9 789612 783013
25 €
Dvoje življenj – en cilj
ežnji iz s o v i g l o po d ten ta 1934 unshaup le r B a t s a u c e g t Av mes ežno ji z obs mškega vernone železniški posta , po oblei ska na celjsk topi mlada žen a je ka. Star izs n o a g lj a v lj o t t r e n. p šanju sv hreiber Gameli a n b o n ki i ea Sc rlin, e ji je Th e M. Ka a . m i m l , t A le 8 lo 2 bi let na pova a ž e tri Prišla je sno prijateljujet zdaj še ne te č, a s katero že četrti tala več kot u lj e C v – os Thea je net ostala a r k o t i sta bili t o r b m s a d e n , ve l mi stern tja. Do A eleschwe pol stole i, rek li sta si Se ljiv o duši). ra z d r u ž (sestri p romansirana av , lj i d c e en ripov vljenj – lin, je p h ob e m a Dvoje ži G . fija T. S menjani tobiogra cih, načrtno za k je av to o o r r t t o o h h e e o dv raeh dv den od t a. Melod e d ; o u v j v t o s v j h ro angleški rjetni usodi dve i g u r d rica, neve ejša zgodba o i postane otipljiv . a n č i t a m ud aM vernih lj opi Alm globoko jša, ko vanjo vst skega časa ne elj in resnič jo pa tudi del c n po njej. zn njo i Karlin, jne, med o v e g u r spred d
Thea Schreiber Gamelin
j l i c n e – j en j l v i ž e j o v D
Thea Schreiber Gamelin
Dvoje življenj – en cilj
T HE A SCHR EIBER G A MEL IN
Dvoje življenj – en cilj
Gamelin_izvedba.indd 1
22/11/2016 09:21
Thea Schreiber Gamelin
Dvoje življenj – en cilj Naslov izvirnika: Zwei Leben – ein Ziel Iz rokopisa prevedla: Zdenka Serajnik Jezikovni pregled, redakcija besedila, spremna beseda in izbor slikovnega gradiva: Marijan Pušavec Urednik: Ivan Mohar Oprema: Rok Ločniškar Oblikovanje in prelom notranjosti knjige: Pavla Bonča Slikovno gradivo je iz zapuščine T. S. Gamelin, ki jo hrani Helena Ojsteršek Izdala in založila: Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba d. o. o. Za založbo: predsednik Jože Planinšek CM in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič Natisnila: tiskarna Dravski tisk d. o. o. v 400 izvodih © Celjska Mohorjeva družba, 2016 Vse pravice pridržane. ISBN: 978-961-278-301-3 Celje–Ljubljana 2016 Izdajo sta podprli:
| | | | | | | | | | | | |
Gamelin_izvedba.indd 2
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.112.2-31 SCHREIBER Gamelin, Thea Dvoje življenj - en cilj / Thea Schreiber Gamelin ; iz rokopisa prevedla Zdenka Serajnik ; [spremna beseda in izbor slikovnega gradiva Marijan Pušavec]. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2016 Prevod dela: Zwei Leben - ein Ziel ISBN 978-961-278-301-3 287269376
22/11/2016 09:21
THE A SCHREIBER GA MELIN
Dvoje življenj – en cilj Iz rokopisa prevedla Zdenka Serajnik
Gamelin_izvedba.indd 3
22/11/2016 09:21
Gamelin_izvedba.indd 4
22/11/2016 09:21
~ 217 ~
*** Ko se je Dita vozila proti Jugoslaviji, je razmiĹĄljala, kaj jo je pravzaprav nagnilo, da se je odloÄ?ila za pot. Na fotografiji je dolgo opazovala fini profil svetovne
Gamelin_izvedba.indd 217
22/11/2016 09:29
~ 218 ~
popotnice in pisateljice iz Celja in začutila je, da je ženska imela težko usodo, v njenih potezah pa je spoznala tudi njeno neuklonljivo voljo. Pisateljica je znala obvladati življenje! Dita pa si je hotela tudi skrajšati čas, ko bo spet videla Viljema, saj se je njen študij bližal koncu. Končno se bosta njuni življenjski poti združili! Ubrala je daljšo pot, da je videla tudi zlato Prago, mesto svojega zaščitnika Janeza Nepomuka. Mesto jo je navdušilo in dolgo je stala ob svetnikovem kipu nad Vltavo, kjer je žrtvoval svoje življenje zaradi spovedne molčečnosti. Vltava je šumela pod njo in ljudje so valovili mimo nje. Dita je začela skicirati, da ne bi ljudje mislili, kaj stoji ta