Knjige s področja logoterapije pri Celjski Mohorjevi družbi:
Viktor E. Frankl Kljub vsemu reči življenju DA 1992, 1993, 2013, 2015 Viktor E. Frankl Zdravnik in duša 1994, 2015 Viktor E. Frankl Volja do smisla 1994, 2014
Prof. dr. Tomo Virk (iz recenzije)
Viktor E. Frankl, Anton Trstenjak, Jože Ramovš Gora in človek 1993
Dr. Kristovič se v navezavi na V. Frankla še enkrat loti razmisleka o problemu trpljenja. Pridružuje se intuiciji obravnavanih genijev, da je trpljenje pozitivna razsežnost človekovega življenja, saj je prav v njem človek »najbolj edinstven, subjektiven, nenadomestljiv in sam«, da pa se je v izognitev tragediji (samomor, »radikalno podpodje«) vendarle treba dvigniti nad trpljenje, najti njegov imanentni smisel, pri čemer nam pomaga, kot temu pravi V. Frankl, »kljubovalnost duha«. /…/ Knjiga ponuja dober tematski uvod v življenje in delo obeh ustvarjalcev. Avtor prepričljivo in nazorno odgovori na vprašanja, zastavljena v uvodu, z nekaterimi mislimi /…/ pa spodbuja k dialogu in razmisleku o tej skrivnosti, ki ji pravimo trpljenje in ki nas vse na poseben način zadeva.
Elisabeth Lukas Družina in smisel 1993 Elisabeth Lukas Smiselnice 1994 Elisabeth Lukas Podobe smisla 1995 Elisabeth Lukas Tudi tvoje trpljenje ima smisel 2001 Elisabeth Lukas Vse se uglasi in izpolni 2002
Jože Ramovš Sto domačih zdravil za dušo in telo 2 1994 Sebastjan Kristovič Reševanje krize smisla sodobnega človeka 2014
25 € 9 789612 782498
Jože Ramovš Sto domačih zdravil za dušo in telo 1 1990
Dr. Urška Zabukovec (iz recenzije)
Sebastjan Kristovič
MED SMISLOM IN NESMISLOM TRPLJENJA
Rudar duše
Dr. Sebastjan Kristovič, rojen na Ptuju, je na interdisciplinarnem študijskem programu doktoriral s področja logoterapije. Je dekan AMEU-Institutum Studiorum Humanitatis, Fakultete za podiplomski humanistični študij, in direktor Mednarodnega inštituta za psihoterapijo in uporabno psihologijo ter profesor na različnih študijskih programih.
Rudar razuma
Sedem mesecev je preživel v Italiji (Torino), kjer je prostovoljno delal na onkološkem oddelku z bolniki v zadnjem stadiju bolezni. Obštudijska strast in dejavnost dr. Kristoviča je bil šport, v katerem je bil tudi precej uspešen – kategoriziran je bil kot vrhunski športnik borilnih veščin (kickbox) in član slovenske reprezentance z dosežki na svetovni ravni.
DOSTOJEVSKI IN NIETZSCHE
Fotografija na naslovnici: Shutterstock
Knjiga dr. Sebastjana Kristoviča Med smislom in nesmislom trpljenja: Dostojevski in Nietzsche se loteva pretresa dela dveh velikih ustvarjalcev in mislecev, ki sta tako na Slovenskem kot na tujem že bila deležna pozornosti glede svojega medsebojnega odnosa. A kolikor mi je znano, se nobena od teh razprav ne osredotoča na temo, ki ji v svoji študiji sledi dr. Kristovič. Gre namreč za tematiko trpljenja kot temeljnega vidika človekovega bistva, ki je neločljivo povezano z drugim takim temeljnim vidikom: ljubeznijo.
Sebastjan Kristovič MED SMISLOM IN NESMISLOM TRPLJENJA
Viktor E. Frankl Psiholog v taborišču smrti 1983
Dr. Kristovič deluje v izobraževanju, kurativi in preventivi v obliki predavanj, seminarjev in svetovanja. Že več let po vsej Sloveniji predava za različne ciljne skupine s področja vzgoje – za profesorje, učitelje, vzgojitelje, starše – ter vodi predavanja in seminarje za različne delovne kolektive s področij duševnega zdravja, odnosov in transparentne komunikacije. Deluje tudi na področju psihosocialnega svetovanja posameznikom in družinam (duševne stiske, vzgojne težave in težave pri odraščanju, partnerskih odnosih, vedenjskih težavah, soočanju z izgubo, s krivdo …).
