Glasilo DiŽ 3/14

Tema glasila: MOJE PRIČEVANJE Naš gost: Manca in Matej Križanič Gospodova postava je popolna, poživlja dušo; Gospodovo pričevanje je zanesljivo, nevednega dela modrega. Gospodovi ukazi so pravi, razveseljujejo srce.

(Ps 19,8-9)

Glasilo, letnik 13, št. 3, december 2014, ISSN 1855-2110

PEsEM Rad betlehemski hlevček bi postal, da dal bi Ti zavetja sred noči, ves mrzel sredi zime, vendar Ti toploto moje duše bi spoznal ...

Rad v sebi bi ti jaslice postlal, da v njih moj revež – Kralj vekov zaspi, preproste, trde, vendar v tej temi, ležišče mirno bi ti daroval.

Srce mlado po tebi hrepeni, o, pridi k meni, Detece, nocoj, da duša znova v tebi oživi.

Ne mudi se, Ljubezen, Jezus moj, težko te čakam, sam sem v tej temi, naj čutim, da si vsaj Ti, Bog, z menoj!

(Lojze Grozde)

NAŠE POSLANSTVO: Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo – veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa. Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Družina in Življenje

3

KAZALO 4

6

TEMA GLASILA: MOJE PRIČEVANJE NAŠ POGOVOR: MANCA IN MATEJ KRIŽANIČ

12 PISMO P. PLATOVNJAKA: Zakonci – poklicani ste biti priče troedinega Boga

14 DUHOVNA POBUDA

STARŠEVSTVO: Moji otroci so najprej tvoji, Gospod 20 DELOVANJE DRUŠTVA 28 ZAKONSKA SKUPINA Braslovče 32 VODITELJSKI PAR: Zakonca Zupanc

35 ROMARSKO POHODNIŠTVO 44 BESEDA ODGOVORNEGA UREDNIKA

BESEDA UREDNICE

Petra Berčan, urednica glasila

»Vam pa bo to dalo priložnost za pričevanje.« (Lk 21,13) Gotovo kristjan v današnjem času stoji pred velikim izzivom: kako naj veselo novico evangelija ponese v svet, kako naj še druge navduši, da bi goreli in živeli Življenje v obilju, kot obljublja Jezus … Pa velikokrat to ne pomeni, da bi morali oznanjevati nekje daleč, v misijonskih deželah, temveč kar doma, pri svojem sozakoncu, otrocih, prijateljih. A kaj hitro se prikrade skušnjavec in nam na vse načine želi dopovedati, da mi tega nismo sposobni, da nima smisla govoriti drugim o verskih zadevah, o Božjih dotikih in upanju … Pa ima smisel! Pričevanje bi moralo biti osnovno delo nas, kristjanov.

Svet, v katerem živimo, morda še bolj kot kdaj prej potrebuje pričevanje o Gospodovem vstajenju.

Ljudje hrepenimo po Bogu, le da se tega ne zavedamo Hrepenimo po – oprali so nam možgane. vsem mogočem in Hrepenimo po vsem mogočem in polnimo polnimo svoje osamljeno svoje osamljeno srce na srce na vse mogoče vse mogoče načine, samo z Božjim ne ali pa veliko načine, samo z Božjim premalo. ne ali pa veliko Zato smo tokrat naše premalo. glasilo namenili prav pričevanju. Tudi glasilo je odlična priložnost za pričevanje (Lk 21,13), zato se nikar ne ustrašite, če vas kdaj kdo pozove, da kaj napišete. Preko povsem običajnih osebnih, družinskih zgodb lahko Gospod zelo nagovarja. Tako vas vabim, da si preberete pogovor z zakoncema Križanič. Jezus se je njunih življenj dotaknil in sedaj izrabita vsako priložnost, da pričujeta zanj. Tudi vikend seminarji, druženje v zakonskih skupinah, romanja – vsepovsod je priložnosti za pričevanje več kot dovolj. In ne le to. S podobno mislečimi ljudmi se nenehno opogumljamo, da nas ni sram potem tudi v svetu pričevati za velike stvari, ki jih Gospod dela.

Bliža se božični čas! Dovolite Gospodu, da vstopi v vaša srca, pospravite zanj svoj »dom« in ga sprejmite. Tako se bo lahko začela nepozabna avantura, ki nikakor ne bo dolgočasna zgodba in o kateri boste lahko pripovedovali ljudem, ki vas obkrožajo, ter tako pričevali za Gospoda.

Vse dobro tudi v prihajajočem novem letu vam želim.

Družina in Življenje

4

TEMA MESECA

MOJE PRIČEVANJE Ko je pred kratkim prispelo po elektronski pošti sporočilo s prošnjo, ali bi bila pripravljena z možem napisati pričevanje o srečanju s Kristusom, je bila moja prva misel: pa ne še to, poleg vseh družinskih in poklicnih obveznosti ter trenutnih prebavnih zdravstvenih težav in motenj. Vendar nama to sporočilo ni dalo miru – čutila sva, da bi nekaj napisala in pričevala za Gospoda.

Mar ni moje pričevanje moja vsakdanjost, to, da sem žena ali mož, mati ali oče, sodelavec, brat ali sestra, sosed, da z vso ljubeznijo, dobro voljo in nasmehom, potrpežljivostjo in ponižnostjo sprejemam vsakodnevne izzive in ljudi, ki mi prihajajo nasproti z vsemi njihovimi težavami ter dobrimi in slabimi lastnostmi?

V preteklosti je bila vera oziroma vernost nekaj samoumevnega, spontanega in se je prenašala iz roda v rod. Preživetje je bilo privilegij. Danes po šestih, sedmih desetletjih vidimo, da je stvar obrnjena. Hrana in preživetje sta postala tako samoumevna, da na tisoče ton hrane pristane v smeteh, vera oziroma vernost, ki je bila nekoč gonilna sila, pa je danes postala

privilegij peščice. Mnogokrat pomislim na milost vere, ki mi je bila dana, če smem reči, da je sploh kaj imam.

Biti luč, biti svetilnik v današnjem razkristjanjenem svetu dostikrat ni lahko.

S seminarja patra Jamesa Manjackala, ki je dodobra posegel v moje oziroma najino življenje, se najbolj spominjam njegovih petih nasvetov za našo svetost: vsakdanja molitev, branje Svetega pisma, pogosto obiskovanje svete maše, mesečna spoved in vreden prejem evharistije ter molitvena skupina. Torej pet tablet za ohranjanje duhovne kondicije. Kje med naštetimi petimi zdravili za dušo in duha krmarimo zdesetkani kristjani, ki naj bomo svetilniki vere?

Mnogokrat nas razne preizkušnje, stiske, težave in bolezni prisilijo, da posežemo po teh petih tabletkah.

Vsakdan znova se je vredno truditi in živeti teh pet nasvetov.

Prav upoštevanje teh petih nasvetov je najin odnos močno spremenilo. Postal je pristnejši, bolj poglobljen in ljubeč med nama in nato do družine ter okolice, da je lahko najina vsakdanjost postala pričevanje.

R. in B.

Družina in Življenje

5

GOSPOD NAUČI NAS MOLITI

OHRANJANJE ZAVEZE Trojna vrvica se ne pretrga hitro. (Prg 4,12) Sodobna družba se še ni opomogla od bolezni, ki jo je povzročila »Jaz generacija«, saj je le-ta zelo onečastila zakonsko zavezo.

Sebičnež, ki je proizvod »Jaz generacije«, takole razmišlja: »Dokler bo zakon koristil meni in mojim namenom, sem zraven. Kakor hitro pa me zakon ne bo več osrečeval in bo od mene terjal prevelik napor, ko se bodo pojavile nepričakovane preizkušnje, ki bodo prinesle še več pritiska, me ne bo več zraven.« Nekateri dobesedno odidejo, drugi odidejo čustveno ali se preprosto umaknejo.

Povsem jasno je, da so tisti, ki so se umaknili, pozabili na tri temeljna dejstva, ki zadevajo njihov odnos oziroma njihovo odločitev za zakon: 1. Zakon je zaveza med tremi osebami in ne le med dvema. Ko sva se midva poročila, nisem sklenil zaveze le z Barbaro, ampak tudi z Bogom. Najina zaveza ni le pogodba na papirju, pač pa je sveta vrvica, spletena iz treh niti, ki se ne pretrga hitro.

2. Najine poročne obljube od naju zahtevajo odpuščanje. Noben zakon ni lahek in neskončen sprehod med lilijami. V vsakem zakonu govorimo o neuresničenih pričakovanjih, nespametnih odločitvah, nenehnem hitenju in borbi za preživetje (pomanjkanje

financ) ter drugih nepričakovanih pritiskih, ki tako ali drugače zamajejo naše medsebojne odnose, da večkrat pomislimo, da bo zdaj zdaj vsega konec. Vendar ko pridejo bolečine in razočaranja, so tu naše poročne obljube, ki od nas najprej zahtevajo odpuščanje drug drugemu. To ni le neka »izbirna vsebina«. To je življenje in dihanje najinega zakona.

3. Poročne obljube so vzdržljive. Ko pritiski postanejo močni in nevzdržni in ko vsi kulturni glasovi okoli nas kričijo, naj vendar pomislimo sami nase in odnehamo, naše poročne obljube zakričijo: »Ne!« (Ali kot radi rečejo moji otroci: »Spoprimi se s stvarjo!«) Beg iz zakona morda začasno res zmanjša pritiske, vendar verjemite, da razbit zakon oziroma razbita družina za seboj potegne ogromne količine novih pritiskov, ki se lahko raztezajo skozi vse življenje. In še to: človek mora biti pogumen, da stori, kar je prav.

Zato pravimo, da je zvestoba življenjskemu sopotniku naše živo pričevanje o Božji zvestobi in môči poročnih obljub.

Vir: internet

VAJIN POGOVOR

VAJINA MOLITEV

Pomislita na zakone, ki niso vzdržali in so šli narazen. Kakšno vlogo je pri propadu teh zakonov igrala sebičnost?

Molita, da bi se naučila ljubiti, kakor ljubi Bog, da bi se naučila odpuščati, kakor odpušča Bog, in vztrajati, kakor vztraja Bog.

Družina in Življenje

6

NAŠ POGOVOR MANCA IN MATEJ KRIŽANIČ

»Vsi se rodimo kot originali, toda mnogi umrejo kot fotokopije.« Manca in Matej Križanič sta povsem običajen zakonski par. Gospod jima je zaupal štiri sončke: Davida, Lavro, Klaro in Jonatana. Matej poleg redne službe opravlja tudi službo stalnega diakona. Ker je njegovo delo v Cerkvi praviloma prostovoljno in poteka v prostem času, smo ju povprašali, kako se konkretno spopadata s tempom življenja in predvsem kako pričujeta v svetu vsak s svojo zgodbo Božjega dotika.

Na začetku vaju prosim, da se našim bralcem na kratko predstavita: iz kakšnih družin prihajata, kako sta se vajini poti združili in kako živita danes?

Matej: Prihajam iz Prekmurja, Beltincev, imam 5 let mlajšega brata Aleša. Rodil sem se v tradicionalno verni družini, tako da pri nas doma ni bilo nikoli vprašanje, ali bomo v nedeljo šli k sveti maši. Dokaj redno smo tudi molili (zjutraj in zvečer). Kot mladinec sem bil zelo aktiven v župniji.

Manca: Odraščala sem v Ljubljani, v petčlanski družini.

Kot otrok sem bila zelo aktivna v domači župniji in sem tudi večkrat med tednom obiskala sv. mašo.

Udeleževala sem se raznih verskih srečanj v okviru Prenove v Duhu. Po poklicu sem farmacevtka. Po četrtem otroku sem ostala doma in moja nova služba je skrb za družino.

Matej: Že kot mladinec sem se spraševal, kako je mogoče, da ne vidimo v Cerkvi in v življenju kristjanov stvari, ki so opisane v Apostolskih delih – kako so živeli prvi kristjani in kakšna Božja dela so se dogajala po njihovih življenjih.

Matej: Poročena sva 14 let in imava 4 otroke: Davida (11), Lavro (8), Klaro (3) in Jonatana (1). Pred kratkim smo se preselili v hišo, v zadnjem mesecu pa smo preboleli 3 pljučnice in nekaj viroz.

Pri najinem skupnem srečanju je imel Bog prste zraven in tega se prav dobro zavedava. Še preden sva

Družina in Življenje

7

se spoznala, je bila Manca na karizmatičnem srečanju in duhovnik don Serafino je molil tudi zanjo (prosila je za svojega bodočega moža). Med molitvijo se je začel smejati, saj je rekel, da bo to nekdo, ki rad kolesari oz. je navdušen nad kolesi. Čez nekaj let, ko sva se srečala in se dogovarjala za prvi randi, sem Manci predlagal, da greva na Rakovnik, in to kar s kolesi. Manca se je spomnila prej omenjene prerokbe in je pričakovala »princa na super kolesu«. Ko sva se srečala, je njen »kolesar« prišel s 50 let starim kolesom, ki sem ga imel takrat v Ljubljani kot študent. Je pa res, da sem imel še nekaj drugih koles, saj je to moje veselje. In začelo se je ...

Kje in kdaj sta na poti življenja srečala Jezusa, tistega živega Jezusa? Kakšne spremembe je to prineslo v vajino življenje?

Vsak izmed naju je imel svojo pot do srečanja z Jezusom. In praviloma Bog tudi tako deluje, saj smo vsi enkratni in neponovljivi. V tem trenutku sem se spomnil stavka mladega italijanskega fanta Carla Acutisa, ki je v postopku za beatifikacijo: »Vsi se rodimo kot originali, toda mnogi umrejo kot fotokopije.« Matej: Že kot mladinec sem se spraševal, kako je mogoče, da ne vidimo v Cerkvi in v življenju kristjanov stvari, ki so opisane v Apostolskih delih – kako so živeli prvi kristjani in kakšna Božja dela so se dogajala po njihovih življenjih. V sebi sem čutil, da je to realnost, ki je pač sam še nisem srečal. V tretjem letniku fakultete sem imel hudo preizkušnjo, ko se je ljubezenska zveza s takratnim dekletom razdirala in sem bil popolnoma obupan. Niti na Boga nisem več računal. Ko nisem imel več nobene druge možnosti, sem se spomnil besed Svetega pisma: »Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo (Mt 7,7–8).« Bil sem v tako težki situaciji, da sem prosil Boga (na nek način ga izsiljeval), naj poseže v moje življenje, če je res živ.

Sicer sem mu povedal, da ne bom nikoli več vstopil v cerkev, ker je on mrtev Bog. Delal sem devetdnevnico (vsak dan sem molil rožni venec, šel k maši in spovedi) in v tem času pričakoval Božji odgovor. Devet dni se ni zgodilo nič. Ko sem deseti dan prišel s fakultete, sem rožni venec vrgel na mizo in dejal: »Bog, midva sva končala, ker tebi moja bolečina in stiska nista mar.« Zvečer nisem mogel zaspati, zato sem prižgal nočno svetilko, gledal

rožni venec na mizi in se odločal, ali bom še enkrat molil ali ne. Bogu sem rekel na glas: »OK, Bog, danes zadnjič.« Ko sem se dotaknil rožnega venca, da bi molil, so se jagode razletele po sobi, kot bi v njih udarila strela. V svojem srcu sem prvič v življenju zaslišal glas Boga: »Matej, pusti, da se tvoja zveza raztrga, kot se je raztrgal ta rožni venec.« Jaz sem vpil na glas: »Ne, Bog, jaz nočem takega znamenja, hočem znamenje, da bova ostala skupaj.« Bog ni parlamentiral z mano.

Trajalo je še kar nekaj mesecev, da sem sprejel to

Manca: Z Jezusom sem se prvič na oseben način srečala v drugem letniku fakultete.

Takrat se mi je nakopičilo mnogo stvari, med drugim sem tudi ponavljala letnik. odločitev, vendar eno sem vedel zagotovo: naš Bog je živ, on res živi. Njegovi posegi v moje življenje so se nadaljevali, vendar to je bil njegov prvi dotik.

V mojem življenju se je spremenilo nekaj bistvenih stvari: redno sem začel hoditi k sveti maši, redno moliti, brati Sveto pismo in okušati njegovo delovanje v svojem življenju in življenju drugih (ozdravljenja, osvobojenja ter čudeže).

Manca: Z Jezusom sem se prvič na oseben način srečala v drugem letniku fakultete. Takrat se mi je nakopičilo mnogo stvari, med drugim sem tudi

Družina in Življenje

8

ponavljala letnik. Ko sedaj gledam nazaj, je bilo to zame zelo blagoslovljeno leto in velika prelomnica v mojem življenju. To leto sem se udeležila srečanja za mlade v Paray-le-Monialu, kjer sem spoznala, da me Bog pozna v globino mojega srca, da ve za vse moje probleme, občutke ... Po molitvi me je Bog ozdravil vse moje žalosti, notranje ohromelosti in v zameno sem prejela veliko veselje in mir. Svoje življenje sem začela prepuščati Bogu. Začela sem več moliti, brati Sveto pismo, bolj pogosto sem hodila k sveti spovedi in sveta maša mi ni bila več dolgočasna. Svoje pričevanje sem podelila z mnogimi ljudmi.

Kako ohranjata vsakodnevni živi stik z Bogom? Je to redna molitev, branje Božje besede, služenje družini, župniji …?

Matej: Vsak odnos se ohranja tako, da se z osebo pogovarjaš in srečuješ, sicer je vse le platonsko oziroma navidezno. Enako velja za odnos z Bogom.

Nujen je dnevni pogovor z njim, čemur rečemo molitev (pri tem pa imamo neizmerno veliko oblik ter načinov).

Branje Božje besede se mi zdi nujno, saj na ta način spoznavam, kdo je sploh Jezus, kakšen je, kako je ravnal, reagiral in kako naj bi mi/jaz ravnal. Še posebej v zadnjih mesecih odkrivam Božjo besedo in Jezusa, ki je predstavljen v najrazličnejših situacijah. Tako se moja vera razuma spreminja v vero srca, na kateri sloni moje življenje.

Manca: Ker sta dva otroka še zelo majhna in zahtevata veliko pozornosti, je moja molitev prilagojena sedanjemu družinskemu stanju. Največkrat molim, ko kuham, pospravljam, ko se vozim z avtom ali molimo skupaj z otroki. Predvsem je moja molitev usmerjena v zahvaljevanje za vse, kar imamo, ker lahko gledam in okušam Božje delovanje v naši družini, pa izročanje in

Matej: Vsak odnos se ohranja tako, da se z osebo pogovarjaš in srečuješ, sicer je vse le platonsko oziroma navidezno. Enako velja za odnos z Bogom. prošnja za vse naše potrebe. Vsa svoja opravila skušam delati z ljubeznijo in veseljem. Večkrat poslušam tudi kakšno slavilno zgoščenko. Ker sva dobila zgoščenko s Svetim pismom, se veselim, da bom lahko tudi tega poslušala med vsakdanjimi opravili.

Kako pa skrbita za vajin medsebojni odnos?

