Diz glasilo1/14

Tema glasila: RODOVITNOST LJUBEZNI Naš gost: Mojca Kucler Dolinar »Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega. Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj. To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«

(Jn 16,31–33)

Glasilo, letnik 13, št. 1, april 2014, ISSN 1855-2110

POSTNA MOLITEV Gospod Jezus, vsak dan beremo o mnogih krivicah, ki jih ljudje doživljajo po vsem svetu, o otrocih, ki umirajo zaradi lakote, o velikem številu brezposelnih, o ljudeh, ki nimajo za preživetje, ki so osamljeni, ki trpijo zaradi posledic odvisnosti …

In na drugi strani o bogatenju peščice ljudi, o zlorabah položajev, o vojnah …

Jezus, ti veš, kaj pomeni bolečina, ti veš, kaj pomeni zapuščenost, kaj krivica.

Bodi v tem postnem času z nami.

Uči nas živeti v tvoji Ljubezni in Resnici, da se bomo v svojih dejanjih znali približati ljudem v stiski.

In pokaži nam, kako dobrotljivo z drugimi deliti vse, kar nam je dano.

Daj nam moč, da ne bomo brezbrižno molčali ob krivicah, ki jih doživljajo ljudje.

Predvsem pa spremeni naša srca, da bodo sposobna videti sočloveka.

Amen. (vir: www.cecilija.net)

NAŠE POSLANSTVO: Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo – veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa. Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Družina in Življenje

3

BESEDA UREDNICE

KAZALO 4. TEMA GLASILA: RODOVITNOST LJUBEZNI 6. NAŠ POGOVOR: MOJCA KUCLER DOLINAR

9. STARŠEVSTVO: Mati zmore z Božjo ljubeznijo 12. PISMO P. PLATOVNJAKA: Rodovitnost ljubezni in spoštovanja 14. DUHOVNA POBUDA 20. DELOVANJE DRUŠTVA 30. ZAKONSKA SKUPINA Ljubljana Podutik 34. VODITELJSKI PAR: Zakonca Halas

36. ROMARSKO POHODNIŠTVO 44. BESEDA ODGOVORNEGA UREDNIKA

Petra Berčan, urednica glasila

»Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj!«(Jn 13,34a) Kar težko mi je, ker je beseda ljubezen nekako izgubila svojo težo in pravi pomen. Tolikokrat jo slišimo, da pravzaprav ne vemo več, kaj pomeni … Pa vendar nam Jezus pred svojim odhodom naroča prav to: da se ljubimo med seboj! Pa v mislih ni imel tiste sebične, manipulativne ljubezni, ki samo čaka, kaj bom dobil jaz, temveč tisto podarjajočo, darovanjsko, rodovitno ljubezen, ki nas vse izgrajuje. Moč za to pravo ljubezen pa lahko črpamo samo od Boga, ki je Ljubezen sama. Naj bom malo bolj konkretna: Mož me razjezi, Le z Božjo pomočjo ponovno zamuja, pozabil lahko tako ljubim, je, kaj sva se dogovorila … da se iz tega rodi nekaj Jaz lahko norim, kuham mulo, se grem tihe dneve lepega za najin odnos, in čakam, da bo naredil najine otroke in prvi korak. V svoji sebični ljubezni mu »želim«, da vso skupnost. sam pride do spoznanja in da mi je potem še hvaležen … A kam to pelje? Lahko pa uberem drugo pot! Sprejemam ga, ker sem se zanj odločila; dopuščam mu njegovo drugačnost in ga pri tem spoštujem; odpustim mu in mu pripravim presenečenje … Pa veste, tega ne zmorem sama! Tega ne zmorem, če ne pokličem na pomoč Gospoda. Le z njegovo pomočjo lahko tako ljubim, da se iz tega rodi nekaj lepega za najin odnos, najine otroke in vso skupnost.

Tokrat smo torej glasilo posvetili rodovitni ljubezni. K pogovoru smo povabili Mojco Kucler Dolinar, ki nam je zaupala, kako se spopada z življenjem vrednot v današnji družbi, v politiki. Kljub soočenju z neplodnostjo sta z možem poiskala drug način za življenje rodovitne ljubezni. Lepo je, da se s svojimi izkušnjami bogatimo in opogumljamo. Tudi vsi udeleženci seminarjev s svojim pričevanjem potrjujejo, da so začutili to presežnost ljubezni in da to privoščijo vsakomur … Bodimo torej veseli, da se v teminah današnjega časa v naših zakonih, družinah, zakonskih skupinah, dogaja tudi toliko dobrega!

Na pot življenja z Ljubeznijo smo povabljeni prav vsi. Upam, da se obenem zavedamo, da bomo resnično, popolno Ljubezen lahko uresničili in živeli šele v večnosti. Zato se ne obsojajmo, če se počutimo majhne in nemočne!

In če smo iskreni, vemo, kako nas včasih od Ljubezni razganja, in upam, da vas bo ob branju kakšnega prispevka tokratnega glasila malo »razgnalo«, vam dalo elana za vsakdanjik in za drobne korake po poti življenja.

Blagoslovljene in ljubezni polne velikonočne praznike vam želim!

Družina in Življenje

4

TEMA MESECA

RODOVITNOST LJUBEZNI Moram priznati, da sta vključitev in sodelovanje v zakonski skupini prinesla veliko dobrega v naše vsakdanje življenje. Poudariti moram predvsem poglobljeno razmišljanje o ljubezni do sozakonca, otrok, do bližnjih in ne nazadnje do Boga. Oba z ženo sva se z vero srečala že v rani mladosti in sva zato zelo hvaležna svojim staršem, ki so naju podpirali in usmerjali na tej poti.

Vero v Boga sva tako oba prinesla v zakon, kjer so se nama rodili trije čudoviti angeli, Ema (8 let), Iza (6 let) in Job (4 leta).

Seveda brez odpovedovanja, odpuščanja in težkih trenutkov ljubezen ne more rasti in se bogatiti.

Vse preizkušnje so naju v ljubezni do življenja še bolj utrjevale, predvsem pa bogatile najino razmišljanje o Bogu in veri.

V trenutkih preizkušenj, ob izgubi očeta, treh carskih rezih je bila moja osebna molitev goreča in usmerjena tako v sedanjost kot tudi prihodnost. Bila je uslišana – imam čudovito, razigrano, včasih naporno družino, vendar z brezpogojno ljubeznijo drug do drugega. Še bolj smo to ljubezen do Boga in vere začutili, ko sva se z Martino odločila za temeljni korak: da se pridruživa zakonski skupini. Dolgo sva iskala pot do zakonske skupine, bolje rečeno do poglobljenega razmišljanja, kako sva midva ustvarjena in pripravljena sprejemati drug drugega.

Večkrat človek rad išče izgovore za prelaganje stvari, dogodkov, odgovornosti in največkrat ostane samo pri želji, »kako bi rad … a ne najdem časa.« V zakonski skupini sva spoznala in spoznavava prekrasne ljudi, poslušava njihova pričevanja, čutiva, da je njihova ljubezen drug do drugega brez kakršnegakoli obsojanja ali moraliziranja o drugačnosti. V takšnem krogu ljudi sva se čutila sprejeta in tudi midva sprejemava druge.

Kot sem že v uvodu omenil, je naša vera postala bolj družinska in ne vera vsakega posebej. Začeli smo s skupnimi molitvami v krogu družine in z obiskovanjem nedeljskih oziroma sobotnih maš, kjer dekleti tudi pojeta. Ob večerih radi prebiramo Sveto pismo za otroke in skupaj sodelujemo tudi pri družinski sveti maši. Tudi midva si vzameva čas za prebiranje Božje resnice in Božjih razodetij, opisanih v Svetem pismu.

Danes se nama uresničuje, kar sem nekako tiho

pričakoval ob rojstvu prve hčerke Eme: živeti z Bogom skupaj s sozakoncem in otroki. To ne pomeni, da ni težkih trenutkov in preizkušenj. Slednje so prisotne lahko vsak čas in le razumevanje Božje besede omogoča ta spoznanja.

Resnično je namreč, da se v današnjem času lahko pripravimo na vsakodnevni utrip življenja samo s poglobljeno vero, razmišljanjem o sebi, Božji besedi in ljubezni do Boga.

Dragi prijatelji, ali smo pripravljeni v postnem času, torej v času bližajočega se Kristusovega vstajenja in odrešenja, kaj osebno postoriti, da bomo boljši, da bomo razumeli tiste, ki nas obsojajo, da bomo ljubili in da bomo z ljubeznijo širili Božjo besedo in spoznavali njen pomen, jo živeli?

Blagoslovljeno veliko noč in veliko osebnega zadovoljstva Aleš Bašar

Družina in Življenje

5

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

PET NAJVIŠJIH STARŠEVSKIH VREDNOT Dennis Rainey

Pravični hodi v svoji popolnosti, blagor njegovim otrokom za njim. (Pregovori 20,7) Z Barbaro nisva popolna starša. Vendar, ko Bog zakoncema nakloni toliko otrok kot jih je nama, jima nakloni tudi nekaj sto dobrih lekcij o vzgoji. Tako se je z leti izkušenj med nama izoblikoval seznam petih neizpodbitnih lekcij oziroma vrednot, ki bi jih morali sprejeti in spoštovati vsi starši, ki želijo svoje otroke vzgajati v skladu z Božjimi načeli: 1. Razumeti znamenja časa. V preteklosti je splošen kulturni utrip pomagal staršem, da so vrednote lažje prenašali na svoje otroke. Danes žal temu ni več tako. Zato moramo biti starši nenehno obdani s podobno mislečimi starši, ki nas pri naših vzgojnih prizadevanjih podpirajo, spodbujajo in nam svetujejo, kako barko družine varno prepeljati preko visokih valov in mimo grozečih tolmunov današnjega časa … Če boste kot družina dejavni v živi cerkvi ali če bosta vidva kot zakonca dejavna v zakonski skupini, vam/a bo to zagotovo v veliko pomoč.

2. Drug do drugega ohranjajta posvečeno predanost. Vajini otroci morajo v vseh okoliščinah – sredi miru in sredi spora – videti, da mislita zares, da se oba nenehno trudita živeti in udejanjati vajine poročne obljube.

Naj bo vajin dogovor in vajina najvišja prioriteta, da se bosta vedno trudila nesoglasja reševati sproti, da si bosta vedno prizadevala za odpuščanje in

bosta drug drugemu vedno ostala zvesta. Take in podobne odločitve ljubezni v otrocih gradijo močan in globok občutek varnosti.

3. Bodita dobra poznavalca vajinih vrednot. Vidva sta odprta knjiga, iz katere berejo vajini otroci. Življenjske vrednote, ki jih vidva globoko v sebi hranita in negujeta, zagotovo vplivajo na vajine odločitve in vajin odnos do otrok. Prav zato se morata zavedati, katere so tiste vajine vrednote oziroma vajina temeljna prepričanja, ki jih ne more nobena stvar omajati.

4. Zavedajta se, kakšen je Božji pogled na otroke. Pri tem nikoli ne pozabita, da so vajini otroci dar, ki sta ga vidva prejela od Boga – vajinih otrok Bog ni dal nikomur drugemu. Iz tega sledi, da je vzgoja vajinih otrok vajin privilegij in vajina odgovornost. Odgovorna sta, da vajine otroke tako vzgojita, da bodo poznali Boga in bodo v življenju in skozi življenje hodili z njim.

5. Prizadevajta si za prave cilje. Pomembnejše kot vse drugo je, da vajini otroci odraščajo v okolju, ki jih zaznamuje s spoznanjem, kaj pomeni ljubiti Boga in biti bogaboječ. Z gotovostjo trdim, da je to bolj pomembno kot dobra izobrazba ali razvijanje raznih spretnosti in sposobnosti za uspešno uveljavljanje v sodobni družbi. Začetek modrosti je strah GOSPODOV (Ps 111,10).

VAJIN POGOVOR

VAJINA MOLITEV

Katera izmed gornjih vrednot udari na vajino najglobljo struno in kako »zaigra«? Katere vrednote na gornjem seznamu z vajine strani potrebujejo največ nege in pozornosti?

Molita in prosita Gospoda, da bi bile vajine prioritete upodobljene po Božji besedi in bi tako vplivale na vajine izbire in odločitve – za vaju osebno in za vajino družino.

Družina in Življenje

6

NAŠ POGOVOR

MOJCA KUCLER DOLINAR

Privoščiva si tudi »zdravo brezdelje«!

Tokrat smo k pogovoru povabili Mojco Kucler Dolinar, ki jo mnogi poznamo zaradi njene aktivne vključenosti v politično življenje.

Malo manj pa nam je znano, da je tudi srečno poročena in da je povsem običajna žena, ki se je morala zaradi soočenja z neplodnostjo odpovedati sanjam o otrocih in svojo rodovitnost zaživeti drugje … Podala nam je tudi svojo osebno izkušnjo življenja vrednot v političnem svetu, kjer se je pripravljena še naprej boriti.

Kako bi se našim bralcem predstavili? Lahko poveste, kdo oz. kaj je bilo tisto, kar vas je najbolj oblikovalo, da ste danes to, kar ste?

Vaše vprašanje prikliče prijetne spomine na otroštvo, na družino. Odraščala sem z dvema mlajšima sestricama, ki sta toliko mlajši, da sem morala biti tudi za varuško. Starša sta bila predana delu v domačem podjetju, v katerega sta nas, otroke, precej dejavno vključevala. Tam sem se učila,

Tako kot vsak par, sva tudi midva naletela na preizkušnje. Gotovo je največji izziv pomenilo spoznanje, da bo najina zveza brez otrok. da je potrebno biti delaven, vztrajen, da v življenju ni bližnjic in da se je včasih potrebno odpovedati tudi prostemu času. Učila sem se vzpostavljati odnose z ljudmi in zdrave samozavesti. Ko gledam nazaj, lahko rečem, da sem imela srečo tudi z učiteljicami v šoli, predvsem v srednji. Ko sem spoznala Matjaža (sedaj moža), sem se dejavno vključila v lokalno kulturo. Pravniško delo me je pripeljalo do stika z ljudmi v najrazličnejših situacijah. To se nadaljuje tudi z mojim delom v politiki. Posebej rada bi pa izpostavila, kako

UU Mojca in Matjaž

me bogatijo srečanja s slovenskimi izseljenci, od katerih se človek lahko uči ljubezni do Boga, družine in domovine. Z leti spoznaš, da so to korenine, iz katerih rasteš, in nam pomagajo, da v času zmede ne plavamo kot izgubljeni v vesolju.

Katere so tiste temeljne vrednote v vašem življenju, ki so za vas pomembne in ki jih nenazadnje živite v svojem poklicnem in zasebnem življenju?

