Kristina Tičar, ČUDEŽ NA SKALNICI by Celjska Mohorjeva družba

Kristina Tičar Čudež na skalnici

Slovenski katehetski urad je na temelju mandata (št. 51/01, 28. 11. 2001), ki mu ga je podelila Slovenska škofovska konferenca, izbral in za izdajo pripravil delo Kristine Tičar ČUDEŽ NA SKALNICI kot priporočeno šmarnično branje za otroke v letu 2017.

Kristina Tičar

Čudež na Skalnici Šmarnice za otroke

© Celjska Mohorjeva družba, 2017 Vse pravice pridržane Fotografija na naslovnici: podoba svetogorske Matere Božje, delo beneškega slikarja Jakoba Palme Starejšega (Jacopo Negretti); arhiv Frančiškanskega samostana Sveta Gora.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 27-5-312.47(02.053.2) 27-587.6-312.47(497.4Sveta gora)(02.053.2) TIČAR, Kristina Čudež na Skalnici : šmarnice za otroke / Kristina Tičar ; [izdal] SŠK-SKU. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2017 ISBN 978-961-278-322-8 289114112

Vsebina Uvodna beseda • 7

1. maj Strašna bolezen • 8 2. maj Lutrova vera • 10 3. maj Za grajskim obzidjem • 12 4. maj Šola • 14 5. maj Nebeška Gospa • 16 6. maj Urška pri vikarju • 18 7. maj Marijina poslanka • 20 8. maj Gremo zidat! • 22 9. maj Urška v gradu • 24 10. maj V ječi • 26 11. maj Grof je hud • 28 12. maj Urška v nevarnosti • 30 13. maj Urška pred graščakinjo • 32 14. maj Ponovno v ječi • 34 15. maj Čudovit kip • 36 16. maj Urška v verigah • 38 17. maj Čudež • 40 18. maj Mojster iz Ljubljane • 42 19. maj Mali Henrik • 44 20. maj Ponovno v gradu • 46 21. maj Gradili bomo • 48 22. maj Jan v Ljubljani • 50 23. maj Nenavadna plošča • 52 24. maj Graščakinja iz Števerjana • 54 25. maj Skoraj dokončana • 56 26. maj Janova odločitev • 58 27. maj Posvetitev cerkve • 60 28. maj Oltarna slika • 62 29. maj Pot v nebo • 64 30. maj Marija dobi zlato krono • 66 31. maj Tvoj dom je Sveta gora • 68 Litanije Matere Božje • 70

Uvodna beseda V letu, ko se spominjamo stoletnice čudovitih dogodkov v Fatimi, se Slo-

venci spominjamo prav tako pomembne obletnice, povezane z Marijo. Pred tristo leti se je na Sveti gori (Skálnici) zgodilo nekaj posebnega. Marija in Jezušček na oltarni sliki sta dobila kroni iz čistega zlata. To se ne zgodi pogosto. Le nekatere milostne podobe v romarskih cerkvah so deležne te časti. Ta jubilej nam ponuja lepo priložnost, da bolje spoznamo dogajanje na Sveti gori. Marija, ki se je prikazala v Fatimi, Lurdu in mnogih drugih krajih, se je pred skoraj petsto leti prikazala tudi na Slovenskem. To nam je lahko v veliko veselje. Marija z veliko ljubeznijo gleda na naš narod in nam želi izprositi mnogih milosti. Le prositi jo moramo zanje. Šmarnice so nastale po zaslugi stare mame, ki mi je nekoč v roke stisnila staro knjigo Zore Piščanc. Zgodovinski roman me je navdušil in ob sklepu Katehetsko-pastoralne šole sem pomislila: Zakaj ne bi za zaključno nalogo napisala šmarnic o teh lepih dogodkih? In tako sem začela. Šmarnice so nastajale na podlagi zgodovinskega romana,1 ob pisanju pa se je v meni vse bolj prebujala radovednost, katera dejstva o svetogorskih dogodkih so potrjena tudi z zgodovinskimi viri. Tega ni bilo težko ugotoviti. Pater Martin Perc2 in pater Pavel Krajnik3 sta v svojih delih dobro povzela zgodovinske zapise o Sveti gori. Tako sem lahko v šmarnice vpletla še nekaj podatkov iz zgodovine. Dragi otroci in drugi bralci, želim vam, da vam knjiga približa dogodke na Sveti gori in v vas okrepi ljubezen in zaupanje do Marije. Le imejmo jo radi, saj ima tudi ona nas.

