Wunibald Müller, ZA VSE ŽIVLJENJE?

Wunibald Müller

19,50 € 9 789612 782665

(r. 1950) je doktor teologije in diplomirani psiholog ter psihoterapevt. S svojo družino živi v Würzburgu, svetovalno dejavnost pa opravlja v terapevtsko-duhovnem centru »Recollectio-Haus« v opatiji Münsterschwarzach. Ta center je sam ustanovil leta 1991 in je ves čas tudi njegov vodja; pri delu mu pomaga strokovni tim, duhovni voditelj centra pa je Anselm Grün. Poleg terapevtskega dela se Müller veliko posveča tudi pisanju, saj je doslej izdal že številne uspešne knjige s področja duhovnosti, življenjskega svetovanja in psihologije.

Ko življenjske odločitve zaidejo v krizo

Za vse življenje?

Wunibald Müller

Za vse življenje?

Wunibald Müller

Če želimo dati iskrenim odnosom priložnost, da bodo dolgotrajni, se moramo posloviti od pretiranih predstav in pričakovanj. Naučiti se moramo zadovoljiti se z nepopolnim, včasih morda celo ceniti nepopolnost v ljudeh, s katerimi živimo, zaradi dejstva, da smo sami nepopolni in morajo drugi živeti z našo nepopolnostjo. Lahko si pomagamo s tem, da vsega ne vzamemo preveč resno, da se občasno krepko nasmejemo sebi in lastnim pomanjkljivostim, in se spomnimo, kako prav je imel veliki teolog Karl Rahner, ko je dejal, da je ljubi Bog človeka sicer ustvaril, a da človeku zaradi tega ni treba biti domišljav.

Prevedla Alenka Novak

Za vse življenje?

Že naslov knjige nam pove, da avtor ne obravnava življenjskih odločitev, med katere uvršča zakonsko zvezo, redovništvo in duhovništvo ter odločitev za samskost, z vidika njihovega ideala, ampak z vidika krize. Kriza seveda nikoli ni razlog za obup in malodušje, pač pa prej povod za novi razmislek o samem sebi in o odnosih, ki jih živimo. To pa še ne pomeni, da bo izhod iz krize nujno uspešen, kaj šele idealen. Morda bo prav zaradi tega marsikdo imel ob kakšnem odlomku pri branju te knjige pomislek, ali je nakazana rešitev še v skladu s katoliško moralo ali ne. Ob takšnih pomislekih je prav, da si prikličemo v spomin tisti vidik Jezusovega odnosa do ljudi, ki so veljali za grešne, ko jih ni obsodil, ampak odrešil. V letu Božjega usmiljenja in ob sedanjem papežu Frančišku nam verjetno to ne bo težko! Življenje in življenjske situacije so pogosto veliko bolj zapletene in večplastne, kot je lahko moralna ali pravna norma in pravilo.

Pričujoča knjiga je odlična snov za premišljevanje in meditiranje o nas samih in o naših pomembnih življenjskih odločitvah.

Dr. Ivan Janez Štuhec

Wunibald Müller ZA VSE ŽIVLJENJE?

Wunibald Müller

ZA VSE ŽIVLJENJE?

Ko življenjske odločitve zaidejo v krizo

Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, SI-3000 Celje www.mohorjeva.org © Celjska Mohorjeva družba, 2016 Vse pravice pridržane. Natisnjeno v Sloveniji.

Naslov izvirnika: Für immer – geht das? © 2015 Vier-Türme GmbH, Verlag, D-97359 Münsterschwarzach Abtei

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana ISBN 978-961-278-266-5

Vsebina Življenjskim odločitvam v razmislek in na pot • 7 Uvod • 11 Predgovor • 13

I. Del: Jaz, ti, midva • 19

1. Jaz • 21 2. Ti • 36 3. Odnos do samega sebe • 49 4. Midva • 56

II. Del: Krize kot priložnosti • 77

1. Pomen kriz za razvoj naše osebnosti • 79 2. Kriza kot klic, naj natančneje pogledamo svoje življenje • 89 3. Le kdor se spreminja, ostane zvest sebi • 99 4. Ko življenjski načrti spodletijo • 113

III. Del: Viri pomoči • 123

1. Prožnost • 125 2. Notranje psihične življenjske energije • 136 Za konec • 145

1. Pomen kriz za razvoj naše osebnosti Goljenje mora biti pri pticah nekakšna kriza, podobno se mora zgoditi tudi v našem življenju.

