35 €
xvI
Prevod, uvod in spremljevalne opombe Bogdan Kolar in Miran Sajovic
ˆ
Beda je s svojo Cerkveno zgodovino postal pomemben pričevalec o zgodovini krščanstva na britanskem otočju in o razvoju Cerkve med germanskimi ljudstvi, kjer so se povezali rimsko krščanstvo, irsko krščanstvo in anglo-saško izročilo. Predvsem Severna Humbrija, domovina sv. Beda, je postala zibelka močne kulture, ki je po svojih misijonarjih (Kolumbanu, Wilibrordu, Bonifaciju, Alkuinu) imela velik vpliv tudi na celinsko Evropo. Njegov pogled na pisanje zgodovine pa je seveda precej drugačen, kot ga imamo danes, ko govorimo o ‘moderni kritični zgodovini’. Navsezadnje je od nastanka njegovega dela do naših dni minilo trinajst stoletij.
CeRkvena zgodovina ljudstva Anglov
Spis Beda Častitljivega z izvirnim latinskim naslovom HISTORIA ECCLESIASTICA GENTIS ANGLORUM velja za klasično delo srednjeveškega zgodovinopisja. Avtor je delo sestavil v svoji zreli življenjski dobi (spis je končal leta 731, umrl je leta 735), potem ko si je pridobil veliko informacij o dogodkih svetne in cerkvene zgodovine, ko je preučil vsa dostopna zgodovinska dela in ko je velik del svoje pozornosti namenil izračunavanju datumov praznovanja velike noči in določanju časovnih okvirov za pomembne dogodke iz zgodovine odrešenja.
BeDa Castitljivi
CeRkvena zgodovina ljudstva Anglov
BeDa Castitljivi
ˆ
BeDa Castitljivi
ˆ
V letu 604 po Gospodovem učlovečenju je Avguštin kot nadškof Britanije posvetil dva škofa, namreč Melita in Justa. Melita je posvetil, da bi pridigal na področju Vzhodnih Sasov, ki ga reka Thames deli od Kenta in meji na vzhodu na morje. Njihovo glavno mesto je London, ki leži na bregu omenjene reke in je trgovsko mesto za številne ljudi, ki prihajajo po kopnem in po vodi. V tistem času je temu ljudstvo vladal Saeberht, nečak Aethelberhta in sin njegove sestre Ricule, a je bil pod vrhovno oblastjo Aethelberhta, ki je, kot smo že omenili, vladal nad vsemi angleškimi plemeni vse do reke Humber. Ko je tudi ta dežela sprejela besedo resnice po Melitovem pridiganju, je kralj Aethelberht postavil v Londonu cerkev svetega apostola Pavla, v kateri naj bi imel svoj škofovski sedež on in njegovi nasledniki. Avguštin je posvetil Justa v samem Kentu, v mestu Dorubrevis, ki ga Angleži imenujejo Hrofaescaestrae (Rochester), po enem od njihovih nekdanjih voditeljev, čigar ime je bilo Hrof; leži okoli 24 milj zahodno od Canterburyja. V njem je kralj Aethelberht postavil cerkev svetega apostola Andreja. Kasneje je škofoma obeh cerkva kot tudi škofu v Canterburyju podelil bogate darove. Dodal je tudi zemljo in premoženje za vzdrževanje tistih, ki so sodelovali s škofi. Ko je od Boga ljubljen oče Avguštin umrl, so njegovo truplo pokopali zunaj, a blizu cerkve blaženih apostolov Petra in Pavla, ki smo jo zgoraj omenili, ker še ni bila dokončana in posvečena. Takoj ko je bila posvečena, so telo prenesli v notranjost in ga s častmi pokopali v kapeli na severni strani. V njej so bila pokopana tudi telesa vseh naslednjih nadškofov z izjemo dveh, to je Teodorja in Berhtwalda, katerih telesa so bila položena v cerkev samo, ker v omenjeni kapeli ni bilo več prostora. Skoraj na sredini kapele je oltar, ki je posvečen blaženemu papežu Gregorju, pri katerem duhovnik tega kraja vsako soboto obhaja slovesni spomin nanj. Na Avguštinovem grobu so zapisane naslednje besede: »Tukaj počiva gospod Avguštin, prvi nadškof Canterburyja, ki ga je nekoč sem poslal blaženi Gregor, škof rimskega mesta. Ker ga je Gospod podpiral pri delanju čudežev, je kralja Aethelberhta in njegovo ljudstvo privedel od češčenja malikov do vere v Kristusa. Ko je končal dneve svoje službe v miru, je umrl 26. maja, ko je vladal isti kralj.«
