Glasilo društva družina in življenje 9/15

Tema glasila: DELO Naš gost: Tone Rode Zaradi tega so Judje preganjali Jezusa, ker je takšne reči delal na soboto. Jezus pa jim je odvrnil: »Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam.« (Jn 5,16–17)

(Jn 5,16-17) Glasilo, letnik 14, št. 3, oktober 2015, ISSN 1855-2110

Psalm 33 (32) (1–12)

HVALNICA MOGOČNEMU IN DOBREMU BOGU Vriskajte, pravični, v GOSPODU, iskrenim pristaja hvala; zahvaljujte se GOSPODU s citrami, na harfo desetih strun mu igrajte; pojte mu novo pesem, dobro igrajte ob vzklikanju.

Zakaj GOSPODOVA beseda je prava, vse njegovo delo je v zvestobi; ljubi pravičnost in pravico, zemlja je polna GOSPODOVE dobrote.

Z GOSPODOVO besedo so bila narejena nebesa, z dihom njegovih ust vsa njihova vojska.

Kakor jez zbira morske vode, v zbirališča daje oceane.

Vsa zemlja naj se boji GOSPODA, vsi prebivalci sveta naj pred njim trepetajo.

Zakaj dejal je in je nastalo, ukazal je in je stalo.

GOSPOD podira namere narodov, zametuje načrte ljudstev.

GOSPODOV nasvet pa ostane na veke, misli njegovega srca od roda do roda.

Blagor narodu, ki je GOSPOD njegov Bog, ljudstvu, ki si ga je izbral za dediščino.

NAŠE POSLANSTVO: Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo – veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa. Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Družina in Življenje

3

KAZALO 5

TEMA GLASILA: DELO

6

NAŠ POGOVOR: TONE RODE

12 PISMO P. IVANA PLATOVNJAKA: Bog nenehno dela in vabi k sodelovanju 14 DUHOVNA POBUDA 16 STARŠEVSTVO: Kadar ima hudič mlade …

19 DELOVANJE DRUŠTVA 28 ZAKONSKA SKUPINA IVANČNA GORICA 35 VODITELJSKI PAR: Zakonca Milena in Ivo Uršič

43 ROMARSKO POHODNIŠTVO 44 BESEDA ODGOVORNEGA UREDNIKA

BESEDA UREDNICE

Petra Berčan, urednica glasila

»Delo naših rok utrdi nad nami, delo naših rok, utrdi ga!« (Ps 90,17b) V prejšnji številki smo pisali o počitku, o počitnicah, kako smo Bogu podobni tudi v tem, da si vzamemo čas za počitek. Tokrat pa bi razmišljali o tistem večjem deležu, po katerem smo prav tako podobni Bogu, da je celih šest dni delal, ustvarjal in bil kreativen.

Delo je bilo v moji primarni družini vedno vrednota. Mami je veliko fizično delala in je zato prav slednjemu dajala velik pomen. Tako je v meni prisoten vzorec, da je delati potrebno, da delo vedno je – le videti ga moraš … Če pa se ozremo v današnjo družbo, vidimo, da so nas s svojo pretkanostjo povsem zmešali. Poglejmo otroke, njihovo glavno delo je učenje ter ostale obšolske dejavnosti, kar je več, ni tako pomembno!

Kar vprašajte otroke, če radi pospravljajo …, pomiti WC pa jim je že čisto izpod časti in brez velikega upora skoraj ne gre … Pa vendar je tudi to delo in še kako je vredno, če je narejeno z ljubeznijo. Bog Stvarnik je vse svoje delo opravljal in še opravlja z veliko ljubeznijo.

Bog Stvarnik je vse Kaj pa jaz? svoje delo opravljal Tako je tokratno glasilo prepleteno z mislijo na in še opravlja z veliko delo in zgodbe, ki nam jih ljubeznijo. Kaj pa jaz? pišeta življenje ter Božja previdnost, so ponovno nagovarjajoče. Svoj pogled na življenje in delo nam je zaupal Tone Rode, direktor Družine, ki je aktiven na mnogih področjih in vseskozi pripravljen oznanjati veselo sporočilo vere. Posebno delo za starše je tudi vzgoja. Letos je bil Veržej zato za starše prava zakladnica nasvetov, ki jih je posredoval Marko Juhant. Družine so obogatene odšle domov. Saj veste, če sta starša, zakonca zadovoljna, so zadovoljni tudi otroci. Take in drugačne dogodivščine si lahko izmenjamo na zakonskih skupinah, ki so ponovno odprle vrata v tem šolskem letu. Tu gotovo marsikdo oddela kakšno naduro …

Vilma in Dani pa sta v septembru s posebnim namenom odpotovala v Ameriko. Tam sta delavna in aktivna, vse v dobro delovanja društva Družina in Življenje. Šopek slovenskih družin pa bosta ponesla tudi pred papeža Frančiška na srečanju družin v Filadelfiji.

Vstopili smo v novo šolsko leto, zato vam želim veliko blagoslova pri vašem delu, naj bo to v službi, doma, pri vzgoji, pri pospravljanju, pri vodenju zakonske skupine … Naj bo vse narejeno z veliko ljubeznijo.

Družina in Življenje

4

TEMA GLASILA: DELO

MOJ POGLED NA DELO Ko sem bil otrok, mi je mama vedno govorila, kako sem len, da iz mene nikoli ničesar ne bo, da sem za to delo že prevelik, za ono pa še premajhen, očetova opazka pa je bila, da sem tako počasen, da bom še smrt zamudil. Več let je bila v neki sobi pod posteljo skrita omarica za otroke s pravim kladivom, kleščami, metrom … Na skrivaj sem jo hodil gledat, odpirat in občudovat, vendar po maminem mnenju še ni bil čas, da bi začel delati … najbrž škodo.

V času osnovne šole sem bil prepuščen sam sebi. Iz razreda v razred so se ocene nižale, mama pa mi je dan na dan pela eno in isto: »Uči se, uči se ...« Pri tem je ostalo, nikomur ni prišlo na misel, da bi se pogovarjal z mano, mi kupil pisalno mizo, opremil in ogreval sobo, me vzpodbujal in delal z mano. V sedmem razredu mi je umrl oče, mama je bila v letih in počasi sem se bil primoran lotiti dela okrog hiše, v stari in obnove potrebni hiši pa mi še dolgo nobeno razbijanje ni bilo dovoljeno. Ko sem nekoč naredil nekaj lepega na vrtu, me je soseda vprašala, če me je mama kaj pohvalila. In šele takrat sem dojel, da me mama še nikoli v življenju ni pohvalila. Stekel sem k njej in jo vprašal: »Mama, zakaj ti mene nikoli ne pohvališ?« »Tega pa jaz ne znam,« je bil odgovor. »Pa se nauči!« sem ji hrepeneče odvrnil.

S poroko se je vse spremenilo. Žena mi velikokrat reče, da tako pridnega človeka, kot je njen mož, ne pozna.

Enako trdim o svoji ženi. Zelo zelo pridna je, preveč. Tu pa se začnejo spet težave. Ob poroki praktično nisem imel ničesar, tudi ona ne, razen delovnih navad, ki so se ji doma na kmetiji vtisnile v možgane. Ob skrbi za štiri mlajše brate in sestre je s čutom velike obveznosti opravljala vsa dela v hiši in na polju. Zelo si je želela, da bi jo starši pohvalili, zato se je še bolj trudila. Celo tako, da je zmanjkalo časa za učenje in je morala ponavljati gimnazijski razred.

Začel sem v poklicni šoli in okusil tovarno. Monotono delo brez motivacije, okolje glasno in kvantaško. Vstajal sem ob petih, se vozil z avtobusom, ob šestih zjutraj me je že čakal neskončen kup ponavljajočega dela. Deset čez šest … dvajset čez šest … pol sedmih … sedem … pol osmih … pet čez osem … pet do pol devetih … uh, kje še malica … pol enajstih, enajst … nikoli ne bo konec šihta. Kasneje sem v srednji šoli zelo dobro razumel, ko smo obravnavali odtujitev od dela.

Danes delam v šoli. Vstopim v razred, mogoče še malo zaspan, pogleda me dvajset parov očk, nasmehi na obrazu, srca so odprta, vsi smo polni energije, sreče, zvoni, že spet zvoni, kaj je res že konec ure, res že konec pouka? Kako hitro je minilo. Kako hitro je minilo trideset let v razredu, pa sem šele komaj začel.

Pred leti mi je rekla soseda: »Joj, kakšen revež si ti, vseskozi delaš.« »Ja, kje pa, kakšen revež neki, jaz uživam! Ko

končam eno delo, pričnem drugega, nihče me ne priganja in ukazuje.« Vsake toliko časa se usedem in pogledam, kaj sem ustvaril, kaj je narejenega, in to me bogati. Lepota in sreča ustvarjalnega dela.

Imava štiri otroke. Kar veliko dela je bilo z njimi, prav tako z mamo in taščo. Vendar – to je bilo služenje, služenje z ljubeznijo. Lepo delo in lepi spomini.

Enkrat so padli z neba gozdovi, z njimi lubadar in žled, pa razpadla koča poleg nikoli dokončane hiše, vrta, njive, branja, pisanja, glasbe, varstva vnukov in še polno želja, ki sva jih in bi jih rada še uresničila. Dela in obveznosti pa je s prihajajočimi leti preveč. Čemu vse to? Čeprav prinaša veselje, se zaradi dela pojavljata tudi slaba volja in prepir.

Otroci imajo svoje delo, zelo so pridni, čeprav bi velikokrat rada, da bi še naprej delali »najino« delo. Enemu se je zaposlitev zmanjšala, je razočaran in bi rad delal več, drugi začne ob devetih dopoldne in ob enajstih zvečer konča, uro prej, uro kasneje, brez nadur, rad bi delal manj. Je to današnje suženjstvo? Kje bo prostor za družino, zase, za tisto drugo polovico? Delaj in …

Vesel sem, da imam delo, denar, zadovoljstvo, samospoštovanje, vesel pa tudi, da si lahko od dela kdaj oddahnem in si privoščim »nedelo«. Ko sem nekega dne pokleknil v prazni cerkvi, da bi se zahvalil za zdravje, je prišla misel: »Vstani, pojdi in delaj dobro!« Roman Gašperin

Družina in Življenje

5

TEMA GLASILA: DELO

»ČIČ' NE DA NIČ, AJ' ŠE PA MAJ!« Za vse cenjene bralce, ki nimate stalnega bivališča (ali pa vsaj sorodstvenih korenin) na višjih ali nižjih obronkih Pohorja, sem dolžna posloveniti naslovni izraz. Torej: ČIČ' = sedenje, AJ = ležanje, ajanje, MAJ = manj.

Preden me najboljša prijateljica, slovenistka, zbriše s seznama prijateljic zaradi nemogočih formulacij povedi, naj razložim. Ta izraz je moj pokojni stari oče tolikokrat uporabljal, da je z njim okužil svojega zeta (mojega očeta), ki ni zatajil v prenašanju te tradicije name.

V naši družini imamo namreč VLV – virus ljubiteljskega vinogradništva. Kdor pozna postopek vzgajanja vinske trte vse tja do končnega produkta, bo prikimal, da vinogradništvo ne more biti zgolj hobi, ampak je način življenja. In življenje z vinogradom je po mnenju za, z VLV okuženo pisateljico, odsev našega Stvarnika, njegovega ustvarjanja in kreativnosti odnosa do nas, ljudi. Naj mi izkušenejši vinogradniki in teološko bolj podkovani ter poglobljeni bralci Svetega pisma oprostijo strokovne pomanjkljivosti. »Za sveti križ božji,« s temi besedami pri nas začnemo na praznik Svetih treh kraljev z obrezovanjem trte – trije gospodarji se dobijo in v vseh treh vinogradih obrežejo tri trse (priznam, sledi količini opravljenega dela nesorazmerno obilna malica – smo pač Štajerci).

Nato v prvih toplih urah pozne zime ali zgodnje pomladi v vinogradu od stebra do stebra izvajamo »filozofske« razprave ob posameznih trsih. Moj mož pravi, da se ob obrezovanju trte počuti »stvariteljsko« – najprej si trs ogleda, nato predvideva, katero »šibo« bi bilo smiselno odrezati, odstraniti, uničiti, seveda z namenom, da se bo druga okrepila in obrodila obilen sad, in, opala, še za naslednje leto mora predvideti, katero ½ cm veliko očesce bo pognalo in bo zanesljiv nosilec, prenašalec življenja …

A nima naš Bog Oče podobnega dela z nami?

Ob obrezovanju trte sem dobila svojo prvo lekcijo o popravnih izpitih. Trs, ki je omagal, odmrl, si vinogradnik po navadi označi z namenom, da ga kasneje ob

posajanju novih izruje in nadomesti. Moj oče ima vedno celo vojsko »popravcev« v vinogradu. Večina trsov, ki bi sicer morali »ven«, dobi možnost, da bi vendarle pognali in obrodili. Vsakega od njih pogleda in reče: »Če pa letos ne bo nič, greš pa drugo leto ven.« In ni jih malo, ki resnično obrodijo, in četudi je grozdja na njih malo, je oče neskončno vesel, da ga ni »prehitro zavrgel« … A nima naš Bog Oče podobnega dela z nami?

In ko trta začne odganjati, ko se ta življenjska sila spusti v poln razmah, so poganjki dnevno vidno večji! Nato cveti – opojni vonj (za hišne alergike niti ni pretiranega vzroka za veselje, pa potrpimo, ker hitro mine) privablja ne samo čebele, tudi mimoidočega pritegne. V vsej tej zaneseni rasti pa krasno uspevajo tudi »ravbarji« – zalistniki. Rastejo na trti, so del nje, vendar črpajo njeno energijo in zavirajo rast ter razvoj grozdja – torej: proč z njimi! In ko jih prvič potrgamo, zrastejo že novi in spet in znova jih je potrebno odstranjevati. Le tako omogočimo grozdju zadostno količino hrane. A nima naš Bog Oče podobnega dela z nami?

Seveda redno izvajamo preventivo, in če je potrebno, tudi kurativo. Ni večje panike, kot če oče opazi v sedmi vrsti med četrtim in petim stebrom na drugem trsu en list peronospore – akcija! Takoj v napad, da ta list ne okuži še drugih – list odstrani (fizično ga odnese iz vinograda) in poskrbi za zaščito ostalih. A nima naš Bog Oče podobnega dela z nami?

Nato pa »čriček ne more več spat'«! Ob svojem času da trta svoj sad. Z veseljem, s ponosom, z navdušenjem obiramo žlahtne grozde. A preden jih odnesemo iz vinograda, odstranimo nezdrave jagode – da ne bi s svojim nezdravim okusom okužile tisoče zdravih jagod, ki bodo dale arome, za katere so bile namenjene že ob lanski rezi trte. A nima naš Bog Oče podobnega dela z nami? Že ko sem bila majhna (edinka svojega očeta), mi je leta pogosto, seveda v šali, »vcepljal« idejo lika mojega bodočega moža z besedami: »Želim ti moža, ki bo kratkolas, brez-uhani, pošten Slovenec, ki bo imel rad vinograd.« Ja, in hvala Bogu je danes meni lepo delati v vinogradu ob očetu (ki ima »popravce«) in ob možu (ki se počuti »stvariteljsko«). To lepoto tega dela želim prenesti tudi najinim otrokom. Kako? Zaenkrat stavim na zgled (še razmišljam o taktiki).

Angelca

Družina in Življenje

6

NAŠ POGOVOR

VSE MATERIALNO, ZUNANJE JE MINLJIVO, TO, KAR SI, PA TI NIHČE NE MORE VZETI!

TONE RODE Tokrat smo k pogovoru povabili Toneta Rodeta, človeka mnogih talentov, ki ga je Gospod iz Buenos Airesa v Argentini pripeljal nazaj v Slovenijo – domovino njegovih staršev in danes tudi njegovo domovino.

Mnogi ga poznate kot direktorja založbe Družina, morda malo manj kot pesnika. Izdal je namreč tri pesniške zbirke, četrta pa je tik pred izidom. Je pa tudi ljubeč mož in oče.

Vabimo vas, da se bralcem glasila DiŽ najprej predstavite in nam poveste kaj o vaši matični družini, o očetu in mami, bratih in sestrah …

Kakšne spomine hranite v svojem srcu oziroma kako vas je matična družina zaznamovala?

Rodil sem se v Buenos Airesu očetu Tonetu Rodetu, slovenskemu beguncu pred povojnim terorjem komunističnih oblastnikov, ki je bil doma iz Rodice pri Domžalah, ter materi Ivanki Mali Rode s Sel pri Kamniku, ki je sredi šestdesetih let preteklega stoletja obiskala strica duhovnika Gregorija Malija, spoznala mojega očeta in potem tam ostala. Oba sta bila že blizu 40 let, ko sta se poročila in ustvarila srečen dom s tremi otroki: najprej sem se rodil jaz, dve leti kasneje sestra Helena in dve leti za njo še brat Andrej. Oče je za nepredvidenimi posledicami operacije umrl, ko smo bili še najstniki.

Mama in sestra Helena danes živita v Buenos Airesu.

Helena je magistra s področja socialnega dela in se že desetletja razdaja pomoči potrebnim družinam v zasilnih naseljih na obrobju Buenos Airesa, veliko naredi tudi za socialno ogrožene otroke ter otroke z neozdravljivimi boleznimi. Brat Andrej je že skoraj dvajset let slovenski diplomat, ki ga je službena pot preko Slovenije peljala v Avstralijo, Francijo, Bruselj in še kam, z oktobrom pa bo generalni konzul Republike Slovenije v Clevelandu.

Sam sem najprej študiral kemijo, a sem kmalu vstopil v poslovne vode, deloval na področju prodaje, marketinga in menedžmenta ter se v teh smereh tudi

nadalje izobraževal v Argentini in v ZDA. Vodil sem razna podjetja, ob svojem delu pa vseskozi aktivno deloval v slovenski skupnosti v Argentini na področju prosvete, kulture, organizacije in šolstva. Ob rednem argentinskem pouku sem skupaj s slovenskimi sovrstniki obiskoval slovensko sobotno osnovno in srednjo šolo, kasneje pa nekaj let tudi slovenski visokošolski tečaj, na katerem so mdr. predavali filozof dr. Milan Komar, akademik in pisatelj Zorko Simčič ter ekonomist in pisatelj dr. Marko Kremžar.

Ob tem sem tudi pisal in publiciral tako v izseljenskih glasilih kot v publikacijah v Sloveniji ter izdal tri pesniške zbirke: Zenice, Mesto pristan ter Biti, četrta, Prareka, pa

Danes lahko rečem, da sem Bogu hvaležen za vse, kar smo prejeli iz njegovih rok, tudi za preizkušnje mojih staršev in starih staršev, brez katerih ne bi bil to, kar sem. bo letos oktobra izšla pri založbi Beletrina v Ljubljani.

Potreba po ozaveščanju odgovora na vprašanje kdo sem in kakšna naj bo moja vloga v življenju, me je nagovarjala že od otroških let, verjetno že zaradi izredne izkušnje izpostavljenosti razpetosti med dvema svetovoma.

Danes lahko rečem, da sem Bogu hvaležen za vse, kar smo prejeli iz njegovih rok, tudi za preizkušnje mojih staršev in starih staršev, brez katerih ne bi bil to, kar sem. Vse materialno, zunanje je minljivo, to, kar si, pa ti nihče ne more vzeti. Nisem osamljen posameznik v sovražnem svetu, temveč sem član skupnosti, preko svojih staršev, preko razširjene slovenske izseljenske

Družina in Življenje

7

družine v Argentini sem član slovenskega naroda in preko njega celotnega človeštva na poti skozi zgodovino k Bogu. Svojim staršem sem najbolj hvaležen za vero, za zgled krščanskega življenja, za ljubezen do korenin, za vzgojo v delavnosti, samoiniciativnosti in vztrajnosti ter za radovedno, odprto, spoštljivo, radodarno držo do sveta in vseh ljudi.

Z ženo Kristino sta ustvarila svoj dom in gradita svojo družino. Kaj vaju najbolj povezuje, kaj najbolj gradi vajin odnos in kako svoje vrednote prenašata na svoje otroke? Imata kakšen poseben »argentinski recept«?