Henry David Thoreau

Krize so del našega življenja Torej: Za vse življenje – je to mogoče? Ko sem skoraj osemdesetletnega prijatelja povprašal po tem, me je najprej debelo pogledal, potem pa odgovoril: »Tega pa ne vem.« Sam je že skoraj šestdeset let poročen in kolikor vem, jima z ženo ni bilo vedno lahko. Kako bistvena je bila pri njima vloga tega, kar sem zbral v gornjih poglavjih in po mojem mnenju lahko pripomore k trajnosti zveze, ne morem presoditi. Nekatere vezi in odnosi – v partnerstvu ali skupnostih – se preprosto obdržijo le zato, ker tisti, ki živijo v njih, zase ne vidijo nobene alternative, ker so se sprijaznili s svojim položajem ali pa preprosto niso dovolj pogumni, da bi razvezali stare vezi in se spustili v nove odnose.

V prejšnjih poglavjih sem govoril predvsem o tem, kateri pogoji naj bi bili izpolnjeni, da bi imeli odnosi dobre možnosti za trajnost. Zdaj želim raziskati, kakšen pomen imajo lahko 79

krize in neuspehi ter sposobnost obvladovanja kriz in neuspehov za ohranitev in trajanje odnosov. Pokazalo se bo, da lahko to, kar sem do zdaj opisoval s pojmi ‘jaz’, ‘ti’, ‘midva’, ustrezno pozitivno ali negativno vpliva na našo sposobnost obvladovanja kriz. Krize in neuspehi so lahko tudi velika priložnost, ki nam pomaga nadaljevati ubrane poti, narediti morebitne popravke v našem življenju, zlasti pa so priložnost, da naše življenje in naši odnosi ohranijo napetost. Če mi uspe videti krizo tudi kot priložnost, ki lahko prispeva k temu, da si v globini duše ostanem zvest, nekoliko izgubi negativno podobo, ki ji jo načeloma pripisujemo. Potem bomo mogli videti tudi njene pozitivni strani, ne da bi jo podcenjevali in izključili njeno neprijetno in bolečo stran. Tako morda tudi z večjo naklonjenostjo sprejmemo, da so krize del našega življenja. Globinska psihologinja Verena Kast je v intervjuju v časopisu Publik-Forum (2008) sebe označila za žensko s prijaznim odnosom do kriz, kar pomeni, da pričakuje krize in zna prisluhniti izkušnjam, ki so s krizami neločljivo povezane. Vabi nas, naj govorimo o krizah in si razjasnimo, da so del našega življenja, zlasti ker so tudi številne prelomnice in razvojni procesi v našem življenju povezani z njimi. Lastno najhujšo krizo je doživela, ko je kot mlada ženska zaradi nenadne smrti izgubila moža, ki ga je zelo ljubila. Takrat je bila mlada in prepričana, da lahko obvladuje življenje. Potem pa se ji je zgodilo to. V takšnih trenutkih se vprašamo: Ali bo sploh kdaj spet dobro? Vendar nekoč opazimo, da se življenje nadaljuje in sčasoma znova dobimo tudi veselje do življenja.

Krize so torej del našega življenja. Pričakovati bi jih morali in ko se pojavijo, naj jih ne bi skušali preprosto obiti, temveč bi se morali z njimi spopasti. Krize so stop znak naše duše, ki nas želi tako opozoriti, da se tako v našem življenju ne more nadaljevati. Nikogar ne bi želel po nepotrebnem prepričevati o obstoju kriz, vendar pozorno prisluhnem, kadar srečam ljudi, ki se odzovejo, kot da ne bi vedeli, o čem govorim, če 80

beseda nanese na krizo. Potem z vso resnostjo trdijo, da česa takega v življenju še nikdar niso izkusili. Kadar jih pobliže spoznam, neredko dobim vtis, da pri njih obstaja marsikaj, kar bi bilo vredno podrobneje in kritično pogledati, a žal niso pripravljeni za to. Takšnim ljudem pogosto primanjkuje občutljivosti, da bi lahko resnično začutili, da je marsikaj narobe, in spoznali, da gre pri njihovem odzivu za obrambo pred tem, da bi se spopadli z lastno resničnostjo in morda dejansko krizno situacijo.