xvI
Ena izmed velikih osebnosti, ki nam jih je zapustil visoki srednji vek, je gotovo Beda Častitljivi (lat. Beda Venerabilis). Sam je svoje življenje na kratko predstavil v svojem najbolj znamenitem delu Cerkvena zgodovina ljudstva Anglov, h kateremu je pridal tudi svoj opus. S pomočjo skromnih podatkov, ki nam jih je zapustil Beda sam, je mogoče z letnicami določiti njegove glavne življenjske mejnike. Svoje slovito delo Cerkvena zgodovina ljudstva Anglov naj bi končal po 10. juniju 731, a pred koncem istega leta. Domnevamo lahko, da je takrat začel svoje 59. leto, čeprav bi njegov rojstni dan lahko bil tudi v prvih mesecih leta 673. Strokovnjaki kot njegovo rojstno leto navajajo 672 oziroma 673. Iz tega sledi, da je, kot sam trdi, leta 679 ali 680 pri svojih sedmih letih bil izročen v samostansko vzgojo. Diakonsko posvečenje naj bi prejel v letih 702/703 in deset let pozneje tudi mašniško. Dan in leto njegove smrti pa sta dokaj natančno določena glede na podatke, ki jih vsebuje pripoved diakona Cuthberta, njegovega učenca in kronista poslednjih Bedovih dni. Bedovo življenje je predvsem življenje meniha: celotno svoje življenje sem preživel za zidovi tega samostana, vse napore sem namenil študiju spisov in sem vedno imel poleg upoštevanja redovnega pravila in dnevne skrbi za cerkveno petje, veselje v učenju in poučevanju ali pisanju.
Beda ÄŒastitljivi
Cerkvena zgodovina ljudstva Anglov
Beda ÄŒastitljivi
Cerkvena zgodovina ljudstva Anglov Prevod, uvod in opombe Bogdan Kolar Miran Sajovic Spremna beseda Igor Maver
© Celjska Mohorjeva družba, 2015. Vse pravice pridržane. Natisnjeno v Sloveniji. Prevedeno po izdaji: Venerabilis Bedae Historia ecclesiastica gentis Anglorum (Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt, 1997) Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana ISBN 978-961-278-187-3
Vsebina
Spremna beseda Beda Častitljivi kot skriptor in književni zapisovalec življenja v obdobju formiranja naroda Anglov (dr. Igor Maver) • 7 O avtorju, njegovem življenju in delu (dr. Miran Sajovic) • 15 Bedova Cerkvena zgodovina (dr. Bogdan Kolar) • 33
Predgovor • 65 Prva knjiga • 69 Druga knjiga • 151 Tretja knjiga • 217 Četrta knjiga • 311 Peta knjiga • 407 Cuthbertovo pismo o smrti sv. Bede • 499
Samostan Ĺ kofija Kraljeva rezidenca Utrjena naselja Civitas Urbs Oppidum Vicus
Zemljevid anglo-saĹĄke Anglije (Vir: Wright Robert John, A Companion to Bede. A Reader's Commentary on the Ecclesiastical History of the English People, Grand Rapids 2008)
7
Beda Častitljivi kot skriptor in književni zapisovalec življenja v obdobju formiranja naroda Anglov Igor Maver Ob izidu prvega slovenskega prevoda Bedove knjige Cerkvena zgodovina ljudstva Anglov (Historia ecclesiastica gentis Anglorum) velja posebej poudariti, da je to za zgodnjo angleško kulturnopolitično srednjeveško zgodovino monumentalno in osrednje delo v petih knjigah in preko 400 straneh, ki ga je sv. Beda v Severni Humbriji na Angleškem dokončal leta 731, v slovenščino prvikrat mogoče brati v odličnem celovitem slovenskem prevodu šele sedaj, po precej več kot dobrem tisočletju torej. In to kljub dejstvu, da ta knjiga iz zgodnjega krščanskega obdobja, v izvirniku napisana v latinščini, predstavlja osnovo zgodnje angleške zapisane zgodovine in delni opis razvoja krščanske Cerkve na Angleškem, četudi je poseben poudarek predvsem na Severni Humbriji na severu današnje