Adam Makos, Larry Alexander, VIŠJI KLIC

»Pogosto slišimo, da je vojna pekel – in res je. Ta zgodba pa razkriva, da zmore človeški duh zasijati tudi v najtem­ nejših urah. Višji klic odpira oči.« Polk. Charles McGee »Višji klic bo za zmeraj spremenil vaš pogled na drugo Eric Blehm svetovno vojno.«

»Močno, nepozabno branje.«

Chuck Tatum

sredi razklanega neba druge svetovne vojne

25 €

Prevedel Martin Petrovčič

fotografije na ovitku: shutterstock

»Iz grozot najbolj divjaške vojne v zgodovini vznika ču­ dovita zgodba o bratstvu med sovražnikoma. Veličastno Joe Galloway in več kot vredno branja.«

Višji klic

Marcus Brotherton

larry alexander

knjižnih uspešnic in dela kot novinar in kolumnist dnevnika Intelligencer Journal v Lancastru v Pensilvaniji. Za odličnost v novinarstvu je prejel številne nagrade.

»Knjiga, ki te zgrabi kot film.«

resnična zgodba o boju in viteštvu

adam makos

Larry Alexander je avtor več

larry alexander

9 789612 783419

in urednik vojaške revije Valor. V petnajstih letih je intervjuval številne veterane druge svetovne vojne, korejske, vietnamske in današnjih vojn. Letel je z bombnikom B-17, z lovcem T-38 in bil eden redkih novinarjev, ki so imeli čast pregledati Air Force One z njegovimi piloti. Ob raziskovanju opisane zgodbe se je srečal z več predsedniki, princem Charlesom in z ameriškimi enotami obiskal demilitarizirano območje v Koreji.

Leta 2008 se je odpravil v Irak ter spremljal 101. padalsko divizijo in posebne enote ameriške vojske. Več Makosovih opisov teh in drugih potovanj je objavljenih na spletnih straneh www.valorstudios.com.

Višji klic

adam makos

ADAM MAKOS je novinar, zgodovinar

Pet dni pred božičem leta 1943 se je hudo poškodovan ameriški bombnik trudoma skušal obdržati v zraku nad vojno Nemčijo. Upravljal ga je enaindvajsetletni pilot. Polovica članov njegove posadke je bilo ranjenih ali mrtvih.

Vračali so se s prvega bojnega poleta. Nenadoma se je bombniku za rep približal lesketajoč se temen obris: nemški lovec messerschmitt.

Nemški pilot je bil as, zmožen uničiti ameriški bombnik s pritiskom sprožilca. Kar je sledilo, presega najbujnejšo domišljijo in bo nekoč postalo znano kot "najbolj neverjetno srečanje med sovražnikoma v drugi svetovni vojni".

To je resnična zgodba o dveh pilotih, katerih življenji sta tistega dne trčili v zraku: o Američanu, drugem poročniku Charlieju Brownu, prej kmečkem fantu iz Zahodne Virginije, ki je postal poveljnik B-17, in o Nemcu, drugem poročniku Franzu Stiglerju, prej potniškem pilotu z Bavarskega, ki se ni želel bojevati v drugi svetovni vojni.

Višji klic spremlja Charliejevo in Franzovo strašno poslanstvo. Nazadnje bosta čez zaledenelo nebo zrla drug v drugega. Ameriško 8. zračno poveljstvo bo dogodke med njima pozneje označilo kot "strogo zaupne". Franz bo moral o svojem dejanju molčati, saj bi ga sicer čakal strelski vod.

Srečanje je Charlieja in Franza preganjalo dobra štiri desetletja, dokler nista kot stara moža poiskala drug drugega – za zadnjo nalogo, ki jima je za vedno spremenila življenje.

