DiŽ glasilo št.2/2014

Tema glasila: DOBRODELNOST Naš gost: Matjaž Černivec »Saj vendar poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.«

(2 Kor 8,9)

Glasilo, letnik 13, št. 2, oktober 2014, ISSN 1855-2110

Psalm 36,6–13

GREŠNIKOVA HUDOBIJA IN BOŽJA DOBROTA GOSPOD, v nebesih je tvoja dobrota, tvoja zvestoba sega do oblakov.

Tvoja pravičnost je kakor božanske gore, tvoja sodba je kakor neizmerna globočina, GOSPOD, ti rešuješ ljudi in živali.

O Bog, kako dragocena je tvoja dobrota! Človeški sinovi se zatekajo v senco tvojih peruti.

Opajajo se z obiljem tvoje hiše, v reki svojih radosti jih napajaš.

Zakaj v tebi je izvir življenja, v tvoji luči vidimo luč.

Naše poslanstvo: Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo – veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa.

Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Ohrani svojo dobroto njim, ki te poznajo, svojo pravičnost iskrenim v srcu.

Naj ne pride do mene noga prevzetnosti, roka krivičnih naj me ne prežene.

Tam so padli hudodelci, podrti so bili, pa ne morejo vstati.

Družina in Življenje

3

KAZALO 4

TEMA GLASILA: DOBRODELNOST

5

STARŠEVSTVO: Postanimo kakor otroci

6

NAŠ POGOVOR: MATJAŽ ČRNIVEC

12 PISMO P. PLATOVNJAKA: Dobrodelnost v zakonu in družini 14 DUHOVNA POBUDA 24 DELOVANJE DRUŠTVA 30 ZAKONSKA SKUPINA ROGATEC 34 VODITELJSKI PAR: Zakonca Simčič

36 ROMARSKO POHODNIŠTVO 44 BESEDA ODGOVORNEGA UREDNIKA

BESEDA UREDNICE

Petra Berčan, urednica glasila

»Kdor torej zna delati dobro, pa ne dela, ima greh.« (Jak 4,17) Te besede apostola Jakoba so me pretresle. Če samo pomislim, koliko priložnosti imam, da delam dobro tekom dneva! In koliko jih izkoristim?

Ob besedi dobrodelnost namreč najprej pomislim na to, koliko darujem (in če sem iskrena, gre vedno od mojega preobilja) za tiste, ki imajo manj. Vsi poznamo dobrodelne organizacije: RK, Karitas, Unicef, Rdeči noski, »pušce« pri maši … in kaj hitro se zadovoljimo s takim načinom dobrodelnosti. A če smo iskreni, vemo, da smo resnično dobrodelni šele takrat, ko darujemo svoj čas, talente Mislim, da je v in nazadnje imetje. Mislim, današnjem času, da je v današnjem času, ko je svetovni mir tako zelo ko je svetovni mir tako ogrožen, še kako prav, da zelo ogrožen, še kako prav, smo dobri in da delamo dobro bližnjim na vsakem da smo dobri in da delamo koraku.

dobro bližnjim na vsakem koraku.

Da bi se na tej poti življenja opogumljali, smo temo dobrodelnost vpletli v tokratno številko glasila. Ob prebiranju prispevkov sem ugotovila, da človek res potrebuje samo majhen vzgib (lepo jutro, otroški pogled, dobro molitev, vikend seminar, romanje …) in že lahko dela dobro.

Vilma in Dani sta nam zaupala, kako sta osmislila svojo hojo od skupine do skupine, Matjaž Črnivec pa je skozi pogled Svetega pisma spregovoril o svobodni dobrodelnosti – brez prisile in predsodkov.

Veliko lepega in dobrega so doživele tudi družine v Veržeju, kjer so ob delavnicah z zakoncema Cuidon nabirale ideje za vzgojo naših nadebudnežev. Gospod deluje in bo deloval in vam želim, da bi se vas dotikal tudi med branjem prispevkov tokratnega glasila.

Naj zaključim s psalmistovimi besedami in spodbudo:»Zjutraj nas nasiti s svojo dobroto, da bomo vriskali in se veselili vse svoje dni.«(Ps 90,14) Veselite se torej življenja, ki nam je vsem podarjeno, in bodimo dobri drug do drugega.

Družina in Življenje

4

TEMA MESECA

DOBRODELNOST

DOBRODELNOSTI SE UČIM Vsako življenje ima svojo lastno poklicanost, program in svojo lastno pot. Življenje je pot, na katero smo postavljeni z določenim poslanstvom in nalogo. Ko na poti srečamo svetle zglede predanega življenja in dobrote, ima naša pot smisel. Biti dobrodelen je najlepša naloga, ki ti jo lahko zaupa Bog. Dobrodelnosti se učim pri vsaki mašni daritvi, kjer podoživljam Jezusovo velikodušnost. Vsakodnevno branje Božje besede, sprehodi, molitev in pogovori z možem me krepijo, da sem pripravljena sočloveku dati svoj čas, svoje moči in mu lahko pomagam reševati probleme z enako zavzetostjo, kot bi reševala svoje.

In kako to uresničujem? Že deseto leto poučujem verouk v naši vasi, vodim skupino za starejše v župniji, kjer se srečujemo enkrat mesečno, sem tajnica župnijske Karitas, včasih varuška, animatorka. Ob preizkušnji, ko je zbolela mama, sem postala tudi negovalka.

Dobro leto sem babi in največ prostega časa podarim svojima vnukoma.

Evangelij pravi, da bomo ob koncu svojega življenja sojeni po tem, koliko ljubezni smo izkazali bližnjim.

Molim, ker brez molitve ne zmorem ljubiti Boga, bližnjega in tako delati dobro.

Lili Tolar

Družina in Življenje

5

STARŠEVSTVO

POSTANIMO KAKOR OTROCI Z možem sva bila z najmlajšim, takrat dvoletnikom, na srečanju molitvene skupine. Med odraslimi je bil poleg našega prisoten le še en otrok, še mlajši fantek. Po pogostitvi sva nameravala domov, zato je prijateljica najinemu sinku napolnila žepe z zavitimi piškoti. »Boš dal fantom,« mu je rekla, misleč na njegove starejše bratce. Najin sinek se je brez besed obrnil in se začel med ostalimi udeleženci prebijati na drugo stran mize.

Radovedno sem mu sledila s pogledom in presenečena opazovala njegov obraz, ki je kar zasijal, ko je drugemu fantku ponudil piškot iz žepa in ves blažen prikorakal nazaj. Še po prihodu domov kar nisem mogla pozabiti tistega njegovega izraza. Videti je bil srečen, kot bi pravkar pokukal v sama nebesa. Dogodek me je tako prevzel, da sem še več dni premišljevala o njem in o Jezusovih besedah, naj postanemo kot otroci (prim. Mt 18,3). Ob tem nisem mogla preslišati svoje vesti, ki me je opominjala na trenutke, ko sem s svojo vzgojo v preteklosti poskušala »ubiti« to iskreno željo po podarjanju pri ostalih svojih otrocih in me spominjala na lastne besede: »Menda ne boš razdal prav vsega, pusti vendar še kaj zase ...«. Malha bolečin in strahov iz preteklosti zna biti včasih res prav nadležna stvar in Bogu hvala za vso nebeško vojsko, ki nam neutrudno stoji ob strani in nas podpira na poti k dobremu. V mislih sem zaplavala tja v pretekla leta in se spominjala dni, ko sva oba z možem začela v najin odnos sprejemati Jezusa, se sončila in uživala v njegovi toplini kot popek vrtnice v pomladnem soncu.

V odkrivanju te Luči, ki je s tako odločnostjo spreminjala moje življenje, sem v svoji zavzetosti takrat hotela storiti čim več dobrega. Za ljudi, ki sem jih srečevala v službi in drugod, sem iskala načine, kako bi služila Bogu v župniji in še kje in sanjarila o tem,

kaj vse bi še lahko storila. Ujela sem se v past, da sem se trudila marsikje, ob tem pa začela odrivati na stran tisto najpomembnejše – svojo družino. Skozi mreno lastnih hotenj, ki je zakrivala moj pogled, sprva nisem opazila, da počnem kaj narobe, dokler ni skoznjo počasi začel prodirati glas moje vesti, ko sem v varstvu svojih staršev puščala majhnega otroka, da sem odhitela k tujim, se spet udeležila predavanja v župniji, medtem ko nisem že več dni posvetila možu skoraj nobene pozornosti, se trudila biti prijazna in potrpežljiva z neznancem, ob svoji tašči pa pozabila na vse dobre sklepe …

Trudila sem se delati dobro drugim, pri tistih, ki so mi najbližje, pa je moj trud izgubljal svoj zagon.

Spoznanje je bolelo. Nisem se

prepustila Bogu, ampak hodila svojo pot, ki sem jo morala opustiti, da sem seme dobrih del začela sejati tam, kjer korenine sežejo najgloblje – doma, v svoji družini. Bog vse preskrbi. In ko mu služimo z vsem srcem, ko dobrodelnost ni le trud, ampak se prebudi kot vzgib srca, ki ga v sebi že od spočetja nosi vsako človeško bitje, takrat Bog sam poskrbi za priložnosti, nam pošilja na pot ljudi in nas uči načinov, da lahko delamo dobro. Eden od nešteto raznolikih in številnih je tudi prošnja za blagoslov in v tem trenutku prosim Vsemogočnega Boga, naj blagoslovi tebe in tvoje najdražje!

O tem, kako nam Stvarnik vsako dobro delo velikodušno povrne, pa bi bil potreben že nov, zelo dolg prispevek …

Irena

Družina in Življenje

6

NAŠ POGOVOR

MATJAŽ ČRNIVEC BOG NE DELA SAM. ZA SVOJE SODELAVCE SI VEDNO IZVOLI LJUDI, JIH POKLIČE, POVABI K SEBI IN PO NJIH KLJUB POMANJKLJIVOSTIM IN NAPAKAM URESNIČUJE SVOJ NAČRT. Tokrat smo k pogovoru povabili Matjaža Črnivca, ki opravlja službo generalnega tajnika Svetopisemske družbe v Sloveniji. Njegovo življenje je dokaz, da se Bog lahko dotakne prav vsakogar. Izhaja namreč iz družine, ki ni verna – Jezus ga je presenetil šele pri njegovih 22 letih. Preberite si, kako nas skozi svetopisemski pogled na svet vabi k svobodni dobrodelnosti.

Se lahko našim bralcem na kratko predstavite?

Kje in kako ste odraščali? Kaj je zaznamovalo vaše življenje in kje ste se srečali z Jezusom?

Sem Matjaž Črnivec in trenutno delam kot generalni tajnik na Svetopisemski družbi Slovenije. Moja pot do tu pa je zanimiva. Prihajam iz družine, ki ni verna, tako da sem sam v svojih poznih najstniških letih začel iskati duhovnost na raznih koncih in krajih, vendar nikakor ne v krščanstvu. Iskal sem bolj v vzhodnih religijah. Pri 22 letih pa me je Bog presenetil proti mojemu namenu. Večkrat sem na izjemno močan in konkreten način doživel Jezusa. Spoznal sem, da je Jezus nekaj povsem drugačnega od vseh ostalih človeških religioznih naprezanj in stremljenj. Preseže jih v tem, da je Jezus Bog, ki nam prihaja naproti.

Ostale religije nekako stremijo k temu, da se človek sam dvigne k Bogu. Evangelij pa prinaša ravno obratno zgodbo: Bog se skloni k nam, se poniža in nam prinese

bogastvo nebes. In to za vsakega, ki želi Jezusa sprejeti in ki hoče z njim vstopiti v tesen odnos »učenčevstva«.

Takrat se mi je življenje obrnilo za 180 stopinj. Kmalu zatem sem začel delovati na Svetopisemski družbi kot urednik. Sveto pismo mi tako predstavlja nenehen izziv in mi daje navdih in vizijo. Kristjani moramo namreč prenavljati svoj um, svojo domišljijo in način, kako si zamišljamo svet, svoje delo in poslanstvo.

Sveti duh nam je poslan zato, da nas tu poučuje in prenavlja.

Smo kristjani dovolj osveščeni o tem, kako naj beremo Sveto pismo? Zakaj gre Božja beseda tako mimo nas, če jo vendarle poslušamo vsaj pri vsaki nedeljski maši?

To je izziv, ki ga imamo vsi kristjani v Evropi. Obdobje v Evropi je tako, da ta problem srečujemo povsod. Sveto pismo je prisotno, pa ne vemo ravno, kaj bi z njim. Imamo ga doma, ampak je na polici in ga ne beremo. Za takšno stanje je gotovo več razlogov. Eden je zgodovinski: kako je krščanstvo v Evropi prišlo do tu, kjer je. Imeli smo 1700 let spoja med državo ali celo imperijem in Cerkvijo. To pa ni bilo ravno koristno za evangelij,

Spoznal sem, da je Jezus nekaj povsem drugačnega od vseh ostalih človeških religioznih naprezanj in stremljenj. Preseže jih v tem, da je Jezus Bog, ki nam prihaja naproti. saj takšen spoj odbija ljudi. Papež Frančišek se tega zelo zaveda, saj vrača Cerkev nazaj k misijonarski poklicanosti. V encikliki Veselje evangelija to izrecno poudarja, ko pravi: »Sanjam o misijonarski izbiri, to je o misijonarskem zagonu, ki je zmožen preoblikovati

Družina in Življenje

7

Sveto pismo je ena ogromna zgodba, ki gre od začetka časa in nas vključuje sedaj in se nadaljuje do koncev časa. Vabi nas, da vstopimo v to zgodbo.

vse. Da bi navade, slog in urniki, govorica in vsaka cerkvena struktura postali ustrezen prevodnik za evangelizacijo sedanjega sveta, bolj kakor pa za njeno samoohranitev.« Potrebno se je ponovno zamisliti, kaj danes pomeni biti kristjan. Tu je papež zadel ob ključno dilemo: ali kot kristjan delujem ohranitveno ali misijonarsko? To sta dva bistveno različna pristopa k temeljni identiteti človeka, ki se sprašuje: kdo sem jaz v tem svetu? Kaj delam? Sem tu zato, da branim nekaj, ali sem poslan v sovražno okolje, kjer je jasno, da me ne bo maralo in mi bo nasprotovalo, a sem poslan z Božjo močjo, da oznanjam Božjo besedo?

Drugi razlog pa je, da je Sveto pismo knjiga, ki izhaja iz drugega časa in okolja. Zavedati se moramo, da živimo v času, katerega prevladujoči pogled na svet je zrasel iz razsvetljenstva. Svet si zamišljamo kot velik mehanizem, ki teče bolj ali manj sam od sebe.

Bog je tam nekje daleč in se večinoma ne vmešava.

Morda sem ter tja poseže k nam s kakšnim čudežem, potem pa se ponovno umakne. Tudi kristjani smo zelo obremenjeni s tem načinom dojemanja sveta.

Ta pogled na svet ni tako nov, kot se nam zdi: že v bibličnih časih, v času Nove zaveze so Epikurejci tako razmišljali. Nam je bil ta pogled na svet predstavljen kot novi, edini pravi znanstveni pogled, ampak to ni.

To je samo izbira, ki prevladuje v današnjem času, mi pa smo pod njenim pritiskom. Veste, biblični pisci so živeli v drugačnem svetu. V svetu, ki ga je ustvaril Bog in ki ga ohranja Bog in to ne samo preko čudežev in občasnih intervencij, ampak je vse, kar obstaja, Božja stvaritev, je področje, kjer se Bog razodeva v vsem. Bog je torej bistveno povezan s tem svetom. Tu uresničuje svoje odrešenje. Sveto pismo je ena ogromna zgodba, ki gre od začetka časa in nas vključuje sedaj in se nadaljuje do koncev časa. Vabi nas, da vstopimo v to zgodbo. Za dobro branje Svetega pisma se moramo zavedati klica, da smo vsi povabljeni v to zgodbo, ki nam bo spremenila svet.

Kako vas je življenjska pot vodila, da ste se posvetili preučevanju Svetega pisma? Kdaj vas je prevzelo veselo oznanilo, da ga enostavno niste več mogli zadržati zase?

Zmeraj pravim: če je Jezus resnično vstal od mrtvih, če je to res in drži, potem ni nič več tako, kot je bilo.

Potem mora biti moj pogled na svet čisto drugačen, kot smo ga navajeni iz šol, medijev, filmov. Potem je to kamen, ki podre čisto vso to namišljeno strukturo, saj vidimo, da je svet postavljen tako, kot ga je postavil Bog. Jezusovo dejansko vstajenje od mrtvih pomeni začetek novega stvarjenja; pomeni, da Bog ni obupal nad svetom, da sredi tega sveta gradi na novo, zbira na novo ljudi okrog tega zavrženega Mesija, ki ga je Bog potrdil. To je ključ, s katerim lahko prebiramo, vstopimo v Sveto pismo. Če ga beremo, se začnemo krepiti v tej zavestni povezanosti z Jezusom – z živim Bogom, ki je ustvaril svet in ki pelje vse, kar je v svetu tako, kot si je zamislil. In ta smer je dobra! To je odrešenje, je Božje kraljestvo, je pravičnost, ki bo na koncu zavladala. Gre za nekakšno misijonarsko branje Svetega pisma, ki te ne pusti praznega in hladnega, ampak te kliče, da se dejavno udeležiš te Božje zgodbe, saj Bog vedno dela skupaj z ljudmi.

Bog ne dela sam. Zmeraj si izvoli ljudi. Povabi nas k sebi in kljub vsem našim pomanjkljivostim, velikim napakam, ki jih imamo, uresničuje svoj načrt.

Zakaj torej ljudje, kristjani, tako težko postavljamo Sveto pismo v današnji čas?

Velikokrat slišimo: »Če bi Jezus danes živel, bi naredil drugače!« Kako naj si pomagamo, da bomo videli, da je aktualno tudi v današnjem času?

