Vanda Šega: NIKOGARŠNJA by Celjska Mohorjeva družba

Vanda Ĺ ega

N ikogarĹĄnja

N ikogaršnja

Vanda Šega

N ikogaršnja

Vanda Šega

N ikogaršnja

Vanda Šega

Vse pravice pridržane.

Odložila je klobuk in vrgla rokavice na polico ob ogledalu. Na stežaj je odprla okno v ateljeju, da je bilo razsvetljeno mesto pod njo kakor na dosegu roke. Globoko je vdihnila mrzel januarski zrak. Oblečena v plašč je na prsih prekrižala roke, zaprla oči in nastavila obraz zimskemu vetru. Podobe in besede zadnjega tedna so vrele na plano. Ena sama smrt je povsem zasukala njeno življenje. Eno samo potovanje nazaj v Slovenijo ji je dalo vse odgovore. Predirljivo je pozvonilo. Zdrznila se je, nagubala čelo in za hip postala. Počasi je stopila do vhodnih vrat in pogledala na zaslon domofona. Stal je pred vrati, osem nadstropij niže in čakal. »Predrznež umazani,« je siknila skozi zobe. »Spet bi rad zradiral preteklost, pobegnil pred težavami in odgovornostjo. Spet bi se skril med tuje rjuhe in si dovolil hraniti svoj oveneli ego.« »Predrznež umazani,« si je ponovila v mislih. Pozorno si ga je ogledala. Na njegovem obrazu ni bilo ničesar več, kar bi bilo vredno spoštovanja, vredno pozornosti. »Uboga Ana,« si je rekla tiho. Zaprla je zimi okno in gledala na večerno mesto. Še nekajkrat je pozvonilo, a trideset let prepozno. Tokrat je odločitev sprejela ona.

{ Pol leta pred tem …}

Dolgo je sedela ob praznem pisemskem papirju. Minute so se nalagale v ure, hipna odločitev, da napiše pismo, pa je počasi postajala romanje med vprašanji, podvprašanji in skozi goščavo zakajev. Ko je že skoraj oblikovala preprost stavek, primeren za prvi, uradni stik med dvema tujkama, je odložila pisalo. Kdo pa danes sploh še piše pisma? Na roko. Po pisemskem papirju so mehko padale sence pozlatelih krošenj topolov, ki so rasli ob hiši. Obrisi so počasi modreli. Svetloba je padala poševno in dan potiskala za zidove visokih hiš. S tišino se je plazil mrak in počasi mehko zastiral svet pred njo. Razlezel se je oktobrski večer. Mrzel. Samoten. Prižgala je luč, sedla k računalniku in prazen pisemski papir zamenjala za prazen zaslon, prostor za elektronska sporočila. Morda je naprava, ki prek črk in besed prenaša misli, ki v trenutku ponuja odgovore, ki zasužnji z drobnim klikom, s katerim vstopiš v njene možgane in se jim prepustiš, da te udobno vodijo dalje, ponujala dovolj lažne varnosti. Dovolj razdalje. Nedoločljivo osebno pisavo v univerzalni govorici tipk. Kdo ve? Le nagovor je nekaj dni nosila v glavi.