tujka tako zamišljena ob starinskem kipu. Da, da – vselej, kadar se je izneverila lastnosti svetnika, je bilo kaj narobe. Molčati! Z veliko težavo se je naučila te življenjske modrosti, ki jo obvlada le malo ljudi. Molčati v pravem trenutku! Prepolna notranjih doživetij in umetniških užitkov se je Dita poslovila od zlatega srednjeevropskega mesta s častitljivo zgodovino. Vlak je odbrzel na jug. Na Jesenicah je Dita prekoračila jugoslovansko mejo. Zagledala je edinstveno gorsko pokrajino, vsrkala bežno lepoto Blejskega jezera s slikovitim otočkom in božjepotno cerkvico na njem. In že se je znašla v Ljubljani. Nekoliko si je ogledala mesto. Na cesti je opazila, da jo neki moški temnejše polti z zanimanjem motri; potem je segel počasi v žep. Dita je že pomislila na sicilijanske tolovaje, toda moški je privlekel iz žepa – jabolko in ga začel jesti. »O, ti neumnica!« je Dita karala samo sebe. »Ne nasedaj vendar Slovanom sovražni propagandi in ne zamenjuj miroljubnega ljudstva z razbojniškimi tujci!« Vsi ljudje so se obnašali dostojno in vljudno. Po nekaj urah je dvignila kovček iz garderobe in se ozrla, na kateri vlak naj sede. Povedala je nekemu moškemu, da bi rada v Celje. Ta je pograbil njen kovček in odhitel z njim. »Pa ne, da bi …« je Dito spet obšla tuja miselnost. Čez nekaj hipov je zagledala človeka pred nekim vlakom. Zaklical ji je: »Tukaj, prosim!« Dita je spet dobila dober nauk, da se mora odvaditi sumničenja, stopila je na vlak, moški pa ji je vljudno namestil kovček na polico in ji zaželel srečno pot. »Hvala!« Dita je hotela plačati, toda moški se je nasmehnil: »Nisem postrešček, temveč inženir!« Nato je odšel. Takšni so torej razbojniki in morilci! V oddelku je vladalo veselo razpoloženje. Nekdo je privlekel na dan domačo slivovko, drugi dolgo domačo salamo, ki jo je kar v zraku silno spretno rezal, tretji velik hleb kruha in ga začel deliti. Vse dobrote so bile namenjene vsem – tudi Diti, ki so se ji zdele prav okusne. Žal ji je bilo, da ni imela sama ničesar, kar bi lahko ponudila. Ženske so se nasmehnile: »Sie – Gast. Vi ste naš gost. Bitte – prigriznite!« Kot v deveti deželi. Prišlo je pa nekaj še lepšega. V sosednjem oddelku se je oglasila pesem. Domača, slovanska pesem. Dita je odšla na hodnik, se naslonila na steno in poslušala; ne, vpijala je glasove in melodijo! Začutila je slovansko
Gamelin_izvedba.indd 218
22/11/2016 09:29
dušo. Ljubezen do ljudi in do zemlje. Zdelo se ji je, da v pesmi bučijo gozdovi, da šumijo in se prelivajo žuboreči potočki in silne reke; da komaj slišno šepečejo vršički pravkar ozelenelih brez in vrb. Zdaj kipeča življenjska radost, zdaj zastrta otožnost, kot sled stoletnih ran. Dita še nikoli ni slišala take pesmi. V trenutku jo je osvojila. Tedaj je začel prepevati tudi njen oddelek. Besed seveda ni razumela, toda toni so ji dovolj povedali. In spet so zaokrožili salama, kruh in slivovka. Dita je strmela. Pri Zidanem Mostu se je zazrla v strme skale, kmalu nato je vlak privozil do Rimskih Toplic. Povedali so ji, da je tu termalno kopališče iz časov starih Rimljanov. V Celju so ji pomagali z vlaka. V kolodvorski restavraciji se je okrepčala s črno kavo, saj je močna slivovka vplivala nanjo skoraj tako kot švedski punč. Povprašala je po stari rimski hiši, v kateri je živela svetovna popotnica in svetovno znana pisateljica. Kmalu jo je zagledala. Poslopje je deloma stalo na prastarem rimskem in srednjeveškem obzidju, bilo je bolj nizko, s silnimi oboki in dolgim dvoriščem. V hipu se pojavi pred njo ženska z metlo v roki in jo grozeče motri. Dita je že postajala jezna, kar se privali iz