Adam Makos in Larry Alexander VIÅ JI KLIC

Višji klic

adam makos larry alexander

resnična zgodba o boju in viteštvu sredi razklanega neba druge svetovne vojne

Prevedel Martin Petrovčič

Adam Makos in Larry Alexander VIŠJI KLIC Resnična zgodba o boju in viteštvu sredi razklanega neba druge svetovne vojne Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, SI-3000 Celje www.mohorjeva.org © Celjska Mohorjeva družba, 2017 Vse pravice pridržane Naslov izvirnika: A Higher Call Pravice © 2012 Adam Makos Fotografije: Franz Stigler (zbirka), Charles Brown (zbirka), Jorg Czypionka, Robert Forsyth, Bundesarchiv, ECPAD, Imperial War Museum, National Archives, Texas Women's University, Rensselaer Polytechnic Institute, Valor Studios, Paul Blackford.

Ilustracije: Bryan Makos Vse pravice pridržane.

Izdano v dogovoru z založbo The Berkley Publishing Group, an imprint of Penguin Publishing Group, a division of Penguin Random House LLC. Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 159.923.1 MAKOS, Adam Višji klic : resnična zgodba o boju in viteštvu sredi razklanega neba druge svetovne vojne / Adam Makos in Larry Alexander ; [fotografije Franz Stigler (zbirka) ... [et al.] ; ilustracije Bryan Makos ; prevod Martin Petrovčič]. - Celje : Mohorjeva družba ; Društvo Mohorjeva družba, 2017 Prevod dela: A higher call ISBN 978-961-278-341-9 1. Alexander, Larry 292585472

Na cerkvenem pokopališču v Garmischu v Nemčiji stoji nagrobnik pred zastorom Alp. Na kamen je pritrjena na porcelanastem krogu jedkana fotografija kmečkega dečka, ki objema kravo.

Ubit je bil kot vojak v drugi svetovni vojni.

Ta knjiga je posvečena njemu in vsem mladim možem, ki so se odzvali klicu domovine, čeprav si niso nikoli želeli vojne.

Vsebina Predgovor 9

1. Tujec v svoji deželi 17 2. Slêdi orlom 27 3. Pero v vetru 34 4. Ogenj prosto 53 5. Puščavski zabaviščni park 70 6. Zvezde Afrike 81 7. Vrnitev domov 101 8. Dobrodošla na Olimpu 104 9. Nevidna roka 120 10. Berlinski medved 143

11. Kmečki fant 149

12. »Ta tihi« 157 13. Življenja devetih 169

14. Boksar 191 15. Višji klic 210

16. Tretji pilot 227 17. Ponos 245

18. Drži se me 264 19. Propad 279

20. Leteči sanatorij 300 21. Mi smo vojno letalstvo 319 22. Eskadrilja strokovnjakov 331 23. Zadnji nemški lovski piloti 352

24. Kjer so padle bombe 366

25. Je bilo vredno? 373 Spremna beseda 391 Zahvale 401 Viri 406

Predgovor Dvajsetega decembra 1943 se je sredi druge svetovne vojne, časa bolečine, smrti in žalosti, na nebu nad severno Nemčijo odvilo dejanje miru in plemenitosti. Ameriška bombniška posadka se je v hudo poškodovanem B-17 vlekla domov po bombardiranju Nemčije. Nanje je naletel nemški lovski pilot v lovcu Bf-109. Bili so sovražniki, zapriseženi, da drug drugega sestrelijo z neba. Kar se je tistega dne zgodilo med pilotom lovca in posadko bombnika, pa tudi, kako se je zgodba razpletla desetletja zatem, presega vsako domišljijo. Nekaj, kar se ni zgodilo ne prej in ne pozneje. Nedvomno gre za eno najbolj presenetljivih zgodb v zgodovini vojskovanja.

Občudovanja vredna, kot je, je to zgodba, ki je nisem nikoli želel povedati.

Ko sem odraščal, sem oboževal zgodbe obeh dedkov iz druge svetovne vojne. Eden je bil član posadke B-17, drugi pa marinec.