Sebastjan Kristovič MED SMISLOM IN NESMISLOM TRPLJENJA
Strokovna recenzenta: prof. dr. Tomo Virk dr. Urška Zabukovec
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 1Dostoevskij F.M. 821.161.1.09Dostoevskij F.M. 1Nietzsche F. 2-185.2:124.2 KRISTOVIČ, Sebastjan Med smislom in nesmislom trpljenja : Dostojevski in Nietzsche / Sebastjan Kristovič. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba ; Maribor : Alma mater Europaea, 2016 ISBN 978-961-278-249-8 (Celjska Mohorjeva družba) ISBN 978-961-6966-11-5 (Alma mater Europaea) 283240448
dr. Sebastjan Kristovič
MED SMISLOM IN NESMISLOM TRPLJENJA Dostojevski in Nietzsche
S hvaležnostjo, nenadomestljivim staršem
Vsebina Uvod • 7 1 Fjodor Mihajlovič Dostojevski • 11 1. 1 Uvod • 12 1. 2 Življenje Dostojevskega do kátorge ‒ prelomnica • 14 1. 3 Nedolžen, obsojen na smrt • 17 1. 4 V očeh svoje žene Ane Grigorjevne • 22 1. 5 Zunaj Rusije • 31 1. 6 Fjodor Mihajlovič osebno • 33 1. 6. 1 Ljubitelj umetnosti • 35 1. 6. 2 Dostojevski in vprašanje vere • 36 1. 6. 3 Morala pri Dostojevskem • 37 1. 7 Trpljenje v delih Dostojevskega • 39 1. 7. 1 Dnevnik pisatelja • 41 1. 7. 2 Rodion Raskolnikov • 45 1. 7. 3 Knez Lev Nikolajevič Miškin • 48 1. 7. 4 Zapiski iz podpodja ‒ podpodni človek • 53 1. 7. 5 Krotko dekle • 56 1. 7. 6 Zapiski iz Mrtvega doma • 56 1. 7. 7 Sanje smešnega človeka • 57 1. 7. 8 Ponižani in razžaljeni • 59 1. 7. 9 Ipolit in Kirilov • 61 1. 7. 10 Dmitrij Fjodorovič Karamazov • 66 1. 7. 11 Ivan Fjodorovič Karamazov • 68 1. 8 Dodatek: Polifono ustvarjanje • 71 1. 8. 1 Polifoni roman • 72 1. 8. 2 Biti pomeni dialoško komunicirati • 74 1. 8. 3 Ideja • 75
2 Friedrich Nietzsche • 79 2. 1 Uvod • 80 2. 2 Zakaj Nietzsche • 81 2. 3 Kratek življenjepis • 82 2. 4 Nietzschejevi nazori • 85 2. 4. 1 Apolon, Dioniz in nihilizem • 85 2. 4. 2 Volja do moči in čredništvo • 86 2. 4. 3 Nadčlovek • 87 2. 4. 4 Smrt boga in večno vračanje • 87 2. 5 Nietzschejevo trpljenje • 89 2. 6 Trpljenje in genialnost • 91 2. 7 Trpeči Nietzsche • 93 2. 8 Boj proti samemu sebi • 95 2. 9 Svoboda in trpljenje • 98 2. 10 Nietzschejev bog trpljenja • 101 2. 11 Radikalna podpodnost • 110 3 Človek ‒ trpeče bitje • 125 3. 1 Experimentum crucis • 126 3. 2 Smisel trpljenja • 128 Zaključek • 133 Seznam referenc • 137
Uvod
Veliko sem govoril o trpljenju. Govoril sem celo z navdušenjem. Sedaj ne bom rekel ničesar več. Recite mojim duhovnikom, naj za božjo voljo pred trpljenjem molčijo. Kardinal Veuillot na smrtni postelji
MED SMISLOM IN NESMISLOM TRPLJENJA
H
omo patiens. Človek je trpeče bitje, bitje, ki trpi. V samem bistvu ga zaznamuje prav trpljenje. Že s tem, da je, ko obstaja, trpi. Trpi že v samem trenutku prihoda na svet. Rojstvo je prvi močnejši trenutek izkustva trpljenja, ko iz sveta topline in varnosti pride v »drug« svet, svet tujosti in hladnosti. Še več, v trenutku rojstva ne trpi samo on sam, ampak že nekdo drug trpi zanj. Tudi drugi mejni trenutek človekovega življenja ‒ smrt ‒ se kaže v obzorju trpljenja ali celo zla. Pritrditi trpljenju pomeni pritrditi resnici. Zato vsak filozofski sistem, vsaka religija, ki želi trpljenje odstraniti iz svojega »sistema«, izgleda plehka, neresnična in neživljenjska. Trpljenje je dejstvo človekovega življenja in ga je potrebno kot takega sprejeti in se z njim soočiti. V trpljenju človek doživlja svojo majhnost, krhkost, odvisnost, minljivost, tj. resničnost v globljem smislu. S seboj se srečuje na drug način, trpljenje ga vodi v nov način bivanja, v nov odnos do samega sebe, do sveta in do bližnjega. Trpljenje postavlja nove pogoje bivanja in razmišljanja. V trpljenju ima filozofija drugačne temelje in je drugačna kot filozofija, ki se rojeva na plodnih in vlažnih tleh, na katera padajo topli sončni žarki. Iz tega sveta prihajajo drugačni filozofi, z drugačnimi idejami in miselnimi »sistemi«. Verjetno jih je prav zaradi