temnega ozadja okrogla gmota ženskih oblik, italijanske polti in črnih kodrov, in veli varuhinji z metlo, naj se umakne. Z italijanskim naglasom pove vznemirjeni Diti, da je gospa zgoraj, ter ji pokaže na neka vrata. Dita si je mislila, da se je znašla v kaki Hauffovi pripovedki. Ali se bo prebila do zaželene princese ali ne? Počasi je stopala po stopnicah, kar zasliši lajež. Aha, z zvermi se bo torej tudi še treba boriti. Upajmo, da svetovna popotnica nima za varstvo še kake tropske boe? Za steklenimi vrati predsobe Dita zagleda, da se za njimi odpirajo neka vrata. V svetlobi, ki se je vlila skozi odprtino, zazre nežno, vilinsko postavico z duhovitim, drobnim profilom. In že je postavica stopila skozi steklena vrata. V luči so zažareli njeni rdečkastozlati lasje kot svetniški sij, ozek obrazek francoskih potez je poduhovljeno blestel pod njimi. Diti se je zazdelo, da že dolgo pozna to žensko. Močna, notranja povezanost je Diti takoj približala pisateljico, po kateri je zahrepenela iz take daljave. Z neprisiljenimi, na francosko eleganco spominjajočimi kretnjami in besedami je Alma zaželela Diti: »Dobrodošla!« In pristavila: »Kako lepo, da ste tako hitro prišli!« In že jo je odvedla v njeno sobo. Blacky, Almin psiček, je medtem strokovnjaško ovohal gostjo in prijazno potrdil njen sprejem. Sobica za Dito je bila sicer špartansko preprosta, vendar na moč domača in prikupna. Deske na podu poribane, da so se kar svetile; postelja, stene, omare in zavese – vse belo kot sneg. Ko se je Dita nekoliko osvežila, se je javila pri gospodarici. Ta jo je povedla skozi svoje sobe, prave bogate muzejske zbirke. Videla je predmete z vsega sveta, ki so imeli neprecenljivo vrednost. Med njimi več strah vzbujajočih mask in znamenj prvobitnih rodov, celo 1judožercev. »Vse to vam razložim kak deževen dan,« je rekla Alma s svojim melodičnim glasom, »sedajle pojdiva raje na Stari grad!«
Gamelin_izvedba.indd 219
~ 219 ~
22/11/2016 09:29
~ 220 ~
Psička Blackyja sta vzeli s sabo in urno jo je drobil s svojimi kratkimi nožicami za njima. Na ovratniku je nosil veliko, rdečo pentljo. Alma je pojasnila: »Zavezala sem mu pentljo, da vsak pogleda psa in pusti mene pri miru.« Dita ji je povedala, kakšen sprejem je doživela. Alma se je zvonko zasmejala: »Da, da – Katra s svojo metlo je res zvesta čuvarka! Skrbi, da me ljudje ne bi preveč nadlegovali.« »Kaj pa ona črna ženska gmota?« je vprašala Dita. »O, to je pa Signorina,« se je zvonko oglasila Alma, »tržaška Italijanka. Bila je na moč bogata, ni pa znala ravnati z denarjem. Ko je zapravila tri hiše, so jo postavili pod skrbništvo. Zdaj dobiva mesečno rento, ki ji jo izročijo blizu meje na kraju, do katerega pride lahko edinole peš.« »Kako romantično!« je vzkliknila Dita. »Da, toda ob dežju se neha vsa romantika! Če dež premoči tako obilno površino, se ne posuši tako hitro.« Spet sta se obe zasmejali in njuna glasova sta se lepo ujela. Alma je pripovedovala dalje. »Katra včasih vidi čudne stvari, ki se pa večkrat uresničijo, Signorina pa tudi napoveduje bodočnost iz tega, kar vidi na človeku, kakor pravi. V kavarni napoveduje usodo iz kart. Z denarjem, ki ga za to dobi, in z rento si lahko privošči vse, kar si poželi njen želodec, in tega ne skriva. Zaveda se, da si s tem spodkopava zdravje, pa si zato ne dela skrbi.