Kristino in mene vsekakor močno zaznamuje skupna usoda najinih staršev in starih staršev. Kristina je hči dr. Marka Kremžarja in ge. Pavle Hribovšek, sestre pesnika Ivana Hribovška. V značajni različnosti so, poleg ljubezni, zaljubljenosti, razumevanja in sodelovanja, prav duhovne vrednote tisto najmočnejše lepilo, ki naju drži skupaj: vera v Boga, ki je med nama in z nama, zavest, da v zakramentu svetega zakona nisva samo povezana med seboj, temveč je Jezus z nama, upanje v večno življenje, kjer se bova še naprej imela rada, poklic, da mora najina ljubezen biti rodovitna in se razdajati vsem, ki jih srečava. Kako nama to uspe, je druga stvar, vendar sredi tudi najgloblje temine že spomin na te trajne vrednote sije kot zvezda vodnica. Kar zadeva vzgoje otrok pa nimava čudežne formule. Skušava vzgajati z zgledom, tudi z lastnimi napakami in prestopki, ko priznava, da sva se zmotila. Trudiva se otroke spodbujati k razvoju talentov, ki nam jih je Bog dal, da na tem svetu storimo čim več dobrega, ne samo zase, temveč za vse, ki jih srečamo na življenjski poti. Skušava poudariti, da je naše edino trdno sidrišče v življenju odnos do Jezusa in nič nas ne sme ločiti od njega. Ne vem, če argentinska, vendar pa vsekakor zelo naša družinska značilnost je, da se radi pogovarjamo in igramo, da smo glasni, se veliko skupaj smejimo in si tudi na zunaj, s telesnim stikom, objemom, poljubom izrazimo, da smo si blizu, se imamo radi, da smo družina.

Odraščali ste v za mnoge med nami tako zelo oddaljeni deželi – Argentini.

Ne mislim le na tisoče kilometrov, ki nas od nje ločijo, pač pa tudi na razlike v kulturi, navadah, na drugačne politične in ekonomske dejavnike …

Kako ste Slovenci v Argentini ohranili narodno samobitnost ter živo in močno vero?

Mislim, da je ključ v tem, da niso nikoli pozabili na to, kdo so, od kod prihajajo in kam je vsak človek neizogibno

usmerjen po smrti. Zaznamovani so bili s kruto usodo izgube doma, smrti najbližjih: od 6000 Slovencev, ki so se maja 1945 umaknili na Koroško, skoraj gotovo ni družine, ki ne bi vsaj enega člana izgubila po vojni kot žrtev povojne morije novih oblastnikov. To dejstvo pa jih ni navdalo z malodušjem ali maščevanjem, temveč jih je še bolj odprlo skrivnosti križa, smisla trpljenja in bolečine, jih povezalo med seboj in z Bogom ter jih tudi odprlo za iskren stik z drugimi, z novo kulturo v Argentini. Ob prihodu v deželo, ki je edina velikodušno sprejela cele družine z ostarelimi člani vred, so ostali povezani v bistvenem. Hitro so se vključili v argentinsko

Skušava vzgajati z zgledom, tudi z lastnimi napakami in prestopki, ko priznava, da sva se zmotila.

družbo in se integrirali kot dejavni in podjetni člani, ob tem pa negovali skupne vrednote po Slomškovem geslu: »Vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ ...« Znani umetnik in javni delavec v Argentini, Tone Oblak (razstava o njegovem delu te dni še kroži po Sloveniji), je pod oltarjem v kapelici Marije Pomagaj z Brezij v salezijanski cerkvi v okraju Ramos Mejia zapisal: »Patriam amiserunt, fidem servaverunt – Domovino so izgubili, vero pa ohranili.« Čeprav smo Slovenijo kasneje v drugačni obliki dobili nazaj, nikoli nismo pozabili, kaj je bistveno – tisto slednje, prijateljstvo s Kristusom, vera v našega Odrešenika, brez katere nič nima smisla.

Ena pomembnejših stvari, ki sem se je naučil v slovenski skupnosti v Argentini, je tudi to, da vzajemno delo za skupno lahko ustvari boljše pogoje za vse. Učitelji v slovenskih šolah v Argentini še danes brezplačno učijo

Družina in Življenje

8

slovenske otroke, nobena vloga v skupnem življenju Slovencev v Argentini ni honorirana. Zato menim, da se moramo tudi Slovenci v matici danes, v slogu znane Kennedyjeve misli vprašati ne samo, kaj bo država storila za nas, temveč kaj bi lahko vsak od nas storil za boljšo Slovenijo in za skupno dobro v civilni družbi, v okviru cerkvenih ustanov, v politiki, v vsakdanjem življenju.

Kaj vam osebno pomeni vera v Boga? Kako doživljate vaš osebni odnos z Bogom oziroma kaj Bog predstavlja v vašem življenju?

Brez Boga ni končnega upanja, ni smisla, je lahko samo še nič. Vanj verujem z vsem srcem, njega skušam doumeti z umom in razumom, polnim vprašanj in nikakor ne brez dvomov, svoje upanje polagam v roke Jezusa Kristusa, ki nam je razodel vse bistveno v evangeliju. On, ki je Bog in človek, me razume, mi je blizu, preko njega vstopam v nedoumljivo skrivnost Boga.

Zavedam se, da je to, da lahko rečem, da verujem, velika milost od Boga, ki zavezuje, da to milost delim z vsemi,

ki jih srečam, da vsakemu človeku skušam povedati z dejanji in besedami, da imamo vsi istega Očeta, ki nas ljubi, da smo njegovi od spočetja po njegovi volji in modrosti do večnega življenja v njem. Kot pesnik Boga doživljam tudi kot vir vsake besede, vse lepote, resnice in dobrote, njegova sled je vtisnjena v dušo vsakega človeka, po njem hrepeni moje srce.

Pred leti ste se z družino vrnili v Slovenijo in ste danes direktor tednika Družina. Kako vam uspe vaša življenjska načela živeti in jih udejanjati pri vašem sedanjem delu?

Priložnost sprejetja odgovornosti vodenja družbe Družina doživljam kot blagoslov, ki zavezuje. V življenju sem bil vseskozi razpet med službeno dolžnostjo, kariero, družino in javnim delom v Cerkvi in slovenski

skupnosti. Ko sem bil na razpisu izbran, se mi je ponudila izjemna priložnost, da sem vse te različne razsežnosti, znanja in izkušnje združil v eni vlogi. To, da lahko delam za našo Cerkev kot poslovnež, vendar tudi kot publicist in urednik, je zame izjemen privilegij, za katerega sem Bogu hvaležen, zato pa je tudi velika odgovornost in izziv. Biti na čelu izjemne delovne ekipe, ki izdaja edini slovenski katoliški tednik, je pomembna slovenska knjižna in revijalna založba ter romarska in potovalna agencija, je čast, ki me navdaja z veseljem in željo, da bi še veliko dobrega lahko skupaj naredili za našo Cerkev in slovenski narod.

6. Papež Frančišek v Duhu ljubezni in usmiljenja vabi vse kristjane k dejavni evangelizaciji. Kako močan je pri tem temeljnem poslanstvu Cerkve vaš tednik Družina?

Morali pa bi se morda še bolj veseliti z uspehi bližnjega, soseda ali rojaka in preseči individualizem ter skrbeti za skupno.

Tednik ima informativno, analitično, formativno in pastoralno vlogo za dejavnega kristjana, je pomoč pri kritičnem razmišljanju o svetu okoli nas s perspektive krščanskih vrednot, je kompas sodobnega dejavnega kristjana. V tem smislu tudi redno spodbuja kristjane k dejanski evangelizaciji, k odprtosti do sočloveka, k dialogu in stiku, v ljubezni in usmiljenju. Ob tedniku pa to vlogo opravljamo tudi z izdajanjem knjig in revij, kot so mdr. Mavrica, Božje okolje, Beseda med nami, Cerkev danes, Praznična in Magnificat. Naši napori so usmerjeni v podporo pastoralni dejavnosti znotraj Cerkve ter k nagovarjanju vseh ljudi dobre volje, ki hočejo prisluhniti našemu sporočilu. Hočemo biti blizu sodobnemu človeku in posredovati podobo odprte Cerkve in kristjana v družbi, ki mu je mar za svet okoli njega, ki ponuja roko sočloveku in oznanja dobro novico naše vere, razloge našega veselja, ki mora biti nalezljivo in tako evangelizirati s pričevanjem življenja, ki ga živimo v polnosti zato, ker je Jezus med nami.

Tokratno številko glasila DiŽ posvečamo vrednoti dela. Je po vašem mnenju delo še vrednota v slovenskem prostoru, imajo naši otroci še zgled v

Družina in Življenje

9

nas? Bi se moralo na tem področju kaj bistveno spremeniti?

Vrednota dela v družbi vse bolj izgublja svoj prvotni krščanski pomen. Delo posvečuje človeka in je vir dostojanstva. Delati kot Božji sodelavci pomeni soustvarjati z njim, sooblikovati resničnost po njegovi volji, biti gospodarji z odgovornostjo do stvarstva, do družbe, do sveta, ki je naš dom. Zato le tako osmišljeno delo v resnici izpolnjuje človeka. Delo, kot ga razume svet, pa je premnogokrat le vstopnica za vrtiljak konzuma, v katerem služimo, da bi kupovali to, kar potrebujemo, in tudi to, kar nam lažno obljublja za izpolnjevanje naše notranje sle po samouresničitvi. Menim, da bi morali kristjani spodbujati samoiniciativnost in podjetnost, predvsem pa ljudi spodbujati k delu s srcem in iz notranje poklicanosti.

Slovenci smo vsekakor delaven narod. V tem smislu smo podjetni in znamo poskrbeti zase in priti naprej.

Morali pa bi se morda še bolj veseliti z uspehi bližnjega, soseda ali rojaka in preseči individualizem ter skrbeti za skupno. Potrebno je, da bi se še bolj zavedali pomena zastonjskega javnega dela, da bi z osebno angažiranostjo v civilnih pobudah Slovenijo spremenili na bolje. Nesebično delo za skupno je verjetno tudi najbolj potreben zgled, ki ga lahko damo svojim otrokom, če hočemo, da bi živeli v boljši družbi.

Pri DiŽ-u zelo podpiramo rast in delo zakonskih skupin. Tudi vidva z ženo sta člana zakonske skupine. Kaj vama zakonska skupina pomeni in zakaj bi jo priporočili drugim?

V zakonski skupini sva vse od poroke. S člani zakonske iz Buenos Airesa smo prijatelji, in čeprav sva se s Kristino preselila v Slovenijo, smo še vedno povezani, in kadarkoli se srečamo, se skušamo ponovno zbrati kot skupina. Ob prihodu v Komendo pa sva se takoj vključila v eno izmed zakonskih skupin v naši župniji, v kateri sva še danes. Zakonska skupina nama pomeni skupnost prijateljev, s katerimi lahko deliva križe, težave, veselje in radosti zakonskega in družinskega življenja. Pa nočem s tem pustiti vtis, da je vse rožnato. To, da se srečamo zakonci z zelo različnimi življenjskimi izkušnjami, značaji, pričakovanji, je po eni strani velik izziv, ki zahteva napor, dobro voljo, potrpežljivost. A prav to je hkrati izjemno bogastvo, saj zaradi naklonjenosti v različnosti drug drugemu lahko pomagamo odkriti neslutene vidike, poglede, zorne kote, nove odgovore na vprašanja življenja. Pomagati drug drugemu na poti družinskega in zakonskega življenja, biti drug drugemu opora, zgled, včasih opomin, včasih spodbuda – to je resnično nekaj najlepšega.

Kaj bi želeli sporočiti našim zakoncem in družinam – še posebej sedaj, ko smo že zakorakali v novo šolsko leto?

»Bog me je ustvaril, da bi mu služil. Zaupal mi je delo, ki ga ni zaupal nikomur drugemu. Zato imam poslanstvo. Morda ga ne bom razumel v tem življenju, razloženo pa mi bo v prihodnjem. Sem člen v verigi, vez med ljudmi.«(Henry Newman)

Pri Johnu Henryju Newmanu sem v različnih trenutkih svojega življenja vedno našel prave besede spodbude in usmeritve. On je napisal: »Bog me je ustvaril, da bi mu služil. Zaupal mi je delo, ki ga ni zaupal nikomur drugemu.

Zato imam poslanstvo. Morda ga ne bom razumel v tem življenju, razloženo pa mi bo v prihodnjem. Sem člen v verigi, vez med ljudmi.« Bralcem želim, da bi živeli v zavesti, da ima prav vsak od nas enkratno vlogo v zgodovini odrešenja, ki mu jo je zaupal Bog, edinstveno vlogo v njegovi družini, v Cerkvi. Da Bog z življenji vsakega zakona, vsake družine, vsakega razvijajočega se otroka in mladeniča piše pesem ljubezni do človeka.

Da je vsak od nas lahko njegovo pisalo in glasbilo, ki odkrije, kdo je, ko se svobodno prepusti njegovi ljubeči roki.

V imenu vseh bralcev glasila se vam iskreno zahvaljujem za vaše pričevanje, da smo smeli vsaj malce pogledati v vaše zanimivo življenje. Naj bo Gospod s svojimi darovi še naprej razsipen v vašem življenju.

Pogovor sem pripravila Petra Berčan

Družina in Življenje

10

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

NUJNE SVETOPISEMSKE »KLICNE ŠTEVILKE« Ko si žalosten, Ko si razočaran, Kadar grešiš, Ko si zaskrbljen, Ko si v nevarnosti, Ko misliš, da je Bog daleč, Ko tvoja vera potrebuje pomoč, Ko si sam in prestrašen, Ko v tebi rasteta zagrenjenost in kritika, Ko začutiš padec in praznino, Kadar si želiš miru in počitka, Ko se ti zdi, da je svet večji od Boga, Ko si želiš Kristusovega varstva, Ko zaradi dela zapuščaš dom, Ko so tvoje molitve sebične, Ko sredi preizkušenj potrebuješ pogum, Če si v depresiji, Če želiš biti rodoviten, Če je tvoja beležka prazna, Če izgubljaš zaupanje v ljudi, Če meniš, da so ljudje neljubeznivi, Če svet raste počasi, ti pa hitro, Če bi rad več vedel o krščanstvu,

pokliči: Janez 14 pokliči: Psalm 27 pokliči: Psalm 51 pokliči: Matej 6,19–34 pokliči: Psalm 91 pokliči: Psalm 139 pokliči: Hebrejcem 11 pokliči: Psalm 23 pokliči: 1 Korinčanom 13 pokliči: Rimljanom 8,31–39 pokliči: Matej 11,25–30 pokliči: Psalm 90 pokliči: Rimljanom 8,1–30 pokliči: Psalm 121 pokliči: Psalm 67 pokliči: Jozue 1 pokliči: Psalm 27 pokliči: Janez 15 pokliči: Psalm 37 pokliči: 1 Korinčanom 13 pokliči: Janez 15 pokliči: Psalm 19 pokliči: 1 Korinčanom 15,15–19

Vir: internet

Družina in Življenje

11

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

GOSPODOVE BESEDE SO TRDE …

ŽENO LJUBIM SAMO Z USTNICAMI, A MOJE SRCE JE DALEČ

»V potu svojega obraza boš jedel kruh …« so tvoje besede, Gospod. Zvenijo trdo in neusmiljeno. A to si ti, Gospod.

Samo ti, neskončno usmiljen, kazen spreminjaš v blagoslov.

Po svojemu sinu skupaj z nami potiš pot naših življenj, truda in prizadevanj. Ljubeče ostajaš tu, stalen, večen, zvest. Si edini, katerega roke so vedno razprte, da nas objamejo. S svojo dlanjo božaš in zdraviš naše rane, tvoja milina je kot mehek oblak, na katerem si spočije moja duša. Razkrivaš nam smisel telesne utrujenosti in bolečin, vse z veseljem sprejemaš v dar in spreminjaš v dobro. Z besedo odpiraš oči in srce, po svojih darovih nam sporočaš, da si z nami povsod. Hvala ti, Bog, za vse tvoje pozornosti. Za krompir v obliki srca, za čudovit sončni zahod, ki me pospremi z vrta …

Hvala za majhen paradižnik, s katerim si nasmejal in ganil moje srce!

V Markovem evangeliju beremo: Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila prednikov in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovoril jim je: »Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: to ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. toda zaman mi izkazujejo čast, ker učijo človeški nauk in zapovedi. Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« In spet je poklical k sebi množico in jim govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

Alenka

Kaj mi želi Jezus kot zakoncu po tej Božji besedi povedati? Da se do žene obnašam tako, kot so se do Boga obnašali farizeji in pismouki.

Hinavsko. Ženo ljubim samo »z ustnicami«, a moje srce je daleč.

Naučil sem se človeških naukov in zapovedi. Božjo zapoved opuščam in se držim človeškega izročila. Tako kot mnogi pred menoj sem padel pod vpliv posvetne družbe, namesto da bi verjel Božji besedi. Ko se trudim pohvaliti zakonca, mi besede potrditve izzvenijo v prazno, čas, ki ga posvetim zakoncu, je izgubljen, usluge dajem pod pogojem, da jih tudi sam prejemam, darila koristim kot odpustke za svoje grehe, dotik pa mi služi za spolnost. Žena vse to čuti, saj jo je Bog obdaril z žensko intuicijo. Nič ni zunaj mene, kar bi me moglo omadeževati. Omadežuje me to, kar pride iz mene.

Od znotraj, iz mojega srca prihajajo hudobne misli, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijače, nevoščljivost, nespamet ipd. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo moje srce. Dokler vsega tega v svojem srcu ne počistim, ne morem biti iskren do zakonca. Čisto srce in iskrenost pa sta pogoja, ki omogočata rast ljubečega odnosa med nama.

Ivo Uršič

Družina in Življenje

12

PISMO P. IVANA PLATOVNJAKA

BOG NENEHNO DELA IN NAS VABI K SODELOVANJU

p. Ivan Platovnjak DJ

Vsi poznamo molitev »Tebe ljubim, Stvarnik, moj. Ti si ohranil me nocoj. Tebi delo posvetim, dušo in telo izročim …« Ko jo molimo, lahko samo izgovarjamo besede, ne da bi se zavedali, kaj govorimo. Lahko pa vsako besedo izgovorimo čim bolj zavestno in poskušamo videti vse tisto, kar želijo te besede povedati.

V tem premišljevanju se želim ustaviti bolj pri besedah današnje teme: Bog sam nenehno dela in vabi vsakega izmed nas, da bi postal njegov sodelavec.

Smo že kdaj pomislili, da Bog vseskozi dela, vsak trenutek?

Kaj to pomeni za nas? Morda najlažje najdemo odgovor pri Jezusu Kristusu. Jezus je bil vseskozi eno s svojim Očetom. To enost z njim na poseben način zelo nazorno pokaže Janezov evangelij. V petem poglavju beremo: »Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče; kar namreč dela on, dela enako tudi Sin.« (v. 19) Jezus torej nenehno gleda Očeta in vidi, kaj in kako on dela. Kot zvesti Sin ga posnema in tudi on dela to, kar dela Oče.

Tako je nenehno njegov učenec in sodelavec.

Kaj Oče dela? To nam povejo že prve strani Svetega pisma. »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.« (1 Mz 1,1) Slovenski prevod ne pove tistega, kar pove original.

Natančnejši bi bil prevod: »Ko je Bog začel ustvarjati …« (Ta prevod je tudi v svetopisemski opombi k tej vrstici.) Bog ni ustvaril enkrat za vselej neba in zemlje, temveč nenehno ustvarja, vsak trenutek. Vse obstaja, ker on vsak trenutek daje vsemu, kar je in biva, obstoj.

Oče, Stvarnik, njegova ljubezen, je tista moč, ki vsemu omogoča bivanje. Vse obstaja in živi, ker vse prežema Božja ljubezen in Očetova volja. Bog je večni tisti, ki je in sebe imenuje: »Jaz sem, ki sem.« (2 Mz 3,14) In v njem in zaradi njegove volje in ljubezni tudi vse je. Tudi jaz in vsak človek. To nam še posebej lepo pove pisec Knjige modrostni (11,24): »Kajti ljubiš vse, kar je, nič od tega, kar si naredil, ti ni zoprno, saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril.« Tudi Jezus veliko pove o tem, kaj dela Oče!

O tem Očetovem nenehnem ustvarjanju in njegovi zastonjski skrbi za vse, kar obstaja in živi, nam govori Jezus ob različnih situacijah. Ko spodbuja k zaupanju

in preseganju strahu, pravi, da Bog ne pozabi celo na nobenega vrabca (Lk 12,6). In dodaja: »Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti.« (12,7) In še: »Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, koliko bolj bo vas, maloverni!« (12,28) Oče ne dela razlik: »On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.« (Mt 5,45) Ta Očetova stvariteljska skrb za vse stvari in človeka samega je zelo nagovorila tudi sv. Ignacija Lojolskega.

