9 789612 784270
35 €
A POSTOL
Hermann-Josef Zoche, ki je raziskoval in roman ustvarjal štirinajst let, približa bralcu presenetljivo osebnost tega apostola in misijonarja. Napeto Pavlovo življenjsko zgodbo nam pripoveduje kot nihče drug: ob tem se natančno drži svetopisemskih virov, z apostolovimi potovanji pa nam podrobno prebuja antični svet, poln čutnega življenja.
Hermann-Josef Zoche
V tem velikem zgodovinskem romanu spoznavamo apostola Pavla z nove plati: kot moža z vsemi njegovimi čustvi, v njegovi vztrajnosti in iznajdljivosti, v njegovem obupu, v njegovi neupogljivosti, širokosrčnosti in v njegovi sposobnosti biti prijatelj.
Pater ddr. Hermann-Josef Zoche (1958) je študiral filozofijo in teologijo, doktoriral iz katoliške teologije, nato je študiral ekonomske in socialne vede ter doktoriral iz filozofije. Vstopil je v red Bratov skupnega življenja (Brüdern von gemeinsamen Leben, avguštinski red), leta 1987 pa je bil posvečen v duhovnika. Pripravlja publikacije, seminarje in predavanja iz poslovne etike za vodstveno osebje.
Hermann-Josef Zoche
A POSTOL
Knjig o apostolu Pavlu res ne manjka, malo pa je takšnih, ki bi jih lahko prebrali na dušek. Ta je takšna. Avtor romana ni le strokovnjak v teologiji in biblicistiki, ampak tudi izredno zanimiv pripovedovalec in motivator, ki nevede vodi bralca do ključnih vprašanj Pavlove teologije in mu pomaga razumeti njene izzive. Več let je posvetil raziskovanju bibličnih in zgodovinskih virov, na podlagi katerih je prepričljivo opisal okoliščine in ozadja Pavlove življenjske zgodbe ter moč njegove besede, ki je pretresla antični svet in navdihuje tudi sodobnega človeka.
Dr. Maksimilijan Matjaž
Roman o Pavlu Prevedla Majda Strašek Januš Na naslovnici: sveti Pavel v cerkvi svetega Severina (Pariz); vir Shutterstock
Hermann-Josef Zoche APOSTOL Roman o Pavlu
Hermann-Josef Zoche APOSTOL Roman o Pavlu © Celjska Mohorjeva družba, 2019 Vse pravice pridržane. Svetopisemsko besedilo je iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). © 1996, 2003, Društvo Svetopisemska družba Slovenija, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane. Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.112.2-312.6 ZOCHE, Hermann-Josef Apostol : roman o Pavlu / Hermann-Josef Zoche ; prevedla Majda Strašek Januš. - Celje ; Ljubljana : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2019 Prevod dela: Der Apostel ISBN 978-961-278-427-0 298542080
Hermann-Josef Zoche
A POSTOL Roman o Pavlu Prevedla Majda Strašek Januš
Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset. Trikrat so me bičali, enkrat kamnali, trikrat sem doživel brodolom in eno noč in dan preživel na globokem morju. Pogosto sem bil na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred pogani, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v puščavi, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnivimi brati.