Poštenost, resnicoljubnost, odkritost, iskrenost, prizadevnost, veselje, pravičnost, preprostost, dobronamernost, spoštovanje, optimizem … Če pri večini od naštetih vrednot ni odstopanj, je glede veselja, optimizma včasih težje. Pokojni Bogdan Žorž nam je poleg vsega, kar nam je dal, iz obdobja, ko je bil že bolan, zapustil tudi to misel, ki gre nekako tako: »Veselite se tudi takrat, ko vam je hudo. Veselite se, ko vidite, da to zmorete, pa čeprav ste se še malo prej bali, da bi česa takega ne bi prenesli! Morda so to za vas čudovite življenjske preizkušnje, iz katerih se lahko nekaj pomembnega naučite. Veselite se, ko spoznate, da so vam tudi v najtemnejših trenutkih dani trenutki posebne milosti, da niste sami in zapuščeni.« V našem društvu (DiŽ) si prizadevamo za gradnjo odnosov, za katere je vredno živeti.

S tem želimo povedati, da so za nas odnosi

Družina in Življenje

7

na prvem mestu. Tudi sami ste poročeni.

Kako se z možem trudita za gradnjo vajinega odnosa? Ste lahko konkretni?

Poročena sva skoraj devetnajst let, pet let pa sva že prej hodila skupaj. Zakonca v teh letih kar dobro spoznata drug drugega, kajne? Dobre in slabe lastnosti. Tako kot večina zakoncev, se tudi midva trudiva, da bi najin odnos rastel.

Vsako obdobje pa prinese nekaj novega, drugačnega. Če najprej pomislim na trenutno obdobje, bi bila kar vesela, da bi trajalo … Tako kot vsak par, sva tudi midva naletela na preizkušnje. Gotovo je največji izziv pomenilo spoznanje, da bo najina zveza brez otrok. Obdobje, ko sva se »spoznavala« s to realnostjo, je bilo na nek način naporno. Vendar ko sva se odločila, kako in kaj v teh novih razmerah (ki pomeni za mlad par, ki se poroči in načrtuje družino, izredne razmere), sva se duhovno pomirila in v polnosti zaživela v dvoje. In tako ostaja še sedaj. Ko spremljam prijatelje, ste tudi pari z otroki pred izzivi; kako graditi odnos z zakoncem po tem, ko pride dojenček, in vse radosti in skrbi povezane z njim. Torej, kako gradiva najin odnos? Odgovarjam kar za oba (sem preverila pri možu): nama veliko pomeni bližina drug drugega, preprosto, da »sva skupaj«. Čeprav so obdobja, ko naju službene obveznosti ločijo za kakšen teden ali več. Se mi zdi, da sploh takrat še bolj začutiš, zakaj pravzaprav si z zakoncem, se na nek način vračaš k začetkom, izvirom …

Imam občutek, da vse nas preganja občutek slabe vesti, da imamo premalo časa, da bi se posvetili drug drugemu – kot zakonci, starši svojim otrokom, odrasli otroci svojim staršem …

Pogovor je seveda prav tako pomemben, ampak saj veste, so dnevi, ko ne steče … Če nadaljujem glede iskrenosti: že od nekdaj povem, kaj čutim, kako kakšno stvar doživljam, nič ne skrivam, se ne pretvarjam. Verjetno zato včasih prej pride do konflikta, vendar pa je to možnost, da se stvari ne nalagajo. Z leti se bolj zavestno prizadevam vživeti tudi v »moževo moško« dojemanje stvari. Potem so tu še drobne pozornost: nasmeh, poljubček, sms sporočilo …

Tokrat se bomo v glasilu posvetili razmišljanju o rodovitni ljubezni. Prepričani smo, da je vsaka prava ljubezen rodovitna, da je prav ljubezen tista gonilna in ustvarjalna sila, ki poraja nekaj lepega. Kako in na katerih področjih vidva z možem živita rodovitno ljubezen?

Uh, kar zahtevno vprašanje. Verjetno bi o tem lažje sodila okolica. Gotovo se »rodovitna ljubezen« vizualno najbolj pokaže na potomcih. Ne le v fizičnem smislu, predvsem pri tem, kaj preneseš na naslednjo generacijo, kako uspeš vzgojiti poštene in dobre osebe.

Seveda pa je v širšem pomenu »rodovitna ljubezen« naše vsakdanje delo. Karkoli pač že počnem, se trudim, da delo opravim temeljito in odgovorno. Enako to velja za Matjaža. Naj bo delo v okviru poklica ali pa politike.

Posebno veselje je, kadar na počitnice dobiva nečake. Še vedno sva aktivna v okviru različnih kulturnih društev. Ples, petje so stvari, ki naju veselijo, če se to

UU Mojca v ljubljanski narodni noši kot voditeljica prireditve

nadgradi z nastopom za občinstvo, pa je veselje še za gledalce. Vpeta pa sva tudi v našo domačo župnijo.

Teden res hitro mine. Se pa zavedava, da rodovitne ljubezni ni brez »božjega žegna«.

Ljubezen ni rodovitna le tedaj, ko se zakoncem rojevajo otroci, pač pa je rodovitna na mnoge načine. Ko zakonca zavzeto in vzajemno skrbita za gradnjo njune edinosti, svetu, ki ju obdaja, pričujeta o Ljubezni. Njun odnos je rodoviten. Kako vama uspeva skrbeti za vajin skupni čas – za gradnjo vajine edinosti, glede na dejstvo, da ste zelo aktivni v svojem poklicnem življenju?

Imam občutek, da vse nas preganja občutek slabe vesti, da imamo premalo časa, da bi se posvetili drug drugemu – kot zakonci, starši svojim otrokom, odrasli otroci svojim staršem … Drži, da je delo v politiki pogosto vezano na večerno odsotnost in delo ob koncu tedna. Tudi Matjaž je zelo dejaven na mnogih področjih. To naju je prisililo, da se imava lepo takrat, kadar sva skupaj, tudi če stanovanje ni »kot iz škatlice in ni vse zlikano«. Skozi leta sva se morala naučiti tolerance in sprejeti določene kompromise, sicer je človek lahko ves čas slabe volje, saj dela res nikoli ne zmanjka. Nama nekako ne gre, da bi določila redne termine

Družina in Življenje

8

Potem pa pomislim, da če bi sami presojali, kaj je smiselno in kaj ne, bi hitro kot najbolj neuspešnega označili Jezusa. »drug za drugega«, kot to rešujejo nekateri pari. Tako iz dneva v dan iščeva priložnosti, ko si privoščiva »zdravo brezdelje«, če uporabim izraz papeža Frančiška. To so srečanja zakonske skupine, čas skupne molitve, kakšen dan, ko uideva iz Ljubljane, poletne počitnice ali povsem običajno popoldne, ki si ga vzameva zase. To potem daje energijo, moč in voljo za vsak dan.

sporočilo velikonočnega jutra? Lahko kaj vzpodbudnega zaupate tudi našim bralcem?

Naša župnijska skupnost, ki se zbira pri Sv. Jakobu v centru Ljubljane, se skozi nedeljska postna premišljevanja pripravlja na praznike. Naša največja spodbuda je prav vstajenje Jezusa Kristusa, ki je center naše vere in ki je na velikonočno jutro vstal za nas, torej tudi zame osebno. In ostaja z menoj tudi takrat, ko moj strah in skrb presegata moj odnos z možem, s starši, prijatelji … Največje veselje je to, da nikdar nismo sami. Ravno osamljenost je največja bolečina

Ne sramujete se v javnosti povedati in stati za tem, da ste verni. Kaj pomeni v slovenskem političnem prostoru živeti krščanske vrednote? Je res tako nesmiselno, da kristjani »rinemo« v politiko, saj že v naprej vemo, da je politična klima nenaklonjena vsemu krščanskemu?

Vera je privilegij, ki se ga z leti vedno bolj zavedam. Drži pa tudi, da krščanskih vrednot ni vedno enostavno živeti. Posebno v politiki ne, kjer zaradi njih pogosto nimaš enako učinkovitih orodij kot druga stran (seveda govorim posplošeno). O smislu se včasih sprašujem tudi sama. Potem pa pomislim, da če bi sami presojali, kaj je smiselno in kaj ne, bi hitro kot najbolj neuspešnega označili Jezusa. Prišel je, da bi rešil svet, pa je ljudstvo zahtevalo njegovo križanje, pred tem so ga zapustili njegovi najbližji, njegovi učenci. Pa le ni bilo brez smisla. Tako pod vtisom bližajočih praznikov gledam tudi na naše delo v politiki, ki ni enostavno. Vsak korak pusti sled. Če gledam na obdobje, ko smo vodile vlado desno sredinske stranke, so bili narejeni veliki koraki – na primer na področju družinske in socialne politike. Ne gre le za denarna sredstva, celoten odnos politike do nekega vprašanja je pomemben. Rezultati so bili v letu, dveh vidni, bil je storjen velik korak naprej.

Zato moramo tudi kristjani biti v politiki aktivni. Zaradi posplošenega slabega mnenja o politiki, ki ga levosredinske stranke namerno širijo, namesto da bi razširjali vrednoto »zaupanja vrednega politika« potiskamo v ozadje, da je človek tudi homo politikus. K temu bi nas bolj morali spodbujati tudi preko izobraževalnega sistema; da nam mora biti mar za državo, za skupno blaginjo in da politika kroji naš vsakdan ... Ne nazadnje temeljne prvine, kot so vprašanje človekovih pravic, spoštovanje človekovega življenja, dostojanstva, solidarnosti ipd., izvirajo ravno iz krščanstva. To nam mora dati zdrave samozavesti.

Bližajo se velikonočni prazniki. Kako jih boste preživeli? Kaj vam osebno pomeni

UU Oblikovanje gline z nečaki

K temu bi nas bolj morali spodbujati tudi preko izobraževalnega sistema; da nam mora biti mar za državo, za skupno blaginjo in da politika kroji naš vsakdan ... današnjega časa. Midva sva rada v družbi najinih bližnjih. V goste pa povabiva tudi tiste, ki jim milost vere ni bila dana ali pa so se od nje nekoliko oddaljili. In seveda bodo tu vse tradicionalne stvari: blagoslovljen ogenj na sobotno jutro, pirhi, potica, hren, šunka, šopek na mizi in druge malenkosti, ki prav tako pripomorejo k prazničnem vzdušju. Želiva pa tudi vam in bralcem doživeto vstajenjsko alelujo.

V imenu bralcev glasila se vam najlepše zahvaljujem, da ste nam zaupali delček svojega osebnega pogleda na življenje, in vam želim, da bi skupaj z možem znala biti rodovitna in pogumna v boju za prave vrednote še naprej.

Pogovor pripravila Petra Berčan

Družina in Življenje

9

STARŠEVSTO

MATI ZMORE Z BOŽJO LJUBEZNIJO TO, ČESAR ČLOVEŠKO SRCE NE ZMORE. Hči je z veseljem začela obiskovati gimnazijo in z njo sem delila njeno srečo. Kako lepo je, če otrok s takim navdušenjem začne srednjo šolo. Drugo leto so se začele v šoli težave. Vedno več je zahajala v bližnji bife, poslušala ni nobenih nasvetov, saj se ji je vse, še posebej kar sem rekla jaz, zdelo neumno …

Vedno pogosteje je imela vonj po cigaretah in alkoholu, čeprav je vztrajno trdila, da ni res. Imela je prijatelje in prijateljice, ki zanjo niso bili dobra družba, vendar jih je vedno zagovarjala. Popolnoma se je odvrnila od Boga. K maši je hodila z odporom, le da je ustregla staršem. Domov se je vračala pozno ponoči z izgovorom, da ni imela prevoza. Da bi jo mi prišli iskat, ni bilo sprejemljivo. Odnosi so včasih bili nevzdržni.

Kadar se je pogovarjala z mano, je uporabljala žaljive in grde besede ter mi očitala, da sem najslabša mati.

Govorila je celo, da se bo ubila. Vsak moj dan se je končal tako, da sem zvečer trudna legla v posteljo, a zaspati nisem mogla, ker so bile stvari tako hude, da jih sama nisem znala rešiti.

Kam naj se zatečem kot ranjena, nemočna mati?

Ne vem zakaj, vendar nikoli nisem pomislila na strokovno pomoč. O hčerki sem se pogovarjala le z možem, ki mi tudi sam ni znal svetovati, ampak je vedno rekel, da se bom jaz lažje pogovorila z njo.

Zatekla sem se k Mariji, Božji Materi. Vsak dan sem gledala sliko Marije z Jezusom, ki jo imam nad posteljo, in jo prosila, naj mi pomaga. Ker sem se včasih težko zbrala v molitvi, sem se z Marijo kar pogovarjala. Večkrat sva z možem šla na Sveto goro.

Molila sem, da hči ne bi zašla v še hujše težave in da bi spoznala pravo pot. Samo molitev je bila tista, ki me je pomirila in mi dala moč, da sem premagovala tako hude preizkušnje. Da molitev dela čudeže, sem se kar nekajkrat prepričala, saj so se mi dogajale stvari, ki so mi dokazovale, da me Nekdo vodi.

Naj opišem en primer. Bila sem teden dni službeno odsotna. Hči se je v tem času učila za popravni izpit in dogovorili sva se, da se bo učila doma. Novice, da se bo dva dni učila pri prijateljici, že takoj nisem sprejela

z veseljem. Ko sem v soboto prišla domov, mi je mož povedal, da bo hči ostala pri prijateljici do popravnega izpita. Ves popoldan sem o tem razmišljala in v tem nisem videla nič dobrega. Zvečer nisem mogla zaspati.

Molila sem in prosila Marijo, naj mi pomaga. Mož je že spal, ko me je opolnoči prevzelo prepričanje, da moram takoj po hčer, čeprav je bil kraj oddaljen 40 kilometrov.

Zbudila sem ga in mu povedala svoje slutnje. Vprašal me je, koliko je ura in če mislim resno. Moja odločnost ga je prepričala. Ura je bila skoraj dve ponoči, ko sva zavila proti domu njene prijateljice. Kar na lepem sva zagledala dekleti, ki sta hodili ob kolesih, saj se zaradi zaužitega alkohola nista mogli peljati. Ustavila sva se, stopila sem iz avta in poklicala hčer. Vprašala me je, kaj delava tukaj. Odgovorila sem ji, da sva jo prišla iskat. Sploh se ni upirala. Vzela je svoje stvari in se odpeljala z nama. V ponedeljek je normalno odšla v šolo in naredila popravni izpit. Ta primer mi je bil dokončna potrditev, da Marija in Jezus odgovarjata na mojo molitev. Po teh težkih letih si je našla fanta, za katerega je trdila, da je pravi. A kaj, ko je bil tudi on tako daleč od Boga, da se o kakšni poroki ni smelo govoriti.