Spoštovana gospa Ana! Če bi vas vprašala, kje naj začnem, bi se morda nasmehnili, le zamahnili z roko ali odgovorili: »Na začetku.« A kje je začetek? V sončnem poletju in prvi ljubezni ali potem, ko ju ni bilo več? Kje je vse shranjeno? Torej … Redko grem od doma brez knjige v nahrbtniku. Vsa potovanja in čakanja so prijaznejša, če se skriješ med besede, z njimi potuješ, se prebujaš, rasteš, razmišljaš … Zadnjič pa sem v naglici pograbila le nahrbtnik in stekla po stopnicah. V sončen dan. Dogovorjena sem bila s prijateljico. Do središča mesta sem potrebovala skoraj uro hitre hoje. V sončnem dnevu, ko so se tla kopala v bleščavi jesenskega listja, sem občutila otroško radost. Uživala sem, ko sem stopala med otočki listja, ki ga je noč nagnetla v majhne, pisane skulpture. Kavarna Café des Deux Moulins ni ravno ugleden lokal. Stoji na enem od vogalov Montmartra, od koder se povzpneš do bazilike Sacré-Coeur. V pravi svetlobi je snežno bela bazilika kot biser, spuščen nekje od zgoraj. Pred sto štiridesetimi leti so jo postavili na robu mesta, kot opravičilo in odpustek za vse grozote in umazanosti revolucionarne pariške komune. Njeno notranjost preveva postarano zatohel vonj po ljudeh in svečah, obiskovalca pa uročijo božanski vitraji šilastih oken, v katerih se ogledujejo svetlobe. Če se potrudiš in se zgodaj zjutraj povzpneš do kupole, te prevzame osupljivo lep razgled na mesto. Takrat si mir in tišino deliš le z golobi. To sem nekoč pogosto počela. Tistega dne sem stopila v kavarno. S pogledom sem potipala redke goste, zatopljene v pogovore ali v branje 9

dnevnega tiska. Nekateri zahajajo tja že leta, občasno ali vsak dan, na običajen klepet ali globokoumne pogovore. Sophie še ni bilo. Na servirni mizici pod zastrtim oknom so ležali časopisi. Vzela sem dva z vrha, da bi med listanjem v miru opazovala prišleke in ljudi, ki so hiteli po ulici. Tri dni star Le Monde, nato presenečenje. Slovenska revija Obrazi. Sredi Pariza. Revija je bila na sredini prepognjena. Na strani s kolumno. Naježila se mi je koža. Materni jezik! Ellie O.

Spoštovana gospa Ana! Na začetku oktobra, ko se narava razkošno obarva z vsemi odtenki, ki jih premore, ste se sprehodili proti novembru, k miru in duši. V mislih imam vašo kolumno, vaše razmišljanje o človeškem potovanju, o vrednotah in vrednosti dobronamerno izrečene besede. Sprašujete se, zakaj tako skoparimo z njimi, ko pa zmorejo delovati zdravilno, terapevtsko, odločilno. In dajete odgovor. Ker jih je težko prepoznati. Ker jim je težko verjeti. In zaključujete: »Je topla beseda tako skopo in premišljeno poklanjana samo zato, ker je zastonj?« Ugotovila sem, da je bil sestavek le delček mozaika vaših miselnih potepanj, s katerimi vsak teden vzdržujete vez z bralci. Domišljija je razgibala moje sive celice do razburjenosti. Kdo je bil človek, ki je odložil Obraze in jih pustil ljudem, ki ne razumejo njegovega jezika? Je bil slovenski poslovnež, ki je kupil revijo na Brniku, da bi si krajšal čas potovanja? Se je tu sestal s poslovnim partnerjem, morda prijateljem? Je bil voznik avtobusa, ki si je ob kavi in sladici krajšal čas, medtem ko so turisti pohajkovali po mestu in si ogledovali znamenitosti? Kdo? Kdorkoli. Hvala mu za ta pozabljeni ali odvrženi izziv. Prebudili ste mi hrepenenje po slovenski besedi. Po veliko besedah. Vzdramili ste mi prostranstvo vonjev, ki pripadajo samo domu. Vonj po kruhu iz krušne peči, na žerjavici pečeni koruzi, po vročem jabolčnem soku, čaju iz grozdnih jagod izabele, še toplem nadevu za krvavice … In vzbudili ste mi željo po melodiji domačega jezika. 11

Sedla sem in brala. Do zadnje besede. Do zadnje črke. Do pike. Hvala Vam, gospa Ana. (Upam, da je elektronski naslov, napisan ob vašem imenu, pravi. Če pa teh nekaj besed prispe naravnost na vaše uredništvo, nič ne de. Lepe stvari je treba deliti. Tudi besede!) Pariško slovenski pozdrav, Ellie O.

