Kardinal Carlo M. Martini, Nočni pogovori v Jeruzalemu by Celjska Mohorjeva družba

Fotografiji obeh avtorjev ©Ruth Zenkert Fotografija na naslovnici: Shutterstock

17,50 € 9 789612 782979

Fotografiji obeh avtorjev

Kardinal Carlo M. Martini

NOČNI POGOVORI V JERUZALEMU

Pater Georg Sporschill (1946) je avstrijski jezuit, dušni pastir mladih in socialni delavec. Od leta 1991 v vzhodni Evropi gradi oskrbovalno mrežo za otroke z ulice in za samim sebi prepuščene mladostnike. Dobitnik nagrade Felixa Ermacore za človekove pravice, nagrade Alberta Schweitzerja in priznanja Avstrijec leta 2004.

Kardinal Carlo M. Martini Pater Georg Sporschill

Iz nočnih pogovorov v Jeruzalemu je nastala tale knjižica. V njej so najpomembnejša vprašanja, ki so mi jih s posredovanjem patra Georga Sporschilla postavili mladi. Ali je mladina danes sploh še zainteresirana za to, da bi kritizirala nas, Cerkev, vladajočo oblast in vplivne ljudi? Ali pa se le molče oddaljuje? Prepričan sem o naslednjem: kjer prihaja do konfliktov, tam gori ogenj, tam je na delu Sveti duh. To sem sam vse svoje življenje vedno znova izkusil v srečanjih z mnogimi mladimi ljudmi.

Kardinal Carlo M. Martini p. Georg Sporschill

NOČNI POGOVORI V JERUZALEMU O tveganjih na poti vere Prevedla Jerneja Jezernik

Kardinal Carlo M. Martini (1927–2012), italijanski jezuit, svetovno priznani poznavalec Svetega pisma, je bil dolga leta rektor ugledne papeške univerze Gregoriana. V letih 1979–2002 je bil nadškof milanske nadškofije, po upokojitvi leta 2002 pa je živel v Jeruzalemu. Je avtor številnih duhovnih in znanstvenih del.

Kardinal C. M. Martini, p. G. Sporschill NoÄ?ni pogovori v Jeruzalemu

Kardinal Carlo M. Martini p. Georg Sporschill

NOÄ&#x152;NI POGOVORI V JERUZALEMU O tveganjih na poti vere

Prevedla Jerneja Jezernik

Kardinal Carlo M. Martini, p. Georg Sporschill DJ NOČNI POGOVORI V JERUZALEMU O tveganjih na poti vere Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, si-3000 Celje www.mohorjeva.org © Celjska Mohorjeva družba, 2016 Vse pravice pridržane. Naslov izvirnika: Jerusalemer Nachtgespräche, Über das Risiko des Glaubens Carlo M. Martini, / Georg Sporschill, Jerusalemer Nachtgespräche. Über das Risiko des Glaubens © 2013 7th edition Verlag Herder GmbH, Freiburg im Breisgau Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 27-184.3 MARTINI, Carlo Maria, 1927- Nočni pogovori v Jeruzalemu : o tveganjih na poti vere / Carlo M. Martini, Georg Sporschill ; prevedla Jerneja Jezernik. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2016 Prevod dela: Jerusalemer Nachtgespräche ISBN 978-961-278-297-9 1. Sporschill, Georg 286896128

Vsebina dr. Roman Globokar »Sanjal sem o mladi Cerkvi« Slovenski izdaji na pot 7 Predgovor 9 Za drzno Cerkev 11 I. Kaj prinaša življenje 13 II. Pogum za odločitev 41 III. Pridobimo si prijatelje 57 IV. Zaupno z Bogom 81 V. Naučimo se ljubiti 93 VI. Za odprto Cerkev 105 VII. Boj proti nepravičnosti 121