Družina in Življenje

8

Eden glavnih problemov je svetovni nazor. To so očala, s katerimi gledamo na svet in jih ne snamemo, da bi si ogledali njih same. To je tako samoumevna stvar, da o njej niti ne razmišljamo. Človek enostavno ne vidi očal – prizme, skozi katero gleda svet. Problem je, če Boga jemljemo samo tako, malo za tolažbo, za vsak slučaj ali pa za privatno duhovnost. A Nova zaveza trmasto vztraja, saj v molitvi očenaša molimo: »naj se zgodi tvoja volja kakor v nebesih, tako na zemlji«. Božji načrt ni samo v tem, da mi pobegnemo s tega sveta v nebesa, ampak da se celotna zemlja obnovi. Božje stvarstvo je dobra stvar. Bog je ustvaril ta svet. V svetu so problemi, greh ga je popačil, ampak Jezus je vstal v telesu, ni vstal v duhu. Gre za vstajenje mrtvih teles, za obnovitev stvarstva. Pavel v pismu Rimljanom v 8. poglavju pravi: »Vse Božje stvarstvo pričakuje …« Vsa

Seveda, celotna Božja zgodba nam govori o tem. Bog sam je prvi pobudnik, prvi dobrodelnik. Celo zgodovino se daje svojemu ljudstvu, nato nam celo pošlje svojega Sina z vsem nebeškim zakladom za nas grešnike in to iz čiste dobrodelnosti, iz čistega usmiljenja in povsem nezasluženo z naše strani. Nato nam da še Svetega Duha, predvsem z namenom, da nas povabi v to svoje razmišljanje. Dobrodelnost je temeljna razsežnost krščanskega bivanja. Kristjan je povabljen, da živi po tej isti podobi Božjega Sina, ki je dal sebe do konca. Sam koncept krščanske ljubezni je to: Kristusova ljubezen nas stiska, sili, oblikuje, da tudi mi mislimo tako kot on. Ker je on umrl za vse, moramo tudi mi umreti sebi, da ne živimo zase, ampak za druge. K temu moramo stremeti. Kristjan, ki ni dobrodelen v tem smislu, je težko dobrodelen. To je naša nova narava. Ko človek postaja vedno bolj tak

ustvarjena bitja pričakujejo to odrešenje in vsi smo k temu povabljeni. Krščansko upanje je tu zelo specifično in izzivalno. Saj ni enostavno verjeti, da bo Bog fizično prenovil ta svet in ven vzel ost greha, trpljenje, smrt.

Kristjani rabimo novo sveto domišljijo, imaginacijo in tu nam Sveto pismo pomaga, da začnemo trenirati domišljijo v pravo smer, da si zamišljamo stvari na Božji način.

kot Jezus. Potemtakem se lahko razdaja na vse možne načine: s svojim časom, denarjem, s talenti. Biblična osnova za dobrodelnost je torej ta Božja ljubezen.

Tokrat smo se v našem glasilu posvetili temi, ki smo jo v grobem poimenovali dobrodelnost.

Kako vi razmišljate o dobrodelnosti skozi prizmo Jezusovega življenja? Kje nam Sveto pismo govori o dobrodelnosti?

Na kakšne načine smo lahko danes dobri?

Saj vemo: kdor je zadovoljen s samim seboj, lažje dela dobro tudi svojemu bližnjemu. Se današnji človek morda skriva za navidezno dobrodelnostjo? Češ, saj dajemo dobrodelnim organizacijam, pozabljamo pa na čas, talente, imetje, ki jih imamo in so nam podarjeni? Zakaj smo kar nekako zaspali in ne vidimo, da lahko dajemo na razpolago sami sebe najprej tam, kjer živimo: v družini, župniji in nato tudi v družbi?

Družina in Življenje

9

Eno je, da pomagamo s finančnimi sredstvi, kolikor moremo, in da smo tu radodarni. Pavel zelo močno nagovarja kristjane, naj darujejo, obenem pa zelo ljubosumno brani svobodo tega. Noče jih siliti. Če kaj dajete, dajajte z veseljem. To mora biti vaš odziv na Božjo milost. Ne se čutiti prisiljene v to. Seveda danes ljudje pogosto darujejo predvsem z občutkom neke

Božji načrt ni samo v tem, da mi pobegnemo s tega sveta v nebesa, ampak da se celotna zemlja obnovi. krivde. Pavel tudi konkretno pravi: »Saj vendar poznate milost našega Jezusa Kristusa. Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.« (2 Kor 8,9) Dobrodelnost mora biti dejanje evangeljske svobode! Eden od sadov Duha (Gal 5) je tudi dobrotljivost, kar pomeni velikodušen odziv na Božjo milost, ki nas je zasula s svojim blagoslovom.

Krščanski odziv tu samo oponaša Boga v njegovi velikodušnosti. Posnemajte Boga, bodite takšni, kakršen je Bog. Božji otroci ste in bodite radodarni, razsipni v svoji dobroti in Bog vam bo stal ob strani, ker je on sam tak. Tu že delujete ven iz tega drugega Adama, iz Jezusa, ki je prišel prenoviti človeštvo, tu ste že v tem novem stvarstvu, kadar si upate biti tako radodarni. Evangelij nas osvobaja za radodarnost. To mora biti svobodno dejanje. To ne sme biti prisila. Čim se kristjani zraven poslužujemo metod prisile, krivde ipd., zgrešimo. Potrebno je torej vztrajati z apostolom Pavlom in držati ravnovesje med klicem in potrebo po zbiranju prostovoljnih prispevkov in evangelijsko svobodo, ki je na drugi strani.

Potrebno pa je spregovoriti tudi o dobrodelnosti v širšem smislu. Ni dobrodelnost samo dajanje denarja, ampak tudi časa. To pa ponovno spada k širšemu krščanskemu klicu. Vsi smo poklicani v delo službe v Kristusovem telesu (Ef 4) in imamo milostne darove od Boga, da bi skupaj z ostalimi izgrajevali, povezovali Kristusovo telo, da bi prišli do zrelosti, da nas človeška hudobija in strupene človeške ideje ne bi premetavale sem ter tja. Sleherni člen tega telesa se vključi v Božje delo. Bog sam si je izvolil, da dela z nami kristjani, takšnimi, kot smo. Vsak kristjan ima torej svojo krščansko službo, ni kristjana ki ne bi bil poklican, ki ne bi bil Božji otrok. In to se kaže v našem vsakdanu, ko v primernem trenutku povemo: »Jaz sem kristjan«. Veste, ljudje vidijo to drugačnost, da nismo strupeni, da se odzivamo drugače. Družba nas seveda želi prestrašiti in govori, da je vera privatna stvar. A če

jasno poveš: »Moje izhodišče je tukaj – sem kristjan in se zavzemam za to in to,« nam nihče ne sme in ne more oporekati, saj imamo pravico izbire.

Bi nam za konec zaupali še kaj spodbudnega?

Kako naj bomo dobrodelni v svojem vsakdanu, ko imamo polno drugih obveznosti, skrbi …?

Tempo življenja je res pester, zato si je morda dobro vzeti čas za izziv v smislu duhovne obnove. To pomeni, da si vzameš čas za ponoven razmislek o temeljnih vprašanjih: kako vidiš Boga, svet, Jezusa, vstajenje od mrtvih, Novo zavezo. To je nujno, da lahko preidemo h konkretnim akcijam. Kristjani potrebujemo tak premislek, da se vrnemo k temu živemu studencu, kar Sveto pismo vsekakor je. Tu dobimo krila, inspiracijo, veselje, energijo, da delamo dobro. Morda se za začetek odločiš, da boš prebral evangelij od začetka do konca ali eno Pavlovo pismo. Težava je danes v tem, da smo vajeni brati Sveto pismo po majhnih koščkih.

Pa temu včasih ni bilo tako. Vrstice so dodali v 16. st., poglavja v 12. Resne študije kažejo, da so pisma

Pavel zelo močno nagovarja kristjane, naj darujejo, obenem pa zelo ljubosumno brani svobodo tega. Noče jih siliti. Če kaj dajete, dajajte z veseljem. To mora biti vaš odziv na Božjo milost.

Ne se čutiti prisiljene v to. brali v velikih kosih, pa je pač šla ura ali dve, a le tako branje ti daje celovit vpogled v Božjo zgodbo. Njihova prva raba ni bila, da se poglabljamo v vrstice, ampak da vstopimo v celo zgodbo. Potrebno je preprosto brati in se ne poglabljati v stvari, ki jih ne razumemo. Potrebno je videti celoten lok, da vidiš še druge stvari. Sploh za začetek je potrebno brati širše, čim daljše kose. Tu morda nisem konkreten, kako biti dobrodelen, ampak je dobra osnova za našo dobrodelnost. Priti moramo do te svobode, ko je tisto, kar damo, naša svobodna izbira in k temu spoznanju moramo privesti vsakega kristjana. Potem nam bo v veselje delati dobro!

V imenu bralcev glasila se vam najlepše zahvaljujem, da ste nam zaupali delček svojega osebnega pogleda na bistvo krščanstva in na pomen Svetega pisma.

Upam, da ga bomo sedaj še raje vzeli v roke in začutili, da smo prav vsi delček velike Božje zgodbe.

Pogovor sem pripravila Petra Berčan

Družina in Življenje

10

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

DOBRODELNOST IN BOŽJA BESEDA Prva misel ob besedi dobrodelnost je pogosto misel na pomoč materialno šibkejšim ali revnim otrokom iz držav tretjega sveta ter na dobrodelne organizacije. Koliko denarja bomo dali? 20, 30, 50 evrov, sploh kaj …?

Tako razmišljanje bi lahko izhajalo iz naših vrednost, če (ker) nam materialne dobrine in denar preveč pomenijo. Vendar je dobrodelnost lahko veliko več kot to. Po besedah Svetega pisma (Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli – Ef 2,10) je dobro delo lahko pravzaprav vse, kar iz ljubezni storimo bližnjemu (To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil – Jn 15,12). In prilika za ljubiti

bližnje se nam najprej ponuja v družini – delati dobro ženi/možu in otrokom. Dobro delo je lahko že nasmeh, pohvala, usluga, lahko pa tudi opozorilo in kritična beseda, če le-ta izgrajuje (Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo – Ef 4,29).

Letos smo v Veržeju na duhovnem tednu za družine brali Božjo besedo o vinski trti in mladikah (Jn 15, 1–10). Mi smo mladike in

Jezus je vinska trta. Dokler bomo vraščeni v trto, bomo rodili obilo sadu in ta sad so dobra dela.

Vendar ta sad, ta dobra dela niso toliko rezultat naših naporov in truda, temveč rezultat naše vraščenosti v trto. Ta sad – dobro delo – je dar Boga sočloveku, pri tem smo mi le »prenašalci« tega daru. Večkrat si mislim(o), da sem dober kristjan s tem, ko grem k maši in k obhajilu, ko molim, ko berem Sveto pismo, ko grem na duhovne vaje, duhovne vikende in tedne, vendar nič od tega samo

Družina in Življenje

11

po sebi ni sad in samo po sebi še ni dobro delo. Ob tem Božja beseda pravi: Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih (Mt 7,21). Pravi tudi: Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani (Jn 15,2) in podobno: Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj (Mt 7,19). Je pa moja molitev ena od povezav mladike na trto in udeležba pri sveti daritvi je naslednja povezava s trto, prav tako branje Svetega pisma in ves trud za duhovno povezanost z Bogom krepi povezavo mene – mladike s trto – Jezusom.

MI potrebujemo molitev …

Bog ne potrebuje naših molitev, jih pa vsekakor potrebujemo mi, da bi lahko obrodili sad. Na mladiki rastejo tudi listi, ki so nujno potrebni, da mladika lahko rodi sad. Ti listi so v prispodobi lahko naše potrebe, ki jih imamo za življenje. A ko se ti listi oz. te potrebe – tako dejanske kot tudi navidezne – preveč razrastejo, jih je nujno razredčiti, da trta lahko rodi dober sad. Če sem dobro »ukoreninjen« v trti, v Bogu, če nisem preveč zaraščen z listi (to je s svojim egoizmom), potem moja mladika lahko rodi obilen sad: Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar (Jn 15,5). Ni treba graditi megalomanskih načrtov o naših dobrih delih. Neprenehoma molite (1 Tes 5,17) in v vsakem trenutku bomo vedeli, kaj je treba storiti, da bomo mi kot mladika obrodili dober sad – dobro delo, pa naj bo to doma, v službi, na obisku, na cesti ali kjerkoli se ponudi prilika.

Dobra dela so v Svetem pismu večkrat

omenjena, največkrat v smislu ljubezni do bližnjega: Lepo živite med pogani, tako da bodo, čeprav vas zdaj obrekujejo kot hudodelce, sprevideli vaša dobra dela in slavili Boga na dan obiskanja.

(1Pt 2,12) Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih. (Mt 5,16) Med vdove sme biti sprejeta taka, ki ni mlajša od šestdesetih let in je bila žena enega moža, taka, za katero pričujejo dobra dela, ki je vzgajala otroke, bila gostoljubna, svetim umivala noge, ljudem v stiski pomagala, taka, ki se je zavzemala za vsakršno dobro delo. (1 Tim 5,9–10) Ne boj se, sin, ker smo obubožali.

Veliko premoženje imaš, če se bojiš Boga in se izogiblješ vseh grehov in delaš dobra dela pred obličjem Gospoda, svojega Boga. (Tob 4,21) Izpovedujejo, da Boga poznajo, toda z dejanji ga zanikajo.

Gnusni so, neposlušni

in nezmožni za kakršno koli dobro delo. (Tit 1,16) Pa tudi naši naj se naučijo skrbeti za dobra dela, če se kje pokaže huda potreba, da ne bodo brez sadu. (Tit 3,14) Kdor se bo teh očistil, bo postal posoda za čast, posvečena, gospodarju koristna in pripravljena za vsako dobro delo. (2 Tim 2,21) Bog pa vas more obilno obdariti z vsakršno milostjo, tako da boste v vsem vedno imeli vsega dovolj in boste imeli izobilje za vsako dobro delo. (2 Kor 9,8) Jezus pa jim je rekel: »Pustite jo! Kaj ji delate težave? Dobro delo mi je storila.

(Mr 14,6) Otrok, svoji dobrodelnosti ne dodajaj očitkov, nobenemu daru žaljivih besed. Mar ne ublaži rosa pripeke?Tako je tudi beseda več kakor darilo. (Sir 18, 15–16) Torej ne odlašajmo in z dobrimi deli, to je z ljubeznijo do bližnjega, začnimo že danes  Pripravila Tončka in Tine Ažbe

Družina in Življenje

12

PISMO P. IVANA PLATOVNJAKA

DOBRODELNOST V ZAKONU IN DRUŽINI Zakonsko in družinsko življenje je najbolj idealno okolje za učenje dobrodelnosti, saj so prav zakonski in družinski odnosi prostor, kjer lahko vsi člani doživijo največje radosti, a žal tudi največje žalosti. Zakaj?

Prvenstvena poklicanost zakonskega para: medsebojna dobrodelnost Oba dobro vesta, da je vajin zakonski odnos prostor, kjer lahko doživljata največje radosti, kadar čutita, kako se resnično trudita, da bi se sozakonec počutil dobro, da bi bil slišan, razumljen, upoštevan, celostno sprejet tudi v svojih slabostih, senčnih straneh. Kadar sta torej ljubljena drug od drugega, kadar v polnosti živita in delata dobro drug drugemu, takrat doživljata, kako je vajin zakon nekaj čudovitega, da ga smeta skupaj živeti v Jezusu Kristusu, ki to dobrodelnost omogoča. Žal pa se včasih zgodi, da postanejo vajini odnosi izvir velikih žalosti. To je takrat, ko se kdo izmed vaju ali pa kar oba zapreta vsak vase, v svojo sebičnost, v iskanje lastnega interesa in potreb. Takrat, ko ne verjameta, da je višek vajinega zakonskega življenja živeti po zlatem pravilu: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki.« (Mt 7,12) Seveda je prav, da se učita spoznavati, kaj sozakoncu resnično pomeni, da

p. Ivan Platovnjak DJ

ga ljubiš in spoštuješ. Če mu delaš samo tisto, kar je zate znamenje dobrega, to še ne pomeni, da je tudi zanj. Tvoj sozakonec ni kopija tebe, temveč je povsem drugačen. Če si bosta vsak dan prizadevala upoštevati pravila, ki jih daje apostol Pavel v Pismu Kološanom 3,12– 17, bosta gotovo našla pravo pot v izkazovanju dobrodelnosti drug do drugega, ki bo obrodila bogate sadove.

Preizkusni kamen: dobrodelnost do drugih Razpoznavno znamenje resnične ljubezni in s tem tudi dobrodelnosti je vajina odprtost do drugih, ne samo do vajinih otrok ter ožje in širše družine, sorodnikov, temveč do vseh ljudi. Človek, ki dopusti, da njegovo

Zelo pomembno je, da s svojim zgledom učita otroke, da ne gledajo le nase, na svoje želje in potrebe, temveč se učijo videti in upoštevati želje in potrebe svojih bratov in sester in vseh, s katerimi živijo ali se srečujejo. srce prežame Božji Duh (Rim 5,5), nosi v svojem srcu vse človeštvo in vedno opazi druge, ki so manj srečni od njega. Išče različne možnosti, kako bi omogočil drugim spoznati, da jih Bog ljubi, da ni pozabil nanje, da je z njimi tudi preko njega. Takšen človek je radodaren, podarja drugim svoj čas in sredstva in stori vse, kar je v njegovi moči, da dela dobro vsem, ki so potrebni.

Tako sta tudi vidva poklicana, da dobrodelnost, ki jo živita med seboj, odpreta tudi do drugih. Zaradi tega je ne bo manj med vama, temveč bo vajino še poživilo.

Kajti kadar sta pripravljena deliti z drugimi to, kar vama

Družina in Življenje

13

je dano, vama bo dano še več, v skladu z Božjo obljubo in dobrotljivostjo. Tistemu, ki ima, se mu bo še dalo, kdor pa nima »ničesar«, se mu bo vzelo še tisto, kar ima.

Zato se zavestno trudita za vajino dobrodelnost do vseh ljudi, dokler ne bo postala vajina dobra navada in način vajinega življenja in delovanja. Počasi bo spreminjala vajini srci, da bosta postali vedno bolj podobni Božjemu srcu, ki je dobrohotno in usmiljeno do vsakega človeka in se nikoli ne naveliča delati dobro. To njegovo ljubezen in dobrodelnost najlepše opisuje apostol Pavel v hvalnici ljubezni v Prvem pismu Korinčanom v 13. poglavju.

Kolikor bolj bosta v svojih molitvah zmogla prepoznavati, kaj vse Bog v svoji zastonjski ljubezni dela za vaju in za vajino družino, toliko bolj se bo vajino srce odpiralo za vsakega človeka v stiski. Postajala bosta resnično znamenje Kristusove ljubezni do Cerkve, kar sta v resnici že po zakramentu sv. zakona.

Vajino prizadevanje za vsakodnevno udejanjenje Božje dobrotljivosti in dobrodelnosti do vseh, ki so v različnih potrebah, bo pomagalo, da bosta postajala vidno znamenje nevidne resnične Božje dobrote. Po vama bo postal Bog sam vidno navzoč povsod tam, kjer bosta delovala v Duhu njegove dobrodelnosti.

Pomembna naloga: uvajanje otrok v dobrodelnost Zelo pomembno je, da s svojim zgledom učita otroke, da ne gledajo le nase, na svoje želje in potrebe, temveč se učijo videti in upoštevati želje in potrebe svojih bratov in sester in vseh, s katerimi živijo ali se srečujejo.

Prav je, da se že kmalu učijo preseči svoj mali svet in spoznajo, da je pot do resnične sreče dobrohotna pomoč drugim, v sreča-nju z drugimi. Z vajino dobrodelnostjo drug do drugega ter do njih in drugih ljudi bosta mogla počasi navdušiti svoje otroke, da bodo pripravljeni delati dobro ter najti resnično veselje tudi takrat, ko njihove potrebe ne bodo zadovoljene.

Ob vaju se lahko otroci naučijo razviti pristno empatijo do drugih in pomagati tistim, ki ne morejo skrbeti zase.