Anglije. Sv. Beda je namreč živel in pisal predvsem v povezanih samostanih Monkwearmouth in Jarrow blizu današnjega Newcastla in je okolje severne Anglije najbolje poznal, zato se je osredinil na opis pokristjanjevanja Severne Humbrije, seveda pa se je, kot je avtor sam zapisal, (poleg Biblije) oprl tudi na številne zgodnejše njemu dostopne sodobne vire (npr. Evzebij, Rufinij). Čeprav se ne drži značilnosti historiografskega ‘meta-žanra’, je njegovo delo po mnenju kritikov daleč najbolj uspešna zgodnja zgodovina ‘barbarskih’ ljudstev, napisana v učinkovitem pripovednem okviru večih literarnih žanrov in tradiciji klasične antične retorike. Delo je napisano povečini z vidika lokalne tematike in z uporabo številnih retoričnih figur v dobri latinščini, z mestoma poudarjeno etnološko noto ter inventivno avtorsko imaginacijo, kar ga opredeljuje kot izjemen dosežek zgodnje srednjeveške historiografije, ki deloma temelji na sekularnem rimskem zgodovinopisju. Z današnjimi
8
Cerkvena zgodovina ljudstva Anglov
besedami bi lahko rekli, da mestoma predstavlja primer t.i. ustvarjalne nefikcije. Bedova uporaba latinščine je zelo jasna in neposredna, čeprav v Cerkveni zgodovini ne tudi enostavna, saj je odličen retorik, ki pogosto uporablja trope in nekatere retorične oblike, ki jih je zaradi konotacij latinskih besed težko prevajati. Kljub temu pa je njegov latinski izvirnik in prevod v slovenščino relativno lahko berljiv in kritiki Bedo hvalijo zaradi njegovega nepretencioznega stila pisanja. Glavni poudarek Cerkvene zgodovine ljudstva Anglov je na spopadu med rimskim in keltskim krščanstvom, kjer Beda nedvoumno zavzame rimsko stališče, tudi glede štetja let po Kristusovem rojstvu. Poleg množice neliterarnih in deloma literarnih žanrov uporabljenih v knjigi, ta predstavlja najpomembnejši (psevdo) zgodovinski vir za poznavanje anglosaške zgodovine in kulture ter, kar je posebej pomembno, bila je tudi velikega pomena za razvoj angleške nacionalne identitete in formiranja (angleškega) naroda Anglov (lat. Anglii). Če pogledamo na literarno-zgodovinsko obdobje, ki ga zapisuje Beda ugotovimo, da je na Angleškem v t.i. anglosaškem obdobju pred letom 1066, ko so Angleže podjarmili Normani iz Francije, obstajalo več anglosaških kraljestev (npr. Wessex, Severna Humbrija, Mercija), ki so se morala postopoma povezati v svojih prizadevanjih ubraniti se kasnejših vikinških vpadov iz Skandinavije od konca osmega stoletja naprej (pod vodstvom kraljestva Wessex). Anglosaška oz. staroangleška književnost tako odraža kulturo svoje dobe (v času od 5. in 6. stoletja do 1066) od keltskega prebivalstvenega substrata do naselitve superstrata različnih germanskih plemen (Angli, Sasi in Juti) na Otoku po umiku in padcu zavojevalskega rimskega imperija. Staroangleška ali anglosaška kultura ter jezik (Englisc) se je znašla na stičišču različnih kulturnih tradicij, keltske, germanske in v času od 7. stoletja dalje, ko se je začelo pokristjanjevanje (že od leta 597), prek vsaj v začetku močnega vpliva in (predvsem liturgične) rabe latinščine tudi grško-rimske klasične tradicije. Kot kažejo arheološka izkopavanja in ohranjeni rokopisi, je bila
Spremna beseda
9
