredba o ustanovitvi predvideva tudi odprtost rezervata samo za vzgojno izobraževalne namene, za izvajanje upravnih ter nadzornih nalog. Namen tega je zagotovitev zaščite in ohranitve izbranega območja s prepovedjo skoraj vsake človekove dejavnosti. Temu je treba dodati še dejstvo, da gozd Nordio zaradi prisotnosti habitatov evropskega pomena in kot območje evropskega pomena spada v omrežje "Natura 2000", ki predstavlja izvedbeno fazo Direktive EGS 92/43 v zvezi z "ohranitvijo naravnih ali polnaravnih habitatov divjih rastlin in živali".
VARSTVENO OBMOČJE CA’ MELLO GOZD DONZELLA Upravljavec: Veneto Agricoltura Lokacija: Sacca di Scardovari, Porto Tolle (Benečija) Površina: 150 ha O območju Varstveno območje Ca’Mello in bližnje območje - gozd Donzella, v občini Porto Tolle, je varstveno območje, ki ga upravlja podjetje Veneto Agricoltura. Omenjeni območji sta pomembni zatočišči ptic na njihovi selitveni poti in pomembni območji gnezdenja, zlasti za manjše vrste pobrežnikov. Celotno območje se razteza na 150 hektarjih, vključeno je v omrežje Natura 2000 in v Deželni regijski park na izlivu reke Pad (Parco Regionale Veneto del Delta del Po). Najobsežnejši so mešani listnati gozdovi. Kako do tja? Lokalno cesto Romea (strada statale Romea) zapustite na izvozu Porto Tolle-Ariano Polesine in sledite oznakam za Porto Tolle SP 38, nato pa oznakam za Varstveno območje Ca’Mello/Oasi di Ca’ Mello. Kontakt: Veneto Agricoltura Unità Complessa Riserve ed Aree Naturali Protette Tel.: +39 049 8293761 Za vodene oglede, izlete in delavnice kontaktirajte: Cooperativa AQUA Srl. Tel.: +39 0426 662304, faks: +39 041 5384743 E-pošta: info@aqua-deltadelpo.com www.aqua-deltadelpo.com
VARSTVENO OBMOČJE VALLEVECCHIA Upravljavec: Veneto Agricoltura Lokacija: Vallevecchia Caorle (Benečija) Površina: 950 ha O območju Posebno varstveno območje (SPA) Vallevecchia v občini Caorle v Benečiji je otok, ki obsega 950 hektarjev veliko območje. Območje je hkrati eno najpomembnejših poskusnih gospodarskih posestev (Azienda Agricola Pilota), ki ga upravlja Veneto Agricoltura. Kot del omrežja Natura 2000 ohranja številne pomembne habitatne tipe. Dolga peščena plaža vsako leto privabi okoli 270 tisoč obiskovalcev. Okoljski muzej (Museo Ambientale) Vallevecchia je namenjen izobraževanju in obiskovalcem omogoča spoznavanje zgodovine in biotske pestrosti tega območja. Kako do tja? Avtocesto zapustite na izvozu Caorle, najprej sledite oznakam za naselje Lugugnana, nato za naselje Castello di Brussa, od koder nadaljujete pot v smeri morja, do mostu, ki vodi v območje Vallevecchia.
ZANIMIVOSTI: KAJ SO MOKRIŠČA?