Takrat sem to popolnoma prepustila Bogu, saj je bilo vse drugo zaman. Moja tolažba je bila Marija in tudi moja vera je postajala vedno bolj globoka.

Po nekaj letih sta končno našla pravo pot. Prišel je dan, ko sta oznanila poroko. Začela sta obiskovati duhovne vaje, zakonsko skupino in postala sta aktivna sodelavca v Cerkvi. Zgradila sta si dom in ustvarila družino. Srečna sem, ko vidim v na omari v njuni hiši odprto Sveto pismo in poleg rožni venec. V vseh teh letih sem večkrat imela občutek, da Bog stoji ob meni. Čutim njegovo veličino in ljubezen, ki mi daje moč. Še vedno se zahvaljujem Bogu za milosti. Mati zmore velika dejanja iz ljubezni do otroka, vendar zmore z Božjo ljubeznijo to, česar človeško srce ne zmore. hvaležna mama

Družina in Življenje

10

VELIKONOČNA MOLITEV Vstali Gospod, resnično Te prosim, ker je nujno in ker gre zares, ker me je strah za naš narod in domovino, ker me je strah za naše srce.

Izgubili smo kompas, pot pa se nam je zarasla, polomili smo mere in zapravili sramežljivost, o ničemer se ne moremo dogovoriti, a smo pripravljeni izdati vse; strah me je, Vstali Gospod, ker požiramo obljube in rojevamo afere in pri nas na grobovih resnice cvetijo laži.

Gospod, vstani za Slovenijo, vstani tukaj med nami in za nas!

Naj se naša „nespamet in počasnost“ v veri spremenita v njeno odločnost in modrost,

naj se naše razočaranje in čakanje spremeni v upanje in dejanje, naj se naša bogokletna vdanost v nemoč spremeni v vstajenjsko odgovornost!

Vstani, da se bomo po lomljenju kruha lahko prepoznali kot bratje in sestre in kot vstajenjsko občestvo gorečega srca, ki si nazdravlja s čistim vinom in spet z veselo Alelujo hvali Boga! p. Pavle

VELIKONOČNO VOŠČILO

»Zakaj obljuba velja vam in vašim otrokom in vsem, ki so daleč …« (Apd 2,39) Kakšno veselje nas lahko prevzema ob dejstvu, da je zaradi Gospodove smrti na križu in zaradi njegovega vstajenja obljuba namenjena tudi nam, ki smo daleč … In v čem je ta obljuba? Gospod nam obljublja odrešenje in z njim večno življenje, želi nas odrešiti zaskrbljenosti za jutrišnji dan, slabe volje, občutka krivde, malodušja in samoobžalovanja …, želi odpustiti naše grehe in nam dati »vstopnico za nebesa«, po Svetem Duhu in »kruhu iz nebes« nam daje samega sebe – vsak trenutek želi biti z nami v tesnem prijateljskem odnosu …Po svoji besedi, ki je zapisana v Svetem pismu, nam daje polno obljub. In tokrat vas vabimo, da kakšno obljubo v tem svetem velikonočnem času poiščete sami. Prav je, da se zavedamo, da lahko ena sama beseda, ki je zapisana v Svetem pismu, postane vrelec žive vode, ki nam je na razpolago – da poživi naše življenje, naše medsebojne odnose, da nam da veselja, zaupanja v Božjo previdnost in miru ... In ne pozabimo, da nas Gospod vse vabi, naj postanemo njegovi sodelavci – vabi nas na pot oznanjevanja evangelija, da njegovo veselje širimo okoli sebe. Pri tem pa nas ne pušča samih, pač pa nam daje svojega Duha, da nam je v pomoč, da v svoji človeškosti ne omagamo prehitro.

Hvala vam, dragi naši zvesti bralci in DiŽ-evi dobrotniki, za vašo zvestobo, hvala vam za vsak vaš dar in za vse molitve.

Naj vas vstali Odrešenik v teh svetih velikonočnih dneh in skozi vse leto obilno blagoslavlja.

Hvaležni sodelavci Diž-a

Družina in Življenje

11

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

MOJE PISMO BOGU

POSTNI ČAS

Silna je Tvoja ljubezen!

Silna – toliko moči nosi v sebi ta beseda; beseda, ki ruši obzidja, premika gore in zemeljska tla, a tako neznatna, slabotna in revna, da ne more opisati vse te Tvoje ljubezni, moj ljubi Bog! Ljubezni, ki zmore Zemljo premakniti z njene osi, zažgati ogenj sonca, s svojo veličino vesolje skrčiti v orehovo lupino ... A vse to ni nič v primerjavi s tem, kaj more ta ljubezen storiti človeškemu srcu. Naredi ga neskončno globokega in v njem ustvari svoj izvir. Razširi ga do meja večnega in se skozenj razliva čez poslednje meje. V njem zažari kot bleščeča, prečudovita luč, ki briše sence in temo tega sveta. In v tej luči si Ti, moj edini, pravi, vsemogočni BOG. Nič te ne more pogasiti, nič ugasniti. Lahko si natikam sončna očala, se v svoji grešnosti oziram proč od tebe, a Tvoja milost je kot lava, ki me neustavljivo preplavlja, me preoblikuje, zažiga mojo slepoto in moje misli, da postajam Ti. Da Te sprejmem vase in postajava eno. Da je moj upor sapica, ki hoče odpihniti zvezde, a ne zmore dlje od razprte dlani. Dlani, ki se obrača k tebi, ki jo ovira roka, pripeta na to telo, ker želi poleteti, Ti pred Tvoje noge prinesti moje majhno srce, ga položiti na tla, kjer naj diha in živi le še od sence Tvoje luči.

Obdrži, moj Bog, to moje malo srce ob svojih nogah.

Naj ti služi s svojo skromno predanostjo, Tebi v slavo, Tebi v čast, edino Tebi v hvalo. Saj le v Tebi moje srce ŽIVI. Alenka Brožič

Stopili smo v postni čas, to je obdobje, ko se kristjani odpovedujemo vsem odvečnim stvarem, potrebam, željam … Štiridesetdnevni post je namenjen, da se pripravimo na praznovanje velike noči. V tem času smo kristjani povabljeni, da z molitvijo, dobrodelnostjo in navsezadnje tudi s telesnim odrekanjem uresničujemo pomen verskega posta. Človekovo duhovno življenje in telesno zdravje sta tesno povezana. Kristjani tudi v telesnem postu vidimo priložnost, da z odrekanjem hrani, pijači (alkoholu) poglabljamo svoj odnos do Boga. Ob tem spoznavamo, kdo smo in kakšna je Božja volja. Obvladovanje svojega telesa s pomočjo posta nam daje tudi večjo moč za samoobvladovanje na drugih področjih življenja (razmišljanje in osebna rast).

Osebno mislim, da sta postni čas in post zelo pomembna v današnjem življenju predvsem zato, ker ne občutimo kakšnega pomanjkanja. Pomembno je, da v življenju delamo dobro in kar je prav in ne po načelu, kar je »fajn«. Že s tem, da delamo prav, se postimo navsezadnje skozi vse leto.

Zato naj bo letošnji postni čas priložnost za vsakogar izmed nas, da si zastavimo cilj in vztrajamo. Ni poglavitno le odrekanje, saj bi to lahko pomenilo, da je v vsakdanjiku živeti pretežko, zato dodajajmo dobra dejanja v svoje življenje, kajti prav ta prevečkrat tudi opuščamo.

Jelka Orgolič

Družina in Življenje

12

PISMO P. IVANA PLATOVNJAKA

Ljubezen in spoštovanje, pot do zakonske rodovitnosti Vsak zakonec v globini srca želi, da bi bil njegov zakon resnično rodoviten zanj in za njegovega sozakonca, torej za njun zakon in njuno družino. Toda žal se vanj pogosto prikrade dvom, ali je to resnično možno uresničiti. To se zgodi možu, ki ob svoji ženi ne doživlja spoštovanja, in ženi, ki ob svojem možu ne čuti, da je ljubljena. Začneta se vrteti v začaranem krogu.

Ko se namreč mož počuti nespoštovanega, se najpogosteje, čisto spontano, odzove na načine, ki se ženi zdijo neljubeči. Ko pa se žena počuti neljubljeno, se najpogosteje, čisto spontano, odzove na načine, ki se zdijo njenemu možu nespoštljivi. Nehote, pogosto prav nevede, drug drugemu onemogočata, da bi preko sozakonca sprejel tisto, kar najbolj potrebuje, da lahko normalno živi in deluje. In tako se med njima nabira razočaranje za razočaranjem, kar lahko z leti povsem ohladi še tako veliko in resnično ljubezen, ki je bila na začetku njune poti in odločitve, da vstopita v zakonsko življenje.

Nihče ne zmore sam Ob tem doživljanju se prikrade v enega ali oba zakonca dvom, da ju je resnično Bog poklical v zakonsko življenje in da je zvest svoji obljubi, da bo z njima do konca njunega zakonskega življenja.

Zakaj pride do tega? Težko je sprejeti resnico o sebi, da je zelo dolga pot do resničnega in pristnega spoštovanja in ljubezni do sozakonca, kar sta obljubila pri podelitvi zakramenta zakona. Težko, brez Božje pomoči pa nemogoče, je prerasti starega človeka, polnega iskanja samega sebe in lastnih koristi, ter dvom v to, da sta resnično rodovitna le zastonjsko spoštovanje in ljubezen. Čeprav je bila v obhajanju zakramenta zakona človeška medzakonska ljubezen sprejeta v Božjo Ljubezen,

p. Ivan Platovnjak DJ

Ko se namreč mož počuti nespoštovanega, se najpogosteje, čisto spontano, odzove na načine, ki se ženi zdijo neljubeči.

Ko pa se žena počuti neljubljeno, se najpogosteje, čisto spontano, odzove na načine, ki se zdijo njenemu možu nespoštljivi. se mora od takrat naprej vsak zakonec vedno znova svobodno odločiti, da bo v svojo človeško, omejeno spoštovanje in ljubezen do sozakonca sprejel Božje spoštovanje in ljubezen. Iz svoje moči ne zmore resnično spoštovati in ljubiti, temveč le z Božjo pomočjo in vztrajnim prizadevanjem za to, priznavajoč svoje grehe in slabosti in proseč za odpuščanje Boga in sozakonca. Milost Svetega Duha, ki se je pri obhajanju zakramenta zakona na poseben način izlila v njuni srci, jima želi biti vedno na razpolago. Prejmeta pa jo lahko le takrat, kadar se ji vedno znova odpirata in jo sprejemata vase in medse (Jn 15; 1 Kor 13).

Nujnost odločitve Vsak dan, še posebno pa v trenutkih preizkušenj v zakonski zvezi, mora vsak zakonec v sebi znova obnoviti odločitev (Ef 5,33): mož se mora odločiti, da bo globoko v svojem srcu vedno verjel, da njegova žena ni namerno nespoštljiva.

Lahko postane včasih nemogoča, toda zaradi te odločitve v globini svojega srca in zavesti ve, da ga njegova žena globoko v sebi spoštuje … (Ef 5,22-24) Prav tako pa se mora žena odločiti, da bo vedno verjela, da njen mož ni namerno neljubeč, čeprav jo pogosto prizadene s svojim 'nerodnim' odnosom. Zaradi te svoje odločitve v globini svojega srca in zavedanja ve, da jo njen mož v svojem srcu globoko ljubi in da bi celo umrl zanjo (Ef 5,25). Najboljši način, kako naj

Družina in Življenje

13

žena ljubi svojega moža, je ta, da mu izkazuje brezpogojno spoštovanje na načine, ki mu nekaj pomenijo. Ob takšnem spoštovanju začuti mož ženino ljubezen do njega, kar v njem prižge vedno večjo ljubezen do nje, po kateri ona tako zelo hrepeni.

Gotovo je težko sprejeti, da je to resnično Božja pot, po kateri moreta postajati vedno bolj rodovitna. Še težje je na tej poti vztrajati, če ni takojšnega rezultata, še posebej v današnjem času, ko se zdi, da se da vse takoj doseči.

Ne gre brez vztrajnosti in zaupanja v Božjo pomoč Ni druge rešitve kot ta, da vsak izmed njiju resnično v dnu srca verjame, da je to zlata pot njunega zakona, pa čeprav se zdi tako ozka in strma. Ne smeta dovoliti, da bi duh dvoma v smiselnost te poti zatemnil njuno odločitev. In če jo zatemni, ne smeta izgubljati časa, da bi znova vstala in se odpravila na to pot.

Za vse, kar je resnično dobro, je potreben čas, preden pride do sprememb. Zakonec naj vztraja na tej poti, tudi če minejo tedni ali meseci brez odziva s strani sozakonca. Kar dela, ni neplodno. Največkrat ljubezen ali spoštovanje delujeta na sozakonca bolj, kot se zaveda. Nekaj se dogaja v njegovi notranjosti. Še naprej naj izkazuje brezpogojno ljubezen ali brezpogojno spoštovanje in zaupa Bogu, da bo deloval. Pozoren naj bo tudi na najmanjše izboljšanje in se zanj zahvaljuje Bogu in sozakoncu.

Težko je sprejeti resnico o sebi, da je zelo dolga pot do resničnega in pristnega spoštovanja in ljubezni do sozakonca, kar sta obljubila pri podelitvi zakramenta zakona. Težko, brez Božje pomoči pa nemogoče.

Zaradi Kristusa in v njem Predvsem pa se zavedata, da ko stopita na pot resničnega spoštovanja ali ljubezni, postajata podobna Bogu in dopuščata, da je v njima on resnično dejavno navzoč. Navsezadnje ni ta odločitev odvisna od sozakonca. S tem pokaže, da želi povsem zaupati Bogu

Verjamem, da moreta v moči njega, ki vaju zastonjsko spoštuje in ljubi, tudi vidva stopiti na to pot spoštovanja in ljubezni. in mu biti poslušen. Takšna ljubezen ali spoštovanje bosta gotovo nagrajena, če ne v času zemeljskega življenja, pa potem v večnosti (Mt 25,31-46). Kar koli storiš za sozakonca, storiš tudi Kristusu. Če ne ljubiš svoje žene/spoštuješ moža, ne ljubiš/spoštuješ Jezusa Kristusa; in obratno. Svetu se morda zdi nesmiselno, če izkazujemo spoštovanje nekomu, ki nas prezira.

Toda Bogu se to zdi smiselno. Ta dozdevno brezplodna prizadevanja so pomembna Bogu, ker je to služenje, kakršno on nagrajuje. Kar je za Boga modro, je za svet nespametno (1 Kor 3,19).