« Že sta se bližali gradu in Dita je opazovala Almino in svojo senco: ena kratka, druga dolga kakor v filmu Pat & Patachon! Vzpetina celjskega gradu je za Dito predstavljala pravi gorski vzpon, saj ni bila navajena hoje v gore. Razgled z vrha je bil zato tem lepši. V ozadju Savinjske planine s snegom na vrhu, na severu položno, gozdnato Pohorje, proti jugozahodu strma pobočja proti Laškem, na levi Pečovnik s svojo apnenico, proti vzhodu sanjavo izgubljeno gričevje proti Rogaški Slatini. Prelepo! V gostilnici na vrhu sta se okrepčali z zeljnato solato s fižolom, s črnim domačim kruhom in kozarcem dišečega vina, ki je dozorelo po strmih južnih pobočjih tam okoli. Potem je Alma pripovedovala Diti o mogočnih celjskih grofih. Živa Almina beseda je Diti kar pričarala pred oči slikovito zgodovino rodu, ki je sicer znal pridobivati posest, a je bil do tlačanov trd in brezobziren. Da, celo lastnega sina je Herman II. neusmiljeno zadrževal v ječi zaradi lepe Veronike Deseniške, ki je razvnela sinovo srce, dokler ni uboge žrtve pokončal. Končno je bilo ljubemu Bogu dovolj in je rekel: »Danes grofje Celjski in – nikoli več!« Zadnjemu moškemu potomcu je namreč neki ljubosumni madžarski plemič s sekiro razklal lobanjo. To znamenje človeške minljivosti in ostale lobanje mogočnega celjskega rodu je bilo mogoče videti v minoritski (Marijini) cerkvi v Celju. O nekdanji moči grofov pričajo samo še mogočne razvaline. Zatirani rod iz nižin pa danes prihaja v gostilnico, da se veseli življenja, ki so mu ga nekdaj
Gamelin_izvedba.indd 220
22/11/2016 09:29
grenili fevdalci. Včasih zaigrajo med nemimi zidovi katero od dramskih del, ki obravnavajo zanimivo zgodovino grajskih prebivalcev. Ob koncu predstav si gledalci oddahnejo: »Hvala Bogu, da živimo v boljših časih!« »Boljših?! Le kdo bi mogel to reči. Prihodnost nam je prikrita.« Zelo zamišljena je Dita stopala ob prijateljici po strmini navzdol. Kamorkoli je prišla, povsod je slišala o mogočnih fevdalnih družinah, toda žal so vsi ti ljudje zgradili svoje bogastvo na izkoriščanju preprostega delovnega ljudstva, na tlaki, desetini, davkih in omejevanju osebnih pravic. Beda in lakota na eni strani, na drugi veselo, lahkotno življenje in zabave. Lovske družbe so le prevečkrat prešerno pognale konje preko zorečih žitnih polj, kjer je vendar rasel kruh tudi za gospodo! Najhuje pa je Dito bolela pravica do prve noči, po kateri so fevdalci sramotno posegli v najosnovnejše človeške pravice in jih poteptali. Menili so, da bodo s tem poplemenitili preprosto kri ter si vzgojili vdano služinčad – iz lastne krvi! Diti se je odprl smisel zgodovine in razumela je, zakaj je tolikokrat prišlo do krvavih uporov. Ljudstva se pač ne pustijo posiljevati, temveč se naravno borijo za pravico do lastnega načina življenja. Vse se mora razvijati po zakonih, ki ležijo v stvareh samih, to pa potrebuje čas. Gorje tistemu, ki bi z nasilno roko posegal v življenje! Vse to je rojilo Diti po glavi, ko je že ležala v postelji. Kar se tiče velike pisateljice in raziskovalke, je prav tako bila zavzeta za pravičnost in zato vselej na strani tistih, ki so bili zatirani. V naslednjih dneh je imela Dita še dovolj priložnosti, da se prepriča o tem. Izvedela je, da hišna varuhinja z metlo ne plačuje nobene najemnine in da ima tudi Signorina zastonj stanovanje. Obe za usluge pri vzdrževanju hiše in reda v njej. Poleg njiju je v hiši stanoval še vedno pijani krojač s svojo nesrečno ženo, Poljakinjo po rodu. Ta je likala perilo za vse stanovalce in s tem plačala streho nad glavo, njen ljubi možiček je itak vsak novčič pognal po grlu. Kadar pa je vinski bratec hote ali nehote utrujen legel na cvetlične grede Alminega vrta, ji je bilo dovolj potrpljenja. Kot dih je smuknila na vrt, pograbila polno škropilnico vode ter začela zalivati cvetko, ki je seveda hitro dvignila kalni pogled ter v vinski domišljiji menila, da je Alma v svoji beli obleki