V svojih Duhovnih vajah ponuja vajo, v kateri spodbuja molivca, da v kontemplaciji gleda, kako si Bog v vsem prizadeva zanj, mu služi: »Premislim, kako si Bog

Bog ni ustvaril enkrat za vselej neba in zemlje, temveč nenehno ustvarja, vsak trenutek. prizadeva in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v rastlinah, sadežih, čredah itd. Daje jim, da so, ter jih ohranja, daje jim, da žive in čutijo itd.« (Duhovne vaje 236) Ko vidimo vse to in se tega zavemo v globini svojega srca, ne moremo več ostati takšni kot pred tem. Na nek način moramo odgovoriti. Ta delujoča, služeča ljubezen nas spodbuja, da začnemo z njo sodelovati, se ji prepustiti. To vidimo tudi pri Jezusu, pri vseh svetih možeh in ženah. Jezus se je globoko zavedal, zato je tudi on služil vsakomur (Lk 22,24–30; Jn 13) in naredil

Družina in Življenje

13

vse, da bi človek lahko bolj v polnosti živel, se zavedal svojega dostojanstva, bil deležen Očetove ljubezni in zaživel svobodo ljubljenega Božjega otroka. Vedno in povsod je bil znamenje Očeta, ki želi vsem povedati, da je tukaj zanje. Kdor je videl Jezusa, kako dela, je videl tudi Očeta in njegovo delo (Jn 12,45).

Jezusov zgled vabi tudi nas, da bi vsak dan gledali, kako Bog Oče po Jezusu Kristusu v moči Božjega Duha služi vsakemu izmed nas, da bi lahko živeli in delovali. Daje nam vse, kar potrebujemo. Smo kot mladike na vinski trti (Jn 15). Če smo tesno povezani z Očetom v Jezusu, potem obrodimo obilo sadov. Bodimo pa pozorni na to: vsi sadovi trte so vidni samo na mladiki. Lahko pomislimo, da trte sploh ne potrebujemo. Hitro lahko pozabimo, da je vse, kar lahko delamo in naredimo, pravzaprav čisti dar Božje milosti. Mi le sodelujemo s tem, kar Bog sam dela v nas in po nas.

Bog nam pušča svobodo Bog se v ponižnosti povsem skrije. Postane skoraj neopazen. Ne želi se vsiljevati. Ne želi nas prisiliti, da ga moramo priznati in na vsak način sodelovati z njim.

Pušča nam svobodo. Želi, da bi v vsej svobodi sprejeli

Bodimo pa pozorni na to: vsi sadovi trte so vidni samo na mladiki. Lahko pomislimo, da trte sploh ne potrebujemo. Hitro lahko pozabimo, da je vse, kar lahko delamo in naredimo, pravzaprav čisti dar Božje milosti. Mi le sodelujemo s tem, kar Bog sam dela v nas in po nas. vse, kar nam daje, se ob tem veselili in mu dopustili, da bi lahko še v večji meri deloval v nas in po nas. Želi, da smo njegovi svobodni in ustvarjalni sogovorniki in sodelavci in da bi postali njemu podobni (Mt 5,48; Lk 6,36; Ef 4,32). Da bi začeli delati tako kot on – iz čiste in zastonjske ljubezni. Iz preobilja vsega, kar nam je dano.

Brez strahu zase. V globoki zavesti, da imamo v Bogu vse, kar potrebujemo (Lk 15,31). Z radostjo, da smemo ponavzočevati njega in njegovo služečo ljubezen sredi tega sveta, tam, kjer smo: v svoji družini, zakonu, okolju, soseski, župniji, službi, državi … Možnosti je nešteto.

Ustavimo se torej in glejmo, kaj vse Bog dela za nas.

Kako zelo nam služi preko vsega, kar nam je dano, ne da bi se sploh zavedali (zrak, voda, svetloba, hrana …). Preko vsega, kar vidimo, slišimo, čutimo, tipamo, okušamo, nam govori Bog Oče po Jezusu Kristusu:

tukaj sem zate, da bi lahko živel čim bolj v polnosti. Ob nas pa so tudi vsi tisti, ki so nam zaradi sodelovanja z Bogom to naredili ali omogočili. (Pomislite samo na mnoge stvari, ki ste jih zakonci deležni drug od drugega: vsakdanji obedi, pospravljeno stanovanje, denar, čista oblačila in nešteto drugih malih ali večjih stvari …) Bolj ko se tega zavedamo, več je v nas hvaležnosti, veselja in pripravljenosti, da bi preko vsega, kar delamo in naredimo, lahko tudi drugi to spoznali in prišli do veselja, ki nam ga daje Bog in ne mine (Jn 15,11).

Vse to in še več zajema naša preprosta molitev Tebe ljubim … Naj nas Bog po njej vedno znova prenavlja in nam pomaga, da bomo v njegovi luči gledali na naše vsakdanje delo in delovali v njegovem Duhu veselja in služenja (1 Kor 10,31; Gal 5,22–24).

Družina in Življenje

14

DUHOVNA POBUDA

IVER IN BRUNO Ob začetku šolskega leta se tema o delu kar sama ponuja. V časih, ko ni nič več samo po sebi umevno, ko vsak na svoj način išče lastno resnico in lastno izpolnjenje, je dobro, da skupaj razmišljamo o tako pomembni temi, kot je delo samo.

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ

Sama sem bila vedno navajena, da je delo dobro in nujno potrebno.

Doma so me vedno učili, da se dan zjutraj lovi in da je delo tisto, ki naredi človeka. Neskončno sem hvaležna Bogu za starše, ki so mi že v zgodnjih letih odraščanja privzgojili delovne navade. Te so mi vedno, tudi ko se mi ni ravno ljubilo zgodaj vstajati in delati, pomagale razumeti, da je to nekaj normalnega, celo nujno potrebnega za življenje. Še vedno sta mi starša v svojih zrelih letih zgled vztrajnega dela in truda, saj ne opuščata ne

dan in celo življenje – to delo je naše osebnostno in duhovno dozorevanje. Žal je to pomembno delo pri mnogih ljudeh dokaj podcenjeno ali z drugimi besedami – to osebno delo največkrat sploh ni razumljeno kot delo.

Ko srečujem ljudi, ki trpijo v lastnih družinah, in ko srečujem mlade, ki ne morejo prav zaživeti svojega lastnega življenja, vem, da je eden od glavnih vzrokov prav to, da so mnogi v svojem življenju zamudili oziroma spregledali delo na področju lastne osebnostne rasti.

jutranje telovadbe ne sproščujoče hoje po gozdu in ne dela na vrtu. Pri svojih 83 in 85 letih sta zgled ne le nam, njunim otrokom, ampak tudi vnukom in pravnukom. To je velika dota, ki nam jo še vedno gradita in zapuščata.

Sama pa bi ob tem rada premišljevala in pisala o največkrat spregledam delu, ki naj bi ga vsakdo med nami opravljal vsak

Ko sem te dni prebirala Lukov evangelij, kjer nas Jezus uči, da slepi ne more voditi slepega, sicer oba padeta v jamo, za tem takoj nadaljuje, kako smo ustvarjeni prav zato, da bi drug drugemu pomagali na poti duhovnega zorenja.

Pravzaprav nas Jezus naprej opozori, kako težko, zahtevno in pomembno delo je delo na sebi. To podkrepi s primerom, kako smo ljudje nagnjeni

k temu, da zelo radi jemljemo iver iz očesa svojega brata. Če smo pozorni, spoznamo, da gre v tem primeru za delo na medsebojnih odnosih med najbližjimi.

Učenčevstvo Iz prebranega odlomka sem razumela, da gre pri jemanju iveri iz očesa svojega brata predvsem za dejanje ljubezni in nikakor ne za nerganje ali opominjanje. Zato mora tisti, ki se želi usposobiti za tako delo, najprej stopiti na pot učenja – to pa je pot tistega učenca, ki se uči hoditi za Kristusom. Ta pot ima tudi posebno ime – imenuje se učenčevstvo. Jezus sam nas uči, da tujka v očesu svojega brata sploh ne bi opazili, če ne bi imeli v svojem očesu celega polena. Torej bi bilo to, kar me moti pri mojem bratu sicer dobro odstraniti, vendar moram vedeti, da če me moti iver v njegovem očesu, je to predvsem zato, ker imam sam v svojem očesu celo poleno. Zanimivo je to, da sam svojega »polena« sploh ne bi opazil, če me ne bi na to opozorila iver v očesu mojega brata. Tako mi prav iver v očesu mojega brata (beri: moža, žene, brata, sestre, sodelavca, očeta, tašče ...) pomaga prepoznavati stvari v moji notranjosti, ki sem jih v preteklosti zakopala vase in tam čakajo, da pridejo na plan. In prav to prepoznavanje in odstranjevanje »brun« in naših oči – to delo na sebi – je trdo delo, ki ima visoko ceno, terja od nas veliko truda in dejansko traja celo življenje.

Družina in Življenje

15

Premišljevanje o tem odlomku me je spomnilo na izkušnje iz zdravniške prakse, ko sem morala večkrat jemati tujke iz očes pacientov.

Spomnila sem se, kako je za tako delo nujno potrebna dobra in prava svetloba, dober in jasen vid. Nekdo s slabim vidom tega dela ne more opravljati.

In ko zdaj v prenesenem pomenu premišljujem o tej temi, se poskušam zavedati, da je jemanje tujka iz očesa svojega brata težko, odgovorno in predvsem zelo občutljivo področje. Jezus nam ne svetuje, naj raje pustimo pri miru iver v očesu svojega brata, ker imamo sami bruno v svojem očesu in bi jemanje iveri lahko preveč bolelo. Sama dobro vem, da tujek ne sme ostati v očesu in mora biti v čim krajšem času odstranjen, sicer lahko pride do hudega vnetja in celo do izgube vida. Pa vendar so Jezusove besede jasne, ko mi pravi, da se moram najprej spoprijeti z brunom v lastnem očesu. Le-ta mi namreč

jemlje vid, da se ne morem dobro in prav lotiti odstranjevanja iveri iz bratovega očesa.

Za Gospoda si MORAM vzeti čas Spoznavam torej, da je glavni proces učenčevstva prav v tem, da se zavem, da se moram najprej soočiti z brunom v lastnem očesu in da je to doživljenjski proces, ki zahteva trdo in vztrajno delo in veliko predanosti ter samodiscipline. In kaj je pri tem procesu najtežje? Najtežje je prepoznati bruno v lastnem očesu, sprejeti dejstvo, da bruno obstaja in soočiti se z njim. Mislim, da imamo ljudje neko prirojeno nagnjenje k zanikanju lastnih napak, nagnjenje k opravičevanju in maskiranju. In prav to nagnjenje je tisto »bruno« v našem očesu. Če torej hočem svoje bruno priznati in ga sprejeti, za to nujno potrebujem ljubeče Očetovo naročje – njegove ljubeče roke, za katere vem, da me ne bodo nikoli zapustile

in izpustile. To vedno prisotno in celo razsipno Očetovo ljubezen pa lahko izkušam le, če jo vsak dan predano iščem, če se vsak dan znova odločim, da želim »zlesti« v Očetovo ljubeče naročje in z njim preživeti čas. To pa je tudi posebno delo, ki terja od mene veliko discipline in odločnosti. Še to spoznanje mi je bilo darovano: ko je delo prepoznavanja, priznanja in sprejetja moje slabotnosti za mano, Jezus sam opravi delo odstranjevanja mojega bruna in to »operacijo« naredi v anesteziji. In kaj je anestezija? To je območje njegovega objema – to so njegove roke.

K temu odgovornemu delu smo povabljeni in poklicani vsi starši.

Povabljeni smo, da se poskušamo zavedati, kako pomembno je vgrajevanje navad in discipline v naše otroke, kako pomembno je, da jim stojimo pri vsem tem ob strani in jim pomagamo stopiti na pot osebne duhovne rasti, h kateri smo vsi poklicani.

Družina in Življenje

16

KADAR IMA HUDIČ MLADE, JIH IMA POLNO … ŠE POSEBEJ, KO STOPIŠ SKOZI DOMAČA VRATA!

Po službi pridem domov in odprem vrata. Pred menoj ležijo nepospravljeni čevlji.

Spet smo tam, si rečem in že sem na poti preverjanja, ali je izpraznjen pomivalni stroj, so odeje na kavču spet razmetane, je perilo obešeno …

Posebno v času počitnic se hitro ujamem v zanko razmišljanja, kako je nepošteno, da vsa ta opravila čakajo mene, če pa imajo otroci celo dopoldne časa, da kaj postorijo pri hiši. In kaj se v takih primerih zgodi? Kadar ima hudič mlade, jih ima polno, pravijo. Tako postanem ob pletenju misli o nepravičnosti in kontroliranju hitro slabe volje. Če s seboj tisti dan prinašam še kaj neprijetnega iz službe, je to le še črn oblak več na nevihtnem nebu.

Namesto prijaznega pozdrava otroci doživijo tuš očitkov, česa vsega niso

naredili, mož pa je v nevarnosti, da bo tisti dan glavni krivec s svojim domnevnim zgledom. S tem delam najslabšo uslugo njim, pa tudi sebi, saj je to izvrsten način, kako nekomu vzeti voljo, hkrati pa pokvariti prvo pravo snidenje v tistem dnevu. Tisti trenutek pozabim, da so pač otroci, da jih odnese, kot je nekoč odnašalo mene. Tudi kot otroku meni zelo ljuba opravila so v določenem obdobju postala nebodigatreba, ki se mu je najbolje od daleč izogniti.

Nekoč sem spraševala mamo, zakaj mi je vedno povedala samo, kaj moram pri svojem delu še popraviti, ne pa, kaj je bilo dobro. Odgovor je bil, da se včasih otrok ni hvalilo, ker preveč hvale ni dobro trositi v otroška ušesa. Strinjam se s tistim »preveč«, a se hkrati zavedam, da se sama še vedno nisem naučila pohvaliti takrat, ko bi morala.

Mogoče od tu izvira občutek, ki je še prevečkrat prisoten, da stvari ne naredim dovolj dobro. Posledice obojega prenašajo otroci in mož.

STARŠEVSTVO

Drugo vprašanje je, kaj je delo. Z možem imava pri tem še vedno lahko zelo različne poglede.

Raznolika dela so tako pogosto v nevarnosti, da bodo ostala neopažena, s tem pa je izgubljena prilika za spodbudno pohvalo, zasluženo priznanje, veselje ob opravljenem. Dan za dnem se tako učim, delam popravne izpite in iščem pomoč pri Bogu. Pomirja me, da me razmetani čevlji ne spravijo v slabo voljo. Opominja me, naj se vsakega dela lotevam z veseljem – zahvaljevanje njemu mi je ob tem v veliko pomoč. Nagovarja me, naj ga posnemam v počitku in ga dopustim tudi drugim.

Tolaži me v trenutkih, ko se mi zdi, da otrok nisem naučila dovolj, in mi pravi, naj mu zaupam, saj je on nad vsem. Nepospravljena soba tako postane dar, priložnost za nov uk, nov zgled, novo sodelovanje.

A.

Družina in Življenje

17

OH, TE TAŠČE

MANIPULIRANJE Z VNUKI Danes želim razpredati o tem, kako lahko starši, predvsem tisti, s katerimi živi mlada družina, manipulirajo z vnuki in se tega sploh ne zavedajo. Kjer so mladi zase, je tega manj, saj vedo manj podrobnosti o njihovem življenju.

Manipulacija se lahko nanaša na marsikaj. Ker je tema tega glasila delo, bo beseda tekla o tem.

Ko starši pomislijo, kako so oni delali in kako danes delajo njihovi otroci, se pogostokrat sliši: »Ko sva bila midva mlada, sva delala to in to tako in tako, danes pa mladi …« Zatem se sliši nekaj slabšalnega, skratka njihova – staršev generacija – je bila »nedvomno« boljša.

In če ne gre drugače, želijo to, kako bi bilo prav delati in nasploh živeti, mladim sporočati preko vnukov.

Sporočilca so lahko zelo različna, kot: »Zakaj pa mami ne naredi tako? Kaj pa dela mami? Ati? Saj ni čudno, da nimate denarja, ker …« In tako naprej … Sem sodi tudi poltiho godrnjanje.

Samo nepozoren poslušalec ne bo slišal zoprnosti teh sporočil, ki slej ko prej pričnejo boleti otroka – vnuka, saj vsak želi imeti dobre starše.

Seveda pa boli tudi mlade starše.

Kako hitro pozabimo, kaj smo počeli sami …

A ti isti stari starši takrat, ko so tako kritizirajoči, ne pomislijo, da je danes marsikaj drugače, kot je bilo v njihovih mladih letih. Da je delo tudi tisto, kar je morda takrat pomenilo absolutno zapravljanje časa, lenarjenje (ukvarjanje s

športom, hoja, ukvarjanje z otroki, kakšna urica, namenjena sozakoncu …). Nasploh pa pozabimo, da smo svoje otroke vzgajali sami. Komu torej očitamo? Lahko slišimo: »Ja, svoje že, ampak to je polovica (in ta je »bila« dobra), partnerja mojega otroka so vzgojili drugi.« Res je, a kaj če tudi oni mislijo podobno kot jaz?

Kje bi našli krivca, da so otroci tako …? Kaj v tem prej opisanem slišim sama?

Najprej kritiko lastnega dela – vzgoje. Bolj plodno od kritike je sprejemanje dejstva, da smo pri vzgoji naredili, kar smo takrat najbolje zmogli. In česar nismo, ne naprtimo otrokom!

Takšno početje je, če ne drugega, nespoštljivo v odnosu do mlade družine.

Nasploh pa pozabimo, da smo svoje otroke vzgajali sami. Ja, svoje že, ampak to je polovica (in ta je »bila« dobra), partnerja mojega otroka so vzgojili drugi.

In tisto, kar se zdi največji strup – NAPOVED umikanja otroka.

Kaj drugega tudi ni pričakovati, saj vzgoja ni »naredila« toliko, da bi otroci šli čez vse in udejanjali pričakovanja staršev le zato, ker smo pač njihovi starši. Če sta torej zanje mlada dva neumna, če večino stvari narobe počneta, čeprav delata najbolje, kar v tem času zmoreta, pač ne bosta vstopala v območje svojih staršev, kadar ni nujno. S svojo

nerodnostjo v njihovi urejenosti in pametnosti težko počneta kaj, kar bi njiju in starše bogatilo.

Vse to in gotovo še marsikaj drugega je dobro imeti v mislih, preden kritiziramo in poskušamo tako ali drugače spreminjati početje mladih, ki živijo z nami. Seveda, če smo se prej dogovorili in razmejili, kar je bilo potrebno, preden si je mlada skupnost uredila dom na domu staršev.

Kot pri vsem našem početju pa nam, hvala Bogu, lahko Bog pomaga.

S klicanjem njega v te odnose bomo mnogo, mnogo lažje zmogli dovoliti mladim živeti drugače, kot smo mi v njihovih letih, in pri tem ne trpeti! Potem se bomo z njimi lahko veselil, žalostili oziroma bili preprosto tam, kjer smo, da bodo mladi lahko prihajali po tisto, kar smo jim »dolžni« (če zmoremo) dati: varno območje, kjer se lahko brez pogoja ustavijo in/ali počijejo na poti kakršnegakoli njihovega življenja. To bo za obe strani blagoslov.

Ja, že kar zdaj mi, nama, Bog pomagaj!

Sabina

Družina in Življenje

18

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

OTROCI SO ZLATA VREDNI!

Zgodilo se je med letošnjimi počitnicami Družine in Življenja v Veržeju. Duhovno počitniški teden, kot mu pravimo, vedno postreže s pravo mero duhovnosti (vsaj za starše) in prostega časa za vso družino. Letos nas je tri dni spremljal Marko Juhant.

Ta gospod je »specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti«. Moje hčerke me znajo s svojim vedenjem zelo motiti. Ni treba razlagati, da so mi bila njegova predavanja zelo zanimiva in poučna.

