John F. Coverdale, Saxum - življenje Alvara del Portilla by Celjska Mohorjeva družba

Življenje Álvara del Portilla

se je rodil v Čikagu leta 1940 in je doktoriral iz zgodovine na Univerzi v Wisconsinu leta 1971, potem ko je z Jožefmarija Escrivájem, ustanoviteljem Opus Dei, sodeloval v Rimu v letih od 1961 do 1968. Poučeval je na Princetonu in na Northwestern University. Napisal je več del o španski zgodovini. Leta 1984 je diplomiral še na pravni fakulteti Univerze v Čikagu in bil tajnik pri Antoninu Scaliji, sodniku na prizivnem sodišču Washingtona, prestolnice ZDA. Potem je začel s samostojno pravno kariero, kasneje pa še s poučevanjem na pravni šoli katoliške univerze Seton Hall v Newarku (zvezna država New Jersey). Leta 2002 je bil objavljen njegov delni življenjepis o sv. Jožefmariji Escriváju Uncommon Faith. The early years of Opus Dei.

»Hvaležen sem Bogu, ker sem spoznal don Álvara, in rad bi, da ga spoznajo tudi mnogi drugi.« John F. Coverdale

23 €

9 789612 782627

John F. Coverdale

Saxum, skala. Tako je sveti Jožefmarija Escrivá, ustanovitelj Opus Dei, imenoval svojega duhovnega sina Álvara del Portilla že od začetka njegove poklicanosti: skala Opus Dei, skala 2. vatikanskega koncila, trdna skala v življenju mnogih ljudi. John F. Coverdale, pravnik, zgodovinar in pisec različnih del o zgodovini Opus Dei, spretno pripoveduje zgodbo o življenju Álvara del Portilla vse od njegovega rojstva v Madridu pa do njegove smrti. Bralci bodo natančno spoznali najtesnejšega sodelavca ustanovitelja Opus Dei, ki je bil z Escrivájem povezan več kot trideset let in je na koncu postal njegov prvi naslednik. Neizmerno človeški, pokončen in z neskončno žejo po Bogu. Álvaro je bil zvest človek in neutruden delavec v Cerkvi in v Opus Dei.

SAXUM – SKALA

Življenje Álvara del Portilla John F. Coverdale

Leta 1939 se je v Escrivájevih pismih del Portillu začel pojavljati izraz »Saxum« ali »Skala«. V pismu Álvaru in Vicenteju Rodríguezu Casadu z dne 13. februarja piše: »Saxum! Svoje zaupanje polagam v trdnost svojih skal.« 23. marca pa je zapisal: »Naj Jezus poskrbi zame, Saxum. Vem, da si to ti. Vidim, da ti Gospod daje trdnost in daje pomen moji besedi: Saxum! Zahvaljuj se mu za to in mu bodi zvest.« Konec junija je pisal Álvaru, Vinceteju in Eduardu Alastru: »Vem, da se dobro vedete in da imam v vas treh tri svoje skale. Saxum!« V odgovor na Escrivájevo vztrajanje, da ga v svojih pismih imenuje skala, je del Portillo 12. julija odgovoril: »Stremim za tem, da bi Vi lahko imeli zaupanje v tistega, ki je – namesto kamna – glina brez gostote. A Gospod je tako dober!«

John F. Coverdale SAXUM

Ĺ˝ivljenje Ă lvara del Portilla John F. Coverdale

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929Portillo A. del 272-722.7-427 COVERDALE, John F., 1940- Saxum : življenje Álvara del Portilla / John F. Coverdale ; [prevod Anže Tržan]. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2016 Prevod dela: Saxum ISBN 978-961-278-262-7 284536832