Ana je hodila počasi. Nikamor se ji ni mudilo. Nihče je ni čakal. Pred njo je bil prost konec tedna. Čeprav je že naslednji teden nameravala odpotovati v Varšavo, so ji po glavi rojile povsem druge misli. Lotevala se je teme nostalgija. »Jo sploh še znam občutiti?« se je spraševala. Večer poprej je zapisala: »Zunaj je bilo vse razbeljeno od julijske vročine. Ura je bila že skoraj osem zvečer, še vedno ni bilo čutiti olajšanja. Na ulicah je bilo malo ljudi, zato pa so bila zasedena vsa mesta v senčnih paviljonih, ki so jih kavarne in slaščičarne razširile kar na pločnike in arkadne prehode. Odkar so za promet zaprli staro mestno jedro, se je vanj počasi vrnilo družabno in kulturno življenje. Eden od lokalov je bil najprimernejši kraj za srečevanje starih prijateljev in znancev. Tistih, ki so celo leto preživeli v pisarnah, na potovanjih, razpeti med številnimi obveznostmi, zanemarili pa so vezi s preteklostjo, z vsem ne nujnim, a še kako potrebnim svetom. Z vsem, kar jih je nekoč oblikovalo, zaznamovalo, jih gradilo in brusilo. Mnogi so se z mestom prvič srečali šele v srednji šoli. Na boljšem so bili tisti, ki so v mesto vsak dan prihajali od doma. Ti so odraščali po kapljicah, po obrokih. Vsak dan so doživeli kaj novega, širili svoj prostor do bližnjih trgovin, lokalov in kina in se popoldne ali najkasneje z zadnjim avtobusom vračali domov. Vsi ti potujoči mladiči, kot je prvošolcem rada rekla profesorica ruskega jezika, so svoj potovalni čas znali dobro izkoristiti. Za učenje, za spanje in za tista sladka, skrivna opazovanja in srečevanja, ki so dajala draž in barvitost njihovim šolskim dnevom. Veliko hitreje, predvsem pa drugače, so odraščali tisti, ki so prihajali od daleč, s kmetov, kot so zanje rekli mestni sošolci, doma nekaj ulic stran od šole. Nekateri so bivali v dijaških domovih, kjer sta vladala red in strogost, hrana pa je bila enolična, pogosto postana in neokusna. Drugi so 13

stanovali pri sorodnikih in bili, ali pa tudi ne, člani razširjenih družin, ki niso imele nič skupnega z domom. Petek je bil tako za ene kot za druge težko pričakovan dan, ko so vsi smeli domov. S prvim avtobusom, takoj po končanem pouku. Tekli so tedni, meseci. Poznanstva so pletla vezi, prijateljstva, ljubezni. Čas in prostor sta dajala pečat. Fantom dolge lase, hlače na zvon in čevlje z debelim podplatom. Dekletom mini krila, afro look frizure in afriški make up. Glasbo Beatlesov, Abbe in Rolling Stonesov. Valček in polko sta izpodrinila fokstrot in čarlston. Pa tango, ah, tango. Spomini na te in druge, že davne čase se včasih vrnejo. Dotaknejo se kože, ki spet zadiši po kremi Nivea, in spet zadiši ledena kava pri Petričku, ajdov kruh z orehi, ki so ga pekli v Slonu, havanska cigara, ki si jo je na skrivaj prižgal kustos v Moderni galeriji, sveža glina, iz katere so nastajali obrazi in torzi, v življenju nekega ostarelega kiparja. Spomini se vračajo. In vrnejo s starimi znanci, s prijatelji, s pozabljenimi ljubeznimi, ki sta jih zabrisala čas in oddaljenost. A le zabrisala. Varno ovila v tihost. Tiho shranila za pomnjenje.« Ne, je pomislila Ana. Ne smem biti tako solzava, patetična. Ne smem biti tako prepoznavno stara. Pogrešanje minulega, hrepenenje lahko sega tudi samo mesec ali leto dni nazaj v odmaknjeno. To so časovne razdalje, v katerih je mogoče oživljati podrobnosti, jih znova privabljati na dan in ponujati bralcem. Nostalgija je neopisljiv pogum in želja, ki prebiva na mehkobni strani našega najglobljega bistva. Na svetli strani našega spomina. Preteklost je dragocena ravno zato, ker je ni mogoče več spreminjati. Vse je tam, odloženo in shranjeno v predalih našega pomnjenja. 14