Skupaj z mojim mlajšim bratom in z mano sta izdelovala modelčke letal, ki sva jih vse do zadnjega uničila. Vodila sta naju na letalske mitinge. Zasejala sta seme zanimanja za tisto njuno črno-belo dobo. Bil sem prevzet. Prebral sem vsako knjigo o 9

drugi svetovni vojni, ki mi je prišla pod roke. Vedel sem, da so bili »generacija vélikih« dobri fantje, vitezi, ki so v svetovni križarski vojni odpravljali zlo. Njihovi sovražniki so bili črni vitezi: Nemci in Japonci. Vsi po vrsti so bili zlobni in onkraj odrešitve. Za zapleteno vojno se je zdelo vse to zelo preprosto.

Nekega deževnega dne pa se je moje življenje malce spremenilo.

Imel sem petnajst let in živel sem v podeželski Pensilvaniji. Z bratom, s sestro in z najboljšim prijateljem smo se dolgočasili, pa smo se odločili, da postanemo novinarji. Tistega dne smo na računalniku mojih staršev začeli ustvarjati časopis, kjer smo pisali o naši najljubši stvari – letalstvu druge svetovne vojne. Izdajo smo natisnili na inkjet tiskalnik. Obsegala je tri strani in zaokrožila med kakim ducatom bralcev.

Leto zatem se je moje življenje zelo spremenilo. Bilo je poletje po mojem prvem letniku srednje šole, ko so moja soseda, moji sošolci in moja učiteljica umrli. Naše mestece Montoursville je zadela strašna tragedija po imenu »TWA let 800«. Šestnajst sošolcev in moja najljubša učiteljica so potovali v Francijo na krovu boeinga 747. Vsi so bili člani šolskega francoskega kluba. Njihovo letalo je eksplodiralo v zraku nedaleč od obale Long Islanda.

Tudi sam bi moral biti med njimi. Sprva sem se prijavil na izlet, a sem bil pred težko izbiro. Mama je ob popoldnevih prodala dovolj izdelkov Pampered Chefa, da nam je prislužila družinski izlet v Disney World. Edina težava je bila, da je bil Disneyev izlet isti teden kot šolska ekskurzija v Francijo.

Izbral sem Disney s svojo družino. Bil sem tam, ko se je na tleh pred našo hotelsko sobo pojavil časopis USA Today in oznanil strmoglavljenje, 230 mrtvih in prvo omembo malega mesta v Pensilvaniji. Ko sem se vrnil domov, je bila telefonska tajnica mojih staršev polna sožalj. V naglici, da bi ugotovili, kdo je šel s francoskim klubom, je nekdo objavil seznam prvotno prijavljenih dijakov na izlet v Francijo. Na njem je bilo tudi moje ime.

10

Pogrebi so bili pretresljivi. Ko se je pouk spet začel, sosede Monike ni bilo na avtobusnem postajališču. Jessica je vedno vstopila na avtobus pred nama, a je ni bilo več. Moja najboljša prijateljica od vseh deklet, Claire, ni več sedela zraven mene v razredu. In gospa Dickey nas ni več poučevala francoščine.

Bila je krasna gospa, precej podobna Pauli Dean, veseli kuharici s Southern TV. Ko smo si izbirali francoska imena, po katerih bi se klicali med urami francoščine, sem si nadel ime »Fabio«. Sploh ni bilo francosko. A bilo je smešno in gospa Dickey mi ga je dovolila obdržati. Take vrste gospa je bila.

Let 800 me je naučil, da je življenje dragoceno. Ker je krhko.

Ne morem reči, da sem se lepega dne zbudil in začel živeti strastno in delati stvari hitreje, da bi na svetu pustil neki pečat.

Nikoli se ne zgodi hipoma. A ko pogledam nazaj, vidim, da se postopoma je zgodilo. Do konca srednje šole smo z bratoma, s sestro in prijateljem naš ročno speti časopis spremenili v lepo vezano revijo z naklado sedem tisoč izvodov. Ko so bili naši prijatelji na nogometnih tekmah in zabavah, smo mi od doma intervjuvali veterane druge svetovne vojne.