Postopoma odkrivajta otrokom, da so obdani s tistimi, ki potrebujejo njihovo pozornost, spodbudo, podporo, dobrohotnost in prijaznost. Naj odkrivajo te ljudi med tistimi, s katerimi so v sorodstveni in prijateljski zvezi, in tistimi, ki jih vidijo v bližini doma, v šoli, v cerkvi, v skupnosti, narodu in po celem svetu, vključno s tistimi, ki se morda sovražno vedejo. Dajta otrokom priložnost, da spoznajo in se naučijo biti razumevajoči do vseh vrst ljudi in vzpostavljati komunikacije z njimi.

Naj najdejo koga, ki je težko bolan ali osamljen, in se naučijo, kako jim lahko tudi oni na svoj način, s tem, kar so, pomagajo. Naj odkrijejo, kako lahko molijo zanje, jih prinašajo pred Boga, se pogovarjajo z njim o njih.

Predlagam še nekaj idej, ki vama lahko pomagajo pri vzgoji vajinih otrok za dobrodelnost: Ne pozabita, otroci vaju vedno gledajo in vidijo vajin medsebojni odnos in odnos do drugih. Oni vaju posnemajo.

Ne čakajta, da bodo otroci dovolj veliki, da bodo lahko delali dobro. Ne bojta se jih vključiti v dobrodelne dejavnosti, ki so primerne njihovi starosti. Vzemita jih s seboj, da bodo z vama pri vajinih dobrodelnih dejavnostih.

Vzgoja za dobrodelnost vključuje celotno družino.

Otroci posnemajo obnašanje starejših bratov in sester, starih staršev in vseh odraslih.

Otroci lahko hitro pozabijo na številne stvari, ki so se jih naučili v razredu ali jih prejeli od drugih, vključno z darili; verjetno pa ne bodo nikoli pozabili svojih občutkov, ko so pomagali drugim.

Dovolita otrokom, da sodelujejo pri sprejemanju nekaterih odločitev o tem, v katerih dobrodelnih dejavnostih bi radi sodelovali.

Spodbudita jih, da se vključijo v dobrodelnost v okviru njihovega razreda ali šole, saj jim to omogoča, da se družijo s svojimi sošolci in prijatelji.

Ne pozabita dati možnosti otrokom, da izrazijo to, kar doživljajo pri svojih dobrodelnih dejavnostih. Le tako bodo mogli bolj ozavestiti razliko med tem, ali delajo drugim dobro ali ne.

Otroci lahko hitro pozabijo na številne stvari, ki so se jih naučili v razredu ali jih prejeli od drugih, vključno z darili; verjetno pa ne bodo nikoli pozabili svojih občutkov, ko so pomagali drugim. V njih bo ostajal spomin na veselje, ki so ga bili ob tem deležni. Tako bodo tudi kot odrasli ohranili v sebi to držo delati dobro in bodo zmogli vzpostavljati z drugimi odnose, ki bodo temeljili na iskreni dobrodelnosti.

Dopustita, da vaju na koncu nagovorijo še trije citati, ki povzemajo to, kar sta lahko med drugim spoznavala in doživljala ob tem branju: »Samo življenje, ki ga živimo za druge, je vredno živeti.« (Albert Einstein) »Ne moremo delati velikih stvari, temveč le male, z veliko ljubezni.« (Mati Terezija) »Nihče nima večje ljubezni kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,13) p. Ivan Platovnjak

Družina in Življenje

14

DUHOVNA POBUDA

DOBRODELNOST MED MOŽEM IN ŽENO Mogoče se na prvi pogled zdi takšen naslov skoraj pregrešen, saj naj bi med možem in ženo vladala ljubezen in iz tega izhajajoče medsebojno spoštovanje, prijaznost, predanost, pripadnost in naj bi potrebe po kakšni posebni »dobrodelnosti« ne bilo …

Pa vendar se v naše medsebojne odnose tako hitro prikradeta odtujenost, razočaranje; tako hitro pride do trenutkov, ko lahko o kakšnih izrazih ljubezni samo sanjamo ali jih od drugega na tihem pričakujemo, v sebi pa prepoznavamo razočaranje, obtožbe, jezo in obup. Zato menim, da bi bila v mnogih družinah, občasno pa kar v vsaki, »dobrodelnost« med možem in ženo prav dobrodošla. Sprašujem se, kaj naj bi to pravzaprav pomenilo.

Dejansko ne pomeni nič drugega kot resnično ljubeče in odprte družinske odnose. Zanje pa najprej potrebujemo temeljito spremembo v načinu življenja, še pred tem pa spremembo v mišljenju.

Ker lahko ljubeče in odprte odnose živimo in nudimo drugim le takrat, kadar se tudi sami dobro počutimo in se v svojem temelju (kljub morebitni trenutni utrujenosti, preobremenjenosti) veselimo življenja.

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ

Potrebujem novo mišljenje In ravno o tem tako čudovito piše papež Frančišek v svoji evangeljski spodbudi Veselje evangelija, ki jo z Danijem prav v tem času intenzivno študirava. Papeževa spodbuda je namreč zares »spodbudna« in prihaja kot nalašč za naslednjo sezono nadaljevalnih seminarjev, ki nosijo naslov Midva, sol zemlje in luč sveta. Papež Frančišek nas torej ves čas ozavešča ravno o veselju, ki nam ga lahko da evangelij, če ga redno prebiramo, o njem premišljujemo in ga seveda skušamo tudi živeti. Opozori nas: »Božji besedi se je treba približati s poučljivim in molitvenim srcem, da do temelja prodre v naše misli in čustva ter ustvari v nas novo mišljenje.« To novo mišljenje je tisto, ki potem prerodi tudi naše medsebojne odnose. Samo skozi takšno novo mišljenje lahko mož ženi in žena možu vsak dan izkazujeta dobra dela ljubezni in naklonjenosti.

Sama vidim, da potrebujem to novo mišljenje vsak dan, saj vsak dan delam stvari, ki jih ne želim, pa jih v svoji grešni naravi vendarle počnem. In potem res potrebujem prerojenja, preoblikovanja, novo zavezo s Kristusom in po njej novo zavezo mojim odnosom z najbližjimi.

Neko jutro me je Božja beseda prav presunila in mi dala odgovor na vprašanje, zakaj je Jezus obljubil: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi« (1 Kor11,25). Ker je vedel, da potrebujemo mi, ljudje, vsak dan novo zavezo v Njegovi krvi.

Razmišljala sem, zakaj v krvi? Ker je ravno kri tista, ki omogoča življenje, in če kri ni vedno znova nova, če ne teče, ne more več prinašati življenja.

Kri, ki ne teče, je lahko samo smrt.

In Jezus nam je pripravil prav način, evharistijo, da lahko obnavljamo to zavezo, da dopustimo, da nas njegova kri, ki se pretaka vedno znova, dobesedno pere, čisti in nam na ta način prinaša novo življenje, novo zdravje, nove odnose. Zato

Prepoznati svojo nemoč in si pridobiti moč od Njega, ki jo ima in nam jo celo ponuja, je naša življenjska odločitev, ki vpliva na kvaliteto našega počutja in kvaliteto naših medsebojnih odnosov.

Družina in Življenje

15

tudi pravi Jezus: »Brez mene ne morete ničesar storiti.« (Jn 15,5) Prepoznati svojo nemoč in si pridobiti moč od Njega, ki jo ima in nam jo celo ponuja, je naša življenjska odločitev, ki vpliva na kvaliteto našega počutja in kvaliteto naših medsebojnih odnosov.

Najbližji mi odstira pogled v mojo notranjost Ena prvih posledic takšne odločitve je nov uvid v svoje lastno stanje, v lastne potrebe, ki pa ni enostaven.

Prav vsi imamo namreč različne »slepe pege«, zaradi katerih ne vidimo svojih napak. In kako težko je sprejeti dejstvo, da so prav moj mož in moji najbližji tisti, ki mi najbolj odstirajo vpogled v mojo notranjost in mi omogočajo videti tisti del sebe, ki se ga sama ne zavedam in ki kot ledena gora leži pod površino moje zavesti. Ko pa se v Božji moči začnem učiti zaznavanja svojih lastnih misli, reakcij in občutkov, začnem v prenovljenem notranjem uvidu prepoznavati tisti del ledene gore, ki je sicer skrit pod mojo »gladino«, je pa odgovoren za največji del mojega počutja in reagiranja. V tem težkem procesu pogosto naletim tudi na stvari, ki si jih težko priznam. Vendar če se odločim in ko se odločim, da hočem raziskati svoj notranji svet z namenom, da ga sprejmem z ljubeznijo, da ga izročim v Jezusovo ljubeče srce, da ga bo on ozdravil, takrat začnem šele zares spoznavati samo sebe.

Prav sprejetje svoje ranjenosti, svojega dejanskega stanja, v katerem se danes nahajam, so edina »Božja vrata«, kjer je možna povezava zemeljskega, človeškega, grešnega z Božjim. Tu se odpre lestev do nebes, kakor se je odprla starozaveznemu Jakobu, ko je spoznal, da je ravno mesto, kjer se je nahajal v tistem trenutku – pa čeprav je bila to puščava –, edino mesto, kjer se je imel možnost

srečati z Bogom in doživeti njegovo sprejemanje.

Vedno znova morava torej imeti v uvidu, da je bil Bog tisti prvi, ki se je spustil k nam, ljudem; ki je bil do človeka tako dobrodelen, da mu je prišel naproti sam kot Človek, se daroval zanj, da bi ga pridobil zase, za večno srečo, za večno ljubezen.

Ni gledal na naše grehe, na naše pomanjkljivosti, na naše napake, pač pa je prišel in nas objel, pritisnil

na svoje srce in nam dal doživeti sprejetost in ljubezen. In to je edina osnova, iz katere sva lahko potem tudi midva »dobrodelna« drug do drugega. Če pa želiva takšna tudi ostati, mora vsak od naju skrbeti za ta osnovni odnos, kjer se ob Popolnosti napaja moja nepopolnost, v katero zavijam tudi nepopolnosti mojih najbližjih in se ob Njegovem odpuščanju meni sami učim odpuščati drugim.

Vilma

POJASNILO Verjetno ste se mnogi spraševali, zakaj niste prejeli poletne številke glasila. Odgovor je preprost: ni ga bilo – ni bilo denarja. Ko smo vas nazadnje prosili za prostovoljni dar za glasilo, ste darovali nekaj več kot 3000 evrov, ena številka glasila pa skupaj z oblikovanjem, tiskom in poštnino (glasilo sedaj prejema že več kot 3200 prejemnikov) stane skoraj 3800 evrov (od tega je poštnine več kot 1200 evrov). Če želimo v enem letu izdati 4 številke glasila, nas to stane več kot 15.000 evrov letno.

Ko razmišljam o glasilu, imam v mislih mnoge bralce, ki ga z veseljem prebirajo in nam povedo, kako jih je kakšna misel ali kakšen članek nagovoril, bralce, ki jim internet ni tako blizu in naše spletne strani (www.diz.si) ne poznajo ali pa jo redko obiščejo.

Pomislim tudi na pričevanja, ki jih kdaj slišimo, ali kot je rekla neka bralka: »Ne vem od koga sem dobila vaše glasilo. Ko sem ga začela brati, sem ga kar požirala. Ker z možem za taka srečanja ali skupine nisva še nikoli slišala – jih nisva poznala, sem si močno zaželela, da bi lahko tudi midva postala del tega velikega družinskega dogajanja.« In lahko povem, da se jima je ta želja uresničila: pridružila sta se nam v Veržeju, na seminarjih in v zakonski skupini.

To in še več je poslanstvo našega glasila. Zato vas prosimo, da nam tudi v bodoče priskočite na pomoč s svojimi darovi. Naj se evangelij (vesela novica) širi med nami in po naših domovih tudi po tej poti.

Vam in vsem vašim ljubljenim želim obilo blagoslova.

Dani Siter, odgovorni urednik glasila DiŽ

Družina in Življenje

16

ROMANJE

OD SKUPINE DO SKUPINE ZA DOBRO DRUŽINE V drugi polovici junija 2014 sta se Vilma in Dani Siter, ustanovitelja in voditelja društva Družina in Življenje, podala na peš romanje po vzhodni Sloveniji.

Poimenovala sta ga »Od skupine do skupine za dobro družine«.

Obiskovala sta kraje začenši v Leskovcu pri Krškem preko Maribora vse do Dobrovnika v Prekmurju in Razkrižja v Prlekiji. V vsakem kraju, do katerega sta po enem dnevu hoda prispela, sta se srečala z domačo zakonsko skupino. Srečanja so začenjali s sveto mašo za družine, med katero sta Vilma in Dani zbrane nagovorila, sledilo pa je še družabno srečanje. Tako sta zakonca Siter želela predstaviti pomen nenehnega in vztrajnega dela na odnosu med možem in ženo, pomen zakonskih skupin, vikend seminarjev, odgovornega starševstva, dela z družinami … Več o tem sta nam

zaupala v naslednjem pogovoru.

Kako sta prišla do ideje, da bi romala od kraja do kraja in

se srečevala s tamkajšnjimi zakonskimi skupinami, ki delujejo po programu DiŽ? S kakšnim namenom sta se odpravila na pot?

Vilma: V Daniju je že dolgo zorela želja, da bi hodil peš. Sanjal je o potovanju v Kompostelo in se vedno znova vračal k tem svojim sanjam. Ker so se mu sanje zdele preveč oddaljene (tudi zaradi financ), se je v njem porodila želja peš obiskati čim več zakonskih skupin po Sloveniji. In nastala je ideja o tej poti.

Sama sem si tudi želela več hoditi, vendar sem nenehno tarnala o težavah s sklepi, zato je Dani sklepal, da jaz pač ne bom mogla hoditi z njim.

Moram priznati, da sem bila kar malo razočarana, ko me ni vključil v pripravo svojih načrtov. Kljub temu je v meni vedno bolj zorela želja, da bi tudi jaz z Danijem hodila, saj sem slutila, da bo to velika in globoka izkušnja, ki je sama nikakor ne bi želela zamuditi.

Lahko bi rekla, da sem nekako instinktivno slutila svojo vlogo pri tej poti: to, da namreč Dani tudi na tej poti potrebuje svojo pomočnico. Tako sem mu najprej bolj »po tihem« razodela

Dani: Tudi jaz nenehno prosim Gospoda, naj On moli zame, da ne bi opešala moja vera in da bi mogel tudi jaz vedno znova »utrjevati svoje brate in sestre v veri«. svojo željo, ki jo je on tudi z veseljem sprejel.

Dani: Vilma je že omenila, kako je nastala ta ideja o poti. Sam bi dodal, da se poskušam zavedati, kako mi vsi potrebujemo dodatne spodbude za izpolnjevanje poslanstva, ki smo ga od Gospoda prejeli. Spomnil sem se gesla prvega obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji: »Oče, potrdi nas v veri!« Takrat je Janez Pavel II. sledil Jezusovim besedam, namenjenim Petru: »Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč

Družina in Življenje

17

spreobrnil, utŕdi svoje brate.« Tudi jaz nenehno prosim Gospoda, naj On moli zame, da ne bi opešala moja vera in da bi mogel tudi jaz vedno znova »utrjevati svoje brate in sestre v veri«.

In prav to je bil osnovni namen najine poti Od skupine do skupine.

Kako sta se na to pot pripravljala?

Gotovo se je bilo potrebno psihično, fizično in duhovno pripravljati. Kako sta se spopadala z vsemi pomisleki in črnimi mislimi, ali bo sploh šlo?

Vilma: Ko sem v sebi prepoznala željo in ugotovila, da je prav, da grem na to pot skupaj s svojim možem, sva skupaj začela tudi s telesnimi pripravami. Zjutraj sva zgodaj vstajala, vzela pohodne palice in prehodila 5–7 km. Vedela sva, da je to premalo, vendar sva le redko našla čas za daljšo pot. Neko nedeljo sva se odpravila od doma na Rako, kjer je poročena naša Ana, drugič sva se odpravila do prijateljice Jožice, ki zaradi hude bolezni leži negibna na svojem domu

ob vznožju Gorjancev, kar je bilo 13,5 km, peš sva se udeležila tudi srečanja zakonske skupine v Škocjanu in tisti dan prehodila kakih 10 km … Za naju je bilo vse to zanimivo, saj sva izkustveno spoznavala, da se tudi peš (beri počasi) daleč pride – v konkretne kraje in do konkretnih ljudi. Zdelo se nama je, kot bi obnavljala izkustvo, ki je bilo še našim staršem nekaj tako vsakdanjega, mi pa smo v vsej svoji zaposlenosti pozabili na tako čudovite reči, ki so nam dostopne, pa jih žal več ne izkoristimo.

Vilma: Ugotavljala sva, kako smo blagoslovljeni, kako so ljudje skrbni in delavni, kako se »splača« vlagati napore za ljudi v tej lepi deželi.

Dani: Sam sem moral najprej zamenjati čip v glavi – zvečer prej v posteljo in zjutraj prej iz nje. Saj ni težko. Ko se odločiš, gre. In si vesel. Čutiš, da si naredil nekaj zase in za svojega bližnjega. Kako je bilo lepo, ko sva prišla k Jožici in sva ji povedala, da sva k njej priromala peš! In kako je bilo lepo hoditi po naši lepi domovini in opazovati bogastvo narave, lepote prebujajočega se jutra … Kako smo zaprti med štiri stene in priklenjeni na računalnike in televizijo! Kakšna škoda! Kaj izgubljamo! Ne le

priložnosti za hvaležnost Stvarniku, pač pa tudi priložnosti za srečanje s samim seboj, za pogovor z bližnjim, za ohranjanje daru, ki smo ga prejeli v svojem telesu …

Do kakšnih zanimivih spoznanj vaju je pripeljala hoja od kraja do kraja? Gotovo sta z vsakim korakom tudi vidva v vajinih pogovorih »rasla«. Nam lahko zaupata, kaj vse se je pletlo po vajinih glavah med popotovanjem?

Vilma:Lepo nama je bilo potovati počasi, zdelo se nama je, kot bi se čas ustavil in prav to sva tako nujno potrebovala. Lepo je bilo videti mnoge detajle v naravi, ki jih sicer niti ne opaziš. Prve dni, dokler sva potovala sama, sva se res pogovarjala predvsem o tem, kako lepa je naša domovina, koliko dobrin nam je podarjenih. Ugotavljala sva, kako smo blagoslovljeni, kako so ljudje skrbni in delavni, kako se »splača« vlagati napore za ljudi v tej lepi deželi.

Iz dneva v dan, skoraj od koraka do koraka sva dobivala nove lekcije in jih vsrkavala vase.