Gotovo nihče ne more popolno ljubiti in nihče ne more popolno spoštovati. Kadar to delata kakor Kristusu, bosta kljub padcu z njim vstala, če sprejmeta njegovo pomoč. Razlika med uspešnimi in neuspešnimi pari je, da uspešni pari vstajajo in se spopadajo s težavami, neuspešni pa ne.

Vztrajaj in glej Smo v postnem času. Pred nami je velika noč. V molitvi vaju, draga zakonca, ki to prebirata, izročam Božjemu spoštovanju in ljubezni, ki jo ima do vaju. Verjamem, da moreta v moči njega, ki vaju zastonjsko spoštuje in ljubi, tudi vidva stopiti na to pot spoštovanja in ljubezni.

Ključ do večje rodovitnosti je v tvojih rokah, dragi zakonec. Uporabi ga in dopusti Bogu, da bo mogel tvojemu zakoncu preko tebe, tvojih misli, besed in dejanj pokazati, kako ga zastonjsko ljubi ali spoštuje.

Vsak dan znova stopi na to Božjo pot ljubezni ali spoštovanja in glej, kako velike reči bo Bog delal v tebi in v tvojem zakonu (2 Mz 14,13).

Literatura: Emerson Eggerichs, Ljubezen in spoštovanje, Log pri Brezovici: Društvo Zaživi Življenje, 2012.

Družina in Življenje

14

DUHOVNA POBUDA

ŽEJNA DEŽELA IN VRELCI VODA Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ

Ko pogledam doma skozi okno, me vsako jutro razveseli pogled na že pripravljen in delno posejan vrt. Zame je naš vrt priča tega, da imam svoje drage, ki so se letos že dovolj zgodaj potrudili in ga lepo pripravili. Celo nekaj sadik solate in čebule so že položili v svežo pripravljeno prst, ki kar sama kliče po tem, da bi rada obrodila svoj sad. Torej zemlja je pripravljena, jaz pa v teh dneh še vedno nisem našla časa, da bi v drugo polovico vrta posejala še druge vrtnine, zato tista druga polovica še kar čaka. Dobro vem, da če tega ne naredim, ne morem pričakovati, da bo zemlja kaj dobrega obrodila.

Rodovitnost in želja po življenju me v tej cvetoči pomladi nagovarjata kar sami od sebe. Pomislim, da je rodovitnost tu – na dosegu naših rok, pa vendar je, če hočemo pobirati pridelke, za njeno uresničitev nujno potrebno naše sodelovanje.

Zadnje dni dobivava mnogo prošenj za molitev. Mnogi se znajdejo v raznih osebnih stiskah, pride bolezen in večkrat se zdi, da je situacija nerešljiva. Kot neka teža se vse to zgrne name in na misel mi pride današnja podoba gozdov v bližini Postojne. Nehote pomislim, da je taka tudi podoba duhovnega stanja v Sloveniji.

Zavem se, kako nujno potrebujem trenutke samote z Gospodom, da mu povem o vsem, kar me teži, da vso težo preložim nanj in ga prosim za konkretne odgovore in navodila za naprej. In kot že tolikokrat prej mi tudi tokrat pride na pomoč današnja Božja beseda in me s svojo jasnostjo preseneti.

Govori mi o obljubi, ki jo ima za vse, ki vanj verujejo: »Ob času milosti te uslišim, ob dnevu zveličanja ti pomagam. Čuvam te in te dam v zavezo ljudstvu« (Iz 49,8). Kaj to konkretno pomeni? Toliko je ljudi, ki ne pozna obljub, ki ne ve, da je Bog vsemogočen, ki v stiski pozabijo, da naš Bog ozdravlja, ki v zagledanosti v svoj mali svet vidijo le lastno bolečino, ne pa Božje roke, ki nas hoče potegniti ven iz jame obupa.

Prejšnji vikend smo na Nadaljevalnem vikend seminarju v Crikvenici ponovno razmišljali o krščanskem življenju kot hoji v môči Duha. Ugotavljali smo, da za kristjana, ki hoče nekoč priti do večnega življenja, ni dovolj, da le živi v Sv. Duhu, pač pa da tudi hodi v Duhu. Gre torej za aktivno držo, ki te pripelje iz točke A do točke B in je za to potreben napor.

Pogovarjali smo se, kako pomembno je poznati Božje obljube. Zakaj? Da bi hodili proti njim, saj je pravo krščanstvo pravzaprav hoja proti tem obljubam.

Zaradi nepoznavanja teh obljub, ki so jih »navodila za življenje« (Sveto pismo) polna, mnogi blodijo – zgrešijo pravo pot ali pa se obupani ustavijo. Nagovorila me je misel papeža Frančiška, ki to pot imenuje pot proti

Toliko je ljudi, ki ne pozna obljub, ki ne ve, da je Bog vsemogočen, ki v stiski pozabijo, da naš Bog ozdravlja, ki v zagledanosti v svoj mali svet vidijo le lastno bolečino, ne pa Božje roke, ki nas hoče potegniti ven iz jame obupa. obljubam in pravi, da bi morali to pot prehoditi, ne pa v življenju bloditi.

V teh dneh smo prebirali berilo iz knjige preroka Ezekijela, ki omenja vodo, ki izvira izpod tempeljskega praga. Nagovorila me je misel, ki pravi, da tudi Mrtvo morje, ko vanj priteče ta voda, ozdravi in »pri življenju ostane vse, kar reka doseže« (Ez 47,9).

Zato prosim Gospoda, da bi se ta voda, ki je pritekla iz Jezusovega prebodenega srca, preko naših src in preko naših medsebojnih odnosov razlivala na našo deželo. Le če bomo mi dovolili, da bo ta živa voda najprej preplavila naša srca, in dopustili, da se bo preko

Družina in Življenje

15

nas izlivala na druge, bodo drugi deležni te žive vode in se bodo ne le odžejali, pač pa tudi preživeli.

In kako deluje prelivanje žive vode?

Preprosto mu lahko rečemo blagoslavljanje.

Pomen blagoslavljanja me vedno bolj in vedno močneje nagovarja. Brez njega naša dežela ne bo ozdravela in ne bo rodovitna, njive ne bodo posejane. Blagoslavljati namreč pomeni sejati ali saditi, pomeni polagati v drugega nove možnosti, ki jih do sedaj še ni bilo, se doslej še niso rodile in jih še ne vidimo.

Naša zemlja je lačna in žejna blagoslovov dobrohotnosti in dobronamernosti. Vsak človek, pa naj je v naših očeh še tak čudak, globoko v sebi nosi hrepenenje po sprejetju, ne po presojanju, še manj po obsodbi. Ko človeka, namesto da ga obsojamo, sprejmemo tam, kjer je, in takšnega, kakršen je, ga v resnici blagoslavljamo. In blagoslovi v ljudeh rojevajo nove možnosti, ki jih doslej še ni bilo, omogočajo rodovitnost in novo rast.

Tisti, ki pravimo, da Gospoda osebno poznamo, in smo izkusili, da je njegova beseda resnična in verodostojna,

smo poklicani, da verujemo tam, kjer ni več vere, da upamo za tiste, ki so izgubili upanje, da ljubimo za tiste, ki so bili razočarani v ljubezni. Le tako se bodo izpolnile Božje obljube iz preroka Izaija, ki pravi: »Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal. Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci, v pustinji potoki.

Goljava bo postala jezero, žejna dežela vrelci vodá« (Iz 35,5–7a).

Gospod je pripravljen vstopiti v našo puščavo, v naše pomanjkanje vere, v našo bolezen, v našo stisko …, le prositi ga moramo. Tako preprosto je, da je težko verjeti, da zares deluje. Zato smo poklicani, da vsakdo, tam, kjer je, govori o Božjih obljubah tistim, ki so nanje pozabili.

Poklicani smo, da jih spomnimo na upanje na ozdravljenje, da jim pripovedujemo o Očetu, ki je vsemogočen in dober in je Ljubezen sama. Naj nam nikoli ne zmanjka besed sprejemanja, upanja, ozdravljenja. Le tako bo naša dežela iz opustošene dežele ponovno postala rodovitna in se bo v njej utelešala Ljubezen.

Vilma

LJUBENSKE POTICE – edinstvena knjiga o cvetni nedelji V osrčju Zgornje Savinjske doline leži kraj Ljubno, ki zadnja leta slovi po čisto posebnem običaju, ki spremlja cvetno nedeljo.

Tamkajšnji ljudje nosijo k blagoslovu butare, ki jim rečejo potice.

Te so prav posebnih figuralnih oblik, »navadnih« skoraj ni več. Vsaka je posebna, unikatna, v obliki simbolov iz verskega, vsakdanjega in kmečkega življenja (monštranca, klobuk, ovčka ... vse to iz sedmih vrst zelenja oz. lesa.

Karolina Vrtačnik je o tem napisala knjigo z naslovom Ljubenske potice.

Ta je izšla v formatu A4, ima trde platnice in več kot 120 strani vsebine na visoko kakovostnem sijajnem papirju. Je zelo lepo oblikovana in prinaša poleg besedila še več sto fotografij potic od leta 1912 pa do danes.

Ob izidu je cena znižana na 25 evrov, naročiti jo je mogoče pri avtorici na 040/45 98 45.

Knjiga je lahko tudi lepo velikonočno darilo!

Ljubenske potice

Karolina Vrtačnik v sodelovanju z Ljubenci

Družina in Življenje

16

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

ŽIVETI V MOČI SVETEGA DUHA Čeprav se trudimo živeti v moči Svetega Duha, v zemeljskem življenju vedno znova spoznavamo, da smo le nemočni popotniki, potrebni Božjega usmiljenja in blagoslova. Tako kot Jezusa v puščavi tudi nas hudi duh večkrat preizkuša s svojimi zvijačami, spletkami in skušnjavami.

O Bog, daj nam moč, da ne omagamo pod težo njegovih lažnih obljub in izkrivljenih misli. Naj bo tvoj Duh vselej močnejši in naj nam pomaga pravočasno spoznati nasprotnikovo zalezovanje! Naj naša srca postanejo oaza Božjega miru in Božje ljubezni, kjer ni prostora za skušnjavca.

Ti, ki imaš moč ozdravljanja, položi na nas roke in ozdravi naša telesa, duše in duha. Naj naša telesa postanejo tempelj Svetega Duha in naj jih ogreva ogenj Božje ljubezni, ki je močnejša od vsakega zla in krivic. Mi, ubogi zemeljski otroci, se kot Simon večkrat trudimo, a naš trud ne obrodi sadov.

Brez tvoje pomoči le nemočni tavamo in se izgubljamo v lastnih hotenjih in stremljenjih. Naj nas na poteh, ki niso v skladu s tvojo Božjo voljo, ne zajame malodušje in naj nikoli ne omagamo, zavedajoč se, da imaš ti, Stvarnik, za naše življenje najbolj popoln načrt. Daj nam moč ponižno in pogumno vztrajati v preizkušnjah in prepoznavati njih namen ter se zavedati dejstva, da brez trpljenja ni vstajenja.

Z vero je lažje sprejemati križ in ga nositi, zato naj v nas nikoli ne začne pojemati in ugašati plamen vere, upanja in ljubezni. Jezus, ti si rekel, da »zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni in da nisi prišel k pokori klicat pravičnih, ampak grešnike« (Lk 5,31–32), zato se ozri na naše bolne in obtežene duše in nas ozdravi s svojo milostjo.

Naj se tvoja ozdravljajoča moč razlije na vse tebi zveste otroke, da bomo žive priče Božje ljubezni in bomo lahko svetili vsem, ki se še iščejo in tavajo v temi.

Med nami je veliko ljudi, ki bi kot gobavec hoteli biti očiščeni, pa v zablodah, ki jih ponuja svet, ne znajo oz. ne zmorejo najti poti, ki vodi v življenje. Naj bo prav naš zgled tista luč, ki jim bo pomagala premagati temino in nemoč ter prinesti novo upanje. Naj se po nas, ki smo že prepoznali moč Božje ljubezni, le-ta prelije na vse, ki so željni in pripravljeni na

njen ozdravljajoč dotik. Uporabi nas, tvoje učence, na način, da se čim prej uresniči veličastni Božji načrt, v katerem ne bo več prostora za duha prevar, laži, preračunljivosti, pohlepa …

Odprimo srca Božje ljubezni V današnjem svetu je vse preveč krivic, zamer, žalosti, bolečine, obupa, razdrtih družin, uničenih otroštev …

Zato je skrajni čas, da odpremo svoja srca Božji ljubezni.

Ne oklevajmo, čim prej se odločimo za edino pot, ki vodi v življenje in na kateri so naša dobra dejanja obilno blagoslovljena z notranjim mirom, zadovoljstvom ter občutenjem veselja in svobode Božjih otrok.

Jezus nas uči, naj ljubimo svoje sovražnike; naj delamo dobro tistim, ki nas črtijo; naj blagoslavljamo tiste, ki nas kolnejo; naj molimo za tiste, ki nas obrekujejo (Lk 6,27–28).

Da, prav ti ljudje, ki še niso spoznali dotika Božje ljubezni, najbolj potrebujejo naše molitve, da bi jih Sveti Duh razsvetlil in prevrednotil njihove vrednote in prioritete.

Odprte duhovne oči in duhovna ušesa so nam v pomoč, da seme vere pade na plodno zemljo, da raste in obrodi stoteren sad, ki vodi po zaključenem zemeljskem življenju v Božje kraljestvo.

Največja zapoved, ki odpira vrata v večno življenje, je zapoved ljubezni. Vsak dan znova se znajdemo pred izzivom ljubiti Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe (Lk 10,27).

Ko se v preizkušnjah življenja nemočni opotekamo pod težo naloženega nam bremena in nas napadajo skušnjave, ki nam kažejo navidezno lažjo pot, se spomnimo njegove obljube: »Prosite in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo. Zakaj vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« (Lk 11,9–10) Bog, prosim te, da bi v moči Svetega Duha znali in zmogli potrpežljivo in ponižno vztrajati, tudi takrat, ko so Božji načrti drugačni od naših želja in pričakovanj. Ponižna, ljubeča, usmiljena in skesana srca, ki so voljna vzeti svoj križ in hoditi za njim, so namreč Jezusu najbolj všeč.

Tanja Ravbar

Družina in Življenje

17

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

KAJ ZAME OSEBNO POMENI LJUBITI BOGA? Pred dnevi smo v prostorih DiŽ v Krškem gostili skupino Mozaik. Gre za mlade iskalce – samske fante in dekleta, ki se zbirajo z namenom, da bi skupaj razločevali Božjo voljo za svoje življenje.