Recimo tisto o spodbujanju otrok. Saj veste, kritizirati, kaznovati in popravljati napake otrok je zelo enostavno, spontano, naravno bi lahko rekli: »Sem ti rekel, da tega ne smeš …«, »Ti še desetič povem: to narediš tako in tako …« in »Ker si to spet naredil, danes ne smeš …« Juhant pa: ker starši poznamo cilj, otroka pohvalimo vsakič, ko naredi korak na poti k njemu. Če na poti zgreši – in bo zgrešil – to ni pomembno. Vsak zgreši – če človek nekaj vadi, pri tem zagotovo naredi kakšno napako. Že naslednji dan sem imel priložnost to preskusiti v praksi. Jutro se je začelo na za očeta najtežji način: sam sem šel s tremi hčerkami v kopališče … Logistika, ki je takrat, ko sem z ženo, niti ne opazim, je bila že sama po sebi dovolj naporna – sem vzel vse kreme, brisače, kopalke, druge kopalke …? So dekleta primerno oblečena, obuta …? Hčerke v razponu med 9 in 14 let, vsaka na svojem koncu kopališča, z neprilagojeno hitrostjo po spolzkih tlakih. Bolečine v hrbtu, zaradi katerih celo noč nisem kaj veliko spal, niso bile po ležanju na trdem plastičnem ležalniku nič manjše. Žena, ki je bila za moje nujne klice kot običajno nedosegljiva. Pasja vročina okoli 35 stopinj.

In se je zgodilo. Moji 11-letni Katarini sem dal jasen napotek, naj se po izhodu iz bazena najprej nekoliko posuši na soncu in se šele nato odpravi do ležalnikov.

Razložil sem, da ne želim imeti torbe z opremo, denarnico, knjigo, telefonom … mokre. Katarina je razumno bitje in

se je takoj strinjala. Ni minila minuta, ko jo zagledam pri ležalnikih, ko brska po torbi. Kot odgovoren oče sem Katarino seveda kaznoval. Oziroma ne, kazen bi bila nezakonita. Namesto, da bi jo kaznoval s prepovedjo sladolednega posladka, sem Katarini raje odvzel privilegij sladolednega posladka. In pri tem vztrajal.

Prišlo je popoldne, očetovo srce se je omehčalo in Katarini se je ponudila priložnost, da se odkupi. Že več dni sem jo namreč spodbujal, naj poskusi s »kravlom« preplavati bazen. Povrniti si privilegij sladolednega posladka je bil očitno pravšnja motivacija. Prvi poskus je spodletel zaradi treh žab, ki so bile na poti. Od daleč so zgledale kot gospe z ultrapočasnim premikanjem pravokotno na Katarinino olimpijsko smer. Je že skoraj obupala, češ da je v bazenu preveč natrpano, a sem jo tako goreče spodbujal, da je že zaradi sramu poskusila v drugo (cel bazen me gleda – oče, saj ni treba kričati!).

Tudi drugi poskus ni uspel, tokrat je prehitro obupala … In takrat sem zagledal diagonalno smer, brez ovir na poti in rekel Katarini: hitro, tam je čisto prazno, čisto malo ti je tokrat zmanjkalo, gotovo boš sedaj uspela!

In je zaplavala, da je bilo veselje gledati … in se vrnila z nasmeškom zmagovalke s stisnjeno pestjo. In ko je pest razprla, se je na njeni dlani zasvetil zlat križec (obesek za verižico). »Glej, kaj sem našla! Ko sem plavala, sem zagledala nekaj svetlega na dnu bazena in nazaj grede sem se potopila in pobrala križec!« Verjamem, da je bil Katarini sladoled slajši kot sicer. Tisti večer sva uživala v posebnem notranjem zadovoljstvu.

Oba sva se nečesa naučila. Bog uči tudi med počitnicami.

Njegove učne ure so zlata vredne …

Mitja Stantič

Družina in Življenje

19

DELOVANJE DRUŠTVA

VERŽEJ 2015 Bodite otroško poslušni Dokler smo zasidrani v Bogu, naša srca ne morejo biti potrta. Mi poznamo Boga, ki nas tako ljubi, da smemo in moramo le vriskati. A kako priti do zasidranosti? Ne gre, če ne priznamo svoje majhnosti, omejenosti in grešnosti. Tu pridemo do naslova skripte Veržeja 15 – Bodite otroško poslušni, 1 Pt 1,14a.

To je bil moto našega tedenskega druženja. Vsak, kdor pride v Veržej, išče napredek, toploto in sprejetost zase, za sozakonca, otroke in vso skupnost. Zagotavljam, da to v Veržeju tudi najde. Tu ne boste našli mogočnih, močnih in vsevednih.

Našli pa boste mirne, zvedave, iskrive, tople očke otrok in tople oči zakoncev, iz katerih sijejo iskrice in plameni topline, enaki Božji toploti do vseh nas. Veržej je ogenj, ki nas bo še dolgo grel. Za vse tople iskrice in plamene vsem iskrena hvala.

Hvala dekletom družine Stantič in vsem, ki so tako skrbno varovale naše najmlajše. Hvala društvu DiŽ-a, Vilmi in Daniju. Naj nam vsem uspe

nositi to plamenico toplote svetosti in ljubezni do prav vseh ljudi. družina Habe

Naš osmi Veržej Bilo je že osmič. Teden v Veržeju, ki ga še dolgo ne bomo pozabili.

To je bilo nekaj res čudovitega.

Tako midva kot najini otroci se vsako leto zelo radi odpravimo na družinske počitnice v Veržej. Bogu sva hvaležna za to, da nama je podarjenih pet otrok, saj se ob njih veliko učiva in se trudiva postajati boljša starša. Animatorji zelo dobro poskrbijo za varstvo otrok, ko imamo starši delovno dopoldne.

Letos je bil z nami M. Juhant, dal nam je zelo jasna in konkretna navodila za dobro vzgojo. Dal nam je nalogo, naj bomo pozorni na to, kaj naši otroci naredijo dobro, in jih pohvalimo, ko naredijo majhne stvari, ne da čakamo na velike. Zelo moram biti pozorna najprej pri možu in priznati moram, da je to zelo težko v tem tempu in vrvežu. Pa vendar se splača. Dobila sva potrditve, obenem pa tudi spoznala, da morava vložiti

še veliko truda in moči, da jim bova znala pokazati prave poti, po katerih bodo hodili v življenju.

Popoldnevi so bili prijetni, saj smo jih kot družina preživeli skupaj v Banovcih. Plavanje, spuščanje po toboganu, gledanje iger brez meja in petje animatorjev v bazenu. Vau, ko to slišiš, ti kar srce igra. Večeri pa so bili duhovno obogateni z branjem Božje besede. Ko pa so otroci zaspali, smo si starši vzeli čas za sproščen pogovor, smeh, večerni sprehod, popili hladno pijačo in polizali sladoled. Veržej je sploh za naju nekaj posebnega, saj imava takrat obletnico poroke. Letos že 18 let. Kako lepo je, ko obiščeš sveto mašo, se zvečer v kapeli zahvališ za leta, ki sva jih skupaj preživela, in vse milosti, ki sva jih bila deležna do sedaj. Tudi animatorji so se spomnili na najino obletnico. Ob spremljavi kitare so prepevali duhovne in zabavne pesmi. Bili so pravi biseri letošnjega Veržeja.

HVALA VSEM, KI STE BILI V VERŽEJU. BILO JE RES ČUDOVITO, PREDVSEM PA NEPOZABNO. BRIGITA IN JOŽE MOHORČIČ

Družina in Življenje

20

Še vedno odzvanja melodija hvalnic … Še vedno nama v ušesih odzvanjajo melodije hvalnic, ki smo jih vsako jutro prepevali v času bivanja v Veržeju. Tudi pesem Angelček varuh moj zvečer sama od sebe zleze iz najinih ust.

Pred dvema letoma smo se duhovnega tedna za družine udeležili prvič. Za našo družino je bilo takrat to posebno doživetje, ki je letos zraslo v nekaj več ... Še močneje smo čutili prisotnost Svetega Duha. Ta teden nas je posebej zaznamoval. Odločili smo se za pogostejšo skupno molitev in več odkritih pogovorov med nami.

Na naju z možem je precej vplival tudi Marko Juhant s svojim prepričanjem o posledicah iskanja dobrega v otroku in seveda tudi v vseh ostalih članih družine. Ugotavljam, da je omenjeno nalogo nekoliko težje uresničevati v razširjeni družini, torej v primeru življenja s starši pod isto streho. Takrat so odnosi v družini bolj pogosto na preizkušnji. A če dovoliš Jezusu, da vstopi v tvoje odnose, lahko lepo živiš tudi ob nenehni prisotnosti enih ali drugih staršev.

Splača se potruditi. Če ne zaradi

nas, odraslih, pa zagotovo zaradi naših otrok, katerim smo starši in stari starši zgled že od majhnih nog. Če se mi vedemo nespoštljivo in nepotrpežljivo drug do drugega, ne moremo od otrok pričakovati, da bodo v odnosu do drugih drugačni.

Mislim, da nas je Veržej »zasvojil« s vso svojo milino, preprostostjo in umirjenostjo, ki jo nudi. Tokrat so bila presežena vsa naša pričakovanja glede bivanja v stiku z naravo – v zemljanki. Priporočamo jo vsem, ki želijo vsebini duhovnega tedna dodati večjo vrednost in se še bolj povezati z Bogom. Kaj pa drugega potrebuje človek v tem brezosebnem »drvečem« svetu, če ne mir in bližino svojih najdražjih? družina Lozinšek

O Veržeju smo že veliko slišali in ga tudi v vsej polnosti sami doživeli Ali ste že bili na dopustu 18 km od doma? Verjetno niste. No,

tudi mi ne, do letos. Še ko je bilo potrebno iti, je bil nek tak čuden občutek. Tudi morske počitnice smo morali skrajšati z 20 na 10 dni. Pa smo se le odločili in šli iz Dobrovnika (Bukovniško jezero, orhideje ...) v Veržej. Seveda smo o dopustu, ki ga v Veržeju vsako leto organizira DiŽ, že veliko slišali in prebrali: da vedno gostijo dobrega predavatelja, da je poskrbljeno za otroke, da je dopust celosten (ne le za telo, ampak tudi za dušo in duha) ... Danes vem, da nas je tja pripeljala Božja previdnost. Gost je bil specialni pedagog Marko Juhant. Že prvi večer, ko je bil z nami, nas je navdušil s svojo direktnostjo in jasnostjo. Ob ponudbi, da je na voljo tudi za individualna vprašanja, sem ga vprašal o sinovi težavi (tedaj sem še mislil, da je razvajenost).

Tudi njegov prvi odgovor je bil, da gre za neke vrste razvajenost.

Na srečo imajo v Marijanišču tudi okrepčevalnico »Pri štrku«!

Na ta dan sta Jože in Brigita praznovala 18 let poroke in Jože je »kot pravi dec« vse povabil na pijačo.

Sedel sem ob Marku Juhantu in nadaljevala sva najin začeti pogovor (najboljši posel se sklene ob pijači) o sinu. Po daljšem pogovoru je gospod podal mnenje, da Luka ne zmore

Družina in Življenje

21

jesti določene hrane in naj ga ne silimo ter ga sprejmemo takšnega, kot je.

Ne morem opisati občutkov, ki so se porajali v meni ob močnem objemu sina, ko sem mu povedal za to spoznanje in mu razložil, da sedaj razumem njegov problem in ga sprejemam takšnega, kot je. ALELUJA! Če smo morali priti v Veržej samo zato, je bilo vredno!

Pa še zdaleč ni bilo samo to! Večeri ob Prvem Petrovem pismu so me močno nagovarjali v smislu moje vere in zaupanja v Božjo besedo.

Benjaminovo pričevanje, ki je najprej navdušilo naše mlade (fanta ga kar nista mogla prehvaliti) in nato še nas starše; večerno petje animatorjev na stopnicah ob kitari in cajonu; izjavi sinov: »Tu nama je tako lepo, tukaj sva lahko to, kar sva!«; pogovori s prijatelji; nova spoznanja, ki jih je podal Marko Juhant; jutranji ples (molitev) ob Danijevi kitari, sv. maše, adoracija, čas, ki sva ga imela z ženo samo za naju ... in na koncu podelitev zgodb ostalih udeležencev.

NEPRECENLJIVO! Midva z ženo sva navdušena, otroka še bolj, zato bomo drugo leto spet malo manj na morju.

Pridružujemo se izjavi, ki jo je na koncu povedala ena od mamic: Teh počitnic ne moreš opisati, to moraš doživeti!

Simon

Po dolgem času ponovno med starimi znanci …

Po nekajletnem premoru smo se po Božji milosti spet znašli v Veržeju. Vedno znova nas preseneti odprtost, sprejetost, dobre teme in predavatelji ter kvalitetno preživet čas tudi za otroke.

Letos naju je zelo nagovoril Marko Juhant, predvsem njegovo jasno in preprosto pričevanje. Res dela s srcem. Posebej milostni so bili tudi trenutki prebiranja Svetega pisma ob večerih in celonočno čaščenje. Lepo se je bilo ponovno srečati s »starimi« znanci in spoznati tudi nove obraze. Bogu hvala za tako lepo vreme in da je vse potekalo brez težav. Posebna zahvala tudi vsej ekipi DiŽ-a (Dani, Vilma, Erika, Benjamin) ter Marku Štajnerju. Brez vašega dela in truda bi Slovenija še bolj padala.

Tako pa trdno verjameva, da bo slej ko prej vstala in spet začela živeti vrednote. Mir in vse dobro.

(A. & D. G.)

Mami, ati, drugo leto gremo spet v Veržej!

(Marko 6, Klara 11, Peter 14)

In kako so veržej doživeli otroci?

Bil je teden, ki mi bo ostal za vedno v spominu.

V Veržeju smo bili z družino že večkrat, a letos sem bil prvič animator. Dopoldne smo imeli oratorij za otroke, po kosilu pa smo bili prosti in smo si ogledali kakšen film ali pa odšli plavat v bližnje terme. Najbolj všeč mi je bil večer, ko je imel Benjamin predavanje. Tam sem spoznal, da moramo graditi na dolgotrajni sreči in ne na stvareh, ki nas zadovoljijo in razveselijo le za kratek čas. Po predavanju smo imeli animatorji še adoracijo – svoj

Družina in Življenje

22

čas za pogovor z Bogom, ko sem se lahko posvetil samo njemu in se mu zahvalil za vse lepe stvari v življenju ter ga obenem prosil, da mi pomaga v težkih trenutkih v življenju. Biti animator je nekaj posebnega in nikoli ne bom pozabil tega tedna.

Animator Matej J

DRUŽINA – SVETI PROSTOR Veržej: kraj, kjer si vedno nagrajen z bližinami in seveda tudi s preizkušnjami, po katerih prihajajo blagoslovi, milosti, darovi, uvidi in karizme. Kraj, kjer Sveti Duh močno veje, nas napolnjuje in dviguje.

Zato sploh ni bilo vprašanje zopet iti ali ne iti. Odločila sva se enoglasno, brez težav. Potem pa se je rodila Iza in v moji glavi se je začel boj misli: Kako bova zmogla s štirimi majhnimi otroki in dojenčkom? Ali bi bilo bolje, da ostanemo doma? Ali sva tako močna v Jezusu, da bova zmogla to preizkušnjo? In še in še. Vmes pa veselje ob misli na to, da bomo

zopet en teden bogatili drug drugega in se tudi notranje sončili.

Po vsej tej zmešnjavi v glavi in po vsakodnevni molitvi sva se z Igorjem dogovorila, da vse predava Jezusu. Pa naj on naredi tisto, kar je prav njemu in kar je posledično tudi najbolj prav za nas.

V ta namen sva pred odhodom molila devetdnevnico. Zavedala sva se, da ne bova postavljena samo pred eno preizkušnjo, hkrati pa sva vedela, kaj nam to prinaša – če zdrživa. Postajava močnejša, odločnejša, bolj pripravljena za žrtve za drugega, bolj ljubeča, odprta, mirna, srečna in bolj pripravljena vzgajati otroke za odgovornost, ne pa za to, da je v hiši trenutno čisti mir in da si nihče nič ne upa.

Hvaležna sva, da nam je bilo zopet dano iti. Hvaležna sva drug drugemu, da nisva v trenutkih nemoči obupala, ampak sva podpirala drug drugega z molitvijo.

In nato tako pričakovan odhod.

Prihod v Marijanišče je kot bi (po dolgem času) zopet prišel domov.

Otroci so bili veseli in zadovoljni (večino časa J), midva pa polna tihega pričakovanja neznanega, ki nama vedno prinese nova

spoznanja in naju bolj poveže v edinosti. In po dveh dneh preizkušenj in bolečin v glavi blažen notranji mir, ki presega vsa pričakovanja.

Bilo je lepo in dobila sva veliko več, kot sva upala. Marko Juhant nam je dal veliko odgovorov na še nezastavljena vprašanja in hvaležna sem za vsa spoznanja ter za to, ki se je začelo porajati že v Veržeju in se še nadaljuje: družina je sveti prostor (prostor, v katerem sveti in prebiva Sveti, če je vse prav) – svet zase, v katerem morajo vsi člani preživljati čim več časa drug z drugim, da lahko začutijo in spoznajo drug drugega.

Je kot vrt, ki mora biti zagrajen, da do njega ne more tisto, kar bi ga poškodovalo. Kot vrt, ki ga je treba negovati, da živi in obrodi obilne sadove. Treba si je vzeti čas za častiti (čas + ti + ti) – čas zase z Bogom in čas za vse družinske člane. Zelo pomembne so torej meje – ograja okoli vrta in ograjice v njem. Meje moramo postavljati najprej sami sebi in šele nato drugim.

In novo spoznanje, ki se je porodilo iz vprašanj in opazovanj

Družina in Življenje

23

naju, najinih otrok ter drugih udeležencev:

Kdaj se počutijo otroci svobodne?

Natanko takrat, ko vedo, kje so meje, kakšne so in kaj sledi, če jih prekoračijo. Takrat se počutijo ne samo svobodne, ampak tudi varne, ljubljene in sprejete takšni, kakršni so. In nemalokdaj preizkušajo, če so še svobodni, varni, ljubljeni in sprejeti. Vsekakor je to takrat, ko čutijo, da lahko svoje frustracije izrazijo pred starši.

Kdaj smo torej odrasli svobodni?

Kadar vemo, kje so meje in kakšna so pravila ter zapovedi, ki se jih moramo držati. Tako tudi natanko vemo, kaj sledi, če se ne držimo Božjih zapovedi, ki jih z vztrajno molitvijo in branjem Svetega pisma vedno bolj razumemo. Vemo, da nas Bog neizmerno ljubi in dopušča, da se odločamo sami. In natanko vemo, kakšna nagrada ali kazen nas čakata. V tej neizmerni ljubezni nam je tudi vedno pripravljen oprostiti in čaka, da se vrnemo k njemu, ga prosimo za odpuščanje in nato nas obsije s svojo lučjo, s katero lahko potem mi svetimo na

druge. In mi – kakšni starši smo?

Dopuščamo otrokom, da delajo napake in jim tega ne mečemo pod nos? Jim odpuščamo in jih tako učimo odpuščanja? Ali se v našem objemu počutijo varne, sprejete in ljubljene? Si upajo prestopati meje, ker vedo, da lahko računajo na nas, da se bomo držali dogovorjenega? In če si, ali potrpežljivo zdržimo preizkušnjo, dokaj mirno naredimo, kar je potrebno, in jim tako pokažemo, da nam lahko še vedno zaupajo: da lahko izražajo ne samo veselje, ampak tudi žalost, jezo, strah in sram, ker vedo, da jih kljub vsemu vedno čakamo z odprtimi rokami?

Ker so Božji dar, ki nam je bil zaupan, a ni namenjen samo nam.

Dar, ki čaka, da ga odvijemo in mu pomagamo izstopiti iz ovitka, ki ga ovira; da mu pomagamo na poti, ga usmerjamo, a ne naredimo vsega namesto njega in vse zanj.

Otroci dobro opazujejo in natanko vidijo, koliko se mi držimo zapovedi in pravil. Koliko smo potrpežljivi, vztrajni in dosledni. Včasih se nam zdi, da Bog preveč pričakuje od nas. Ali tudi mi kdaj pričakujemo preveč od svojih otrok? Kolikor smo namreč mi starši pripravljeni upoštevati pravila in sodelovati,

toliko lahko pričakujemo od svojih otrok. In nič več, ker lahko s svojimi prevelikimi pričakovanji porušimo tako želen dober odnos.

