35 €
xvI
Prevod, uvod in spremljevalne opombe Bogdan Kolar in Miran Sajovic
ˆ
Beda je s svojo Cerkveno zgodovino postal pomemben pričevalec o zgodovini krščanstva na britanskem otočju in o razvoju Cerkve med germanskimi ljudstvi, kjer so se povezali rimsko krščanstvo, irsko krščanstvo in anglo-saško izročilo. Predvsem Severna Humbrija, domovina sv. Beda, je postala zibelka močne kulture, ki je po svojih misijonarjih (Kolumbanu, Wilibrordu, Bonifaciju, Alkuinu) imela velik vpliv tudi na celinsko Evropo. Njegov pogled na pisanje zgodovine pa je seveda precej drugačen, kot ga imamo danes, ko govorimo o ‘moderni kritični zgodovini’. Navsezadnje je od nastanka njegovega dela do naših dni minilo trinajst stoletij.
CeRkvena zgodovina ljudstva Anglov
Spis Beda Častitljivega z izvirnim latinskim naslovom HISTORIA ECCLESIASTICA GENTIS ANGLORUM velja za klasično delo srednjeveškega zgodovinopisja. Avtor je delo sestavil v svoji zreli življenjski dobi (spis je končal leta 731, umrl je leta 735), potem ko si je pridobil veliko informacij o dogodkih svetne in cerkvene zgodovine, ko je preučil vsa dostopna zgodovinska dela in ko je velik del svoje pozornosti namenil izračunavanju datumov praznovanja velike noči in določanju časovnih okvirov za pomembne dogodke iz zgodovine odrešenja.
BeDa Castitljivi
CeRkvena zgodovina ljudstva Anglov
BeDa Castitljivi
ˆ
BeDa Castitljivi
ˆ
V letu 604 po Gospodovem učlovečenju je Avguštin kot nadškof Britanije posvetil dva škofa, namreč Melita in Justa. Melita je posvetil, da bi pridigal na področju Vzhodnih Sasov, ki ga reka Thames deli od Kenta in meji na vzhodu na morje. Njihovo glavno mesto je London, ki leži na bregu omenjene reke in je trgovsko mesto za številne ljudi, ki prihajajo po kopnem in po vodi. V tistem času je temu ljudstvo vladal Saeberht, nečak Aethelberhta in sin njegove sestre Ricule, a je bil pod vrhovno oblastjo Aethelberhta, ki je, kot smo že omenili, vladal nad vsemi angleškimi plemeni vse do reke Humber. Ko je tudi ta dežela sprejela besedo resnice po Melitovem pridiganju, je kralj Aethelberht postavil v Londonu cerkev svetega apostola Pavla, v kateri naj bi imel svoj škofovski sedež on in njegovi nasledniki. Avguštin je posvetil Justa v samem Kentu, v mestu Dorubrevis, ki ga Angleži imenujejo Hrofaescaestrae (Rochester), po enem od njihovih nekdanjih voditeljev, čigar ime je bilo Hrof; leži okoli 24 milj zahodno od Canterburyja. V njem je kralj Aethelberht postavil cerkev svetega apostola Andreja. Kasneje je škofoma obeh cerkva kot tudi škofu v Canterburyju podelil bogate darove. Dodal je tudi zemljo in premoženje za vzdrževanje tistih, ki so sodelovali s škofi. Ko je od Boga ljubljen oče Avguštin umrl, so njegovo truplo pokopali zunaj, a blizu cerkve blaženih apostolov Petra in Pavla, ki smo jo zgoraj omenili, ker še ni bila dokončana in posvečena. Takoj ko je bila posvečena, so telo prenesli v notranjost in ga s častmi pokopali v kapeli na severni strani. V njej so bila pokopana tudi telesa vseh naslednjih nadškofov z izjemo dveh, to je Teodorja in Berhtwalda, katerih telesa so bila položena v cerkev samo, ker v omenjeni kapeli ni bilo več prostora. Skoraj na sredini kapele je oltar, ki je posvečen blaženemu papežu Gregorju, pri katerem duhovnik tega kraja vsako soboto obhaja slovesni spomin nanj. Na Avguštinovem grobu so zapisane naslednje besede: »Tukaj počiva gospod Avguštin, prvi nadškof Canterburyja, ki ga je nekoč sem poslal blaženi Gregor, škof rimskega mesta. Ker ga je Gospod podpiral pri delanju čudežev, je kralja Aethelberhta in njegovo ljudstvo privedel od češčenja malikov do vere v Kristusa. Ko je končal dneve svoje službe v miru, je umrl 26. maja, ko je vladal isti kralj.«
xvI
Ena izmed velikih osebnosti, ki nam jih je zapustil visoki srednji vek, je gotovo Beda Častitljivi (lat. Beda Venerabilis). Sam je svoje življenje na kratko predstavil v svojem najbolj znamenitem delu Cerkvena zgodovina ljudstva Anglov, h kateremu je pridal tudi svoj opus. S pomočjo skromnih podatkov, ki nam jih je zapustil Beda sam, je mogoče z letnicami določiti njegove glavne življenjske mejnike. Svoje slovito delo Cerkvena zgodovina ljudstva Anglov naj bi končal po 10. juniju 731, a pred koncem istega leta. Domnevamo lahko, da je takrat začel svoje 59. leto, čeprav bi njegov rojstni dan lahko bil tudi v prvih mesecih leta 673. Strokovnjaki kot njegovo rojstno leto navajajo 672 oziroma 673. Iz tega sledi, da je, kot sam trdi, leta 679 ali 680 pri svojih sedmih letih bil izročen v samostansko vzgojo. Diakonsko posvečenje naj bi prejel v letih 702/703 in deset let pozneje tudi mašniško. Dan in leto njegove smrti pa sta dokaj natančno določena glede na podatke, ki jih vsebuje pripoved diakona Cuthberta, njegovega učenca in kronista poslednjih Bedovih dni. Bedovo življenje je predvsem življenje meniha: celotno svoje življenje sem preživel za zidovi tega samostana, vse napore sem namenil študiju spisov in sem vedno imel poleg upoštevanja redovnega pravila in dnevne skrbi za cerkveno petje, veselje v učenju in poučevanju ali pisanju.