ADRIAWET 2000: NARAVA NIMA MEJA ZAŠČITENA OBMOČJA VKLJUČENA V PROJEKT
Čezmejno območje med Italijo in Slovenijo je eno od biotsko najbolj raznovrstnih območij v celi Evropi in spada med eno od najbolj ohranjenih območij. Na tem območju živijo številne rastlinske in živalske vrste, ki sestavljajo in ustvarjajo naravno bogastvo izjemne vrednosti. Italija in Slovenija sta za varstvo tega skupnega bogastva združili svoja prizadevanja, saj se zavedata, da narava ne pozna meja. V okvir tega sodelovanja sodi tudi projekt AdriaWet 2000. AdriaWet 2000 – Adriatic Wetlands for Natura 2000 – je projekt, pri katerem sodelujejo tako italijanski partnerji (iz Benečije in iz Furlanije - Julijske krajine) kot slovenski partnerji, in sicer občina Staranzano kot organ upravljanja Deželnega naravnega rezervata na izlivu Soče in Konzorcij Socialnih zadrug Mosaico kot upravljavec Naravnega rezervata od leta 2002 do 2012 (Furlanija - Julijska krajina, Italija), deželno podjetje Veneto Agricoltura, ki upravlja Strogi naravni rezervat gozd Nordio, Oazo Ca' Mello in Varstveno območje Valle Vecchia (Benečija, Italija) ter DOPPS - BirdLife Slovenija kot upravitelj Naravnega rezervata Škocjanski zatok (Koper, Slovenija). Začetek projekta AdriaWet 2000 sega v leto 2009, ko so partnerji na osnovi svojih pozitivnih izkušenj pri sodelovanju kandidirali za projekt na javnem razpisu v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Italija - Slovenija 2007 - 2013. Novembra 2011 so se začeli prvi koraki z zagonom faze za izvajanje in aktiviranje človeških in tehničnih virov, potrebnih za izvedbo načrtovanih dejavnosti. Namen sodelovanja je razvoj celostnega upravljanja projektnih območij, s katerim bi varstvo biotske pestrosti nadgradili v element privlačnosti projektnih območij in temelj trajnostnega razvoja. Projekt je osredotočen na razvoj inovativnih programov za celovito upravljanje območja z uporabo najbolj naprednih spoznanj na evropskem nivoju z določanjem modelov lokalnega sodelovanja, ki omogoča vključevanje novih akterjev, pospeševanje trajnostnega razvoja in ustvarjanje pogojev za zaposlovanje na območjih Natura 2000. Pri tem niso pozabili na skupno načrtovanje splošnih vsebin n aktivnosti za okoljsko vzgojo in izobraževanje, ozaveščanje in kulturno animacijo, pri čemer so se projektni partnerji v preteklosti že odlično izkazali. Namen projekta AdriaWet 2000 je tudi, da v obliki čezmejne mreže organizira zbiranje, monitoring in obdelavo poglavitnih znanstvenih spoznanj o biotski pestrosti, z namenom, da bi slednjo prepoznali kot dejavnik privlačnosti projektnih območij.
Mokrišča združujejo značilnosti tako vodnih kot kopenskih ekosistemov ter so stalno ali občasno pod vodo. Z naravovarstvenega vidika so zelo pomembna območja, kjer živijo posebej prilagojene rastline in živali. Pomembna so tako z ekološkega in kulturnega kot tudi gospodarskega vidika. Kot življenjska okolja so dom mnogih rastlinskih in živalskih vrst, predvsem ptic in dvoživk, naravni vodni zbiralniki in viri pitne vode, pomembno vlogo pa imajo tudi pri presnovi in zadrževanju hranilnih snovi, pri zadrževanju visokih voda in zmanjšanju vpliva poplavnega vala ter delujejo kot naravne čistilne naprave. Mokrišča so zaradi človekovega delovanja zelo ogrožena. Človek jih v največji meri ogroža z gradnjo cest in naselij, z izsuševanjem in pridobivanjem kmetijskih zemljišč, s spremembami ali regulacijami strug rek ter v novejšem času zaradi podnebnih sprememb. V preteklosti je bilo največ mokrišč izgubljenih zaradi izsuševanja v kmetijske namene. Samo v Sloveniji je bilo od 18. stoletja do danes izsušenih več kot 100.000 hektarjev mokrišč. Tudi v današnjem času ogrožanje mokrišč ni nič manjše kot v preteklosti, samo vzroki so drugačni. Za zaščito in varovanje mokrišč je bila leta 1971 v iranskem mestu Ramsar podpisana Konvencija o varovanju mokrišč mednarodnega pomena, predvsem kot prebivališča vodnih ptic, t.i. Ramsarska konvencija. Ramsarska konvencija o varstvu mokrišč pravi, da so mokrišča "območja močvirij, nizkih barij, šotišč ali vode, naravnega ali umetnega nastanka, stalna ali občasna, s stoječo ali tekočo vodo, ki je lahko sladka, brakična ali slana, vključno z območji morske vode, katere globina pri oseki ne preseže šestih metrov".
Rezervat obiščite peš. Hodite samo po učnih poteh. Pri mlakah smo vam pripravili opazovalnice, s katerih lahko opazujete živali, na da bi jih pri tem splašili.
Svojega psa vodite na povodcu. Tako ne boste vznemirjali ptic in drugih živali v rezervatu.