tega tako težko razumeti in sprejeti. Med »sedeti v udobnem naslonjaču« in »viseti nad grozljivim prepadom« je precejšnja razlika. V tem delu nas bo zanimalo predvsem slednje. Pred sabo bomo imeli trpečega človeka, ki nima ničesar, na kar bi se oprl, takšnega »Pascala«, kakršnega opisuje Lev Šestov v svoji knjigi Med razumom in razodetjem: »Tako ne gre dvomiti o tem, da Pascalu niti en dan v življenju ni minil brez mučnih bolečin in da ni skoraj nikoli spal (enako Nietzsche), ne gre dvomiti niti o tem, da je v nasprotju z drugimi namesto trdnih tal pod nogami čutil, da stoji nad prepadom, da se nima na kaj opreti in da bo, če se prepusti ´naravni´ težnosti, omahnil v brezdanjo globino. O tem, in samo o tem nam govorijo vse njegove ´misli´. /…/ Njegova ´resničnost´ ni niti malo podobna resničnosti vseh drugih ljudi. Vsi drugi se navadno počutijo dobro, z mučno bolečino in nemirom se srečujejo poredkoma, možnosti neutemeljenih strahov pa sploh ne dopuščajo. Vsi drugi so zmeraj imeli pod nogami trdna tla, o breznih vedo bodisi iz pripovedovanj bodisi 8
UVOD
iz svoje lastne izkušnje, ki pa je bila zelo kratka in se zato ni ohranila v spominu« (Šestov 2001, 42‒43).
Zakaj Dostojevski in Nietzsche? Dostojevski in Nietzsche sta nedvomno iz tega »drugega« sveta ‒ sveta, v katerem vladajo »drugačni« zakoni, zakoni trpljenja, temin, breztežnosti. Lahko rečemo, da sta Dostojevski in Nietzsche nekakšna predstavnika tega drugega sveta. Nietzsche verjetno nikoli ni prišel iz tega sveta, Dostojevski pa le v določenih trenutkih. Po Kierkegaardu je trpljenje stanje, ki traja vse do smrti. Kot je zapisal tudi sam, je bilo trpljenje njegov največji učitelj. To so še posebej poudarjali Jaspers (v svojem predavanju) (Jaspers 1999, 67) in Collete ter Thulstrup (na drugi okrogli mizi drugega mednarodnega kolokvija ob stopetdeseti obletnici Kierkegaardovega rojstva v organizaciji Unesca) (Collete in Thulstrup 1999, 228 in 234). Vse to skoraj identično velja tudi za oba naša »junaka«. Oba je globoko zaznamovalo trpljenje, tako na bivanjski, osebni ravni kot na ustvarjalni. S trpljenjem je neizbrisno zaznamovano njuno delo in življenje. Ob tem si predvsem želimo odgovoriti na naslednja vprašanja: Kakšno vlogo (pomen, smisel) je imelo trpljenje pri obeh avtorjih v njunem življenju (tj. bivanjska razsežnost) in kako pri delu in ustvarjanju? Kateri bolje odgovarja na vprašanje trpljenja? Zanimal nas bo vpliv trpljenja na človeka ‒ zlasti na duhovno in duševno razsežnost. Kaj to pomeni na kvalitativni ravni bivanja (smisel, (ne)rodovitnost, drugačen način »biti« …)? Ali ima sploh smisel govoriti o trpljenju? V čem je aktualnost ‒ ali gre za temeljno človekovo vprašanje ali postransko? Osnovni namen tega dela je osvetliti te skrivnostne razsežnosti skozi prizmo obeh avtorjev. Trpljenje se pri obeh zrcali na različne načine, obenem pa so vidne tudi mnoge skupne stične točke ter medsebojno prepletanje in določene skupne posledice. Skušali bomo osvetliti pomen in smisel trpljenja obeh »velikanov«. Ob tem pa seveda tudi človeško trpljenje nasploh. Velik vpliv, ki sta ga imela avtorja na področju filozofije, teologije, psihologije in literature ter obdelovanje ene izmed temeljnih človekovih razsežnosti, daje delu še večjo aktualnost. Naj spregovorita avtorja sama, bralec pa je povabljen, da zavzame držo odprtosti in se pusti nagovoriti resnici ter se ji upa tudi sam razkriti. 9
Rudar duše
1 Fjodor Mihajlovič Dostojevski
»Rusija je malo manj kot kontinent, a mnogo več kot država. Preraznolika in preveč posebna je, da bi jo bilo mogoče doumeti samo s pametjo ali le s čustvi. Njenih prostranstev in globin se ne da tematizirati zgolj v jeziku: neogibno so potrebne tudi barve in glasovi« (Figes 2008, 575). Analogno velja za F. M. Dostojevskega. Preširok in preglobok je, da bi se ga dalo postaviti v kakršnekoli okvirje.