angel, ki je pijano cvetko prišel sodit na onem svetu. Ko je prihitela še čevljarjeva žena, je komaj pomirila napol prebujenega možička, da bo še živel, seveda če ji obljubi, da ne bo več pil. S to obljubo je možak krotko kot ovčka ob ženini roki odjadral do postelje. V hiši je stanoval tudi dvainosemdesetletni pevec, ki je znova in znova s svojim krepkim, kar mladostnim glasom vsej hiši poskrbel za glasbene užitke. Stanarine tudi ta ni plačeval. Almi se je smilil zaradi starosti, pa mu je črtala vsako obveznost. »To je pravi dom za socialno varstvo!« se je čudila Dita Almini velikodušnosti. Alma je krotko odgovorila:
Gamelin_izvedba.indd 221
~ 221 ~
22/11/2016 09:29
~ 222 ~
»Naj imajo! Predobro vem, kaj se pravi biti brez strehe in kruha.« Jedli sta silno skromno, toda okusno. Alma se je opravičevale: »Kuham bolj revno, saj ne bi mogla prenesti razkošja, dokler vem, da je na tisoče in tisoče ust, ki sami nimajo ničesar.« V resnici se je vsak dan pred vrata postavila čudna vrsta sestradanih ljudi, ki so dobili svoj obrok. Alma je za vsakega poznala njegovo žalostno življenjsko zgodbo. Pristavila je pa: »Nima vsak moči, da bi se postavil usodi po robu in ji bil kos.« Vsak dan sta Alma in Dita obiskali kakšen del zanimive in lepe celjske okolice. Večkrat sta odšli precej visoko v hribe, med revne bajte, kjer je beda gledala iz vseh kotov. Alma je poznala vse družine. Ganljivo je bilo, da so ljudje še od revščine ponujali, kar so sploh imeli. Dita je dobivala silen vtis o tukajšnji gostoljubnosti! Alma je prinašala darila, ki so vsakemu nekaj pomenila: ženicam zavitek kave, otrokom svinčnik, zvezek ali bonbončke, moškim zavitek cigaret. Prikrito je komu stisnila tudi denar v roko ter pojasnila: »Zadnji čas so postali uredniki nekoliko radodarnejši, pa ne smem vsega zadržati zase.« Najlepši pa so bili večeri, ob katerih je svetovna popotnica pripovedovala o svojih potovanjih. Duhovito, zgovorno, slikovito, zanimivo ji je tekla beseda, da bi jo poslušal kar naprej. Pri vsem pa so njene slike vsebovale krepka življenjska jedra, ob katerih se je bilo nujno zamisliti. Na mizi je dišal liter domačega dalmatinca, ki je Diti prav prijal. Najraje bi poslušala vso noč, toda ob desetih je zazvenelo povelje: »Spat!« in treba je bilo ubogati. Konec je bilo, vsaj za nekaj ur, lepih pesmi, deklamiranih in zapetih, ki jih je Alma odkrila svoji gostji iz najrazličnejših rodov, da si je lahko o njih in njihovi ljudski duši ustvarila bolj živo sliko. Alma je vsako jutro zgodaj vstala in za nekaj časa izginila. Pozneje je Dita izvedela, da hodi vsak dan k maši v bližnjo Marijino cerkev. Potem je odšla na trg in nakupila potrebno. Pogosto je privedla s sabo tudi kako revno ženico, ki je vsa prezebla in lačna prišla kdo ve od kod, da ji je ponudila toplo kavo in kruh, če ne še kaj drugega. Dita še pri nikomer ni videla tolikega čuta za stisko kot pri Almi Karlin. Jasno, da so mnogo dobrega storili tudi v župnišču na Mecklenburškem, toda imeli so mnogo boljše gmotne pogoje za to. Enako je bilo z grofico Hallwyl: na svoje stroške je izšolala več umetnikov, toda njeno imetje je bilo zares grofovsko, medtem ko je Alma dajala od svojih težko prigaranih honorarjev za pisanje in poučevanje jezikov. Najlepše pa je bilo, da je Alma svojo pomoč delila tiho in nevsiljivo in z velikim vživetjem v dušo tistega, ki mu je stopila ob stran. Dita se je vedno bolj sramovala: le kaj je že dobrega storila sama? Da je za stonj ozdravila tega ali onega bolnika? V glavnem je stremela samo po diplomah. Seveda bi s tem tudi lahko pomagala ljudem, ampak po daljši, posredni poti.