Dani: Zame je bilo to romanje čas intenzivne duhovne rasti, čas osebnega zorenja. Lahko rečem, da sem z lahkoto premagoval kilometre in Bogu sem hvaležen, da nisem imel glede hoje nobenega problema (nisem imel žuljev). Ko sva šla z Vilmo dan pred odhodom k spovedi, sva za pokoro prejela misel: »Na poti bo dovolj priložnosti za pokoro.« In jih je tudi bilo. Večkrat so se pojavile

utrujenost, žeja, lakota, sočna pripeka, bilo je tudi nekaj nevarnih cestnih odsekov, kjer sva morala biti (smo morali biti – saj od tretjega dneva dalje nisva več hodila sama – z nama je nekaj dni hodila Erika, nekaj dni nas je spremljal in vodil Janko, pridruževali pa so se nama tudi drugi …) še posebej previdna … Močno izkustvo je bila na primer molitev – hodili smo in molili rožni venec: za družine, zakonske skupine, voditeljske pare, naše dobrotnike, za Cerkev …

Družina in Življenje

18

Kako so vaju sprejeli zakonci in kakšen je bil odziv širše javnosti na vajino peš romanje za družine?

Dani: Hvaležna sva vsem zakoncem in zakonskim skupinam, ki so naju zelo toplo sprejeli, nama ponudili svoje domove, naju pogostili in nama odstopili svoje postelje … Skratka res sva začutila to bratsko skupnost – OBČESTVO – to povezanost, ki ni le neka teorija, pač pa je povezanost bratov in sester, ki imajo istega nebeškega Očeta in istega brata Jezusa. Hvaležna sva vsem lokalnim organizatorjem, ki so se zares potrudili

Vilma: Zame je bila to ena od najlepših lekcij: da zaradi težav še ni potrebno odnehati, da se da hoditi, tudi če kaj boli, tudi če imaš žulje, tudi če dežuje, tudi če je vroče ... Mar ni tudi v naših zakonih tako? in povabili ne le člane zakonskih skupin, pač pa tudi širše – zakonce – prijatelje, starše otrok veroukarjev, obvestili lokalne medije, da so marsikje o dogodku tudi pisali v svojih lokalnih časopisih … Povsod so pripravili tudi vse potrebno za sveto mašo, pri njej sodelovali in povabili tudi duhovnike iz okolice – v Novi Cerkvi nas je s svojo

prisotnostjo in sveto mašo počastil gospod škof, dr. Stanislav Lipovšek …

Skratka veliko nepozabnih doživetij, stiskov rok in bratskih objemov … – kot v nebesih.

Vilma: Zame je bilo prav to izkustvo povezovanja nekaj čudovitega. Ko sem bila do konca utrujena in sem dvomila o tem, ali mi bo sploh uspelo priti do cilja, ki je bil določen za tisti dan, mi je bilo v neverjetno pomoč, ko so se nama pridružili drugi ljudje.

Ob klepetu in hoji so kilometri kar sami bežali pod našimi nogami, tako da sem skoraj pozabila, da hodim ali da me bolijo ožuljene noge. Res se je potrjevalo, da smo rojeni za občestvo.

Bila sem vedno znova navdušena nad dejstvom, da so me pravzaprav ljudje ponesli do naslednjega cilja.

Se je vajina »žrtev« izplačala?

Vama je Gospod kaj konkretnega pokazal preko vajinega romanja in takoj po njem?

Dani: Midva sva na najino »žrtev« že pozabila. Pravzaprav sploh ne morem govoriti o žrtvi, saj je bilo to romanje zame velik privilegij.

Kako lepo se je bilo srečati s tolikimi znanimi obrazi! Kako lepo je bilo srečati duhovnike, ki spremljajo naše zakonske skupine! Kako lepo je bilo skupaj moliti za blagoslov naših družin! Kako lepo je zvenelo, ko so nekateri voditeljski pari vabili druge z besedami: »Glej, kako veliko priložnost imamo za srečanje! Vilma in Dani prideta k nam peš. Bomo vendar tudi mi zbrali dovolj moči in poguma in se z avtom prilepljali 3 ali 5 km!« In so prišli! In smo se srečali, prisluhnili Gospodovi besedi in drug drugega potrdili v veri ter si obljubili, da bomo pot, na katero smo stopili – pot voditeljskega para in pot zakonske skupine – skupaj in z Božjo pomočjo nadaljevali … In to je bistvo vsega. Gre za Božjo pot in Božje delo v nas in po nas. In Gospod nas vabi,

Družina in Življenje

19

vemo, kje je naš cilj. Najina edinost je dovolj jasen cilj, za katerega se morava truditi in hoditi proti njemu.

To je tudi eno od glavnih sporočil te poti.

Bi želela še kaj spodbudnega povedati našim zakoncem, družinam in bralcem glasila? Bi še komu priporočala takšno pešpot?

da se vedno bolj zavedamo njegovih besed, ko nam pravi: »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Ali z drugimi besedami: Jezus nam vsem želi povedati, da po Božjih poteh ne zmoremo hoditi sami, da pa sta nam on in njegova moč (Sveti Duh) »vedno na razpolago« in z njim, ki je naša pot in resnica in življenje, zmoremo vse.

Vilma: Tudi jaz se zelo strinjam z Danijem o tem, da naporov, utrujenosti in bolečin nikakor nisem doživljala kot žrtev pač pa kot privilegij. Vedno znova sem spoznavala, kako velika je bila Božja milost z nama na vsakem koraku. Ko sem potrebovala pomoč in oskrbo žuljev, so mi bili podarjeni ljudje, ki so bili za to usposobljeni in pripravljeni, in ko skoraj nisem verjela, da bom naslednji dan lahko vstala, so se obnovile telesne moči in je spet šlo. Zame je bila to ena od najlepših

Vilma: Ugotavljala sva, kako smo blagoslovljeni, kako so ljudje skrbni in delavni, kako se »splača« vlagati napore za ljudi v tej lepi deželi.

lekcij: da zaradi težav še ni potrebno odnehati, da se da hoditi, tudi če kaj boli, tudi če imaš žulje, tudi če dežuje, tudi če je vroče ... Mar ni tudi v naših zakonih tako? Ni zakona brez »žuljev« in jaz sem močno doživela dejstvo, da se da hoditi tudi z žulji. Z Božjo pomočjo se da priti do cilja. Pri vsem tem pa nam je v veliko pomoč to, da

Dani: Apostol Pavel nas spodbuja: »Skrbno torej pazíte, kako živite, ne kot nemodri, ampak kot modri.

Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi (Ef 5,15–16). Te misli najprej namenjam sebi, ker sem sam vsak dan znova v skušnjavi, da bi ure in ure sedel pred računalnikom, bral, pisal, delal … Gospod me uči, da moram močno ozavestiti darove, ki mi jih je dal – življenje, zdravje, naravo, ljudi, ki bivajo v naši lepi deželi, srečevanje in pogovor … Zato naj nam ne bo odveč misliti na to, da obudimo peš hojo in se na vsakem koraku učimo hvaležnosti za vse, kar smo in kar vsak dan prejemamo.

Vilma: Ves čas poti je bila med nami zavest, da naša Slovenija potrebuje ljudi, ki so pripravljeni hoditi, odtrgati sebe in še posebej svoje otroke proč od ekranov in namišljenih odnosov ter se podati na poti in jih prepletati z molitvijo. Naša dežela, naše družine, ki so tako zelo izpostavljene napadom te družbe, potrebujejo zaščito in molitve. Lepo je bilo prepletati Slovenijo z molitvijo rožnega venca in prepričana sem, da je tudi del novega upanja v Njem, ki vse dela novo, če ga povabimo, da hodi z nami po poteh življenja.

Pripravila Petra Berčan

Družina in Življenje

20

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

DRUŽINA JE DAR Bratovščina odraslih skavtov Štepanja vas se vsako leto odpravi na zimovanje. Pred leti smo bili v Kočevski Reki, temu kraju je sledilo Hočko Pohorje nato Vipavski Križ in potem Ptujska Gora.

Letošnje leto smo se podali v Krško, kjer smo konec februarja domovali v samostanu, kjer deluje br. Marko Senica. Naslov tega članka je bilo tudi geslo in rdeča nit temu dvodnevnemu druženju, ki je bilo tokrat posvečeno zakonskemu življenju. Prav vsi zakonski pari bratovščine so vključeni v posamezne zakonske skupine, ki

delujejo v okolici Štepanje vasi. Brat Marko nam je v petek zvečer pripravil predavanje o Sveti družini. Pogovor o tej temi je trajal še pozno v noč.

Drugi dan zimovanja je bil nekoliko prilagojen, saj smo načrtovano orientacijo prestavili na naslednji dan, ko je bilo napovedano boljše vreme.

V nedeljo smo vstali zgodaj, da smo ujeli prvo župnijsko mašo, pri kateri smo s pesmijo slavili Boga. Pesem se je očitno dotaknila tudi faranov, saj se je med našim vračanjem v samostan ob cesti ustavil avto in možakar v njem nam rekel: »Pa še kdaj pridite v Krško.« Dopoldne nas je čakala orientacija v okolici Artič. Tale orientacijski

pohod ni bil kar tako. Že pri njenem postavljanju v petek si je Marinka, voditeljica zimovanja, zlomila roko.

Aleš je v navodilih orientacije zapisal: »Življenje je dar, direktno od Boga prejeli smo ga … poje pesem.

Tudi družina je dar, pojemo v nadaljevanju. Najprej je Bog zasejal ljubezen med vama, ki sta jo potrdila v podelitvi svetega zakona, pri katerem sta v svojo sredino povabila tudi Boga.

Prav na ljubezen med zakoncema, ki je osnova za ljubezen v družini, se bomo spomnili na tem orientacijskem pohodu, ki naj ima tudi simbolni pomen: skupna pot dveh zakoncev po neznanem področju, iskanje najboljših poti, pogovor, ki naj vodi na križiščih do najboljših izbir.«

Pohod Zakonca sta dar je obsegal deset kontrolnih točk, na katerih je bilo potrebno opraviti naloge, vezane na dosedanjo skupno prehojeno pot zakoncev. Naj nekaj nalog naštejem: Spomnita se, kdaj sta se prvič srečala. Povejta si občutke. Nežno se poljubita.

Na križišču, kjer se dve poti združita v eno, se spomnita trenutka, ko sta se vajini poti za vedno združili v eno (dan poroke). Obudita spomin, kaj vama je za vedno ostalo v mislih.

Pot nadaljujta z roko v roki.

Na obrežju jezera se spomnita tistega, kar meče senco na vajino skupno pot. Povejta si o tej senci – brez obtoževanja in niti ne z željo, da bi vse rešila. Sence so in vedno bodo, a z Božjo svetlobo jih lahko spremenimo v svetlobo.

Zmolita drug za drugega Očenaš in Zdravamarijo.

Med potjo pomislita, kako in kdaj si bosta vzela vsaj 10 minut časa dnevno drug za drugega, in se dogovorita, kako bosta to uresničila v praksi.

Spomnita se na vajine otroke in zmolita molitev za vsakega.

Pomislita tudi na vajine starše,

se spomnita česa lepega o njih in zmolita zanje.

Naj bodo opisane točke namig, da tudi sami povabite svojega zakonca na zmenek v naravo, da takole skupaj na sprehodu »obdelata« kakšno predlagano točko. Pa srečno pot, kot pravi skavtski pozdrav.

Ivan Hudobivnik

Družina in Življenje

21

OH, TE TAŠČE

KO PRIDE K HIŠI »TAMLADA« Tokrat mi je prišel na misel primer življenja dveh generacij v isti hiši, ko k hiši pride žena, ženska. Ta gotovo prinese s seboj navade iz prejšnje družine, pa tudi tiste, ki si jih je na poti odraščanja sicer pridobila oziroma izoblikovala. Kljub temu da imata mlada dva svoje gospodinjstvo, se mlada žena sreča z navadami moževe družine. Najbrž bolj izstopajo navade tašče. In se zgodi, da mlada žena povzame navade tašče, ker jih oceni kot dobre oziroma boljše od do sedaj poznanih. Kako pa se na to odzove mati žene? Če je mlada žena ta vzorec prinesla iz prejšnje družine, ko je torej tudi njena mama povzemala kakšne navade, načine dela od svoje tašče, je dobro.

Materi se to zdi povsem običajno in koristno. Če pa mati tega v praksi ni živela, lahko nastane neljuba situacija. Nekatere matere to doživljajo kot izdajstvo, kot da je hčerka zavrgla, kar jo je učila mama. Slišijo se očitki: »Vedno smo/sem tako delali/a, pa ni bilo nič narobe! Zdaj pa je potrebno delati vse drugače. Le zakaj?« Če si zamislimo dela v gospodinjstvu, vemo, da je lahko nešteto primerov vzrokov za takšna godrnjanja.

Poskušam razumeti matere, ki tako razmišljajo. Res lahko povsem dobro vodijo družino oziroma gospodinjstvo in ne gre za oporekanje njihovemu početju, temveč za nekaj malo spremenjenega, boljšega ali bolj ustreznega ravnanja sedanjemu času.

Naša mlajša hči je že nekajkrat presenetila s kakšno dobro potezo

v gospodinjstvu ali pri delu na vrtu, ki jo je videla pri svoji še bodoči oziroma zdajšnji tašči. Tudi sama sem že kaj povzela. In zakaj ne bi?

To ni nobeno »teptanje« samega sebe oziroma tistega, ki mi je nekaj posredoval, me naučil. Različni smo, vsak je za nekaj poseben. Če si/mu to priznamo, bo lahko še boljši, saj je to podlaga za rast. Če povzamemo njegovo »dobro prakso« v svoje življenje, je to tudi priznanje zanj.

Zakaj sem izbrala to vsebino? Ker vidim v takšnem ravnanju rodovitnost ljubezni.

Rodovitnost odnosa snahe in tašče, ki se lahko prenese še širše, na snahino prvo družino.

Seveda je mogoča tudi obratna situacija, da tašča povzame »dobro prakso« od snahe. Tudi tu je situacija podobna. Če je tašča takšno ravnanje doživela pri svoji tašči, ji je samoumevno, da to ni nič »grešnega«, sicer pa ima priložnost za učenje. In občutek za snaho bo nedvomno dober in lažje bo rastla.

Drage snahe, drage tašče – želim vam in sebi, da bi v prihajajočih jesenskih dneh malo poškilile ena k drugi in ena od druge prevzele kaj dobrega. Četudi bodo to male spremembe v našem življenju, bomo z njimi blagoslovljene bolj kot si morda lahko predstavljamo.

Sabina

Družina in Življenje

22

GOSPOD NAUČI NAS MOLITI

5 NAJVEČJIH GROŽENJ SVETOPISEMSKI EDINOSTI V ZAKONU V zadnjih 25 letih svetovalnega dela sem se o stanju njihovih zakonov pogovarjal z mnogimi ranjenimi, uničenimi, obupanimi in razočaranimi ženami. Tudi nad svojim zakonom sem v letih, odkar sem rekel svoj »DA«, že večkrat točil solze.

Obstaja premica resnosti, s katero lahko ponazorimo odmik od sozakonca. Včasih se odmika žena, včasih mož, včasih oba. Toda v vsakem primeru in na katerem koli nivoju te premice je odmik ali umik s področja edinosti strupen za zakon. Zakaj? Predvsem zato, ker ogroža Božji načrt za zakon.

In to nas postavlja v nasprotje z vsem, kar nam je najboljšega Bog namenil. In prav to na vseh ravneh ogroža našo intimnost, med nas postavlja zidove, pušča luknje v našem notranjem človeku in ima navsezadnje moč, da našo ljubezen potopi.

Ne glede na to, ali ste poročeni en dan ali pol stoletja, ne boste mogli skupaj izkušati, kar je Bog za vas pripravil, če boste dovolili določenim grožnjam, da zrušijo edinost v vašem odnosu z vašim sozakoncem. Bog je že razglasil, da sta vidva eno. Zatorej morata izkoreniniti vsakega »zajedavca«, ki vas želi oropati edinosti na telesnem, duhovnem, čustvenem ali miselnem področju. Spodaj je naštetih nekaj najbolj strupenih zajedavcev. Če katerega izmed njih opazite v vašem zakonu, ga morate takoj prinesti pod gospostvo Kristusa in ga podrediti njegovi oblasti, saj je on glava vašega doma. Najprej se boste morali potruditi, da jih boste prepoznali, nato jih boste morali napasti ter

jih odstraniti, da ne bodo prerasli v navade in način življenja ali še huje – da ne bodo postajali hrana za razvoj ideje o ločitvi.

5 najbolj strupenih zajedavcev 1. Vprežen z nevernikom: Samoumevno je, da je najina intimnost ogrožena na najgloblji ravni, če ne obstaja najina skupna vez z Bogom preko odnosa z Jezusom. Zato molite za odrešenje svojega zakonca. Sledite načrtu, ki je zapisan v 1 Pt 3,1.

2. Pretrgana – zlomljena – zaveza: Ko je zlomljena poročna obljuba, je zlomljena tudi edinost med zakoncema. Izdajstvo, storjeno preko prešuštva (resnično ali virtualno – pornografija), zapuščenost, neiskrenost ali zloraba na koncu brutalno razkolje

Družina in Življenje

23

in zahteva najbolj drastičen z Duhom napolnjen protinapad.

3. Ne-odpuščanje: Kadar se dva grešnika odločita, da bosta celo življenje preživela skupaj, je neizogibno dejstvo, da bosta drug drugega ranjevala in se prizadevala.

In vsem naporom navkljub je nemogoče biti resnično intimen z nekom, ki ti je odvraten in ga zavračaš. Če v primeru prizadetosti »hranimo« ali se oprijemljemo svoje jeze, to slej ko prej vodi do grenkega strupa. Namesto tega se odločimo, da želimo »hraniti« svojo ljubezen. Vsekakor je to trdo delo in dolgotrajen proces. Poslušnost na tem področju ni opcija – je nuja. Predelati moramo vprašanja osebne izročitve in spremljajočih strahov. Občutki ljubezni bodo sčasoma zopet vzcveteli.

4. Pedocentrično starševstvo: Odnos mož-žena mora biti najina visoka naložbena prioriteta – biti mora visoko na lestvici najinih vrednot. Najini otroci so prepleteni z odnosom najine ljubezni. Midva najinih življenj ne gradiva okoli otrok. Ne smeva dovoliti, da bi se najin ljubezenski odnos opotekal nekje na robu najinega/našega sveta. Največ, kar lahko kot starša

narediva za najine otroke, je, da vpričo njih živiva srečno, zdravo, strastno in sveto življenje.

5. Vzporedno življenje: Mnogo parov svojo življenjsko zgodbo dobro začne, saj ljubi drug drugega bolj kot življenje, vendar na žalost dovoli, da življenje posrka njihovo ljubezen. Vedno bolj smo namreč zaposleni, utrujeni in raztreseni.

Domov prihajamo izžeti in nimamo več kaj dati, smo prazni in čakamo le na to, da se lahko čim prej izklopimo, pri tem pa pozabimo na svojega sozakonca, ki nas potrebuje. Naš odnos postane le neka pravna pogodba. To je bitka, ki jo moramo nenehno bojevati. To je delo na prijateljstvu. Zato varčujte z močmi in časom, ki je potreben za razvoj vašega zakona. Poiščite načine in poti, ko bosta lahko skupaj počela kaj sproščujočega. Ob koncu dneva, ko bosta končno sama in skupaj, se drug ob drugem ustavita, si poglejta v oči in se drug drugemu nasmehnita. Zopet vnesita dotik v vajin odnos. Držita se za roke, naj poljub traja malo dlje, naj žena svojo glavo položi na moževe prsi in naj prisluškuje utripu njegovega srca. Izklopite TV, mobilnik, internet in se pogovarjajta. Ljubita se. Dva objekta, ki tečeta paralelno drug ob drugem, se sicer ne prepirata, vendar pa med njima tudi ne pride do združitve.