Nikoli nam ni naloženo več, kot zmoremo – zmoremo z Božjo pomočjo in močjo, ki nam jo daje on. Zato bodimo toliko ponižni, da vsak dan pokleknemo pred njim in mu izročimo vse, kar imamo – saj nas je ravno on postavil tja, kjer smo. Ker ima za nas pripravljen načrt. Na nas je, da ga sprejmemo in obrodimo obilen sad Bogu v čast in hvalo. Vse to je mogoče z vsakdanjo osebno, družinsko molitvijo in molitvijo zakoncev. In potem čudežem ni konca in jih tudi vedno več vidimo ter smo zanje hvaležni.

Hvala vsem, ki ste bili na tednu družin v Veržeju. Še posebej Vilmi in Daniju, ki sta resnično orodje v Božjih rokah. Naj Gospod še naprej blagoslavlja vajine poti.

Mir in dobro.

Anka Dečman

Družina in Življenje

24

VILMA IN DANI V AMERIKI

LJUBEZEN JE NAŠE POSLANSTVO Skoraj leto dni je od tedaj, ko sva izvedela, da naju je doletela velika čast.

Slovenski škofje so naju namreč imenovali za uradna delegata SŠK na svetovnem srečanju družin s papežem Frančiškom.

Srečanje poteka med 22. in 27. septembrom v Filadelfiji v ZDA pod naslovom Ljubezen je naše poslanstvo; družina, v polnosti živa.

No, nama se ob preobilici dela priložnost za pot »čez lužo« ne ponudi prav pogosto, zato sva želela pred samim kongresom obiskati sorodnike in spodbuditi k skrbi za dobre medsebojne odnose tudi Slovence, ki živijo v Kanadi in Chicagu. Tako sva na začetku najinega potovanja »čez lužo« najprej prispela iz Amsterdama v Kanado, kjer sva pri sorodnikih preživela nekaj lepih dni. Za vedno nama bodo ostala v spominu srečanja in pogovori z našimi rojaki, predvsem pa obisk Toronta, kjer sva v veliki dvorani, ki leži poleg cerkve Brezmadežne Marije s čudodelno svetinjo, nagovorila zbrane rojake.

Seznanila sva jih z našim delom, z delom zakonskih skupin, s pomenom seminarjev in rednih srečevanj družin ter jim skušala orisati pomen nenehnega in vztrajnega dela na medsebojnih odnosih. Spregovorila sva tudi o pomenu človekovega osebnega izkustva in srečanja z živim Bogom, ki ni enkratno in nikoli ponovljivo, pač pa je za nas, ki danes živimo ali vsaj poskušamo živeti naše krščanstvo, nujno potrebno in nas lahko pripravi in ohranja za večnost. Hvaležna sva vsem, ki ste se najinega pričevanja udeležili.

Bilo vas je lepo število. Upava, da se bomo še kdaj srečali in morda

SS Nagovor za rojake v Kanadi

SS Z zakoncema Ivanko in Stanetom Markun v Slomškovi kapeli v Jolietu

zares kaj lepega skupaj zastavili za prihodnje rodove.

Tako med rojaki v Torontu kot tudi med tistimi v Lemontu oziroma Jolietu blizu Chicaga, ki sva jih srečala na naslednji postaji najine poti po Severni Ameriki, sva spoznavala, kakšna je pristna ljubezen do domovine. Zanje domovina ni nekaj samo po sebi umevnega; nekaj, kar človek preprosto ima, pač pa je domovina zanje ljubljena vrednota; je kot nevesta, po kateri njen ženin hrepeni in si je želi. Tudi tu sva se udeležila več dogodkov, med njimi tudi piknika za prostovoljce in učence Slovenske šole, zatem pa še slovesne nedeljske svete maše, ki jo je za nas daroval p. Metod Ogorevc.

SS Slovenski predstavniki na Svetovnem srečanju družin poleg naju še nadškof gospod Andrej Stanovnik iz Argentine ter duhovnik Sandi Koren, tajnik Medškofijskega odbora za družino

Oba dogodka sta bila v Lemontu, kjer je slovenski frančiškanski samostan in več drugih slovenskih znamenitosti: Slomškova cerkev, ki je del frančiškanskega samostana, Slovenski kulturni dom, Lurška kapela, jezero z otokom in na njem maketa Blejske cerkve ...

Zahvaljujeva se patru Metodu za lep sprejem in za priložnost, da sva smela nagovoriti naše rojake, najinima čudovitima gostiteljema Ivanki in Stanetu Markun ter vsem dragim rojakom, ki so naju tako lepo sprejeli. Srčno upava, da se bova lahko še kdaj vrnila mednje. Njih in njihove potomce priporočava v molitev.

Družina in Življenje

25

VILMA IN DANI V AMERIKI

SREČANJE NA SEDEŽU ORGANIZACIJE FAMILY LIFE Že dolgo pa sva si želela obiskati tudi mesto Little Rock. Pa ne le zaradi dobrih prijateljev, ki tam živijo, pač pa tudi zaradi dejstva, da je v tem mestu sedež mednarodne organizacije Family Life.

(na sedežu Family Life je približno 300 zaposlenih).

Tako smo se v sredo zgodaj zjutraj znašli pred veličastno zgradbo Family Life, v kateri delajo ljudje, ki so tako kot nekoč midva slišali Gospodov klic in šli za njim.

Začutila sva, da sva na svetem kraju, kjer ljudje molijo in svoje misli, izkustva in moči podrejajo Gospodu.

Bilo je, kot bi vstopila v Božjo ambasado!

Kmalu sva se znašla v dvorani, kjer so se zbirali zaposleni. Prišla sta tudi voditelja in ustanovitelja Family Life, gospod Dennis Rainey in njegova žena, gospa Barbara Rainey. Program so začeli z molitvijo, sledila so poročanja o delu posameznih oddelkov, nakar

Family Life je namreč organizacija, ki naju je v letu 2000 spodbudila, SS Srečanje z ustanoviteljema Family da sva bolj s srcem prisluhnila life Dennisom in Barbaro Rainey Bogu in se odzvala njegovemu klicu.

Tako sva, ko sva spomladi načrtovala najino potovanje v ZDA, pisala je na oder stopil gospod Rainey in prijateljema Katarini in Andreju (Kit začel pripovedovati najino zgodbo. in Drew) v Little Rock. Ponudila Prebral je tekst izpred nekaj let, ki sta nama svoj dom in vso podporo sva ga takrat o našem delu poslala pri organizaciji obiska Family Life. najinim prijateljem, oni pa očitno In ko sva pozno v torek zvečer, 15. njemu. Bila sva presenečena, da septembra, prispela v Little Rock, toliko ve o nama in našem delu. sta nama najina gostitelja že na poti Nato naju je na oder povabil še iz letališča povedala, da bova imela gospod Kirk Murray, odgovoren naslednji dan priložnost na kratko za mednarodne dejavnosti Family pozdraviti vse sodelavce Family Life Life. Ko sva prihajala na oder, so vsi

v dvorani vstali in ploskali. Nisva mogla verjeti svojim očem, ki so jih zalile solze. Komaj sva zbrala dovolj moči, da sva nekaj povedala, sicer pa sva jim zavrtela naš predstavitveni video, ki o našem delu skoraj vse pove. Seveda sem jim za konec moral na orglice zaigrati še Amazing grace.

Po končanem programu nama je prijatelj Jim Whitmore razkazal celo hišo, ogledu pa je sledil sestanek z gospodom Dennisom Raineyem in gospodom Kirkom Murrayem, pridružila pa se nam je tudi gospa Barbara Rainey. Naše srečanje smo zaključili z molitvijo za blagoslov najine poti – za blagoslov Svetovnega srečanja družin in za Božje varstvo

SS Srečanje z Rickom Warenom

vseh udeležencev srečanja, še posebej papeža Frančiška.

Molili smo tudi za blagoslov Slovenije, za blagoslov vseh naših prizadevanj, da bi tudi pri nas družine v moči Svetega Duha postajale Božje družine, da bi vsi mi vedno bolj zaupali Gospodu in bi mu želeli slediti.

Kot že večkrat doslej, sva tudi tokrat iz ust voditeljev slišala zagotovila, da nam je Family Life na razpolago, če bomo kakorkoli in kadarkoli potrebovali njihovo pomoč.

Družina in Življenje

26

VILMA IN DANI V AMERIKI

SVETOVNO SREČANJE DRUŽIN V FILADELFIJI Ta članek piševa v Filadelfiji, kjer poteka na začetku omenjeno Svetovno srečanje družin. Tu imava neverjetno priložnosti srečati se s katoličani z vsega sveta, se z njimi povezovati in skupaj učiti od najboljših predavateljev.

Občutek imava, da je Filadelfija te dni prava svetovna vas oz. svetovna prestolnica. V glavni dvorani Kongresnega centra, kjer potekajo srečanja, maše, predavanja, okrogle mize, televizijski prenosi, razstave ..., se zbiramo udeleženci z vsega sveta –

SS Papeževa maša v Filadelfiji

SS Otvoritvena slovesnost Svetovnega srečanja družin

SS Nagovor Christopherja Westa

kakih 15.000 nas je. Slovenske barve zastopamo trije predstavniki: gospod Sandi Koren, župnik v Mozirju in tajnik Medškofijskega odbora za družino, in midva.

Na Kongresu družin imamo po vsakem glavnem predavanju vsi udeleženci na voljo 12–15 predavanj, ki se jih poskušamo redno udeleževati.

Na otvoritveni slovesnosti je nadškof mesta Filadelfija, g. Charles Chaput, povedal, da je leta 1732 v Stari cerkvi sv. Jožefa v Filadelfiji maševal prvi jezuit in takrat se je njegove maše udeležilo 11 ljudi, v teh dneh pa bo v Filadelfiji maševal drugi jezuit in te maše se bo na ulicah Filadelfije udeležilo preko milijon in pol ljudi, preko televizijskih sprejemnikov pa bo to sveto mašo spremljalo milijone ljudi po vsem svetu.

Nadškof Vincenzo Paglia, predsednik Papeškega sveta za družino, je v svojem uvodnem nagovoru dejal, da se v Filadelfiji vsi počutimo doma, ker nas združuje en Duh, povezuje en Brat ter ljubi en Oče in ker je družina nekaj najboljšega, kar se nam je kdaj zgodilo.

Kongres družin je s svojim odločnim in jasnim nastopom odprl novoimenovani pomožni škof mesta Los Angeles, ki mu pravijo kar »Holywoodski škof«, g. Robert Barron. Poudaril je, da imamo ljudje, ki smo edini ustvarjeni po Božji podobi, veliko odgovornost, da smo Božje podobe. Žal smo se od tega oddaljili – greh je prekinil naše prijateljstvo z Bogom, vendar imamo zaradi Kristusa, ki je postal človek, novo upanje in to upanje je prav v družini, ki moli, kjer se oznanja Božja resnica, kjer se človek usposablja za poslanstvo v svetu ..., kjer se oživlja IMAGO DEI (Božja podoba).

Z vsakim novim predavanjem na različne načine spoznavava vlogo in pomen družine. Naj se nasprotniki še toliko zaganjajo v to Božjo ustanovo, je

SS Srečanje s Christopherjem Westom

ne bodo premagali. Saj, če pade družina, padeta družba in človeštvo. Vsebine bogatih nagovorov, ki jih dnevno poslušava na Festivalu družin, bova morala posredovati kako drugače, saj za vse, kar te dni tu prejemamo, v tem članku ni prostora.

Sicer pa tu v Filadelfiji narašča pričakovanje papeževega obiska. V mestu se bo v ta namen zelo spremenil prometni režim, iz središča mesta bodo odstranili vse avtomobile, podzemna železnica bo ustavljala le na nekaterih postajah ... Iz dneva v dan pa se v ta namen dogaja več različnih prireditev.

V trenutku, ko držite naše glasilo v rokah, je vse to dogajanje že za nami …

Za zdaj lahko rečem le, da smo vsi mi vedno znova povabljeni, da molimo za varnost papeža Frančiška; za njegovo pokončnost in odločnost, za polnost Svetega Duha, ki naj ga spremlja in navdihuje v vsakem trenutku. To enako želim tudi vsem vam, dragi in spoštovani bralci našega glasila.

Obilo blagoslova vsem in povabljeni, da vsak da molimo za naše družine, za sinodo o družini, ki se oktobra začenja v Rimu in se je bo udeležil tudi naš gospod nadškof Stanislav Zore. Molimo, da jih bo vodil Sveti Duh in bodo v Božji ljubezni družino ohranili kot čvrsto in jasno Božjo vrednoto in »utrdbo«.

Vilma in Dani

Družina in Življenje

27

DELOVANJE DRUŠTVA SREČANJE REGIJSKIH KOORDINATORJEV

PRIJETNO SREČANJE NA DOLENJSKEM Na vročo zadnjo avgustovsko soboto smo se v Leničevem domu pri Podbočju zbrali DiŽevi najožji sodelavci in regijski koordinatorji.

Kot že ime samo pove, so regijski koordinatorji tisti, ki skrbijo za koordinacijo dela voditeljskih parov zakonskih skupin po Sloveniji. Za posamezno regijo (te se večinoma prekrivajo s slovenskimi škofijami) so odgovorni trije do štirje pari, vseh skupaj je 18 predanih zakonskih parov.

Srečali smo se z namenom, da se telesno, duševno in duhovno nasitimo, okrepimo ter zastavimo svoje delo za prihajajoče novo “šolsko” leto v zakonskih skupinah.

Vilma in Dani sta nas v uvodnem duhovnem nagovoru ob premišljevanju svetopisemskega odlomka iz Jozuetove knjige povabila, naj tudi mi, tako kot Jozue, ostajamo trdni v svoji odločitvi, da želimo slediti Gospodu. Ob prihodu v obljubljeno deželo je namreč Jozue, ki je kot voditelj nasledil Mojzesa, dal Izraelskemu ljudstvu na izbiro – ali želijo slediti bogovom tedanjega časa in kraja, v katerega so prišli, ali bodo sledili Gospodu.

Ob tej biblični pripovedi smo ugotavljali, da današnji čas sploh ni tako edinstven, kot si radi predstavljamo. Že pred tisočletji so imeli ljudje s sledenjem tedanjim “sodobnim trendom” številne možnosti za odpad od Boga in njegove resnice. Zanimivo je, da so bile preko spolne nemorale, ki je bila povezana s češčenjem okoliških božanstev (t. i. “sveta” oz. tempeljska prostitucija), skušnjave

tedanjega časa še kako podobne današnjim, odločitev za zvestobo Bogu pa je bila – tako tedaj kot tudi danes – povezana z odločitvijo za zvestobo ženi, možu ter družini.

O tem, kako so naši regijski koordinatorji veseli, da so se odločili slediti Gospodu, so povedali v številnih spontanih izpovedih. Tako nam je bilo ob koncu duhovnega dela srečanja še lažje skupaj z Jozuetom obnoviti svojo odločitev: “Jaz in moja hiša pa bomo sledili Gospodu” (Joz 24,15).

Vilma in Dani sta nato regijskim koordinatorjem v znamenje zahvale izročila lepa darila, ki pa niso namenjena le njim, pač pa tudi voditeljskim parom po vsej Sloveniji. Tako so vsi prejeli unikatne steklene križe, ki jih je zanje izdelala umetnica Nina Lovrič iz ateljeja UnikArt. Nato je sledil čas za druženje ob odlični hrani, za peko katere je poskrbela prleška ekipa. (Hvala Bojan in Simon!) Hvala tudi animatorjem, ki ste poskrbeli za varstvo otrok, ter seveda drugim sodelavcem, ki ste – čeprav je bilo na začetku težko »prižgati šporhet«J – poskrbeli za naše dobro počutje.

Naj za konec omenim še misel sv. Frančiška, ki jo je izrekel pred smrtjo, na srečanju pa nam jo je posredoval Dani: »Bratje, bratje!

Začnimo znova služiti Gospodu.

Doslej smo malo ali nič naredili.« Koliko ponižnosti in koliko odprtosti je v teh besedah! O, Gospod, nakloni tudi nam svežine tvojega Duha, da bomo mogli tudi mi z novim ognjem in novo gorečnostjo vedno začenjati znova!

Diževi sodelavci

Družina in Življenje

28

ZAKONSKA SKUPINA

NAŠE ZAKONSKE SKUPINE

IVANČNA GORICA

Bilo je med zimskimi počitnicami.

Z družino smo si končno uspeli vzeti čas in se odpravili smučat na Krvavec. Bila sem ravno na sedežnici, v prelepi zimski idili, ko zavibrira telefon …

Pogledam – Dani. Le kaj bo spet … »Potrebujemo par za zakonsko v Ivančni Gorici, a bi vidva šla …« Pa kje ste naju našli?! In borba.

Ker sem seveda morala kmalu s sedežnice sem prosila za nekaj dni razmisleka … In po razmisleku sva se vendarle odločila za novo pot, čez hrib v Ivančno Gorico! In tako sva prišla v zakonsko skupino in se v njej takoj dobro počutila. Pa ponovno šla čez Božjo šolo, da veliko več prejmeš, kot pa daš, če se le prepustiš v Gospodove roke in vodstvo. Hvala vam dragi zakonci za vašo vztrajnost in zvestobo odločitvi, da boste hodili na zakonsko skupino. In hvala tudi gospodu župniku Juriju, ki jih z veseljem spremlja. Bodite pogumni še naprej!

Petra in Matej Berčan

In kako se počutijo zakonci?

Zakonska skupina nama odpira nov pogled na stvari, katerim prepogosto ne pripisujemo velikega pomena: komunikacija, skupni čas za sozakonca, najbolj fajn pa je domača naloga, ko moraš na randi.J V zakonski skupini sva se naučila (in se še učiva), kako se pogovarjati in da je pogovor najpomembnejša stvar v zakonu, saj z njim rešujeva probleme, se povezujeva in rasteva. Če funkcionirava midva, funkcionira tudi cela družina.

Zakonska skupina je ZAKON in zelo rada jo obiskujeva! J Simona in Jan Janžekovič Potem, ko že skoraj četrt stoletja pluješ skozi zakonske viharje in se sončiš v medsebojni ljubezni, se morda zdi čudno, da začneš prihajati v novo zakonsko skupino. To, da morava vlagati v najin odnos in na njem intenzivno delati, sva vedela že dolgo. Ko sva ugotovila, da ne gre več naprej, sva si vzela dan ali dva zase, šla v gore, tudi na duhovne vaje … Nisva pa delala načrtno, sistematično. Šlo je pravzaprav za

Zakonska skupina v Ivančni Gorici se je ustanovila pozimi leta 2014, takoj po nagovoru zakoncev Siter v župniji. Kar nekaj mladih parov je izrazilo željo in pripravljenost, da bi se srečevali. In kot je znano, vsaka novoustanovljena skupina potrebuje voditeljski par …

gašenje požarov, čeprav je tudi res, da sva se iz vsakega prebila nekoliko bolj povezana. Zato sva čutila željo, da najdeva nekakšno oporo pri izgradnji najinega odnosa, nisva pa vedela, kaj pravzaprav iščeva in želiva. Potem se je zgodil misijon in predavanje Siterjevih, ki je izzvenelo v zelo konkretno povabilo. Ker sem se zaradi moževe odsotnosti predavanja udeležila sama, sem bila precej prepričana, da ne bo ravno navdušen nad mojim predlogom, da se priključiva novonastajajoči skupini. Pa se je takoj strinjal. In sva šla. In vztrajava. In ni težko.

Pravzaprav je po letih, ko sva se spopadala z velikimi obremenitvami družinskega in profesionalnega življenja, ko nisva imela časa za

Družina in Življenje

29

pletenje socialne mreže in tudi ne zase, ta skupina za naju res nekaj zelo drugačnega. Ne le, da predstavlja opomnik, da delava veliko bolj sistematično na najinem odnosu, zelo osebno se naju dotikajo tudi mesečna srečanja sama.

Hvaležna sva za iskrenost, odprtost in izmenjavo izkušenj, za veselje in smeh, za življenje, ki se poraja, za sočutje, ki si ga izkazujemo. Čeprav smo še zelo »zeleni«, verjameva, da je pred nami pot, ki nas bo z vsakim prehojenim korakom še bolj povezala. Tudi zato, ker smo del Poti.

Helena in Aleš Podgornik V zakonsko skupino zelo rada prihajava. To je čas, namenjen samo nama, ter enkratna priložnost, da se pogovarjamo o medsebojnih odnosih, predvsem pa je spodbuda za razmišljanje o nama. Teme, ki jih obravnavamo, so zelo aktualne, saj se v njih vedno najdeva.