osemnajsto poglavje

Prijatelj vrtnarjev in papežev Čeprav je bil del Portillo po značaju nekoliko zadržan, je imel naravno danost za sklepanje prijateljstev in je vedel, da bo prijateljstvo z nekom tej osebi pomagalo bolje spoznati Kristusa. Prijateljstva tudi ni jemal zlahka. Prijateljstva, ki jih je sklepal kot študent, vojaški častnik, inženir in kot mlad duhovnik so pogosto trajala do konca njegovega življenja. Njegovi prijatelji so bili zelo različni. V desetletju, ko se je odvijala gradnja Vile Tevere, je bil don Álvaro v tesnih stikih z Leonardom Castellijem, lastnikom gradbenega podjetja. Del Portillo je bil zahtevna stranka, ker ni bil pripravljen zamižati niti pri najmanjših napakah. Kljub temu je postal tesen prijatelj Castellija in njegove družine, postal pa je tudi njegov svetovalec in duhovni spremljevalec. Ko je bil del Portillo nekoč v bolnišnici, je celotna Castellijeva družina prišla na obisk, Leonardo pa je vztrajal tudi pri pokritju vseh stroškov zdravljenja. Ko je Leonardo sam zbolel za neozdravljivo boleznijo, je njegova družina prosila del Portilla za maziljenje. Med obiskom katedrale Notre Dame v Parizu je srečal mladega Afričana, s katerim sta imela kratek pogovor. Mladi mož si je začel z del Portillom dopisovati, čez nekaj časa pa se 182

je odločil, da postane duhovnik. Danes je duhovnik v Kanadi, na steni svoje pisarne ima obešeno sliko don Álvara, ki ga ljubeče kliče »Papa«. Med del Portillovimi prijatelji je bilo mnogo ljudi, ki so zaradi svojega dela prišli v stik z njim. Vratar stanovanjske hiše, v kateri so živeli Castellijevi, je ob njegovem odhodu poklical svojo ženo otroke in vnuke, da bi don Álvara pozdravili. Tudi mož, ki je veliko let izdeloval njegove talarje, je skupaj z ženo in hčerjo prišel na bdenje ob don Álvarovem truplu; kasneje so se spominjali, kako jih je spodbujal, naj ljubijo Boga in govorijo o njem z ljudmi, ki jih srečujejo. Vratar in drugi vatikanski uslužbenci so si vzeli čas, če so ga videli na ulici, pozdravili pa so ga radi tudi potem, ko so se upokojili. Manolo, vrtnar konferenčnega centra, kjer je del Portillo preživel nekaj mesecev, je dejal, da se počuti kot del Álvarove družine. To mu je rekel del Portillo na prvi dan njegove službe v konferenčnem centru in ga je objel, čeprav je bil prepoten od dela. »Z menoj je govoril kot da bi me poznal že vse življenje,« se je spominjal vrtnar. Ko je Manolo staknil resno bolezen, je del Portillo vsak dan molil zanj in vsakič, ko ga je srečal, ga je vprašal, kako mu gre in kaj pravijo njegovi zdravniki. Po del Portillovi smrti je Manolo rekel: »Zdaj, bolj kot kdajkoli, gledam nanj kot na prijatelja in ga prosim za mnogo stvari.« Do konca svojega življenja je med svoje prijatelje štel tudi specialista, ki je zdravil Escrivájevo sladkorno bolezen, čeprav so njegove čudne navade in pomanjkanje družabnosti zelo oteževali pogovor z njim. Tekom let ga je zapuščalo vse več prijateljev. Na koncu mu je ostal samo še don Álvaro, ki ga je povabil na večerjo ali pa je sprejel njegova povabila; del Portillo je potrpežljivo poslušal njegove teorije. Med 2. vatikanskim koncilom se je del Portillo spoprijateljil s škofi in koncilskimi strokovnjaki. Z mnogimi je ostal v stiku do konca življenja. Kanadski kardinal Edouard Gagnon je zapisal: »Spoštovanje in hvaležnost, ki sem ju čutil do škofa 183