Z ženo sva imela privilegij, da sva jih smela nagovoriti in jim povedati nekaj utrinkov iz najinega skupnega življenja ter nekaj misli o poročenosti oz. neporočenosti. Predvsem sva jim želela povedati, kako na najin pogled oziroma najino izkustvo vpliva najino srečanje z živim Bogom. O tem, da je Bog živ in dejaven, se na načelni ravni vsi strinjamo, vendar pa se kmalu pojavijo dvomi in negotovost,

ko začnemo govoriti o tem, da je Bog živ v naših konkretnih življenjskih situacijah. Po navadi ljudje težko verjamemo, da nobena stvar, ki se z nami dogaja, za Boga ni banalna, da ga zanimajo podrobnosti, ki vplivajo na naše razpoloženje, ki nas oblikujejo in zadevajo …

In prav pri tem smo se z mladimi največ ustavljali: kaj pomeni zaupati Bogu in mu izročati vsak trenutek, vsako situacijo, vsako skrb in vsako misel.

Naš prvi papež apostol Peter pravi: »Vse svoje skrbi preložite nanj, zakaj on skrbi za vas« (1 Pet 5,7).

Mi vsi smo povabljeni, da svoje skrbi, ki jih ni malo, saj živimo v kriznih časih, »prelagamo« na Gospoda. Povabljeni smo k odnosu zaupanja.

Odnos zaupanja pa ne pride sam od sebe. Dobro vemo, kako dolgo moramo včasih graditi zaupanje do neke osebe in kako težko zaupanje obnovimo, če nas je oseba, ki smo ji zaupali, razočarala. Bog nas ne more razočarati. Iz pričevanj svetnikov, iz Svetega pisma in iz našega življenja vemo, kako je Bog zvest, kako nobena stvar ali dogodek v našem življenju »ni zastonj«. Bog ničesar ne izgubi. Vse dela z namenom, da bi nas pridobil zase, da bi mi vedeli, da smo ljubljeni, da je noro zaljubljen v nas, da smo njegovi princi in princeske. Zato Pavel tudi pravi: »Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28). Ostaja torej samo vprašanje, na katerega mora vsak sam odgovoriti: »Kaj zame osebno pomeni ljubiti Boga?« Gospod, zahvaljujem se ti za mlade iz skupine Mozaik in jih izročam v tvoje naročje. Prosim te zanje, pokaži jim pot v življenju, razsvetljuj njihove korake s svojo Besedo in jih napolnjuj s svojim Svetim Duhom, da bodo zares vedeli, kakšna je veličina ljubezni, s katero jih ljubiš. Pa še to te prosim, Gospod, da nam vsem pokažeš, kako naj te danes ljubimo, kako naj hodimo po tvoji poti, da nas ne bi zmotili razni »motilci«, ki nam hočejo skreniti pozornost od tebe.

Dani

Družina in Življenje

18

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

ONESPOSOBITE VELIKANE, KI LAHKO UBIJEJO VAŠ ZAKON SEBIČNOST Že zelo zgodaj v svojem otroštvu začnejo otroci sprejemati odločitve, ki jih kmalu označujejo kot dajalce ali jemalce. Povsem normalno je za novorojenčka ali enoletnega otroka, da je sebičen, toda po 2. letu starosti bi morali otroci začeti razmišljati tudi o drugih in izkazovati pripravljenost, da delijo.

Ker se sebičnost razvija tako počasi, jo starši pogosto opazijo šele takrat, ko so otroci že starejši.

Prevladuje mnenje, da bo otrok to že prerasel. V večini primerov se to ne bo zgodilo tako preprosto, kajti starejši kot je otrok, bolj izrazito je njegovo sebično obnašanje.

Včasih ljudje prepoznajo sebičnost v svojih bodočih partnerjih, vendar se bojijo sprožiti pogovor o tem.

Strah jih je, da bi se zaradi tega njun odnos končal ali pa si domišljajo, da bo zakon spremenil sebično osebo. Zavedaj se, da si lahko žrtev sebičnega partnerja do konca svojega življenja, kar pa je zelo boleče. Bog je namenil zakon tako, da ne moreš uspeti v njem in biti sebičen. Kot partnerji se moramo zavedati, da je bolj blagoslovljeno dajati, kakor sprejemati.

Opazuj vajin odnos. Glej, kako pogosto daješ svojemu partnerju in kako pogosto ti on vrača nazaj.

V dobrem, zdravem zakonu dva dajalca z veseljem želita prekositi drug drugega v dajanju. Toda noben dajalec nikoli ne more dati dovolj, da bi iz jemalca naredil dajalca.

TOGOST

Uspeh v zakonu zahteva, da je par fleksibilen. Biti moraš sposoben ukloniti svojo voljo, da bi se prilagodil partnerju, in to tako pogosto, kolikokrat ti od njega pričakuješ, da se prilagodi tebi. Ko moški ukloni svojo voljo zato, da bi se prilagodil ženi, in ko žena ukloni svojo voljo, da se bi se prilagodila možu, lahko govorimo o paru, ki razume eno izmed bistvenih spretnosti uspešnega zakona. Pavel pravi: „Iz stahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu“ (Pismo Efežanom 5,21).

Mnogim, ki poskušajo ostati v zakonu, manjka v značaju sposobnost združiti se, spojiti. Zato prej ali slej obupajo nad takšno nefleksibilnostjo. Obstajata dve stvari, ki jih partner lahko stori, da premaga takšno togost. Prvič:

pogovori se s svojim partnerjem.

Naj ve, da rad prehodiš do njega 50–60 odstotkov poti, da pa tudi opaziš, da se ti pogosteje obračaš na njegovo stran, kakor on (ona) na tvojo.

In drugič: ko to stori, ohrabri takšno vedenje s tem, da mu (ji) poveš, koliko ti to pomeni.

Togost ti bo tudi preprečevala zlitje tvojih idej s partnerjevimi.

Potrebujemo fleksibilnost, ki jo označujeta sposobnost, da se uklonimo, podredimo, in sposobnost, da se prilagodimo, združimo, spojimo. To, da sta fleksibilna kot par, pomeni, da se znata ukloniti drug drugemu in da znata skupaj zliti svoje ideje.

JEZA Jeza je eden izmed teh velikanov, ki lahko popolnoma uničijo vajin zakon. Obstaja normalna jeza, s katero se moramo vsi naučiti shajati. Je pač dejstvo življenja. Ko pa je jeza izražena na neprimerne načine, postane samouničujoča, saj odganja od tebe ravno tisto osebo,

Družina in Življenje

19

katero boš kasneje želel, da se ti približa.

Oseba, na katero si jezen, je ta ista oseba, s katero si boš želel biti strasten. Toda če si v svoji jezi z besedami užalil osebo ali pa si jo emocionalno zlorabljal, bo tvoja jeza odgnala to osebo proč od tebe.

Bolje je naučiti se krotiti svojo jezo, kot pa poskušati uničiti jo. Če uničiš strast in močne intenzivne občutke, jih ne boš več imel, ko boš poskušal uživati in se veseliti v vajinem ljubezenskem odnosu. Če želimo torej temu velikanu jeze preprečiti ubijanje našega zakona, je bistvenega pomena, da filtriramo naše nagone in urejamo naše misli.

Ko veš, da je sovražnik položil idejo v tvoj um, da bi lažno obtožil svojega partnerja ali da bi ga napadel, moraš prositi gospoda Jezusa, da ti pomaga urediti misli zato, da bi tiste, ki prihajajo od njega, bile izražene na pravilen način in tiste, ki ne, da se ne izrazijo. To je nekaj osnovnih spretnosti, ki so potrebne, da se ta velikan jeze lahko uniči.

SPOLNA SPREVRŽENOST Ničesar ni, kar bi lahko pustilo globlje in dlje trajajoče rane ter brazgotine kakor spolna sprevrženost.

Prešuštvo je pravzaprav prvi razlog za ločitev. Čeravno mnogim krščanskim parom uspe premostiti nezvestobo, je njihov zakon pogosto za več mesecev, če ne celo leta ohromljen. Vprašajte katerikoli par, ki je preživel nezvestobo, in povedala vam bosta, da je njun zakon ponovno dober. To lahko pripišemo Božji milosti in zdravilni naravi krščanske vere. Vendar pa bo tak zakon vedno zasenčen s temi bolečimi spomini.

Eden izmed protistrupov zoper spolno sprevrženost so zdrave spolne navade. Da pa se to med moškim in žensko lahko zgodi, morata biti oba pripravljena pogovarjati se o tem intimnem, občutljivem in osebnem delu njunega zakona. Če želita imeti take vrste razgovore, potem morata skupaj definirati besede, ki jih bosta oba lahko uporabljala, ne da bi jima bilo pri tem neprijetno. Šele nato se lahko pogovorita o tem, kakšne so posameznikove želje, nagnjenosti, in se prepričata, ali izpolnjujeta potrebe drug drugega na tem področju.

Pavel je v Prvem pismu Korinčanom v 7. poglavju zelo konkreten. Paru preprosto pove, naj dobro poznata potrebe in želje drug drugega ter naj jih izpolnjujeta. Zelo pomembno je, da se partnerja lahko odkrito in iskreno pogovarjata o spolnosti.

Pri druženju s prijatelji je pomembno, da par postavi določene pogovorne in fizične meje. Večina primerov nezvestobe vključuje ravno najboljše prijatelje. (Ljudje si postanejo preveč domači, nimajo meja.) Edini način, kako zavarovati zakon pred velikanom spolne sprevrženosti je, da pazljivo stražimo meje svojega zakona.

TRDOTA SRCA Jezus je povedal, da je trdosrčnost razlog vsake ločitve (Matej 19,3–8).

Par postaja vse bolj brezčuten. Ta tragedija se zgodi, ko par dovoli, da se med njima čez čas naberejo nerazrešeni konflikti in zamolčane stvari. Ko se jeza in bolečine mesec za mesecem in leto za letom zanikajo in ignorirajo, izgine privlačnost in kakršnokoli čustvo

drug do drugega, zamenjajo pa ju brazgotine, rane, otrdelost in neobčutljivost.

Ko vprašam pare, kako dolgo lahko zdržijo, ne da bi se pogovorili, sem presenečen, nad tem, kako dolgo lahko shajajo, ne da bi si kaj rekli. Še preden se zaveš, bo take vrste otrdevanja srca postalo velikan in bo resno ogrozilo tvoj zakon. To ubija zakone bolj kot katerikoli drug velikan. Če želimo premagati tako otrdevanje srca, mora vsaj eden izmed partnerjev to prepoznati. Če bosta oba ostajala tiho, bo zid postajal vse večji in debelejši.

Zato mora eden izmed njiju reči: »Draga, ne pogovarjava se in zaradi tega se zelo slabo počutim. Kaj lahko storiva?« Ko eden izmed partnerjev prepozna situacijo, se mu bo pogosto drugi partner pri tem pridružil in začela bosta razpravljati.

Pomembno je, da se noben izmed partnerjev ne počuti sam odgovoren za tišino. Pomembno je, da oba obžalujeta bolečino, ki sta jo povzročila drug drugemu, da si delita odgovornost in obnovita komunikacijo.

Ostati občutljiv, mehak je bistvenega pomena, čeravno je lahko boleče v določenih trenutkih. Edini način, kako uničiti tega velikana, ki želi ubiti tvoj zakon, je, da ostajaš mehak, občutljiv v odnosu do Boga in drug do drugega.

Jezus je izkazal občutljivost v odnosu do nas. Poglej na Kalvarijo.

Poglej bolečino, ki so jo naši grehi prizadejali njemu. Navkljub temu se on še vedno nežno steguje k tebi in tvojemu partneju, zato odprita svoja srca zanj. Priznajta svoje grehe in napake njemu in mu dovolita, da vaju napravi občutljiva v odnosu do njega in nežna v odnosu drug do drugega.

Vir: internet; www.sprejmi.si

Družina in Življenje

20

DELOVANJE DRUŠTVA

PODARJEN NAM JE BIL BON NEPOZABNI TRENUTKI ZA NAJU

To so pričevanja zakoncev, katerim je domači kaplan Damjan podaril darilni bon za Temeljni vikend seminar. Tako je Gospod lahko prišel v mnoga srca in ponovno obudil ljubezen …

Ali je to za naju?

V temah sva se našla ...

Ja, nepozabni trenutki za naju in verjetno za vse nas, ki smo bili tam …

Vse skozi sva se z možem spraševala, kako bo to izgledalo in kaj bomo počeli. Ali je to za naju? Ali res potrebujeva to? Večkrat sem iz moževih ust slišala besede: »Eh, jaz ne bi šel, kaj moram iti?« Ja, morava iti, ker sva dobila darilni bon in ga ne bova vrgla vstran, ker je to darilo za naju ... in pustiva se presenetiti in ugotoviti, kaj lahko dobrega in novega dodava v najin zakon, kaj lahko spremeniva, kako lahko poglobiva najin odnos … Še v petek sta bila najina obraza resna in zamišljena kot obrazi mnogih, ki so bili tam.

Tudi sama sem ugotovila, kako sem se v zakon podala mlada, popolnoma brez načrta. V meni je bila samo ena velika želja, da se poročim, da bom končno žena, vse ostalo pa bo že ... In nikoli prej nisem slišala za Božji namen in načrt za zakon. V vseh teh čudovitih pričevanjih in predavanjih sva našla sebe, naju, najine probleme in oba sva se zavedala, da imava še veliko za delati v najinem zakonu in da je potrebno tudi v zakonski odnos vedno znova vlagati.

Najlepši dan tega seminarja je bila sobota, ki je bila sicer naporna, a ogromno lepega sva doživela prav proti koncu dneva, ko smo imeli v cerkvi obnovitev poročnih zaobljub. In ko sva si ponovno pred Bogom obljubila, da se bova spoštovala in ljubila vse dni svojega življenja … kot da sva se ponovno poročila … pa tudi najina slovesna večerja … V nepozabnih trenutkih tistega večera sva bila ponovno zaljubljena.

Toliko lepih besed in naklonjenosti je bilo med nama! Še bolj natančno sva spoznala, kakšni sta vlogi moža in žene v zakonu ter družini in obljubila sva si, da se bova od tega seminarja naprej začela veliko bolj truditi v najinih vlogah, živeti drug za drugega in izpolnjevati načrt, ki ga ima Bog za naju in najino družino.

In res, Bogu hvala za vse nepozabne trenutke tega čudovitega vikenda (iskrena HVALA tebi, Damjan, za ta darilni bon, ker se sama verjetno ne bi odločila, da greva). Bogu hvala!

Irena

Kako sva hvaležna našemu kaplanu Damjanu za prejet bon! Če ga nama ne bi dal, veva – ne bi bila tam.

Meni se je zdelo, da skoraj ni bilo predavanja, v katerem se ne bi našla … prav grozno po eni strani, ker se je zdelo, kot da vedo, kako živimo, in mi osebno dajejo nasvete za naprej.