I. Kaj prinaša življenje

Dragi pater Georg! Pozno je že, toda šele zdaj so zaspali vsi otroci z ulice. V Socialnem centru Lazarus je zdaj zavladal mir. Mi, skoraj vsi prostovoljci iz Avstrije in Nemčije, smo še sedli skupaj, da bi zbrali vprašanja za kardinala Martinija. Večina bi rada s teboj odpotovala v Jeruzalem, da bi ga osebno spoznala. Kardinal Martini mora biti velik človek. Tako zelo pogumen in odprt za naša vprašanja. Prosim te, ne postavljaj mu vprašanj samo o veri, temveč ga sprašuj tudi o njegovem življenju. Zelo radovedni smo. Oprosti, da ti vprašanja polagam kar takole pred vrata, čez polnoč je že. Tvoj Wenzel

Kaj rečete kot kardinal in teolog nekomu, ki ne verjame v Boga? Za takega človeka bi imel veliko vprašanj. Kaj je zanj pomembno? Kaj so njegovi ideali? Katere vrednote ima? To je tisto, kar bi si želel pri njem odkriti. K ničemur ga ne bi prigovarjal, temveč bi mu raje rekel, naj preizkuša, kakšno je življenje brez vere v Boga, in premišljuje o sebi. Morda bo v marsikaterem življenjskem obdobju začutil upanje, opazil, kaj življenju daje smisel in prinaša veselje. Želim mu, da bi se pogovorjal z ljudmi, ki iščejo Boga, in s tistimi, ki verujejo vanj. Morda mu bo Bog podaril milost v spoznanju, da obstaja. Zakaj sami verujete v Boga? In kako ga doživljate? Vero v Boga so mi podarili starši; mama me je naučila moliti. V šoli pa so bili zame pomembni prijatelji, krepili so me v veri. Moja domovina Italija je del krščanske Evrope. Kdor odpre oči, lahko v njej ugleda številna znamenja vere. Kot jezuita pa so me v odnosu do Boga notranje krepile duhovne vaje sv. Ignacija. Janez, najljubši Jezusov učenec, me spremlja v mojem prijateljstvu z Jezusom. Številne naloge in tudi težave v mojem življenju so mi pokazale, da lahko zaupam. Vojna, terorizem, osebni strahovi – kako pogosto sem bil rešen! Srečal sem mnogo dobrih ljudi. Življenje mi je pokazalo, da je Bog dober in da za vsakogar pripravlja pot. Moje poslanstvo je vselej bilo, da sem govoril o veri. Pri tem sem se največ naučil. Pogosto zadostuje, da si enostavno dober poslušalec. V milanski škofiji so mi pri iskanju odgovorov na nova vprašanja veliko pomagali mladi. O veri se največ naučiš takrat, ko jo posreduješ drugim. Izkusiti Boga je najlažja in hkrati najpomembnejša stvar v življenju. Lahko ga doživljamo v naravi, v zvezdah, v ljubezni, v glasbi in literaturi, v besedi Svetega pisma in še na mnogo drugih načinov. Gre za umetnost pozornosti, ki se je moraš naučiti tako kot umetnosti ljubezni ali marljivosti pri delu. 15

So bili v vašem življenju tudi trenutki, ko ste se prepirali z Bogom? Pri vsakdanjih rečeh sem imel najmanj težav. Imel pa sem neko veliko vprašanje. Dolgo nisem mogel razumeti, zakaj je Bog dovolil, da je njegov sin trpel na križu. Celo ko sem bil škof, si včasih nisem upal pogledati gor na križ, ker me je to vprašanje tako zelo mučilo. To je bilo tisto, o čemer sem se prepiral z Bogom. Nadalje tudi o smrti, ki še naprej obstaja; vsi ljudje moramo umreti. Zakaj si Bog tega želi? S smrtjo svojega sina bi drugim ljudem smrt lahko prihranil. V mojem bojevanju z Bogom mi je šele čez čas pomagala teološka misel: brez umiranja se ne bi bili sposobni povsem predati Bogu. Iz previdnosti bi si pustili odprt kak zasilni izhod. To ni predajanje Bogu. Smrt pa nas sili, da imamo upanje v Boga in da verujemo vanj. Upam, da bom lahko ta »DA« v smrti izpovedal Bogu. Ali nima tudi teolog in škof težav, ki ga v veri obremenjujejo? Bremena so strahovi, premalo zaupanja v Boga. Znašel sem se v položajih, ko mi je Bog dal nalogo, za katero sem mislil, da je ne bom zmogel opraviti; kot recimo, da bom postal škof ali profesor na ugledni univerzi, da bom govoril s teroristi, da bom povezoval evropsko Cerkev ali odgovarjal na papeževa vprašanja. Tukaj sem včasih, če povem po resnici, imel zadržke. Tudi v konfliktih je bilo marsikdaj težko; takrat se z Bogom nisem prepiral, temveč sem ga vprašal: Ali jaz to res zmorem? Zakaj moram jaz to narediti? Sem jaz res pravi človek za to? Z Bogom sem se še najhitreje sprl, ko sem doživljal ločitve in slovesa, ko so me zapustili posamezni ljudje ali pa sem moral jaz zapustiti njih. Ali kadar sem se počutil nemočnega. Bog ti včasih da velike naloge, ti zaupa veliko ljudi, ti pa imaš le malo možnosti, da bi nalogo rešil. To v tebi zapusti rane. Takrat sem na Boga naslovil vprašanja, ki jih najdemo tudi v psalmih: Zakaj mora biti tako? Nato sem lahko spet začutil, da se iz dvoma rojeva nekaj novega in globljega. V prvih trenutkih, ko 16