Situacijske in normativne krize Včasih smo v krizi, ne da bi to stanje prepoznali kot krizo.

Krize imajo več obrazov. Povodi so namreč različni: nekdo nam umre, izgubimo delovno mesto, človek, v katerega sem se nesmrtno zaljubil, ne vrača naklonjenosti. Drugače kot pri tako imenovanih situacijskih krizah, katere lahko povzroči malodane vsak dogodek, ki ga doživljamo kot ogrožajočega, govorimo o tako imenovanih normativnih ali razvojnih krizah, če gre za obdobja v našem življenju, ko v nas, intenzivneje in močneje kot običajno, delujejo socialne, telesne, intelektualne, čustvene in duhovne sile. Sem spada na primer identitetna kriza ali kriza srednjih let.

Razvojne krize poznamo vsi: na primer obdobje v življenju, ko nam je bilo težko oditi od doma. Ali obdobje, ko začnejo otroci ubirati lastne poti. Spominjam se, da sem imel sprva težave s tem, da sem jim dovolil oditi, čeprav mi je bilo v glavi popolnoma jasno, da je to potrebno. Ali obdobje srednjih let, ko znova in bolj zavestno pogledamo na dotedanje življenje in tudi na to, kaj od tega, kar smo pravzaprav želeli živeti, še nismo živeli.

Obe obliki kriz nas lahko pripeljeta na rob naših možnosti, lahko nas preobremenita. Lahko pa se izkažeta tudi kot prilo81

žnosti. Od nas je odvisno, kakšen odnos imamo do njih, kako si jih razložimo za svoje življenje, v kolikšni meri nam uspe, da obrodijo sadove. Gotovo je pomembno tudi, da v takšnem obdobju razpolagamo s potrebno močjo, ki je navadno pogoj, da lahko spoznamo in izkoristimo priložnosti, ki so skrite v krizi, namesto da nas preobremenjuje in vodi v neuspeh.

V tesnejših odnosih se bodo pojavile situacijske in normativne krize. Če je na primer partner nezvest in se to nekoč izve ali tega namerno ne prikriva, je to lahko vzrok za resno situacijsko krizo. Za prevaranega partnerja se bo morda svet podrl. Njegovo zaupanje je do dna omajano. Tisti, ki je varal, utegne biti v življenjski krizi in upa, da bo na ta način našel izhod iz nje ali da bo v novi zvezi našel to, kar je pogrešal v stari.

Redovnica, ki pri 45 letih zapusti svojo skupnost, nemara naredi to na podlagi normativne krize, ker ne more več slepiti same sebe in si mora priznati, da je pravzaprav živela nekaj, kar niso njene življenjske sanje, njena življenjska melodija.

Zdaj, v srednjih letih, se čuti primorano spremeniti svojo življenjsko usmeritev, da bi se izkopala iz duševne otopelosti in občutka brezizhodnosti.

Spustiti se v težaven proces, ki nam ga določa kriza Krize so obdobja v našem življenju, ko se ‘usklajujemo’, to pomeni, da naknadno naravnavamo ali izločamo, kar ni več ustrezno. Na novo ocenjujemo, sprejemamo nove odločitve.

V tem izrednem obdobju smo ‘mehkejši’ in zato tudi bolj dovzetni za oblikovanje, obenem pa tudi ranljivejši kot sicer.

Krize lahko zelo razburkajo neko življenjsko obdobje. Če hočemo krizo izrabiti kot priložnost, nam ne preostane nič drugega, kot da se spustimo v proces, na pot, ki nam ga kriza določa. Pogosto se moramo posloviti od tega, česar ni 82

več, in pustiti za sabo ljudi, ki za nas niso več tu, kot so bili do zdaj. Moramo si dovoliti občutke osamljenosti, žalosti, obupa in brezupa, ki se širijo v nas, in lahko si priznamo, da smo zmedeni in negotovi.

Spominjam se časa, ko sem zapustil šolo. Tam sem bil nekdo. Sošolci in učitelji so me poznali in me cenili. Uspešen in spoštovan sem bil kot predstavnik razreda in kot predstavnik dijakov. Zdaj pa sem bil na freiburški univerzi eden od tisoč študentov, neviden in neopažen. Padel sem v veliko luknjo in se žalostil. Hrepenel sem po času, ko sem bil nekdo, hrepenel po starem okolju, v katerem sem se počutil varno. Postal sem naravnost depresiven in sprva sem imel velike težave, da sem se v svojem novem svetu znašel.