Z izdajanjem revije smo nadaljevali na kolidžu in zamudili vse grške zabave in kar koli še mularija počne na kolidžu, ker smo se ob koncih tedna dobivali z veterani na letalskih mitingih, v muzejih in na obletnih srečanjih. Intervjuvali smo lovske pilote, bombniške mitraljezce, člane transportnih posadk in vsakogar, ki je letel. Na naslovnico revije smo zapisali svoje poslanstvo: »Ohranjati spomin na požrtvovalnost ameriških veteranov.« Ljudje so začeli opažati našo malo revijo. Tom Brokaw, ki je napisal knjigo The Greatest Generation [Generacija vélikih], nam je poslal pismo in nas v njem pohvalil, da dobro delamo. Tom Hanks se je srečal z nami ob postavitvi temelja za spomenik druge svetovne vojne v Washingtonu in nas spodbudil, naj tako nadaljujemo. Harrison Ford se je dobil z nami na letalskem mitingu AirVenture v Oshkoshu 11

v Wisconsinu. Našo revijo je prebral na licu mesta in nam spodbudno dvignil palec. Enako je storil tudi James Cameron, režiser Titanika, ko smo se srečali v New Yorku.

Po kolidžu smo za revijo delali polni čas. Delali smo hitreje in prizadevneje, saj smo vedeli, da je veteranov druge svetovne vojne vse manj. Kot urednik revije sem uveljavil tri naša novinarska pravila: razumi dejstva pravilno, povej zgodbe, ki našo vojsko kažejo v dobri luči, in prezri sovražnika – njim ne izkazujemo časti. Kar zadeva zadnje pravilo, nam ni bilo treba nikoli skrbeti za to, da bi prezrli japonske veterane – v Ameriki tako ali tako ni bilo nobenih, za katere bi vedeli. Z nemškimi veterani pa je bilo drugače. Naše in njihove poti so se večkrat križale.

Na letalskem mitingu v Geneseu v državi New York je star nemški lovski pilot iz druge svetovne vojne Oscar Bösch za množico poletel s svojim jadralnikom. Pri svojih sedeminsedemdesetih je prikazal osupljive jadralne veščine. Pa sem šel kdaj do njega, da bi ga ogovoril, ko je sam stal pri svojem letalu? Nikakor ne. V Doylestownu v Pensilvaniji sem videl starega nemškega pilota dr. Kurta Foxa na muzejski predstavitvi obnovljenega nemškega reaktivca. Me je zanimalo, kaj je videl ali počel? Niti slučajno.

O Nemcih, kot so bili oni, sem bral v knjigah, jih gledal v filmih, in to je bilo dovolj. Strinjal sem se z Indiano Jonesom, ko je rekel: »Naciji? Sovražim te tipe.« Zame so bili vsi Nemci nacisti. Bili so zombiji v visokih škornjih, ki so se trumoma zbirali in salutirali Hitlerju v Nürnbergu. Vodili so koncentracijska taborišča. Častili so Hitlerja. Še huje, skušali so pobiti moje prijatelje, osemdesetletne veterane druge svetovne vojne, ki so postali moji junaki.

Vendar me je nekaj začelo begati. Opazil sem, da so starajoči se ameriški piloti iz druge svetovne vojne govorili o svojih nasprotnikih – starih nemških pilotih iz druge svetovne vojne – z nenavadnim spoštovanjem. Pripovedovali so o pogumu in dostojnosti nemških pilotov in kodeksu časti, 12

ki naj bi si ga delili. Nekateri ameriški veterani so se celo odpravili nazaj v Nemčijo, na kraje, kjer so jih sestrelili, da bi srečali nekdanje nasprotnike in jim stisnili roko.