(2 Kor 11,24b–26)
Poganski kristjani Najprej želi obiskati skupnosti, ki sta jih ustanovila na prvi misijonski poti – razen Cipra, kjer je Barnaba. Potem bo nadaljeval z misijonom. Sanjari o Galaciji in predvsem o Evropi. Zaveda se, da bo krščanstvo šele takrat izgubilo svojo senčno plat, ko se ustali v velikih kulturah, v Grčiji in Rimu. Sila je še mlad in poln delovne vneme. Iz Pavlovih pripovedi je slišal o življenju na poti in daljnih deželah. Kar žari v želji, da bi to spoznaval tudi sam – vse izzive, nevarnosti, svobodo in pustolovščine – vse ga mika in vse to je dobra podlaga za to, da ga vzame s seboj. Izredno se razveseli, ko mu Pavel pove, da bosta zdaj šla po tisti poti, ki jo je pri vračanju s prvega potovanja izključil: in sicer spet preko Tavrusa, ampak tokrat skozi Kilikijska vrata. Ker po sporu s Petrom in ločitvijo od Barnaba ne želi ostati več v Antiohiji, gresta s Silo najprej v Tarz, njegov domači kraj, saj leži na poti, ki jo je izbral. Tam se lahko pripravljata na pot – in takoj ko bo spomladi znano, da je prehod skozi Kilikijska vrata odprt, se bo začelo. V Antiohiji pa mora nekaj malega rešiti. Cerkev je že v preteklosti postala stabilna in z odhodom apostola ne bo razpadla. Določi starešine, razdeli naloge, zabiča jim, naj ne pozabijo na darove za jeruzalemske kristjane, jih svari pred vsiljenimi skrajneži iz Jeruzalema in jim naznani, da bo trajalo leta do takrat, ko se bodo ponovno videli. 237
Na dan odhoda ju do roba mesta spremlja manjša delegacija najzvestejših poganskih kristjanov. Objamejo se, potočijo nekaj solz, Pavel z njimi podeli nekaj tolažilnih besed in jih blagoslovi. Nekajkrat se še obrneta, da jim pomahata. Nato si Pavel zatakne roke za jermene nahrbtnika in se ne obrne več. Že na poti v Tarz je Sila opazil, v kaj se je spustil. Pavel diktira tak tempo, da ti jemlje sapo. Žene ga samo naprej, vedno ga sili dalje, ko Sila misli na počitek. Hitro je, hitro pije, malo spi. Tako po treh dneh dosežeta Tarz, veliko mesto, kjer vse mrgoli. Tu je Pavel nekoč že bival, takrat po spreobrnjenju in samotnih letih v Arabiji, o katerih nikoli ne govori. V mestu se naselita pri stari kristjanki, ki se je pred kratkim preselila sem iz Antiohije. Nikogar ne obiščeta in se izogibata javnosti in sinagoge. Ko ga Sila sprašuje po vzrokih za to, se Pavel brani: »Nimam dobrih spominov na Tarz … Sicer pa prerok v domovini nič ne velja.« Nekaj tednov se pripravljata, si priskrbita najnujnejše za težko potovanje in uredita svojo opremo. Pri tem veliko pomagajo izkušnje s prve misijonske poti. Tudi Pavlovo poznavanje krajev jima je v pomoč. Ohranil je tudi še nekdanje stike, nekaj znancev in dobrohotne pomočnike. Ko se bliža pomlad, dospejo prve novice, da je pot skozi Kilikijska vrata ponovno prehodna – in nekje v marcu leta 48 se odpravita na pot. Pavel pozna okolje še iz mladosti, ve, koliko časa bosta potrebovala: dva dni bosta hodila še po terenu, ki je za silo prehoden, na začetku še mimo številnih poletnih hiš bogatih kilikijskih meščanov, raztresene so po čudoviti visoki planoti. Potem pa bo šlo zares – kakor se je izrazil Pavel. Prvo gostišče je postavljeno tako, da ga lahko pešec iz Tarza normalno doseže še pred nastopom teme – onadva pa gresta mimo hitro po poldnevu. Pavel gre preprosto dalje – mimo njega. Ni govora, da bi se ustavila, niti za kratko pavzo, da bi zadihala. »Vreme je prelepo, da bi se ustavljala,« kratko 238