Kristina Tičar

1 Piščanc, Z. (1979). Pastirica Urška. Ob 440-letnici prikazanja Matere božje na Sveti gori. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. 2 Perc, M. (1967). Svetogorske šmarnice. Za dvestopetdesetletnico kronanja svetogorske Gospe. Ljubljana: Nadškofijski ordinariat v Ljubljani. 3 Krajnik, P. (1989). Marijina hiša. Ob 450-letnici Marijinega prikazanja na Skalnici – Sveti gori pri Gorici. Ljubljana: Frančiškanski provincialat. 7

1. maj

Strašna bolezen Mati Jera je prihitela pred Piskovo hišo. Z veliko bolečino je zaklicala: »Bo-

tra Barba, vsi štirje otroci so mi oboleli!« Botra Barba je vedela, da je to kuga. Ta strašna bolezen se je kot požar širila po goriški grofiji in naprej proti Tolminu in Vipavi. Pobrala je veliko otrok in odraslih. Kdor se je okužil, je skoraj zagotovo umrl, saj takrat, leta 1528, niso poznali zdravila, pa tudi zdravnikov ni bilo veliko. Botra Barba je znala pomagati pri marsikateri bolezni. Toda kuga je bila tako strašna, da ni mogla pomagati. Kljub temu je zdaj naglo vstala. »Z vami pojdem, Jera,« je rekla in iz naročja odložila svojo malo vnukinjo Urško. Poslala jo je k mami Tereziji v hišo. »Botra Barba, vi veste, kako hudo je, ko obolijo vsi otroci v hiši,« se je oglasila Jera. Botra Barba je to še predobro vedela. Njeni vnuki so zboleli drug za drugim. Trije so umrli. Ostala je le Urška. Nje se bolezen ni dotaknila. »Samo Urška nam je ostala. Hvala Bogu, vsaj ona,« je tiho dejala. Prispeli sta do skednja. Štirje bolni otroci so nemočno ležali na slami. Povsod po telesu so se jim delali črni mehurji. Zaradi teh mehurjev so kugi rekli tudi črna smrt. Botra Barba je nežno pogledala otroke in se lotila dela. Izmila je rane in tolažila male bolnike. A bolezen je napredovala. Mala deklica Anka je prva umrla. Kmalu sta ji sledila še bratec in sestrica. Na skednju je zdaj ležal le še mali Jan. Star je bil dobra tri leta. Ta otrok se je bojeval z boleznijo, dokler se nekega dne botri Barbi ni zazdelo, da je iz smrtne nevarnosti. Prav zares, Jan je bil vsak dan bolj krepak. Končno je premagal bolezen. Botra Barba si je oddahnila. »Jan je ozdravel!« je z veseljem rekla njegovim staršem. A takoj nato je dodala z bolj žalostnim glasom: »A kuga mu ni prizanesla. Nikoli več ne bo videl.« Starša sta se spogledala. Kako sta bila srečna ob novici, da jima je vsaj eden od otrok preživel! A to, da je oslepel, je bilo nekaj strašnega. Takšen otrok ne bo za delo. Le kaj bo z njim? 8

Minila so leta. Botra Barba je sedela pred hišo in pletla. Ob njej je sedela Urška, ki je zrasla v enajstletno deklico. Živahno je klepetala z babico, nato pa naenkrat umolknila. Zazrla se je v nebo. »O čem premišljuješ Urška?« jo je vprašala botra Barba. »Moji sestrici in bratec so že v nebesih,« je rekla. »Da, pri ljubem Bogu uživajo večno srečo in prosijo za nas.« »Ne spomnim se jih, kakšni so bili. Babica, pripovedujte mi o njih,« je prosila Urška. Babica je rada pripovedovala o prigodah njenih sestric in bratca. »Urška, kje pa je Jan? Pojdi še ponj, pa bom obema povedala kakšno zgodbo.« »Prav! Grem ga iskat. Tako rad posluša tvoje zgodbe. Pravi, da si najboljša pripovedovalka v celi vasi.« Babica je zamahnila z roko: »Bog nam je dal različne darove – in kar nam je dal, je prav, da damo naprej in drugim polepšamo življenje. Tebi je dal oči, da vidiš. Jan tega ne more. Bodi mu luč v temi, ki ga obdaja.« Urška je pokimala in veselo stekla k sosedovim. V ušesih so ji odmevale babičine besede o luči. Biti luč. Luč Janu, ki ne vidi ne sonca ne maminega obraza, ne malega zajčka ali kozlička, nič. Urška je razmišljala o tem. »Oh, z veseljem mu bom luč!« je sklenila. »Rade volje mu bom opisala vse, kar vidim, in ga vodila po poteh, da bo varno hodil.« Vsak od nas je lahko drobna lučka v svetu. S svojimi talenti in dobrimi deli lahko sebi in drugim osvetlimo in polepšamo življenje. Naloga: Postavi majniški oltarček: Marijino podobo, šopek rož. Zvečer se v molitvi zahvali Gospodu za enega od svojih talentov.