Vemo, da je vsakodnevna prezaposlenost današnjih družin velika – iz vsega, kar sta nam že zaupala, tudi vajina. Kje torej črpata moč za gradnjo medsebojnega odnosa in kako ga gradita z otroki?

Udeležujeva se raznih srečanj za zakonce. V zadnjem času sva se udeležila seminarja in tečaja Ljubezen in spoštovanje, trenutno pa obiskujeva Šolo odličnosti, kjer se učimo o medsebojnih odnosih.

Najini skupni trenutki so zelo dragoceni in si jih morava vedno plačati. Tako naju npr. skupna kavica stane 20 evrov, odhod v kino 40, sprehod na Šmarno goro 20 ... Ker nimamo televizije, se zvečer kot družina srečamo ob kaminu, kjer si imamo veliko za povedati.

Ne bi rada govorila o nekem idealističnem in pocukranem družinskem življenju, ker ga ni nikjer, tudi pri nas ne. Gremo tudi skozi različna sušna obdobja in preizkušnje, vendar zmeraj skupaj z Bogom. On nas uči, kako smo potrebni njegove ozdravljajoče roke.

Vsekakor smo poklicani, da v konkretnem vsakdanjem življenju, polnem raznih aktivnosti, živimo povezanost z njim, čemur preprosto rečeva pot k svetosti.

Kako se vidva konkretno trudita, da Jezusovo veselo oznanilo podajata naprej – ne le vajinim otrokom, ampak tudi okolju, v katerem živita in delujeta? Matej, vi ste posvečeni v stalnega diakona. Nam lahko zaupate kaj več o tej vaši izkušnji?

Manca: Trenutno veselo oznanilo največkrat podelim s prijateljicami. Zame pomeni veselo oznanilo tudi

Družina in Življenje

9

to, da se komu nasmejiš ali ga prijazno nagovoriš, mu ponudiš pomoč (npr. v trgovini, v čakalnici pri zdravniku, v šoli, vrtcu ...).

Matej: Od leta 2008 sem posvečen v stalnega diakona, kar je zame in za nas velika priložnost, saj je Gospod na zakramentalen način navzoč v naši družini. Pogosto se začne moja molitev ponoči ali zgodaj zjutraj, saj takrat vpijem h Gospodu in se počutim kot Mojzes na gori, ki moli za svoje ljudstvo.

Zanimivo je to, da sedaj, ko je časa res malo, to Bog uporablja tako, da sem veliko bolj učinkovit, in včasih se čudim, kako vse sploh uspeva.

V zadnjih dveh letih sem posebej aktiven v pastorali moških, saj ustanavljamo skupine za moške (možje svetega Jožefa). Poleg tega sem po škofovem dekretu dodeljen v župnijo Ljubljana Trnovo, kjer sem poleg drugih odgovoren za mladinsko pastoralo. Z mladimi delam zelo rad in pogosto vidim, kako Gospod vstopa v mlada srca, in to zelo enostavno.

V zadnjih mesecih pa Gospod pripravlja nekaj velikega, saj smo začeli s profesionalnim pristopom na področju nove evangelizacije. Tako smo ravno v ustanavljanju zavoda Kerigma.

Matej: Od leta 2008 sem posvečen v stalnega diakona, kar je zame in za nas velika priložnost, saj je Gospod na zakramentalen način navzoč v naši družini.

Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu«(Ef 5,1–2).

Naj zadiši po piškotih, cimetu, skrbno pripravljeni hrani, vendar ne pozabimo, da smo lahko ti in jaz najlepša dišava, če odpuščamo in brezpogojno ljubimo.

Matej: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem« (Mt 11,25). Ta poved pa mene nagovarja že nekaj mesecev.

Pred Boga moramo stopiti kot otroci, ki so vedoželjni in zelo iskreni. Naj bo letošnji božič v tem duhu, zato večkrat vprašajmo naše otroke, kaj bi oni rekli Jezusu, kako bi se oni odzvali, saj je to za nas odrasle velika lekcija.

Manca in Matej najlepše se vama zahvaljujem za vajini pričevanji o tem, da je Bog živ in da konkretno deluje, če se mu le odpremo. Naj bo vaša družina odprta za njegove milosti še posebno v prihajajočem božičnem času.

Pogovor sem pripravila Petra Berčan

ZVONOVI ZVONIJO Zvonovi zvonijo, ljudje pa hitijo na gričke, kjer cerkvice bele stoje.

Na koncu lahko rečem, da je delati z Gospodom in zanj res velika avantura in veselim se vseh presenečenj, ki jih pripravlja in jih moje oči še niso videle.

Seveda pa lahko toliko delam za Gospoda zaradi moje ljubljene žene in skupaj z njo, za kar sem ji zelo hvaležen.

Zvonovi zvonijo in božič slavijo, iz cerkvic na gričkih pa orgle done.

Glede na to, da so pred nami božični prazniki, ko se Bog v vsej svoji nežnosti dotakne našega človeštva, nam za konec povejta še kaj spodbudnega.

Zvonovi zvonijo, ljudje pa hitijo domov, kjer po hišah krope in kade.

Manca: V zadnjem času me nagovarja odlomek iz Svetega pisma: »Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi

Zvonovi zvonijo, se pesmi vrstijo, ki Jezuščka v hlevcu slave in časte.

Zvonovi molčijo, nič več ne zvonijo, je sveti mir legel na bele steze …

Vir: internet

Družina in Življenje

10

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

»EdEN Od NJIH MORA BITI Z NAMI PRIČA NJEGOVEGA VsTAJENJA.« (APd 1,21) Kot otrok nisem bila deležna pouka o tem, čemu bi potrebovala Boga v svojem življenju.

Pravzaprav sem ga spoznala šele sredi svojih tridesetih let. On me je poznal že mnogo prej (stkal me je v materinem telesu – čudovit začetek življenja).

V tistem enkratnem trenutku najinega prvega srečanja sem spoznala: to ni samo moj privilegij, to je moja dolžnost, da pričujem zanj. Iz čiste hvaležnosti. Iz hvaležnosti, da me je ustvaril, da je vztrajal ob meni, ko ga nisem želela poznati, ko me je pripravljal na najino srečanje, ko me je poklical in ko se mi je razodel. Janez v Razodetju tako opisuje njegovo veličastvo: tako je enkraten, tako neponovljiv, tako vzvišen nad vsem, tako žareč, svetal, da je srečanje z njim kratko in malo težko, če že ne nemogoče opisati. Pa vendar človek ve, kdaj ga je Bog prevzel.

Zato je bilo zame od vsega začetka samoumevno, da o tem srečanju pripovedujem tudi drugim ljudem.

Pa ne le o tem srečanju. Od tedaj je moja goreča želja biti čim več v njegovi bližini, da lahko zabeležim kar največ trenutkov, o katerih lahko pripovedujem z veselo mislijo na Boga. Kot da bi hodila z roko v roki z njim skozi posamezne dogodke v življenju. Kot da bi se pogovarjala skozi Sveto pismo direktno z njim.

Tako je bilo tudi tistega dne, ko sem odkrila, da je eden mojih bližnjih zašel na čudno, napačno pot. Zelo sem se prestrašila. Postala sem nemirna, prevzela me je silna žalost in ponoči nisem našla mirnega spanca. Imela sem občutek, da

nisem edina, ki v tistem trenutku ni vedela, kaj naj stori. Kot bi bila zvezana. Počutila sem se tako osamljeno, vse je postalo tako nesmiselno, vse delo, vsa ljubezen, naklonjenost – vse je bilo tako sivo.

In močno me je skrbelo. Tudi moliti nisem mogla. Čez nekaj časa, ko sem samo zgubljeno sedela v temi, sem le uspela prižgati luč in poiskati Sveto pismo. In Oče je spregovoril:

»Dejansko je zbolel na smrt.

Toda Bog se ga je usmilil, pa ne samo njega, ampak tudi mene, da se ne bi zgrinjala name bolečina na bolečino.« (Fil 2,27) Prvi trenutek sem se prestrašila, ker je v meni odmeval le prvi stavek.

Drugega nisem takoj dojela. Sem pa v trenutku začutila notranje olajšanje, mišice, ki so bile zaradi joka napete, so se v trenutku sprostile, kljub temu da žalost ni takoj odšla. V tistem trenutku mi je podaril globoko upanje.

Da ta oseba ni izgubljena in da tudi meni ni treba toliko skrbeti. Lahko sem šla v miru počivat. Aleluja!

Gospod vedno ve, kaj kdo potrebuje.

Tedaj vstopi in je s človekom.

Še velikokrat je bil Bog z menoj …

Dobila sem še veliko potrditev, da je Bog z mano, z mojimi bližnjimi.

Med drugim tudi to: naši otroci so si želeli, da bi dobili dojenčka, kar so izražali tudi pri naših skupnih družinskih molitvah. In nekega jutra kmalu zatem me je poklicala socialna delavka s centra za socialno delo in vprašala, ali bi bili pripravljeni vzeti v rejništvo nekajmesečnega fantka. Po kratkem pogovoru z možem sem ji pritrdila in čez nekaj ur je bil deček že pri nas. Ko se je mož vrnil z dela, sem mu porinila v roke Sveto pismo in roka mu je obstala na desetem poglavju Apostolskih del, na četrti vrstici, ki pravi: Angel mu je rekel: »Tvoje molitve in tvoje miloščine so prišle k Bogu in spomnil se je nate.« Smejala sva se, povedala o vsem tudi otrokom in to je bil res za vso družino dan veselja. Pa tudi novega zaupanja v Boga in njegovo dobroto.

Pred kratkim pa se je hčerka pripravljala na izpit, ki jo je že dolgo grizel. V svoji jutranji molitvi sem se na dan njenega izpita na Očeta obrnila tudi s prošnjo, naj jo spremlja pri tem preizkusu.

Saj vendar dobro ve, koliko truda je vložila, da bi izboljšala znanje in ga dobro opravila. V Lukovem evangeliju mi je Bog razkril odgovor: »In obrnil se je k ženi in rekel Simonu: »Vidiš to ženo? Ko sem stopil v tvojo hišo, mi nisi ponudil vode za noge; ta pa mi je s solzami

Družina in Življenje

11

zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. Poljubil me nisi; ta pa ni nehala poljubljati mojih nog, odkar sem prišel. Glave mi nisi mazilil z oljem; ta pa mi je z dišavnim oljem mazilila noge. Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« Njej pa je rekel: »Odpuščeni so tvoji grehi!« Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, začeli pri sebi govoriti: »Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?« On pa je rekel ženi: »Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!««

Dobila sem zagotovilo, da bo vse skupaj dobro izpeljano, kar se je potrdilo. Hči je izpit dobro opravila.

Takih primerov Božjega delovanja v mojem življenju je še mnogo.

Vprašanje je samo, če jih vedno zaznam. Če me ne zmotita trušč in blišč tega sveta, ki povzročita, da postanem neobčutljiva za svet okoli sebe, brezvoljna, zmedena, neorganizirana.

Toda Jezus me v tudi v takih primerih opogumlja, ker je pustil zagotovilo, da me nikdar ne bo zapustil, ampak je z nami do konca

sveta. Zato me v takih trenutkih opominja: »Potolčeno kakor zelišče, posušilo se je moje srce, ker pozabljam uživati svoj kruh.« (Ps 102,5) Potem se resnično zavem, da tavam, ker ne hodim za njim. In tako ne opravljam svoje naloge, ki mi jo je zaupal – da ga oznanjam. Vendar je spet on tisti, ki me najde in mi pokaže pravo pot. Zakaj bi torej ne jedla od tega kruha, ki je prišel iz nebes in ga je povrhu dovolj še za mnoge druge?

Z veseljem ga delim z drugimi.

Pridite in poskusite, kako je dober!

Andreja Brumec

Jezus, prišel si kot vsak človeški otrok. Dr obno, nebogljeno, nemočno dete, z vsem zaupanjem po loženo v jasli svet mati, ki že ima sv a. Kot oje otroke, zrem na te in že ob pogle moje srce. V men du se odpira i prebujaš to, kar si sam – Ljubezen dvignejo tvoje male . In ko se veke, ko prvič uz reš mehko svetlo in ko tvoje drobne bo plamena ročice tipajo po zraku iskaje tope pa z jokom zaklič l dotik, glasek e: »Objemi me, va ruj me, poskrbi za sprejmi me, tvoj se me ..., tukaj sem, m,« si dete mojeg a sveta, sveta, ki vonjam, ga gledam se ga dotikam, , opazujem, slišim, čutim, raziskujem uči, preseneča, ob , ki me oblikuje, daruje … Ob tem ne morem, Jezus, objela, te sprejela, dete, da te ne bi zazibala v svojem naročju, naslonila prislonila k svojim k svojemu licu, prsim, ti ponudila vse, kar ti kot m Prišel si kot dete at i lahko dam. , da me ganeš, ke r kot mati ne mor ostati brezbrižna em , ne morem ob tebi, ker nihče na tem svetu ne nežnih občutenj, da prebuja toliko režljivih, nežnih gib ov srca, toliko lju novorojeni otrok. bezni kot ravno Vedel si, Bog, kje se me lahko najp rej dotakneš, kje sprejela v svoje sr te bom najlažje ce. Kako me pozn aš! Z vsakim rojst svojega Sina z ne vom polagaš pojmljivim zaupanje m v naročje člov sem ob tej tvoji ne eka. Presunjena izmerni dobroti!

Rasti v meni, Jezu s! Rasti deček, m ladenič, prerasti sem in kar bom, vse, kar sem bila, in me kot mož z vs o sv oj o lju k Očetu! bečo odločnostjo povedi

Alenka Brožič

Družina in Življenje

12

PISMO P. IVANA PLATOVNJAKA

ZAKONCI – POKLICANI STE BITI PRIČE TROEDINEGA BOGA Kako odmeva v vas ta naslov? Ste že kdaj razmišljali o tem, da ste po zakramentu svetega zakona na poseben način poklicani biti priče troedinega Boga, še več, živo ponavzočenje ljubezni med Očetom in Sinom v Svetem Duhu? Morda se vse to sliši preveč teoretično ali idealistično. Toda Bog sam vas v to kliče in verjame, da morete to uresničiti.

Zato vas je ustvaril po svoji podobi in poklical v zakonsko življenje.

Da. Niste skupaj samo zato, ker ste si bili privlačni, ker ste se zaljubili in niste zmogli zdržati sami.

Tudi ne samo zato, ker ste se za zakon odgovorno pripravili in je vaša zaljubljenost prerasla v resnično darujočo ljubezen. Troedini Bog je v vas položil željo po zakonskem odnosu in dal moč, da ste stopili na to pot, kajti želi, da bi prav vi na poseben način pričali v svetu o njegovi ljubezni. Vašo medsebojno ljubezen je obogatil in utrdil s svojo ljubeznijo. Zavedanje te izvoljenosti in obdaritve je lahko pravi vir nenehnega veselja v vas in med vami.

In danes želim z vami razmišljati o tej čudoviti Božji zamisli, da bi prav vaš zakonski odnos postal za vas

p. Ivan Platovnjak DJ

in za vaše družine šola občestvenega, skupnostnega življenja. Njegova srčna želja je, da bi se vsi, ki vanj verujemo, zavedali, da smo njegovi otroci in v Jezusu Kristusu bratje in sestre. Naše temeljno poslanstvo je torej, da gradimo ta odnos. In prav vsaka zakonska skupnost je najmanjša, toda najpomembnejša celica nenehne šole novega občestvenega, skupnostnega življenja v Kristusu Jezusu.

Z gotovostjo smemo reči, da je vsaka zakonska skupnost izraz in uresničenje Cerkve kot občestva, kot skupnost vernih in naj bi bila živa priča Jezusove ljubezni do nas, do celotne Cerkve in vsakega posameznega člana cerkvene skupnosti. To je njena temeljna naloga.

Pogoji pristne zakonske skupnosti Seveda vse to ne nastane samo od sebe. Ta poklicanost je tudi vaša naloga in je uresničljiva. To morete uresničiti, če upate v sebi in med seboj razvijati naslednje stvari:

Niste skupaj samo zato, ker ste si bili privlačni, ker ste se zaljubili in niste zmogli zdržati sami.

Troedini Bog je v vas položil željo po zakonskem odnosu in dal moč, da ste stopili na to pot.

1) Razvijanje vere, da je Sveta trojica navzoča v vaši zakonski skupnosti in po njej.

Kaj pomaga izpovedovati vero v občestvenega Boga, če na zemlji vsakdo misli le nase in na svoje stvari, če nad skupnostno dimenzijo zakonskega življenja prevladuje individualistična. Toda prišel je čas, da

Družina in Življenje

13

se znova odkrije, kako je Trojica na poseben način navzoča v zakonskem občestvu in po njem. Le tako bo možno preiti iz »samotarske zakonske hoje (samo žene ali samo moža)« za Kristusom na skupnostno, iz intimne duhovnosti v občestveno, od jaz do midva (mi), da se tako razkrije moč občestva in njegove najvišje Skrivnosti. Na vprašanje »Zakaj se ta dva krščanska zakonca tako zelo ljubita?«, bi moral spontano privreti odgovor: »Ker je njun Bog Bog oseb, ki se ljubijo.«

2) Gotovost, da vas je kot sozakonce Kristusova ljubezen združila v eno.

Niste skupaj zgolj iz poželenja mesa, osebnih simpatij ali človeških nagibov, ampak »iz Boga« (Jn 1,13), iz Božjega klica in privlačnosti. Prav zavest, da vas je Kristusova ljubezen združila v eno, pomaga premagovati ovire, da se lahko prepustite duhu skupnostne duhovnosti in iščete poti, kako lahko kot eno telo v vsej medsebojni različnosti slavite Boga in mu služite v ljubezni in spoštovanju do sozakonca in vseh, ki so vam poslani na pot življenja.

tudi od rasti vašega sozakonca v svetosti. Prav njega vam je Gospod postavil ob stran za vašo in njegovo rast v Božjem otroštvu in bratstvu/sestrstvu.

7) Prepričanje, da ideal duhovnega življenja ni uresničenje samega sebe, temveč postati brat/sestra sozakoncu v konkretni obliki.

Kriterij presoje, na kakšni stopnji duhovnosti ste oziroma kje ste pred Bogom, je vaša stopnja pripravljenosti, da daste prednost tistemu, kar gradi vašo zakonsko skupnost in njeno poslanstvo, ne pa tistemu, kar gradi prvenstveno vas osebno.

3) Sposobnost, da občutite svojega sozakonca po veri v globoki edinosti skrivnostnega Kristusovega telesa, kot tistega, ki je z vami eno telo.

Prav to vam omogoča, da zmorete in znate z njim deliti njegovo veselje in trpljenje, uvideti njegove želje in poskrbeti za njegove potrebe ter mu nakloniti pravo prijateljstvo, ljubezen in spoštovanje.

4) Sposobnost videti v sozakoncu predvsem to, kar je pozitivno.