Vsi smo se poglobili v pripravljene teme in v bistvu smo spoznali oziroma vedeli, kaj ni prav, ni pa bilo do sedaj nikogar, ki bi o tem spregovoril na glas. Lažje je in oba lahko lažje govoriva o teh vsebinah, ker sva jih tukaj slišala. Pred tem nikoli ni bilo govora o nekaterih problemih, ki so in vemo za njih, o tem, da se ne pogovarjamo dovolj, o tem, da se ne poslušamo dovolj, in tako naprej.

Zdaj smo to slišali, si zapomnili in mislim, da ni bilo v dvorani nikogar, ki bi trdil drugače.

Pričevanje zakoncev Siter se je dotaknilo vseh, spoznali smo njuno življenje – ob srečnih trenutkih se z njima nasmejali in ob žalostnih s solznimi očmi obnemeli.

Sploh se ne zavedamo, kako dobro živimo in kako srečni smo lahko, da smo zdravi.

Tudi vzdušje je bilo prekrasno, organizacija kot se spodobi. Maša je bila čudovita in ponovne zaobljube – mislim, da so te tukaj bile tiste prave, saj se mi zdi, da smo komaj zdaj dojeli nekatera dejstva in da se nekaterih stvari do sedaj sploh nismo zavedali. Imam občutek, da zdaj vem, kaj mi moj mož pomeni. Prej na njega nisem gledala tako …

Tako se lahko zakoncem zahvalimo za vse nasvete, ki so nam jih dali. Jih skrbno hranimo.

Po maši je sledila večerja, samo za naju … To so bili res trenutki, ki jih doma ni in nama bodo ostali v lepem spominu. »brez podpisa«

Družina in Življenje

21

DELOVANJE DRUŠTVA

ŽENSKI ZAJTRK

Ženski zajtrk v Mirni Peči presegel pričakovanja Sobotno jutro je pred nas postavilo veliko izzivov. Obetalo je čudovit sončen dan, ki ga bomo lahko preživeli v slogi in miru, v družbi najdražjih. Za veliko žena iz mirnopeške doline in okolice se je jutro začelo drugače. Obetalo je nova spoznanja in nova znanstva.

Zbrale smo se v OŠ Toneta Pavčka, da bi prisluhnile ženi, ki svoja življenjska spoznanja deli z drugimi. Pričakovale smo predavanje, dobile pa darilo s pentljo. V začetku sta dogodek pozdravila moška, mirnopeški župan in župnik, rdečo nit besed je vlekla gospa Mateja Subotičanec, dušo pa so pobožali zvoki mladinskega pevskega zbora.

Gospa Vilma Siter je Ženski zajtrk namenila ženam v sobivanju z možmi.

Iz svoje bogate zakladnice zakonskih izkušenj in spoznanj, pridobljenih ob delovanju društva Družina in Življenje, je spregovorila o vlogi žene. Popeljala nas je v naše domove, saj smo ob njenem pričevanju zlahka preverjale svoje izkušnje. Podoživele smo naš čas zaljubljenosti, tedanje obljube in želje.

Kaj je ostalo? Sem mar žena, ki svojega moža še vedno želim spremeniti?

Mar vem, da sem na svetu zato, da pomagam možu v nebesa? Mu izrečem zahvalo za postorjeno delo? Sem mu na razpolago, ko me potrebuje? Velike resnice, ki zahtevajo drobna dejanja.

Dejanja spoštovanja in predanosti, zvestobe in ljubezni. Vsak dan. Do konca. Gospa Vilma je s svojimi primeri slikovito razložila razlike med moškimi in ženskami in ženino poslanstvo postavila v današnji čas. Odnosi med najbližjimi so pokazatelj, kako skrbno izbiram čas zanje.

Sobotno jutro je dalo nov obet življenju, saj Izaija pravi: »To je pot, po njej hodite!« Hvala vsem organizatoricam, ki ste vsebini dodale pentljo.

Milena Žičkar Petan

Družina in Življenje

22

DELOVANJE DRUŠTVA

MOŠKI ZAJTRK

Mirnopeški Moški zajtrk Mrzlo sobotno jutro – temperature pod ničlo, nekaj meglic … V osnovni šoli Toneta Pavčka v Mirni Peči pa se je ozračje iz minute v minuto ogrevalo. Možje so prihajali ne le iz domačega kraja, pač pa tudi od daleč – z Notranjske, Gorenjske, Štajerske …

Po uvodnem moderatorjevem pozdravu so zapeli domači pevci, nato pa je vse zbrane pozdravil

župan Andrej Kastelic, za njim pa še domači župnik Janez Rihtaršič. Sledil je nagovor gosta Danija Siterja, voditelja programov DiŽ, ki je može in fante najprej popeljal skozi sociološke spremembe zadnjih 50 do 70 let, ki so posebej zaznamovale naše družine – še posebej može, očete in fante. Od nekoč stoletja trdnih in obče sprejetih zakonitosti, ki so se nanašale predvsem na jasno začrtane odgovornosti očeta, moža, fanta, dedka …, ni danes ostalo skoraj nič. Vse se je spremenilo in lahko bi rekli obrnilo na glavo – nihče več ne ve, kakšen naj bi bil pravi moški/mož, kaj je njegova odgovornost do žene, otrok, okolja, kaj pomeni graditi trden in stabilen dom, ki bo »varen pred ognjem« … Po voditeljevih besedah je današnji moški/mož vržen na »minsko polje« – nanj vsak trenutek preži nevarnost, vsak trenutek se mora za kaj odločati in vedno je vprašanje, za kaj oziroma kako naj se odloči, kako naj razloči med dobrim in najboljšim, kaj naj sploh izbere, ko pa je ponudba skoraj neskončna … Z njo pa je vsekakor neskončna tudi zmeda …

Sveto pismo in mesto, ki mu gre …

Kristjani imamo privilegij, ki ga ne znamo izkoristiti – imamo »kompas«, ki nam kaže pravo pot; imamo »navodila za uporabo življenja«, ki so jasna in konkretna; imamo »priročnik«, ki nam pove,

kako »deluje« človek, kaj si želi moški in kaj ženska, kaj užalosti moškega in kaj žensko, kaj razveseli moškega in kaj žensko … In ta priročnik je Sveto pismo, iz katerega moremo črpati vse, kar potrebujemo za nego in gradnjo dobrih odnosov. Odnosov, ki so trdni, trajni, večni; odnosov, ki so izpolnjujoči in prinašajo mir, veselje in upanje.

Kako smo danes potrebni miru, predvsem miru srca! Kako danes potrebujemo pristno veselje!

Kako danes potrebujemo novo upanje; pravijo, da je pol Evrope na antidepresivih! Če torej želimo preživeti, se moramo med seboj povezovati, drug drugemu prisluhniti, se spodbujati in si pomagati … Tako so živeli tudi prvi kristjani, ki so imeli vse skupno in nihče ni trpel pomanjkanja (Apd 4,32).

In k temu smo najprej poklicani možje in žene – poklicani smo, da vedno znova premišljujemo in obnavljamo svoje poročne obljube, ki smo jih drug drugemu izrekli na poročni dan ... Poklicani smo, da »ostrimo oči in ušesa srca«, da se učimo zaznavati potrebe drugega in si na ta način pomagati … Še z mnogimi drugimi spodbudami nas je nagovarjal Dani Siter. Upamo, da je bilo lepo jutro v Mirni Peči za mnoge udeležence nov začetek in nova priložnost ter da smo mnogi med nami v srcu sklenili začeti znova – na nov način in z novo pripadnostjo Bogu, ženi in družini.

Saj smo konec koncev pred Bogom, ki sliši in računa, da bomo »mož beseda«, svojim ženam obljubili zvestobo v sreči in nesreči, bolezni in zdravju …

T. P.

Družina in Življenje

23

MOŠKI ZAJTRK V VERŽEJU Na obisku p. Branko Cestnik Po naši domovini so se začeli prižigati plameni novega upanja za naše zakone in družine – začeli so se organizirati in zbirati možje in fantje, da bi se na nov način in v novi luči srečali s samim seboj, s svojim Bogom in s svojimi življenjskimi sopotnicami, da bi na novo ovrednotili smisel svoje življenjske poklicanosti, da bi v zmedo sedanjega trenutka vnesli žarek Resnice ...

V svojem imenu in v imenu vseh sodelavcev DiŽ se organizatorjem, še posebej gospodu Janezu Bohancu, iskreno zahvaljujem za požrtvovalno delo in prizadevanje ter jim želim, da bi tudi v bodoče imeli dovolj poguma in moči za to delo. Iskrena zahvala pa velja tudi p. Branku Cestniku, da je sredi natrpanega urnika našel čas za naše može in fante in jim skozi krščanski pogled osvetlil položaj sodobnega moškega.

Dani Ko nam je Janez nekega januarja predlagal, da bi tudi na SV delu Slovenije skušali organizirati Moški zajtrk, se mi je ideja v trenutku zdela odlična. Po premisleku pa so seveda prišli prvi dvomi (nam bo uspelo privabiti pravega govorca, bo naša kmečka populacija našla čas v soboto dopoldan …?). Danes, nekaj dni po dogodku, mi je jasno, da so bili dvomi od hudega, saj je Janez vse skupaj organiziral, kot se za pravega pokončnega moža spodobi!

Ob našem prihodu v Veržej je bilo na parkirišču že kar nekaj avtomobilov, možje pa so stali v krogu in se pogovarjali o vsakdanjih rečeh. Ko smo vstopili v notranjost Marijanišča, so nas tam že čakali obloženi kruhki (pravi prleški, z zaseko, tünko in čebulo). Prostor pa se je iz minute v minuto bolj polnil. Zbralo se nas je okrog 70

pomurskih mož. Bil sem prijetno presenečen nad udeležbo.

Za uvod nas je Janez lepo pozdravil in napovedal prve goste. To so bili možje, člani zakonske skupine Beltinci, ki so pripravili kratek kulturni program in nas s pesmijo povedli v naše druženje z glavnim gostom, patrom Brankom Cestnikom.

Pater nas je vse navdušil in še danes se udeleženci ob srečanju pogovarjamo o njegovem razmišljanju.

Vloga moškega se spreminja Dejstvo je, da se vloga moškega spreminja in marsikje je ta ločnica med nami in ženami že popolnoma izbrisana. P. Branko Cestnik nam je predstavil stvarjenje sveta po Mojzesovih knjigah in nam osvetlil našo povezanost z Bogom in tudi pomočnico (ženo), ki lahko edina zapolni moževo osamljenost. Dotaknil se je tudi današnje vzgoje fantov (bodočih mož), kjer je že najmanjši ravs označen za porednost, pri tem pa vsi pozabljamo, da fantje rabijo »borbe«, kot smo jih rabili tudi mi, da smo se lahko pripravili za največjo borbo, življenje samo.

Predavatelj je spregovoril tudi o zaskrbljujočih stvareh, ki postajajo naša vsakdanjost, in sicer o tem, da si bo otrok sam določal spol, ko bo dovolj zrel za to; da oče ne bo več oče, ampak starš A in mama starš B ali obratno. Vse te stvari se sprejemajo v tišini in se o njih skoraj ne piše, zato moramo o tem začeti ozaveščati ljudi!

Na koncu je odgovoril na vprašanje o našem poslanstvu glede verske vzgoje. Povedal je, da je odraščal med mnogimi pobožnimi ženami, da pa sta nanj imeli največji verski vpliv duhovnosti starega očeta in duhovnika. Ni treba, da je oče mistik,

ampak da prizna Bogu avtoriteto in se ravna po njegovih zapovedih.

Druženje smo zaključili ob obilnem moškem zajtrku, ki so nam ga pripravili v Marijanišču. Hvala vsem, ki so pripravili to srečanje (upam, da ne zadnjič), predvsem gostu p. Branku Cestniku, ki nas je vse skupaj res navdušil za iskanje krščanske vloge moža in očeta.

Simon

Družina in Življenje

24

DELOVANJE DRUŠTVA

OBISK NA MALTI

MOJI VTISI O MEDNARODNI KONFERENCI NA MALTI Le po kakšnem čudežu sem se znašla na Malti, se sprašujem.

Občutki so bili mešani, ko sem opazovala zbrano druščino.

Tam so bili ljudje iz 22 držav!

Toliko vsega je bilo.

Prva je spregovorila Brigitte: »Nisem imela očeta. Pa sem ga srečala. Bog je Oče za tiste, ki so brez očeta. Tisti, ki so brez očeta, bolj slišijo Božji glas. Danes imamo generacije brez očetov. Kako zelo potrebujejo Boga! Kdo jim ga bo predstavil?« Kaj pravi, se sprašujem. Odgovori mi Sherry Weddell: »BREAK THE SILENCE. Govori o Bogu, govori o svojem odnosu z njim, išči prijatelja in podeli svoje izkušnje z njim.

Izgovori ime JEZUS. Prosi druge, naj podelijo svojo zgodbo s teboj.« To je to! Toda kako, če se moj razum upira? To je noro, si rečem. V našem svetu si OUT, če začneš govoriti o Bogu! Pa kaj zato, če pa je tako dobro biti Jezusov učenec! Kaj zato, če bom za ves svet »marsovec«.

Spregovori Dale Kaufmann: »Ko vstopim v sobo polno ljudi, se v moji glavi prepletajo štiri možnosti: 1. Kaj drugi mislijo o meni. 2. Kaj jaz mislim, da drugi mislijo o meni. 3.

Kaj mislim sam o sebi. In 4. Kaj Bog misli o meni.«

Kaj pa jaz? Vem, kdo v resnici sem? »To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje,« pravi Oče o svojem Sinu. (2 Pt 1, 17) Pove mu, da je NJEGOV sin, da ga LJUBI in da je ZADOVOLJEN z njim, se ga veseli. A res vem, se RES zavedam, da sem tudi jaz Božji otrok?! Zakaj je tako pomembno, da vem, kdo sem?

Ko je hudič skušal Jezusa v puščavi, mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« (Mt 4,3) – Jezusu ni bilo treba dokazovati, kdo je, če pa On to VE! »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedal in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« (Mt 4,6) – Saj Jezus vendar ve, da ga Oče ljubi in varuje!

UU Obiskali smo tudi glavno mesto Valletto

Tudi v mojem življenju so skušnjave. Če se ne zavedam, da sem ustvarjena po Božji podobi, da sem enkratna oseba in da nihče ne more nadomestiti mojega mesta v srcu Boga, zlahka zaidem.

In Bog je v vsakem človeku, ki ga srečam.

V Pismu Rimljanom (12,10) je zapisano: »Drug drugega ljubite

»Nisem imela očeta. Pa sem ga srečala. Bog je Oče za tiste, ki so brez očeta. Tisti, ki so brez očeta, bolj slišijo Božji glas. Danes imamo generacije brez očetov.