Legenda LEGENDA jesen orno-lecceta listopadni gradnov querceto caducifoglio obnovljene dune ricostruite
Ne nabirajte, ne trgajte in ne izkopavajte rastlin. Pomagajte nam jih ohranjati s tem, da jih samo opazujete.
sipine
območja pogozdovanja
aree di rimboschimento
vlažne nižave
V rezervatu ne puščajte smeti. Vse kar prinesete s seboj, tudi odnesite.
bassure umide
travnik
prato
Ne povzročajte nepotrebnega hrupa, kajti s tem ne motite samo ptic, temveč tudi druge obiskovalce.
učne poti
percorsi di visita
objekt
fabbricato di servizio
Ne netite ognja. campi coltivati obdelana
Spoštujte živali, ne dotikajte se jih in jih ne odnašajte iz njihovega naravnega okolja.
Kontakt: Veneto Agricoltura Unità Complessa Riserve ed Aree Naturali Protette Tel.: +39 049 8293761 Za vodene oglede, izlete in delavnice kontaktirajte: Cooperativa Limosa Tel.: +39 041 932003, faks: +39 041 5384743 E-pošta: limosa@limosa.it www.limosa.it
DEŽELNI NARAVNI REZERVAT NA IZLIVU SOČE Upravljavec: projektni partner »Il Mosaico« (od leta 2002 do 2012), Družba Rogos (od leta 2013) Lokacija: območje izliva reke Soče s centrom za obiskovalce na otoku Cona (Furlanija - Julijska krajina, Italija) Površina: 2.338 ha O območju Rezervat se razprostira na 2.338 hektarjih, vzdolž zadnjih 15 kilometrov toka reke Soče. Izliv predstavljata dva glavna rokava, ki obdajata območje imenovano otok Cona - Isola della Cona – ki je »srce« naravnega rezervata. V rezervatu in njegovi neposredni okolici je bilo opaženih 323 različnih vrst ptic. Prisotna so različna mokrišča, tako sladkovodna kot brakična; manjše zaplate nižinskih gozdov in gozdov poplavnih ravnic, trstičja, plitvine in poloji ter peščene sipine, ki se razprostirajo ob morju. Kako do tja? Avtocesto zapustite na izvozu Sredipolje/Redipuglia in nadaljujete po regionalni cesti, kjer sledite smerokazom za Gradež/Grado. V primeru prihoda iz smeri Gradež, sledite smerokazom za Tržič/Monfalcone - Trst/Trieste. Po prečkanju mostu čez reko Sočo/Isonzo nadaljujte še en kilometer do krožišča, kjer zavijete proti vzhodu, na cesto ob jarku »via del Brancolo«. Kontakt: Deželni naravni rezervat na izlivu Soče, Isola della Cona 34070 Staranzano/Štarancan Tel.: +39 333 405 6800 E-pošta: inforogos@gmail.com www.riservafoceisonzo.it
NARAVNI REZERVAT ŠKOCJANSKI ZATOK Upravljavec: DOPPS – BirdLife Slovenia Lokacija: Škocjanski zatok, Koper Površina: 122 ha O območju Škocjanski zatok je največje brakično močvirje v Sloveniji. Razprostira se na 112 hektarjih med gričem Sermin, koprskim pristaniščem, zgodovinskim mestnim jedrom Kopra, avtocesto in železniško progo Koper - Kozina. Je izrednega pomena za bogat živalski in rastlinski svet, ki se nahaja na območju. Škocjanski zatok sestavljata dva dela: brakična laguna z gnezditvenimi otočki, posla-
nimi mlakami in poloji, na katerih se razraščajo različne vrste slanuš in sladkovodno močvirje z močvirnimi travniki in odprtimi vodnimi površinami, obdano s trstičjem in toploljubnimi grmišči na Bertoški bonifiki. Za vsakogar, ki bi rad doživel zakladnico biotske pestrosti sredozemskega mokrišča v malem, je obisk Naravnega rezervata Škocjanski zatok prava izbira. Kako do tja? Glavni vhod v Naravni rezervat Škocjanski zatok je na Bertoški bonifiki. Avtocesto Ljubljana - Koper zapustite na izvozu Bertoki, nadaljujte proti bazi AMZS in nato na prvem odcepu levo zavijete v naravni rezervat, ki ga pred tem vidite na svoji levi strani. Kontakt: DOPPS – BirdLife Slovenia Naravni rezervat Škocjanski zatok Staničev trg 16, 6000 Koper Tel.: +386 5 62 60370 Mobilni tel.: +386 51 680 442 E-pošta: skocjanski@skocjanski-zatok.org www.skocjanski-zatok.org
gozd
polja