On je Božji dar za vas. V njem vas čaka Bog sam. Kar naredite dobrega njemu, naredite Jezusu Kristusu. Le če se vsak trenutek znova odločite, da ga boste ljubili in spoštovali, morete reči, da resnično verujete v Jezusa Kristusa in da ljubite troedinega Boga z vsem srcem, dušo in močjo.

5) Sposobnost, da napravite v sebi prostor svojemu sozakoncu tako, da mu želite služiti, kot mu služi troedini Bog, da skupaj s Kristusom nosite njegova bremena (Gal 6,2). Le na takšen način boste zmogli premagovati sebične težnje, ki neprestano prežijo na vašo zakonsko skupnost in povzročajo tekmovalnost, nezaupanje, nevoščljivost, brezobzirnost, prepir …

6) Prepričanje, da morete le skupaj s sozakoncem rasti v svetosti.

Teženje k svetosti je pravzaprav višek poklicanosti vsakega kristjana. Toda preseči moramo načelo »Reši svojo dušo!« ali prepričanje, da to zadeva le »mene in Boga«. Za razvijanje skupnostne duhovnosti je nujno potrebno prepričanje, da je vaša rast v svetosti odvisna

8) Prepričanje o potrebnosti delitve duhovnih dobrin.

Po Božji ljubezni, ki vas je združila v eno, se postavi kot notranja nuja, da imate vse skupno: materialne dobrine in duhovno izkustvo, talente in navdihe, kakor tudi ideale in dobrodelnost itd. Moč in delovanje Svetega Duha, ki je podarjeno enemu izmed vas, v skupnem zakonskem življenju nujno prehaja k sozakoncu. Vsakdo uživa ne le svoj dar, ampak ga množi, ko ga posreduje svojemu sozakoncu, da uživa sadove tako svojega kot tudi sozakončevega daru.

Nekateri zakonci se pritožujejo nad slabo kakovostjo posredovanja duhovnih dobrin v zakonski skupnosti, govorijo o obrobnih temah in vprašanjih, zelo redko pa si delijo to, kar je življenjskega in središčnega pomena za njihovo življenje. Posledice tega so lahko zelo boleče, kajti duhovna izkušnja enega izmed zakoncev neopazno dobiva individualistične značilnosti, širi se neobčutljivost za sozakonca, iščejo pa se pomenljivi odnosi zunaj zakonske, tudi razna duhovna gibanja. S to težavo se je potrebno resno soočiti, seveda obzirno in pazljivo, hkrati pa pogumno in ustvarjalno.

Dragi zakonci! Verjamem, da je to, o čemer sem z vami razmišljal, nekaj, kar je možno uresničiti. Marsikaj že uresničujete, mnogo pa lahko še bolj udejanjite. Učite se med seboj ponižnosti in krotkosti (Kol 3,12–17). In vsak naj dela predvsem na sebi, kajti le tako bo prišlo do globljih odnosov v zakonski skupnosti in boste bolj vidne in pristne priče troedinega Boga, ki bo po vas še bolj otipljivo navzoč na tem svetu.

Družina in Življenje

14

DUHOVNA POBUDA

ZORNICE V AdVENTu Letos je za nas advent posebno milosten. Že v petek pred 1. adventno nedeljo smo dobili poseben dar – rodila se je mala Mia. In ker je njen mali »veliki bratec« Oskar zbolel za vodenimi kozami, sta mami Ana Marija in mala Mia pri naju, dokler se vodeni mehurčki (kozice) ne posušijo. Za mlado družinico je sicer težko, ker ne more biti skupaj, vendar pa je hvala Bogu za vse zelo lepo poskrbljeno in tako lahko tudi te dneve doživljamo kot zelo milostne.

Advent je res tu! Življenje gre naprej, in kot je nekdo rekel, je vsak otrok, ki se rodi, dokaz, da Bog ni pozabil na nas. Prihajajo nove generacije.

Danes, v prvem tednu adventa, nam je pri maši g. župnik Grojzdek razložil, kaj so zornice. Sama nisem nikoli natančno poznala pravega

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ pomena te besede. Povedal je, kako je bilo v njegovi vasi, ko je bil še otrok. Ljudje so se v adventu vsako jutro ob petih zbrali v cerkvi, molili do šestih in potem imeli sveto mašo. Po maši so veseli odhajali na domove in po službah. Danes pa žal niti imena več ne poznamo, kaj šele da bi to pobožnost prenašali na mlajše generacije. O, koliko več je bilo molitvene zaščite v prejšnjih časih!

Sprašujem se, kako danes starši pričujemo svojim otrokom in ali je naše pričevanje tako močno in pristno, da navduši in nagovori tudi naše mlade. Pričevanje je torej nujno potrebno, če hočemo, da se dobre stvari ohranijo in prenesejo na naslednjo generacijo.

Na Nadaljevalnem vikend seminarju v Crikvenici smo govorili o »snežnem metežu« in ga uporabili kot prispodobo težkih časov, v katerih živimo in so družini in veri neprijazni. V nekaterih zveznih državah Severne Amerike so namreč snežni meteži tako hudi, da se je v preteklosti dogajalo,

da je kdo na poti iz hleva, ki je bil od hiše oddaljen manj kot sto metrov, zmrznil, ker v metežu ni našel poti do hišnih vrat. Zato so pozimi kmetje privezali vrv od hiše do hleva, da bi preprečili morebitne tragedije in bi v metežu našli pot do hiše.

Kar presune me ob misli, kako se podoben »metež« v prenesenem pomenu dogaja tudi danes. Starši so sicer sami še hodili k maši, mogoče tudi še »malo molili«, otroci pa so v tem videli le mlačni tradicionalizem – mlačno versko pripadnost staršev in dodatno nesmiselno obveznost. Vse to so sčasoma opustili in so raje privzeli nadomestke, ki jih danes materializem, trg prostega časa in užitkarstvo vsake vrste ponujajo na vsakem koraku.

Seveda se ob tem niso zavedali, da postopno duhovno umirajo.

Prav tako se niso zavedali, da potrebujejo »vrv«, ob kateri bi se lahko v metežih nesmisla in odtujenosti vedno znova vračali v varno zavetje doma, v okolje,

Družina in Življenje

15

kjer je človek sprejet in ljubljen tak, kot je. In tako okolje je zame Božje kraljestvo, kraljestvo miru, pravičnosti in ljubezni. Če pa želim tako okolje izkušati, se moram vedno znova ozaveščati, da nisem rojena le za ta svet in njegove trenutne užitke, pač pa za večnost.

Kaj je danes tista »vrv« in kaj pomeni prijeti se zanjo? Kako to potrebo predati svojim otrokom in vnukom? Saj konec koncev od tega ni odvisno le njihovo, pač pa tudi naše večno življenje.

In kaj so danes moje »zornice«?

Pomislim in se vprašam, kaj so danes »moje zornice«. Odgovor me preseneti, saj spoznam, da so moje zornice moj jutranji čas

z mojim Bogom – moja molitev in moje osebno branje Božje besede. Vsako jutro so moji prvi trenutki in moje prve misli najprej namenjene Bogu. Zahvaljujem se mu, ga slavim, kaj prosim in tako trenutke sedanjosti povezujem z Božjim, z nebesi. Seveda ni dovolj, da to naredim samo zjutraj.

Povabljena sem, da se tudi čez dan ustavim in naredim refleksijo ter se zvečer Bogu zahvalim za preživeti dan … Kako velika stvar! Kakšen privilegij, da smem jaz, navadna mama in babica, vsak dan to početi! Pravijo, da je navdušenje nalezljivo. Sama menim, da je tudi mlačnost nalezljiva. Kaj torej, bodo moj način življenja prevzeli tudi moji otroci? Ne vem. Vem le to, da se ne morem odločiti namesto njih, ker je tudi njih Bog obdaril s svobodno

voljo. Zato pravijo, da Bog nima vnukov, pač pa samo svoje otroke.

Vem pa tudi, da lahko vedno znova klečim, molim in prosim pred prestolom Vsemogočnega, da bi tudi naši otroci in vnuki živeli takšno življenje, ki jih ne bi odpeljalo proč od Božjega kraljestva in bi se oprijeli vrvi, ki bi jih peljala v pravo smer, da bi tudi oni z navdušenjem iskali in razvijali svoje »pravilo življenja«, ki bi jim pomagalo, da ostanejo povezani z Bogom. Le tako bomo lahko živeli ljubezen v svetu, ki je tako lačen Ljubezni. Le tako bomo lahko živeli upanje tudi za tiste, ki ga izgubljajo. Le tako bomo lahko svetili kot zvezde, ki kažejo pravo pot proti domu, proti nebesom.

Le tako bomo imeli pričevanje, ki se bo prenašalo z generacije na generacijo.

Družina in Življenje

16

starševstvo

MOJI OTROCI SO NAJPREJ TVOJI, GOSPOD Letos sem nenadoma spregledala, da sem celo življenje narobe govorila z Bogom. Vedno sem imela pred očmi željo, prošnjo, ki se je sicer nanašala na nekoga, na moža, na otroke, a vedno sem bila v resnici v prvem planu jaz. »Bog, prosim, pomagaj mojemu otroku, da se bo odločil za pravo šolo,« je v prevodu pomenilo: Bog, prosim, naj moj otrok izbere to in to šolo, ker je to taka šola, s katero se bom lahko jaz pohvalila. Ali pa: »Bog, daj, da bo ta otrok končno začel delati domače naloge,« je dejansko pomenilo: Bog, sram me je, da moram jaz v šoli poslušati, kako moj otrok ne dela nalog, ko vendar veš, da takega ponižanja ne prenesem ...

Ja, tak je bil moj odnos do Boga. In seveda posledično do otrok. Vedno sem v prvi vrsti mislila nase, čeprav tega morda ni bilo takoj videti. A Bog željá, izrečenih na tak način, ne usliši.

Potem pa je nenadoma prišlo spoznanje, da so vsi ti ljudje, tudi otroci, meni dani samo na posodo, samo zato, da si medsebojno pomagamo na poti odrešenja.

S tem spoznanjem pa prejšnja praksa ne deluje več.

In takrat sem rekla: »Glej, Gospod, tega, kar sem porušila in pokvarila, ne morem več popraviti. V moji

moči ni, da bi ponovno postavila porušeni tempelj, da bi ozdravila rane, ki sem jih povzročila. A tvoje neskončno usmiljenje zmore izmiti vse madeže, zaceliti vse rane, ponovno postaviti tempelj in dati novo življenje. S tem prihajam danes predte. Zato te prosim, popravi najprej mene, napravi me za pravo orodje. In potem me uporabi tudi takrat, ko stopaš do mojih otrok. Naj jih resnično vidim, slišim, čutim. Naj pred mano ne stoji moja želja, ampak tvoj otrok, ki ga ti ljubiš bolj kot jaz.« Tudi zato v naši hiši sedaj znatno manj kričimo. Tudi zato ta otrok, ki se upira obiskom maše, ni več deležen izlivov jeze in groženj, ampak predvsem molitev in njemu primernih besed prepričevanja. Tudi zato je križ na čelu prvošolke postal jutranja rutina – v Jezusove roke je izročena za čas, ko me ni ob njej. Tudi zato je včasih adrenalinska vožnja z najstarejšim sinom postala mirnejša in izročena v Gospodovo varstvo. In – ne boste verjeli – tudi domače naloge so napisane ...

Ja, Božje usmiljenje je neskončno in njegova domišljija ne pozna meja. Na nas je samo, da mu zaupamo in se mu popolnoma izročimo. Nič drugega.

Irena Vadnjal

Družina in Življenje

17

OH, TE TAŠČE

SPREJEMANJE SPOROČIL TAKŠNIH, KOT SO ODPOSLANA, NE PREPAKIRANA V »MOJO EMBALAŽO« Ravno danes mi je znanka, ki ve, da v hiši živiva dve generaciji, zastavila vprašanje: »Pa se razumete?« Odgovorila sem: »Ja.« In razmišljanje me je popeljalo v moj in naš vsakdan.

Se res razumemo? Kaj pa to sploh pomeni? Je to odsotnost nesoglasij, prepirov? Ali kaj več? Ali to pomeni razumeti, kar mi drugi povedo z besedami, kar kažejo s svojim telesom, z ravnanjem, skratka, kar mi sporočajo? In obratno: kaj jim sama z vsem naštetim sporočam? Torej, gre za sprejemanje sporočil takšnih, kot so »odposlana«, ne prepakirana v »mojo embalažo«.

Morda je prav to tisto, kar me zadnje čase bolj nagovarja. In ko tako brskam po svojih ravnanjih, ugotavljam, da sem tu, kot se reče, precej bosa. Zavem se, da včasih slišim samo besede, drugega sporočanja pa kar ne znam razbrati ali bolje rečeno nimam veliko interesa. »Obesim« se na besede in se odzovem v smislu, da je tako bilo rečeno. A zatem pride grenak okus zaradi brezbrižnosti. Pa je tudi v tem nekaj dobrega – pomaga mi pri naslednji priložnosti, da jo bolje izkoristim.

In kakšna je moja boljša izvedba? Da malo zadržim npr. nepremišljen (slab) odgovor, nepremišljeno reakcijo.

Včasih pa uspem celo vprašati: »Kaj bi pa ti, Jezus,

naredil na mojem mestu?« Kdaj pa kdaj je to vprašanje izzivalno, saj bi svoj slab odziv rada opravičila, češ, saj drugače ne morem. Včasih pa je vprašanje bolj ponižno z iskreno prošnjo: Ne vem, kako naj reagiram, povej mi Ti, prosim! Ne rečem, da je lahko slediti temu, kar mi sporoči v moje misli, a če uspem, je občutek nepopisen.

Takrat začutim, kaj je to odrešenje – to je svoboda!

Po takšnih izkušnjah drugače razumem, da je za rast odnosa potrebno tudi umiranje. Menim, da si tovrstno umiranje prevečkrat napačno predstavljamo. Zato ga tudi ne želimo, se ga bojimo. Ne gre za to, da se zatajim, poteptam, se dam v nič. Ali da se zmorem tako nadzirati, da nisem tečna, nesramna, da vse za dobro vzamem, me nič ne prizadene. Tako pri meni ne gre, takšna nisem in tudi ni potrebno, da bi bila. Gre za to, da dam v sebi »zadihati« Božji moči, Sv. Duhu.

Potem je potrebno mnogo manj mojega napora. Dovolj je, da se spomnim in zavem, da je Nekdo, ki mi lahko pomaga, in da mu dam prostor, da vanj položi misel. In, preverjeno, deluje! Želim si, da bi bilo takšnih trenutkov v mojem in vašem življenju vedno več. Da nam bo dete Jezus v prihodnjih praznikih zopet blizu, ga korajžno povabimo v naše »štalice«.

Sabina

Družina in Življenje

18

10 ZAkONskIH ZAPOVEdI PRVA ZAPOVED

spoštujta in visoko cenita drug drugega! „Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.“ (Mt 6,21) To vsekakor drži. Vaš zakon bo cvetel, če svojega sozakonca jemljete kot dragocen zaklad, kot nekaj, kar ste prejeli v dar, in če ga spoštujete, namesto da bi ga kritizirali.

DRUGA ZAPOVED

Nikoli ne pojdita skregana spat!

“Sonce naj ne zaide nad vašo jezo!” (Ef 4,26) Jeza in razdraženost sta ubijalca ljubezni. Če sta se čez dan sprla, spor rešita pred večerjo in bodita v postelji zopet srečna in strastna. V nasprotnem primeru je lahko vajin zakon ogrožen.

TRETJA ZAPOVED

Odpuščajta drug drugemu!

“Drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu!” (Ef 4,32) Vsi ljudje imamo mnogo napak in potreb, zato pogosto grešimo. Trdoglavost in vztrajanje v jezi lahko zadušita zakon, medtem ko ga lepota in dobrota odpuščanja krepčata, zakonca pa postajata zadovoljna in vedno bolj zaljubljena.

ČETRTA ZAPOVED

Pogosto blagoslavljata vajino edinost in se Bogu zanjo zahvaljujta!

“Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela!” (Ps 139,14) Pogosto se zgodi, da želita zakonca po poroki drug drugega spremeniti – prilagoditi sebi. Ne zavedata se, da na ta način uničujeta njegovo/njeno enkratnost in neponovljivost v vesolju. Zato delajte prav nasprotno: uživajte v njegovi/njeni enkratnosti in različnosti, v njegovi/njeni dinamiki, ki jo prinaša v vaše življenje. Ne nasprotujte ji, marveč jo blagoslavljajte in negujte, hkrati pa negujte in blagoslavljajte tudi vašo enkratnost in neponovljivost.

PETA ZAPOVED

Pričakujte najboljše v življenju … Od Boga!

“Le k Bogu teži moja duša, da se pomiri, od njega je moja rešitev.“ (Ps 62,2) Ljudje postanejo sčasoma zagrenjeni, ker pričakujejo užitek, izpolnitev in rešitev svojih problemov od drugih ljudi – pogosto od poslovnih partnerjev, še najpogosteje pa od svojega sozakonca. V zakonu ne smemo vsega pričakovati od svojega sozakonca in nanj vsega prelagati. Bog uravnava naše življenje, sozakonec pa nam je darovan, da nam pomaga laže hoditi po poteh življenja.

Družina in Življenje

19

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

ŠESTA ZAPOVED

Pogosto se dotikajta!

“Pozdravite drug drugega s svetim poljubom!” (2 Kor 13,12) Raziskave so pokazale, da vsaka žena za svoje duhovno zdravje potrebuje osem do dvajset nežnih dotikov. Podobno je tudi z moškimi. Nežni dotiki – objem, držanje za roke, poljub, ko gremo od doma oziroma pridemo domov in podobno – so del naše zakonske ljubezni, našega intimnega odnosa in razumevanja ter posledično tudi sreče.

SEDMA ZAPOVED

uporabljajte Božji dar komunikacije! „Tako je tudi jezik majhen del telesa, a se ponaša z velikimi rečmi. Poglejte, kako majhen ogenj, pa vžge tako velik gozd!” (Jak 3,5) Svojih občutkov pogosto ne znamo prav opisati, še težje pa jih pokažemo. Večkrat je ljudi strah in nočejo govoriti o svojih občutkih ali se jih bojijo pokazati, jih izraziti ali izreči. Premagajte to tesnobnost in se med seboj pogovarjajte o občutkih, lepih in manj lepih. Boljša komunikacija med zakoncema pomeni bolj intimno povezano življenje in obenem bolj izpolnjen odnos.

OSMA ZAPOVED

Negujta drug drugega kot najlepšo vrtnico! „Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe!“ (Ef 5,28) Vrtnice za svojo normalno rast in lep vonj potrebujejo štiri osnovne stvari: sonce, vodo, zemljo in zrak. Sonce je varnost. Voda je temelj komunikacije. Zemlja je edinost. Zrak je telesni dotik. Udejanjajte te štiri stvari v vašem zakonu in ta bo kot najlepše rastoč grm vrtnic.