Gamelin_izvedba.indd 222
22/11/2016 09:29
Pomislila je na nemogoče razkošje na Švedskem, na pojedine in popivanja in zabave. Tu pa so hodili delavci iz več ur oddaljenih hribov vsak dan na delo v tovarne, prejemali silno nizke plače, živeli ob suhem črnem kruhu, se pozno popoldne vračali na skromne domove, ki so večinoma imeli po en sam stanovanjski prostor. Čakal jih je pogret ali mrzel fižol in zelje. Le kako je vse relativno! Kar se je Nemcem zdelo revno, bi ti siromaki sprejeli kot pravo meščansko ugodje. Dita tudi ni mogla razumeti, kako se v takih pogojih lahko otroci učijo. V šolo niso hodili dosti bliže kot očetje v tovarne ali rudnike, ob vsakem vremenu, v tankih oblekicah in premočenih čevljih, pri enako skromni hrani. Vendar jih je nemalo doseglo uspehe, ki so daleč zasenčili vsega site meščanske otroke in so se povzpeli do raznih doktoratov. Čudno, čudno! V Diti se je nekaj lomilo. Vso majhno se je čutila pred ljudmi, ki jih je spoznavala. Kakšna zasluga je študirati, če je doma vse kot namazano? Brez skrbi za vsakdanji kruh? Ditin ponos je kopnel. Povrh vsega je še izvedela, kako je stara Avstro-Ogrska odrivala Slovence zaradi njihove narodnosti od vsakega boljšega položaja, od veljave v javnem življenju, celo od udejstvovanja v kulturi. Ni imel izgledov, kdor ni klonil pred potujčevalnim režimom. Alma je leto pred svojim svetovnim popotovanjem odprla jezikovno šolo, ki naj bi z učenjem jezikov zbližala nemški in slovenski mladi rod. Zaman: njena dobra volja se je razbila ob nasprotovanju nemških spletkarjev. Ob raznih prireditvah je morala Alma zapreti naoknice na hiši, da ji nemški zagrizenci, ki so obmetavali okna, ne bi razbili šip. Vse to je bilo Diti popolnoma nova stvar. Nov svet in novi ljudje so stopili pred Dito tudi v sosednji Hrvaški in njeni gosposki prestolnici – Zagrebu. Z velikim zanimanjem je ogledovala pisane izdelke jugoslovanske domače obrti, razne preproge, vezenine, filigransko delo ter usnjene in bakrene izdelke. Kupovala je vsevprek, da bi svojim prinesla čim več spominkov in ljudem ob Baltiku dokazala, kako kvalitetne stvari znajo izdelovati domačini v deželi, kjer naj bi strašili samo volkovi in razbojniki. Vse prehitro je minil čas in že se je morala Dita posloviti od ljubeznive Alme. Čutila pa je, da se bosta z veliko umetnico in pogumno raziskovalko spet videli.
~ 223 ~
V Brunshauptnu so Ditini domači poslušali z odprtimi usti in kar niso mogli zajeti sape od začudenja, ko je Dita odpirala kovčke in prinašala na dan pristne čilime, na roko vezen zlat brokat in pisane vzorce vezenin na platno, slovenske klekljane čipke in razne izrezljane lesene okrasne predmete ter jih polagala poleg pravih turških čibukov, skodelic za črno kavo in mlinčka za kavo ter ukrivljenih orientalskih zlatih copatk. Zajeten koruzni storž je pričal, da je zemlja tam doli bogata in skrbno obdelana. Vse domneve o razbojništvu so izpuhtele. Da bi to potrdila, je Dita povedala še to, da ljudje brez skrbi obesijo hišni ključ na kavelj poleg vrat, kadar odidejo zdoma, ali pa pustijo vrata odprta. »Neverjetno! Fantastično!« so vzklikali.