V tem obdobju krize je pomembno, da se resnično posloviš od tega, česar ni več, in si dopustiš vso žalost, ki se pojavi.

Drugače tvegamo, da za vedno obtičimo v svojem žalovanju.

Spomnim se starejše ženske, ki je pred letom dni izgubila moža in bila depresivna tudi po tem času, občasno je v sebi začutila celo željo, da bi za vedno odšla iz življenja. Vzbujala je vtis, da se še ni resnično poslovila od svojega moža, da še ni dopustila vse bolečine, ki je s to izgubo neločljivo povezana.

Včasih je treba bolečino najprej poglobiti, da lahko potem znova ugotovimo, da nam je kljub izgubi veliko ostalo in da ima to, kar smo nekoč doživeli z ljubljenim človekom, svoje mesto v svetišču spominov, ki ga lahko vedno znova obiskujemo.

Torej moram vzdržati temó in negotovost, ki nastaneta, ko sem pripravljen resnično končati to, česar ni več. Kolikor bolj voljan sem se spustiti v to, toliko večja je možnost, da lahko potem nekoč zaorjem v ledino. Vendar je pomembno, da si za to vzamem čas, ki ga potrebujem. Po korakih se pomikam naprej, vedno na preži, da se, če bo treba, hitro rešim na ‘varno’, dokler čedalje bolj ne zaupam novemu, da bi potem nazadnje z obema nogama lahko trdno stal na novih tleh in nadaljeval svojo pot.

83

Pomen kriz za naše življenjske odločitve Krize so torej del našega življenja, ne glede na to, ali živimo v tesnih odnosih ali sami. Vplivajo na mnoga področja, veliko vlogo pa imajo prav pri življenjskih odločitvah. Če verjamete ali ne, celo ko sprejmemo življenjsko odločitev, se spremenimo, in lahko se zgodi, da ta sprememba trajno vpliva na tako življenjsko odločitev. Henry David Thoreau, ki je več kot eno leto živel v koči, obdani z jezerom in gozdovi, je zapisal: »Goljenje mora biti pri pticah nekakšna kriza, podobno se mora zgoditi tudi v našem življenju … Tudi kača odvrže svojo kožo, gosenica pa svoje črvasto krilo zaradi nekega notranjega dela in razširjanja« (Thoreau 1999, 35). Tako je tudi z našimi življenjskimi odločitvami – bodisi da smo se lotili tega ali onega poklica, se spustili v to ali ono razmerje; obstajajo obdobja, ki so primerljiva z goljenjem. To so obdobja, ko se notranje pretegujemo in širimo, ko nastajajo trenja, ki se lahko izkažejo za koristna, da bi se lahko znova povezali s svojo identiteto, svojim ‘geslom’.

Kolikor močnejši je temelj lastne identitete v trenutku odločitve, kolikor bolj posameznik pozna samega sebe v vsem, kar ga bistveno določa, toliko večja je verjetnost, da bo zvest odločitvi, ki jo je dejansko sprejel izhajajoč iz sebe. Na primer odločitev za partnerja ali za odhod v samostan lahko vzdrži tudi v poznejših življenjskih obdobjih, celo če smo v krizah podvomili v odločitev. Tedaj je velika tudi možnost, da ljudje v takšnih situacijah naredijo vse, kar je mogoče, da bi lahko znova vztrajali pri svoji nekdanji odločitvi. To poznamo iz zakonskih in poklicnih kriz, ki jih je navadno treba razumeti kot klic, da je v odnosu ali oblikovanju poklicanosti potrebno ponovno usmerjanje, včasih pa so potrebni tudi popravki.

Torej moramo razumeti krizo kot priložnost, da v odnosu rastemo, da se še bolj približamo bistvu poklicanosti. Če gre pri krizi identitete med drugim za to, da ugotavljamo, kdo smo in kaj hočemo, kaj so naše življenjske sanje 84

in po čem lahko prepoznamo poklicanost, pa nas poznejše krize lahko spodbudijo k temu, da pogledamo, kaj je ostalo od naših življenjskih sanj, od pričakovanj, povezanih z razmerji, ki smo jih sklenili, in koliko smo v skladu s svojim ‘geslom’.