DEVETA ZAPOVED

V trenutkih stisk in preizkušenj odkrijte izgubljeni zaklad! „Bratje moji, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje!“ (Jak 1,2) Velik zaklad je, ko zakonca drug z drugim delita krizne trenutke in skupaj stopata skozi težke čase. Zakonci smo povabljeni, da se zavedamo vrednosti tega zaklada in ga varujemo, da v njem spoznavamo svojo moč, ki je temelj naše skupne in lepše prihodnosti. Sredi preizkušenj in stisk ne krivite drug drugega. Raje mislite, da je to od Boga podarjena priložnost, da svojo ljubezen še okrepite in ozavestite, kakšna moč je v njej. Verjemite, da bodo iz vaše edinosti vedno vzniknili nova moč, sreča in napredek.

DESETA ZAPOVED

spominjajta se začetkov vajine ljubezni! „Spomni se torej, od kod si padel, spreobrni se in opravljaj prvotna dela!” (Raz 2,5) Mar več ne veste, kako se gledata dva, ki sta se pravkar zaljubila? Ta sijaj ne bi smel nikoli izginiti iz vaših oči, prav tako bi morali ohraniti prvotni način obnašanja, ki je bil poln malenkosti, drobnih pozornosti, navdušenih pripomb in odkritij … Nikar ne verjemite negativni opazki: Priložnost zamujena, ne vrne se nobena. Za ljubezen je vedno dovolj priložnosti, zato se vrnite v preteklost, da boste lahko ponovno osvežili sedanjost.

Irma Kovčo Vukadin, najdeno na: www.mka.hr

Družina in Življenje

20

DELOVANJE DRUŠTVA

JESENSKA REGIJSKA SREČANJA Jesenska Regijska srečanja so v nas, ki si prizadevamo stopati po poti učenčevstva, pustila globok pečat.

Najprej nas je nagovoril apostol Pavel, ki nas imenuje »sveti« in v nas utrjuje prepričanje, da smo izvoljeni za odrešenje in da se moramo na tej poti »usposobiti ZA DELO SLUŽENJA, za izgrajevanje Kristusovega telesa, dokler vsi ne pridemo do edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti« (Ef 4,12–13).

Kakšen privilegij! Sveti in močni Bog želi nas za svoje sodelavce – nas želi usposobiti, da bi mi izgrajevali Kristusovo telo (Cerkev)! Kako smo lahko veseli, da nam je zaupana tako veličastna naloga!

In prav o tem veselju govori tudi papež Frančišek, ki nas vabi, naj postanemo dejavni nosilci evangelizacije (naj svetu,

v katerem živimo, prinašamo veselje evangelija), saj smo to poslanstvo prejeli pri krstu. Takole pravi: »Če je kdo zares IZKUSIL ODREŠILNO BOŽJO LJUBEZEN, ne potrebuje veliko pripravljalnega časa, da bi se odpravil oznanjat. Vsak kristjan je misijonar toliko, kolikor se je srečal z Božjo ljubeznijo v Jezusu Kristusu.« In tu se naša regijska srečanja povezujejo s temo pričujoče številke glasila. Papež Frančišek vedno znova govori o pričevanju in pravi: »Tvoje srce ve, da življenje brez Kristusa ni enako.

Kar si odkril, posreduj drugim. Naj tvoja nepopolnost ne bo ovira in opravičilo za molk in ne-pričevanje.« Priznati moram, da se večkrat prepoznam v teh papeževih besedah. Kako hitro se izgovarjam, ko je treba kaj povedati o

veri in odnosu z Bogom: »Kaj bom jaz govoril, saj ne znam govoriti. Besede mi ne tečejo. Kaj si bodo pa mislili o meni!

Bodo rekli, da se mi je zmešalo ali da sem postal fanatik. Naj raje govorijo tisti, ki znajo, ki imajo prave besede, ki so bolj sposobni kakor jaz ...« Takih izgovorov ni konca in ne kraja in če se tako izgovarjam, je edino logično vprašanje: »Sem sploh že izkusil odrešilno Božjo ljubezen? Je Jezus v mojem življenju živ ali je samo nek neznan spomin ali neznana sila, ki z menoj in mojimi stiskami in težavami nima nič skupnega?«

Družina in Življenje

21

DELOVANJE DRUŠTVA

Naša Regijska srečanja so bila tudi tokrat dobro obiskana. Začenjali smo s sveto mašo in v drugem delu nadaljevali z našim programom učenčevstva.

Zelo smo se razveselili, ko se nam je poleg petih duhovnikov v Celju pridružil tudi gospod škof Stanislav Lipovšek, za kar se mu iz srca zahvaljujemo.

Verjamemo, da bo na podlagi svoje izkušnje mogel tudi drugim škofom in predstojnikom povedati, kako potekajo naša srečanja oziroma usposabljanja za voditeljske pare.

V upanju, da bomo začeto delo z veseljem in navdušenjem nadaljevali konec januarja, vse regijske koordinatorje, voditeljske pare in duhovne asistente kakor tudi vse člane zakonskih skupin lepo pozdravljam in vam vsem želim blagoslovljeno pričakovanje Gospodovega rojstva.

Dani

DRUGI MOŠKI ZAJTRK V VERŽEJU V soboto, 8. 11., smo se v Veržeju že drugič zbrali možje in očetje, ki skušamo najti našo vlogo v družinah in družbi nasploh.

Poskrbeli smo tudi za zanimivega gosta – predavatelja. To je bil dr.

Ivan Štuhec, ki nam je podrobneje predstavil izsledke pravkar minule rimske sinode o družini.

Ob prihodu v Veržej smo se najprej okrepčali s kavo in rogljičkom, nato pa sta nas v predavanje uvedla dva mladeniča s krasnim glasbenim nastopom.

Dr. Ivan Štuhec nam je lepo orisal sklepe zaključnega dokumenta in jih predstavil ter utemeljil na Svetem pismu. Cerkev ne sme in nikoli ne bo izenačila istospolnih zvez z zakonom med možem

in ženo ter ne more pristati na drugačna pojmovanja družine, kot je to, da jo sestavljajo oče, mati in otroci.

Hvala organizatorjem ter zavodu Marianum za trud pri pripravi in izvedbi teh zajtrkov, saj ni mačji kašelj v teh časih na kupu zbrati in nasititi cca. 100 moških in še to ob 7.00 zjutraj! Na koncu je sledil še pravi zajtrk za dede, ko smo si še izmenjali mnenja. Sklenili smo, da se spet zberemo in rečemo kako moško!

Simon Laci

Družina in Življenje

22

DELOVANJE DRUŠTVA

Temeljni vikend seminar na Rogli in Njivicah na Krku

ROGLA Temeljnega vikend seminarja Nepozabni trenutki za naju sva se želela udeležiti že spomladi, a zaradi službenih obveznosti to žal ni bilo mogoče. Že takrat sva izvedela, da je naslednji termin v začetku oktobra, to pa je bil tudi predviden čas rojstva najinega otroka. Potrditev udeležbe sva prepuščala v Božje roke do zadnjega trenutka, ko sva se kljub visoki nosečnosti vseeno udeležila seminarja. Malo sva bila živčna (predvsem moški del), saj je bilo do najbližje porodnišnice kakšno uro vožnje. Vendar naju je vsebina seminarja tako posrkala, da sva se čisto vživela v najin odnos in odmislila vse drugo.

Vsebina predavanj Temeljnega vikend seminarja je skoncentrirana na bistvene točke najinega odnosa.

Zanimivo je bilo slišati, da se tudi drugim »zatakne« pri podobnih situacijah in da imamo vsa navodila za življenje v Sv. pismu. Posebej je nama bilo blizu predavanje, ki je bilo ločeno za ženske in moške, saj smo tako določene vsebine lahko predelali čisto po »žensko« oz. »moško«. In ker so bili ti trenutki za naju res nepozabni, že razmišljava o nadaljevalnem seminarju in upava, da se ga bova lahko čim prej udeležila.

Marjeta in Andrej Žemva

»NEPOZABNI TRENUTKI ZA NAJU« NA ROGLI IN V NJIVICAH V življenju se mora človek nenehno ubadati z raznimi odločitvami: »Bom pojedel veliko pico ali srednjo? Bom prehiteval po polni črti ali ne? Bom človeka, ki me je zavrnil in razočaral, očrnil pred vsemi prijatelji ali bom raje tiho in ne bom širil negativizma ter se bom raje vprašal, če so bila pa morda moja pričakovanja nerealna?« Koliko takih in podobnih odločitev moramo sprejemati vsak dan!

Ko tako premišljujem o odločitvah, si zastavljam vprašanje, katera je bila doslej moja največja življenjska odločitev in kako sem bil nanjo pripravljen. Odgovor se mi kar sam od sebe ponuja in ga ni treba dolgo iskati. Popolnoma sem prepričan, da je bila to odločitev za življenje v dvoje – odločitev, ko sem svoji ljubljeni nevesti slovesno izrekel besede svoje privolitve, ko sem ji rekel: »Jaz ….. sprejmem tebe ….. in ti obljubim …!«

Družina in Življenje

23

DELOVANJE DRUŠTVA

Sem se s poroko prav odločil? Še vedno se sprašujem, če sem bil na to odločitev dobro pripravljen, če sem zares vedel, v kaj se spuščam, če sem samega sebe dovolj dobro poznal, če sem vedel, koliko pritiskov, ki jih prinaša življenje v dvoje (takrat sploh sanjal nisem, da bodo kdaj kakšni pritiski), bom lahko prenesel … Ko danes z »varne razdalje let« gledam na tisti trenutek in ga poskušam podoživljati, moram priznati, da se nisem niti približno zavedal vseh mavričnih odtenkov življenja v dvoje, da se nisem niti približno zavedal izzivov zakonskega življenja, da niti slutil nisem, kakšni blagoslovi me čakajo, niti kakšne bodo preizkušnje … Vem le to, da sem danes po mnogih letih, ko sva z mojo ljubljeno ženo že nekaj let babica in dedek, Bogu neizmerno hvaležen, da naju je vsa ta leta ohranil skupaj, da sva zdržala z roko v roki in preživela vse zakonske turbulence … In ob tem se vsekakor zavedam, da še nisva na koncu poti in da življenje gotovo še marsikaj skriva. Zato prošnja: »Dragi Bog, prosim te, varuj naju še naprej in bodi ti najina Pot!« Zakaj gornji uvod? V sebi čutim veliko veselje in hkrati veliko odgovornost do ljudi, ki jih srečujem na vikend seminarjih za zakonce. Vsak udeleženec seminarja je zame neizmerno dragocen, saj vem, da ga na mojo pot pošilja Gospod. Ko tako na vsakega udeleženca gledam skozi prizmo lastnih izkušenj v zakonu, mi je jasno, da sem jim dolžan na jasen in razumljiv način predstaviti veselje in tudi preizkušnje (rane) poročenosti.

Bilo bi skrajno nepošteno, če bi svoj ali katerikoli zakon, ki ga

poznam, idealiziral in govoril, kako je vse lepo in kako vse gladko teče. Povsem sem prepričan, da noben zakon ni pravljica, da noben zakon ni idealen. Hkrati pa sem trdno prepričan, da je nepopisno lepo biti poročen, da je življenje v zakonu bogastvo, ki ga ne moremo primerjati z nobenim drugim materialnim ali nematerialnim, da je življenje v zakonu čudovita sinergija dveh, ki sta drug z drugim in z Bogom sklenila zavezo in je ta zaveza ne le zavezujoča, pač pa tudi trdna, močna in pripravljena zdržati še tako velike izzive, saj gre za zavezo v troje. Poskušam se zavedati, kaj pomeni imeti ob sebi človeka, ki te posluša in poskuša razumeti tudi in predvsem takrat, ko niti samega sebe ne razumeš, ko se ti zdi, da se vse v tebi ruši, da vsakomur, ki pride na tvojo pot, greniš življenje, ko se ti zdi, da nisi vreden, da živiš …! Kakšno bogastvo je v takem primeru nekdo, ki varuje tvoje srce in je s teboj pripravljen nositi križ, stisko in bolečino in ti reče: »Poglej, saj sva skupaj, nisi sam, jaz sem s teboj in bom vedno s teboj, ker hočem biti s teboj. Pa ne le zato, ker sem ti nekoč obljubil, da bom v s teboj v sreči in nesreči, bolezni in zdravju, ampak tudi in predvsem zato, ker te ljubim, ker ti pripadam in ker ti pripadaš meni.« Ko se spominjam seminarja Nepozabni trenutki za naju na Rogli ali v Njivicah, v sebi zaznavam gornje misli in jih želim sporočiti vam, ki berete to naše glasilo.

In prav to je temeljno sporočilo našega vikend seminarja: »Kako lepo je biti poročen! Kako lepo je vedeti, da nekomu pripadaš in da nekdo pripada tebi! In kako nepopisno lepo je vedeti, da na najinih življenjskih poteh nisi sam

– nisva sama, da je ob nama vedno Gospod Jezus, ki naju oba neizmerno ljubi in nama v vsakem trenutku daje na razpolago moč, da zmoreva vstajati iz najinih padcev in bolečin, moč, da si zmoreva vedno znova reči: 'Oprosti. Žal mi je, ker sem te prizadel! Prizadeval si bom, da te ne bom več na ta način ranil …'« Ko se tako oziram na mnoge »nepozabne trenutke«, ki jih smem deliti s pari, ki se vikend seminarjev udeležujejo, se v meni prebuja globoka hvaležnost za vsakogar izmed njih. Kar objel bi jih in jim ponovno povedal, da se splača vztrajati in se za večjo edinost v zakonu kdaj tudi čemu odpovedati. Možje se moramo na primer odpovedovati moškemu »prav« in kakšnim zacementiranim interpretacijam o tem in onem in se, vsaj kar zadeva odnose, dati poučiti svojim ženam, žene pa se morajo kdaj odpovedati ideji, češ da morajo imeti vedno vse pod nadzorom, da morajo moža nenehno spraševati, kdaj pride in zakaj vedno zamuja itd.

Sicer pa moramo vsi udeleženci seminarjev z mano na čelu vedno znova ozaveščati dejstvo, da ljubiti ni le čustvo, ki zdaj je, malo kasneje pa ga več ni, pač pa »ljubiti« pomeni nenehna AKCIJA – pomeni delo in napor, pomeni nekaj premakniti (če ne drugega »svojo rit« in nekaj narediti za tistega, ki ga ljubiš).

Z veseljem vabim vse, ki se nameravate na naše seminarje prijaviti, da to storite čim prej, saj je že sedaj, ko pripravljamo to glasilo, veliko prijavljenih (na Rogli bo vikend seminar od 20. do 22. marca 2015, v Njivicah na Krku pa od 10. do 12. aprila 2015).

Dani

Družina in Življenje

24

DELOVANJE DRUŠTVA

Vtisi udeležencev govorijo sami zase: Sem sva prišla utrujena, prazna, brezvoljna, brez smisla, z veliko luknjo v odnosu … Danes sijeva, imava voljo, da se vsak dan zaobljubiva in rečeva drug drugemu: Jaz te izberem, s pomočjo Boga.

Tanja in Samo Seminar je bil prekrasen! Veliko življenjskih izkušenj sva slišala in jih povezala z najinimi izkušnjami.

Mateja in Uroš Bilo je prelepo. Seminar naju je nagovoril, da sva začela gledati na življenje z drugačnimi očmi.

Imela sva čas zase, za pogovor in to so bili za naju neprecenljivi trenutki.

Saša in Anton Doslej se nisem zavedal, kaj je »zakon«. Z vašo pomočjo sem našel odgovore in prišel do novih vrednot. Zgodil se je trenutek zavedanja o odgovornostih in dolžnostih. Pravice so bile znane.

Barbara in Simon Zelo dober seminar, odlični predavatelji, zelo doživeto podajanje vsebin. Tudi udeleženci smo bili zelo sproščeni, odprti, nasmejani. Bravo, le tako naprej!

Blanka in Blaž

Hvala vam za iskrene življenjske zgodbe, ki so nas napolnile s pozitivnimi občutki. V vsakem pričevanju sva se lahko našla tudi midva. Tudi midva se bova trudila za dober odnos med nama in v družini!

Nina Poživljajoč, navdihujoč, spodbuden, duhovno bogat, dobro organiziran, doživet z milostnimi trenutki, ganljiv in odpira priložnosti za nove izzive.

Andreja in Marko Vlili ste olja v svetilko najinega zakona. To bi morali izkusiti vsi zakonci! Nekaj prijateljev imava tako zelo v mislih, da bova verjetno kmalu naročila kak darilni bon.

Saška in Ivan Na seminar sva prišla na povabilo prijateljev. Po zaključku lahko poveva, da sva jima hvaležna za povabilo (darilni bon), saj sva doživela veliko lepih in nepozabnih trenutkov v dvoje in na predavanjih s pozitivnimi sporočili, izkušnjami in nasveti. Čudovito doživetje ob 25. obletnici poroke.

Irena

Družina in Življenje

25

NAdALJEVALNI VIkENd sEMINARJI

MIdVA, sOL ZEMLJE IN LuČ sVETA Morda se mnogi še vedno sprašujejo, kaj je Nadaljevalni vikend seminar, komu je namenjen in zakaj, kaj se tam dogaja, kdo so zakonci, ki se takih seminarjev udeležujejo, kaj »imajo« od tega, je vredno časa, vožnje, denarja …

Tisti, ki so se kdaj udeležili Nadaljevalnega vikend seminarja, vedo, da je to čas, ko smo vsi povabljeni, da odrinemo na globoko, čas, ko nas Gospod po svojem Duhu in Kruhu iz nebes krepča, vzgaja in nas napolnjuje s svojo vstajenjsko močjo, ki je njega obudila od mrtvih, z močjo, ki jo vsi potrebujemo pri udejanjanju in uresničevanju svoje vsakodnevne poklicanosti: možje in žene, matere in očetje, dedki in babice …

To jesen nas je Gospod na Nadaljevalnem vikend seminarju povabil, naj odpremo svoja srca in naj bomo ubogi v duhu, da bomo vsaj malo začutili, kakšen je resničen pomen njegovih besed, ko nas vabi, naj bomo sol zemlje in luč sveta.

Preden pa nam je Gospod mogel spregovoriti o pomenu soli in luči, nas je popeljal skozi svoj učni program – razlagal nam je in osvetljeval pomen blagrov. Kakšno bogastvo! Ko bi se le zavedali, kaj nam želi podariti, kakšno bogastvo je pripravil za slehernega izmed nas, kako nas želi »opremiti« za življenje Božjih otrok že tukaj na zemlji! In kako nas vabi, naj izpraznemo svoja srca zemeljskih navlak, naj ne bomo oviti sami vase, pač pa naj bomo svobodni in čisti – pripravljeni sprejeti nepopisne blagoslove (zaslutimo jih lahko v blagrih).

Zelo pomembno je, da vemo, da moramo blagre jemati »v paketu« – vzemi vse ali pusti vse.