Se hecate? sem pomislil. Skušali so vas ubiti! Pobili so vam prijatelje. Od vas se pričakuje, da nikoli ne pozabite. Toda veterani, ki so leteli zoper Nemce, so mislili drugače. Prvič me je obšlo, da je »generacija vélikih« nora.

Ni minilo leto, kar sem zaključil kolidž, ko sem poklical starega ameriškega bombniškega pilota Charlieja Browna. Slišal sem zanj in mu poslal revijo ter pismo z vprašanjem, ali bi ga lahko intervjuval. Po legendi naj bi bil Charliejev bombnik razstreljen na kose, vendar je prišlo do preobrata … Sprva nisem mogel zaobjeti cele zgodbe. Na nek nenavaden način naj bi bil povezan z nemškim pilotom Franzom Stiglerjem, ki ga je imenoval »starejšega brata«.

Charlie je pristal na pogovor, nato pa me zmedel. »Ali res želiš zvedeti vso zgodbo o tem, kaj se je zgodilo meni in moji posadki?« je vprašal Charlie. »Veš da,« sem dejal. »Potem mislim, da ne bi smel začeti z mano,« je rekel Charlie. »Kako?« sem vprašal. »Če res želiš zvedeti celotno zgodbo, se najprej pozanimaj o Franzu Stiglerju,« je dejal Charlie. »Še vedno je živ. Poizvedi, kako je bil vzgojen in kako je postal mož, kot je bil, ko sva se srečala nad Evropo. Še najbolje bi bilo, da ga obiščeš. Z ženo živita v Vancouvru, v Kanadi. Ko boš imel njegovo zgodbo, se oglasi pri meni in povedal ti bom svojo.« Bil sem na tem, da se izgovorim in Charlieju povem, da me zgodba nemškega lovskega pilota prav nič ne zanima, ko je izrekel nekaj, kar me je utišalo. »V tej zgodbi sem samo igralec,« je dejal Charlie, »pravi junak je Franz Stigler.« 13

Ko sem februarja 2004 rezerviral vozovnico do Vancouvra, sem moral svojim mladim partnerjem pri reviji razložiti, zakaj bom zapravil 600 dolarjev naših omejenih sredstev, da bom poletel na drugo stran celine in prelomil svoje pravilo.

Intervjuvati sem šel, po lastnih besedah, »nacističnega pilota«. Star sem bil triindvajset let. Odletel sem v Vancouver in najel taksi do kanadskega podeželja. Dan je bil deževen in temačen. Naslednje jutro sem se iz hotela odpravil na srečanje s Franzom Stiglerjem.

Nikoli si nisem predstavljal, da me je Charlie Brown porinil v eno najbolj zamolčanih zgodb v vojaški zgodovini.

Na koncu sem s Franzom prebil teden dni. Bil je prijazen in spodoben. Priznal sem mu, da sem pred srečanjem mislil, da je »nacist«. Povedal mi je, kaj je dejansko pomenilo biti nacist. Nacist je bil, kdor se je odločil biti nacist. Nacist je bila okrajšava za nacionalnega socialista. Nacionalni socialisti so bili politična stranka. Kot pri političnih strankah v Ameriki si imel možnost, da se pridružiš ali ne. Franz se jim ni nikoli pridružil. Franzovi starši so glasovali proti nacistom, preden so nacisti prepovedali vse druge politične stranke. Jaz pa sem bil prepričan, da je bil nacizem v krvi vsakemu Nemcu. Nikoli več nisem Franzu rekel »nacist«.

Po tednu dni s Franzom sem odletel v Miami in preživel teden dni s Charliejem. Imela sva se krasno in vsako noč po pogovorih pila škotski viski. Zgodbo o Charlieju in Franzu smo objavili v naši reviji. Bralce je navdušila. Tako smo v naslednji številki objavili nadaljevanje. Vendar to ni bilo dovolj. Naši bralci so hoteli več. Zato sem vprašal Charlieja in Franza, ali bi mi dovolila zapisati njuno zgodbo v knjižni obliki, kot pripoved o dveh sovražnikih. Strinjala sta se.