1. 1 Uvod
K
ot je Igor Grdina slikovito opisal Rusijo in s tem hotel reči, da je vsak poskus uokvirjanja tega razsežnega, raznolikega bogastva Sízifovo delo, bi podobno lahko dejali za popolno razumevanje in dokončno dojemanje Dostojevskega, kar bi ves čas imeli pred očmi. Tudi mi bi potrebovali »barve in glasove«. Vedno znova bi jih presegal in vedno kje štrlel ven. Ne samo Sízifovo, ampak tudi intelektualno ter duhovno nepošteno bi bilo vsako delo v tej smeri. Kot je vsaka oseba najprej skrivnost, ki kliče k spoštovanju, bo tudi Dostojevski v tem delu imel najprej vlogo, ki predpostavlja spoštovanje, skrivnost in nezapopadnost. Bolj se bomo zato spraševali, razmišljali in stvari nakazovali ter odkrivali, kot jih razlagali »de facto«. Ob Dostojevskem skoraj ne moremo mimo drugega ruskega velikana, ki nam ponekod pomaga tudi bolje razumeti njegova dela, Leva Nikolajeviča Tolstoja. Njuni nazori so mnogokrat zelo različni, ponekod celo diametralno nasprotni, predvsem glede vere in vprašanja Boga ter ostalih posledic, ki iz tega sledijo. Obstaja pa pomemben razloček, ki ga je slikovito opisal Henri Troyat: »Prepad je ločil velikana, katerih eden je živel življenje mučenika, drugi pa je skušal doseči mirno modrost prerokov« (1967, 91). Gre za to, da je Dostojevskega v temelju zaznamovalo trpljenje. Lahko bi celo dejali, da je trpljenje konstitutivni element njegovega življenja, ki je neizbrisno zaznamovalo tako njegovo življenje kot njegovo delo. Redkokdo je tako globoko razumel človeško dušo in njeno trpljenje kot prav Dostojevski. Prav zato deluje vedno tako avtentično, sveže in resnično. Zaradi razkrivanja človekove duše, notranjih bojev in večnega iskanja odgovorov na temeljna človekova vprašanja. O tem se je lepo izrazil kardinal Franz König: »Liki Dostojevskega so duhovno in telesno tako resnični, da se pogosto, ne da bi hotel, opiram nanje. Dela Dostojevskega so temeljna. Na tisoč načinov se ponavlja notranji boj človeka, ki ga vse življenje zasleduje problem o obstoju Boga« (König 1985, 195). L. N. Tolstoj je sam na koncu (po smrti Dostojevkega) v pogovoru z vdovo Ano Grigorjevno izrekel skoraj neverjetne besede: »Vseskozi obžalujem, da se nisem nikoli srečal z vašim možem. /…/ Dostojevski je bil zame drag človek, morda edini, ki sem ga hotel marsikaj vprašati in ki bi mi na marsikaj 12
FJODOR MIHAJLOVIČ DOSTOJEVSKI
lahko tudi odgovoril. /…/ Dostojevski je bil zame vedno človek, v katerem je bilo veliko pravega krščanskega občutja« (Dostojevska 2007, 280‒281). Potemtakem ga nedvomno tudi mi lahko marsikaj vprašamo in poskusimo prisluhniti njegovemu odgovoru, tako v besedi kot v dejanju. Predvsem zaradi globokega uvida v trpečo dušo, zaradi njegovega izrednega poznavanja človeka in njegovih globin ter razsežnosti bi Dostojevski z latincem Terencijem lahko dejal: »Homo sum: humani nihil a me alienum puto.