Potem moramo včasih sprejeti, da mnoga pričakovanja niso izpolnjena in smo zato razočarani in žalostni. V krizi se oglasi naša duša, naše najgloblje, da bi nas znova spomnila na naše življenjske sanje in naše ‘geslo’.

Življenjske krize v drugi polovici življenja To velja zlasti za življenjske krize, ki nas navadno zadenejo v drugi polovici življenja. Če sta partnerja ali eden od partnerjev v tem življenjskem obdobju, je to lahko čas, ko se mora njun odnos znova potrditi. V tej uri poldneva življenja se soočimo s svojimi življenjskimi sanjami. Marsikatero žalost in razočaranje, ki ju občutimo tedaj, je morda mogoče pojasniti s tem, da smo čedalje bolj odmaknjeni od svojih življenjskih sanj. Posledica tega je, da neka zelo globoko v nas zasidrana stran ostane nezadovoljna. S krizo se nemara oglaša naše numinozno središče, naša duša, naše najgloblje, da bi nas opozorilo na naše ‘geslo’, našo življenjsko melodijo.

V tem obdobju se zavestno soočamo z ‘večjim notranjim človekom’ ali lastnim dušnim središčem. To je največkrat, kot pravi Marie-Louise von Franz, neločljivo povezano s preobrazbo ali trpljenjem. To je tako, nadaljuje avtorica, kot da bi približevanje ‘večjemu notranjemu človeku’ metalo senco in bi se nemočno cepetajoči jaz počutil ujetega v svoji mreži. V takšnih trenutkih odpovedo vsi dobri nasveti tako imenovane zdrave človeške pameti: bodi pameten, vzemi si dopust, bolj ali manj neguj človeške odnose, več ali manj delaj, poišči si hobi – vse to nič ne pomaga. Zdi se, da na splošno skoraj vedno znova koristi samo eno: da se posvetimo približujoči 85

se temí in skušamo njen skriti namen dojeti brez predsodkov in kolikor mogoče sproščeno.

Do tu me je tok življenja morda nosil brez trenja. Nisem intenzivno premišljeval o smislu življenja. Potem se mi je zgodilo kot v zaprtem železniškem vagonu, v katerem šele takrat, ko se ustavi ali nenadoma spelje, opazim, da se sploh premika. Šele ko se v mojem toku življenja pojavijo trenja v obliki krize, ko ta tok ne teče več neovirano, me vrže nazaj k samemu sebi. Potem se soočim s samim seboj na popolnoma nov način, in sicer zato, da bi prodrl v tisto bistvo v sebi in ga še bolj uresničeval v svojem življenju. V tem obdobju morda tudi znova doživim stik s svojimi življenjskimi sanjami ali jih v svoji globini morda sploh prvič spoznam.

86

Literatura Asper, Kathrin: Verlassenheit und Selbstentfremdung. Neue Zugänge zum therapeutischen Verständnis, München 1993.

Berndt, Christina: Resilienz. Das Geheimnis der psychischen Widerstandskraft, München 2013.

Böll, Heinrich: Die Hoffnung ist wie ein wildes Tier. Korespondenca med Heinrichom Böllom in Ernstom-Adolfom Kunzem 1943–1953, Köln 1994.

Bredow, Rafaela von: Liebe lieber unvollkommen, v: Der Spiegel, št.

52, 2011.

Carnes, Patrick: Wenn Sex zur Sucht wird, München 1992.

Clairvaux, Bernhard von: De consideratione ad Eugenium papam [Über die Besinnung an Papst Eugen], v: Bernhard von Clairvaux, Zbrana dela latinsko/nemško, zvezek I–X, izdal Gerhard B. Winkler, Innsbruck 1990–1999, zv. I, str. 611–841, 669.

Collalti, Markus: Ich bin viel du geworden, v: Frankfurter Allgemeine Sonntagszeitung, št. 51 z dne 21.12. 2014.

Egan, Gerard/Cowan, Michael: Moving into Adulthood, Monterey 1980.

Erikson, Erik: Identität und Lebenszyklus, Frankfurt 1973.