Álvara del Portilla od trenutka, ko sva se prvič spoznala, je s časom raslo in postalo pristno spoštovanje. Takrat so najina srečanja zelo pomagala mojemu duhovnemu življenju. Danes je spomin na tega vzornega pastirja zame vir navdiha … Vedno sem se v njegovi prisotnosti počutil majhnega, vendar hkrati okrepljenega, ker me je spominjal, da Bog izvršuje svoja največja dela s pomočjo najmanjših med nami.« Ko je pri maši v spomin na škofa del Portilla pridigal, je kardinal Law iz Bostona med drugim rekel: »Pogosto sem užival njegovo gostoljubje v Rimu. Bil je neverjetno ljubeč. Kadarkoli sem bil z njim, sem se počutil, kot da sem del družine.«

Prijatelj papežev Anekdote o del Portillovem prijateljstvu z vsakovrstnimi ljudmi bi lahko napolnile celo knjigo, vendar se bomo sedaj posvetili njegovemu prijateljstvu s papeži. Že od samih začetkov Opus Dei je Escrivá goreče molil in tudi člane učil moliti, to težnjo pa je vključil tudi v knjigo Pot: »Omnes cum Petro ad Iesum per Mariam« [Vse s Petrom, k Jezusu, po Mariji]. Združenost s papežem, ne glede na to, kdo je papež, je osrednja značilnost duha Opus Dei, vendar so tudi don Álvarovi odnosi s papeži, še posebej v primeru Janeza Pavla II., odražali toplo osebno prijateljstvo. Ko je nasledil Escrivája na mestu vodje Opus Dei, je del Portillo s papežem Pavlom VI. prijateljeval že dvaintrideset let, odkar sta se leta 1943 prvič srečala v Rimu. Odnos je prešel na novo raven, ko je kardinal Montini postal leta 1963 papež. Ponovno pa se je odnos spremenil, ko je del Portillo prevzel vodenje »majhnega dela Cerkve« oziroma Opus Dei. Ko so bedeli pred Escrivájevim truplom, je namestnik državnega tajnika, ki je predstavljal papeža, del Portillu povedal, da je Pavel VI. dejal, da bo prisoten v duhu in bo molil ob 184

truplu »tako zvestega sina« Cerkve in Kristusovega vikarja. V telegramu je državni tajnik sporočil, da sveti oče moli za ustanoviteljevo dušo in pošilja vsem članom Opus Dei svoj blagoslov. V zahvalnem pismu papežu Pavlu VI. mu je del Portillo zagotovil, da »pred grobom našega preljubega ustanovitelja vsi mi, sveti oče, obnavljamo svojo trdno odločitev, da bomo zelo zvesti njegovemu duhu, prav tako pa izročamo svoja življenja Cerkvi in papežu.« Prvo srečanje del Portilla v vlogi prvega moža Opus Dei s Pavlom VI. je bilo 5. marca 1976 in je trajalo več kot eno uro. Del Portillo, ki je papeža prosil za dovoljene, da bi smel nekaj utrinkov srečanja deliti s člani Dela, je bil presrečen, ko mu je papež povedal, da ima ustanovitelja Opus Dei za »enega izmed ljudi v zgodovini Cerkve, ki so prejeli največ karizem in ki so se na Božje darove odzvali z največjo velikodušnostjo«. Papež ga je prosil, naj zapišejo vse, kar zadeva ustanovitelja, ki ga je imenoval »zaklad ne samo za Opus Dei, temveč za vso Cerkev«. Ker je papeža tako ljubil, je del Portillo z njim delil svoje namene in trpljenje. Ko je izvedel, da želi papež Pavel VI. zaradi neposlušnosti suspendirati francoskega nadškofa Lefebvreja, je bil globoko vznemirjen zaradi trpljenja, ki ga je ta zadeva povzročala papežu, in zaradi škode, ki bi jo lahko prizadejala Cerkvi. Naslednje jutro je poslal državnemu tajniku telegram in ga prosil, naj svetemu očetu pove, da je Opus Dei tesno povezan z njim in moli zanj v teh težkih okoliščinah. Čez nekaj dni je to obljubo ponovno ponovil v pismu. Za papežev osemdeseti rojstni dan leta 1977 mu je don Álvaro poslal izvod prve izdaje Poti, skupaj s prijaznim pismom. Leta 1978, v času velikega tedna, ko je bil Pavel VI. preveč bolan, da bi imel svojo običajno sredino avdienco, je del Portillo prosil nekaj tisoč študentov, ki so bili v Rimu na srečanju UNIV, naj gredo na Trg svetega Petra, da bodo prejeli blagoslov, ki jim ga bo dal papež s svojega okna. Don Álvaro je bil prepričan, da ga bo tolikšno število mladih razvedrilo. 185