«1 Glavni mejnik življenja Dostojevskega ter njegovega ustvarjanja je kátorga, zato se prvi dve poglavji zvrstita okrog te prelomnice, ki za vedno spremeni življenje ruskega pisatelja. V tretjem poglavju bomo poskusili razumevati Dostojevskega tako, kot ga je videla in doživljala njegova žena Ana Grigorjevna, ki je nedvomno med najbolj avtentičnimi »razlagalci« svojega moža. To poglavje je še posebej pomembno, saj je za pravilno razumevanje njegovega dela skorajda nujno tudi dobro poznavanje Dostojevskega kot osebnosti. Prispevek k razumevanju njegove osebnosti je gotovo tudi čas, ki ga je preživel zunaj Rusije (četrto poglavje). Ta ga je prav tako neizbrisno zaznamoval ter ima v njegovih delih še posebno odslikavo. V petem poglavju bomo skušali spoznavati »notranjost« Dostojevskega skozi njegova osebna pisma, ki imajo v tem okvirju prav tako posebno težo. Osebna pisma so namreč iz vidika avtentičnosti nezamenljiva in dajejo največjo kredibilnost pravilnemu razumevanju Dostojevskega. V zadnjem poglavju bomo obravnavali temeljne junake iz opusa Dostojevskega, skozi katere bomo spoznavali in preko katerih se bomo približevali raznovrstnim »načinom« trpljenja. Ob obravnavanju zastavljene tematike imamo ves čas pred očmi, da je trpljenje skrivnost, ki se je ne da dokončno razumeti in razložiti. Vendar je prav, da se pri obravnavanju (analiza in sinteza) česar koli že poskušamo le-temu čimbolj avtentično približati, kar v našem primeru pomeni boljše razumevanje in razlago trpljenja, predvsem v samih delih Dostojevskega. Najpomembnejše vidike, ki so tudi bistveni za našo obravnavo, bomo predstavili v dodatku k šestim poglavjem, ki temelji na študiji M. M. Bahtina. 1 Človek sem: nič človeškega mi ni tuje.
13
1. 2 Življenje Dostojevskega do kátorge ‒ prelomnica
V
tem poglavju bomo spoznali začetke življenja ruskega misleca in prve zametke njegove genialnosti. Celotnega življenjepisa zaradi prostorske omejenosti ni mogoče predstaviti; tako si bomo približali le bistvene dogodke, ki so potrebni za obravnavo naše tematike. Pobliže bomo pogledali, kdo Dostojevski sploh je, iz kakšnih korenin izvira in v kakšnih okoliščinah je odraščal.
»Človek je skrivnost. Njo je potrebno razreševati in če jo boš razreševal vse življenje, nikoli ne reci, da si zapravljal svoj čas. Ukvarjam se s to skrivnostjo, ker hočem biti človek« (Dostojevski 1982a, 9). To je zapisal v zadnji vrstici pisma osemnajstletni Fjodor Mihajlovič svojemu bratu Mihailu. In prav v tej vzvišeni človekovi dejavnosti je bil Dostojevski nedvomno umetnik, umetnik tudi v dobesednem pomenu, kot ga je realistično označil Janko Lavrin: »Če vidimo eno izmed bistvenih nalog umetnosti v tem, da razširja in poglablja naše dojemanje resničnosti, človeka in življenja, potem lahko Dostojevskega kot umetnika brez obotavljanja postavimo ob Shakespeara. Težko bomo našli še kakega umetnika, ki bi ga bilo tako silovito kot Dostojevskega gnalo odkrivati skrivnosti človekove zavesti z vso njeno tesnobo, njenimi dramatičnimi spori in protislovji« (Lavrin 1968, 5).
In prav v tem je srčika neprekinjene aktualnosti Dostojevskega. Težko bi našli ustvarjalca, ki bi mu ga pod tem vidikom lahko postavili ob bok. Že sam začetek življenja tega plodovitega pisca je bil frustrirajoč. Kot drugi izmed sedmero otrok se je rodil 30. oktobra 1821 v Marijanski bolnišnici za uboge, kjer je služboval njegov oče. Mama je izhajala iz konservativne trgovske družine. Bila je krotka, pobožna in mila žena. Oče je doktoriral iz medicine in imel pust, ozkosrčni, strog, nepopustljiv značaj, pred katerim so vsi trepetali. Že v mladosti je, verjetno zaradi spora z 14