Hvaležna sva ostalim zakoncem za bogato izmenjavo izkušenj, iskrene pogovore pa je tudi veliko smeha.

Mateja in Dejan Lesjak

Zakonska skupina je velik dar tudi za duhovnika, župnika, ki jo spremlja.

V njej najprej najde prijatelje, sopotnike, ki v svojih zakonih in družinah živijo to, kar on oznanja.

Zakonska skupina nama pomeni Odprtost parov do duhovnika in nekaj dobrega za najin zakon. Do njihova iskrenost mu pomagata nje sva prišla zaradi najine krize v živeti lastno identiteto. Preko parov zakonu. Želela sva za zakon nekaj z izmenjavo njihovih izkušenj vstopa narediti, ga nadgraditi. In zakonska v realnost vsakdanjega življenja, skupina nama je ponujala prav ki ga sicer ne bi tako dobro poznal. to: različne poglede na probleme, Duhovnik se v zakonski skupini zavedanje, da imajo tudi drugi začuti potrebnega in dobrodošlega, težave, in pa sproščeno vzdušje, saj v parih najde zelo dovzetne da se lahko nad problemi, ki jih ima prejemnike evangeljskega oznanila. nekdo drug, tudi nasmeješ (brez V zakonski skupini je prisotna tudi kakšne zamere). zdrava kritičnost in hkrati hvaležnost Preko tem sva se začela zavestno za medsebojno spodbudo za čim truditi in spoznavati različnost bolj kakovosten zakon in zdravo dveh duš, ki sta mislili, da se dobro družinsko življenje. Sam sem iskreno poznata. Bolj se trudiva in se vesel te zakonske skupine, ki postaja odpirava za naju, ki se imava rada. prava skupnost prijateljev na poti Rada hodiva na zakonsko skupino in vere. nama ni žal, da sva se za to odločila.

Jurij Zadnik, župnik v Ivančni Gorici Ana in Matjaž Steklačič

Družina in Življenje

30

NAŠE ZAKONSKE SKUPINE

Zaključno srečanje zakonskih skupin dekanije Nova Cerkev Po nenapisanem pravilu vse zakonske skupine DiŽ, ki delujejo v dekaniji Nova Cerkev, zaključijo šolsko leto s skupnim srečanjem.

S tem namenom so se sredi junija podale na Lindek. Očitno je Lindeška dolina, najvišje ležeča Frankolovska dolina, primerna in prijetna lokacija za to dogajanje, saj so do sedaj največkrat izbrale prav to.

Zaključno srečanje v prostrani Lindeški dolini Najpomembnejši in ustaljen začetek popoldneva predstavlja maša za družine pri Vrhivšekovi kapeli, ki se je običajno udeležijo tudi prebivalci zgornjega Lindeka. Tokrat sta jo darovala p. Branko Cestnik in dekan Alojz Vicman. Ves nadaljnji živ žav je krojila dobra stotnija družinskih članov teh skupin. »Žogobrc« za velike in male nogice je obvezna sestavina dogajanja, dovolj je prostora za tekanje, razne igre z rekviziti ali brez, sproščen klepet …

Letošnje srečanje so poleg običajnih dobrot iz nahrbtnikov zaznamovale še polne košare slastnih češenj in na

samem mestu pečena eko kokošja jajca.

Zakonske skupine se v dekaniji Nova Cerkev množijo vse od ustanovitve prve. V Novi Cerkvi se sestajajo štiri skupine, na Frankolovem tri in v Vitanju ena. Najstarejša delujoča skupina je letos »stara« 10 let, najmlajša le leto dni. Pestrost skupinam daje različna doba skupnega življenja teh parov, od začetnikov pa do 40 let, pari pa prihajajo iz območja več občin.

Duhovno spremstvo je zaupano p. Branku Cestniku, dekanu Alojzu Vicmanu in do zaključka te sezone tudi p. Alojziju Cviklu, sedaj že mariborskemu nadškofu.

Sonja Jakop

Družina in Življenje

31

VABILO

Svetopisemski maraton nam letos sporoča, da

V ljubezni ni strahu!

Celotedensko neprekinjeno branje Svetega pisma bo med 11. in 18. oktobrom potekalo pri sv. Jožefu v Ljubljani. Svetopisemski maraton letos nosi naslov V ljubezni ni strahu.

V ljubezni ni strahu – premišljevanje ob letošnjem naslovu “Bojim se stopiti pred njega.” Kadar izrečemo ta stavek, s tistim “njega” morda mislimo na šefa, sodnika, morda celo očeta, moža ... in Boga?

Strah – še posebej strah pred osebo – ne izvira le iz misli, da smo nekaj storili narobe in se zato bojimo posledic. Strah je povezan tudi z (ne)poznavanjem druge osebe. Kaj bo rekel? Kaj mi bo storil? Ob letošnjem Svetopisemskem maratonu se želimo poglobiti v sporočilo Svetega pisma, ki vedno znova poudarja, da strah pred Bogom izginja toliko bolj, kolikor bolj ga spoznavamo. S spoznanjem Boga na mesto strahu prihaja zaupnost oziroma gotovost, da nas nebeški Oče sprejema, saj je vendar poslal Jezusa, da odvzame našo krivdo.

Zaradi tega nas ni strah stopiti pred Stvarnika, Sodnika, Boga. Tako nas spodbuja tudi apostol Janez, ko piše: “Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo.

Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem. Ljubezen med nami je postala popolna v tem tako, da imamo zaupnost na dan sodbe, kajti kakor

biva On, tako bivamo tudi mi na tem svetu. V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah.” (1 Jn 4,16–19)

Potek Svetopisemskega maratona Teden neprekinjenega branja Svetega pisma bomo začeli v Marijini kapeli ob cerkvi sv. Jožefa v nedeljo, 11. oktobra ob 20. uri z uvodnim večerom, kjer se nam bodo pri branju Besede pridružili tudi prijatelji iz Hrvaške, Srbije in Albanije. Večer bosta s slavilnimi glasbenimi vložki popestrila člana skupine Svetnik.

V prostorih cerkve Sv. Jožefa bodo vsak večer Svetopisemskega maratona potekala predavanja, pogovorni večeri in dramska igra. Podroben program je na voljo na spletni strani www. svetopisemskimaraton.si.

Ljubljanski dogodek bomo zaključili v cerkvi sv. Jožefa v nedeljo, 18. oktobra, ob 17. uri s koncertom

novonastalega vrhunskega komornega zbora DeKor pod vodstvom dirigenta Sebastjana Vrhovnika, ki bo s svojim bogatim bibličnim repertoarjem navdušil še tako razvajene glasbene sladokusce. Nagovorila pa nas bosta tudi evangeličanski škof Geza Filo ter ljubljanski pomožni škof Franci Šuštar.

Številni mini svetopisemski maratoni po Sloveniji

Veselimo se skupaj s številnimi voditelji zakonskih skupin, ki ste se tudi letos pogumno podali v organizacijo »mini svetopisemskih maratonov« v vaših krajih. Prav vsi, ki to berete, ste lepo povabljeni, da se na Svetopisemskem maratonu – pa naj bo to v Ljubljani ali pa drugod po Sloveniji – srečate z oživljajočo Božjo besedo, ki nam sporoča, da v ljubezni ni strahu!

Benjamin

Družina in Življenje

32

Duhovni Vikendi Za Zakonce »SPORAZUMEVANJE S SOZAKONCEM IN Z BOGOM« v Ignacijevem domu duhovnosti Ignacijev dom duhovnosti pri sv. Jožefu v Ljubljani vabi na duhovni vikend za zakonce z naslovom »Sporazumevanje s sozakoncem in z Bogom«.

Termini:

1) od 11. do 13. decembra 2015 2) od 11. do 13. marca 2016 Gotovo sta odnos in medsebojno sporazumevanje nekaj najpomembnejšega za zakonsko življenje. Pogosto, večkrat podzavestno, mnogi zakonci menijo: 1. Najboljši odnos lahko vzpostavita le sorodni duši.

2. V čudovitem odnosu mora biti veliko romantike.

3. Zakonca, ki imata odličen odnos, znata zelo dobro reševati svoje težave.

4. Najboljši odnos zahteva skupne dejavnosti, ki zakonca za vedno povežejo.

5. Najboljše sporazumevanje je vedno umirjeno.

6. V odličnem sporazumevanju lahko damo duška vsem svojim čustvom.

7. Čudovit odnos ni povezan s spolnostjo.

8. Odnos postane odličen le, ko nam uspe spremeniti sozakonca.

Skupaj bomo odkrivali, kako graditi resnično odličen odnos in kakšno vlogo ima pri tem tudi sporazumevanje z Bogom.

Voditelja: p. Ivan Platovnjak DJ in p. Janez Poljanšek DJ

Informacije in prijave v tajništvu doma vsak delovni dan od 8.00 do 16.00 na telefonski številki 051 613 374 ali kadarkoli po e-pošti na naslovu ignacijevdom@gmail.com.

Družina in Življenje

33

PRIPOROČAMO V BRANJE Od sužnosti do svetosti – dnevnik svete Jožefine Bakhite (Salve, 2015) Založnik o knjigi: V slovenščini je izšla knjiga o priljubljeni črnski svetnici iz Sudana v Afriki – SVETI JOŽEFINI BAKHITI (1869–1947).

Poleg dnevnika, ki ga je osebno narekovala sosestri v Schiu (VI, Italija), ko je že postala redovnica kanosijanka, vsebuje še štiri poglavja, ki dodatno osvetljujejo njen pomen za vesoljno Cerkev, slovenski narod in vsakega posameznika.

Knjiga navaja besede treh papežev: svetega Janeza Pavla II., Benedikta XVI. in sedanjega papeža Frančiška, ki jo postavljajo za svetel zgled na poti vere v današnjem času. Ta prinaša nove oblike suženjstva, katerega znamenje niso več verige, ampak izkoriščanje človeka po človeku. Opisana je duhovnost reda, ki mu je pripadala (Hčere Božje ljubezni), in molitve, ki so ji posvečene. Navedeni so čudeži in uslišanja, ki so se zgodili na njeno priprošnjo, kar potrjuje njene besede: »V nebesih bom močna in bom za vse pridobila veliko milosti.« Velika spodbuda za obnovljeno gorečnost v našem osebnem prizadevanju na poti svetosti so tudi razmišljanja slovenskih duhovnikov, ki poglabljajo naše razumevanje Bakhitine svetosti in osvetljujejo njene mnogotere vidike.

Sveta Bakhita prihaja med Slovence kot učiteljica molitve, prijateljica v

stiski in zanesljiva priprošnjica pri Bogu, da bi nam v moči svojega spoznanja troedinega Boga pomagala rasti v zaupanju v dobroto Gospoda in spoštovanju njegove svete volje. Sama ga je kot ljubečega Očeta prepoznala po bolečih izkušnjah človeške krutosti, ko je bila kot sužnja telesno in duševno močno ranjena, a je z Božjo pomočjo vendarle prehodila pot od sužnosti do svetosti. »Ko bi vedeli, kako velika milost je poznati Gospoda!« Želi, da bi tudi mi dosegli tako stopnjo ljubezni in popolnega odpuščanja, ko bi zmogli moliti za tiste, ki so nas prizadeli. Prav zaradi tega je postala svetnica upanja in nam jo je Cerkev dala za sestro vseh. Sveta Bakhita nas spodbuja k temu, da bi resnično začeli iskati Boga v vsem, kar nam življenje prinaša. Kaže nam, da lahko v iskreni zazrtosti vase presežemo zgolj formalno razumevanje in udejanjanje vere in vstopimo v oseben odnos z Bogom. Tako bo naše ranjeno srce ozdravljeno in bomo svobodni za ljubezen do našega skupnega Očeta in Sina, ki nam je oznanil njegovo ljubezen za ceno svojega življenja.

Resnica nas bo osvobodila in šele tedaj bo prišlo v slovenskem narodu do sprave, brez katere ne moremo sproščeno zadihati, se razvijati in uresničiti poslanstva, ki nam ga je

Nebeški človek Paul Hattaway, Družina (2014) Založnik o knjigi: Kitajec Yun je v sedemdesetih letih spoznal Jezusa in se zavezal, da mu bo vse življenje sledil. Kljub mučenjem, policijskim racijam sredi noči, zaporu brez sojenja in preizkušnjam, ki si jih kristjani na Zahodu le stežka predstavljamo, je ostal zvest in ostal opora bratom kristjanom v podzemnih občestvih. Kot apostoli v Apostolskih delih je deležen izjemne Kristusove pomoči in silnih znamenj.

V skoraj tridesetih letih preganjanja med kristjani v južni kitajski provinci Henan je izkusil, kako se milost izliva

na njegovo življenje in kot blagoslov prenaša na druge.

Knjiga, ki jo imate pred seboj, nam preko herojskega pričevanja brata Yuna govori o čudovitem Božjem delovanju, o kalvariji in velikonočnem jutru vstalega Kristusa, ki se uresničuje tudi v našem življenju, če se v molitvi, služenju bližnjemu in včasih tudi težkih in zahtevnih odločitvah odpremo Božji milosti, ki nas s svojo darežljivostjo vedno znova preseneča in prinaša radost v naše življenje.

Anton Jamnik, škof

Bog zaupal. Čeprav neizobražena, je sveta Bakhita dosegla veliko duhovno modrost. V odločilnih trenutkih se je znala prav odločati in je vedno izbrala Boga, zato je kažipot mladim. Je tudi zgled vzornega redovniškega življenja.

Ob njej se potrjuje resnica, da je lepo biti kristjan, saj Jezus človeka, ki je notranje razkosan in zagrenjen, po svojem usmiljenju ponovno sestavi v novo in popolno celoto. Slovenci imamo možnost počastiti sveto Bakhito v župnijski cerkvi svetega Jožefa v Ivančni Gorici, kjer se nahaja njena relikvija – košček kosti svetnice. Bogato slikovno gradivo dopolni in zaokroži predstavitev.

Družina in Življenje

34

ANIMATORJEV DAN Zjutraj zgodaj že vstane, z molitvijo začne svoj dan, in ko se igrica povadi, gre na zajtrk še zaspan.

Ko ura kaže pol devet, že brenka na kitaro Dani, se žabice pojo že spet, ko v družni vsi smo zbrani.

Ko skupne je molitve konec, se odpravijo gledat igro družno vsi, starši in otroci, ki animatorji nam jo zaigrajo.

Po čudoviti tej predstavi, starši na pogovore grejo, svoje dragocene pa otroke, animatorjem zaupajo.

Preden kateheze se začno, se pesmice in himna še pojo,

po pogovorih duhovnih pa še delavnice imamo.

A enkrat smo imeli igro, ki vodna se ji reče, saj mokri smo bili zelo, otroci pa so imeli se lepo.

Nato napoči za kosilo čas, jutranje veselje žal končano je, a animatorji si že veselo polnijo želodce svoje.

Malo še počivat gre, ko želodec se napolni, a ker so potni vsi, v Banovce že vsak hiti.

V termah teh je voda fina, plavanje nebeška je milina, animator pa vsak se tunka kot prvak.

Po tunkanju, večinoma deklet, slasten večerni napoči obrok, temu sledi nogometa igra, kamor hiti že vsak otrok.

Nato se obvezno stušira, da po švicu ne smrdi, saj še risanka se gleda, da se otroke umiri.

Zvečer na refleksiji, kaj dneva bila je težava, mu Neža šefica podaja, saj ona je voditeljica prava.

Nato na jutrišnji se dan pripravi, še igro kakšno odigra, kdor nato se ne masira, ta že sladke sanje ima.

Avtor: Gregorius Gartnerius ali raje Gartner G.

Opisan je nepozabni teden v Veržeju 2015. Animatorji in otroci smo takrat v skladu z geslom resnično gradili odnose. Najpomembnejše od vsega pa je, da smo se imeli nepozabno ter da smo se ZABAVALI. In da smo lahko jedli twister (sladoled).

Družina in Življenje

35

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

MILENA IN IVO URŠIČ Za začetek se našim bralcem na kratko predstavita.

Milena: Sva Milena in Ivo Uršič.

Februarja sva praznovala osemintrideset let najine skupne poti. V teh letih lahko rečeva, da naju je Bog blagoslovil z dvema zdravima otrokoma Aljažem in Urošem. Z njima sva preživela veliko lepih trenutkov. Ob njiju sva se učila in spoznavala, da je vzgoja včasih naporna, saj vzgajaš s svojim zgledom. Oba sta poročena. Starejši sin Aljaž ima tri deklice: Evo, Ano in Pio, ki naju vsak dan razveseljujejo z razposajenostjo in radoživostjo. V Uroševi družini so štiri dekleta: Nika, Karin, Tina, Klara ter najmlajši sin Rok. Čeprav nimava tega privilegija, da bi z njimi preživela več časa, so tudi rojstni dnevi, prazniki in občasni obiski priložnost za druženje.

Prvih 13 let smo preživeli v najemniškem stanovanju. Ker naju je življenje v bloku utesnjevalo, sva si zgradila nov dom. Sedaj živiva v Mančah, majhni vasici, približno 4 km oddaljeni od Vipave. Poleg naju živi tudi sin Aljaž z družino. Čeprav živimo ločeno vsak v svoji hiši, nam uspeva, da skupaj obdelujemo zemljo, ki je bila mojim staršem edini vir preživetja. Res, da tak način življenja terja kar nekaj prilagajanja, dogovarjanja, tudi odrekanja prostemu času, a nas ti odnosi brusijo in tudi bogatijo – »v slogi je moč«. Tudi delo na zemlji te naredi ponižnega. Zaveš se, do kje lahko kaj narediš sam in od kod naprej je to Božje delo. Bogu znaš biti hvaležen za vsak dar zemlje. Teh pa ni malo.

Meseca septembra pred tremi leti sva se z možem upokojila. Službe ne pogrešava, čeprav sva z veseljem opravljala vsak svoj poklic, jaz kot

specialna pedagoginja na osnovni šoli, mož pa delo svetovalca za pravne zadeve v občinski upravi.

Kako se spominjata matičnih družin, iz katerih izhajata (očeta, mame, bratov in sester, starih staršev)?

Kateri spomini nanje so živi v vajinih srcih? Kakšna je bila vajina pot odraščanja? Kaj oziroma kdo vaju je v mladosti posebej »zaznamoval« – na koga iz vaše mladosti imata najlepše spomine?

Milena: Svojih staršev se spominjam z ljubeznijo v srcu in velikim spoštovanjem. Danes se pogosto sprašujem, kako sta zmogla prenesti vse preizkušnje v življenju.

Njuna pot je bila zaznamovana z boleznimi, izgubami tistih, ki sta jih najbolj ljubila in potrebovala (staršev, sester, bratov). To nas je vse hudo zaznamovalo. V vseh teh preizkušnjah pa so rasli tudi ljubezen, sočutje, vera, upanje in zaupanje. Spominjam se, kako smo

Družina in Življenje

36

otroci z mamo klečali v sobi in se v molitvi zatekali k Mariji. Še vedno mi odzvanja v ušesih tisti stavek: »Še nikoli ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki se je k tebi zatekel.« Največja dediščina mojih staršev je bila, da sem v srcu čutila, da se podpirata in se imata rada.

Na sestri imam kar lepe spomine.

Skupaj smo se igrale, zabavale, pa tudi kakšno »skuhale«. Z veseljem se spominjam, kako je bilo organizirano

dvorišču in potem je bilo lovljenje, pa skrivanje in razne druge igre, ki so danes postale stroka s posebnim imenom »socialne igre«. Za vse pa je bil odmerjen čas in pravilo »Ave Marija zvoni, otroke domov podi«.

Tako hitro, kot smo se zbrali, smo se tudi razšli.

Ob sobotah zvečer smo morali končati vsa hišna čiščenja in poljska opravila. Nedelja je bila vedno Gospodov dan. V vasi nismo imeli

opravila. Čeprav je bilo življenje trdo in siromašno, tega takrat nisem občutil kot nekaj hudega, saj tudi drugod na vasi ni bilo drugače.

Za razliko od moje žene sem otroštvo preživljal pretežno v fantovski družbi s štirimi brati. Ker nas je bilo toliko, so k nam prihajali tudi fantje iz gornjega dela vasi.