Družina in Življenje

26

kAkO V sVETu ZAsTOPATI REsNICO? Ko nam je predstavil blagre, nas je začel Gospod najprej poučevati o pomenu soli, ki hrano ohranja, jedem daje okus in je tudi zdravilna … Sicer pa beseda sol (gr. halás) pomeni »preudaren« … Ko nam Gospod naroča, naj bomo sol, nam v bistvu zaupa poslanstvo preudarnih – poslanstvo, ki pomeni, da v svetu, v katerem živimo, zastopamo Resnico – smo tisti, ki sredi zmedenosti pojmov in ciljev ostajamo preudarni in smo zato poklicani, da opozarjamo na pravo smer … Sol deluje »od znotraj« – od znotraj preobrazi jed – jo oplemeniti oziroma požlahtni. Tudi mi smo povabljeni, da najprej dovolimo, da nas Bog »od znotraj« preobrazi in nas tako preobražene pošlje v svet, da po nas od znotraj preobraža kulturo časa.

Ko nas je Gospod poučil o soli in njenem pomenu, nas je poučil še o pomenu luči. Učil nas je o smislu luči, ki je v tem, da deluje javno – »od zunaj«. Luč opravlja svoje delo le, če je prižgana, če sveti. Neprižgana luč ne koristi – je kvečjemu v breme. Luči tudi ne skrivamo »pod mernik«, čeprav mnogi to pogosto delamo (skrivamo jo pod mernik raznih izgovorov: »kaj bodo pa drugi rekli«, »kdo pa sem jaz, da bi svetil, saj sem še sam izgubljen« …, pod mernik sramu, lenobe, nemoči, udobja, samozadostnosti …). Luč kaže pot v temi (žepna ali naglavna svetilka, svetilnik, sveča, vžigalnik, žaromet, zvezde …). Premočna luč je lahko tudi nevarna (ogenj, sonce …). Pa še to nas je nagovorilo: Gospod ne pravi: »Če boste to in to delali, hodili k maši, molili, se postili ... boste postali sol zemlje in luč sveta.« Ne! Gospod nas želi uporabiti takšne, kot smo. Od nas želi le, da smo najprej ubogi v duhu – učljivi in pripravljeni priznati, da ga potrebujemo.

Udeleženci jesenskih Nadaljevalnih vikend seminarjev v Crikvenici smo v svoje delovno in domače okolje odhajali spremenjeni – okrepljeni

in obogateni z novimi izkustvi Gospodove ljubezni in skrbi, ki jo ima za vsakogar izmed nas. Lahko rečem, da smo ga spoznali na nov način, da smo mu sedaj bližje, kot smo mu bili pred seminarjem.

In ker smo mu bližje, mu bolj zaupamo, se nanj bolj zanesemo in se bolj zavedamo, da on dobro ve, kaj v nas dela, zakaj nam na pot življenja pošilja razne preizkušnje in »inštruktorje«, po katerih nas želi še bolj pritegniti k sebi.

Da bi bila midva sol zemlje in luč sveta, da bi se bila pripravljena najprej sama prepustiti njegovi notranji stilski preobrazbi, ki jo želi On sam v nas nenehno vršiti in bi tako preobražena po njegovem Duhu, najprej najinim domačim potem pa tudi svetu, ki nemočen tava v temi nesmisla in brezciljnosti, dajala okus veselja in novega upanja in bi kot svetleča luč vsem kazala pot v večno domovino, ki nam jo je Oče pripravil!

S. M.

Družina in Življenje

27

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

PONOS, UPORNIŠTVO IN SVETE BRAZGOTINE Vsi delamo mnogo napak. (Jak 3,2) Ko pari postanejo starši in začenjajo starševsko pot, običajno mislijo, da bodo to poslanstvo – vzgoja otroka – z lahkoto opravili in seveda mnogo bolje kot kdorkoli drug. Čeprav so na tem področju še neizkušeni, si predstavljajo, da če bodo v to »namešali« dovolj molitve, branja Svetega pisma, meditacije, znanosti o vzgoji … in če bodo povrhu še redno hodili v cerkev, bodo njihovi otroci na koncu postali prav takšni, kakršne si želijo. Ali z drugimi besedami: če bodo vanje vlagali dobre stvari, bo tudi iz njih prišlo samo dobro.

Za take vrste odnos obstaja poseben izraz: »duhovni ponos«. Lahko rečem, da mi je tak odnos dobro znan, saj sva se z Barbaro podobno počutila, ko sva začenjala najino starševsko potovanje.

Vendar pa moram priznati, da sva se kaj kmalu naučila pomembne lekcije glede vzgoje in otrok: kdor želi imeti popolno zavarovanje, naj kupi nove gume in nov akumulator ..., tudi otroci ne prihajajo na svet s popolnim zavarovanjem. Zato trdim, da starševstvo zagotovo sodi med največja človekova življenjska tveganja.

VAJIN POGOVOR Pomislita na upornika, ki ga je Bog rešil in uporabil za uresničitev svojih ciljev. Kaj nas uči zgodba tega človeka?

Vprašajte tiste, ki so imeli v svoji družini uporniškega otroka. Vprašajte naju. O tem vam bova lahko veliko povedala.

Lahko pa vam poveva tudi kaj drugega: Bog je nad vsem. On je več kot sposoben popolnoma spremeniti življenja vaših otrok. Ko se vi, starši, odločite svojim otrokom pustiti svobodo, da se lahko sami odločajo, se morate hkrati zavedati, da bodo njihove odločitve v njih pustile stalne rane, ki bodo njihova življenja za vedno zaznamovale. Vsak greh pa ima svoje posledice. Ob vsem tem moj prijatelj Dan Jarrell pravi: »Bog se veseli, ko take globoke rane, ki jih je povzročil greh, spreminja v svete brazgotine, ki jih lahko uporabi za uresničenje svojih ciljev.« Pravzaprav pa nam je v uteho dejstvo, da je imel popolni Oče v raju dva svoja otroka, pri katerih njegova vzgoja ni rodila dobrih sadov. Kasneje je imel še mnogo otrok, ki so svoja življenja zelo zavozili. Zato nikar ne obupujmo. Bog sam lahko pozdravi rane in jih spremni v »svete brazgotine«, ki bodo pričevale o Božjem usmiljenju, milosti in Božjem namenu.

Vir: internet

VAJINA MOLITEV Molita za uporne otroke, ki jih poznata … Molita, da bi jih Bog sam v svojem času spreobrnil in pripeljal nazaj. Prosita tudi za svoje otroke, da bi se brez nepotrebnega uporništva naučili prav zaupati Bogu.

Družina in Življenje

28

NAŠE ZAKONSKE SKUPINE

ZAKONSKA SKUPINA BRASLOVČE

Poročena sva 28 let, imava dve hčeri, enega sina in enega angelčka pri Bogu. Že dlje časa sva hrepenela po osvežitvi najinega zakona.

Leta 2003 nama je hči Mateja s srečanja mladih v Stični prinesla zloženko s povabilom na duhovne vaje za zakonce, rekoč: »Mami, to je pa za vaju.« Že tisto jesen sva se udeležila prvega Temeljnega vikend seminarja. Tam sva doživela nekaj, kar se naju je res dotaknilo.

Povabljena sva bila v nastajajočo zakonsko skupino v Celje. To zakonsko skupino sestavljamo pari, ki smo voditeljski pari tudi v drugih zakonskih skupinah.

Pred štirimi leti sva bila povabljena v nastajajočo zakonsko skupino v Braslovče, da spremljava delo skupine. Trenutno se nas srečuje pet parov, naše delo pa spremlja domači župnik Milan Gosak.

Posebnost zakonske skupine je v tem, da prihajamo iz različnih župnij: Mozirje, Polzela, Vransko in Braslovče.

Pari smo med seboj postali pravi prijatelji, ki se vedno razveselimo drug drugega. Preko gradiva in Božje besede iz Svetega pisma drug drugega bogatimo in spoznavamo, kako lepo je ob sebi

imeti srečnega zakonca. Na teh naših srečanjih spoznavamo in se učimo, kako pomembno je, da smo mi tista sol, ki ravno prav začini najin zakon. Tako tudi laže vzgajava otroke in, kar se mi zdi še bolj pomembno, sva dober zgled drugim zakoncem. Življenje z zakonsko skupino je v najin vsakdan prinesel Sveto pismo, iz katerega črpava moč in navodila za vsakdanje življenje.

Ker je najin delovni ritem zelo napet, saj že tri leta skrbiva za onemoglo mamo in teto, greva včasih od doma zelo težko, a vedno se vračava vesela in obogatena. Zakonska skupina naju spodbuja, da delava na najinem odnosu, kar naju bogati, in s tem gradiva odnos, za katerega je vredno živeti.

Pravi Božji blagoslov pa je tudi Nadaljevalni vikend seminar, ki se ga udeleživa vsako leto. Je rožica na torti, ki jo ustvarjava celo leto.

Helena in Rafko Novak

Družina in Življenje

29

Včasih se izgubimo v vsakodnevnih obveznostih in hitenju, ki ga prinaša sodobni čas. In v vsem tem se izgubijo tudi naši medsebojni odnosi in zaplavajo po svoje.

Udeležba v zakonski skupini nama pomeni neko stalnico, kjer vsakič znova naravnavava izkrivljene poti.

Helena in Marko Golob

Srečanja naše zakonske skupine so vedno zelo prijetna, zato se jih z veseljem udeleživa. Malo pokomentiramo, kako smo preživeli mesec, nato pa obdelamo kakšen del gradiva, se poglobimo vase in v naše medsebojne odnose. Pri najinih »ne več mladih« letih spoznavava, kako zelo pomembno je graditi zakonski odnos skozi vsa obdobja. Upava, da se bomo še dolgo srečevali in nam bo ob tem vedno lepo in prijetno.

Hvala našima voditeljema za dobro voljo in čas, ki ga delita z nami.

Marija in Janez Grenko Zakonska skupina je tisti meh, ki piha v žerjavico, da se zakonsko sožitje po vsakem srečanju ponovno osveži in ogreje. Naša skupina je tako različna po sestavi, da se prav vsak lahko tu najde in veliko novega nauči od izkušenj drugih. Imamo izrednega duhovnega voditelja, ki nas s svojo blago veselostjo vedno opogumi in nam vliva voljo za nova srečanja.

Imamo dober par voditeljev pogovornega in delovnega programa, ki v izmenjujočem podajanju snovi skrbita, da ne postanemo mlačni, onadva pa ne naveličana. Vsakič se srečanj

znova veselimo in se ob zaključku dogovorimo za naslednji datum.

Blaž in Zdenka Jelen

V zakonsko skupino sva se vključila po enem letu njenega delovanja.

Zelo lepo so naju sprejeli.

Všeč nama je, ker je skupina medgeneracijska. Zanimivo je poslušati izkušene pare, ki pripovedujejo, kako se soočajo z ovirami in kako rešujejo težave.

Bogu sva hvaležna za vse milosti, ki jih po zakonski skupini prejemava.

Jože in Marinka Prislan

Kot župnik v župniji Braslovče spremljam delo naše zakonske skupine od vsega začetka. Zelo sem vesel, da je pobuda za ustanovitev skupine hitro uspela, nekoliko manj pa, da med našimi zakonci ni bilo pričakovanega odziva, čeprav smo že ponovno in ponovno vabili v skupino nove člane.

V prihodnje upamo, da se bodo ob vztrajanju zakoncev iz sosednjih župnij pridružili še kateri naši domači, saj je večje število udeležencev najboljša in največja spodbuda vsem tistim, ki morda oklevajo.

Prisotnost in delo zakonske skupine v župniji mi pomeni veliko, zato si tudi vedno vzamem čas in se srečanja udeležim, če le ni res opravičljivih razlogov.

Milan Gosak, župnik v Braslovčah

Družina in Življenje

30

DUHOVNI VIKEND ZA ZAKONCE »KAKO SE POGOVARJATI, DA SE BOVA SLIŠALA?« Pogosto se zgodi, da mnogi zakonski pari, čeprav zelo hrepenijo drug po drugem, težko najdejo čas drug za drugega. Žal se tudi takrat, ko imajo ta čas, ne zmorejo resnično slišati. Kako preiti od zgolj poslušanja do slišanja?

Datum: od 6. do 8. februarja 2015 Voditelja: p. Ivan Platovnjak DJ in p. Janez Poljanšek DJ

Datum: od 6. do 8. marca 2015 Voditelj: p. Ivan Platovnjak DJ Mnogi med vami, pa se srečate tudi z izgubo ljubljene osebe. Zato vas vabimo na:

ODMIK ZA ŽALUJOČE: »Je čas žalovanja … (Prd 3,4) Vse na tem svetu ima svoj čas, vse ima svojo uro, kakor ugotavlja starozavezni pridigar: Je čas jokanja in čas smejanja, je čas žalovanja in čas plesanja ... Tridnevno srečanje za žalujoče nam bo omogočilo razmislek o našem dojemanju življenja in smrti, o trenutku, v katerem smo po izgubi svojih dragih. Samo dobro preživeti čas žalovanja vrne človeku spet upanje, vedrino in moč, da živi svoje življenje naprej.

Datum: od 22. do 24. maja 2015 Voditelja: p. Ivan Platovnjak DJ in ga. Mira Dobravec V Ignacijevem domu je možno dobiti tudi samo nočitve z zajtrkom ali brez ali pa pol/celi penzion. Več na spletni strani: http://www.ignacijevdom.si/hotelske-usluge/gostinska-ponudba/

Družina in Življenje

31

PRIPOROČAMO V BRANJE Jud, ki je vzljubil Kristusa Jean-Marie Elie Setbon; Založba Emanuel Založnik o knjigi: Jean-Marie Elie Setbon se je rodil v judovski družini, ki sicer ni obhajala verskih obredov, kljub temu pa je malega Jeana-Maria že v zgodnjem otroštvu poleg nogometa zelo zanimal Bog. Pri osmih letih ga je prevzel križ, preko katerega je spoznal Jezusa in krščanskega Boga. Zelo kmalu je začel skrivaj zahajati v cerkev in k svetemu obhajilu, hkrati pa je kot pravoverni Jud izpolnjeval postavo. Čeprav se je zavedal, kakšen škandal bi v judovski skupnosti povzročila njegova želja po spreobrnitvi v katoliško vero, in čeprav je pozneje iskal Boga v judovstvu ter postal ultraortodoksni Jud, je v srcu nosil le eno željo – biti blizu ljubljenemu Jezusu.

Resnična moč je služenje Papež Frančišek; Založba Družina Založnik o knjigi: Papež Frančišek v osebni, globoko duhovni in pastoralni knjigi razlaga sporočilo evangelija vsem ljudem dobre volje. Vabi nas, da zares zaživimo kot bratje in sestre ter začutimo globok klic k veselju in zadovoljstvu pri skupnem oblikovanju doma in domovine. Vse to, pravi mož, ki je nenadejano postal papež in osvojil srca ljudi, naj bo izpolnjeno v duhu služenja: delati zaradi drugih in za druge.

Zbirka dostopnih, sočnih in navdihujočih premišljevanj prebuja iz duhovne utrujenosti, bogati molitev in navdihuje sredi vsakdanjega življenja.

Samo ljubezen ostane Chiara Amirante; Založba Družina Založnik o knjigi: Življenje Chiare Amirante je polno čudežev in neverjetnih dogodkov, ki bi jim težko verjeli, če ne bi vedeli, da so resnični. Italijanka iz pekla ulice rešuje najbolj uboge v naši družbi in vsem ponuja novo veselje, ki izvira iz vere v Jezusa Kristusa. Njeno poslanstvo se je uresničilo v skupnosti Nova obzorja in se že razširilo po svetu.

Posveča se ljudem, ki živijo v težkih razmerah. Njena zgodba je napeta kriminalka o srečanjih s poosebljenim zlom, ljubezenska zgodba med dekletom in Bogom, je dokument o popolnem delovanju božje previdnosti. Ta knjiga je lahko za vsakega izmed nas žarek upanja. ' Življenjska zgodba Chiare Amirante je prava duhovna pustolovščina, pretresljiva in skoraj neverjetna pripoved nekje med sanjami in resničnostjo. Dokazuje, kako neverjetnih del in hkrati preizkušenj, tako rekoč čudežev, je sposobno srce, ki se je brez pridržkov, z neomajno vero v božjo ljubezen, veselo in navdušeno predalo Bogu, da bi postalo orodje v njegovih rokah.'' msgr. Andrej Glavan, škof

Družina in Življenje

32

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI ZAKONCA ZUPANC

Najina zgodba je drugačna. Lepa, težka, boleča in vesela hkrati.

Monika in Marko Zupanc sva starša štirih čudovitih otrok: Mihe, Lovra, Ane in Angele Terezije. V nebesih imamo očija Gregorja in dva dojenčka, ki sta še pred rojstvom odšla k nebeškemu Očetu. Po besedah naše Ane, ki je bila takrat stara šest let, sta samo preskočila zemeljsko življenje. Smo družina, ki se ob izkušnjah odhoda

Sva člana DiŽ-eve zakonske skupine v Štepanji vasi, hkrati pa vodiva še dve skupini, eno v Kranju in eno v Ljubljani.

v večnost in redovniškega življenja zaveda šibkosti človeškega in veličine Božjega. Vsak izmed nas stopa v življenje z besedami iz Pisma sv. Pavla Filipljanom: »Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.« (Flp 4,13) Živimo prav v centru Ljubljane in smo aktivni župljani frančiškanske župnije Marijinega oznanjenja, kjer fanta ministrirata, dekleti pojeta v otroškem pevskem zboru, starša pa poskušava sodelovati s svojimi talenti.

sta se najini poti razšli. Marko je odšel k jezuitom, jaz pa sem zaključevala študij arhitekture.

MARKO: Treninge kolesarstva sem moral po srednji šoli opustiti. Zato sem se priključil skupini mladih, ki se je pri sv. Petru v Ljubljani navduševala nad skavtstvom. Med njimi je bila tudi Monika. Najino druženje je bilo prijetno, vendar nikoli zavezujoče. Oba sva delovala v okviru skavtov in razmišljala o skavtskih projektih. Moniko sem v

KAKO SVA SE SPOZNALA MONIKA: Spoznala sva se kot študenta, oba aktivna skavta. Po nekaj letih skavtskega poznanstva

spominu ohranil kot dekle, ki ima nekaj posebnega v sebi.

NAJINA ŽIVLJENJSKA POT (POROČENOST/ REDOVNIŠTVO) POROČENOST MONIKA: Ob koncu študija arhitekture, leta 1992, sem srečala čudovitega človeka, ki mi je prinašal Jezusovo bližino in milino, pokončnost, trdnost in pravo ljubezen –to je bil Gregor. Skupaj sva vodila skavtsko četo in se čez dve leti poročila. Na zakramentalni poti najinega zakona sva prejemala obilje iz Božjega naročja in izkušala življenje živega občestva župnije. Po petih letih zakona sva po priprošnji vse župnije in čudežu fatimske Marije dobila prvega otroka. In nato v treh letih še dva!

V enajstih letih zakona nama je bilo podarjeno ogromno na poti najinega odnosa z Bogom. Takrat sva se tudi prvič srečala z DiŽ-em in postala aktivna člana zakonske skupine v ljubljanskih Mostah.