Dne 19. junija 1978 je imel še eno zasebno srečanje s papežem Pavlom VI., ki je spet trajalo eno uro. Ko ga je sveti oče prosil, naj na ustanoviteljevem grobu moli za Cerkev in za papeža, mu je del Portillo obljubil, da bo to naredil, takoj ko se vrne v vilo Tevere. »Ne,« mu je odvrnil papež, »najprej moraš jesti. Naredi to enkrat tekom dneva.« Več kardinalov je izkoristilo svojo prisotnost v Rimu, da bi se srečalo z del Portillom, zato ker je bil na čelu Opus Dei, pa tudi zato, ker je bil s številnimi že dolgo časa prijatelj. 16. avgusta se je krakovski kardinal Wojtyła, skupaj s škofom Andr zejem Deskurjem iz Papeškega sveta za sredstva družbenega obveščanja, pridružil del Portillu, očetu Joaquinu Alonsu in očetu Javierju Echevarríji pri večerji v Vili Tevere. Škof Deskur, tesni prijatelj del Portilla in Wojtyłe, ju je seznanil med enim izmed zasedanj 2. vatikanskega koncila. Naslednji dan je bil na večerji v Vili Tevere kardinal Luciani, ki je bil beneški nadškof. Ker je poznal Opus Dei v svoji škofiji, je le nekaj tednov prej objavil kratek članek o ustanovitelju Opus Dei, v članku ga je označil za »revolucionarnega duhovnika, ki je preskočil običajne ovire, pri tem pa je pokazal mistične cilje tudi poročenim ljudem«. Pred tem je del Portillo prosil nekaj svojih hčera, naj molijo za kardinala Lucianija, rekoč: »Kako dober papež bi postal!« Ko so po večerji obiskali presveti zakrament, je del Portillo ponudil Lucianiju klečalnik, ki je pripadal papežu Piju VII., ki je bil izvoljen za papeža na konklavu v Benetkah. Klečalnik je kasneje kupil sveti papež Pij X., ki je bil beneški patriarh, potem pa ga je njegova družina podarila Opus Dei. Ko je kardinal Luciani pokleknil, je del Portillo rekel: »Naj bo to znamenje.« Prvega dne konklava je del Portillo obiskal Marijino svetišče blizu Rima, da bi molil za bodočega papeža. Naslednjega dne se je dvignil bel dim, vendar je, še preden je izvedel kdo je novi papež, padel na kolena in začel moliti zanj. 186