Markov evangelij 10,6–9 »Na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo.

Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Kakšna je pri vama raven grožnje?

Menita, da gre pri vama za več groženj, ki so zgoraj omenjene?

Mogoče bi lahko našla čas in bi se o tem pogovorila? Morda bosta morala narediti načrt in se zadeve lotiti skupaj. Morda bosta morala poiskati svetovalca ali pa se bosta morala udeležiti srečanja, ki bo obogatilo vajin zakon.

Karkoli bosta naredila, bo pomembno. Samo ne stojta križem rok! Nedejavnost in samozadovoljno življenje sta pot do neizpolnjenih želja in usode.

Lahko bosta kaj naredila zase in za svoj zakon, kakršnega vama je Bog namenil, vendar ne, če se bosta borila zoper osamljenost, pri tem pa bosta še naprej tolerirala vse te grožnje, ki vama kradejo edinost.

Vir: internet

Družina in Življenje

24

DELOVANJE DRUŠTVA

NADALJEVALNI VIKEND SEMINAR V CRIKVENICI NAJINO ČUDOVITO IZKUSTVO Z možem Bogdanom sva doživela čudovito izkustvo nadaljevalnega seminarja za zakonce zadnji vikend marca 2014 v Crikvenici. Globoka duhovna izkušnja je bila nočna adoracija, pri kateri sva vsak na svoj način doživljala Božjo bližino in namesto nameravane pol ure »zdržala« kar celo uro. Najbolj se naju je dotaknilo razmišljanje o lupini, v kateri in za katero se skrivamo (naša mesenost, nerazumevanje, odgovornost za odločitve ...) in ji moramo dopustiti, da poči, in s tem omogočiti najinemu življenju, da ga zavestno in bogato usmerja Sveti Duh. Všeč nama je bila tudi »bojna oprava« – pohodni, popotni čevlji, ki morajo biti dovolj trdni in varni, da lahko z veseljem in pogumom oznanjano Njegovo ljubezen, moč in da bežimo od skušnjav, zla, jeze, …

Naj delo DiŽ bogato usmerjata Njegova večna brezpogojna ljubezen in moč Svetega Duha.

Lučka in Bogdan

NAJINA CRIKVENICA Tri leta in pol zakona pa je za naju to »že druga Crikvenica«, poleg Temeljnega vikend seminarja v Celju in še kakšnega drugega programa, duhovnih vaj. Starši, zakonci, poročeni 15, 20 in več let so morali iskati. Nama je praktično vse dano, samo odločiti se morava. Odločiti se, da sva pripravljena graditi. In dobim asociacijo na Svetega Duha.

Tukaj je. Dan mi je v vsej svoji veličini, v vsej ljubezni in žlahtnosti, ki jo premore. Sedaj sem na potezi jaz, da se odločim. Da ponižno stopim pred Njega, priznam svojo šibkost in ga prosim. Kako preprosto. A tolikokrat tako težko. Moja sebičnost in moj ponos …

Ne morem reči »sedaj sem pa poln Svetega Duha«, a trenutki v Crikvenici vendarle poživljajo in dajejo delček

tistega, kar mi je dano praktično vsak dan. Samo odločiti se moram in zapluti z Njim, z ženo in sinom.

Matej

TUDI OTROCI DOŽIVIMO VELIKO LEPEGA Moja starša sta mene in moja dva brata že drugič vzela na duhovne vaje. Tja hodita zato, da bi izvedela več o Bogu. Ko smo prispeli, smo šli z animatorji v igralnico.

Tam mi je bil najbolj všeč ročni nogomet. Igrali smo ga na več načinov: z več žogami, s skokico, z veliko žogo … Igro smo igrali tudi tako, da smo igralce vrteli. To animatorjem in drugim (začuda) ni bilo všeč. No, saj smo bili res glasni. Po tem je bila maša. Pri njej mi je bilo všeč, ker sem lahko ministriral, čeprav nisem ' uradni'' ministrant. Ko je je bilo konec, sem zaspal kot ubit. Drugi dan smo po zajtrku odšli v igralnico, nato pa ven. Zunaj smo fantje igrali nogomet. Ni mi šlo najboljše, ampak zunaj je bilo vseeno lepo. Po igranju smo šli na kosilo, nato pa spet v igralnico. Tam smo delali letala iz papirja.

Te smo nato zunaj spuščali. Ta dan je bila maša hitreje.

Iz sobote na nedeljo se je žal prestavila ura. Po ' tastari'' uri je bila maša že ob pol sedmih! Pa še prejšnji dan smo šli nekateri pozno spat! No, po maši smo šli na zajtrk, nato pa ven. Žal smo popoldan odšli domov.

Na duhovnih vajah sem se imel zelo dobro.

Dobil sem tudi nove prijatelje.

Samo, 12 let

NAJIN VIKEND Spet je leto naokoli in kot že 7. leto zapored sva se z možem udeležila Nadaljevalnega vikend seminarja. Ker je bilo lani našim trem fantom na seminarju zelo všeč, sva jih tudi letos vzela s seboj. Ker so že veliki, imava midva kljub njihovi prisotnosti samo „najin vikend“. No, malo drugače vseeno je z otroki. Še bolj pestro, zlasti vožnja domov, ko se ne naveličajo poslušati, o čem vse smo se starši na seminarju pogovarjali, medtem ko so se oni igrali. In ob tem se mimogrede tudi sami učijo za življenje.

Letošnja tema je bila Živeti danes v moči Duha. Skrbno izbrana tema. Kot vedno. Zato kar na tem mestu velika zahvala Daniju in Vilmi. Ko takole premišljujem, je verjetno

Družina in Življenje

25

tudi to, izbira teme za duhovni seminar, Božje delo. Zaradi premajhnega poznavanja Svetega Duha se je meni osebno tema na začetku zdela zelo težka, potrebovala sem kar nekaj časa, da sem jo prenesla na svoje življenje. Začela sem se spraševati, kje je pri meni oz. naši družini vidno, da Sveti Duh res deluje. Ni bilo potrebno veliko brskati po spominu, ko so se začeli pred mano kazati njegovi darovi. Če se omejim samo na njegova dejanja po vsakoletnem vikend seminarju, jih je ogromno! Od predlani na primer z možem redno zjutraj bereva Sveto pismo. Skupaj, z roko v roki. To je pravi blagoslov za celoten dan. Zlasti za delo v službi, ki kar naenkrat lepše, laže in uspešneje teče, ko ga že zjutraj priporočim Bogu, pa tudi blagoslov za naju, saj se pri branju in molitvi medsebojno poveževa in uskladiva. Od lani naprej srednji sin redno ministrira pri nedeljskih mašah, najstarejši bere prošnje. Gotovo do teh dejanj brez delovanja Duha ne bi prišlo oz. ne bi bila tako stalna in redna. Za letos, ko takole premišljujem, kaj se je v meni premaknilo, pa ugotavljam, da po 15 letih zakona, ob vsakdanji rutini, pomanjkanju časa, skrbeh, ob pogledu na svojega moža čutim ne samo veliko ljubezen, ampak tudi nekaj tistega adrenalina, ki sem ga bila polna ob zaljubljenosti. Hvala ti, Sv. Duh, tudi za te občutke.

Hvala tudi za vse drugo, kar sem prejela v teh dneh. Za patra Mateja, za njegovo vsakodnevno duhovno spremljanje na seminarju, za doživete maše, spoved, sproščen klepet ob zajtrku ... Hvala za vse animatorke (mogoče se drugo leto pridruži še kakšna, ki zna dobro igrati nogomet, starejši otroci, zlasti fantje, bi bili zelo veseli!), hvala za vse pare, s katerimi smo klepetali in si izmenjavali izkušnje, hvala za čudovit hotelček in domačo oskrbo, bili so res nepozabni dnevi!

Mojca Hribar

NAJIN ZAKON JE POTREBOVAL OSVEŽITEV Preživela sva prelep vikend v Crikvenici v zelo dobri družbi.

Najin zakon je potreboval osvežitev ter izravnavo vijugaste

poti k Jezusu. Prišla sva do spoznanja, da Svetega Duha lahko izkoristiva v vsakem trenutku življenja in nama je lahko oporna palica v zakonu in pomoč pri težkih odločitvah.

Zavedati pa se morava, da težko pričakujeva Njegovo pomoč, če ne prosiva, moliva in zaupava v Njegovo ljubezen.

Barbara in Boštjan Štupar

»Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje prebivajo skupaj!« (Ps 133,1) Res je bilo spet dobro in prijetno v družbi zakonskih parov, ki smo si zaželeli duhovne obnove že kar ob začetku pomladi. Seveda so bili z nami tudi nekateri otroci in pridni animatorji, prizadevni voditelji in sodelavci DIŽ-a ter nepogrešljivi duhovni asistent. Bili smo primer pravega majhnega živega občestva, ki deluje v najin in skupni duhovni blagor ter prinaša svežega duha. V takšnem občestvu je pričevanje vere še pristnejše, anonimnost se umika. Svoje izkušnje radi podelimo z drugimi. Tu najdemo tudi razumevajočo tolažbo za izpovedano bolečino, skrb. Ne bojimo se razkriti svojih čustev, priznati svojih neuspehov, dvomov, strahov ter prositi za molitev in pomoč.

Tema tokratnega seminarja Živeti danes v moči Duha pa nas je seveda obogatila z mnogimi novimi spoznanji in dejstvi. Sveti Duh je namreč Božja oskrba za življenje kristjana – prihaja na pomoč naši slabotnosti, je moč in vodnik pri utrjevanju »notranjega človeka«, ki se upira mesenosti in črpa iz »orožarne Božje besede«. Proces posvečevanja – ozdravljanja je seveda zahteven in dolgotrajen. Po izkušnji tega seminarja pa je spet nekoliko enostavnejši in privlačnejši. Za naju in, verjameva, tudi za druge udeležence seminarja. Hvala Bogu za ta zares milosten dogodek v čudovitem okolju. Štefka in Roman Zadravec

Družina in Življenje

26

DELOVANJE DRUŠTVA

DiŽ-ev webinar V DiŽ-u želimo med seboj redno komunicirati – pri tem imam v mislih predvsem redno komunikacijo med vodstvom DiŽ-a in sodelavci na terenu. Sodelavci so naši voditeljski pari zakonskih skupin, duhovni asistenti, regijski koordinatorji, organizatorji raznih dogodkov na terenu in drugi. Da bi to komunikacijo izboljšali, smo se pred nekaj meseci v DiŽ-u začeli spogledovati z webinarji.

1. Kaj je webinar?

Webinar je okrajšava za web-based seminar oz. spletni seminar. Webinar omogoča aktivno udeležbo vseh prijavljenih udeležencev. Omogoča diskusijo med vsemi prisotnimi, ne le posredovanje in sprejemanje informacij.

katera bi radi, da se obravnavajo na webinarju.

2. Kako deluje webinar?

Pri webinarju gre za interakcijo med predavateljem in udeleženci v živo.

Udeleženci prejmejo gradivo preko e-pošte pred samim začetkom webinarja. Med izvajanjem webinarja pa sledijo PowerPoint prezentaciji ali kakšni drugi obliki predstavitve predavatelja (Wordov dokument …).

Predavatelj med samim izvajanjem webinarja sprašuje udeležence ter odgovarja na njihova vprašanja.

Webinarji so primerni za kratke izobraževalne vsebine, saj trajajo običajno do 2 uri.

6. Kdaj so webinarji?

Za sedaj je dogovorjeno, da je DiŽev webinar vsak četrti ponedeljek v mesecu ob 20.30 uri (razen v poletnih mesecih – julij in avgust).

3. Kako nam webinar pomaga?

Prednost webinarja je, da se lahko naši prostovoljci oziroma vsi sodelavci ob vnaprej določenem terminu zberejo doma pred svojimi računalniki in se

5. Kako pogosto imamo webinarje?

Trenutno imamo webinarje enkrat na mesec. Kako bo v bodoče, bomo še videli.

povežejo z »gostiteljem« seminarja – v tem primeru z DiŽ-evo pisarno v Krškem, kjer seminar poteka v živo. S tem udeleženci seminarja prihranijo veliko časa in denarja. Ob splošni preobremenjenosti je pomembno, da ni treba organizirati dodatnih srečanj v živo, obenem pa je to priložnost za pogostejša »srečanja« in pogovore o praktičnih vidikih dela v DiŽ-u (organizacija in priprava DiŽ-evega dogodka v župniji, vodenje zakonskih skupin, promocija knjige, regijska srečanja družin …).

4. Kako uporabljamo webinar?

Vsa predhodna komunikacija poteka po e-pošti, zato je potrebno imeti posodobljen seznam e-naslovov vseh potencialnih udeležencev webinarja.

Po e-pošti posredujemo zelo natančna navodila, kako se prijaviti v webinar, da lahko tudi tisti tehnično malo manj vešči sodelujejo, obenem pa posredujemo tudi termin webinarja in vabilo, da lahko udeleženci vnaprej pošljejo praktična vprašanja, za

7. Kako dolgo traja webinar?

Trenutno DiŽ-ev webinar traja uro in pol in je razdeljen v tri sklope: duhovni del (učenčevstvo), praktični del (vodenje ZS; za začetek na podlagi »Malega vodnika za vodenje ZS« in vnaprej poslanih vprašanj) in odgovori na vprašanja, ki pridejo med webinarjem, ter aktualna debata.

Webinarje snemamo in jih bomo kmalu objavili na naši spletni strani (za interno uporabo).

Posnetki webinarjev (razen prvega, ki ga žal nismo posneli) bodo na voljo na naši spletni strani www.diz.si. Na voljo bodo vsem regijskim koordinatorjem, sedanjim in bodočim voditeljskim parom, duhovnim asistentom in drugim sodelavcem na terenu. Sicer pa bodo posnetki namenjeni vsem udeležencem webinarja, ki si ga bodo želeli ponovno ogledati, in pa predvsem tistim, ki se zaradi zadržanosti oziroma neodložljivih obveznosti webinarju niso mogli pridružiti v živo.

Benjamin

Družina in Življenje

27

REGIJSKA SREČANJA

SREČANJE REGIJSKIH KOORDINATORJEV VIŠJA JE ZGRADBA, GLOBLJI MORAJO BITI TEMELJI Na svojem rednem letnem srečanju smo se januarja v Krškem zbrali regijski koordinatorji iz vse Slovenije (bilo nas je več kot 30) in smo na dnevni red ponovno uvrstili razpravo o naši viziji in našem poslanstvu.

Po skupni molitvi in temeljitem pogovoru smo na koncu izoblikovali nekoliko prenovljeno vizijo, ki se sedaj glasi:

Vrednoto krščanskega zakona tako povzdigniti, da bodo ljudje zahrepeneli po njej.

Naša vizija ne govori o katerikoli zakonski zvezi. Tudi ne govori o katerem koli zakonu, ki je sklenjen pred oltarjem, saj smo prepričani, da je treba tudi pojem »krščanski zakon« postaviti pod drobnogled in si naliti čistega vina – kateri je zares krščanski zakon in kaj to sploh pomeni.

Prav gotovo krščanski zakon ni zakon, v katerem možu ni mar, kaj se z ženo dogaja, in obratno, zakon, v katerem otroci pri svojih starših nikoli ne vidijo v molitvi sklenjenih rok ali, kjer starši otroke pošiljajo k maši in verouku, njim pa za to ni mar … Četudi je bil tak zakon kdaj »cerkveno« sklenjen, je njegova »krščanskost« vprašljiva. Menimo, da zakonci, ki so svoj zakon sklenili pred oltarjem, njihovo življenje pa je od samega začetka od Boga in Božjega zelo

oddaljeno, v svojem življenju in odnosu doživljajo pretrese, ki jih ne bi bilo, če bi vedeli, da jim želi Bog podariti življenje v obilju. Z drugimi besedami: mnogim tragedijam botruje nevednost.

V DiŽ-u želimo povzdigovati vrednoto zakona, kjer oba zakonca vsak zase in družno skrbita za rast njunega osebnega odnosa z Bogom, za rast in nenehen razvoj njunega medsebojnega odnosa in tako ustvarjata okolje ljubezni, miru in medsebojne naklonjenosti ter dajeta otrokom v prvi vrsti dober zgled, saj vemo, da je dober zgled najboljši porok za rast otrok – za rast odgovornih in zdravo mislečih osebnosti.

Prepričani smo, da je sam Bog položil vizijo v naša srca, in vas zato vabimo, da se nam pri tem našem prizadevanju za uresničitev vizije pridružite. Kako?

Gotovo tako, da se odločite in vsak dan v Božja ušesa za nas pošljete kratko molitev, ki se lahko glasi nekako takole: »Dobri Bog, prosim te, blagoslovi DiŽ-eva prizadevanja za rast dobrih krščanskih zakonov in družin! Amen.« Hvaležni pa bomo, če se boste, v kolikor še niste, tudi vi vključili v katero izmed številnih zakonskih skupin oziroma se boste udeležili katerega izmed naših seminarjev. Če vas zanima, kje v vaši bližini deluje kakšna zakonska skupina, nas pokličite ali nam pišite in vam bomo pomagali poiskati ustrezne kontakte oziroma informacije.

Sodelavci DiŽ

Družina in Življenje

28

VERŽEJ

V VERŽEJU TUDI LETOS VESELO Bilo je daljnega leta 2003, ko smo v DiŽ-u prvič pripravili Duhovni teden za družine.

Tedaj smo se zbrali na Rogli.

Vedeli smo, da moramo nekaj narediti tudi za naše starševstvo, saj le-to postaja vedno bolj zahteven poklic. Že naslednje leto smo se »preselili« z Rogle v Veržej, kjer smo bili letos že enajstič. In tako kot vsako leto doslej smo tudi letos napolnili Marijanišče. Zopet smo v polnosti doživljali pestrost in veselje velike družine. Poleg starih znancev (mislim, da je bilo več kot 70 % rednih veržejskih povratnikov) so se nam pridružile tudi nove družine, ki pa smo jih kar takoj posvojili in sprejeli medse.

Nekako takole je pokomentiral neki očka, ki se je s svojo družino letos prvič udeležil tega našega veselega druženja: »Ko smo prihajali, smo kar gledali in se čudili, kako se mnogi ljudje med seboj objemajo in pozdravljajo – kot bi bili med seboj zelo povezana žlahta. Zdaj, ko od tu odhajamo, mi je pa jasno, zakaj je temu tako. Mi smo si med seboj v sorodu – smo bratje in sestre, ki imamo istega brata Jezusa in istega nebeškega Očeta.« In o tem je pisal že psalmist, ki je povedal: »Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje složno prebivajo skupaj« (Ps 133,1)!