Kako zelo potrebujejo Boga! Kdo jim ga bo predstavil?«

Družina in Življenje

25

UU Mesto Marsaxlokk

UU Anita in Rajko s pisateljico Sherry Weddel

UU Srečanje z nadškofom Malte, msgr. Paulom Cremono

z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju.« Zato opogumljajmo drug drugega, stopimo v odnos, ne obsojajmo in verujmo, da je Sveti Duh v vsakem človeku in lahko naredi KARKOLI.

Kako to uresničevati v svojem življenju?

In se sprašujem: Kako to uresničevati v svojem življenju?

Tako zelo zapleteno se sliši … Pa me dr. John Bonnici Mallia potolaži: »Ne kompliciraj! Vedi, da je Sveti Duh vedno s teboj, da je v tebi vedno prisoten, saj smo vendar prejeli PEČAT Svetega Duha, ki nam je bil obljubljen (Ef 1,13).« Zakaj mi pa tolikokrat zmanjka moči? »Ker ne molimo. Maziljenje od včeraj ne deluje danes! Moliti je treba kar naprej,« pravi dr. John Bonnici Mallia. In nadaljuje: »Hoditi v Duhu. Sveti Duh je tretja božja OSEBA. Zgradi ODNOS z njim.

Sprašuj ga, govori z njim. Odgovoril ti bo. Mogoče boš zaslišal njegov glas pod tušem, med vožnjo z avtomobilom. On sam te poišče.

Zaupaj in veruj! Beri Božjo besedo.

Naj bo to tvoja prioriteta. Odloči se! Hrani se z Božjo besedo. In boš slišal!« Sprašujem se, kako vedeti, kaj zares prihaja od Boga. Kako biti prepričan?

Dale Kaufmann mi odgovarja: »Ni recepta, ni formule. Samo verovati je treba in zaupati. Ker gre za odnos in za komunikacijo, je treba biti vedno v »akciji«. To mora postati moj življenjski stil. Jezus je prišel na svet ne samo, da nas reši, ampak pokaže, kdo je Bog – Bog milosti

UU V mestu Bugibba, kjer je potekal mednarodni kongres QUO VADIS CHURCH

in resnice. Takole piše: »In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna MILOSTI in RESNICE« (Jn 1,14).«

Jezus nas sprejema takšne, kot smo To je ključ, da razumemo, kdo je on v resnici. Najprej nas je neskončno ljubil (milost) in to nas privede do resnice. Jezus je vedno sprejemal ljudi takšne, kot so. Spomnimo se žene, ki je prešuštvovala in so jo privedli pred Jezusa. Predstavljajmo si to ženo, javno osramočeno. Vsi so jo obsodili, nič več ne sliši, ker je v njej toliko obupa, sramu. Le kaj bo rekel Jezus? Žena dvigne pogled in – šok njenega življenja. Vidi nežne oči, prijaznost, nekaj se zgodi: ČUDEŽ.

Mogoče, mogoče pa ta človek pozna pot iz njene grozne situacije. Vzbudi ji UPANJE! Jezus ji pomaga vstati. A

ni to milost, ljubezen? Potem pa reče: »Pojdi in odslej ne greši več.« Šele sedaj pove resnico. Zdi se, da Jezus s tem, ko ljudi sprejema takšne, kot so, tvega. Tvega, da bi kdo mislil, da jih podpira v njihovem grehu. Zakaj to počne? Ker nas sprejema v svoje srce, njegova moč je najmočnejša, je neskončna. Daje nam vso svojo ljubezen. Nas ozdravlja in varuje: »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar.« (Jn 15, 5) Andrew Consiglio nas je opominjal, naj ne bomo kristjani brez Kristusa: »Bog ne zgreši našega srca, mi smo tisti, ki bežimo od njega.« Hej, slišiš! Beži v Jezusovo naročje.

Obrni se k njemu z zaupanjem. Stopi iz čolna, sicer bo vodo prišla v čoln in se bo potopil. Verjemi: potopil se bo!

Ne dopusti, da se to zgodi!

Anita

Družina in Življenje

26

REGIJSKA SREČANJA

KORAK ZA KORAKOM PROTI CILJU Naš cilj: postati zvest Kristusov učenec Kot že tolikokrat doslej smo se tudi na letošnjih januarskih Regijskih srečanjih za voditeljske pare in duhovne asistente, ki so bila že 21. po vrsti, srečali z namenom, da bi svoj odnos s Kristusom okrepili ali z drugimi besedami: da bi vedno bolj postajali Kristusovi učenci. Kako prav je, da se vsak, ki se imenuje kristjan, kdaj zares vpraša, kaj pomeni biti Kristusov učenec in še bolj osebno: »Sem jaz Kristusov učenec«?

Pripovedovali so, kar so videli, slišali in doživeli s Kristusom.

Biti Kristusov učenec preprosto pomeni biti njegova priča ali kot so rekli apostoli, ko so izbirali moža, ki bi zapolnil praznino, ki je nastala s smrtjo Juda Iškarijota: »Eden od njih mora biti z nami priča njegovega vstajenja!« (Apd 1,22) In prvi Jezusovi učenci so bili zveste Kristusove priče – povsod, kjer so bili in kamorkoli so šli, so pričevali za Kristusa. Ljudem so pripovedovali o Kristusovem življenju, delu, znamenjih in čudežih, o njegovem trpljenju in vstajenju od mrtvih.

s svojim vstajenjem podaril zmagoslavno vstajenje.

In zaradi vašega pričevanja imamo mi danes vero v Jezusa Kristusa. Hvala vam! Tudi mi bi vam bili radi danes podobni. Zato se želimo usposobiti, da bomo tudi mi zveste priče, da bomo kot nekoč vi tudi mi »Gospoda Kristusa posvetili v naših srcih. Da bomo vselej vsakomur pripravljeni odgovoriti, če nas vpraša za razlog upanja, ki je v nas« (1 Pet 3,15). Petrove misli potrdi tudi apostol Pavel, ko pravi: »Kar si slišal od

***

ZAHVALA: Hvala, dragi Kristusovi učenci prvega stoletja. Kljub preganjanju ste ostali zveste Kristusove priče. Skoraj vsi ste morali zaradi svojega pričevanja o Kristusovem vstajenju trpeti in umreti mučeniške smrti. Niste oznanjali visoke teologije, niti niste govorili o sebi, pač pa ste pripovedovali o Jezusu, ki je namesto nas umrl in vstal od mrtvih, ki je premagal smrt in nam

Družina in Življenje

27

mene pred mnogimi pričami, izrôči zanesljivim ljudem, takim, ki bodo zmožni tudi druge poučiti« (2 Tim 2,2).

***

Tako so tudi naša januarska Regijska srečanja potekala v znamenju učenčevstva. Razmišljali smo o pojmu odrešenje in rekli, da nas Jezus, če mu dovolimo, nenehno odrešuje »okov suženjstva« (razvade, navade, zasvojenosti, grešna nagnjenja, nezadovoljstvo in godrnjanje, obsojanje, kritizerstvo, malodušje, tesnobnost, strah, zaskrbljenost, nemoč za spremembe …). Nadalje smo poskušali vstopiti

v skrivnost krsta in prebrali odlomek iz Katekizma Katoliške cerkve (KKC): Krst odpusti izvirni greh in vse osebne grehe kakor tudi kazni za greh. Daje delež pri troedinem božjem življenju s posvečujočo milostjo, z milostjo opravičenja, ki krščenega včleni v Kristusa in v njegovo Cerkev. Daje delež pri Kristusovem duhovništvu in sestavlja temelj občestva z vsemi kristjani. Podeli božje kreposti in darove Svetega Duha.

Krščeni za vedno pripada Kristusu, ker je zapečaten s

Kristusovim neizbrisnim znamenjem. Ustavili smo se tudi pri dveh daljših svetopisemskih odlomkih: Pismu Rimljanom 6,1–16 in Pismu Rimljanom 8,1–7.

Vse naše duhovno zorenje in učenje imata en sam namen in cilj: postati zvest Kristusov učenec. Jezus ni poklical zgolj privržence. Poklical je učence. Ni želel, da bi ljudje zgolj verjeli vanj in v njegov nauk. Že od samega začetka je rekel tistim, ki jih je poklical, da jih bo »naredil za ribiče ljudi« (Mt 4,19). Da bomo mi postali »ribiči ljudi« se moramo najprej usposobiti, moramo »biti z njim«. Ko sta Peter in Janez v Jezusovem imenu ozdravljala in so ju prijeli veliki duhovniki in ju zasliševali, so ju potem, ko so ju pretepli, izpustili. »Videli so Petrovo in Janezovo pogumno odkritost; opazili so, da sta preprosta človeka in brez izobrazbe. Čudili so se in so spoznali, da sta se družila z Jezusom« (Apd 4,13).

O, ko bi danes mi to razumeli! Ko bi razumeli, da je ključ za širjenje evangelija v današnjem času v tem, da smo mi povabljeni, da se »družimo z Jezusom«.

D. S.

Družina in Življenje

28

TEMELJNI VIKEND SEMINAR V CELJU

DOŽIVETJE NOTRANJE BLIŽINE IN SOČUTJA

Veliko presežnega, kar more človek le s srcem dojeti kot globoko sočutje, dotik Boga, spomin na rajsko …, se je pletlo med udeleženci vikend seminarja za zakonce z naslovom Nepozabni trenutki za naju, ki je bil od 14. do 16. marca 2014 pri sv. Jožefu v Celju.

Kdor tega ne doživi, težko razume, kaj za zakonca, ki sta že nekaj let poročena in sta nenehno vpeta v vrvež vsakdana, v resnici pomeni odmik od vsakdanjika, podarjen čas, daljši pogled v oči, objem, izrečene ali neizrečene, pa vendar globoko doživete besede nežnosti in ljubezni, besede opravičila in predanosti, besede ponovne potrditve zvestobe in spoštovanja …

Udeleženci so rekli: Teme so bile večinoma znane, vendar je dobro kdaj prejeti spodbudo za ponovno srečanje z Njim – tako v osebni molitvi kot v paru … Poleg tega pa sta bili krasno doživetje sobotna obnovitev poročnih obljub in slovesna večerja.

(Klara) Presenečenje v pozitivnem smislu.

(Janko) Za naju je bil seminar potrditev, da se morava zavestno odločiti, da drug drugega sprejemava kot dar iz Božjih rok. Zopet sva utrdila prepričanje, da je Bog zares Pot, Resnica in Življenje. To so bili zares nepozabni trenutki za naju.

(Klavdija)

Zelo kvalitetna vsebina in način podajanja, ki se te dotakne v dno duše. Veliko pozitivne energije in občutek moči, da spremeniš sebe, svoje donose in ne nazadnje celotno družbo. (Irma) Seminar sva dobila za darilo in moram reči, da se me je zelo dotaknil, čeprav sem bil pred odhodom skeptičen. Pohvalno!

(Boris)

Navdušujoče zasnovan in izpeljan seminar, tako na področju medosebnih odnosov kot tudi osebne vere in izročitve Bogu.

Izjemno dobro posredovan pomen povezave med osebno vero in zakonskimi odnosi. (Ema)

VABILO NA JESENSKA SEMINARJA NEPOZABNI TRENUTKI ZA NAJU 1. termin: 3.–5. oktober 2014, Celje, sv. Jožef 2. termin: 24.–26. oktober 2014, Otok Krk, Njivice, hotel BELI KAMIK Vikend seminar Nepozabni trenutki za naju v prvi vrsti ni namenjen parom, ki imajo težje probleme s komunikacijo. Pravzaprav je namenjen vsem parom, ki želijo svoj odnos nadgraditi, ki se želijo naučiti veščin dobre komunikacije in reševanja sporov ter od blizu spoznati vlogo moža in žene v zakonu, spoznati, kaj lahko stori Bog, ki mu zakonca dovolita vstopiti in aktivno delovati v njunem odnosu … Take in podobne téme na vikend seminarju Nepozabni trenutki za naju predstavijo mladi in malo manj mladi pari, ki »hodijo po teh poteh«, predvsem pa so se odločili, da želijo svoje odnose skrbno negovati in jih graditi.

Ker so bivalne kapacitete – še posebej v Celju – omejene, vas vabimo, da se že danes, ko berete to vabilo, pogovorite o vaši morebitni udeležbi na seminarju in se prijavite. V minulih dneh smo nekaj prijav že prejeli. Tudi glede Darilnega bona pohitite, da ne bo nazadnje, ko bo seminar pred vrati, prepozno.

Organizatorji seminarjev Diž

Družina in Življenje

29

NADALJEVALNI VIKEND SEMINAR V CRIKVENICI

MOČ Z VIŠAVE Apostol Pavel je okaral Galačane, ko jim je nekoč rekel: »O, nespametni Galačani … Začeli ste z Duhom, zdaj pa končujete z mesom?« (Gal 3,1.3) Pavel pa ni okaral le Galačanov, pač pa njegove besede veljajo tudi nam, saj tudi mi ne delujemo nič drugače. Mar nismo tudi mi največkrat podobni Galačanom? Mar ne poskušamo tudi mi živeti krščanskega življenja z lastnimi močmi? Kot bi želeli zamenjati gumo na avtomobilu z golimi rokami. Narobe! Tako ne gre in Bog ne želi, da bi mi živeli nadnaravno (Božje) življenje z lastnimi močmi – to je nemogoče. In krščansko življenje je nadnaravno življenje. Zato nam je obljubil in dal svojega svetega Duha – želi nas »odeti v moč z višave« (Lk 24,49).

Da bi vsi mi bolj ozavestili ta temeljni aksiom naše vere in bi bolj

(Lk 24,49)

ozavestili našo identiteto, o kateri Pavel pravi: Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: »Aba, Oče!« (Gal 4,6), smo v Crikvenici od 7. do 9. marca 2014 pripravili Nadaljevalni vikend seminar z naslovom Živeti danes v môči Duha.

Nekateri udeleženci seminarja so povedali: Dragoceno je zame zavedanje, da nam Sv. Duh daje moč, nas ozdravlja in vodi. Pomembno si je zjutraj vzeti čas za »uglasitev z Bogom« – za branje Svetega pisma. Ne smem biti Mrtvo morje! (Simona) Še bolj se bom obračal po pomoč k Svetemu Duhu in v njem črpal moč za vsakdanje življenje.