pozna staroangleška doba (izraz je v kritiški rabi pogosteje uporabljen kot pa anglosaška doba) relativno sofisticirana in napredna družba v svoji politični ureditvi, ekonomski organizaciji in tudi književnosti ustvarjeni in šele nato zapisani v t.i. staroangleškem (anglosaškem) jeziku z mnogimi latinskimi ter skandinavskimi in islandskimi vplivi. V tem času so se ljudje, kot je razvidno iz obstoječih literarnih začetkov (npr. Caedmon, Aelfric, Wulfstan, mnoga dela pa so anonimna), sicer pogosto še nostalgično ozirali nazaj v čas svoje ‘poganske’ preteklosti, po drugi strani pa so bili vse bolj zazrti v prihodnost in so pogoste vikinške vpade od 8. stoletja naprej imeli za znak prihajajoče apokalipse, kar je tudi ena od pomembnih značilnosti dobe in njene kulture, ki je v 10. stoletju počasi že šla v zaton. V bojih z Vikingi je bil zelo uspešen kralj anglosaški kralj Alfred iz 8. stoletja, ki je v času po združitvi nekaterih staroangleških kraljestev, ki jo je uspel doseči, poleg drugih pomembnih evropskih knjig z različnih področij naročil (in tudi sam deloma prispeval) tudi prevod Bedovega dela Cerkvena zgodovina iz latinščine v staroangleški jezik in je bil tako del njegovega ambicioznega literarnega prevajalskega projekta svojim podanikom približati pomembna dela v njihovem nacionalnem jeziku ne le v latinščini, kar je bilo izredno pomembno za oblikovanje njihove nacionalne samozavesti ter identitete. Šele kralj Alfred iz kraljestva Wessex (umrl je leta 899), ki je vsaj za nekaj časa uspel zadržati Vikinge na vzhodu Anglije, se je prvikrat imenoval za anglosaškega/‘angleškega’ (Englisc) kralja. Vikinge je sicer porazil leta 878 in so bili zato prisiljeni ostati v mejah vzhodnega angleškega področja ‘danskega zakona’ (Danelaw), a dejansko je šele kralj Aethelstan v prvi polovici 10. stoletja (tedaj je izraz Engla-land že pomenil deželo Anglov/ ‘Angležev’ oz. Anglijo/England) postal prvi pravi ‘vseangleški’ kralj. Toda skandinavski vpliv je bil še vedno zelo velik, saj je danski krščanski kralj Knut Veliki (Cnut ali Canute) poleg danskega, norveškega in delno švedskega zasedel tudi anglosaški prestol Wessexa in postal vladar večjega dela Anglije v začetku
10
Cerkvena zgodovina ljudstva Anglov
11. stoletja, prelomnega leta 1066 pa je normanski vojvoda Viljem Osvajalec porazil angleško vojsko njegovega naslednika kralja Harolda v bitki pri Hastingsu in si podjarmil angleška kraljestva. S tem se je končalo staroangleško/anglosaško obdobje in se je po današnjih literarnozgodovinskih opredelitvah začela srednjeangleška oziroma pozna srednjeveška doba z močnim francoskim vplivom in procesi hibridizacije jezika in kulture, ki so bili sicer v veliko manjši meri značilni za Anglijo že v staroangleški dobi. Nekateri sodobni kritiki zato govorijo o zgodnji angleški kulturi, katere pomemben del je bil tudi sv. Beda, kot o hibridni anglo-keltsko-rimski kulturi, ki se je literarno artikulirala le v enem, staroangleškem jeziku (Englisc) z relativno malo latinskih (razen slovnice) in keltskih jezikovnih vplivov. Anglosaška literatura je bila v začetku zelo razvita v smislu podobnih ali celo enakih formulaičnih vzorcev oralnega pesnjenja, ki jih najdemo že v starogrški epski poeziji, nanjo pa so predvsem v smislu verske tematike vplivali tudi misijonarji, ki so širili krščanstvo. Če je Beda napisal svojo Cerkveno zgodovino v latinščini, kot sta jo prej na primer uporabljala že historiograf Orozij in poznorimski patristični filozof Boetij v 5. oziroma zgodnjem 6. stoletju, je Caedmon v svoji verski pesmi »Himna« začel z literarno rabo staroangleškega jezika v neepski ustvarjalnosti, ki je bila tedaj v procesu prehoda iz oralnega obdobja ustnega izročila v obdobje (za)pisane besede in je bila v zgodnjem anglosaškem obdobju večinoma verske krščanske vsebine. Uporaba runske abecede na zgodnjih krščanskih spomenikih iz kamna kot je denimo še ohranjeni ‘križ iz Ruthwella’ predstavlja za to zgodnjo anglosaško književnost značilen spopad med dvema tradicijama, pogansko in krščansko in se jasno izraža v znani pesmi The Dream of the Rood (Križev sen, ohranjeni iz 7. oziroma v rokopisu s konca 10. stoletja), ki kaže na pomembno prisotnost kulta križa od 4. stoletja naprej. Med staroangleškimi besedili pred pojavom literarne renesanse za časa kralja Alfreda v 9. stoletju, ko je bil morda napisan in je bil vsaj v ustnem izročilu dobro znan herojski ep Beowulf, velja