Nismo vedeli, da se bo postopek pisanja te knjige razpotegnil na osem let.

14

Kar boste brali na naslednjih straneh, temelji na štirih letih pogovorov s Charliejem in Franzom, na štirih letih raziskovanja, on in off. »On in off« pravim zato, ker sem bil še vedno zaseden z vojaško založbo Valor Studios, ki je zrasla iz našega nekoč drobnega časopisa. Franza in Charlieja sem intervjuval na njunih domovih, na letalskih mitingih, po telefonu in po pošti.

Charlie in Franz sta bila zmeraj uglajena in potrpežljiva. Če bi bil na njunem mestu, bi se brcnil ven in rekel: »Dovolj!« Ampak Charlie in Franz sta še kar govorila, se spominjala stvari, ki so ju spravile v smeh ali v jok. Poudariti moram, da sem zgodbo preprosto sestavil. Živela sta jo onadva. Skozi zgodbe, ki sta mi jih povedala, sta podoživljala boleč čas svojega življenja – drugo svetovno vojno –, ker sta vedela, da boste vi nekoč brali to knjigo, čeprav nista dočakala, da bi sama prebrala končni izvod. Ta knjiga je njuno darilo vsem nam.

Poleg te osnove – pogovorov s Charliejem in Franzom – si je tudi na ducate drugih veteranov druge svetovne vojne vzelo čas, da so se pogovorili z mano in mojim osebjem: od »Doca«, navigatorja na Charliejevem bombniku, do nekoč štirinajstletnega nemškega protiletalskega topničarja Otta.

Trikrat me je raziskovanje popeljalo v Evropo, kjer se odvija večji del te zgodbe. Z osemdesetletnimi piloti B-17 sem obiskoval bombniške baze v Angliji in splezal na goro Erice na Siciliji, ko sem iskal jamo, kjer je bilo nekoč letalsko poveljstvo.

Sledil sem zgodovinarjem po lovskih letališčih in plesnivih bunkerjih v Nemčiji in Avstriji. Arhivarji nemškega zveznega arhiva, angleških državnih arhivov in zgodovinske raziskovalne agencije ameriškega letalstva so mi pomagali poiskati redke dokumente. Črpal sem tudi iz svojih izkušenj pri reviji. Letalske sile so mi pustile leteti v lovskem reaktivcu s pilotom inštruktorjem, da sem spoznal lovske taktike. Upravljal sem obnovljen bombnik B-17, da sem občutil, kako se odziva na obrat, in poletel tudi 15

z bombnikom B-24. Septembra 2008 sem letel v Bagdad v pilotski kabini transportnega letala C-17. Od tam sem potoval v oporišče Anaconda, kjer sem občutil puščavsko vročino in dobil vpogled v življenje vojakov, ko sem jih spremljal na patruljnih obhodih. Menil sem namreč, da človek ne more pisati o bojevanju, če ni sam slišal streljanja.

Kar sledi, je knjiga, ki je moj stari jaz s svojimi starimi predsodki ne bi nikoli napisal. Ko sem prvič telefoniral bombniškemu pilotu iz druge svetovne vojne Charlieju Brownu, sem hotel le trideset minut njegovega časa. Našel pa sem čudovito zgodbo, vredno vsake minute teh osmih let. Zgodba vsebuje polno vprašanj o smiselnosti vojne in o osebi, ki ji pravimo sovražnik. Izlušči pa predvsem vprašanje dobrote.

Ali lahko najdemo dobre može na obeh straneh zle vojne?

Adam Makos Denver, Kolorado, septembra 2012

16

15 Višji klic Medtem nad Oldenburgom, Nemčija Krčma je kot vrtavka padala z neba in pospeševala, ko je drvela pod sedem tisoč metrov … šest tisoč petsto … šest tisoč …

V kabini je težnost pritisnila Pinkyjevo mlahavo telo ob zid in Charlieja zagozdila v vrzel med njunima sedežema.