novega še ni bilo mogoče videti, je bilo težko. Seveda človek potrebuje veliko zaupanja v Boga, toda zaupanje se pogosto pač začne z dvomi, vprašanji. Ker me je Bog vse življenje vodil in me prej razvajal kot ne, nisem imel veliko razlogov, da bi se prepiral z njim. Podaril mi je lepo pot in na mojo stran postavil veliko ljudi, ki so me učili, podpirali ali potrebovali. Tako sem lahko občutil, da me Bog čedalje bolj ljubi in sprejema. Katero vprašanje bi postavili Jezusu, če bi imeli priložnost za to? Vprašal bi ga, ali me ljubi, čeprav sem tako šibak in sem storil toliko napak; odgovor sicer poznam, pa vendar bi rad od njega še enkrat slišal, da me ljubi. Rad bi ga tudi vprašal, ali bo ob moji smrti prišel pome, ali me bo sprejel. Prosil bi ga, naj mi v težkih urah, pri slovesu ali umiranju, pošlje angele, svetnike ali prijatelje, ki me bodo prijeli za roko in mi pomagali premagati strah. Prej, ko sem bil škof in odgovoren za Cerkev, bi ga vprašal: Bog, zakaj si dovolil, da je med mnogimi mladimi ljudmi, predvsem tistimi, ki jim ničesar ne primanjkuje, in med Cerkvijo z vsemi nebeškimi zakladi, ki jih lahko prinese vsakemu človeku, zazijal prepad? Zakaj se ti dve strani ne moreta zbližati? Vprašal bi ga: Zakaj dovoliš, da je toliko mladih ljudi ravnodušnih, tako da včasih izgubijo celo veselje do življenja? Kot škof sem Boga pogosto vprašal: Zakaj nam ne daš boljših idej, zakaj nas ne okrepiš v ljubezni, nas bolj opogumiš, kadar imamo opraviti z aktualnimi vprašanji? Ali: Zakaj imamo tako malo duhovnikov? Zakaj je tako malo redovnikov in redovnic, čeprav jih iščemo in potrebujemo? To bi ga vprašal prej, ko sem bil še škof, danes pa ga sprašujem in raje prosim, da me sprejme, in ko mi bo postalo težko, da me ne pusti samega.