Naslov našega letošnjega druženja in usposabljanja za odgovorno starševstvo je bil: Čustveno zdravo in duhovno zrelo starševstvo (Naučimo naše otroke ljubiti Boga

in druge). Tudi letos sta bila z nami naša dobra znanca in prijatelja Jayne in Scott CUIDON, ki že od leta 1994 živita in delata v Zagrebu in sta avtorja knjige Otrokovo osebnost gradimo z ljubeznijo in zaupanjem. To knjigo smo pred leti izdali pri DiŽ-u in je že pred dvema letoma v celoti pošla, zato smo se odločili za ponatis – knjiga je že na voljo. (Informacije: erika@diz.si).

Zakoncema Cuidon se iskreno zahvaljujem za pripravljenost, da sta bila z nami in sta z nami delila njune bogate uvide v človekovo čustveno dogajanje. Naj Bog še naprej bogato blagoslavlja njuno družino in delo.

Zahvaljujem se Andreji, ki je tudi letos zbrala vse prijave in urejala plačila. Iskrena zahvala gre tudi bratu Marku Senici, ki je bil tudi letos ves čas z nami in je svoje poslanstvo čudovito opravil – hvala Marko za čudovite in globoko doživete maše, hvala za spovedi, ki so bile za mnoge zelo zdravilne … Hvala tudi animatorjem in njihovi prizadevni voditeljici Neži Verdinek iz Logatca, ki so tudi letos odgovorno in vestno opravili svoje poslanstvo in nam s čudovito igro prikazali poklicanost in življenje apostola Petra (Na tvojo besedo bom vrgel mreže!). Iskrena zahvala velja tudi Jelki z Bleda, ki je poskrbela, da so bili naši najmlajši v varnih rokah. Vsekakor pa se zahvaljujemo tudi salezijancem ter še posebej Marku Štajnerju in vsem, ki so se za naše dobro počutje zelo potrudili.

Veseli in zadovoljni smo tudi letos zapuščali naš Veržej in si obljubili, da se ob letu osorej spet zberemo v Veržeju.

Dani

Družina in Življenje

29

Družina in Življenje

30

NAŠE ZAKONSKE SKUPINE

ZAKONSKA SKUPINA ROGATEC Na priporočilo družine Močenik iz Bodreža sva bila pred 8 leti na Temeljnem vikend seminarju društva DiŽ na Debelem Rtiču. Začutila sva, da je to lahko začetek nečesa lepega, kar odnose v družini in izven krepi in nadgradi z Božjo milostjo. Ko je čas dozorel, sva skupaj z Domnom in Klementino v Rogatec povabila zakonca Siter, ki sta predstavila društvo DiŽ, svojo življenjsko pot in dodala prepričljivo pričevanje, ki je pustilo sledove … In nastale so tri zakonske skupine, ena v Rogatcu, dve na Ponikvi.

Danes zakonska skupina šteje pet parov – štiri iz domačega kraja, en par pa prihaja iz Frankolovega.

Pred tem so naša srečanja bogatili še trije zakonski pari iz sosednjih krajev.

Več kot leto dni sta bila z nami voditelja Sabina in Stanko, ki sta postala kar »naša« in še vedno smo ju zelo veseli, kadar se nam tu in tam pridružita. Pomagala sta nam, da smo »zaplavali« sami. Seveda ne gre brez našega duhovnega vodje – naddekana gospoda Andreja Grobelnika, ki nam modro razjasni in razloži skrivnostno Božjo besedo.

Srečujemo se na mesečnih srečanjih, kjer si vzamemo čas drug za drugega in za Boga. V zatišju podobno mislečih čutimo, da nismo sami. Vsak prispeva svoj kamenček v mozaik. Tudi dobre volje in smeha ne manjka. Srečanja smo popestrili s smučanjem na Rogli, občasnimi srečanji ali zajtrkom pri zakoncih doma, »žegnom« pri gospodu naddekanu … Bogu sva hvaležna tudi za vse ostale aktivnosti, ki sva se jih udeležila v organizaciji društva DiŽ. Tako smo z družino že bili na duhovnih počitnicah v Veržeju, nadaljevalnih seminarjih v Crikvenici, na Ljubelju, na srečanju družin v Šentvidu, na moških zajtrkih in različnih predavanjih, ki puščajo sledi v najinem odnosu in odnosu do Boga.

Viki in Danica Božak

Poročena sva 22 let in starša treh otrok, starih 21 let, 19 let, 11 let. V zakonsko skupino sva se vključila že na začetku njenega delovanja.

Ker nam življenje prinaša dobre in slabe izkušnje ter preizkušnje, sva vesela da imava možnost pogovorov o tem s podobno mislečimi v zakonski skupini.

Ravno ti pogovori, razmišljanja ter razlage odlomkov iz Sv. pisma g. nadžupnika so mnogokrat spodbuda in vodilo za vsakdanje življenje ter lažje premagovanje ovir.

Na naših srečanjih si pomagamo z gradivom DiŽ-a ter s Sv. pismom.

Na osnovi le-teh se vedno razvije bogat pogovor, razmišljanja ter pričevanja parov naše zakonske skupine.

Vesela sva, da sva člana zakonske skupine, v kateri se odlično razumemo.

Bernarda in Slavko Božak

Mesečna srečevanja zakonskih parov v naši župniji Rogatec naju

Družina in Življenje

31

vzpodbujajo pri gradnji najinega odnosa, odnosov v družini in s širšim občestvom. Naši pogovori, delovno gradivo zakoncev Siter ter vsebine iz Svetega pisma naju opominjajo na pomembne stvari, na katere zakonci v vsakdanjem tempu hitro pozabimo. V zavedanju tega se trudiva za skupno duhovno rast. V Božji prisotnosti nama zakonska skupina z našim duhovnim vodjem daje to oporo.

Mojca in Lojz Šmit Z ženo Klementino sva se poročila l. 2002 v Brestanici, kjer smo takrat začeli z zakonsko skupino. Imeli smo organizirano varstvo otrok med našimi srečanji, kar nam je zelo olajšalo samo organiziranost, načrtovanje srečanja zakoncev. Čez nekaj časa smo se družina preselili v nadžupnijo Rogatec in se povečali še za nekaj članov, tako nas je sedaj v družini pet. Bogu sva hvaležna, da nama je zaupal hčerke Favstino (11 let), Marjeto (8 let), ter Lucijo (6 let). V nama z ženo je bilo močno hrepenenje po nadaljevanju

zakonske skupine tudi tukaj, saj sva spoznala, kako potrebne in dobrodošle so te skupine za sam razvoj in rast zakona. Ljudje bi zalivali cvetlice, avto bi vozili na servis, izobraževali bi se za različne poklice in dejavnosti, toda, kako bomo negovali, razvijali, bogatili zakonsko, starševsko življenje?

V društvu Družina in Življenje smo zakonci zakonske skupine Rogatec prepoznali možnosti, ki nas vodijo in usmerjajo k samemu izvoru našega življenja, Jezusu Kristusu, posledično pa k obogatitvi zakona v svojem poslanstvu. Sedaj je v nadžupniji Rogatec že več kot pet let zakonska skupina, katero so obiskovali zakonci tudi iz oddaljenih župnij. Zakonci smo še vedno odprti za vsak par, ki si želi, da bi »zalival«, razvijal, negoval svoj odnos, in se nam lahko pridruži.

Na srečanjih se nasmejimo, smo resni, se razumemo, slišimo, bodrimo drug drugega, si zaupamo, vedno odkrijemo nekaj še ne odkritega, a dobrega in uporabnega za vsakdanje življenje. Z veseljem ugotavljam, da sva z ženo

Klementino kljub nepopolnosti zaželena in ljubljena v naši skupini, za kar se vsem zakoncem zahvaljujeva in priznavava, da je lepo, da obstajate. Naša srečanja bogati tudi prisotnost duhovnika, ki nam posreduje Božjo modrost in previdnost, da smo lepi sogovorniki v sproščenosti. Vsem parom z ženo Klementino priporočava vključitev v zakonsko skupino, saj se okušajo sadovi na naslednji področjih: Lahko se pogovarjamo o stvareh, o katerih se sicer ne bi mogli.

Skupina nama pomaga, da sva boljša zakonca in starša.

V zakonskem občestvu vidimo most k živi župniji.

V občestvu najdemo oporo in gotovost za svoje mesto v svetu, skupina mi daje trdnost v današnjih negotovih razmerah …

Vse starše, zakonce, družine, zakonske skupine po Sloveniji lepo pozdravljava in sporočava: GRADIMO ODNOSE, ZA KATERE JE VREDNO ŽIVETI. Domen in Klementina Plavčak

Družina in Življenje

32

Duhovni vikendi za zakonce

Ne boj se »tratiti« časa za L/ljubezen Bog, ki je Ljubezen in s katero sta se s svetim zakonom na poseben način zedinila, vaju spodbuja, da bi se vedno znova zavedala: “Vse”, kar kot zakonca živita, ima vrednost v sebi in po sebi, kajti ne obstaja večje vrednote, kot je ljubezen, in ko se doseže ta ljubezen, je doseženo vse, kajti dosegla sta Boga, ki je Ljubezen. Če sanjata po čem drugem, kot po tej konkretni medsebojni ljubezni, je izdaja zakonske poklicanosti, beg pred tem, kar sta si v Bogu obljubila. Zato ne imejta nikoli strahu pred tem, da bi delala “nepomembne” stvari v očeh tega sveta, da bi »izgubljala« čas drug za drugega in za svojo družino. To ni egoizem.

To je nujno potreba hrana za vajino skupno življenje in za vajine otroke.

Ne bojta se »tratiti časa« tudi za duhovni vikend ali duhovne vaje (ki trajajo vsaj tri dni), kajti to vama bo v pomoč, da se bo vajina vzajemna ljubezen še bolj okrepila in bosta mogla še v večji meri živeti polnost zakonskega življenja.

DUHOVNI VIKEND ZA ZAKONCE »KAKO SE POGOVARJATI, DA SE BOVA SLIŠALA?« Pogosto se zgodi, da mnogi zakonski pari, čeprav zelo hrepenijo drug po drugem, težko najdejo čas drug za drugega. Toda žal se tudi takrat, ko imajo ta čas, ne zmorejo resnično slišati. Kako preiti od zgolj poslušanja do slišanja?

Datum: od 28. do 30. novembra 2014 Voditelja: p. Ivan Platovnjak DJ in p. Janez Poljanšek DJ Informacije in prijave v tajništvu doma vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 na telefonski številki 051 613 374 ali kadarkoli po e-pošti na naslovu ignacijevdom@gmail.com. http://www.ignacijevdom.si/programi/duhovni-vikendi/duhovni-vikend-za-zakonce/

Če si kak zakonski par želi vzeti čas zase v molitvi, ob Božji besedi, v medsebojnem pogovoru in pogovoru s kakšnim patrom v Ignacijevem domu, je vedno dobrodošel tudi izven teh razpisanih terminov. Vedno se namreč najde prostor v domu tudi preko tedna, pa tudi ob koncu tedna je pogosto prosta kakšna soba. Čeprav je naš dom sredi mesta, je v njem vedno toliko Božjega miru, da si lahko vedno naberete novih duhovnih osvežitev za nadaljnjo zakonsko pot.

Družina in Življenje

33

Vabljeni k maratonu Božje besede!

Tudi letos smo vabljeni, da se med 12. in 19. oktobrom 2014 pridružimo svetopisemskemu maratonu, ki tokrat nosi naslov »Učite se od mene«. S tem želimo poudariti, da je življenje kristjana življenje nekoga, ki se je odločil, da želi vsak dan živeti kot »mladika na trti«, saj se zaveda, da sam na sebi ne more storiti ničesar (Prim. Jn 15,14–15). Božja ljubezen, ki jo je živo doživel, ga po branju Božje besede in rednem prejemanju zakramentov vedno znova nagovarja in celo priganja, da kot »misijonarski učenec« (kot pravi papež Frančišek v okrožnici Veselje evangelija) prinaša to veselo oznanilo v svoje najtesnejše odnose in v svet. K obnovitvi naše življenjske odločitve za Kristusove učence nas bodo spodbujala tudi predavanja pri sv. Jožefu (cerkev se nahaja pod Ljubljanskim gradom na ulici Janeza Pavla II. 9) ob večerih maratonskega tedna.

Teden neprekinjenega branja Svetega pisma bomo začeli v cerkvi sv. Jožefa nedeljo, 12. oktobra, ob 20. uri z glasbenim uvodom ameriškega avtorja duhovnih pesmi Dona Axoma in nagovori predstavnikov različnih Cerkva.

Vabljeni pa ste tudi na zaključek svetopisemskega maratona, ko bo v nedeljo, 19. oktobra, ob 17h Gregor Čušin v cerkvi sv. Jožefa premierno predstavil svojo novo monodramo »Peti evangelij«.

Številni mini svetopisemski maratoni po Sloveniji Branje Svetega pisma pa tudi letos ne bo omejeno le na prestolnico, pač pa se bo v »maratonskem« tednu po vsej Sloveniji odvijalo tudi veliko krajših, »mini« svetopisemskih maratonov. Na spletni strani www. svetopisemskimaraton.si ali v vaši župniji preverite, ali se branje Svetega pisma odvija tudi v vašem kraju, in se mu pridružite! Mini maratoni so se začeli širiti pred dvema letoma. K temu ste v veliki meri pripomogli tudi voditeljski pari DiŽ-evih zakonskih skupin, ki ste pogumno pristopili k organizaciji branja Božje besede v svojih krajih. V imenu vseh, ki so zaradi vaše prizadevnosti doživeli srečanje z živo Besedo, iskrena hvala! Nekateri so o svoji izkušnji zapisali: Kako te Sveto pismo nagovori in kako iz Svetega pisma razbereš in čutiš utrip današnjega življenja!

Hvala ti, dobri Bog, za to uro branja Svetega pisma.

V tvojo slavo!

Božja beseda je neusahljivi vir žive vode. Pijmo jo!

V zgodnjem jutru poživljajoče …

Benjamin Siter, koordinator svetopisemskega maratona

Družina in Življenje

34

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

ZAKONCA SIMČIČ Tjaša in Goran Simčič živita v prelepem koncu Slovenije, kjer Božje stvarstvo sije v vsej svoji lepoti, v Goriških brdih. V desetih letih zakona so se jima rodili trije otroci, ki njun dom napolnjujejo z razigrano radoživostjo. Za življenjsko vodilo jima služijo besede Svetega pisma, njun dom pa je ob jutrih in večerih prostor molitve. Ravno Božja bližina je tisto, kar želita v življenju posredovati tudi svojim otrokom. Zakonska skupina je zanju kot »bencin« za »avto njunega zakona«.

Se lahko našim bralcem na kratko predstavita?

Sva Tjaša in Goran Simčič doma iz Goriških brd. Poročena sva 10 let in imava 3 otroke, kar pomeni da smo tipična slovenska družina, kjer ni vse idealno in kjer je veliko hrupa.

Najstarejši je Matija (9 let), Maša ima 7 let ter Lucija 3. Oba sva zaposlena, Matija in Maša hodita v šolo, Lucija pa je v domačem varstvu. Družina nama je na prvem mestu (poleg Boga, seveda), zato zelo veliko vlagava v medsebojne odnose. Zavedava se, da sva nepopolna, s skupnimi napakami in napakami kot posameznika, zato se dnevno trudiva, da naše odnose popravljamo, jih oblikujemo, predvsem pa si prizadevamo za mir, čeprav je velikokrat težko. Molitev je naš vsakdan, redno vsak dan zjutraj in zvečer skupaj molimo kot družina ter seveda tudi posebej kot mož in žena. Otrokom želiva približati Boga na praktičen način. Če se le da, gremo vsak dan k sveti maši, saj to je največja molitev. Pri sveti maši »položiva vse skrbi Nanj, zakaj On skrbi za nas«, kakor nam Jezus obljublja v Svetem pismu. V življenju se veliko obračava na Jezusove obljube v Svetem pismu, saj je ta knjiga vodilo življenja. Tudi otroke navajava na besede iz Svetega pisma.

Kdaj sta se pridružila DiŽ?

V katero zakonsko skupino sta vključena in v kateri sta voditeljski par? Kaj vama pomeni zakonska skupina?

celotnih Brd. To skupino vodiva že 3 leta. Prej je zakonsko skupino vodil gospod župnik Alojz Kržišnik, sedaj pa je vodstvo prepustil nama, sam pa sodeluje kot duhovni vodja.

Zakonska skupina nama pomaga pri izgradnji medsebojnih odnosov.

Prav v zakonski skupini sva se naučila »pogovarjati«, spoštovati, prisluhniti drug drugemu in sproti reševati probleme, ki se v odnosu porajajo vsak dan. Prav tako sva prevzela odgovornost dnevnega odpuščanja in sledenja citatu iz Svetega pisma »Naj sonce ne zaide nad vašo jezo«. Zakonska skupina nama je kot bencin za najin avto (zakon). Brez bencina bi ta najin avto le s težavo šel naprej.

DiŽ-u sva se priključila pred natanko 10 leti, ko sva obiskala Temeljni vikend seminar v Ankaranu.

Zakonska skupina, v katero so naju lepo sprejeli, je na obisk povabila zakonca Siter, ki sta na naju in na ostale zakonce naredila velik vtis, predvsem z izpovedjo iz njihovega življenja in sprejemanjem Jezusa v njihovi sredini. Pokazala sta nam, kaj pomeni skupna molitev moža in žene (prej smo večinoma molili vsak zase). Tako se je velik del takratnih zakonskih parov odločil za temeljni seminar.

Sedaj pa redno obiskujemo nadaljevalne seminarje, ki jih vodita zakonca Siter. Vključena sva v zakonsko skupino župnije Biljana, ki združuje zakonce iz

Dobrodelnost je dajanje.

Dajemo čas, talente in imetje.

Komu in čemu jih namenjata vidva? Kako živita dobrodelnost v vsakdanjih trenutkih?

Trudiva se, da najinih talentov ne bi zakopavala, ampak jih čim bolje izkoristila. Veliko se posvečava župniji, kjer sodelujeva kot pevca, Tjaša vodi župnijski zbor. Sodelujeva v zakonski skupini in sva njena aktivna člana.

Pripravljena sva vedno in povsod priskočiti na pomoč (bodisi z besedo bodisi materialno). Aktivna sva tudi na lokalni ravni (občina, svet šole ...), kjer si ravno tako prizadevava za resnico. Goran zelo rad priskoči na pomoč prav vsakemu, ki ga prosi za nasvet,

Družina in Življenje

35

darovanju, čeprav jih razumeva, da jim je težko.

na vseh področjih, s katerimi si je blizu (finance, gospodarstvo, ekonomija …).Tjaša pa zelo rada prisluhne ženskam, ki tarnajo čez njihove sozakonce, in mamicam, ki imajo težave z otroki. Vsak dan tudi moliva za ljudi v stiski.