Padec se je stopnjeval do pet tisoč metrov … štiri tisoč petsto … štiri tisoč …

Kakih dvajset sekund zatem se je bombnik zavrtel mimo treh tisoč metrov, kjer se je spirala spremenila v strmoglavljanje z nosom navzdol. Letalo je drvelo naravnost navzdol.

Na nizki višini je skozi kabino zavel s kisikom bogat zrak.

Charlie se je ovedel. Stresel je z glavo in skozi vetrobransko steklo zagledal nemško pokrajino, ki je z vsako sekundo drvela bliže. Tla so bila komaj poldrugi kilometer niže. Potisnjen nazaj v sedež se je Charlie stegnil po kontrolah. Poprijel jih je in potegnil k sebi. »Pinky!« je zaklical svojemu nezavestnemu kopilotu.

Pinky je imel še vedno nadeto kisikovo masko, ki mu je zdaj, 210

ironično, preprečevala, da bi zadihal. Charlie se je iztegnil in mu odtrgal masko z obraza. »Prekleto, zbudi se!« je zakričal Charlie. Pinky je začel dihati, a je ostal nezavesten.

Charlie je spustil bombnikova zakrilca, da bi povečal upor in upočasnil nalet. Bombnik je ropotal od tresljajev, ki so grozili, da ga bodo raztrgali na koščke. Charlie je opazil, da strmoglavlja naravnost proti nemškemu mestu.

Višinomer se je odvijal nazaj: 2.500 metrov … 2.000 …

1.500 … Charlie je napel vse moči. Drevesa in domovi predmestja Oldenburga so postali ostrejši. Na tisoč metrih je Krčma storila nekaj, česar ne bi nobena B-17, ki ji manjka stabilizator. Nehala je padati. Iz razlogov, ki jih ni mogoče pojasniti, so njena krila vztrepetala. Letalo se je spogledovalo z mislijo na vzgon.

Charlie je zakopal pete v krmilni stopalki in se s celim telesom potegnil nazaj za ročico. Krila bombnika so zajemala čedalje večje grižljaje zraka in se s slastjo vzpenjala. Tik pod sedemsto metri, po skoraj osem kilometrih padanja, so krila bombnika spet začela leteti. Toda letalo se je še vedno spuščalo. Charlieju so se roke tresle.

Ravno ko je bil prepričan, da bo Krčma oplazila hiše spodaj, se je njen nos dvignil k obzorju in izravnala se je, da je odpihnilo liste z dreves in kritine s hiš. Charlie ni letel tako nizko nad mestom, vse odkar je preletel Weston. Nemški prebivalci pod njim so strmeli od začudenja in pozabili bežati pred zelenim bombnikom, ki jim je hrumel nad glavami in v ropotu stresal okna njihovih domov.

Charlie je globoko vdihnil in se ozrl k Pinkyju. Ta se je držal za glavo in pogledoval skozi okno nad vrhove dreves, ki so švigali pod njim. »Smo v Angliji?« je vprašal omotičen. »V Nemčiji,« je dejal Charlie, ki ga ni mikalo pojasnjevati, kaj vse je Pinky zamudil. Pregledoval je nebo okoli bombnika za sovražnimi lovci, saj je pričakoval, da so mu sledili navzdol.

211

Adam Makos, Larry Alexander | VIŠJI KLIC | Naslov izvirnika A Higher Call | Pravice © Adam Makos 2012 | Fotografije Franz Stigler (zbirka), Charles Brown (zbirka), Jorg Czypionka, Robert Forsyth, Bundesarchiv, ECPAD, Imperial War Museum, National Archives, Texas Women's University, Rensselaer Polytechnic Institute, Valor Studios, Paul Blackford | Ilustracije Bryan Makos | Prevod Martin Petrovčič | Urednica Tadeja Petrovčič Jerina | Oprema in prelom Rok Ločniškar | Izdala in založila Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba d. o. o. | Za založbo predsednik Jože Planinšek CM in ravnateljica dr.