Mi kristjani verujemo, da je vse ustvarjeno iz ljubezni. Od kod pa potem prihaja zlo? Kako to, da je na svetu toliko trpljenja? Ko gledam zlo na tem svetu, mi jemlje sapo. Razumem ljudi, ki pridejo do sklepa, da Boga ni. Le če bomo svet – takšnega, kot je – gledali z očmi vere, se bo lahko kaj spremenilo. Vera prebuja ljubezen, nas pripelje do tega, da se zavzemamo za druge. Iz vdanosti nastaja upanje – in to kljub trpljenju. Včasih šele naknadno začutimo, da zlo prebuja dobre sile v človeku. K zlu zame sodijo okoliščine, ki pripeljejo do tega, da so med nami otroci z ulice, brezdomci in prosilci za azil, za katere se zdi, da nimajo nobenega mesta na svetu. H »grehu sveta« sodijo tudi naravne katastrofe, ki izbrišejo življenja tisočih. Vedno znova pa tudi doživljam, da prav to zlo prebudi veliko dobrih sil. Mladi ljudje se zdramijo in rečejo: »Tukaj pa hočem pomagati!« V tem primeru zlo iz človeka izvleče najboljše. To ni izjava, ki bi nas zadovoljila, pa vendar lahko zaslutimo, da se je mogoče iz trpljenja veliko naučiti. Nihče ne more odgovoriti na vprašanje o izvoru zla. Odgovoru pa se lahko približamo. Bog je človeku podaril svobodo. Ne želi si robotov, sužnjev, temveč partnerje. Partnerji lahko na njegovo ponudbo odgovorijo z da ali z ne, lahko ljubijo ali sovražijo, Bog jih v nič ne sili. S svobodo pa nastanejo tudi težave. Lahko rečeš »ne« tudi Božji ljubezni, »ne« tudi dobremu. Ko Bog reče: »Potrebujem te, kličem te,« lahko ljudje odgovorijo: »Nočem, meni je ljubše kaj drugega, denar, hitra potešitev strasti.« Nekateri s tem onesrečujejo druge – in slednjič tudi sami sebe. In temu pravimo zlo, ki izvira iz svobode. Ljudje svoje svobode ne uporabljajo vedno v dobre namene. Uničujejo druge, svojo okolico, sami sebe. Če bi stali pred izbiro, ali si želimo ljudi, ki ne morejo storiti nič slabega in so nesvobodni – roboti ali sužnji, ali pa hočemo svobodne ljudi, ki ljubijo, ki znajo reči »da« in »ne«, potem se moj odgovor glasi: Hvaležen sem Bogu za svobodo, in sicer z vsem tveganjem, ki sodi zraven. Ljubezen izvira iz skrivnosti, 18

da nas Bog jemlje resno kot svoje partnerje. Za naš odgovor na Božjo ljubezen pa moramo trdo delati. Zakaj imajo nekateri ljudje lepo življenje, drugi pa ne? Kdo ima lepo življenje? Poznam ljudi v revnih deželah, ki so zelo revni, pa vendar veliko srečnejši kot mnogi drugi v bogati Evropi. So revni bogataši in bogati reveži. Na vsak način bogastvo predstavlja nevarnost: paziti moramo na to, da prispeva k naši sreči in k večji pravičnosti, ne pa, da nam bo v breme. To dejansko nevarnost je Jezus izrazil z naslednjimi besedami: »Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo« (Mt 19,24). Kljub temu ne smemo prezreti, da nekateri ljudje živijo slabo, da morajo stradati in jim ni prizaneseno s hudimi boleznimi. Če ne moremo odgovoriti na vprašanje »Zakaj trpljenje?«, nam preostane še vprašanje: »Kako lahko živimo s trpljenjem in z nesrečo?« Prva misel se glasi: Nesreča je kot bodica in je v nenehen izziv. Kako se zdravi ljudje odzovejo na nesrečo? Kadar slišijo zanjo, takrat pomislijo, da morajo proti njej nekaj ukreniti. Sam sem se počutil tako takrat, ko je Italija trpela zaradi terorizma. Takrat sem vedel, da moram te ljudi obiskati v zaporu. Bili so resnično nesrečni. Srečal sem napadalne, bojevite in obupane ljudi, ki bi morali vse življenje ostati v zaporu. Kadar se človek sreča z nesrečo in zbere pogum, da se začne z njo ukvarjati, nastane dinamika, zavoljo katere nesrečni ljudje postanejo srečnejši, srečni pa hvaležnejši. Začutijo, koliko lahko naredijo. Tega sicer ne povedo, a preprosto je tako. Druga misel pa se glasi: za zelo veliko nesreč smo krivi ljudje sami. To nas prisili k temu, da mislimo politično in se borimo za pravičnost, za prostor za otroke, za starejše ljudi, za bolnike, da se borimo proti lakoti, proti aidsu. Mi ljudje lahko 19