Gamelin_izvedba.indd 223
22/11/2016 09:29
Dita je živahno pritrdila: »Zares! Vse tam doli je fantastično! Prav rada bi tam živela. Okolje in ljudje in rastlinje in živalstvo – pravi naravni park. Nobenih predpisov – to moraš, tega ne smeš: svobodno lahko greš svojo pot. Povsod te gostoljubno sprejmejo. Škoda, da mi ne poznamo vsaj malo te prisrčnosti!«
~ 224 ~
Gamelin_izvedba.indd 224
22/11/2016 09:29
Thea Schreiber Gamelin (r. 1906, Brunshaupten, Nemčija, u.1988, Celje), slikarka, ki je v drugi polovici dvajsetih let 20. stoletja študirala v Stockholmu, je v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja navezala tesne prijateljske vezi z Almo M. Karlin in se leta 1934 za stalno preselila k njej v Celje, tu je tudi umrla. V Ljubljani je študirala teologijo in prestopila iz protestantske vere v katoliško ter postala članica Tretjega reda sv. Frančiška. Leta 1969 je začela pisati romansirano avtobiografijo, v kateri opisuje tudi skupno življenje s svetovno popotnico in pisateljico. Zdenka Serajnik (r. 1911, Prihova pri Oplotnici, u. 2003, Slovenske Konjice), profesorica slovenskega in nemškega jezika, katoliška pesnica, učiteljica v Slovenskih Konjicah, članica Tretjega reda sv. Frančiška in ena prvih prevajalk Alme M. Karlin v slovenščino. Njen življenjski moto je bil: Vse življenje si globo ko in resnično želim biti čisto neznan kartuzijan. Iz nemščine je v 70. letih 20. stoletja prevedla tudi rokopis Thee Schreiber Gamelin Dvoje življenj – en cilj. Marijan Pušavec se je zadnjih petnajst let kot knjižničar domoznanec v Osrednji knjižnici Celje ukvarjal z Almo M. Karlin. Za Celjsko Mohorjevo družbo je leta 2006 pripravil nov prevod Alminega najbolj znanega dela Samot no potovanje. Leta 2009 je v sodelovanju s celjsko knjižnico pripravil Almino virtualno domovanje na svetovnem spletu. V NUK-u je v Almini zapuščini odkril njeno avtobiografijo in jo pripravil za izdajo v slovenskem jeziku (Sama, 2010). V sodelovanju s plesno-gledališko skupino ArtBarkInternational je leta 2015 pripravil plesno predstavo Alma. Sama, ki so jo odplesali v Cankarjevem domu. Jeseni 2015 je pod njegovim scenarijem izšel Almin življenjepis v stripu Alma M. Karlin, svetovljanka iz province, za katerega je moči združil z risarjem Jakobom Klemenčičem.
Gamelin_izvedba.indd 351
22/11/2016 09:24
9 789612 783013
25 €
Dvoje življenj – en cilj
ežnji iz s o v i g l o po d ten ta 1934 unshaup le r B a t s a u c e g t Av mes ežno ji z obs mškega vernone železniški posta , po oblei ska na celjsk topi mlada žen a je ka. Star izs n o a g lj a v lj o t t r e n. p šanju sv hreiber Gameli a n b o n ki i ea Sc rlin, e ji je Th e M. Ka a . m i m l , t A le 8 lo 2 bi let na pova a ž e tri Prišla je sno prijateljujet zdaj še ne te č, a s katero že četrti tala več kot u lj e C v – os Thea je net ostala a r k o t i sta bili t o r b m s a d e n , ve l mi stern tja. Do A eleschwe pol stole i, rek li sta si Se ljiv o duši). ra z d r u ž (sestri p romansirana av , lj i d c e en ripov vljenj – lin, je p h ob e m a Dvoje ži G . fija T. S menjani tobiogra cih, načrtno za k je av to o o r r t t o o h h e e o dv raeh dv den od t a. Melod e d ; o u v j v t o s v j h ro angleški rjetni usodi dve i g u r d rica, neve ejša zgodba o i postane otipljiv . a n č i t a m ud aM vernih lj opi Alm globoko jša, ko vanjo vst skega časa ne elj in resnič jo pa tudi del c n po njej. zn njo i Karlin, jne, med o v e g u r spred d
Thea Schreiber Gamelin
j l i c n e – j en j l v i ž e j o v D
Thea Schreiber Gamelin
Dvoje življenj – en cilj