razloži, »tu v planinah je treba izkoristiti lepe dneve, za Derbe potrebujeva še deset dni.« Sila prikima in pogumno gre za njim. Drugi dan – prenočila sta nekje v senu – vodi ozka cesta v nadvse ozke soteske. Včasih komaj lahko vidiš zgoraj delček neba. Ne vidita, kakšno vreme se pripravlja. Dalje hodita, več novih gorskih potokov morata prečkati in pogosteje plezati preko hudournikov; slišita bučanje grušča, ki se nekje zgoraj vali z višine, in tuljenje divjadi, ki ima v skalah svoje domovanje. Eno ali dve trupli ležita napol razpadli v goščavi. Mokro je, noga ne najde dobre opore, drsi jima po mahovitih skalah, odrivati morata vejevje in se opirati na skale. Po tej prvi mokri preizkušnji se začne resnična ožina: ozka soteska, široka ravno toliko, da se lahko prebiješ skoznjo. Hodiš le še po ozki stezi. Levo in desno se dvigajo strme stene in štrlijo nazobčane skale. Ob njiju teče reka, v njej se vali divja voda talečega se snega. Voda jima škropi v obraz. Kmalu morata hoditi celo po potoku, tu in tam morata s svojima težkima nahrbtnikoma balansirati po drsečih deblih. Čevlji so že zdavnaj premočili, les je gladek. Večkrat potegneta tak tram k sebi, preizkušata njegovo trdnost, ga zdrgneta s krpo – šele tako si upata čezenj na drugo stran. V ozki soteski hitro postane temno. Na prenočišče ne moreta niti pomisliti: tako kar sede prenočita pod neko skalo. Ko se Sila zjutraj zbudi, je Pavel že pripravljen za pot. Pojesta nekaj suhega sadja, olive, sir in prepečenec. Nato pa na pot! Jutranja rosa še bolj namoči skalne stene. Pot je negotova in drseča. Počasi Sila razume, zakaj ta prelaz imenujejo tudi Hudičeva soteska. »Tu skozi naj bi prišel Aleksander Veliki s svojo vojsko do bitke pri Isu,« mu Pavel razloži v enem od kratkih odmorov. »Po isti poti?« vpraša Sila nejeverno. »Samo v drugo smer, prišli so iz Kapadokije,« pokaže Pavel z roko v severozahodno smer, in Sila meni, da zaradi sedanjega garanja ne ve, kaj je bil večji uspeh: dobiti bitko pri Isu ali se 239
s tako ogromno vojsko prebiti skozi to mokro sotesko. Pavel pa doda, da se je ob koncu zadnjega misijonskega potovanja pravzaprav želel vrniti po tej poti v Antiohijo, toda Barnaba ni bil za to. To je eden redkih primerov, da Pavel omeni Barnaba. Proti poldnevu dosežeta prava vrata. To je najožje mesto in resnično samo razpoka v mogočnem skalnem masivu. Na najožjem mestu, kjer si lahko po navadni deski prečkal sotesko, so Rimljani namestili med obema skalama prava železna vrata. Tam stražita dva rimska vojaka. Eden jima odpre velika vrata. Škripanje se zaradi bučanja gorskega potoka komaj sliši. Prijazna stražarja bi se rada pogovarjala s prvima popotnikoma v tej pomladi. To se zgodi zelo na kratko. Pavel jima pove, da je rimski državljan, toda rad bi hitro šel dalje. Onstran vrat se pot vzpenja. Soteska se malo odpre in počasi prideta iz nje. V večernem soncu se pred njima odpre čudovita dolina. Pavel je zadovoljen. Do sem sta potrebovala dan manj, kot je računal. Postavita si majhen šotor, pojesta zgodnjo večerjo in ležeta počivat. »In kako gre jutri naprej?« vpraša Sila in si potegne čez glavo težko volneno odejo. »Si videl gorsko verigo na obzorju?« »Tam daleč v meglicah?« »Točno, tam čez morava.