s sredstvi in z možnostmi, s katerimi proizvajamo orožje in se vojskujemo, naredimo veliko pozitivnega. Obstajajo drugi, boljši cilji, za katere bi lahko uporabili ista sredstva. Tretja misel pa je, da bi se morali vprašati: koliko sem sam prispeval k nesreči in koliko sem zanjo soodgovoren? Za uničevanje okolja, za segrevanje Zemlje, za brezposelnost, za radikalizacijo religij in zatiranih? Ne smemo se le vprašati: čemu, ljubi Bog, kaj takega sploh obstaja? Morali bi se tudi vprašati: kolikšen je moj delež pri tem in kako lahko sam spremenim situacijo? In še naprej: pri čem sem se pripravljen omejiti in čemu odpovedati, da se bo kaj spremenilo? Če načeloma ne morem odgovoriti na vprašanje o trpljenju, pa se lahko vprašam o svojem življenju: kje lahko kaj naredim jaz sam, da bo bolje? Tudi sam lahko veliko spremenim. To vidim predvsem pri mladih ljudeh. Mnogi od njih posedajo pred televizorji ali računalniki in so preplavljeni z grozljivimi podobami. Tako bežijo v druge svetove. Nekateri pa vstanejo in pristopijo k ljudem, ki morajo prenašati trpljenje, pomagajo jim in pri tem doživijo, da jim lahko rešijo življenje. Odkrijejo možnosti, ki jih lahko uresničimo le kot aktivni ljudje, ne pa kot pasivni porabniki. Neka mlada ženska, ki prosilce za azil poučuje jezik in jim pomaga, da se znajdejo v kaki od dežel blagostanja, mi je nekoč povedala: »Stiska, ki nam jo vsak dan prikazuje televizija, je videti grozljiva. Zdaj pa sem sredi nje in na lepem občutim veselje, ki ga doma nisem poznala. Nenadoma sem začutila, kako močna sem, tega prej nisem poznala. Pri tem odkrivam, da se znajo nekateri tujci bolje šaliti, imajo bogatejšo domišljijo, so bolj verni in boljši prijatelji kot mnogi od mojih spodobnih znancev.« Pri mladih odvisnikih od drog sem doživel, da so se njihovi prijatelji in kolegi predramili in spoznali, kaj lahko nastane iz na videz drobne neumnosti. Neki drug mladostnik je ogrozil svoje življenje ali si ga morda celo uničil, da bi svojim sovr20

stnikom odprl oči, in da ne bi počeli podobnih neumnosti, kot jih je on. To so številni drobci enega dela, ki ga v celoti pač pozna le ljubi Bog. Nesreča je večplastna. Moje zaupanje je postalo večje in močnejše od stiske. Upam, da je moja vera v Boga tako močna, da bo premagala tudi nesrečo bolezni in osamljenost v smrti. Doslej sem se v svojem življenju soočil z mnogimi grozljivimi rečmi, z vojno, s terorizmom, s stisko v Cerkvi, z lastno bolez nijo in s šibkostjo. Toda vse to je nanizano na mnoge druge izkušnje v mojem osemdesetletnem življenju. Moja nesreča je v primerjavi s srečo neznatna. Sreča je na svetu zato, da jo delimo. Sreča predvsem ni nekaj, kar nas doleti, ni nekaj, na kar moramo samo počakati. Srečo si moramo poiskati. Ali imate odgovor na vprašanje, kaj hoče Bog od nas? Bog hoče od nas, da sebi zaupamo, da Njemu zaupamo in da zaupamo tudi drug drugemu. Zaupanje prihaja iz srca. Če smo imeli veliko dobrih izkušenj – kot otroci, s starši, z ljudmi, ki jih imamo radi –, potem bomo samozavestni, močni ljudje. Ljudje, ki so se naučili zaupanja, ne trepetajo, temveč premorejo pogum, da poprimejo za delo, da protestirajo, kadar kdo reče kaj zaničevalnega, zlobnega, uničujočega. Predvsem pa premorejo pogum, da rečejo »da«, kadar jih potrebujemo. Bog hoče, da vemo, da je On na naši strani. Lahko nam da moč. Ne moreš početi velikih reči, kot npr. delati z otroki z ulice ali brezdomci ali pa voditi Cerkve, ter si pri tem govoriti, da to delaš le z lastnimi močmi. Če ne zaupaš temu, da pri tem prejemaš nadnaravno ali božansko moč, potem si ošaben. Bog si želi ljudi, ki računajo z njegovo pomočjo in njegovimi silami. Taki ljudje lahko spremenijo naš planet, predvsem pa preprečijo trpljenje in krivice tako, da bo svet postal tak, kot ga je Bog ustvaril, kot si ga Bog želi: polnega ljubezni, pravičnega, urejenega, zanimivega. Pri tem si nas želi za svoje sodelavce. 21