2. maj

Lutrova vera Pred skoraj petsto leti je v Grgarju živela Urška. V družini je bila edina od otrok, ki je kot majhna preživela, drugi so zboleli za kugo in umrli. Pri sose dovih pa je od otrok preživel le Jan. Toda zaradi kuge je ostal slep. »Pridi, Urška, k Tkalčevim greva po platno,« je mati Tereza poklicala svojo hčer. Urška je veselo pokimala. K Tkalčevim, kakor so rekli domačiji, kjer so stanovali Jan in njegovi starši Jernej in Jera, je Urška rada zahajala. »Jan, ugani, kdo prihaja,« je rekla Jera svojemu sinu. Prisluhnil je glasovom, ki so se bližali. Hitro jih je prepoznal. »Ah, mama, to je pa čisto lahka uganka. Urško takoj prepoznam. Toda tokrat ni sama. Z mamo gre, kajne?« Jera je pokimala: »Tako je. Sta že tu. No, le pridita noter.« Urška je pozdravila in z Janom sta se kmalu zatopila v svoje igre, njuni mami pa sta kramljali pri statvah. »Vaša Urška je velik blagoslov za našega Jana, a skrbi me, kako bo z njim, ko odraste. Ne bo mogla biti vedno ob njem, sam se bo moral nekako znajti,« je zavzdihnila Jera. »Jera, Bog bdi nad njim. Poskrbel bo zanj, boš videla,« jo je spodbudila Tereza. »Kako bo poskrbel in kdaj, tega pa ne moremo vedeti.« »Saj vem, zaupam mu. Upam, da bo poskrbel tudi za mojega moža. Zad nje čase kar naprej hodi v Ljubljano, kar mi ni prav nič všeč.« »V Ljubljano? Te je strah, da se mu bo kaj zgodilo na poti?« »Ne, to ne. Skrbi me to, o čemer se pogovarjajo v Ljubljani. Večkrat mi pripoveduje o novi veri. Kako se ji že reče? Menda je Lutrova vera. Jernej je navdušen nad njo.« »Bog nam pomagaj! Slišala sem že o njej. Duhovnik nam je govoril. Pomisli, Marija, ki je nam tako sveta, je njim kot vsaka druga žena. Ne častijo je in tudi svetnikom se ne priporočajo.« Jera je zmajala z glavo. »Jernej mi je govoril, da imajo samo dva zakramenta: krst in blagoslov kruha, kar je nekaj takega kot za nas sveto obhaji10

lo. Sploh si ne morem predstavljati, da poroka ne bi bila zakrament. Ali pa, da bi živeli brez spovedi.« »Kdo bi to razumel,« je rekla Tereza, »vsi verujemo v istega Boga in se trudimo živeti po istih Božjih zapovedih. Res ne vem, zakaj potem dve veri. Veš kaj, moliva, da bo kmalu spet ena vera.« Jera je pokimala. »Zdaj razumeš, česa me je strah. Da mi ta vera ne zaslepi še mojega Jerneja.« »Molila bom zanj,« je obljubila Tereza. Nato je vzela platno, poklicala Urško in skupaj sta odšli domov. Preprosto ljudstvo v Grgarju ni slutilo, kako hitro se širi nova vera – protestantizem. Krščansko ljudstvo se je ponovno delilo. To je še danes velika bolečina za Cerkev. Molimo tudi mi, da bo med nami kmalu zavladala edinost. Naloga: Zmoli molitev Oče naš, da bi se kristjani razumeli med seboj!

Kris t ina T ič ar, rojena Krašna (29. april 1988) Po študiju socialne pedagogike je v Vipavi obiskovala Katehetsko-pastoralno šolo. Zadnja leta je zaposlena v Zavodu Dominika, kjer se ukvarja s projektnim delom ter programi za otroke in mlade. Rada obudi svoje veselje nad pisano besedo in se preizkusi v različnih zvrsteh: scenarij za kratek film, dramske zgodbe, pesmi. Všeč so ji resnične zgodbe iz sedanjega časa ali zgodovine. Najraje pa ustvarja za otroke. Pravi, da v njej še vedno živi otroška duša.