Spremna beseda
11
omeniti vsaj še zgodnje anonimne pesmi, napisane v tradiciji herojskega epa (Widsith, Deor, Finnsburh) ter štiri daljše krščanske verske pesmi iz 9. stoletja, ki jih je podpisal menih Cynewulf in ki so skupaj poznane kot »Vnebovzetje« (The Ascension). Kralj Alfred je želel pomembna dela krščanske Evrope (»knjige modrosti«) približati vsem prebivalcem Anglije v njihovem lastnem jeziku, saj latinščine razen izobraženih ljudi niso znali, zato je deloma sam in predvsem s pomočjo mnogih ‘uvoženih’ prevajalskih moči prispeval k prevodom v staroangleški jezik, npr. del sv. Gregorija Velikega, sv. Avguština, Boetija, Orozija in seveda tudi sv. Bedo z njegovo Cerkveno zgodovino ljudstva Anglov, s čimer je povzdignil staro angleščino na raven knjižnega jezika. Poleg tega se je ta v kasnejši pozni anglosaški dobi v 10. in 11. in celo nekoliko kasneje v 12. stoletju za časa benediktinskega preporoda uspešno razvijala še posebej v homilijah in pridigah Aelfrica in Wulfstana. Cerkvena zgodovina je kot je razvidno iz naslova predvsem zgodovina Cerkve na Angleškem, posvetni vladarji pa so opisani le toliko kolikor so bili pomembni za razvoj krščanstva, na primer spreobrnitev vladarjev v krščanstvo, njihovi odnosi s škofi in opatijami in podobno. Pripoved v knjigi ne sledi kronološkemu redu, mnogi hagiografski deli so, na primer, vstavljeni arbitrarno, nekateri dogodki so opisani bolj natančno, drugi zopet zelo površno ali pa sploh ne. Delo je razdeljeno v pet ‘knjig’ z različnimi poglavji. Kot je bilo nasploh značilno za zgodnjo anglosaško literaturo, ima tudi Bedovo delo močno didaktično ost, tako politično kot tudi versko. Ker je izhajal iz Severne Humbrije je vseskozi poveličeval njeno vlogo nasproti drugim kraljestvom, dejstvo pa je, da je bila Severna Humbrija v 7. stoletju dejansko najmočnejše anglosaško kraljestvo, šele kasneje sta to postala tudi Mercija in predvsem Wessex. Kljub temu pa Beda zelo občuduje irske misijonarje, ki se mu zdijo veliko bolj učinkoviti pri širjenju krščanstva in bolj predani kot pa tisti na Angleškem. Na koncu dela se Beda dlje časa posveti času računanja datuma Velike noči, ki so ga irski misijonarji po njegovem mnenju praznovali ob napačnem času,
12
Cerkvena zgodovina ljudstva Anglov
na koncu pa po sinodi v Whitbyju leta 664, ki jo je sklical kralj Osviu, le sprejeli datum rimskega štetja kot ga je predlagal že sv. Avguštin, prvi canterburyjski nadškof in ustanovitelj angleške katoliške Cerkve v 6. stoletju. V Bedovem delu kar zadeva različne literarne žanre in podžanre najdemo preko šestdeset hagiografij oziroma opisov življenj posameznih svetnikov, ki so najpomembnejši ‘literarni’ žanr Cerkvene zgodovine (npr. passio, vita, gesta, miraculum, curatio, translatio, exemplum, visio), od opisov mučeništva, do čudežev, prevodov, vizij v snu, opisov pomembnih dejanj in ozdravljenj. Vse to so bili nasploh pomembni in pogosti žanri zgodnjega srednjega veka. Beda tako denimo opiše življenja pomembnih in znanih angleških