Igrali smo se indijance in kavbojce, izdelovali lesene puške, meče, ščite, loke in puščice ter si v bližini naše hiše zgradili pravo utrdbo. Fantje iz spodnjega dela vasi so nam napovedali vojno, zato smo se na bitko in njihovo obleganje morali dobro pripraviti. Te bitke in obleganja so trajale kar nekaj časa, potem se je nekdo spomnil, da bi to bojevanje zamenjali z nogometno žogo. Tako je naša fantovska bojevitost postala bolj humana in socializirana.

Kdaj sta se spoznala, kako sta preživljala čas zaljubljenosti in kdaj sta se odločila za poroko?

Kako se spominjata prvih let vajinega zakona?

delo na kmetiji, kako je vse potekalo tako, da smo bili tudi otroci vključeni v delo, vsak seveda po svojih močeh in sposobnostih. Najbolj mi je ostalo v spominu, kako smo s sestrama po kosilu žrebale listke, na katerih so bila napisana hišna opravila (pomij posodo, pobriši posodo, pospravi posodo v omare). Po žrebanju smo si tudi kakšno opravilo zamenjale.

Ker smo živeli na vasi, so bili tudi večeri nekaj posebnega. Otroci smo se ob določeni uri zbrali na

cerkve, zato smo k maši in popoldne k litanijam šli peš čez hrib na Goče, kjer je župnijska cerkev. Pa tudi k šmarnicam smo otroci radi hodili.

Ivo: Svoje otroštvo sem preživel v vaškem okolju v številni kmečki družini. Poleg staršev in šestih otrok je v naši družini živela še očetova mama (moja babica). Nihče od staršev ni hodil v službo, zato je vedno primanjkovalo denarja.

Spominjam se, da smo morali otroci zgodaj poprijeti za razna kmečka

Milena: Z Ivom sva se spoznala čisto po naključju pred občinsko stavbo v Ajdovščini, ko sva bila že oba zaposlena. Povedal mi je, da ima rojstni dan, in me povabil na večerjo.

Povabilo sem sprejela. Niti sanjalo se mi ni, da bo to najin prvi »randi«.

Pogovor je potekal sproščeno, kot bi se že dolgo poznala. Med pogovorom me je vprašal, kakšen naj bi bil fant, s katerim bi hodila.

Naštela sem mu kar nekaj pogojev (starost, izobrazba, preteklost – korenine, vero). Smeje mi je rekel: »Ti boš moja žena.« Vzelo mi je sapo.

Obmolknila sem in razmišljala, kaj si upa reči. Kakšno odločenost kaže, čeprav se sploh še ne poznava.

Po poroki pa je začela moja zaljubljenost v moža počasi popuščati. Za razlike med moško in žensko naravo nisem vedela, zato so me te razlike med nama začele vedno bolj motiti. Kmalu sem spoznala, da samo pogoji iz prvega

Družina in Življenje

37

zmenka ne zadoščajo za srečen zakon, da bi lahko najina zakonska barka mirno plula. Moževih potreb nisem poznala niti jih razumela.

Vedno bolj se mi je zdel nedostopen in sebičen. V tem občutenju sem potočila marsikatero solzo. Tudi sonce je večkrat zašlo z »jezo v mojem srcu«.

V službi sem spoznala, da je pridobljeno teoretično znanje med študijem za uspešno delo premalo.

Bila sem popolna začetnica tako v službi kakor tudi v zakonu in pri vzgoji najinih dveh otrok. Edina šola za življenje je bila domača družina, a kaj ko so bile okoliščine sedaj povsem drugačne. Samo molitev mi je pomagala, da sem iz svojega srca lahko pregnala negotovost, tesnobo, zamero in jezo.

Ivo: Spoznala sva se maja 1976. Že od prvega trenutka dalje mi je bilo povsem jasno, da bo Milena »ljubezen« mojega življenja. Oba sva imela redno službo, zato odločitev, da se naslednje leto poročiva, ni bila težka. Po poroki sva eno leto živela pri ženinih starših, nato sva se preselila v najemno stanovanje.

Bil sem mlad. Velike spremembe zaradi življenja v dvoje, prilagajanja zakoncu, rojstva otrok, raznih selitev, gradnje hiše, menjave služb mi niso povzročale večjih težav. Občutek sem imel, da moje življenje poteka prehitro, preveč dinamično, kot da bi živel prenatrpan urnik. Vsega je bilo preveč. Pred poroko je bilo življenje spokojno, brez obveznosti in skrbi, vendar prazno. Sedaj pa sem začel živeti življenje v polnosti. Zato ni prav nič čudno, da za pogovor z zakoncem in gradnjo odnosa ni bilo ne potrebe in ne časa.

Življenje v zakonu je delo in odločitev. Kaj vama pomeni biti poročen, kako vidva gradita vajin odnos, ki se, tako kot vsi mi, vedno spreminja in ga je potrebno nenehno negovati?

Milena: Ko se danes oziram nazaj, spoznavam, da naju je Bog, ki je po zakramentu zakonske zveze stopil v najin odnos, dejansko vodil tudi skozi preizkušnje, ki jih imamo po naravni poti vsi zakonci.

In ko je bil čas za to, naju je leta 2003 pripeljal na Temeljni vikend seminar v Ankaranu. Mogoče sva bila ravno takrat potrebna kakšne nove spodbude, da se po vseh letih, ko sva bila razpeta med službo, družino, raznimi obveznostmi (gradnja doma), ponovno zbližava.

S tega seminarja so se mi v spominu ohranile tri stvari: osebno delo – odgovori na vprašanja, ki jih nisem postavila jaz, ampak nekdo drug, obnovitev zakonskih zaobljub in ljubezensko pismo. Kakšen balzam je to za žensko dušo. Pa romantična večerja ob soju sveče. Kako pomembno se je spominjati takih trenutkov, ki tako osvežijo odnos

Živim z zavestjo, da ni pomembno, kakšno dediščino sem prejela od svojih staršev, ampak kašno zapuščino bom pustila svojim potomcem.

med nama. Po tej izkušnji vsako leto obiščeva vsaj en nadaljevalni seminar za zakonce. To se mi zdi nekakšen duhovni minimum. Po vseh teh letih sem vedno bolj prepričana, da se je odnosa, za katerega je vredno živeti, treba naučiti. Spoznati moraš sebe, se sprejeti s tem, kar si, in šele nato lahko sprejmeš zakonca takega, kot je. Oba sva unikatna – delo Božjih rok.

Ivo: Življenje se nama je spremenilo, ko sta fanta po gimnaziji odšla na študij v Ljubljano. Takrat je ritem vsakodnevnih obveznosti le nekoliko popustil (tudi hiša je bila

v glavnem dokončana), zato sva imela več razpoložljivega časa drug za drugega. Milena mi je predlagala, da se udeleživa Temeljnega vikend seminarja v Ankaranu. Na tem seminarju me je presenetila izkušnja, da se z zakoncem lahko odkrito in mirno pogovarjam in da pri tem žena ne povišuje tona glasu.

Pred tem sem praviloma poslušal le njen glasen monolog, v katerem ni bilo prostora za moje razmišljanje.

Običajno se je to dogajalo konec tedna (za vikend), ko se je nabralo dovolj mojih »prekrškov« in napačnih ravnanj. Ta dobra izkušnja na seminarju me je prepričala, da je vredno delati na izboljšanju najinih odnosov, tako da sva se odločila za vsakoletno udeležbo na nadaljevalnih seminarjih in za aktivno sodelovanje pri ustanovitvi in začetku dela zakonske skupine v naši župniji.

Sedaj sta v vlogi staršev odraslih otrok, obenem pa sta nona in nono. Kaj za vaju pomeni biti starš odraslih otrok in tudi nona in nono? Kakšne spremembe doživljata in kako jim sledita?

Milena: »Odriniti na globoko« je osebna odločitev. Za udeležbo na seminarjih za zakonce, na duhovnih vajah, za vključitev v zakonsko skupino, za zakonsko in družinsko molitev je potrebna odločitev.

Mislim, da to čutijo tudi otroci.

Kadar so najini otroci pripravljeni prisluhniti, jim sedaj odkrito spregovoriva o najinih izkustvih.

Aljaž in njegova žena Beti si prav vzameta čas in naju po vsaki vrnitvi s seminarja z zanimanjem vprašata po vtisih. Nikoli ne omalovažujeta najinih pričevanj. Tudi kakšno svarilo pred pastmi sodobnega sveta vzameta resno. Njuni otroci pa so duhovno kot neokrnjena narava.

Materialni svet jih z odraščanjem naredi povprečne in jih porine iz globine na površje. To doživljam

Družina in Življenje

38

ob svojih vnukinjah. Kako živo poslušajo zgodbe iz Svetega pisma, kako duhovno bogate molitve se spontano rojevajo. Ko bi jih le lahko zapisala. Ob misli ali pogledu nanje se obrnem h Gospodu z molitvijo: »Bog, blagoslovi jih!« Živim z zavestjo, da ni pomembno, kakšno dediščino sem prejela od svojih staršev, ampak kašno zapuščino bom pustila svojim potomcem. Vzgajamo lahko samo s svojim zgledom, z odnosom, ki ga imava kot mož in žena, in seveda

z odnosom, ki ga imava do otrok, vnukinj, vnuka pa tudi do ostalih.

Kako se spominjata vajine vključitve v zakonsko skupino?

Milena: Na Nadaljevalnem vikend seminarju leta 2006 se nas je zbralo nekaj zakonskih parov iz naše dekanije. Porodila se je ideja, da bi ustanovili zakonsko skupino.

Kmalu po vrnitvi s seminarja smo se zbrali na posvetu pri zakoncih iz Vrhpolja. Našemu povabilu se je odzval župnik na Gočah, Bogdan Saksida. Predlagal je, da bi srečanja zakonske skupine potekala v veroučnih prostorih poleg župnišča, Dani pa je poskrbel za voditeljski par Andrejo in Marka Požarja s Pivke.

Bila sta nam za zgled. Nikoli nista manjkala, tudi če sta imela težave z varstvom svojih otrok. Delo na

zakonski skupini je potekalo resno in zavzeto. Med seboj smo postali povezani in spletle so se prijateljske vezi.

Na zakonski skupini smo se že na začetku odločili za »kroženje«. Vsak par se je pripravil za vodenje enega srečanja in teme, za katero se je odločil. S tem smo zakonski pari pričeli s praktičnim usposabljanjem za vlogo voditeljskega para ter se pripravljali za prevzem in vodenje novih zakonskih skupin.

Kmalu smo vaju povabili, da prevzameta vodenje zakonske skupine.

Takrat sta bila še oba zaposlena, pa sta vodila več zakonskih skupin hkrati. Kako sta uspela usklajevati družinske in službene obveznosti z vlogo voditeljskega para?

Milena: Dani naju je povabil, naj z možem kot voditeljski par prevzameva novoustanovljeno zakonsko skupino v Ajdovščini.

Vabilu sem se z veseljem odzvala. Želela sem si tudi drugim zakoncem posredovati svoja izkustva.

Zakonska skupina mi pomeni logično nadaljevanje seminarja, nekaj,

kar me vzdržuje, da se prehitro ne izgubim v utečenem ritmu vsakdana. Zelo sem navdušena nad gradivom. Skozi odgovore na vprašanja in razmišljanje o Božji besedi spoznavam svojega zakonca.

Njegova drugačnost me dopolnjuje tako, da lahko skupaj odsevava Božjo podobo in uresničujeva Božje namene in Božji načrt za zakon.

Papež Frančišek je v svoji poslanici o družini zapisal: Mož ima namreč nalogo ženo narediti »bolj žensko«, žena pa ima nalogo moža narediti »bolj moškega«.

Ko se je približeval čas prvega srečanja, so se me lotevali razni pomisleki. Kako bova midva uspešno vodila zakonsko skupino, ko pa sva čisto povprečna zakonca? Kaj če bova komu celo v spotiko? Ko sem svojo stisko zaupala možu, mi je mirno pojasnil: »V zakonsko skupino se vključijo tisti zakonci, ki čutijo, da so nepopolni in se trudijo, da bi se njun odnos izboljšal.« Tako mu je uspelo, da me je prepričal.

Ivo: Ta pripetljaj mi je ostal v spominu kot nekaj čudnega, nerazjasnjenega. Nisem mogel razumeti ženinega nemira, tesnobe, njenega strahu in želje po umiku od že sprejetih obveznostih. Kasneje sem podobne stvari opazil pri zakoncih, ki so se resno in zavzeto lotili duhovne poglobitve svojega zakonskega odnosa. Vprašal sem se, katere so tiste duhovne sile, ki zakoncem preprečujejo, da bi bili srečni v zakonu tako, kot je to predvideno po Božjem načrtu.

Ko sem v Svetem pismu prebral, da »hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl«, mi je postalo jasno, da smo vsi ti zakonci, ki

Družina in Življenje

39

poskušamo kaj spremeniti na bolje v zakonu in duhovno poglobiti svoj odnos, pogosto izpostavljeni povečanemu delovanju hudiča in ostalih duhovnih sovražnikov.

Zakonca, ki na ta duhovni boj nista pozorna in primerno pripravljena, že najdeta kakšen izgovor, da svoje odločitve (za udeležbo na seminarju ali duhovnih vajah, za vključitev in aktivno delo v zakonski skupini, za vodenje zakonske skupine) ne uresničita. Božja beseda nas uči, da nam vsi ti duhovni sovražniki (meso, svet in hudič) nič ne morejo, če njih delovanje pravočasno prepoznamo, se na njihovo strategijo duhovnega boja ustrezno pripravimo, in sicer tako, da se prepustimo v varstvo našim duhovnim zaveznikom.

Apostol Pavel pravi: »Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi« (Ef 5,16). Skoraj zagotovo čas vidi kot dragoceno vrednoto, ki nam jo Bog vsak dan znova podarja. Kako naj danes možje in žene, očetje in matere »skrbno izrabljamo čas«, kako naj skrbno zastavimo svoje prioritete in kje na lestvici prioritet naj ima svoje mesto Bog, kje družina, delo?

Ivo: Papež Frančišek je v svoji poslanici o družini zapisal: Mož ima namreč nalogo ženo narediti »bolj žensko«, žena pa ima nalogo moža narediti »bolj moškega«. Kot moški in kot ženska morata rasti v človeškosti, in sicer rasti skupaj. »To pa ne pride iz zraka! Gospod blagoslovi, a pride iz vaših rok, iz vašega obnašanja, iz načina življenja, iz načina, kako se ljubite.« Ravnati je treba tako, da drugi raste: »In otrokom bo ostala dediščina, da so imeli očeta in mamo, ki sta rastla skupaj in sta drug drugega naredila bolj moškega in bolj žensko!«

Kristjani verujemo, da pri zakramentu sklenitve zakonske zveze prejmemo zakonca iz rok Boga kot popoln Božji dar. Bog želi, da sva v zakonu srečna. To pa doseževa tako, da se kot zakonca trudiva drug drugemu zadovoljiti vse potrebe.

Milena: Moja življenjska izkušnja je tudi ta, da si grenim življenje s tem, da ne sebe, ne drugih, ne dogodkov ne jemljem celovito v paketu.

Ubadam se s stvarmi, ki me motijo.

V teh trenutkih ne vidim več tistega lepega. Vem, da je v vsakem zakonu 80 % dobrega, 20 % pa tistega motečega. V svojih mislih se večkrat znajdem v tistih motečih dvajsetih odstotkih. To želim spremeniti. Učim

se miselno prestopati na drugo, boljšo stran. Zavedam se, da se to ne zgodi čez noč, da je to dolg proces.

Postaviti svoje potrebe v pravilno razmerje med telesnimi, duševnimi in duhovnimi ni preprosto. Ko se v moje srce naseli Božji mir, spoznavam, da se splača kakšen teden dni intenzivno preživeti z Gospodom. Le vzeti si moram čas zanj in to je najbolj skrbno in dobro izrabljen čas v mojem življenju.

Draga zakonca, naj se vajino pričevanje vtisne v mnoga srca, da se zakonci ne bomo počutili osamljene v tegobah in preizkušnjah vsakdana.

Pogovor pripravil: Dani Siter

Družina in Življenje

40

DAR ŽIVLJENJA

ANAMARIJA KOLARIČ PIKA HRASTNIK Julija 2015 smo se razveselili rojstva naše Pike.

Bratec Tine je nanjo strašno ponosen in komaj čaka, da se bosta lahko skupaj igrala. družina Hrastnik

Gospodu se zahvaljujeva za velik čudež, najino hčerkico Anamarijo, ki nama jo je zaupal v varstvo 3. avgusta 2015.

Hvaležna ati Jernej in mamica Mojca Kolarič

JAKOB SITER Jakob je za slabo uro zgrešil, da bi ga lahko dali njegovi sestrici za rojstnodnevno darilo! 15.9. je tako s svojim prihodom dopolnil našo »družinico«. Jakob, dobrodošel v naš resnič(nostn)i šov »sedma nebesa«!

IZA DEČMAN Nebesa pojejo hvalo Gospodu.

Tudi mi se mu zahvaljujemo za čudež življenja. 29. 6. se je Lani (skoraj 8), Miji (6), Evi (4) in Zali (2,5) pridružila sestrica Iza. Hvaležna ati Igor in mamica Anka

Družina in Življenje

41

LUČKA MEDVEŠEK Rojevalo se je jutro, rodila se je mala bučka, presrečna starša sta ji dala ime Lučka. Z veliko ljubezni in sreče so jo doma pričakali Julija, Maša, Aljaž in Simeon.

Družina Medvešek

VID FERENČAK 27. 7. sem privekal na svet in s tem silno razveselil mamico Mojco, atija Marka, predvsem pa bratca Marcela, pri katerem se prav rad pocrkljam. Veliko spim, rad jem in hitro rastem, dude pa ne maram!

Hvaležna za dar življenja, družina Ferenčak Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: petra.bercan@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: dani@diz.si, telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta: alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: dani@diz.si), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: vilma.siter@gmail.com), Alenka Brožič (Starševstvo, e-pošta: alenka.brozic@gmail.com), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: alojzij. kokalj@guest.arnes.si), Sabina Majcen (Oh, te tašče, e-pošta: sabina.majcen@simbio.si), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: tratar.miroslav@siol.net), Petra Novak (Priporočamo v branje, e-pošta: druzina. novak@gmail.com), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: marija.halas@krka.biz), Dani Siter (Voditeljski par se predstavi. Fotografije za to številko so prispevali: Benjamin Siter, Slavko Štern, zakonca Uršič,Tone Rode, Dani Siter. Grafična priprava in tisk: ŠPES, Novo mesto. Naklada: 3500 izvodov.

Glasilo je brezplačno. Kdor nam želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: OTHR, namen: podporna naročnina, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901. Če se zgodi, da referenca »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-04042013. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Družina in Življenje

42

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI Pred nami so

predlogi molitev za rodovitnost našega dela ZAVZETOST IN DOSLEDNOST PRI DELU IN UČENJU, Lk 9, 23–26 Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi? Kdor se sramuje mene ali mojih besed, se ga bo sramoval Sin človekov, ko bo prišel v svojem veličastvu in veličastvu Očeta in svetih angelov.« Jezus, prosimo te za vztrajnost in vestnost pri delu in učenju. Pomagaj nam, da bi vsako najmanjšo nalogo vzeli zares in pri delu ne bi bili površni.

PRIZADEVANJE ZA RED IN DISCIPLINO, Lk 14, 34–35 »Sol je sicer dobra, če se pa tudi sol pokvari, s čim se bo popravila? Ni uporabna ne za zemljo ne za gnoj; proč jo mečejo. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« Jezus, pomagaj nam, da bi se vztrajno trudili za red in disciplino ter bi znali s časom, ki si nam ga dal na razpolago, odgovorno ravnati in tako biti sol zemlje – v pravem trenutku na pravem mestu.

VZTRAJNOST V MOLITVI, Mr 14, 37–42 Nato je šel in ugotovil, da spijo. Petru je rekel: »Simon, spiš? Nisi mogel eno uro ostati buden? Bedite in molíte, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.« Spet je odšel in molil z istimi besedami. In ko se je vrnil, je spet odkril, da spijo. Njihove oči so bile težke in niso vedeli, kaj bi mu odgovorili. Prišel je tretjič in jim rekel: »Še vedno spite in počivate? Dovolj je! Ura je prišla.

Zdaj je Sin človekov izročen v roke grešnikov. Vstanite, pojdimo! Glejte, tisti, ki me je izročil, se je približal.«

Jezus, prosimo te, daj nam vztrajnosti v molitvi tudi takrat, ko ne vidimo smisla in mislimo, da nismo uslišani.