Novoizvoljenemu Janezu Pavlu I. je pisal: »Nekaj dni pred Vašo izvolitvijo za papeža sem imel radost in čast, da Vaši Svetosti osebno povem, da smo jaz in vsi člani Opus Dei intenzivno molili za bodočega papeža. Zato sedaj zagotavljam Vaši Svetosti, da v sveti spomin našega ustanovitelja sledimo njegovemu zgledu in učenju in da še naprej z istim žarom in stanovitnostjo vsak dan izročamo Bogu in Blaženi Devici Mariji Vas in vse Vaše namene.« Del Portillo je bil nad izvolitvijo kardinala Lucianija navdušen, saj je verjel, da je bil kardinal izbran od Boga, da naredi konec letom preizkušnje, ki jim je bila podvržena Cerkev, hkrati pa je bil izvolitve vesel, ker je vedel, da ima novi papež zelo dobro mnenje o Opus Dei in njegovem ustanovitelju. Kmalu po njegovi izvolitvi je Janez Pavel I. del Portillu neuradno sporočil, da želi rešiti vprašanje pravnega statusa Dela in je zato Kongregaciji za redovnike naročil, naj pripravi rešitev. Nenadna smrt papeža Janeza Pavla I. 28. septembra 1980, le triintrideset dni po njegovi izvolitvi, je bila hud udarec za del Portilla, ki so ga preplavila močna čustva, čeprav je solze zadržal. Ponovno je molil za pokojnega papeža in njegovega naslednika, člane Dela pa je poprosil, naj izročijo »tudi svoje dihanje, da nam bo lahko Sveti Duh dal papeža, ki bo povezan s Srcem Jezusa Kristusa«.

Janez Pavel II. Del Portillo je bil srečen, ko je izvedel, da so kardinali izbrali kardinala Wojtyła, ki si je nadel ime Janez Pavel II. Dan po izvolitvi se je don Álvaro odpravil v bolnišnico, da bi obiskal škofa Deskurja, ki je okreval po resni kapi. Ko je ravno odhajal iz Deskurjeve sobe, je osuplo naletel na Janeza Pavla II., ki je prišel na obisk h prijatelju, ko pa ga je novo izvoljeni papež še objel, je bil del Portillo navdušen. Čez dva dni je obiskal 187

svetišče Naše Gospe iz Mentorella blizu Rima, za katerega je vedel, da ga je pogosto obiskoval tudi kardinal Wojtyła, zato je papežu od tam poslal tudi razglednico. Vsak dan, tako je pisal v svojih pismih, so verniki Opus Dei darovali na tisoče maš za namene vodje Opus Dei – in njegovi nameni so bili nameni Kristusovega namestnika. Čez nekaj dni je to zamisel še razširil v pismu Janezu Pavlu II., kjer je dodal, da »Opus Dei nima nobene druge volje ali namena, kot da je dobro orodje v rokah Petrovega naslednika«. Ganjen nad razglednico in nad pismom ga je Janez Pavel II. osebno poklical po telefonu 27. oktobra, da bi se mu zahvalil. Tako takrat kot ob drugih priložnostih, ko se je s svetim očetom pogovarjal po telefonu, je don Álvaro klečal. Dne 28. oktobra je Janez Pavel II. sprejel del Portillia na neformalnem srečanju, ki ga je poimenoval »družinsko snidenje, ne avdienca«. Čez nekaj dni mu je del Portillo, takrat že v Avstriji, ponovno pisal in mu natančneje naštel molitve in dobra dela, ki jih člani Opus Dei darujejo za papeža. Čez nekaj tednov je Janez Pavel II. del Portilla ponovno povabil na neformalno srečanje. Ko se je približeval božič, je del Portillo izvedel, da je na Poljskem navada, da se sorodnikom in prijateljem na praznik svetega Nikolaja pošlje pomaranče. Na praznični dan je papežu osebno prinesel pomaranče, pa tudi pastirsko palico s podobo Naše Gospe iz Čenstohove, poleg tega pa še nekaj čokoladnih božičkov in več Escrivájevih knjig. Janez Pavel II. se je odzval prijazno in mu je 18. decembra poslal košaro s sadjem in fotografijo, na katero je sam osebno napisal blagoslov. Čez nekaj dni je poslal še nekaj božičnih voščilnic, na katerih je bil natisnjen njegov podpis, da bi jih lahko razdelili članom Opus Dei, še dan kasneje pa mu je poslal tradicionalni italijanski božični kolač – panettone. Na novoletni dan je Janez Pavel II. msgr. Alfonsa, enega izmed dveh del Portillovih pomočnikov, povabil na večerjo. Med 188