Potem pa je prišla nedelja, 31. julij 2005. Po sv. maši, ki smo jo obiskali vsi skupaj, naju je Gregor prijavil na jesenski DiŽ-ev vikend seminar na Glavotoku (otok Krk). Veseli smo odšli domov, spakirali vse za na morje in odpotovali …

Pri Lupoglavu (istrski »ipsilon«) pa se je naša pot ustavila. V prometni nesreči, ki jo je povzročil objestni voznik, je k Jezusu odšel mož in oči Gregor. Da bi nas rešil, je dal življenje za nas, ko je avto zmanevriral tako, da je sam prestregel vso energijo močnega trka. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je

Družina in Življenje

33

ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15, 13) Ko sem po treh urah v reški bolnici prihajala k zavesti, je Gregor odhajal v večnost … Sestro, ki je bila ob meni, sem prosila, naj gre pokrižat Gregorja … in je šla … pritekla je k njemu, ko so ga ravno odklapljali od vseh mogočih aparatov, ker je umrl … Pokrižala ga je … Jaz pa sem ga tako močno čutila ob sebi kot nikoli prej …! Počutila sem se, kot bi bila v njem. In to čutenje je ostalo z mano in mi pomagalo pri okrevanju, ki so ga zdravniki imenovali čudežno …

V obdobju po nesreči sem organsko občutila, kaj pomeni biti po človeško slaboten in biti hkrati ves objet v Božjem naročju: »Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.« (2 Kor 12,10).

Z otroki smo živeli iz trenutka v trenutek in prosili našega angela, naj nam izprosi prave korake za vsak dan posebej. Otroci so bili takrat stari šest, štiri in dve leti.

REDOVNIŠTVO (ODLOČITEV ZA JEZUITE) MARKO: Že v srednji šoli sem se spraševal, katero pot naj uberem, duhovniško ali poročenost.

Vsekakor sem imel željo, da bi imel več otrok, po drugi strani pa sem imel občutek, da bi kot duhovnik lahko največ naredil zase in za sočloveka. Vprašanje, na kakšen način naj služim Gospodu, me je spremljalo tudi na fakulteti za šport. Konec tretjega letnika, torej leta 1992, sem na duhovnih vajah prišel do odločitve, da je moja pot duhovništvo. Želel sem biti misijonar in prepričan sem bil, da bom na ta način največ dobrega naredil za svet. Gnan od želje, da bi služil ljudem, sem vstopil v Družbo Jezusovo in se posvetil duhovniški poti. Opravil sem dvoletno obdobje noviciata. To je bilo obdobje, ko sem »prevetril« svoje življenje z Bogom, se na poseben način srečal sam s seboj in spoznaval pot redovništva. Kmalu je sledil študij filozofije, dokončanje fakultete za

šport, študij teologije v Rimu in nato angažiranost v pedagogiki ter magisterij iz pedagogike v New Yorku. Jezuitska formacija mi je dala vrsto priložnosti. Vseeno pa sem v iskanju duhovniške in redovniške identitete naletel na težave, ki so me privedle do samospraševanja in osebnostnega razčiščevanja.

Srečal sem se z lastno krhkostjo in nemočjo. Potrebno je bilo »prehoditi pot« nazaj v otroštvo in znova ovrednotiti svoje življenje.

Iskal sem rešitve v samoti in duhovni poglobitvi.

NAJINO PONOVNO SREČANJE MARKO – odločitev za Moniko (drugo, dokončno srečanje) Agonija iskanja lastne identitete se je »rešila« s srečanjem Monike in njene družinske tragike, ki se je močno vtisnila vame. Zdelo se mi je, da se je tragika njene družine srečala z mojo osebno tragiko iskanja samega sebe. Skupaj sva iskala Božjo voljo, najprej vsak zase, a po nekaj mesecih sva presenečena ugotovila, da naju je raziskovanje Božje volje močno združilo. Sledila je pot odločitve kako naprej. V pogovoru z mnogimi, predvsem pa v lastnem prečiščevanju, sem prišel do spoznanja, da v zavezanosti drug drugemu skupaj iščeva Življenje.

Čeprav sem bil kot jezuit uspešen, sem zapustil pot duhovništva in se podal na negotovo pot zakona. Priprava je bila po eni strani zelo dolga, saj sem bil star šestintrideset let. Po drugi strani pa sem v zakonsko življenje kar padel. V nekaj mesecih sem se odločil, poročil in sprejel tri otroke.

Ni bilo dvoma – ko sem sprejel Moniko, sem sprejel tudi njene otroke. Pravzaprav sem bil močno nagovorjen tudi s strani otrok.

Name so naredili zelo močan vtis.

Od prvega srečanja dalje so me sprejeli kot lastnega očeta. Monika in otroci so bili nerazdružljiva celota, ki sem jo sprejel hkrati in brez kančka dvoma. Otroke sem že pred poroko tudi uradno posvojil, tako da sem poleg moralne zavezanosti uredil pravno-formalno očetovstvo.

MONIKA: Miha je bil že v šoli, Lovro in Ana pa še v Angelinem vrtcu, ko sem nekega dne na oglasni deski v vrtcu opazila vabilo na predavanje o katoliškem šolstvu.

Ker sem želela, da bi šola vzgajala z mano, sem šla na predavanje.

Na moje presenečenje ga je imel Marko Zupanc, jezuit, moj skavtski prijatelj, s katerim se nisem videla že petnajst let. Po predavanju se je najin pogovor nadaljeval pozno v večer.

Postajala sva notranje vse močneje povezana prijatelja.

Družina in Življenje

34

OSEBNO SREČANJE Z JEZUSOM MONIKA: Odkar sem po nesreči tako močno izkusila Jezusovo naročje, je hrepenenje po hoji z Njim in izvrševanju Njegove besede v mojem življenju vedno bolj prisotno. Daje moč in veselje v Njem. Skozi misel: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se.« (Flp 4,4) vsak dan znova izročam življenje in vsa

moja dejanja v vodstvo Božjemu Svetemu Duhu.

Pred enim letom in pol sem ostala brez službe. Ostati doma z vso kreativnostjo v naročju se mi je sprva zdelo nemogoče, saj že šolanje otrok in obšolske dejavnosti pomenijo ogromno obremenitev za družinski proračun.

Kmalu sem občutila resničnost Jezusove besede iz Matejevega evangelija: »Človek naj ne živi

samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.«

(Mt 4,4). Vsak dan mi je (potem, ko z Markom skupaj odpeljeva otroke v šolo) podarjena možnost, da se udeležim jutranje svete maše in se ustavim ob Najsvetejšem.

Poleg duhovne dimenzije, ali pa prav skoznjo, veliko bolj globoko

doživljam materinstvo in pomen biti žena.

MARKO: Ko sem bil v času srednje šole na ignacijanskih duhovnih vajah v Logarski dolini, so me besede Svetega pisma (Pismo Efežanom, 3. poglavje) tako zelo nagovorile, da sem imel občutek, kot da mi je vse stvarstvo spregovorilo. Nisem potreboval ničesar zunanjega, v meni se je preprosto naselilo veselje, ki sem ga užival. Dnevno sem začel brati Sveto pismo. Prineslo mi je ogromno sadov in zdelo se mi je, da me Gospod dnevno obdaruje z neštetimi milostmi.

Razumel sem, kaj pomeni imeti osebni odnos z Bogom. Glas Boga v človekovi notranjosti ga vodi v pristno krščansko življenje. Življenje postane bolj enostavno.

NAJINO SREČANJE Z ZAKONSKIMI SKUPINAMI, SEMINARJI ZA ZAKONCE MONIKA: Zelo dobro se spomnim obdobja, ko sva se odločila, da bova postala člana zakonske skupine.

V eni izmed stisk, ki sem jo doživljala ob konfliktu z Markom, sem v molitvi prosila Gregorja, naj nama pomaga in izprosi moč za hojo v ljubezni. Med molitvijo je zazvonil telefon; Vilma, mi je povedala, da se bo v Ljubljani začela sestajati nova zakonska skupina, kamor sva povabljena. Pravi čudež, podarjen v hipu stiske, ko se vržeš v Božje naročje in prejmeš obilje!

S pomočjo naše zakonske skupine sva začela delati korake k večjemu sprejemanju razlik in izročanju Božji milosti po zakramentu zakona.

MARKO: Nekaj let najine poročenosti sva se udeleževala predavanj p. Gostečnika. Precej

nama je pomagalo, a sva vseeno ugotavljala, da hočeva nekaj več. V iskanju najine zakonske identitete sva se udeležila temeljnega seminarja DiŽ v Celju. Kmalu po seminarju sta Dani in Vilma organizirala novo zakonsko skupino, v katero sva se z velikim veseljem vključila. Od samega začetka nama zakonska skupina veliko pomeni, saj ob njej osebnostno rasteva. Čutiva, da se spreminjava, da je najin odnos vedno bolj v odnosu z Bogom in da smo vedno bolj srečni.

Prav zaradi moči, ki naju ponese v zakon, kakršnega si želiva, sva se odločila, da bova vsaj enkrat na leto hodila na nadaljevalne seminarje.

DOŽIVLJANJE VLOGE VODITELJSKEGA PARA Med aktivnim sodelovanjem pri DiŽ-u naju je zelo nagovarjala propustnost delovanja Božje besede in življenja zakonskega odnosa v tej luči. In prav to je bilo vodilo, ki sva ga hotela posredovati in ga posredujeva v obeh zakonskih skupinah, ki ju vodiva. Ena se srečuje v Kranju, druga pa v Ljubljani. Obe sta za naju pravi Božji dar, saj ob pripravi na vsako srečanje prejmeva obilje. Vsak par doživljava kot čudež Božje ljubezni.

Ob srečevanjih in pogovorih na temo, ki jo obravnavamo, spoznavava, kako kreativen je Bog v svoji ljubezni do nas zakoncev in kako se po naših zakonih sklanja prav k vsakemu izmed nas.

Zakonske skupine postajajo prava mala občestva, v katerih si pari ob pomoči in spremljanju duhovnika drug drugemu podarjamo izkustvena pričevanja in s tem moč za reševanje stisk v konkretnih situacijah. V skupinah rastejo prava prijateljstva, ki jih doživljava kot bratstva in sestrinstva v Kristusu.

Draga Monika in Marko! Hvala za vajino zaupanje in močno pričevanje.

Naj vas Gospod varuje v svojem naročju.

Družina in Življenje

35

ROMARSKO POHODNIŠTVO ROMANJE NA SVETO PLANINO To je bil dan, ki ga je naredil NAD TRBOVLJAMI Gospod …

Za naš romarski pohod nam je Bog prav prijazno naklonil lep sončen dan. In temu primerno je bilo tudi naše razpoloženje. Strmina je bila kar vztrajna in zato kakšna kapljica znoja tudi ni manjkala. Ampak na vrhu to sploh ni bilo več pomembno.

Sveto mašo smo imeli v Marijini romarski cerkvi, ki je hkrati tudi župnijska cerkev. Prijazni župnik je povedal kup zanimivosti, med drugim tudi to, da je najvišje ležeča (1011 m) in hkrati najmanjša župnija v Ljubljanski nadškofiji. Zvonik stoji posebej nekaj metrov stran in med cerkvijo in zvonikom poteka meja med Ljubljansko in Celjsko škofijo.

Tako zvonovi v Celjski škofiji vabijo k maši v Ljubljansko škofijo. Kakšna povezanost! Ko bi se le ljudje naučili tako sodelovati med seboj!

Saša in Slavko Štern

NAPOVEDNIK Ker za leto 2015 še nimamo jasno postavljenih datumov, priporočamo, a spremljate objave na Diž-evi spletni strani!

Vesela sva bila, ko smo na god evangelista Luka v Zgornjih Trbovljah stali na startu 8 zakoncev ter 7 otrok in mladih. Tudi župnik Maksimiljan Jani Tušek je bil pripravljen darovati sv. mašo za vse družine na Slovenskem. Pot na Sveto planino je bila lepa in tudi sonce smo imeli.

Svetovni splet takole kratko predstavi Sveto planino: »Sveta Planina (1011 m) je vrh v osrednjem delu Mrzliškega pogorja v Zasavju, tako pa se imenuje tudi naselje samotnih kmetij na južnih pobočjih Svete planine in Javorja. Zaradi velikega pomena za narodnoosvobodilni boj so hrib in vas leta 1955 preimenovali v Partizanski Vrh, leta 2002 pa so domačini referendumsko izglasovali sedanje (prvotno) ime. Župnijska in božjepotna cerkev imena Marijinega stoji tik pod vrhom. S Svete Planine je lep razgled na Trbovlje in Zagorje, preko Save pa na Kum, zato je bila Sveta Planina pred 2. svetovno vojno priljubljeno gorsko letovišče. Ob cerkvi je leta 1935 trboveljski gostilničar Gvidon Počivavšek postavil Hotel Ana, ki je bil leta 1942 požgan, o čemer danes priča spominska plošča.« Vse to smo videli in se prav nič čudili, da je že pred 2. svetovno vojno bilo

tu gorsko letovišče. Župnik Jani pravi, da župnija danes šteje približno 100 duš, ob nedeljah jih je pa pri sv. maši še več – ne le domačinov, ampak tudi romarjev z različnih koncev. Že večkrat se je na naših romanjih zgodilo, da smo poslušali pri sv. maši Lukov evangelij. Tokrat je bil odlomek o tem, kako Gospod pošilja učence po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti. Ni bilo prvič, da smo na romarskih pohodih DiŽ poslušali to Božjo besedo in gotovo tudi ni bilo slučajno. Po dva in dva – zakonce – nas Jezus pošilja, kamor hoče sam priti. Gospod župnik Jani nas je s svojim razmišljanjem zelo opogumil in spodbudil, naj se ne bojimo, kajti Gospod je z nami, in naj bomo nosilci miru in edinosti. Tudi sam v svoji mladosti zelo pogumno oznanja Jezusov evangelij in vesel bi bil, če bi tudi v njihovi župniji nastala zakonska skupina.

Po duhovnem in tudi telesnem okrepčilu smo se vrnili v dolino z zavestjo, da ta čas ni bil izgubljen, ampak blagoslovljen v našem medsebojnem srečanju in v skupni hoji na goro, kjer smo se srečali z Gospodom in našo mamo Marijo.

Marija in Ivan Halas

Družina in Življenje

36

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

NAMEsTO, dA JEZusu PRINEsEMO dARILO, GA ZANJ PROsIMO Ne zavedamo se, koliko ran nosimo »v nahrbtniku« podzavestnega. Tudi na zavestni ravni večkrat raje spregledamo določene rane in bolečine, kot pa da bi se z njimi ukvarjali, jih predelovali in zdravili …

V pogovorih o tem in onem se vedno znova odpirajo rane iz otroštva, kako so nas s svojimi ne dovolj premišljenimi vzgojnimi prijemi starši prizadeli in ranili, kako so nam dali dediščino, ki jo mi – hote ali nehote – prenašamo na svoje otroke, kako so nas ranili naši vrstniki, ali koliko ran drug drugemu prizadenemo zakonci …

Prihaja božič, dan pred »Adamom in Evo«, ki sta »zasejala« greh v družinah, te prosim, Gospod, da na svoj rojstni dan ti nam podariš darilo. Da, dragi Božji Sin in moj Gospod, za posebno darilo te prosim: podari nam to, kar najbolj potrebujemo – odpuščanje.

Zakaj? Da bi se končno spet »obrnila srca očetov

k sinovom ter srca sinov k očetom, da nas ne bi doletelo prekletstvo« (Lk 1,17). Prekletstvo se skriva v neodpuščanju. Neodpuščanje pa se največkrat na prikrit način kaže v naših medsebojnih odnosih. O, pridi Jezus, rôdi se v »štalah« naših zamer, ran srca in globokih medgeneracijskih bolečinah! Kličem te v »štalo« svoje nemoči, svoje slabotnosti in te prosim, da me za svoj rojstni dan obdariš z novim upanjem in novim razumevanjem! Prinesi mi, prosim, novo razumevanje, nove besede odpuščanja, novo sposobnost sprejemanja drugačnosti drugega. Prosim te, Božji Sin, prenovi v teh dneh naše poglede in daj, da bi se v teh svetih dneh, ko se bomo v naših družinah srečevali, gledali z novim leskom – daj nam nove oči!

Daj nam milost tvojega odpuščanja, ki naj se razodeva po naših pogledih! Prosim te, naj bo tvoja ljubezen med nami na nov način prisotna in naj pokrije mnoge naše grehe! Pridi, veliki in mogočni Kralj, in se utelesi v naših srcih, nauči nas udejanjati cilj našega življenja; da bomo ljubili, kakor ljubiš ti.

V. S.

Družina in Življenje

37

OTROKOVO OSEBNOST GRADIMO Z LJUBEZNIJO IN ZAUPANJEM

N

9

78

97

8-9

96

61

19

-92

73

27

2-1

32

Kaj o knjigi pravijo strokovnjaki?

-0

10

Cena: 14€

ISB

Za k deluonca od jeta Cuid r v o proaslih Zag n, p o indgram otrokrebu rod i u Jay ividu h dr . Ko že od Am ne aln ušt t ped i o va pre leta eriča s m d 1 n v a dru gog a etuje»Obi avat 994 a, ži žin ike, dok ta telj elja . Im vita ske Sc tor za ski so at in ter ott at kon živ delu a še api pa iz cem ot« je st je. m p i , s ta agi odr n d icer v ste oč ru p rij ja žin a iz sp am zak eci . on alne ske in

na neizčrpno zakladnico modrosti – Sveto pismo!« Bogdan Žorž »To knjigo priporočam vsem mladim staršem.