Erikson, Erik: Der vollständige Lebenszyklus, Frankfurt 1992.

Fairchild, Roy: Seelsorge mit depressiven Menschen, Mainz 1991.

Franz, Marie-Louise von: C. G. Jung. Leben, Werk und Visionen, Düsseldorf 1996.

Fromm, Erich: Die Kunst des Liebens, Frankfurt 1972.

Giammarco, Francesco: Denn Narzissmus hält ein Leben lang, v: Frankfurter Allgemeine Sonntagszeitung, št. 20 z dne 17.5.2015.

Griffiths, Bede: Die Hochzeit von Ost und West. Hoffnung für die Menschheit, Salzburg 1983.

Grün, Anselm: Gut mit sich selbst umgehen, Mainz 1995.

Guardini, Romano: Stationen und Rückblicke. Berichte über mein Leben, Mainz/Paderborn 1995.

Hafen, Brent Q. /Brog, Molly J.: Emotional Survival, New Jersey 1983.

Jacobi, Jolande (izd.): C. G. Jung, Mensch und Seele, Olten 1971.

Jung, Carl Gustav: Ein großer Psychologe im Gespräch, Freiburg 1994.

Jung, Carl Gustav: Erinnerungen, Träume, Gedanken von C. G. Jung, zapisala in izdala Aniela Jaffe, Olten 1986.

147

Jung, Mathias: Mut zum Ich. Auf der Suche nach dem EigenSinn, München 2004.

Kast, Verena: Die schöpferische Kraft der Krise, v: Publik-Forum, št.

19, Oberursel 2008.

Kerr, Charlotte: Die Frau im roten Mantel, München 1992.

Knapp, Andreas, v: Konradsblatt, Karlsruhe, 99. letnik, št. 14, 2015.

Lax, Robert: Mit Robert Lax die Träume fangen, Freiburg 2006.

Merton, Thomas: Christliche Kontemplation. Ein radikaler Weg der Gottsuche, München 2010.

Merton, Thomas: The Other Side of the Mountain: The End of the Journals, zv. 7, 1967–1968, San Francisco 1998.

Merton, Thomas: Verheißungen in der Stille, Luzern 1951.

Moore, Thomas: A Life at Work. The Joy of Discovering What You were Born to Do, New York 2008.

Müller, Wunibald: Erinnerungen an Henri Nouwen, Münsterschwarzach 2012.

Müller, Wunibald: Ich wage mich in meine Dunkelheit. Der Depression begegnen, Münsterschwarzach 2009.

Müller, Wunibald (izd.): Psychotherapie in der Seelsorge, Düsseldorf 1992.

Müller, Wunibald: Zerreißprobe. Kirchlicher Dienst zwischen persönlicher Überzeugung und amtlichem Anspruch, Freiburg 2013.

Müller, Wunibald: Zwischen Schicksal und Freiheit. Mut zur Entscheidung, München 2014.

Nouwen, Henri J. M.: Nachts bricht der Tag an, Freiburg 1989.

Rahner, Karl: Interview; veröffentlicht in der Schülerzeitung Egmatanjo, Theresianum Bamberg 1972.

Ratzinger, Joseph: Theologische Prinzipienlehre, München 1982.

Retzer, Arnold: Lob der Vernunftehe. Eine Streitschrift für mehr Realismus in der Liebe, Frankfurt 2011.

Revenstorf, Dirk: Die geheimen Mechanismen der Liebe. Sieben Regeln für eine glückliche Beziehung, Stuttgart 2008.

Rohr, Richard: Endlich Mann werden, München 2005.

Rohr, Richard: Pure Präsenz, Freiburg 2010.

Rolheiser, Ronald: Entdecke den Himmel in dir. Eine Spiritualität für das 21. Jahrhundert, München 2002.

Schneiders, Sandra: New Wineskins. Re-Imagining Religious Life Today, New York 1986.

148

Sill, Bernhard/Knieps-Port le Roi, Thomas (izd.): Band der Liebe – Bund der Ehe. Versuche zur Nachhaltigkeit partnerschaftlicher Lebensentwürfe, Sankt Ottilien 2013.

Steinhöfel, Andreas: Depression ist, wenn alle deine Gefühle im Rollstuhl sitzen …, v: Chrismon. Das evangelische Magazin, Frankfurt Mai 2015.