obedom je papež nazdravil Delu in pri tem molil, da bi v novem letu Bog Delu dal vse potrebno. Del Portilla so ta znamenja papeževe naklonjenosti globoko ganila, kajti bil je prepričan, kot je pogosto ponavljal, da novi papež ni le naslednik svetega Petra, temveč tudi svetnik. »Poleg teološke zvestobe, zaradi katere ljubimo Kristusovega namestnika,« je povedal nekaj članom, »je Janez Pavel II. tako srčen, tako dober, tako ljubezniv, da osvaja srca vseh, ki prihajajo z njim v stik.« Tudi Janez Pavel II. je cenil del Portillovo prijateljstvo, podporo in pastirski zanos. Nekega dne je ob večerji don Álvaro govoril o tem, kako pomembno je, da ljudi prepričamo, da opravijo zakrament pokore. Janez Pavel II. mu je z nasmeškom pritrdil in rekel: »Spominjaš me na goreče pastirje iz mojih časov, ki so svoje življenje na tak način posvetili skrbi za duše, katere so ljubili z vsemi svojimi močmi.«

Podpora papežu Janez Pavel II. je kmalu spoznal, da lahko računa na don Álvara, ki ga je podpiral z dejanji, molitvijo in zadoščevanjem. Ko se je na primer bližala posvetitev njegovega naslednika v Krakovu, krakovskega nadškofa, ki naj bi se odvijala v baziliki svetega Petra, je papeža skrbelo, da bo udeležba skromna, saj je bila pot s Poljske dolga. Zato je prosil del Portilla, naj spodbudi člane Opus Dei v Rimu, da se udeležijo obreda. Del Portillo je to tudi storil – sam pa se obreda ni udeležil, da bi se lahko člani Dela osredotočili na novega nadškofa, ne pa nanj. Janez Pavel II. je želel organizirati posebno mašo za študente, da bi lahko tako nagovoril veliko množico mladih, ki so študirali na rimskih univerzah. Univerzitetni kaplani so rekli, da ne pričakujejo velikega števila študentov, toda del Portillo je bil navdušen in je obljubil popolno podporo Opus 189

Dei. Predlagal je, naj natisnejo vabila, ki bi jih lahko člani Dela in drugi študentje, ki so bili v stiku z Delovimi apostolskimi dejavnostmi, razdelili med svoje sošolce. Prav tako je na razpolago za večurno spovedovanje pred mašo pri Svetem Petru ponudil tudi duhovnike Opus Dei. Prva študentska maša je bila popoln uspeh, udeležilo se je je namreč veliko študentov, mnogi pa so izkoristili tudi priložnost za spoved. Papež je kasneje priznal, da je nekaj ur pred samim dogodkom začel pogledovati skozi okno, da bi ugotovil, če kdo prihaja. Najprej ga je skrbelo, ker ni videl nobenih avtobusov, čez čas pa je opazil konstanten tok majhnih skupin, do začetka maše pa je bila bazilika polna. Od takrat je Janez Pavel II. mašo za rastoče število študentov obhajal dvakrat na leto. Janez Pavel II. je želel tudi organizirati telovske procesije, ki bi potekale po ulicah Rima, kar bi bilo po več kot stoletju prvič. Ponovno je bilo mnogo ljudi skeptičnih. Dvomili so, da bo mesto dalo dovoljenje, in četudi bi ga dalo, so menili, da se bo procesije udeležilo le malo ljudi. Del Portillo je bil ponovno navdušen in je člane in prijatelje Opus Dei goreče prosil, naj se procesije ne samo udeležijo, temveč v njej tudi osebno sodelujejo. Danes je postala vsakoletna rimska tradicija. Leta 1980 je med sprejemom za študente v Rimu na konferenci UNIV eden izmed njih rekel Janezu Pavlu II., da se mu zdi Trg svetega Petra nepopoln, saj na njem ni nobene podobe Blažene Device. Papež mu je odgovoril: »Res je! Trg bi morali dokončati.« Čez nekaj časa je del Portillo Janezu Pavlu II. poslal skice in fotografije možnega mozaika. Odgovor je prišel šele po poskusu atentata na papeža, maja 1981. Janez Pavel je bil takrat odločen, da na trg umesti podobo Marije v zahvalo za njeno varstvo in del Portillov predlog je bil odobren. 8. decembra je papež blagoslovil velik mozaik Marije Matere Cerkve, ki krasi trg. Čez nekaj dni je povabil don Álvara, da somašuje pri maši v njegovi zasebni kapeli in se mu pridruži pri zajtrku. 190