Edina resnična je sedanjost. Vse prihajajoče je še oddaljeno, in nikakor ne samoumevno. Imamo cilj, voljo, zavedanje in védenje, kam smo namenjeni? Začeti moram znova, bolj vedro. Ana se je z očmi in mislimi vrnila nazaj na ulico. Bilo je hladno, pozno popoldne. Daleč nekje je bilo še vedno sonce, saj so sence plesale, se spogledovale z vejami in ulico in bežale pred njenimi koraki. Kot da je svet v tem predvečeru lep le zanjo. Odmislila je hrup ulice. Pod bujnimi kostanji ob reki je počasi puščala za seboj dan in zračila dušo. Trudila se je, da bi uredila misli. Odločila se je, da bo ta petkov večer le njen. Privoščila si bo Ravela, nekaj požirkov penine in nekaj lepih besed. Bolj vedro je stopila proti domu, da bi čim prej zaprla vrata za seboj in bila sama. Stala je na terasi. Da bi se naužila miru, šelestečega v brezah, da bi se napila barv in vonjav jesenskega vrta. In zdaj? Potem ko je sklenila, da ne bo sedla k računalniku in nadaljevala delo, se je spomnila nanjo. Na neko Ellie. V službi je bežno prebrala njeno sporočilo. Kaj je že hotela od nje? Prižgala je računalnik. Preden se je povsem prebudil, se je oblekla v toplo domačo haljo. Stopila je v kuhinjo in si pripravila čaj. Iz skodelice se je kadilo. Sedela je in sedela. Na obisk je prišla noč. Prijazno pismo, je pomislila Ana. Saj gospa sploh ničesar ni želela. Le prek sporočila meni je pozdravila Ljubljano, Slovenijo. Lepo! Pestovala je temo in tišino. Zaslon je ugasnil, le čisto tiho šumenje ji je prigovarjalo, da računalnik čaka na 15

njeno odločitev. Bo brala, pisala ali se od njega poslovila s shut down. Ana je še enkrat prebrala zadnji odstavek pisma, o vonjih po domu, o vonjih spominjanja — in pariško slovenski pozdrav. Odločitev je postala preprosta, nujna in samoumevna.

Spoštovana Ellie O.! Gospa, gospodična, madame Ellie, mademoiselle … Tujka? Slovenka? Kdorkoli že. Hvala vam za napisane besede. Milijone besed sem napisala zato, da bi jih ljudje brali. Da bi jim besede kaj povedale. Jim dale misliti. Jih miselno in čustveno prebujale. Da bi se nanje odzivali. Da bi se kdaj zjokali, preklinjali, se pokesali, predramili, opravičili, zamislili. Vse od naštetega se je tu in tam gotovo tudi zgodilo. Dobivala sem odzive, pohvale, nagrade in kritike. Kmalu bo trideset let, odkar sem se podpisala pod prve članke. Z leti se je moje pero nekoliko skrhalo, obrusilo, omililo. A le na videz. V bistvu sem vse bolj kritična, pravičniška, nepopustljiva. Vse pogosteje pa si dovoljujem ranljivost, najgloblja čutenja, potovanje vase, iskanje prvinskega miru in spoštljivo vračanje h koreninam. In v kolumni, kjer ste me našli, sem govorila o tem. O iskrah in iskrenju, ki nas delajo žive. O poteh in vezeh, ki nas umeščajo v prostor, od koder smo prišli. In o sledeh, ki jih zarisujemo proti jutri. Spoštovana gospa Ellie. Vse bolj se veselim napisanih besed, ki jih prejmem od bralcev in vas. Je to potreba po odzivu ali prepuščanje ugodju, ko se nekdo drug nameni in potrudi nekaj povedati meni? S prisrčnimi pozdravi, Salutations cordiales amitiés, Ana 17