Mislim, da bi jo morali ne le prebrati, ampak se k njej tudi neprestano zatekati. Napisana je preprosto, razumljivo, toplo, na podlagi izkušenj iz lastnega družinskega življenja avtorjev, zato lahko služi kot varen smerokaz v »avanturi«, imenovani starševstvo. Bralce bo nedvomno nagovorila in spodbudila Cuidon Jayne avtorjev, saj priznavata, iskrenost Scott in OVO in v svoji OKzgrešita daO tudi TRsama STuspeta vedno NOne starševski SEBvlogi O O uporabiti vseh o vzgoji IMspoznanj AD R O G BEZNIJ M se otrok. A tudiZna LJUnapakah PANJE IN ZAU učimo in pridobivamo dragocene izkušnje.« dr. Mirjana Nazor, psihologinja

ok, ki vzgoji otr vstvu in pomagala najti je o starše ša izkušn mnogim staršem , verjameva, čin prina že vu umljiv na r je knjiga doslej o dobrem starševst starševski raz in st i Ke prepro nju. ljenjsk mnenj Knjiga na ljubezni in zaupa nasprotujočih se dar preprost in živ . na živeti vilnih ven, pa ven temeljita potjih šte je vredno er na raz ga izdaja kot stroko nose, za katere pravo sm od i njena dru la Graditi je k se da bo tud še naprej pomaga en vlj ti, ampa k ina in Ži ne le prebra i izkušenj pripomoče er, Druž lag jo morali Dani Sit m, da bi lo, na pod i«, Vilma in ršem. Misli , razumljivo, top erokaz v »avantur sta im ad prosto en sm jev, saj Scporočam vsem mlti. Napisana je prelah ži kot var ost avtor pri o o zateka avtorjev, zato kolasluin spodbudila iskren biti vseh To knjigo no upora ja i neprestttan ori i ga življen nedvomno nagov vlogi ne uspeta ved gocene izkušnje. k njej tud n ske žin dru e bo o dra rševski iz lastnega rševstvo. JBraalc dobivam ynešita in v svojih sta i sta mo in pri imenovan da tudi sama zgr ei na napaka se uči ta, ok. A tud Cu vnih priznava islu stroko o vzgoji otr injaid log ho ve « v sm pa nikoli ni spoznanj j več psi on r, ne »neka ivnost ana Nazo ve «. Pa evs j več va.. Ta skr vsem, ne glede dr. Mirj rršš vsttva ijoo »neka brega starše elij a ki žel pn sto m, do sta do vse , nje ivnosti preprosta , ko poudarita, da o m v bra v odkrivanju skr vzaprav poroča nico večč pak je pra Knjigo pri k nekaj ve ja. Ob tem zzčrpn pno zaklad pa jigah, am dojela tudi avtor a na neizčr rat znanj«, am h znanstvenih kn sta oči tnoo itn opi o lj jbo na u eni e. To , pa se šee skrita v uč izobrazb vnih knjig o stopnjo na njihov zelo veliko stroko la sicer prebra eto pismo! terapevt – Sv in psiho modrosti log ho Žorž, psi Bogdan

OT OSRO K GREBN OV AD OS O IM T O Z .si

www.diz

732-1-0

8-961-92

ISBN 97

6 9 789

32 19 27

10

Scott in Jayne Cuidon OTROKOVO OSEBNOST GRADIMO

Knjiga Otrokovo osebnost gradimo z ljubeznijo in zaupanjem je drugačna od do sedaj znane literature s tega področja, saj sta jo zasnovala in napisala starša šestih otrok – Jayne in Scott Cuidon, ki sta združila strokovno znanje in bogate lastne izkušnje o starševstvu in vzgoji. Poleg tega pa sta v omenjeno delo vnesla tudi razsežnost otrokovega duhovnega življenja ter obilo modrosti in smernic, ki jih črpata iz zakladnice Knjige knjig.

Cena: 14€

Kn ji tem ga na e pra ljita prepr v n o da o sme a ljub st in r b r e a prip o tud na ra zni in zumlj om i nje zpo za iv n t u o Vilm ček še na dr jih št panjuačin p a i nap uga izevilnih . Ke rinaša n D rej da n r je iz To an pom ja k aspr knji kušn k i S aga ot st otu ga je ite la ro joč do o k n njigo r, D Gr ko ih sle sta je p iz la j tud ripor ruž adit ven, se m j že m rševst i o ina i od pa v nen no vu im stneg nepre čam v in nose end j o d gim in vz eno a d sta sem Živ , za ar ob sta go priz van ruž no m ljen ka prep rem ršem ji ot z in i la a n st sk je tere rost star pom rok, spo avat arše ega teka dim je v in šev a ki zna a, vst živ ti. N sta red živ stvu gala r n da v lj no ljen , v na dr. j o vz tudi o. Bra enja apisanšem. M živ jsk erja jti Mi goji sam lce avt a je isli eti. i sta me b rja ot a z o n orje pr m, ršev va, na rok. gre ed v, z epr da Kn ski Na A šita vom ato osto bi jigo t jo z , u n la in o r zna pr r, p di n v o na hko azu mo sv r nj« ipor a m s g a sl i o o li holo nap ji st vor uži ljiv n skr , a oča e le ita mp m o a il a k , g k a r o t inj ah šev in t v op pr na v u ak v b a se u ski spo are lo, n ebr nji čen nek ran čim vlog dbu n sm a p ati, sice hov ih z aj v je v o in i ne dil ero odla am r o n e se mo prebr stopn anstv č v od m, k prid usp a isk kaz gi iz pak se dro ala jo en kr i že obiv eta v reno v »a kuše iz ih iv li st am edno st av vant nj Bo i – Svzelo v obraz knji anju jo »n o d up torje uri« gda eto elik be. gah skr eka rag ora v, , n Ž pis o st To , am ivno j ve oce bit saj orž mo! roko sta o pak sti d č«. P ne i v vnih čit je ob a n ,p izk seh n r sih p e e ušn knji o do ravz ga st »ne olo je. g, p jela apr arš kaj g in a se tud av p evst več psi v « še n i av repr a. T v sm hot era ajb torja osta a sk islu olj . O , d riv st pev o o n r t pir b te stop ost oko ww ata m, na pa vn na ko vse nik ih w.d neiz pou m, oli črp darit ne g ni iz. no a, lede si zak da lad sta nic o

Scott in Jayne Cuidon OTROKOVO OSEBNOST GRADIMO

Prejšnji mesec je izšla druga izdaja knjige Otrokovo osebnost gradimo z ljubeznijo in zaupanjem, ki je mnogim staršem pomagala najti pravo smer na razpotjih številnih nasprotujočih se mnenj o dobrem starševstvu.

Ko smo knjigo pred leti prvič izdali v Sloveniji, je kljub visoki nakladi 5.000 izvodov pošla zelo hitro. Ker povpraševanje po njej ne pojenja, smo se odločili za ponatis. Ta prinaša predvsem novo postavitev knjige, ki je zato lažje berljiva!

O avtorjih

Zakonca Cuidon, po rodu Američana, živita in delujeta IN LJU ZA BE v Zagrebu že od leta 1994.

UP ZN AN IJO Imata šest odraslih otrok.

JE M Kot predavatelja sodelujeta v programih društva »Obiteljski život«, sicer pa individualno svetujeta zakoncem in družinam.

Jayne ima doktorat s področja specialne pedagogike, Scott pa magisterij iz zakonske in družinske terapije.

živita in eričana, du Am ata šest n, po ro leta 1994. Im eta v a Cuido Zakonc Zagrebu že od atelja sodeluj pa av v ed sicer pr delujeta život«, . Kot ok ski otr elj inam. bit už »O in dr odraslih cem društva alne on ih eci program o svetujeta zak področja sp aln iz onske in individu a doktorat ij iz zak im magister Jayne ott pa Sc e, pedagogik terapije. ke družins

»Knjigo priporočam v branje vsem, ki želijo »nekaj več«. Pa ne »nekaj več« v smislu strokovnih znanj, ampak nekaj več v odkrivanju skrivnosti dobrega starševstva. Ta skrivnost pa nikoli ni skrita v učenih znanstvenih knjigah, ampak je pravzaprav preprosta, dostopna vsem, ne glede na njihovo stopnjo izobrazbe. To sta očitno dojela tudi avtorja. Ob tem, ko poudarita, da sta sicer prebrala zelo veliko strokovnih knjig, pa se še najbolj opirata

2.

ja 2. izda

izd

Kje in za koliko lahko knjigo naročite? aja

Knjigo Otrokovo osebnost gradimo z ljubeznijo in zaupanjem lahko po ceni 14,00 € naročite preko obrazca na naši spletni strani www.diz.si ali preko telefonske številke 041 459 666. Stroški pošiljanja so 2,00 €.

Družina Cuidon

Družina in Življenje

38

MOLITEV ZA OTROkA, kI sE ŠE NI ROdIL

O, Mati Marija, ti veš vse o veselju in sreči in negotovosti, ki jo čuti sleherna mati za svojega otroka, ki se še ni rodil.

Blagoslovi starše in blagoslovi tega otroka, najsi bo še tako majhen in drobcen.

Pripravi mu življenje, polno miru in radosti, ljubezni in sreče.

Zavaruj to malo življenje

z vso svojo močjo, z vso svojo pozornostjo.

Mati predraga, Marija, čuvaj, da tega drobnega srca, ki utripa pod srcem svoje matere, nihče ne rani, še preden se rodi in dokler ne izpolni svojega poslanstva na tem svetu, ki nam ga je naš Oče dobrotno podaril.

Amen. bl. mati Terezija

Družina in Življenje

39

Božično voščilo »Kdor ti je predan, mu ohranjaš mir, mir, ker zaupa vate. Zaupajte v Gospoda vekomaj …« (Iz 27,3–4a)

P

rerok Izaija nas s temi vrsticami vabi, da svoje življenje predamo Gospodu, saj hkrati obljublja, da nam bo mir ohranjal. V božičnem času se zemeljski čas vendarle malce ustavi in to je trenutek, ko lahko Gospodov mir spustimo k sebi – v naše odnose, v naše družine in s tem vsepovsod tja, kjer delujemo. Le tako nam bo ta mir, ki ni od tega sveta, Gospod ohranjal skozi ves dan, mesec, leto, le zaupati mu moramo. Tako vam želimo, da bi vam novorojeno Božje dete prineslo miru, ljubezni ter poguma, da bi se lahko na vsakem koraku opogumljali in pričevali Zanj!

H

vala, dragi naši zvesti bralci, dobrotniki in podporniki za vašo zvestobo in naj vas Gospod blagoslavlja tudi v prihajajočem letu 2015.

Hvaležni sodelavci DiŽ-a

ZAHVALA IN POMEMBNO OBVESTILO! Vsem, ki ste nam pri izdaji glasila DiŽ doslej pomagali s svojimi prostovoljnimi prispevki, se za vašo velikodušno pomoč iz srca zahvaljujemo. Kot veste, smo v letu 2014 od nameravanih 4 številk glasila izdali le 3, saj spomladanske številke nismo mogli izdati zaradi pomanjkanja sredstev. V letu 2014 se je namreč iz naslova prostovoljnih prispevkov za izdajanje glasila nabralo nekaj več kot 4.000 €, kar pa žal ne zadošča niti za kritje stroškov ene številke glasila. Stroški so naslednji: oblikovanje, tiskanje, vezava in odprema na pošto 2.700 €, poštnina 1.700 € (glasilo pošiljamo na več kot 3300 naslovov), kar je skupaj 4.300 € za eno številko glasila. Štiri številke glasila torej skupno stanejo več kot 17.000 €, ob tem pa za pisanje in prevode člankov ter fotografije avtorji ne prejemajo plačila – gre za njihov prostovoljni prispevek! To težavo smo želeli izpostaviti in prositi vse, ki ste nameravali pomagati pri izdaji glasila, pa ste na to morda pozabili, da nam pri tem tudi v letu 2015 pomagate s svojim darom na: TRR SI56 0298 2025 5101 623, sklic 1/900, namen: Prostovoljni dar za glasilo DiŽ.

Družina in Življenje

40

DAR ŽIVLJENJA

DOMINIK LOVRIĆ 14. maja 2014 se je Klari in Tiborju pridružil Dominik. Hvaležni smo za novi dar življenja.

Damir in Nina, Klara in Tibor

FRANČIŠEK ŽEMVA V nedeljo 12. 10. 2014 se je našima Martinu in Danijelu pridružil še mali Frančišek. Bogu se zahvaljujemo za čudovit dar življenja in verjamemo, da se z nami veseli tudi naša Elizabeta, ki že prosi za nas v nebesih.

Marjeta in Andrej Žemva

JAN ŽAVBI Pri nas se veselimo še enega srčka - Jana.

Bratje: Tadej, Matija, Jernej, Marko, Luka, Tomaž in Jakob kar tekmujejo, kdo ga bo imel. Bog daj, da bi se med nami vedno počutil ljubljenega, kot njegov zavetnik in da bi tudi sam v življenju veliko ljubil.

Hvaležna mama Marta in očka Fabio

ŽIVA MAJCEN RAVNAK 14. 11. 2014 se nam je, polna življenja, pridružila deklica Živa!

Ponosna sestrica Neža z mamico Ano in atijem Aljažem

Družina in Življenje

41

MANCA DEŽELAK Podarjen nam je še en čudež – naša Manca.

Hvala, ker se veselite z nami!

Ponosen bratec Matevž in Bogu hvaležna ati Miha ter mami Jana

MIA RESNIK

AMADEJ KUZMA Bogu smo hvaležni, da se nam je konec oktobra pridružil Amadej, veselje starejših bratcev ter ponos atija in mamice!

Kuzmovi.

PAVEL REMIC 19. septembra 2014 smo prejeli čudovit Božji dar, Pavla. Vsak dan razveseljuje bratca Jakoba, mami Eriko in atija Mateja. Hvaležni za vse blagoslove in podarjene milosti. družina Remic

Mamico Ano Marijo in atija Petra je s svojim prezgodnjim prihodom presenetila sestrica Mia. Moram pa priznati, da je presenetila tudi mene, saj trenutno opravljam pomembno delo - pasem (vodene) kozice. Če bi Mia prišla v predvidenem roku, bi jaz kozice že odpasel. Tako pa pravijo, da novorojenček in pastirček ne smeta biti v istem prostoru, zato sta mamica in Mia trenutno še pri babici in dedku. Vendar, ko boste to brali, bosta že doma. Komaj čakam!

Veliki bratec, pastirček, Oskar

Družina in Življenje

42

MALO ZA ŠALO, ... ŠTIRI ŽENE Nekoč je živel kralj, ki je imel štiri žene. Četrto ženo je najbolj ljubil in jo krasil z dragocenostmi ter gostil z najboljšimi slaščicami. Dajal ji je samo najboljše.

Ljubil je tudi tretjo ženo in jo je vedno razkazoval v sosednjih kraljestvih. Vendar se je bal, da ga bo nekega dne zapustila in odšla z drugim.

Ljubil je tudi drugo ženo. Bila je njegova zaupnica, vedno prijazna, pozorna in potrpežljiva. Vedno, ko se je soočal s problemom, ji je lahko zaupal in ona mu je pomagala prebroditi težke čase.

Prva žena je bila vdana družabnica in je ogromno doprinesla k blagostanju njegovega kraljestva. Vendar prve žene ni ljubil. Čeprav ga je ona globoko ljubila, se nanjo ni oziral.

Nekega dne je kralj zbolel in vedel je, da se bliža njegov konec.

Razmišljal je o svojem razkošnem življenju in osuplo ugotovil: »Imam štiri žene, vendar bom popolnoma sam, ko bom umrl.« Četrto ženo je vprašal: »Najbolj sem te ljubil, te obdarjal z najboljšimi oblekami in ti izkazoval pozornost. Ali boš šla za mano in mi delala družbo, ko bom umrl?« »Ni govora!« je odgovorila četrta žena in odšla brez besed. Njen odgovor je zarezal kot oster nož v njegovo srce. Žalostni kralj je vprašal tretjo ženo: »Vse življenje sem te ljubil. Ali boš šla z mano in mi delala družbo, ko bom umrl?«

»Ne,« je odgovorila tretja žena. »Življenje je predobro.

Ko boš umrl, se bom ponovno poročila.« Potem je vprašal drugo ženo: »Vedno sem se obračal nate in vedno si mi pomagala. Ali boš šla z mano in mi delala družbo, ko bom umrl?« »Žal mi je, tokrat ti ne morem pomagati,« je odvrnila druga žena. »Kar lahko storim, je, da te pokopljem.« Njen odgovor je kralja zadel kot puščica.

Potem je zaslišal glas: »Šla bom s tabo in ti sledila, kamor koli boš šel.« Kralj se je ozrl in pred njim je stala njegova prva žena. Bila je suha od podhranjenosti in zapuščena. »Ko sem imel priliko, bi moral bolj skrbeti zate,« je rekel z veliko bridkostjo kralj.

V resnici imamo vsi v življenju štiri žene.

Naša četrta žena je naše telo. To nas bo zapustilo, ko bomo umrli, ne glede na to koliko napora vložimo v nego in skrb zanj.

Naša tretja žena so posest, položaj in bogastvo. Ko umremo, ga podedujejo drugi.

Naša druga žena so družina in prijatelji. Z nami bodo ostali samo do groba ne glede na to, koliko nas ljubijo.

In naša prva žena je naša duša. Mnogokrat je zapostavljena v težnji po pridobivanju bogastva, moči in užitkov. Vendar je duša edina, ki nam bo sledila, kamorkoli bomo šli. Neguj jo, krepčaj in varuj jo sedaj, saj je edina, ki ti bo sledila pred Božji prestol in bo ostala s tabo v večnosti.

Vir: internet

Družina in Življenje

43

REs ŠkOdA, dA JE uMRLA ZdRAVA PAMET! Dolga leta je bila z nami. Nihče pa zagotovo ne ve, koliko je bila stara, saj se je njen rojstni list že davno tega izgubil v birokratskih predalih.

Spominjali se je bomo po tem, da je ohranjala in drugim posredovala pametne nauke, kot so, da se je z dežja pametno čim prej umakniti pod streho in ne pod kap, da kdor prvi pride, prvi melje in da življenje ni vedno pošteno.

Zdrava pamet je živela preprosto, držala se je načela, da lahko zapraviš le toliko, kolikor zaslužiš. Vedela je, kaj je zdravo starševstvo (da so glavni starši, ne pa otroci).

Njeno zdravje je začelo vidno pešati, ko so v veljavo stopila sicer dobronamerna načela, ki pa so jih ljudje vzeli preveč resno. Ko je slišala, da so šestletnika obtožili spolnega nadlegovanja, ker je poljubil sošolko, da so najstnike izključili iz šole, ker so po malici uporabljali ustno vodico, in da so učitelja odpustili, ker je kaznoval trmoglavega dijaka, se je njeno stanje močno poslabšalo. Še huje je bilo, ko je izvedela, da morajo učitelji prositi za dovoljenje staršev, preden učencu dajo aspirin, ne smejo pa staršev obvestiti, če učenka zanosi in hoče splaviti.

In končno je gospa Zdrava pamet izgubila voljo do življenja, ko so prepovedali deset zapovedi, ko je Cerkev postala posel in ko so začeli z zločinci ravnati lepše kot z njihovimi žrtvami.

Ko je gospa Zdrava pamet izvedela, da se je gospa polila z vročo kavo, se pritožila in za nagrado dobila visoko odškodnino, je izdihnila še zadnji dih.

Za njo žalujejo njeni starši, Resnica in Zaupanje, njen mož Preudarnost, hčerka Odgovornost in sin Razum.

Preživeli sta jo tudi obe polsestri, Moja pravica in Jaz hočem.

Pogrebcev je bilo malo, saj se večina ni zavedla, da je umrla. Če se je še spomniš, pošlji osmrtnico naprej. Če se je ne, pa kot velika večina ostani križem rok.

Vir: internet – Igor Dravograjski

... MALO ZARES

Družina in Življenje

44

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

SMEM BITI TO, KAR SEM Dani Siter, odgovorni urednik glasila, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

Ste že kdaj bili v kakšni družbi, kjer ste morali V mislih imam namreč ljudi, ki se zavedajo, da je človek paziti na vsako besedo in vsako gesto? Vam lahko srečen, ko se »sreča« z drugim, ko je med njima živa dinamika podarjanja in sprejemanja ljubezni … in je bilo prijetno? Ste se dobro počutili?