Janez Pavel II. je v času svojega pontifikata opravil 147 obiskov tujine. Del Portillo je molil za uspeh teh obiskov, spodbujal pa je tudi člane Opus Dei v deželi, ki jo je papež obiskal, naj molijo in naj naredijo, kar je v njihovi moči, da bosta papež in njegovo sporočilo toplo sprejeta. Še posebej ko se je zdelo, da sprejem ne bo tako topel, je del Portillo spodbujal, naj izkažejo naklonjenost svetemu očetu, tudi če je šlo na primer za petje pred papeževo začasno nastanitvijo. Leta 1989 je del Portillo tik pred prihodom svetega očeta obiskal Švedsko. V javnem srečanju s člani, sodelavci in prijatelji Opus Dei jih je takole spodbujal: »Čim več katoličanov pripeljite k spovedi, da bodo lahko bolje razumeli papeževo sporočilo. Toda, pravite, da tu skoraj nihče ne gre k spovedi. Poskušajte jih prepričati, čutite se odgovorne za njihovo odrešenje.« Ko je bil papež podvržen kritikam in napadom, se je del Portillo na vse kriplje trudil, da bi mu zagotovil svojo osebno podporo in podporo Opus Dei. Ko je leta 1993 okrožnica Veritatis Splendor, ki govori o moralnih načelih, naletela na kritiko, je del Portillo objavil več člankov, s katerimi je pojas njeval okrožnico, člane Opus Dei pa je prosil, naj okrožnico podprejo. Pisal je tudi papežu in se mu zahvalil za okrožnico, dodal pa je še vrsto člankov, ki so ji bili naklonjeni.

191

Kazalo Uvod • 5 prvo poglavje

V iskanju smisla življenja • 7 drugo poglavje

Mladost • 14 tretje poglavje

Politično in družbeno ozadje • 26 četrto poglavje

Pot v Opus Dei • 35 peto poglavje

Ubežnik in zapornik • 41 šesto poglavje

Begunstvo • 46 sedmo poglavje

Vojaško inženirstvo • 55 osmo poglavje

Saxum • 61

deveto poglavje

Duhovnik Opus Dei • 72 deseto poglavje

Privoljenje iz Vatikana • 83 enajsto poglavje

Opus Dei v Rimu • 96

dvanajsto poglavje

Drugi vatikanski koncil • 115 trinajsto poglavje

Desetletje po koncilu • 123 štirinajsto poglavje

Ustanoviteljev naslednik • 138 petnajsto poglavje

Mož molitve in Oče • 144 šestnajsto poglavje

Opus Dei in Cerkev • 160 sedemnajsto poglavje

Podajanje roke množicam • 175 osemnajsto poglavje

Prijatelj vrtnarjev in papežev • 182 devetnajsto poglavje

V iskanju varnega zavetja • 196 dvajseto poglavje

Beatifikacija ustanovitelja • 208 enaindvajseto poglavje

Zadnji dnevi • 214 Epilog • 220 Slikovna priloga • 223