Predvsem se trudiva, da bi bila v prvi vrsti dobrodelna drug do drugega in do otrok. Zato tudi veliko prostega časa (talentov) nameniva otrokom. Z njimi se igrava, bereva ...

Kako razumeta dobrodelnost v smislu Jezusove zapovedi »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mr 12,31)? Kako razločujeta med tem, da je potrebno biti dober do sebe, skrbeti za sebe, in med pastjo sebičnosti?

Z ljubeznijo do bližnjega se zelo veliko naučiva od naših otrok.

Mislim, da je včasih lažje »ljubiti« sodelavce kot pa lastne otroke, ko začnejo sitnariti … Po naravi sva bolj vzkipljiva, zato morava zelo veliko delati na potrpežljivosti in

Otrokom želiva približati Boga na praktičen način. Če se le da, gremo vsak dan k sveti maši, saj to je največja molitev. notranjem miru. Ker to presega najine sposobnosti, hodiva pogosto k sveti spovedi in sv. maši, da tam dobiva moč, mir, ljubezen, ki je nujno potrebna za medsebojne odnose v družini.

Goran: »Jaz razumem ta citat kot dobesedno darovati se za drugega v dobrem in slabem. Kot primer naj navedem, da se trudim svoj prosti čas darovati družini kljub utrujenosti oz. velikemu obsegu dela.«

Jezus je govoril o veselem oznanilu predvsem z mislijo na naše duše in duše naših bližnjih. Ko nas je poslal, naj gremo po vsem svetu in vse narode naredimo za njegove učence (Mt 28, 18–20), je svojo dobrodelnost zaupal tudi nam. Kako prepoznavata to njegovo veliko naročilo kot dobrodelnost v najbolj globokem pomenu besede?

Tjaša: »Ljubezen, ki jo sama prejemam od Boga, jo razdajam otrokom ter sozakoncu.« Kot fant in dekle sva imela precej hobijev. S prihodom otrok sva lete zavestno opustila, saj nama je bolj pomembno preživeti tisto malo prostega časa, ki ga imava, skupaj. Opažava, da mediji zelo lepo vabijo može in žene, da se v prostem času udeležujejo raznih dejavnosti – torej proč od družine, proč od sozakonca, temu pa midva nisva naklonjena. Zavedava se, da je to (seveda sva to izvedela na seminarjih) beg pred odnosi. »Vsakdo naj da, kakor se je v srcu odločil, ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca.« (2 Kor 9,7). Kako učita in v držo veselega darovalca spodbujata otroke?

Svoje otroke spodbujava z zgledom. Skušava jih naučiti darovati, predvsem pa jih skušava naučiti, da ne bi bili navezani na materialne dobrine. Spodbujava jih na izmenjavo igrač, stvari in drugega. Vsako leto jih tudi spodbudiva, da se v postnem času kakšni stvari odpovejo. Sama kot otroka nisva bila prav radodarna, ko pa sva kot odrasla spoznala, da je veselje večje ob dajanju kot ob prejemanju, sva se zavestno odločila, da mesečno darujeva. Zato še toliko bolj spodbujava otroke k

To naročilo sva vzela pred leti dobesedno, ko nama je župnik Alojz Kržišnik predlagal, da prevzameva vodenje zakonske skupine. Kljub rojstvu tretjega otroka (in pomanjkanju časa) sva si rekla, da je to Jezusova želja in sva to tudi storila. Vodenje zakonske skupine sva si vzela kot prednost, saj na ta način za obdelavo in pripravo gradiva potrebujeva dvakrat več časa kot ostali člani. To pomeni, da se tudi večkrat skregava, kar jemljeva kot priložnost, da najin odnos še bolj prečistiva, da se še bolj začutiva …

Pa še praktičen primer imava za zakonsko skupino.

Goran: »Biti moramo apostoli.

Kamor koli gremo moramo pričati za Jezusa, čeprav je velikokrat težko in se nam posmehujejo. Žena Tjaša mi je za zgled, saj Jezusove besede o tem, kaj je prav in kaj ne, posreduje vsakemu in povsod.

Predvsem sem ponosen, ker v svetu zagovarja prava stališča.« Tjaša: »Jezus je zame zelo veliko storil. Po naravi sem taka, da mi ni težko povedati tega, kar mislim in kar živim.« Draga Tjaša in Goran, naj se zgled vajinega z veseljem darovanega časa, talentov in imetja po vajinem pričevanju razodeva vsem našim bralcem. Hvala za vajino iskrenost in navdihujočo odprtost!

Intervju je pripravila Monika Zupanc

Družina in Življenje

36

ROMARSKO POHODNIŠTVO NAPOVEDNIK

Jesenski romarski pohod – Sveta Planina nad Trbovljami razgled na Trbovlje in Zagorje, preko Save pa na Kum, zato je bila Sveta Planina pred 2. svetovno vojno priljubljeno gorsko letovišče. Ob cerkvi je leta 1935 trboveljski gostilničar Gvidon Počivavšek postavil Hotel Ana, ki je bil leta 1942 požgan, o čemer danes priča spominska plošča.

Več pa bomo videli in doživeli skupaj, če boste le utegnili poromati z nami.

Dragi prijatelji, zakonci, družine, posamezniki, romali bomo k Mariji na Sveto Planino, če nam bo le vreme dopuščalo.

V soboto, 18. 10. 2014, se bomo ob 8.45–9.00 zbrali na izhodišču in jo od tam peš mahnili do našega cilja. Če bo Bog dal, bo z nami duhovnik in bomo imeli v cerkvi po prihodu na vrh sv. mašo, potem pa malico iz nahrbtnika ali v gostišču na planini.

Potrebujete ustrezno opremo za hojo v hribe, nekaj kondicije in predvsem voljo, da gremo skupaj na pot.

Podrobnosti pa bomo še objavili na spletu DiŽ v tednu pred 18. 10.

Sveta Planina (1011 m) je vrh v osrednjem delu Mrzliškega pogorja v Zasavju, tako pa se imenuje tudi naselje samotnih kmetij na južnih pobočjih Svete planine in Javorja. Zaradi velikega pomena za narodnoosvobodilni boj so hrib in vas leta 1955 preimenovali v Partizanski Vrh, leta 2002 pa so domačini referendumsko izglasovali sedanje (prvotno) ime. Župnijska in božjepotna cerkev imena Marijinega stoji tik pod vrhom. S Svete Planine je lep

--------------------------------------------------Dostop do izhodišča: Z regionalne ceste Hrastnik– Litija v semaforiziranem križišču na obrobju Trbovelj zavijemo desno oz. levo, če prihajamo iz ljubljanske smeri, in se zapeljemo v središče Trbovelj. Z vožnjo nadaljujemo v smeri Prebolda, a cesti sledimo le do Gornjih Trbovelj, kjer v semaforiziranem križišču nadaljujemo levo na Cesto Tončke Čečeve, ob kateri nato tudi parkiramo na enem od parkirišč (med delovnimi dnevi so parkirišča rezervirana za zaposlene v bližnjih podjetjih).

Romarsko pohodniška druščina

Družina in Življenje

37

GOSPOD NAUČI NAS MOLITI

TRIJE POGLEDI NA JEZUSA Pastor in duhovni pisatelj John Ortberg je na neki konferenci predstavil tri načine, kako ljudje danes gledamo na Jezusa. Takole je dejal:

Nekateri ljudje občudujejo Jezusa.

Imajo ga za velikega učitelja in duhovnega voditelja. Predstavljam si, da taki ljudje kdaj celo pomislijo, da je Jezus Božji Sin, Mesija ali Odrešenik sveta, vendar iz nepojasnjenega razloga nikoli dovolj ne premislijo, kako globoka in veličastna je ta resnica.

Nekateri ljudje so »Jezusovi uporabniki«.

Taki ljudje v stiskah in potrebah kličejo in jokajo k Jezusu. Njihove molitve so večinoma prošnje za stvari, ki jih potrebujejo: »Dragi Jezus, pomagaj mi rešiti to in to …« »Dragi Jezus, prosim te, blagoslovi mojo

VAJIN POGOVOR Poskušajta se pogovoriti o tem, kakšen je vajin pogled na Jezusa, kje na poti duhovne rasti sta v tem trenutku vidva.

teto Pavlo.« »Dragi Jezus, prosim …« Prav gotovo vsi mi nenehno potrebujemo Božjo pomoč, vendar ljudje, ki so na poti svojega duhovnega zorenja »obtičali« na tem mestu, običajno v svojem molitvenem repertoarju zares nimajo nič drugega kot prošnje.

So pa tudi taki, ki s polno predanostjo sledijo Jezusu.

Ti ljudje želijo v središče svojega življenja postaviti Jezusa in ne samega sebe in si prizadevajo, da bi vse njihovo življenje odsevalo to polno predanost. Seveda pa to še ne pomeni, da ti, ki so na svoji poti duhovne rasti prišli do te stopnje, v vsakem trenutku popolnoma udejanjajo svojo predanost – tega ne zmore nihče. Gre le za to, da so se ti ljudje odločili in tako življenjsko naravnanost zastavili kot svoj cilj.

Vir: internet

VAJINA MOLITEV Prosita Gospoda, naj vama pokaže jasna znamenja, da bosta vedela, kako v polni predanosti njegovi volji hoditi za njim, da bosta zmogla z roko v roki in v tesni navezi z Jezusom premagovati vse ovire, ki jih na poti srečujeta.

Družina in Življenje

38

DROBTINICE

Treba je mnogo preprostih besed kakor KRUH, LJUBEZEN, DOBROTA, da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota.

Na svetu si, da gledaš SONCE. Na svetu si, da greš za SONCEM. Na svetu si, da sam SI SONCE in da s sveta odganjaš – SENCE. Nobena pot ni ravna, nobena pot ni revna, a vsaka je zahtevna in tvoja ena sama – GLAVNA. Toplo je sonce, topla jopica, topla prijazna beseda, a najbolj topla deklica, ko me s srcem pogleda.

Vse bolnišnice so nezdravo bele z vonjem po potu in jodu,

a vse porodnišnice vesele, kljub otroškemu joku. Človek ne dozori do svojega obraza brez smeha in čenčarij in ne brez poraza.

Sonce je dolžno, da sveti nam, otrok, da pomaga očetu, a edina dolžnost naših mam je ta, da so dolgo na svetu.

Tisoč in tisoč zvezd je nad nami, tisoč in tisoč zvez med nami, da gre po svetu – rama ob rami – svetloba z nami.

Vse teče, teče in se stiša v tišino.

Srečno!

Bodi, kar si, ostalih je tako že preveč!

(Tone Pavček)

Družina in Življenje

39

PRIPOROČAMO V BRANJE Bistvenih sto (Svetopisemska družba Slovenije) »Sveto pismo sem bral po koščkih, vendar ne vem, kako ti sestavljajo celoto.« »Rad imam Sveto pismo, vendar bi rad razumel, kako naj ga prenesem v svoje življenje danes.« Če zgornji trditvi veljata tudi za vas, potem je knjiga Bistvenih sto vaša prava izbira.

V njej boste našli premišljevanja k stotim izbranim značilnim odlomkom iz Svetega pisma, ki povzemajo celotno »veliko zgodbo« Svetega pisma. Knjiga nas v vsak odlomek uvede s pomočjo petih korakov: moli, preberi, premisli, uporabi in še enkrat moli. »Pomembno v tej knjigi je to, da nas pri vsakem svetopisemskem odlomku opozarja, kaj nam hoče po njem povedati Bog; prav meni in tebi, prav za ta dan, to uro. Da to niso le bolj ali manj zanimive zgodbe, pesmi in pridige iz sive davnine, ampak beseda za nas, ki se danes veselimo življenja in se spopadamo s težavami. Whitney T. Kuniholm zna to povedati duhovito in nam pokaže tudi smešne in tragične poteze oseb, ki nastopajo v svetem besedilu.« (dr. Marijan Peklaj) Knjiga Bistvenih sto je del kampanje za spodbujanje kulture branja Svetega pisma Berem Besedo, o kateri lahko več izveste na naslednji spletni strani: www.berem.svetopismo.si.

Na tem spletnem naslovu lahko tudi najdete dodatna gradiva, ki vam bodo v pomoč pri osebnem ali skupinskem srečevanju z Besedo. Cena knjige bo 12 EUR, naročite pa jo pri Svetopisemski družbi Slovenije po e-pošti prodaja@svetopismo.si ali po telefonu (01) 430-62-40.

Otrokovo osebnost gradimo z ljubeznijo in zaupanjem Scott in Jayne Cuidon (ponatis) V začetku oktobra bo izšla druga izdaja knjige Otrokovo osebnost gradimo z ljubeznijo in zaupanjem, ki na preprost in razumljiv način prinaša izkušnje o starševstvu in vzgoji otrok, ki temeljijo na ljubezni in zaupanju.

Ko smo knjigo pred leti prvič izdali v Sloveniji, je kljub visoki nakladi 5.000 izvodov pošla zelo hitro. Slišali smo, da je mnogim staršem pomagala najti pravo smer na razpotjih številnih nasprotujočih si mnenj o dobrem starševstvu. Ker povpraševanje po knjigi ne pojenja, smo se odločili za ponatis. Verjameva, da bo tudi druga izdaja te knjige kot strokoven, pa vendar preprost in življenjski starševski pripomoček še naprej pomagala Graditi odnose, za katere je vredno živeti.

Vilma in Dani Knjigo priporočam v branje vsem, ki želijo »nekaj več«. Pa ne »nekaj več« v smislu strokovnih znanj, ampak nekaj več v odkrivanju skrivnosti dobrega starševstva.

Ta skrivnost pa nikoli ni skrita v učenih znanstvenih knjigah, ampak je pravzaprav preprosta, dostopna vsem, ne glede na njihovo stopnjo izobrazbe. To sta očitno dojela tudi avtorja. Ob tem, ko poudarita, da sta sicer prebrala zelo veliko strokovnih knjig, pa se še najbolj opirata na neizčrpno zakladnico modrosti – Sveto pismo!

Bogdan Žorž, iz uvoda k prvi izdaji knjige Avtorja knjige, zakonca Scott in Jayne Cuidon, po rodu Američana, živita in delujeta v Zagrebu že od leta 1994. Imata šest odraslih otrok. Kot predavatelja sodelujeta v programih društva »Obiteljski život«, sicer pa individualno svetujeta zakoncem in družinam. Jayne ima doktorat iz področja specialne pedagogike, Scott pa magisterij iz zakonske in družinske terapije.

Cena knjige bo 14 €, izšla bo v prvih dneh oktobra, naročite pa jo lahko po e-pošti info@diz.si ali na telefonski številki 041/328 101.

Družina in Življenje

40

DAR ŽIVLJENJA

HANA ČERNE Sredi avgusta je mamo Ano in očeta Marka razveselila prvorojenka Hana. Presrečni in Bogu hvaležni so tudi nona Irena in nono Igor ter Anja, Tina, Matej in Nika.

JAKOB MIRTIČ »Živijo.« Sem Jakob Mirtič, rojen 1. 3. 2014, ravno na očijev godovni dan. Sem vesel, nasmejan in navihan fantek. Mamici in očiju v ponos in veselje.

Presrečna in blagoslovljena z najinim sončkom mamica Bernarda in oči Albin Mirtič.

JON JANŽEKOVIČ 15. 3. 2014 se je naši družini pridružil Jon. Bratcu Timu ter staršema prinaša veliko veselja.

Družina in Življenje

41

ZOFIJA LIČEN V septembru 2014 se nam je pridružila Zofija.

Družina Ličen

RAHELA KRNC Hvaležna za blagoslov, ki ga čutiva v naši skupini ... zakonca Krnc

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: petra.bercan@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: dani@diz.si, telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta: alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: dani@diz.si), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: vilma.siter@gmail. com), Alenka Brožič (Starševstvo, e-pošta: alenka.brozic@gmail.com), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, e-pošta: janko.brumec@siol.net), Sabina Majcen (Oh, te tašče, e-pošta: sabina.majcen@simbio.si), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: tratar.miroslav@siol.net), Petra Novak (Priporočamo v branje, e-pošta: druzina.novak@gmail.com), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: marija.halas@krka.biz), Monika Zupanc (Voditeljski par se predstavi, e-pošta: monika.zupanc1@gmail.com). Fotografije za to številko so prispevali: Benjamin Siter, zakonca Simčič, družina Kokalj, Dani Siter. Grafična priprava in tisk: ART32 d.o.o., Novo mesto. Naklada: 3500 izvodov.

Glasilo je brezplačno. Kdor nam želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: OTHR, namen: podporna naročnina, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901. Če se zgodi, da referenca »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-08102014. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Družina in Življenje

42

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES KROHOT? RESNICA? Skupina žensk je bila na seminarju o tem, kako živeti v harmonični zakonski skupnosti. Prvo vprašanje je bilo: »Katera ljubi svojega moža?« Vse ženske so dvignile roke.

Naslednje vprašanje je bilo: »Kdaj ste zadnjič povedale možu, da ga ljubite?« Nekatere so odgovorile, da danes, nekatere, da včeraj, nekatere se pa niso spomnile. Potem so jim naročili, da po mobilnem telefonu pošlje vsaka svojemu možu SMS: »Ljubim te, dragi!« Nato so med seboj zamenjale telefone in prebrale njihove odgovore.

Popravilo cerkvenih slik !!!

To pa je zagotovo najbolj duhovit račun, kar jih je bilo v zadnjih 200 letih izdanih na slovenskem!

Tu je nekaj odgovorov: 1. Hej, mati mojih otrok, si bolna?

2. Kaj pa je zdaj? Si spet razbila avto?

3. Ne razumem, kaj misliš.

4. Kaj si pa zdaj storila? Tokrat ti ne bom odpustil!

5. ?!?

6. Ne ovinkari, samo povej, koliko rabiš!

7. Ali sanjam???????

8. Če mi ne poveš, komu je to sporočilo v resnici namenjeno, te še danes ubijem!

9. Prosil sem te, da ne piješ več!

10. Kdo je to?

Družina in Življenje

43

Diagram ATI - MAMI

Posrečene otroške izjave Zelo sem se prestrašil, ko je mama zbolela. Mislil sem, da nam bo sedaj kuhal oče.

Ne vem, koliko sem star. To se ves čas spreminja.

Psi imajo po navadi zelo radi vodo, nekateri celo živijo v njej. To so morski psi.

Krave ne smejo hitro teči, saj se mleko lahko polije. Življenjsko zavarovanje je to, da denar dobi tisti, ki preživi smrtni primer.

Pri nas se lahko moški poroči s samo eno žensko. To je monotonija.

Babica je odšla na tisti svet, sedaj imamo tudi mi nekoga v tujini.

Moja sestra je spet zaključila razred z odličnim uspehom, ima same petke. To mi počne namerno!

Metulj je žuželka iz družine helikopterjev.

Ko se dva zaljubljenca prvič poljubita, takoj padeta dol in se ne dvigneta vsaj eno uro ali več.

Ko se je rodil moj mlajši bratec, so ga dali v akumulator.

Moški se ne more poročiti z moškim, ker potem nihče ne more nositi bele obleke.

V soboto je moj oči zmagal na razstavi psov.