Rad bi vam povedal, kako varnega, ljubljenega in sprejetega se počutim »med iskrenimi ljudmi, kjer se nikoli ne zgodi, da zmaga laž«.

Ko listam po straneh svojega življenja, naletim na dogodke in srečanja, ko sem moral zares paziti na vsako besedo, biti pravilno oblečen (protokol), poslušati ljudi, ki me s svojim govorjenjem in življenjem niso prepričali … Večkrat bi bil najraje pobegnil, pa ni bilo mogoče. Kadar doma gledam televizijo in mi osebe in razna sprenevedanja niso všeč, »pobegnem« – ugasnem televizijo in se več ne obremenjujem.

Kako drugače pa se počutim v okolju, kjer vem, da smem biti to, kar sem, in se mi ni treba pretvarjati!

Večkrat se zalotim, da z odprtimi očmi sanjam trenutke in ljudi, ob katerih sem se dobro počutil. Take »sanje« so kot balzam za mojo dušo – zasenčijo skrbi in negativne misli in v meni prebudijo hvaležnost.

Odnosi so torej nekaj živega in so potrebni nenehne pozornosti in nege.

Zadnja leta mi je lepše kot kdaj koli prej, saj smem večino časa preživljati s pristnimi, iskrenimi, poštenimi in nenarejenimi ljudmi, ki ne hlinijo prijateljstva in dobrosrčnosti, ki nimajo fige v žepu, gledajo v oči, ne mislijo le nase in kako bodo zase »iz vsega potegnili boljši konec«, znajo biti hvaležni za vsak najmanjši dar in pozornost, so odprti za veselje pa tudi za stisko bližnjega … Ne, ne živim v drugem svetu in prosim vas, ne mislite, da danes, ko je okoli nas toliko gorja, nasilja, sebičnosti, nevoščljivosti, privoščljivosti in hinavščine, to ni mogoče. O, pač, je mogoče!

to srečanje je odnos – odnos med dvema osebama.

V odnosih smo torej lahko srečni, pa tudi nesrečni.

Odnosi med osebami so podvrženi določenim zakonitostim, ki jih moramo upoštevati – kot na primer zakon težnosti. Če ga ne upoštevamo in z vrha gore skočimo v prepad, so posledice neizogibne.

Odnosi so torej nekaj živega in so potrebni nenehne pozornosti in nege. Verjamem, da ste tudi vi že srečali človeka, ki bi raje cel dan jarke kopal, kot pa gradil odnose – izrekel besedico 'oprosti'. In gotovo vsi veste, kateri odnos med dvema osebama je hkrati najlepši in najtežji: to je zakonski odnos. Lep in osrečujoč je, če zanj nenehno skrbimo. Seveda pa je skrb za zakonski odnos največkrat trdo delo. Pa ne le to: je življenjski proces – traja vse življenje. In ker vsako trdo delo človeka izčrpa in utrudi, človek občasno potrebuje počitek – mora si nabrati novih moči.

Družina in Življenje

45

V kakšnem okolju torej nabiram nove moči?

In prav v »okolju nabiranja novih moči«, to okolje pa so vikend seminarji za zakonce, srečujem iskrene, poštene in dobre ljudi, može in žene, ki niso obupali nad življenjem, ki so se pripravljeni boriti za svoje odnose, svoje zakone in družine in so pripravljeni za to trdo delati. Kakšen privilegij je objeti brata in sestro v veri! Kako nepopisna sreča me napolni, ko ob sebi vidim »ubogega v duhu«, ki tako kot jaz ponižno priznava svojo nemoč, revščino in nepopolnost in se zaveda, da potrebuje ozdravljajoč Božji dotik, Božje usmiljenje in Božjo ljubezen! In v takem okolju se zares čutim sprejetega in ljubljenega.

Kot da sem z Jezusom na gori spremenjenja!

Sam moram priznati, da se večkrat počutim izčrpanega in utrujenega in »kot Sahara vode« potrebujem »okolje nabiranja novih moči«. Se tudi vi kdaj počutite izčrpane in utrujene?

Zelo sem se razveselil, ko mi je zet pred dnevi rekel, da ne razume ljudi, ki stvari kar »po dolgem in počez« sodijo in se prej dobro ne pozanimajo, če je nekaj res ali je čenča. Menim, da to velja za vse. Ne morem vedeti, kaj predstavlja velik mozaik, če jih od deset tisoč koščkov poznam le deset ali dvajset!

Kaj pravijo modri? Potem, ko sta se z ženo Zoro udeležila Temeljnega vikend seminarja za zakonce, je dr. Alojz Rebula zapisal: »To je bilo kakor doživetje neke prakrščanske filije, ko se bratje v isti veri srečajo

Kadar doma gledam televizijo in mi osebe in razna sprenevedanja niso všeč, »pobegnem« – ugasnem televizijo in se več ne obremenjujem. sredi sveta, ki ni Kristusov. Tu pa ljudje, ki z apostolskim žarom govorijo o Edinopotrebnem. Pred njimi množica parov, ki v času skrunjenja ljubezni in spola še verjamejo v svetost zakona, v smisel življenja, v večno življenje. In v tistih dneh lepi trenutki pomenkov ob mizi, posebno pa večer pred slovesom. Kako lepo je bil zamišljen, od cerkvenega obreda do intimne večerje!« In prav to me najbolj nagovarja in o tem pričujem, da sem zelo hvaležen Bogu, da smem skupaj z mnogimi pari tudi sam črpati moč za življenje v zakonu iz molitve, Božje besede in vere v Edinopotrebnega, vere v svetost zakona, v smisel življenja in v večno življenje.

Vsi vi, ki te vrstice berete, ste lepo povabljeni, da se sami prepričate, če so naša pričevanja resnična in dejavna, če so odraz osebnega izkustva in če morda veljajo tudi za vas. Pridite, privoščite sebi in svojemu sozakoncu »okolje nabiranja novih moči«. Program vikend seminarjev v letu 2015 je objavljen na zadnji strani tega glasila.

Dani

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: petra.bercan@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: dani@diz.si, telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta: alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: dani@diz.si), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: vilma.siter@ gmail.com), Alenka Brožič (Starševstvo, e-pošta: alenka.brozic@gmail.com), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, e-pošta: janko.brumec@siol. net), Sabina Majcen (Oh, te tašče, e-pošta: sabina.majcen@simbio.si), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: tratar.miroslav@siol.net), Petra Novak (Priporočamo v branje, e-pošta: druzina.novak@gmail. com), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: marija.halas@krka.biz), Monika Zupanc (Voditeljski par se predstavi, e-pošta: monika.zupanc1@gmail.com). Fotografije za to številko so prispevali:Benjamin Siter, zakonca Zupanc, družina Kokalj, družina Križanič, Halas, Dani Siter, Klemen Lajevec, Klara Stantič. Grafična priprava in tisk: ART 32 d.o.o., Novo mesto. Naklada: 3500 izvodov.

Glasilo je brezplačno. Kdor nam želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: OTHR, namen: podporna naročnina, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901. Če se zgodi, da referenca »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-08102014. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Družina in Življenje

46

HVALA, dA NAM POMAGATE PRIŽIGATI LuČ!

Božič, ko praznujemo rojstvo Odrešenika, ki svetu prinaša resnično luč (prim. Jn 1,9), je čas, ko se začne tudi v naravi noč krajšati in se umikati dnevu. Čeprav v Sloveniji v zadnjih letih spremljamo nekaj, kar se zdi kot nezadržno napredovanje teme in noči, čeprav smo priča vse globljemu političnemu, ekonomskemu, moralnemu in socialnemu razkroju, pa lahko vidimo tudi, kako se ob tem v ljudeh vse bolj prebuja hrepenenje po Luči. Tako postaja vse bolj pomembno, da smo kristjani tisti, ki smo zmožni v naša okolja prinašati Luč s pričevanjem naših odnosov v zakonu, družini in širše.

Prav o tem smo premišljevali na Nadaljevalnih seminarjih Midva, sol zemlje in luč sveta v Crikvenici pa tudi na Temeljnih seminarjih Nepozabni trenutki za naju. Vseh skupaj se je na desetih seminarjih v letošnjem letu udeležilo kar 523 parov, kar je največ doslej! Slava Bogu!

Na seminarjih udeleženci pridejo do čudovitih spoznanj. Tu navajava le nekaj od mnogih izjav udeležencev Temeljnih vikend seminarjev: »Nisem se zavedal, kaj je zakon, z vašo pomočjo sem našel odgovore in pot do novih vrednot.« »Ubesedila sva stvari, ki jih prej nisva znala, zmogla. Odpustila sva drug drugemu in sprejela odgovornost za svoj zakon v svoje

V

Z

roke, hkrati pa ga izročila Bogu. Spet se vidiva v bleščeči luči kot na poročni dan.« »Ta seminar se me je zelo dotaknil na več področjih. Hvaležen sem prijateljem, ki so mi namenili to darilo. Mislim, da sem se našel in se tudi zgrozil, v kakšno globino sem postopoma padal skozi vsa ta leta.« »Ves čas so se naju dotikale besede, da sva ustvarjena drug za drugega. Božja volja je, da sva skupaj! Ta seminar je odlična priložnost, da to spoznanje odneseva domov in gradiva na njem.« Vseh teh izkušenj ne bi bilo, če ne bi mnogi med vami v preteklih letih zvesto podpirali našega poslanstva za gradnjo odnosov, za katere je vredno živeti. Tako ste prav vi vsem tem parom pomagali narediti pomembne odločitve v njihovih zakonskih in družinskih odnosih. Lahko ste ponosni na to, da s svojimi darovi niste vplivali le na življenje naše generacije, pač pa na življenja številnih prihodnjih generacij. Iskrena hvala za to! Prosimo, da nam tudi v letošnjem božičnem času s svojim darom pomagate nadaljevati naše poslanstvo dela s slovenskimi družinami, pri katerem se bomo v prihodnje posebej osredotočili na vzgojo novih voditeljskih in pričevalskih parov. Tako bomo lahko skupaj »prižgali luč« v Sloveniji, saj bomo »vrednoto krščanskega zakona povzdignili tako visoko, da bodo vsi zahrepeneli po njej«.

Svoj dar lahko prispevate v skladu s podatki na spodnjem vzorcu položnice.

O

R

E

C

Družina in Življenje

47

VABILO NA NADALJEVALNE VIKEND SEMINARJE »Vi ste sol zemlje ... Vi ste luč sveta ...« (Mt 15,13– 14). So bile te Gospodove besede namenjene le posameznikom in skupinam, ki so živele v Jezusovem času, ali jih lahko tudi mi, ki se danes imenujemo kristjani, razumemo kot povabilo ali bolje rečeno kot klic na pomoč? Kakšen pomen imajo te besede za naju/ vaju, za nas zakonce, ki se iz dneva v dan srečujemo na duhovnem bojnem polju preživetja, kakšno poslanstvo nam želi Jezus dati in zakaj on niti malo ne dvomi, ko nas imenuje sol in luč? O izzivih, s katerimi se kristjani (zakonci) srečujemo, ko si prizadevamo, da bi danes izpolnjevali Jezusove besede, bomo spregovorili na Nadaljevalnem vikend seminarju z naslovom Midva, sol zemlje in luč sveta. Kot vsi nadaljevalni seminarji je tudi ta seminar namenjen zakoncem, ki so se že udeležili vikend seminarja za zakonce Nepozabni trenutki za naju in se redno udeležujejo Nadaljevalnih vikend seminarjev ter želijo za svojo osebno duhovno rast stopiti korak naprej.

Večkrat se zgodi, da ob slovesnem dogodku, ki ga praznujejo naši bližnji, ne vemo kaj podariti.

Lahko se odločite za Darilni bon, s katerim slavljencu ali slavljencema podarite nepozabno izkustvo.

Več informacij na telefon: 041 328 101.

Ker so trenutno vsi jesenski Nadaljevalni seminarji že polno zasedeni, vam že sedaj v tej številki objavljamo spomladanske (2015) termine Nadaljevalnih vikend seminarjev:

Nadaljevalni seminar Midva, sol zemlje in luč sveta bo: 13. - 15. februar 2015 – VERŽEJ, Marijanišče 6. - 8. marec 2015, CRIkVENICA, Life Center 1. - 3. maj 2015, LOVRAN, dom pastoralnih susreta

Nadaljevalni seminar Teologija telesa Janeza Pavla II. bo: 24. - 26. april 2015, CRIkVENICA, Life Center Informacije in prijave: erika@diz.si ali mobi: 041 459 666; ker so kapacitete omejene, povpraševanje pa veliko, vas vabimo, da se prijavite čim prej!

Druuštvo Drružina in i Življjen

Graadimo odnoose, za kat ere

je

je vredn no živeti

NEPOZABNII TREN UT U KI ZA NAJU

Draga

Anaa in Ja anko!

Vsak čllovek na po oseben naččin nosi svojje n ajdražje e v srcu. Tudi mi vaju, d Kerr želimo našše veselje o draga Ana in Janko. ob vajinem jubileju na pos eben naačin izrazitii,smo se da vvama poklonimo po od dločili, seb

bno darilo ( (izkustvo), ki mu nekaate ri pravijo “d drugi “romanttični odmik o uhovni izziv”, ””, v bistvu p

pa gre za vikend semiinar za zakonc o e z naslovom NEPOZABNI TRENUT

TKI ZA NAJU U, ki ga bossta skupaj dož d ivel petka, a. S petk e nar bo od emi 10.a 4. do do ned o ned n elje elje , 12.

6. aapr aprila 2 ila 201 014 v h 5 v ote hotlu B elueli K eBeliami Kam k vv N ik vjivic Z željo, draga Ana in Jank Njiah n vicaa ot ah na rok oto u Kr rkuKrk ku . u o, d da bi vajina ljubezen še e naprej cvete e la in bi b ki vaju bil vajin odn u spremljam mo in imamo radi, še n nos za vse, naprej »nale ezlj iv«, vam a želimo ob razumevanjaa in kličemo bilo medsebojnega o ŠE NA MN NOGA SREČNA, ZDRAV VA IN ZADO OVOLJNA LE ETA! DARIILNI BO ON

»Ljubezen je potrpežljiv a, dobrotljiva je ljubeze b n, nii nevoščljiva, lju ubezen se ne p ponaša, se ne napih a uje, n ni brezobzirna,, ne išče s vojeg ga, ne da se razd dražiti, ne misli hudeg ga. Ne veseli se e krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse v eruje, vse upa,, vse prestan ne. Ljubezen nik koli ne mine.«

(1 Korr 13,4 ‐8)

Vajini

Program diŽ za leto 2015 Št. Dogodek

Informacije in prijave

1. Regijska srečanja za voditeljske pare in duhovne asistente, januar/ februar 2015, srečanja bodo: Krško (Škofija NM in župnije v Posavju), Celje (Škofiji CE in MB), Ljubljana (Škofija LJ), Koper (Škofija KP) in Veržej (Škofija MS) 2. Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Midva, sol zemlje in luč sveta, 13.–15. februar 2015, Zavod Marianum, Veržej 3. Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Midva, sol zemlje in luč sveta, 6.–8. marec 2015, Life Center, Crikvenica 4. Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 20.–22. marec 2015, Hotel Rogla na Rogli 5. Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 10.–12. april 2015, Beli Kamik, Njivice, otok Krk 6. Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Teologija telesa Janeza Pavla II., 24.–26. april 2015, Life Center, Crikvenica 7. Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Midva, sol zemlje in luč sveta, 1.–3. maj 2015, Dom pastoralnih susreta, Lovran 8. Duhovni teden za družine, 7.–14. avgust 2015, Zavod Marianum, Veržej

Info: info@diz.si in erika@diz.si

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si Prijave in informacije: erika@diz.si

9. Regijska srečanja za voditeljske pare in duhovne asistente, september/oktober 2015, srečanja bodo: Krško (Škofija NM in župnije v Posavju), Celje (Škofiji CE in MB), Ljubljana (Škofija LJ), Koper (Škofija KP) in Veržej (Škofija MS) 10. Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 9.–11. oktober 2015, Hotel Rogla na Rogli 12. Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 23.–25. oktober 2015, Beli Kamik, Njivice, otok Krk

Info: info@diz.si in erika@diz.si

14. Nadaljevalni vikend seminar za zakonce V ljubezni ni strahu, 20.–22. november 2015, Life Center, Crikvenica 15. Nadaljevalni vikend seminar za zakonce V ljubezni ni strahu, 27.–29. november 2015, Life Center, Crikvenica

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si 13. Nadaljevalni vikend seminar za zakonce V ljubezni ni strahu, Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si 6.–8. november 2015, Life Center, Crikvenica

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si

OPOMBE: Točka 6: Zadnja leta so se mnogi pari že udeležili Nadaljevalnega vikend seminarja Teologija telesa Janeza Pavla II. Temu svetemu papežu, ki ga nekateri imenujejo tudi Papež družine, je dobri Bog po svojem Svetem Duhu na srce položil skrb in ljubezen do družine – še posebej do zakonske zveze, ki je »tripartitna« zaveza med možem, ženo in Bogom. In Janez Pavel II. je nam, zakoncem, v svoji Teologiji telesa predstavil našo temeljno poklicanost, ki je v tem, da bi se mi naučili ljubiti, kakor ljubi Bog. Prisrčno vabimo vse zakonce, ki se doslej še niste srečali s to globoko temo o ljubezni, ki se brezpogojno daruje (pa tudi tiste, ki želite svoje znanje o tem še poglobiti), da se nam pridružite konec aprila 2015 v Crikvenici.

Točke 11, 12 in 13: »V ljubezni ni strahu« (1 Jn 4,18). Gotovo se mora vsakdo izmed nas kdaj spopadati s takšnim ali drugačnim strahom: strah nas je prihodnosti, strah za otroke, za zdravje, da nas ne bi doletela bolezen, smrt bližnjega, nesreča, vojna … Gospod želi, da bi mu bolj zaupali, da bi bili vedno v njegovi bližini, da bi se mi »spopolnili v ljubezni« … Ker nas ima rad, nas po svoji besedi nenehno spodbuja in kar 365-krat pravi: »Ne bojte se!« Z namenom, da bi vedno bolj spoznavali njegovo ljubezen, se veselili v njem in se učili klicati njegovo ime in bi tako utrjevali svoje zaupanje vanj, se bomo tudi tokrat zbrali na Nadaljevalnem vikend seminarju.

OBVESTILI: Tisti, ki nimate možnosti prijave po spletni pošti, se lahko na vikend seminarje prijavite po telefonu: 041/459 666 (gospa Erika).

Vse dodatne informacije in programi, ki niso vključeni v gornji seznam (romarski pohodi, moški in ženski zajtrki, razna predavanja, predstavitve …), bodo objavljeni na spletni strani www.diz.si. Veseli bomo, če nas boste kdaj »obiskali« tudi na spletu.