« In tako naslednje jutro nadaljujeta. Ves dan imata pred seboj ogromen apnenčasti masiv. Visoka planota, po kateri hodita, je lepa na pogled, a je močvirnata in prepletena z majhnimi potočki, jezerci in klokotajočimi jarki. Po nekaj urah imata oba že vse premočene čevlje. Pavel meni, da se jih ne splača sušiti, ker bo bolje šele takrat, ko bosta do konca prečila to visoko planoto. Tako posušita noge šele popoldne in nastavita mokre čevlje na sonce. Potem se pot spušča, zvečer ju vodi skozi neko sotesko, po njej navzdol, in potem spet dva dni v hrib. Pavla kar žene naprej … Ko mu Sila to omeni, mu nekega večera pripoveduje, zakaj se mu tako mudi. 240
»Sila, ne gre samo za to, da naj mnogim ljudem prinesemo evangelij, mene žene druga skrb: skrajneži. Vedo, v katerih mestih sva Barnaba in jaz osnovala skupnosti, in bojim se, da bodo prišli in hoteli preprečiti, da še dalje sprejemamo pogane brez obreze. Kdo ve, mogoče so nama že za petami … Ne popustijo kar tako … in tudi sam sem bil dovolj neumen, da sem jim s svojim napadom besa v Antiohiji dal še razlog več, da so proti mojemu misijonskemu delovanju …« Upravičeno se boji, da imajo še vsi ti, čeprav so kristjani in so krščeni, stik s sinagogami, da se dobivajo na romanjih v Jeruzalemu in da novice na ta način potujejo zelo hitro. Sicer ne ve natančno, ampak se tega bolj boji. Na prvem misijonskem potovanju je dobil izkušnje z njimi – in v Antiohiji se je videlo, česa so sposobni. Sila to sprejme, toda malo ga vznemiri. Tem bolj je zdaj pripravljen, da sprejema Pavlovo priganjanje na poti. Hitro napredujeta. Naslednji dan dosežeta prvo mesto onstran Tavrusa – Kibistro. To mesto si je s svojo lego znalo ustvariti kapital: vsak, kdor želi od tod skozi Hudičevo sotesko, še zadnjič tu prespi, vsak, kdor pride z druge strani, tu nekaj dni počiva. Zato so cene za hrano in prenočišča odgovarjajoče visoke. Pavel sklene, da naslednje jutro potujeta dalje. Pri zajtrku, ki jima ga je bolj slabo pripravila groba krčmarica, zaslišita pogovor pri sosednji mizi. Tam brez dvoma govorijo o Kristusu. Prisluškujeta. Sicer ne moreta vsega razumeti, toda jasno slišita besede, kot so Cerkev, molitev, obreza. Komaj verjameta svojim ušesom. Pavel se obrne k možem in jih precej neposredno vpraša, če so Judje. Ne, odgovori najmlajši iz skupine, fantič štirinajstih let, da so bili pogani, zdaj pa so kristjani. To poudari s prav posebnim izrazom na obrazu, kako nekaj posebnega je ta pripadnost. Pavel in Sila sedeta k njim in izvesta, kako so ti tujci postali kristjani. Spreobrnil jih je neki Timotej iz Listre. Pripovedoval jim je o Kristusu in o tem, da je bil križan, ampak je vstal od smrti. 241
Ko je Pavel zaslišal Timotejevo ime, ga ni več mogoče ustaviti. Plačata zasoljeni račun in gresta na pot, opoldne sta v Herakleji, nekaj malega pojesta in odideta dalje. Pavla tako žene, da je izgubil občutek za vreme. S hribov prihajajočo nevihto opazita šele, ko je že prepozno. Herakleja je že daleč za njima, pred njima nobene hiše niti senika. Z obeh strani se razteza neskončna stepa. V naglici si postavita šotor, toda že se začne bliskati. Nahrbtnika še uspeta vreči pod šotor in že se vlije močan dež. Zavlečeta se pod plahto, veter jo trga na straneh. Tla premočijo in kmalu teče skozi šotor majhen potoček. Postaja hladno in deževati ne