Stenger, Hermann: Eignung für die Berufe der Kirche. Klärung, Beratung, Begleitung, Freiburg 1988.

Stutz, Phil in Michels, Barry: The Tools. Wie Sie wirklich Selbstvertrauen, Lebensfreude, Gelassenheit und innere Stärke gewinnen, München 2012.

Stutz, Pierre: Du hast mir Raum geschaffen. Psalmengebete, München 1996.

Thoreau, Henry David: Walden oder Leben in den Wäldern, Zürich 1979.

Yalom, Irvin D.: Existentielle Psychotherapie, Bergisch Gladbach 2005.

Zurhorst, Eva-Maria: Liebe dich selbst und es ist egal, wen du heiratest, München 2009.

149

Wunibald Müller | ZA VSE ŽIVLJENJE? | Ko življenjske odločitve zaidejo v krizo | naslov izvirnika Für immer – geht das? | prevod Alenka Novak | prevod Hessejevih verzov na strani 91 Štefan Vevar | spremna beseda dr. Ivan Janez Štuhec | urednik Ivan Mohar | oprema in prelom Rok Ločniškar | izdala in založila Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba, d. o. o. | za založbo predsed­ nik Jože Planinšek CM in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič | natis­nila tiskarna Dravski tisk, d. o. o., v 500 izvodih | Celje-Ljubljana 2016

Wunibald Müller

19,50 € 9 789612 782665

(r. 1950) je doktor teologije in diplomirani psiholog ter psihoterapevt. S svojo družino živi v Würzburgu, svetovalno dejavnost pa opravlja v terapevtsko-duhovnem centru »Recollectio-Haus« v opatiji Münsterschwarzach. Ta center je sam ustanovil leta 1991 in je ves čas tudi njegov vodja; pri delu mu pomaga strokovni tim, duhovni voditelj centra pa je Anselm Grün. Poleg terapevtskega dela se Müller veliko posveča tudi pisanju, saj je doslej izdal že številne uspešne knjige s področja duhovnosti, življenjskega svetovanja in psihologije.

Ko življenjske odločitve zaidejo v krizo

Za vse življenje?

Wunibald Müller

Za vse življenje?

Wunibald Müller

Če želimo dati iskrenim odnosom priložnost, da bodo dolgotrajni, se moramo posloviti od pretiranih predstav in pričakovanj. Naučiti se moramo zadovoljiti se z nepopolnim, včasih morda celo ceniti nepopolnost v ljudeh, s katerimi živimo, zaradi dejstva, da smo sami nepopolni in morajo drugi živeti z našo nepopolnostjo. Lahko si pomagamo s tem, da vsega ne vzamemo preveč resno, da se občasno krepko nasmejemo sebi in lastnim pomanjkljivostim, in se spomnimo, kako prav je imel veliki teolog Karl Rahner, ko je dejal, da je ljubi Bog človeka sicer ustvaril, a da človeku zaradi tega ni treba biti domišljav.

Prevedla Alenka Novak

Za vse življenje?

Že naslov knjige nam pove, da avtor ne obravnava življenjskih odločitev, med katere uvršča zakonsko zvezo, redovništvo in duhovništvo ter odločitev za samskost, z vidika njihovega ideala, ampak z vidika krize. Kriza seveda nikoli ni razlog za obup in malodušje, pač pa prej povod za novi razmislek o samem sebi in o odnosih, ki jih živimo. To pa še ne pomeni, da bo izhod iz krize nujno uspešen, kaj šele idealen. Morda bo prav zaradi tega marsikdo imel ob kakšnem odlomku pri branju te knjige pomislek, ali je nakazana rešitev še v skladu s katoliško moralo ali ne. Ob takšnih pomislekih je prav, da si prikličemo v spomin tisti vidik Jezusovega odnosa do ljudi, ki so veljali za grešne, ko jih ni obsodil, ampak odrešil. V letu Božjega usmiljenja in ob sedanjem papežu Frančišku nam verjetno to ne bo težko! Življenje in življenjske situacije so pogosto veliko bolj zapletene in večplastne, kot je lahko moralna ali pravna norma in pravilo.

Pričujoča knjiga je odlična snov za premišljevanje in meditiranje o nas samih in o naših pomembnih življenjskih odločitvah.

Dr. Ivan Janez Štuhec