Kakšni so možni koraki na poti k Bogu? Pri mladih ljudeh je prvi korak na poti vprašanje: »Katero nalogo imam v življenju? Kaj moram in kaj zmorem narediti?« Kdor si zastavi takšna vprašanja, postane Božji sodelavec na svetu, začuti, da ga Bog potrebuje, podpira in spremlja. Kadar ti poidejo moči, ko česa ne razumeš, se boš morda naučil moliti ali pa se boš vrnil k tistemu, česar si se kot otrok nekoč naučil in morda sploh nisi razumel. Veliko pozneje, v kakšnem težkem položaju ali pred kakšno veliko nalogo bo molitev, v kateri si se nekdaj uril, ne da bi pri tem o čem razmišljal, nenadoma dobila moč. Pot do Boga moramo načrtovati, kot kakšen pohod ali gorsko turo, in se na to pripraviti. Kdor se odpravi v gore, prej trenira. Tako kot telesne moči lahko urimo tudi duhovne. Če bom vedno le gledal televizijo, nenehno posedal pred računalnikom, potem bodo moje »mišice« ljubezni, domišljije in tudi odnosa do Boga vedno šibkejše. Prepričan sem, da moramo vaditi; te vaje so molitev, duhovne vaje, pogovori in družbeni angažma. Kdor to dela, prihaja vse bliže Bogu. On ali ona močneje občuti, da postaja Božji sodelavec. En korak na poti k Bogu bi lahko bil, da se človek angažira kot »misijonar«, da živi svoj »misijon«. Kaj to pomeni? Mnogi od nas imamo v primerjavi z drugimi čudovito življenje. Vredno se je naučiti, da podarjamo srečo naprej. To pa seveda ne gre kar avtomatično. Tako kot se mora prodajalec avtomobilov naučiti svojega poklica, se moramo tudi mi naučiti reševati svoje naloge. Kako lahko svojo vero, svoj idealizem, svoje zaupanje, svojo ljubezen podarimo naprej drugim, ki so bolni, osamljeni, ki ne morejo ljubiti? Korak na poti do Boga lahko tudi pomeni, da se odpraviš v tujo kulturo, spoznaš druge vere, se naučiš tujega jezika, da se bosta med ljudmi razširila razumevanje in mir. Nadaljnji korak je navsezadnje tudi pozoren pogled. Kadar gledaš vso lepoto, je ne moreš pojasniti, toda čudenje te 22

lahko pripelje k Bogu. Kadar boš še začutil, da ti Bog ne bo dovolil pasti in da te bo krepil, kadar bo postalo težko ali pa boš moral prevzeti neznansko težke naloge, te bo On vedno znova presenetil. Človek je vse bliže Bogu v molku, v tišini, v poslušanju. Prav tako pa se smemo z Bogom boriti kot Jakob, dvomiti kot Job, žalovati kot Jezus ter njegovi prijateljici Marta in Marija. Tudi to so poti, ki vodijo k Bogu.

17,50 € 9 789612 782979

Fotografiji obeh avtorjev

Kardinal Carlo M. Martini

NOČNI POGOVORI V JERUZALEMU

Kardinal Carlo M. Martini Pater Georg Sporschill

Kardinal Carlo M. Martini p. Georg Sporschill

NOČNI POGOVORI V JERUZALEMU O tveganjih na poti vere Prevedla Jerneja Jezernik