neha. Potoček postane potok. Grozi jima, da bo vse, kar imata pri sebi, kmalu premočeno. »Veš, Sila,« reče Pavel in ob tem misli na enkratni Barnabov črni humor, »tega šotora nisem izdelal jaz …« Oba se nasmejita. Na spanje tudi po nastopu noči ne moreta misliti. Veter ves čas buta v šotor in hladno piha skozi vsako špranjo. Šele proti polnoči se umiri. Samo tiho še dežuje. Povsod klokota in brbota. Končno zaspita. Zjutraj je hladno. V hribih je zapadel sneg. Toda sonce posije. Vse njuno imetje je mokro. Sušiti morata šotorsko platno, vsebino nahrbtnikov položita na toplo spomladansko sonce – in šele opoldne lahko nadaljujeta pot. Sila hodi pod vtisom, da je Pavel ubral podvojen tempo. Ne ustavita se, dokler težkih nog šele zvečer ne dospeta v Derbe. Vztrajno vleče Pavla h Gaju, kjer sta bila nazadnje z Barnabom tako dobrodošla gosta. Gaj veliko pripoveduje o napredovanju misijona. Mnogi so hvaležno sprejeli evangelij in se dali krstiti. Vendar pa Pavel in Barnaba takrat nista vsega dovolj jasno zastavila. Veliko vprašanj je ostalo odprtih. Zato so po njunem odhodu na nekaterih področjih postali negotovi in na mnoga vprašanja spreobrnjencev in krščenih niso znali odgovoriti. Sicer je prišel Timotej nekajkrat k njim na obisk, toda tudi on jim ni mogel prav pomagati. Gaj sicer pohvali dobro izobrazbo mladeniča 242
in predvsem njegovo pismenost, njegov blagi, nevsiljivi način, njegovo nadvse lepo vedenje in njegovo pristno pobožnost. Med delom v misijonu so imeli vedno znova trenja z Judi. Timotej pa je bil pri tem zelo previden. Še vedno živi v strahu, ki je ostal v njem zaradi Pavlovega kamenjanja: da pa so kljub vsemu zadrževanju in previdnosti opazili, kako z Judi pogosto ni lahko, niso pa imeli z njimi sporov in so se izogibali vsakemu prepiru. Njemu, Gaju, je prišlo tudi na ušesa, da naj bi se Timotej iz obzirnosti do Judov dal celo obrezati. Pavel guba čelo. Gaju poroča o sporih v Antiohiji in o sklepih koncila v Jeruzalemu. Ob tem poskuša predvsem vzbujati veselje, da je poganom lahko prihranjeno breme obreze in življenja po postavi. Temu lahko Gaj samo še doda, da je nasprotovanje temu novemu Kristusovemu nauku očitno postalo močno. Iz skup nosti, ki sta jih ustanovila Pavel in Barnaba, prihajajo do njih vedno nova poročila. Sliši se to in ono. Širi se govorica, da Tekla ni več v Ikoniju. Vsa zgodba z njenim krstom in razdrto zaroko ter spor s starši so pripeljali tako daleč, da je pristala v zaporu. Očitno pa so jo od tam odpeljali, takšne so vsaj govorice, in nihče ne ve natančno, kje je. Pavel težko diha. Ne ve, kaj naj si ob vsem tem misli. Tako pogumno sta se odpravila na pot v Antiohiji, zdaj pa že morata sprejeti težko resnico. Postaja nemiren. Živčno se igra s prsti, v mislih je drugje. Novica o izginotju Tekle ga močno prizadene, veselje nad delom mladega Timoteja ga ob tem ne more dvigniti. Pozneje opozori Gaja še na to, kako pomembna je nabirka, kajti ostaja znamenje solidarnosti do Jeruzalemčanov. Ti se še vedno težko sprijaznijo s spremenjenimi pogoji misijona med pogani, še naprej so skeptični – in verjetno bodo imeli konservativni judovski kristjani še naprej velike težave s sklepi koncila apostolov, misli celo, da bodo še dalje delovali proti njemu, Pavlu. Zato je pomembno, da se preko prostovoljnih darov vzdržuje povezava z Jeruzalemčani – da bi preko solidarnosti pridobili tudi njihova srca. 243