Naj naša molitev ne bo le površno drdranje, ampak pristen odnos s teboj.

PREMAGOVANJE LENOBE V OSEBNI RASTI, Rim 12, 1–8 »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno. Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal. Kajti kakor imamo v enem telesu mnogo delov, ti deli pa nimajo vsi istega delovanja, tako smo tudi mi, čeprav nas je več, eno telo v Kristusu, posamezni pa smo si deli med seboj. Imamo različne milostne darove, pač po milosti, ki nam je bila dana. Če ima kdo dar preroštva, naj ga uporablja z vero.

Kdor ima dar služenja, naj ga uporablja za služenje.

Kdor ima dar učenja, naj uči. Kdor ima dar spodbujanja, naj spodbuja. Kdor daje, naj daje širokosrčno. Kdor je predstojnik, naj ga odlikuje vestnost. Kdor izkazuje usmiljenje, naj to dela z veseljem.« Jezus, prosimo te, da bi se zmogli svoje osebne rasti veseliti. Pomagaj nam, da pri tem ne bi zaspali, ampak bi z darovi, ki jih odkrivamo, služili drugim.

Vir: internet

Družina in Življenje

43

ROMARSKO POHODNIŠTVO

Jesenski romarski pohod na 1051 metrov visok Bevkov vrh (župnija Nova Oselica) v soboto, 10. oktobra 2015 Poletni dvodnevni romarski pohod nam je odnesel dež in upamo, da ste posamezne družine uspele ujeti dan ali več za poletno romanje.

Jesenski pohod usmerjamo proti Cerkljansko-Škofjeloškemu hribovju, izhodišče bo župnijska cerkev v Novi Oselici. Tja pridemo iz ljubljanske smeri gotovo po več poteh, lahko pa tako, da se usmerimo proti Gorenji vasi v Poljanski dolini, od tam pa proti naselju Sovodenj. Od tam je še nekaj kilometrov do vasi Nova Oselica, kjer se bomo zbrali pri župnijski cerkvi ob 9. uri. Od tu jo bomo mahnili peš (ob 9.15 uri) proti Bevkovemu vrhu. Pot je zmerno zahtevna in pogumni otroci jo bodo zmogli. Skupne hoje v obe smeri je približno 3 ure. Z nami bo duhovnik Janez Cerar, župnik v Novi Oselici, ki bo za vse naše družine daroval sv. mašo ob povratku z Bevkovega vrha.

Malico bomo imeli iz nahrbtnikov, seveda pa je priporočljiva tudi vsa ostala oprema, ki jo potrebujemo za romanje po hribih – ustrezna obutev, pohodne palice, ustrezna oblačila, sedaj že tudi vetrovka ali celo bunda.

BEVKOV VRH, 1051 m, je kopast vrh v južnem delu Cerkljanskega hribovja. Njegova južna pobočja strmo padajo v dolino Idrijce; višinska razlika je kar 700 m. Na strmem južnem pobočju čepi gručasto naselje Otalež, na severni strani pa so po hribovju raztresene domačije naselja Cerkljanski Vrh. Najviše leži Bevkova domačija, po kateri ima vrh ime. Zahodni del vrha pokrivajo senožeti, vzhodni

del pa je gozdnat. Na travnatem delu vrha stoji kapelica. Od nje je lep razgled na Cerkljansko hribovje s Kojco, Poreznom in Črnim vrhom, na Spodnje Bohinjske gore in za Črno prstjo na Triglav, proti vzhodu pa na Škofjeloško hribovje z Ermanovcem in Blegošem, na Ratitovec in ob dobri vidljivosti naprej na Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Na bližnjem slemenu vidimo na severovzhodni strani vasico SS Pogled na Bevkov vrh Nova Oselica s cerkvijo sv. Janeza Nepomuka. Pri kapelici je skrinjica z vpisno knjigo ter vgrajen kovinski žig vrha.

Na Bevkovi domačiji je bila po kapitulaciji Italije pomembna partizanska postojanka, v kateri so oblikovali različne vojaške enote, na Bevkovem vrhu pa najpomembnejša obrambna postojanka primorskega partizanskega središča Cerkno.

Toliko o Bevkovem vrhu in okolici.

Dragi zakonci, drage družine, poromajmo skupaj v ta naš lepi košček Slovenije k sv.

Janezu Nepomuku, ki je za Gospoda pričal z življenjem.

Vemo, dragi starši, da tudi mi najbolj pričamo našim otrokom z življenjem, in čas, ki si ga vzamemo za romanje, za druženje z ostalimi družinami in z Gospodom, je tudi pričevanje. Lepo povabljeni!

SS Kapelica na eni od senožeti

Romarsko pohodniška druščina

(tel.: 041 616 534 – Marija)

SS Nova Oselica z okolico

Družina in Življenje

44

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

MOJE DELO IN JEZUSOVO DELO Dani Siter, odgovorni urednik glasila, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

K temu razmišljanju me je spodbudil današnji odlomek iz Lukovega evangelija, ki smo ga brali pri maši. Že večkrat sem poslušal pa tudi sam prebiral ta odlomek, vendar me do danes nikoli ni tako nagovoril. Naj povem, da sem, preden sem odlomek prebral, pomislil: »Le kaj mi želiš, Gospod, po meni tako znanem odlomku danes sporočiti?« Prebrani odlomek: »Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati.

Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika« (Lk 5,4–10).

Verjamem, da so bili Simon in njegovi družabniki izkušeni ribiči – od tega je bilo odvisno njihovo preživetje in preživetje njihovih družin. Ker so bili očitno odgovorni delavci, saj so se pošteno trudili za preživetje (glej

cel odlomek – Lk 5,1–11: izpirala sta mreže, »vso noč smo se trudili« …), so dobro vedeli, kaj pomeni trdo delati. Delo ribičev je običajno trdo in nevarno (vihar na morju); ribiči delajo ponoči, temperature so nizke …

Ko se poskušam vživeti v tisti trenutek ob Genezareškem jezeru in opazujem Jezusa, kako nanj pritiska

Ko pogledam Petra, vidim na njegovem obrazu presenečenje in nekako »prepoznam« njegov notranji samogovor: »Hej, pridigar, veš kaj, tole je pa preveč. Ti že ne boš mene učil. Nimaš pojma, da sem jaz najboljši ribič daleč naokoli?

Mar se nismo celo noč trudili in nič ujeli? Danes pač ribe ne prijemljejo.

Bog pa dela v »okviru nadnaravnih zmožnosti«.

Božje delo tako visoko presega človeka, da si niti predstavljati ne znamo. Poglejmo neizmerno vesolje – urejenost gibanja planetov, osončij, galaksij …

Poglejmo človeka, ki je krona stvarstva.

množica, opazim, da zagleda Simona (Petra) in ga prosi, če lahko stopi na njegov čoln in iz njega nadaljuje svoj govor. Simon mu dovoli in za nekaj metrov odrine od obale, se zasidra in nadaljuje svoje delo (izpira mreže).

Jezus še naprej govori množicam, jih poučuje, jim pripoveduje prilike in zgodbe … in Simon tudi sam ob delu ujame kakšno misel. Očitno so mu Jezusove besede všeč. Potem pa nenadoma Jezus konča svoj nagovor množici in se obrne k Simonu rekoč: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!«

Hej, pridigar, veš kaj, tole je pa preveč …

Tak dan je. Hm, saj res, na misel mi je prišla dobra ideja. Ti bom raje kar dokazal, da nimaš pojma, da danes ne gre, da se motiš. Danes se ne da, da je danes vse zaman.« In tedaj Simon naglas reče Jezusu: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In odrinili so kakih sto ali dvesto metrov od obale in vrgli mreže. Saj vsi poznamo konec ene Simonove zgodbe, kajne, poznamo pa tudi začetek druge zgodbe: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« In kaj ima to opraviti z delom?

Pravzaprav vse! Srečamo se s Simonom in njegovimi družabniki, ki so bili izkušeni in odgovorni ribiči. Imeli so težko službo in so

Družina in Življenje

45

dobro vedeli, kaj je trdo delo. Imeli so izkušnje, ustrezno znanje – izobrazbo, voljo do dela, priganjala jih je potreba – preživetje, bili so pripravljeni drug drugemu pomagati … Nečesa pa dotlej niso imeli! Niso imeli osebnega izkustva Božjega posega ali z drugimi besedami: Bog se v njihovem življenju še nikoli ni razodel kot vsemogočni Stvarnik, ki je naravne sile ustvaril in so mu kot Gospodarju vsega pokorne. Prav zato so bili Simon in njegovi prijatelji tako osupli nad očitnim čudežem, ki ga je Jezus storil pred njihovimi očmi. Če se namreč pred našimi očmi zgodi nekaj nenavadnega oziroma nadnaravnega, nekaj, kar presega naše človeške moči in zmogljivosti, imamo to za čudež.

In prav to je »srce« tega mojega razmišljanja: človek (ti in jaz) dela v okviru človeških zmožnosti (In vemo, koliko je danes človek sposoben!

Poglejmo športne dosežke, dosežke znanosti in tehnologije, dosežke na ekonomskem ali medicinskem področju …), Bog pa dela v »okviru nadnaravnih zmožnosti«. Božje delo tako visoko presega človeka, da si niti predstavljati ne znamo.

Poglejmo neizmerno vesolje – urejenost gibanja planetov, osončij, galaksij … Poglejmo človeka, ki je krona stvarstva – urejenost človekovega telesa, čas nosečnosti, delovanje človekovih organov, živčevja, oči …

Ustvarjeni po Božji podobi …

In Bog je človeka ustvaril (Bog dela – ustvarja) po svoji podobi – z namenom, da bi človek vidnemu stvarstvu razodeval (odseval) Božjo podobo: Bogu-podobnost pa se kaže v človekovem razumu, njegovem hrepenenju po dobrem, svobodi, ustvarjalnosti, predvsem pa v sposobnosti in želji po medsebojnem odnosu. In Bog Stvarnik človeka ni le ustvaril in ga »pustil samega«, pač pa je želel z njim »prijateljevati«. Zato ga je postavil v »Edenski vrt« in mu zaupal

»pravila igre«: naj jé od vseh dreves v vrtu, le od drevesa spoznanja hudega in dobrega naj ne jé. In kaj je človek storil? Prekršil je »pravila igre« (hotel je biti kakor Bog) – zapravil Božje prijateljstvo in izgubil »nadnaravni (u)vid«. Pristal je na »drugem (grešnem) bregu« razkola, ki je nastal med njim in Bogom.

Vendar ga tisti »Božji delec«, ki je bil vanj položen, še vedno vabi – človek še vedno hrepeni po Bogu, ki je bil, je in ostaja tista temeljna in končna zadovoljitev človekovih najglobljih potreb.

In Bog, ki nenehno dela, tudi po človekovem padcu ne miruje. Človeka na razne načine vabi v svojo

zavezo, ki po njegovem učlovečenju po Jezusu Kristusu postane večna zaveza v Kristusovi krvi. In ta Kristus – Bog in Človek – mene in tebe nenehno vabi: »Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu« (Jn 14,12). Če pogledam vase, ne morem mimo stvari, ki so v meni »potrebne Božjega – nadnaravnega – posega«.

Katere so te stvari? Pomislim na bolečine in rane, ki so se skozi leta

in desetletja v podzavesti »nabirale« na policah mojih spominov. Kadar se spomnim bolečega dogodka, ko me je kdo prizadel in ni opazil mojih prizadevanj za dobro, si ni želel moje bližine in sem se zato počutil zavrnjenega, mi je hudo. Zdi se, kot da je rana v meni še vedno živa, da še vedno peče in skeli. Sam je ne morem pozdraviti, tudi psihiater ne … Čutim, da potrebujem »nadnaravnega zdravnika« - nekoga, ki so mu pokorne naravne sile. Čutim, da gre za delo, ki presega naše človeške sposobnosti in moči. Kot bi slišal Jezusove besede: »Odrini na globoko in vrzi mreže za lov!« In jaz se upiram: »Gospod, saj vidiš, da je vse brez veze, da je nesmiselno.

Povsod sem že bil in iskal pomoč, pa ne morem pozabiti, me preveč boli, ne morem nehati misliti na to, ne morem odpustiti ... Saj veš, kako me je »ta in ta« ponižal/a pred drugimi, kako hudo me je prizadel/a …« In Gospod mi po apostolu Petru (Simon) pravi: »Razumi, da ne zmoreš vsega sam/a, da so tvoje človeške moči omejene, moje pa so neomejene. Jaz sem Bog, ti si pa človek. Zaupaj mi. Izpusti to, kar misliš, da obvladaš, iz svojih rok in položi v moje prebodene roke. Jaz sem, ki delam čudeže.« Molitev: »Moj Oče nebeški! Prosim te, da mi daš po svojem Svetem Duhu spoznati in razločiti, kaj je tvoje delo in kaj moje. Pomagaj mi razumeti, da je moje delo v tem, da verujem vate, da vedno bolj ozaveščam, kako zelo me ljubiš.

Daj, da ti bom hotel, znal in zmogel prepuščati svoje skrbi, načrte, želje, hrepenenja … Daj mi prave ponižnosti, da ti bom dovolil, da v meni delaš, da me spreminjaš in oblikuješ po svoji podobi, da me zdraviš in stiskaš v svojem naročju.

Naj vsak dan znova zahrepenim po tvojem kruhu, da bo moje zaupanje vate vedno bolj rastlo, da bodo oči mojega srca vedno jasneje videle tvoje obličje in tvoje čudeže v mojem življenju. Slava Očetu … Amen!« Dani

Družina in Življenje

46

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

PRIROČNIK ZA ŽENSKE IZ LETA 1955 …

Davnega leta 1955 je bil natisnjen priročnik za ženske z naslovom Hišna ekonomija. Tu je nekaj nasvetov iz te knjige: Večerjo pripravite ob pravem času. Načrtujte jo že zjutraj ali celo en dan prej, da bo vašega soproga pričakal okusen obrok, ko se vrne iz službe.

PRIPRAVITE SE ZA MOŽA: 15 minut preden pride domov, se malo odpočijte, tako boste videti sveže, ko se vrne. Popravite si ličila, v lase si dajte trak in boste videti lepše.

ZMANJŠAJTE HRUP: Ko se vrne soprog iz službe, izključite vse hišne naprave in recite otrokom, naj bodo tudi oni tiho. Bodite srečni, ker ga vidite. Poslušajte ga. Čeprav mu imate mogoče veliko povedati, tega ne naredite takoj po njegovem prihodu. Naj najprej govori on, gotovo ima pomembnejše stvari za povedati kot vi.

NE MOTITE GA: Ne jezite se, če pride vaš mož pozno domov ali če želi oditi na večerjo brez vas. Ne sumite v njegovo sposobnost presoje in integritete. Ne pozabite, da je on gospodar v hiši in zato bo vedno obveljala njegova volja, poštena in pravična.

ZAPOMNITE SI, DOBRA ŽENSKA VE, KAM SPADA! Vir: internet

Družina in Življenje

47

VABILO Vabimo vas, da se prijavite na Temeljni vikend seminar

Nepozabni trenutki za naju, ki bo od 23. do 25. oktobra 2015 v Njivicah na otoku Krku.

Na internetni strani pa so že objavljeni termini za spomladi 2016!

POZOR: Ne pozabite, da lahko kateremu izmed svojih sorodnikov, prijateljev, sodelavcev ali znancev podarite DARILNI BON (plačate vikend paket za par: vikend seminar – vsi stroški seminarja in nastanitve v hotelu Rogla ali Beli Kamik v Njivicah na Krku).

Pohitite s prijavami. Kapacitete so omejene. Prijavite se lahko preko spletne prijavnice ali preko telefona: 041 459 666. Za dodatne informacije pišite na: erika@diz.si.

Večkrat se zgodi, da ob slovesnem dogodku, ki ga praznujejo naši bližnji, ne vemo kaj podariti.

Lahko se odločite za Darilni bon, s katerim slavljencu ali slavljencema podarite nepozabno izkustvo.

Več informacij na telefon: 041 328 101.

Druuštvo Drružina in i Življjen

Graadimo odnoose, za kate re

je

je vredno n živeti

NEPOZABNII TREN UT U KI ZA NAJU

Draga

Anaa in Ja anko!

Vsak čllovek na po oseben naččin nosi svojje n ajdražje e v srcu. Tudi mi vaju, d Kerr želimo našše veselje o draga Ana in Janko. ob vajinem jubileju na pos eben naačin izrazitii,smo se da vvama poklonimo po od dločili, seb

bno darilo ( (izkustvo), ki mu nekaater i pravijo drugi “romanttični odmik o “duhovni izziv”, ””, v bistvu pa

p gre za vikend semiinar za zako once z naslovom NEPOZABNI TRENUT

TKI ZA NAJU U, ki ga bossta skupaj dož d ivela. Semi p petk e nar bo o etka a, 4. d 15. o n do od ned nedelje elje 6. a , 17. aprapri ila 2la014 201 v h 6 vote hote lu B lueli K eBeliami Kam k vv Nj ik v ivic Z željo, draga Ana in Jank Njivah n icaha ot ana rok otok u Kr u Krk rku. u o, d da bi vajina ljubezen še e naprej cve etela in bi b ki vaju bil vajin odn u spremljam mo in imamo radi, še n nos za vse, naprej »nale ezlj iv«, vam a želimo ob razumevanjaa in kličemo bilo medsebojnega o ŠE NA MN NOGA SREČNA, ZDRAV VA IN ZADO OVOLJNA LE ETA! DARIILNI BO ON

»Ljubezen je potrpežljiva , dobrotljiva je ljub bezen, nii nevoščljiva, lju ubezen se ne p ponaša, se ne napihu a je, n ni brezobzirna,, ne išče s vojeg ga, ne da se razd dražiti, ne misli hudeg ga. Ne veseli se e krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, v se veruje, vse upa,, vse

prestan ne. Ljubezen nikoli n k e mine.«

(1 Kor 13,4 r ‐8)

Vajini

Program DiŽ za leto 2015 1.

2.

Regijska srečanja za voditeljske pare in duhovne asistente, Info: info@diz.si in erika@diz.si september/oktober 2015, srečanja bodo: Krško (Škofija NM in župnije v Posavju), Celje (Škofiji CE in MB), Ljubljana (Škofija LJ), Koper (Škofija KP) in Veržej (Škofija MS) Romarski pohod: 10. 10. 2015 na Bevkov vrh, Marija Halas: 041 616 534 zbiranje ob 9. uri pri župnijski cerkvi Nova Oselica.

VEČ nekaj dni pred pohodom na www.diz.si

3.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 9.–11. oktober 2015, Hotel Rogla na Rogli

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si

4.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 23.–25. oktober 2015, Beli Kamik, Njivice, otok Krk

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si

5.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce V ljubezni ni strahu, 6.–8. november 2015, Life Center, Crikvenica

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si

6.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce V ljubezni ni strahu, 20.–22. november 2015, Life Center, Crikvenica

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si

7.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce V ljubezni ni strahu, 27.–29. november 2015, Life Center, Crikvenica

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si

8.

Zimski romarski pohod v soboto 12. 12. 2015

VEČ na www.diz.si teden dni prej.

OPOMBE: Točke 5, 6 in 7: »V ljubezni ni strahu« (1 Jn 4,18). Gotovo se mora vsakdo izmed nas kdaj spopadati s takšnim ali drugačnim strahom: strah nas je prihodnosti, strah za otroke, za zdravje, da nas ne bi doletela bolezen, smrt bližnjega, nesreča, vojna …

Gospod želi, da bi mu bolj zaupali, da bi bili vedno v njegovi bližini, da bi se mi »spopolnili v ljubezni« … Ker nas ima rad, nas po svoji besedi nenehno spodbuja in kar 365-krat pravi: »Ne bojte se!« Z namenom, da bi vedno bolj spoznavali njegovo ljubezen, se veselili v njem in se učili klicati njegovo ime in tako utrjevali svoje zaupanje vanj, se bomo tudi tokrat zbrali na Nadaljevalnem vikend seminarju.

OBVESTILO: Tisti, ki nimate možnosti prijave po spletni pošti, se lahko na vikend seminarje prijavite po telefonu: 041/459 666 (gospa Erika).

Vse dodatne informacije in programi, ki niso vključeni v gornji seznam (romarski pohodi, moški in ženski zajtrki, razna predavanja, predstavitve …), bodo objavljeni na spletni strani www.diz.si. Veseli bomo, če nas boste kdaj »obiskali« tudi na spletu.