Obstajajo vrata, ki imajo rešetke. Tja greš, ko nisi priden, in nato te več ni.

Nisem krščen, sem pa zato cepljen.

Danes sva z bratom pojedla cel kozarec marmelade, zvečer bova dobila drisko ali po riti.

Vir: internet

Družina in Življenje

44

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

DATI TOLIKO, DA BOLI! Dani Siter, odgovorni urednik glasila, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

Mati Terezija je bila ob neki priložnosti v Ameriki povabljena na dom zelo bogatega Američana. Ta je njej v čast priredil banket in povabil tudi svoje bogate prijatelje. Ko se je razkošni banket bližal koncu, je gostitelj v imenu vseh prisotnih Materi Tereziji slovesno izročil ček za milijon dolarjev z besedami: »Poglejte, Mati Terezija, to smo zbrali za vas in vaše uboge v Indiji. Kar predstavljam si, koliko dobrega boste vi s tem denarjem storili. Kaj porečete na to?« Odgovor Matere Terezije je vse osupnil: »Pričakovala sem šest milijonov.«

Je bila Mati Terezija lakomna? Nikakor. Je zase kaj potrebovala? Popolnoma nič, saj je imela vse – imela je Jezusa in ni potrebovala ne avtomobila, ne hiše, ne oblek … Zakaj in od kod torej ta njena na videz zelo predrzna misel, so se sprva spraševali ameriški bogataši, potem pa doživeli življenjsko lekcijo. Mati Terezija jih je poučila, kaj pomeni velikodušno dajati.

Rekla je: »Ne daješ zares, če te ne boli!« In so razumeli. Tisti večer so prvič dali, da jih je bolelo, in Mati Terezija je od tam odhajala s šestimi milijoni dolarjev.

Skoraj ne mine dan, da pri najinem delu ne bi srečala ljudi, ki zares veliko dajejo/dajete – pogosto tako, da boli. V mislih imam mnoge voditeljske pare, ki za zakonske skupine, ki so jim zaupane, darujejo svoj čas, talente in imetje: koliko je prevoženih kilometrov, koliko vloženega truda, koliko fotokopiranih strani … Sam Bog vidi in ve, kako se mnogi razdajate, koliko svojega časa, talentov in imetja namenjate za to, da se med nami širi evangeljsko veselje. Tudi jaz se vam želim zahvaliti, da dajete preko svojih moči, da se večkrat zavestno odločate, da tega ali onega ne boste kupili in boste raje podprli delo v Božjem vinogradu.

Kako hvaležen sem Bogu, da nas je poklical v svoj vinograd, da nas je imel za vredne in nas je izbral za svoje sodelavce! Kakšen privilegij je delati v Božjem vinogradu – delovati v tem delu vinograda, kjer rastejo posebne trte, ki jih imenujemo »zakonci in družine«. Sam sem popolnoma prepričan, da je nam (DiŽ-u) Gospod zaupal zelo pomembno, če ne celo najpomembnejše poslanstvo – skrb za zakonce in družine. Da je temu res tako, potrjuje tudi papež Frančišek, ki v mesecu oktobru 2014 sklicuje prvo izredno škofovsko sinodo o družini, ki ji bo naslednje leto sledila druga …

V zadnjem času se vedno pogosteje dogaja, da naju ljudje (odgovorni laiki in duhovniki) kličejo in vabijo, naj prideva in pričujeva v tem ali onem kraju zakoncem, staršem prvoobhajancev oziroma birmancev, obstoječi zakonski skupini, dedkom in babicam … Žal je najin urnik tako natrpan in ne moreva vsem ugoditi. Zato sva še toliko bolj hvaležna parom, ki so

Družina in Življenje

45

nama pripravljeni priskočiti na pomoč, ki sprejmejo povabilo – gredo namesto naju. Ko sem pred kratkim tako vabil prijatelja, če bi lahko šla obstoječi zakonski skupini predstaviti program in delo DiŽ, sem razumel, da je tudi njun urnik že poln, vendar sta tudi onadva razumela najino stisko, vabilo sprejela, šla in pričevala.

Naslednje jutro me je prijatelj poklical in se mi zahvalil, da sem ga povabil. Na srečanju sta namreč spoznala, da sta največ prejela sama, da je poslanstvo, ki sta ga sprejela, Božje delo, da ju Bog želi uporabiti za svoje orodje – četudi sama mislita, da tega nista vredna.

Kakšen privilegij in kakšna milost!

Tudi mene »boli« …

Naj vam povem, kako sam premišljujem o tem, da nas Gospod vabi, naj mu darujemo svoj čas, talente in imetje, o tem, kako sem večkrat povabljen, da se razdajam preko svojih moči – tako, da »boli«. O vsem tem največkrat premišljujem, ko mnogi med vami že spite in se midva z Vilmo po poznem večernem pričevanju na Štajerskem, Primorskem, Gorenjskem, v Prekmurju … okoli polnoči utrujena voziva proti domu in za vas in našo domovino moliva rožni venec.

Vilma pravi, da na ta način našo deželo prepletava z molitvijo. Zaradi utrujenosti se morava večkrat za pol ure ustaviti in počivati na kakšni bencinski črpalki, vendar sva Bogu zelo hvaležna, da naju je doslej vedno varno pripeljal domov. Dovolite mi, da izkoristim to priložnost in vas poprosim, da molite zame, da ne bi kdaj utrujen zaspal za volanom, da molite za naju, da bi nama Bog še naprej dajal moči, da bi mogla – če je taka njegova volja – med vas še dolgo prinašati veselo oznanilo in novo upanje, da bi mogla še dolgo z navdušenjem delati v Božjem vinogradu, da bi bil Gospod med nami in v nas vedno bolj prisoten, da bi nas še naprej blagoslavljal in nam pridruževal tiste, ki jih želi rešiti in pritegniti v svoje naročje. Predlagam, da kar zdajle v tem trenutku zaprete oči in rečete: »Gospod, blagoslovi Vilmo in Danija in vse njune sodelavce! Pošlji jim svojega Svetega Duha in napolni njihova srca z radostjo in mirom! Amen!« Pri svojem razmišljanju o dobrodelnosti, ki pomeni: Bogu dati na razpolago čas, talente in imetje, pomislim, da je vse (čas, talenti in imetje) najprej Božji dar meni in da za ta dar nimam nobenih zaslug – Bogu ne morem z ničemer plačati za to, kar od njega prejemam, lahko pa sem mu hvaležen.

Druga misel o dobrodelnosti je iz Svetega pisma, kjer nas apostol Pavel uči: »Vsakdo naj da, kakor se je v

srcu odločil, ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9,7). Zato prosim Gospoda, naj mi pomaga, da bi bil vedno vesel darovalec, da bi mogel prav spoznati, kako naj uporabim njegov dar: čas, talente in imetje.

Začnimo vlagati v ljudi!

Tretja misel o dobrodelnosti in dajanju pa je vezana na obdobje, ko smo veliko dajali in vlagali v obnove zidov, kipov, oltarjev, fresk, orgel … Sam menim, da je že zdavnaj napočil čas, ko bi morali naše vlaganje bolj usmeriti v ljudi. Kaj nam bodo obnovljene freske, oltarji ali kipi, če bodo cerkve prazne! Ali z drugimi besedami:

iz vlaganja v minljivo svoje dajanje preusmerimo v neminljivo – v nebeške delnice, ki jih ne razjedata molj in rja in imajo večne donose. Naj nas pri tem vodi Jezusova neskončna in brezpogojna ljubezen in njegovo hrepenenje po dušah, ki jih želi odrešiti. Še enkrat se iz srca zahvaljujem vsem, ki naše delo podpirate tako, da dajete na razpolago svoj čas (za nas molite), talente in imetje (nam redno ali občasno namenjate svoj prostovoljni dar). Poglejte, ne le, da vam dovoljujemo, pač pa vas celo prosimo, da se pred svojimi prijatelji pohvalite z našim delom. Družina in Življenje (DiŽ) bi lahko danes »zaprla štacuno«, če ne bi bilo vašega deleža, ki je pomemben kamenček v mozaiku. Pohvalite se, da podpirate številne zakonske skupine (preko 120 jih je), da številnim zakoncem (DiŽ-evih vikend seminarjev se vsako leto udeležuje preko 500 parov) omogočate udeležbo na čudovitih vikend seminarjih, da tudi zaradi vašega deleža vsako leto preko 50 župnij pripravi srečanja za starše in zakonce, kjer DiŽ-evi pričevalski pari pričujemo o Božji ljubezni, da pomagate pri izhajanju našega glasila, ki ga pošiljamo v več kot 3200 slovenskih domov …

Naj vas in vse, ki jih v vaših molitvah polagate v Jezusovo prebodeno srce, na vsakem koraku spremlja Božji blagoslov.

Družina in Življenje

46

OBISK NA ŠVEDSKEM

OBISK ŠVEDSKE – ČLOVEK OBRAČA, BOG OBRNE Ko sta se Zorica in Tomo pred četrt stoletja poročila, sem imel privilegij, da sem smel biti Tomova poročna priča.

Poroka je bila v Zoričinem domačem kraju – v Livnu v Bosni. Skupno življenjsko pot sta začela v Sarajevu, kjer sta se jima kmalu pridružila Filip in Marija. Ker je bila takrat Zorica brez službe, se je odločila in šla z otrokoma na daljši obisk k stricu na Švedsko. Po dveh mesecih, za božič 1992, je Tomo obiskal svojo družino na Švedskem in tudi sam ostal tam, kajti v začetku leta 1993 se je v Bosni začela vojna.

In začela se je njihova trnjeva pot begunstva. Danes, po toliko letih, sedaj šestčlanska družina še vedno živi, dela, študira … na Švedskem.

Tomo je pred štirimi leti postal stalni diakon. Z Vilmo sva bila povabljena na diakonsko posvečenje. Skupaj s Tomom je bilo tedaj posvečenih 22 stalnih diakonov. Ker je Tomo iz najinega pripovedovanja dobro poznal delovanje DiŽ (z ženo Zorico sta bila tudi na našem Temeljnem vikend seminarju v Ankaranu), si je vedno želel, da bi se kaj podobnega začelo dogajati tudi na Švedskem. Od škofa je izposloval dovoljenje, da naju povabi na Švedsko z namenom, da bi stalnim diakonom in njihovim ženam predstavila poslanstvo DiŽ-a.

Tako sva konec avgusta odpotovala na Švedsko. Gostoljubje Tomovega in Zoričinega doma je za naju vedno nepozaben dogodek.

Sicer pa nama bo ostal v spominu dan, ko naju je prijatelj duhovnik Zvone Podvinski (švedski vagabund), ki deluje med Slovenci na Švedskem, popeljal na romanje v Vadsteno, kjer v mogočni

cerkvi hranijo sarkofag z glavo svete Brigite Švedske, sozavetnice Evrope.

Velika je bila ta žena in trdno zasidrana v Bogu. Njen vpliv na dogajanje v tedaj zelo razvratni Evropi je bil izjemen.

Tudi danes Evropa potrebuje takšne odločne žene in može. Jih lahko izprosimo? Je naša vera dovolj velika?

Vikend seminar je bil v kraju Marielund na majhnem otoku blizu Stockholma v letni rezidenci švedske princese, ki jo je po 2. svetovni vojni podarila švedski Katoliški cerkvi. V tej hiši je med vojno na svojem begu pred nacisti nekaj časa živela družina von Trapp (Moje pesmi, moje sanje). Na našem seminarju se

je zbralo lepo število stalnih diakonov in njihovih žena. Predstavila sva jim potrebe in pomen dela z zakonci in družinami, začetke in razvoj našega dela (DiŽ) v Sloveniji, predvsem pa sva osvetlila pomen vikend seminarjev in zakonskih skupin. Ta oblika pastoralnega dela se na Švedskem doslej še ni uveljavila. Če smem soditi po odzivih udeležencev, lahko rečem, da so bili nad našim pristopom in delom navdušeni. Nekaj parov je izrazilo pripravljenost, da bi želeli v svojem okolju pričeti z zakonskimi skupinami. Dogovorili smo se, da jim bomo preskrbeli materiale za delo v zakonskih skupinah, ki jih bo potrebno najprej prevesti v švedščino. Kako bo z vikend seminarji, za zdaj še ni jasno, vendar smo se dogovorili, da bodo poskušali tudi na tem področju kaj premakniti. Število švedskih katoličanov v zadnjih letih narašča. Zakaj?

Predvsem zaradi mnogih priseljencev iz azijskih in južnoameriških dežel, Filipinov, Poljske in celo Iraka, od koder kristjani množično bežijo. Hkrati pa se dogaja, da mnogi verniki v katoliško vero prestopajo tudi iz švedske nacionalne (protestantske) cerkve, ki postaja za mnoge preveč liberalna. Prav zaradi te raznolikosti švedskih katoličanov, ki se zbirajo pri bogoslužju in prihajajo iz mnogih kulturnih sredin, bo pastoralno delo z zakonci in družinami še mnogo težje, zato je prav, da se naših bratov in sester po veri, ki živijo na Švedskem (in drugod, kjer so morda razmere še težje), spomnimo tudi v molitvi.

Dani

Družina in Življenje

47

VABILO NA NADALJEVALNE VIKEND SEMINARJE »Vi ste sol zemlje ... Vi ste luč sveta ...« (Mt 15,13– 14). So bile te Gospodove besede namenjene le posameznikom in skupinam, ki so živele v Jezusovem času, ali jih lahko tudi mi, ki se danes imenujemo kristjani, razumemo kot povabilo ali bolje rečeno kot klic na pomoč? Kakšen pomen imajo te besede za naju/ vaju, za nas zakonce, ki se iz dneva v dan srečujemo na duhovnem bojnem polju preživetja, kakšno poslanstvo nam želi Jezus dati in zakaj on niti malo ne dvomi, ko nas imenuje sol in luč? O izzivih, s katerimi se kristjani (zakonci) srečujemo, ko si prizadevamo, da bi danes izpolnjevali Jezusove besede, bomo spregovorili na Nadaljevalnem vikend seminarju z naslovom Midva, sol zemlje in luč sveta. Kot vsi nadaljevalni seminarji je tudi ta seminar namenjen zakoncem, ki so se že udeležili vikend seminarja za zakonce Nepozabni trenutki za naju in se redno udeležujejo Nadaljevalnih vikend seminarjev ter želijo za svojo osebno duhovno rast stopiti korak naprej.

Večkrat se zgodi, da ob slovesnem dogodku, ki ga praznujejo naši bližnji, ne vemo kaj podariti.

Lahko se odločite za Darilni bon, s katerim slavljencu ali slavljencema podarite nepozabno izkustvo.

Več informacij na telefon: 041 328 101.

Ker so trenutno vsi jesenski Nadaljevalni seminarji že polno zasedeni, vam že sedaj v tej številki objavljamo spomladanske (2015) termine Nadaljevalnih vikend seminarjev:

Nadaljevalni seminar Midva, sol zemlje in luč sveta bo: 13 – 15. februar 2015 – VERŽEJ, Marijanišče 06 -08. Marec 2014, CRIKVENICA, Life Center 01. -03. Maj 2014, LOVRAN, Dom pastoralnih susreta

Nadaljevalni seminar Teologija telesa Janeza Pavla II. bo: 24. – 26. april 2014, CRIKVENICA, Life Center Informacije in prijave: erika@diz.si ali mobi: 041 459 666; ker so kapacitete omejene, povpraševanje pa veliko, vas vabimo, da se prijavite čim prej!

Druuštvo Drružina in i Življjen

Graadimo odnoose, za kat ere

je

je vredn no živeti

NEPOZABNII TREN UT U KI ZA NAJU

Draga

Anaa in Ja anko!

Vsak čllovek na po oseben naččin nosi svojje n ajdražje e v srcu. Tudi mi vaju, d Kerr želimo našše veselje o draga Ana in Janko. ob vajinem jubileju na pos eben naačin izrazitii,smo se da vvama poklonimo po od dločili, seb

bno darilo ( (izkustvo), ki mu nekaate ri pravijo “d drugi “romanttični odmik o uhovni izziv”, ””, v bistvu p

pa gre za vikend semiinar za zakonc o e z naslovom NEPOZABNI TRENUT

TKI ZA NAJU U, ki ga bossta skupaj dož d ivel a. S petka 4. do ned e nar bo od emi o n elje 6. aaprila 2014 v h otelu Beli K e amik vv Njivicah na ot Z željo, draga Ana in Jank a roku Krrku. o, d da bi vajina ljubezen še e naprej cvete e la in bi b ki vaju bil vajin odn u spremljam mo in imamo radi, še n nos za vse, naprej »nale ezljiv«, vama želimo ob razumevanjaa in kličemo bilo medsebojnega o ŠE NA MN NOGA SREČNA, ZDRAV VA IN ZADO OVOLJNA LE ETA! DARIILNI BO ON

»Ljubezen je potrpežljiv a, dobrotljiva je ljubeze b n, nii nevoščljiva, lju ubezen se ne p ponaša, se ne napih a uje, n ni brezobzirna,, ne išče s vojeg ga, ne da se razd dražiti, ne misli hudeg ga. Ne veseli se e krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse v eruje, vse upa,, vse prestan ne. Ljubezen nik koli ne mine.«

(1 Korr 13,4 ‐8)

Vajini

Program DiŽ za leto 2014 Št.

Dogodek

Informacije in prijave

1.

Vikend seminar Nepozabni trenutki za naju, 3.–5. oktober 2014, Celje, sv. Jožef

Informacije in prijave: erika@diz.si

2.

Nadaljevalni vikend seminar Midva, sol zemlje in luč sveta, 10.–12. oktober 2014, Life Center, Crikvenica

Informacije in prijave: erika@diz.si

3.

Romarski pohod k Mariji na Sveti Planini nad Trbovljami, sobota 18.10.2014, zbor ob 8:45 – 9:00 na parkirišču (glej glasilo str.36)

4.

Vikend seminar Nepozabni trenutki za naju, 24.–26. oktober 2014, Njivice, otok Krk, hotel BELI KAMIK Nadaljevalni vikend seminar Midva, sol zemlje in luč sveta, 14.–16. november 2014, Life Center, Crikvenica

Vse informacije bodo vsaj teden dni prej objavljene na spletni strani www.diz.si; Marija in Ivan Halas: 041 616 534 Informacije in prijave: erika@diz.si

5.

6.

Nadaljevalni vikend seminar Midva, sol zemlje in luč sveta, 28.–30. november 2014, Life Center, Crikvenica

Informacije in prijave: erika@diz.si Informacije in prijave: erika@diz.si

OBVESTILO: Tisti, ki nimate možnosti prijave po spletni pošti, se lahko na vikend seminarje prijavite po telefonu: 041/459 666 (gospa Erika).

OPOMBE: Vse dodatne informacije in programi, ki niso vključeni v gornji seznam (romarski pohodi, moški in ženski zajtrki, razna predavanja, predstavitve …) bodo objavljeni na spletni strani www.diz.si. Veseli bomo, če nas boste kdaj »obiskali« tudi na spletu.