Kazalo Štefan • 6 Savel • 10 Apostol • 16 Damask • 20 Jeruzalem • 29 Vrnitev • 36 Beg • 44 Na obisku • 53 Tarz • 63 Barnaba • 74 Antiohija • 87 Vizitacija • 100 Jakob Starejši • 111 Ciper • 125 Omahljivci • 140 Prečenje Tavrusa • 151 Antiohija v Pizidiji • 161 Ikonij • 174 Timotej • 187 Derbe • 201 Koncil apostolov • 211 Prepir • 223 Poganski kristjani • 237 Bolezen • 249 Filipi • 261 Tesaloniki • 277
Atene • 285 Sila odpotuje • 287 Korint • 294 Ponovno Antiohija • 315 Galacija • 325 Efez • 332 Pismo Filipljanom • 337 Korintska tragedija • 342 Vstaja zlatarjev • 365 Troada • 372 Pismo Rimljanom • 390 V Jeruzalem • 408 Tujec • 420 V verigah • 432 Cezareja – Antonij Feliks • 447 Cezareja – Porkij Fest • 460 Cezareja – Herod Agripa II. • 467 Plovba čez Sredozemlje • 479 Prezimovanje • 486 V nesvobodi • 497 Čakanje • 507 Proces • 516 Opombe • 527 Potovanja apostola Pavla • 535
Hermann-Josef Zoche APOSTOL Roman o Pavlu Naslov izvirnika: Hermann Josef Zoche, Der Apostel © 2017 St. Benno Verlag GmbH, Leipzig/Germany Vse pravice pridržane. / www.st-benno.de Prevod: Majda Strašek Januš Izdelava zemljevida: dr. Igor Žiberna Urednica: Cvetka Rezar Oprema in prelom: Rok Ločniškar Izdala in založila: Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba d. o. o. Za založbo: predsednik Jože Planinšek CM in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, SI-3000 Celje www.mohorjeva.org Natisnila tiskarna Dravski tisk v 500 izvodih Celje-Ljubljana 2019
9 789612 784270
35 €
A POSTOL
Hermann-Josef Zoche, ki je raziskoval in roman ustvarjal štirinajst let, približa bralcu presenetljivo osebnost tega apostola in misijonarja. Napeto Pavlovo življenjsko zgodbo nam pripoveduje kot nihče drug: ob tem se natančno drži svetopisemskih virov, z apostolovimi potovanji pa nam podrobno prebuja antični svet, poln čutnega življenja.
Hermann-Josef Zoche
V tem velikem zgodovinskem romanu spoznavamo apostola Pavla z nove plati: kot moža z vsemi njegovimi čustvi, v njegovi vztrajnosti in iznajdljivosti, v njegovem obupu, v njegovi neupogljivosti, širokosrčnosti in v njegovi sposobnosti biti prijatelj.
Pater ddr. Hermann-Josef Zoche (1958) je študiral filozofijo in teologijo, doktoriral iz katoliške teologije, nato je študiral ekonomske in socialne vede ter doktoriral iz filozofije. Vstopil je v red Bratov skupnega življenja (Brüdern von gemeinsamen Leben, avguštinski red), leta 1987 pa je bil posvečen v duhovnika. Pripravlja publikacije, seminarje in predavanja iz poslovne etike za vodstveno osebje.
Hermann-Josef Zoche
A POSTOL
Knjig o apostolu Pavlu res ne manjka, malo pa je takšnih, ki bi jih lahko prebrali na dušek. Ta je takšna. Avtor romana ni le strokovnjak v teologiji in biblicistiki, ampak tudi izredno zanimiv pripovedovalec in motivator, ki nevede vodi bralca do ključnih vprašanj Pavlove teologije in mu pomaga razumeti njene izzive. Več let je posvetil raziskovanju bibličnih in zgodovinskih virov, na podlagi katerih je prepričljivo opisal okoliščine in ozadja Pavlove življenjske zgodbe ter moč njegove besede, ki je pretresla antični svet in navdihuje tudi sodobnega človeka.
Dr. Maksimilijan Matjaž
Roman o Pavlu Prevedla Majda Strašek Januš Na naslovnici: sveti Pavel v cerkvi svetega Severina (Pariz); vir Shutterstock