svetnikov, sv. Albana, sv. Hildo, sv. Kutberta, sv. Vilfrida, sv. Avguština iz Canterburyja, sv. Aidana in mnogih drugih. Bedovo delo je v žanrskem smislu tudi polno citatov iz psalmov, epitafov in verskih pesmi, od katerih je verjetno najpomembnejša »Himna« meniha Caedmona, ki po mnenju literarnih kritikov predstavlja začetek angleške poezije v pisani obliki in s tem tudi primer prehoda zgodnje anglosaške oralne tradicije v pisano literarno tradicijo. Zdi se, da je Častitljivi Beda v knjigi uporabil metrične dele oziroma poezijo za opise stvari, ki so bile po njegovem izredno pomembne, predvsem človekova smrt. Po drugi strani je bila poezija tedaj visoko cenjena in je veljala za meditativno naravnano, verjetno pa je Beda verjel, da je lahko pesem bolj kot tekst brez metrike in ritma uspešna pri razširjanju krščanstva. Ob omenjenih predvsem hagiografskih žanrih so v Cerkveni zgodovini uporabljeni na primer tudi avtobiografski zapisi, pisma, opisi dejanj različnih kraljev, astronomska poročila, molitve in še kateri od značilnih srednjeveških oblik. Poleg izrazito verske vsebine in prizadevanju dokončno povezati anglosaško Cerkev in ljudstvo z rimsko kulturo in rimskim apostolskim Svetim sedežem, v Cerkveni zgodovini nikakor ne gre prezreti Bedove ideje o ‘angleškem’ ljudstvu ali celo novonastajajočem narodu Anglov, kar lahko z današnjega stališča razumemo kot pravi politični program.
Spremna beseda
13
Danes predstavlja Cerkvena zgodovina ljudstva Anglov Častitljivega Bede enega velikih del zgodnjega srednjeveškega zgodovinskega pisanja. V svojem in času kasnejšega poznega srednjega veka je bilo delo zelo znano in občudovano, toda spričo različnih razlogov. Za Slovence je zanimivo in pomenljivo, da je bilo zelo cenjeno v okvirih današnjih nemško govorečih meja Srednje Evrope v naši neposredni kulturni bližini, kar je razvidno iz številnih ohranjenih izvodov rokopisov, od Prage, Dunaja do Minhna, kar je gotovo imelo vpliv tudi na slovensko srednjeveško historiografijo, sicer pa je v svetu ohranjenih okrog 160 rokopisov, kar kaže na veliko zanimanje za Bedovo delo. Seveda so bili interesi in horizont srednjeveških bralcev Cerkvene zgodovine drugačni od sodobnih. V okviru nemškogovorečega prostora so bili za razliko od zgodovine Anglov usmerjeni predvsem v odkrivanje ‘univerzalnih’ krščanskih elementov v Bedovem tekstu, še posebej življenj posameznih priljubljenih svetnikov ter opisanih čudežev in podobnega. Bedova Cerkvena zgodovina je poleg verskega pomembna tudi kot zgodovinski in literarni dokument, saj ni le zgodovina Cerkve na Angleškem, ampak tudi politična in kulturna zgodovina ljudstva Anglov, nastajajočega naroda Angležev, ki je v zgodnji anglosaški dobi še iskal svojo identiteto. Za delo je sicer značilna kritična distanca do obstoječih zgodovinskih virov in jasen latinski jezikovni izraz, ki označuje poznoantične latinske avtorje, četudi je marsikje očiten večji poudarek na duhovno-didaktični vrednosti kot na lepoti jezikovnega izraza. Delo kaže na potrpežljivega elokventnega avtorja zavezanega verski resnici in zgodovinski natančnosti, čeprav ne vselej brez predsodkov (predvsem kar zadeva keltske kristjane) in brez poenostavljanja, na primer njegova arbitrarna selektivnost pri nekaterih opisih, a vendarle avtorja, ki je imel sposobnost sinteze, da je uspel ustvariti koherentno zgodovinsko-literarno celoto iz številnih fragmentov zgodnje anglosaške dobe in mnogih njemu dostopnih virov: to ga uvršča med pomembne zgodnje zgodovinarje in tudi začetnika literarne ustvarjalnosti na Angleškem. Beda je imel s