Tanja Ozvatič | © Celjska Mohorjeva družba, 2017 | www.mohorjeva.org | Natisnila tiskarna Dravski tisk d. o. o. v 500 izvodih | Celje-Ljubljana 2017

»Pogosto slišimo, da je vojna pekel – in res je. Ta zgodba pa razkriva, da zmore človeški duh zasijati tudi v najtem­ nejših urah. Višji klic odpira oči.« Polk. Charles McGee »Višji klic bo za zmeraj spremenil vaš pogled na drugo Eric Blehm svetovno vojno.«

»Močno, nepozabno branje.«

Chuck Tatum

sredi razklanega neba druge svetovne vojne

25 €

Prevedel Martin Petrovčič

fotografije na ovitku: shutterstock

»Iz grozot najbolj divjaške vojne v zgodovini vznika ču­ dovita zgodba o bratstvu med sovražnikoma. Veličastno Joe Galloway in več kot vredno branja.«

Višji klic

Marcus Brotherton

larry alexander

knjižnih uspešnic in dela kot novinar in kolumnist dnevnika Intelligencer Journal v Lancastru v Pensilvaniji. Za odličnost v novinarstvu je prejel številne nagrade.

»Knjiga, ki te zgrabi kot film.«

resnična zgodba o boju in viteštvu

adam makos

Larry Alexander je avtor več

larry alexander

9 789612 783419

in urednik vojaške revije Valor. V petnajstih letih je intervjuval številne veterane druge svetovne vojne, korejske, vietnamske in današnjih vojn. Letel je z bombnikom B-17, z lovcem T-38 in bil eden redkih novinarjev, ki so imeli čast pregledati Air Force One z njegovimi piloti. Ob raziskovanju opisane zgodbe se je srečal z več predsedniki, princem Charlesom in z ameriškimi enotami obiskal demilitarizirano območje v Koreji.

Leta 2008 se je odpravil v Irak ter spremljal 101. padalsko divizijo in posebne enote ameriške vojske. Več Makosovih opisov teh in drugih potovanj je objavljenih na spletnih straneh www.valorstudios.com.

Višji klic

adam makos

ADAM MAKOS je novinar, zgodovinar

Pet dni pred božičem leta 1943 se je hudo poškodovan ameriški bombnik trudoma skušal obdržati v zraku nad vojno Nemčijo. Upravljal ga je enaindvajsetletni pilot. Polovica članov njegove posadke je bilo ranjenih ali mrtvih.

Vračali so se s prvega bojnega poleta. Nenadoma se je bombniku za rep približal lesketajoč se temen obris: nemški lovec messerschmitt.

Nemški pilot je bil as, zmožen uničiti ameriški bombnik s pritiskom sprožilca. Kar je sledilo, presega najbujnejšo domišljijo in bo nekoč postalo znano kot "najbolj neverjetno srečanje med sovražnikoma v drugi svetovni vojni".

To je resnična zgodba o dveh pilotih, katerih življenji sta tistega dne trčili v zraku: o Američanu, drugem poročniku Charlieju Brownu, prej kmečkem fantu iz Zahodne Virginije, ki je postal poveljnik B-17, in o Nemcu, drugem poročniku Franzu Stiglerju, prej potniškem pilotu z Bavarskega, ki se ni želel bojevati v drugi svetovni vojni.

Višji klic spremlja Charliejevo in Franzovo strašno poslanstvo. Nazadnje bosta čez zaledenelo nebo zrla drug v drugega. Ameriško 8. zračno poveljstvo bo dogodke med njima pozneje označilo kot "strogo zaupne". Franz bo moral o svojem dejanju molčati, saj bi ga sicer čakal strelski vod.

Srečanje je Charlieja in Franza preganjalo dobra štiri desetletja, dokler nista kot stara moža poiskala drug drugega – za zadnjo nalogo, ki jima je za vedno spremenila življenje.