(Ivan)

Nagovorila me je misel, da je Sveti Duh zelo oseben. (Jerica) Za nas kristjane je zelo pomembno, da v vseh življenjskih situacijah kličemo Svetega Duha in se ne zanašamo le na svoje moči. (Marija) Na Svetega Duha sem kar nekako pozabljal. Spoznal sem, da Sveti Duh ni nekdo tam daleč – ni povsem nedostopen Bog. (Simon) Spoznala sem, kako se morava v najinem zakonu odpreti delovanju Svetega Duha in mu dopustiti, da on deluje v nama in po nama, da ne skušava vse opraviti sama. Nagovorilo me je tudi razmišljanje o naravnih razlikah med moškim in žensko.

(Renata) Kdor kleči pred Bogom, lahko stoji pred komerkoli. Potreba po duhovnem dihanju in prepoznavanju ovir ... Sveti Duh deluje v nas in po nas, če mu mi dovolimo. (Sara)

Družina in Življenje

30

NAŠE ZAKONSKE SKUPINE

ZAKONSKA SKUPINA IZ PODUTIKA Jezus zna na mnogotere načine združevati svoje otroke po Svetem Duhu in tako je tudi nas pred približno 8. leti zbral v zakonski skupini v Podutiku.

Vsak drugi torek nas po svoji besedi iz Svetega pisma uči, kako iskati poti do sozakonca in do vseh članov zakonske skupine, ki ustvarja farno občestvo tudi s pripravo sv. maš, križevega pota ipd. Radi se družimo tudi ob družabnih priložnostih. Po osmih letih ugotavljava, da sva v letih našega druženja postala bogatejša za izkušnje, ki jih brez skupine ne bi imela.

S hvaležnostjo Bogu, Tone in Erna Berčan Zakonski skupini v Podutiku sva se pridružila na samem začetku delovanja. Življenje nam predstavlja izzive. Odločiti se in izbrati pravo pot včasih ni tako preprosto.

Razmišljanja, pogovori in izmenjava izkušenj med zakonci na podlagi odlomkov iz Svetega pisma pa so

zagotovo neke vrste varovalo za takrat, ko postane pot preozka in prestrma, da bi jo zmogli sami. Zato lahko rečemo HVALA BOGU, da imamo to možnost in da lahko z njegovo pomočjo na ta način bogatimo življenje sebi, sozakoncu in drug drugemu.

Mojca in Tomaž Škof, poročena 23 let, imata 3 otroke - 20 let, 18 let in 12 let Z zakonskimi skupinami sem se prvič bolj zares srečal, ko sem bil kaplan v Trnovem.

Nekdo od mojih znancev mi je potožil, da so ravno izgubili duhovnika, ki je zaradi drugih obveznosti prenehal s spremljanjem skupine. Takoj nato me je vprašal, ali bi lahko namesto tega duhovnika začel prihajati jaz. Ker sem bil takrat še kaplan, sem najprej za dovoljenje vprašal župnika. Spominjam se, da sem kar malo v zadregi stopil predenj in ga vprašal, ali bi bil lahko enkrat na mesec na voljo za zakonce.

Bil sem prijetno presenečen, ko je župnik Tone Kompare dejal: »Seveda lahko! Vsak duhovnik bi moral biti vsaj v eni zakonski skupini, da bi ostal z obema nogama na tleh.« Tako se je začelo. Podutiško starejšo zakonsko skupino sem podedoval od predhodnika Braneta Zadnika.

Lahko rečem, da so njeni člani zelo prisrčni in odkriti.

Všeč mi je, kar se ne hvalijo kako so super in fajn, ampak si upajo priznati tudi svoje pomanjkljivosti. To je ena od največjih dragocenosti skupine, če ne naštevam še premnogih drugih!

Vesel sem tudi voditeljskega para Erne in Toneta, ki nas znata vzpodbujati na zelo simpatičen način.

Marko Čižman, župnik V zakonsko skupino Ljubljana – Podutik sva vključena že od samega začetka. Prva leta se je zasedba skupine zelo spreminjala, saj so pari prihajali, spet drugi odhajali. Zadnjih nekaj let pa se je skupina ustalila.

Nama zakonska skupina pomeni zelo veliko, saj sva se naučila vzeti si čas in se pogovarjati o stvareh, za katere sicer v natrpanem dnevu zmanjka časa. Pri tem nama pomagajo skrbno načrtovane teme, ki nama s pomočjo Svetega pisma odstirajo nove poglede na vsakdanje stvari.

In tako rasteva v veri, v medsebojni ljubezni in ljubezni do soljudi. Hvala vsem, ki sodelujete v tej zakonski skupini, kjer lahko spregovorimo o sebi, si

Družina in Življenje

31

lahko zaupamo, spoznavamo Božjo voljo in se tudi poveselimo.

Branko in Mojca Rebernak Sva zakonca Lesar iz Podutika. Poročena sva 15 let. V že izoblikovano zakonsko skupino sva vstopila na povabilo ostalih članov. Hvaležna sva, da naju je petletna pot v skupini skozi odlomke Svetega pisma napolnila in obogatila v duhovni rasti. Všeč nama je razlika v letih in zakonskem stažu posameznih parov, saj prinašajo bogate izkušnje v učenju medsebojne ljubezni, potrpežljivosti in spoštovanja v vseh obdobjih. Res sva hvaležna vsem članom skupine za njihove izkušnje in odkrite pogovore. Prav tako ceniva naše skupne, skoraj tradicionalne izlete v mesecu januarju, ko se podamo na ogled jaslic. Skupina je tudi v veliko oporo v težkih trenutkih. Hvala tudi gospodu župniku Marku, ki nam vsako srečanje prisluhne, nas opogumlja in bodri.

Polonca in Matjaž Lesar Zakonski skupini v Podutiku sva se priključila nekoliko kasneje. Na prvo srečanje sva se odpravila z mešanimi občutki, a sva bila skupini toplo sprejeta. Všeč nama je bila odprtost in iskrenost skupine ter raznolikost po letih in že takoj smo se dobro ujeli. Čutimo pripadnost drug drugemu in spoznavamo, da z Njegovo pomočjo postajamo boljši ljudje, boljši zakonci in boljši starši.

Midva kot par sva se še bolj povezala in sedaj hodiva tudi na zmenke. Verjameva, da nama bo z Božjo pomočjo uspelo še naprej graditi zakon, ki bo trden in bo Bogu po volji!

Romana in Aleš Avbelj

V zakonski skupini sva že od vsega začetka in kar ne moreva verjeti, da je že več kot osem let, kar smo imeli prvi uvodni sestanek, na katerem smo se odločali, ali si sploh želimo in kdo si želi zakonske skupine. Sestanek je takratni župnik organiziral za vse starše veroukarjev, za kar sva mu zelo hvaležna. Življenja brez te zakonske skupine si sploh ne znava več predstavljati. Bogastva izkušenj, ki sva ga med pogovori prejela, se ne da opisati. Iskrena pričevanja drugih parov iz skupine nama v vsakdanjem življenju vlivajo moč in upanje za vztrajanje na pravi poti, na poti z Bogom. Zato hvala vsem, ki pridete/pridemo, čeprav se nam včasih res ne da ali pa iščemo kakšen izgovor, zakaj ne bi prišli.

Hvala tudi gospodu župniku, da si vzame čas za nas in z nami deli svoje misli.

Mateja in Boštjan Bokal Z možem sva prišla v zakonsko skupino nekoliko kasneje. Povabila naju je Mojca, ki je bila z možem že v skupini. Srečanja so za naju stik z drugimi zakonci, ki imajo podobne težave kot midva in o katerih se veliko pogovarjamo. Pomagamo si s knjigo Zakonca na skupni poti in s Svetim pismom. Na koncu vsakega srečanja imamo manjšo pogostitev, ki jo pripravi par, ki tudi vodi pogovor. Včasih imamo namesto rednih srečanj ali pa tudi poleg njih še druge oblike druženja.

Med nami so se stkale močne prijateljske vezi, ki nas bogatijo, dvigajo, nam dajejo upanje, da bo naš in seveda najin zakon bolj povezan in ukoreninjen v Bogu.

Jelka in Edo Klun

Družina in Življenje

32

DUHOVNI VIKENDI ZA ZAKONCE »ENO V RAZLIČNOSTI« V IGNACIJEVEM DOMU DUHOVNOSTI Kot moški in ženska sta, draga zakonca, dva povsem različna svetova, a poklicana, da postajata vedno bolj eno. Pri tem lahko pogosto padeta v skušnjavo, kako bi spremenila drug drugega.

Na duhovnem vikendu, na katerega sta povabljena, bosta odkrivala, kako lahko postajata vedno bolj eno po Božjem načrtu in živita polno zakonsko življenje.

Imela bosta dovolj časa tako za osebno molitev in premišljevanje, za poslušanje in pogovor drug z drugim, za skupni sprehod in počitek, za okušanje lepote stvarstva in življenja, za intimno večerjo in večer, kot za osebno ali skupno češčenje Jezusove evharistične navzočnosti v čudoviti kapeli Našega Gospoda, za srečanje z drugimi zakonskimi pari, za duhovni pogovor ali spoved in še in še …

Draga zakonca, povabljena sta, da prideta na duhovni vikend sama in si tako resnično povsem podarita ves svoj čas in moči, ki vama jih daje Bog na pot vajinega skupnega življenja.

Termin: od 6. do 8. junija 2014 Voditelj: p. Ivan Platovnjak DJ

Informacije in prijave v tajništvu doma vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 na telefonski številki 051 613 374 ali kadarkoli po e-pošti na naslovu ignacijevdom@gmail.com.

Na naši spletni strani si lahko ogledata tudi nekaj odmevov zakonskih parov, ki so se pri nas že udeležili duhovnega vikenda: http://www.ignacijevdom.si/duhovne-vaje-za-zakonce-v-letu-vere/; http://www.ignacijevdom.si/verovala-zivela/. Če si kak zakonski par želi vzeti čas zase v molitvi, ob Božji besedi, v medsebojnem pogovoru in pogovoru s kakšnim patrom v Ignacijevem domu, je vedno dobrodošel tudi izven teh razpisanih terminov. Vedno se namreč najde prostor v domu tudi preko tedna, pa tudi ob koncu tedna je pogosto prosta kakšna soba. Čeprav je naš dom sredi mesta, je v njem vedno toliko Božjega miru, da si lahko vedno naberete novih duhovnih osvežitev za nadaljnjo zakonsko pot.

Lepo vabljeni!

Družina in Življenje

33

Zakonska skupina iz Radeč na duhovnih vajah v Ignacijevem domu duhovnosti Kot preteklo leto smo se tudi letos tretji vikend v mesecu januarju pari druge zakonske skupine iz župnije Radeče udeležili duhovnega vikenda za zakonce pri jezuitih v Ignacijevem domu duhovnosti pri Sv. Jožefu v Ljubljani.

Duhovni vikend je vodil direktor doma p. dr. Ivan Platovnjak. Naslov duhovnega vikenda je bil Eno v različnosti.

Spoznavali in učili smo se, kako smo možje v zakonu potrebni predvsem spoštovanja, žene pa ljubezni. Ker je v našo naravo položeno/dano, da bi lažje počeli obratno, je v zakon potrebno vložiti veliko truda. Da bi bili uspešni, se moramo predvsem opirati na Božjo pomoč in zaupanje, da nam bo pri vsem dobrem delu Gospod stal ob strani.

Delovni del vikenda je bil sestavljen iz pogovora, samostojnega razmišljanja in pogovora s sozakoncem. V pogovoru smo se učili predvsem poslušanja, saj smo morali zakoncu prisluhniti in ga ne prekinjati.

Prav posebno doživetje je bil jutranji mediativno-molitveni sprehod na bližnji Ljubljanski grad. V tišini smo prisluhnili sebi, naravi in Stvarniku.

Čeprav je bilo vreme slabo, nas je pater Ivan spodbujal, da bi znali videli tudi tisto »zadaj«, da so kljub dežju in megli še vedno zadaj čudovite KamniškoSavinjske Alpe in da nekje sije sonce, čeprav ga trenutno ne vidimo. Tako se moramo tudi v življenju vedno odločati, ali znamo videti v vsaki stvari tudi nekaj dobrega in lepega ali ne.

V noči na nedeljo smo imeli v kapeli izpostavljeno Najsvetejše in smo imeli možnost nočnega čaščenja.

V soboto opoldne se nam je pri Sveti maši pridružil naš gospod župnik Miro Bergelj in ostal z nami še del popoldneva. V prostem času smo si

namreč skupaj ogledali jaslice v stolnici in pri frančiškanih.

Po sobotni svečani večerji nas je za kratek čas obiskal še naš nekdanji kaplan Janez Šket, ki je sedaj župnik in dekan v Grosuplju.

V nedeljo po kosilu smo se kar težko poslovili in odšli proti domu. Vendar je bil namen duhovnega vikenda prav to, da doma vsak v svojem okolju in svoji družini nadaljuje svoje delo in poslanstvo. Številni programi in ponudba Ignacijevega doma pa nas vedno znova vabijo, da se vračamo in okrepimo svojo zakonsko ljubezen in spoštovanje.

Miran Prnaver

Že sprejemamo prošnje za študijsko leto 2014/2015 Želiš bivati v domu, kjer študentje študirajo v mirnem in prijetnem okolju, se družijo in si pomagajo med seboj, se sprostijo v telovadnici, skupaj ustvarjajo in ob večerih (sami ali z gosti) debatirajo o aktualnih temah?

V Študentskem domu Janeza F. Gnidovca že sprejemamo prošnje za bivanje v študijskem letu 2014/2015.

Vabljen/a, da nas osebno obiščeš in se še sam/a prepričaš o življenju v našem domu. Na voljo smo vsak ponedeljek in torek popoldan.

Oglasi se nam na 031/708 313 ali nastudentski.dom@stanislav.si ali klikni jfg.stanislav.si.

Družina in Življenje

34

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

ZAKONCA HALAS Marija in Ivan Halas živita v župniji Škocjan pri Novem mestu. Poročena sta 33 let in imata štiri odrasle otroke ter pet vnukov. Sta voditeljski par v Mirni Peči, vključena pa sta tudi v skupino za pripravo na zakon v dekaniji Leskovec. Preko Božje odrešujoče ljubezni, ki vedno znova odpušča in blagoslavlja, se tudi sama učita vedno znova odpuščati drug drugemu in se sprejemati takšna, kot sta. Sta par, ki dan začenjata in končujeta s skupno molitvijo. Vsako srečanje zakonske skupine je zanju priložnost, da stopita korak bliže Bogu in drug drugemu.

Se lahko našim bralcem na kratko predstavita?

Sva Ivan in Marija iz župnije Škocjan pri Novem mestu.

Ivan: Rodil sem se kot četrti otrok prekmurskim staršem, ki so zapustili rodno vas Črensovci in šli s trebuhom za kruhom na Kočevsko.

Tam sem s svojima dvema sestrama in dvema bratoma preživljal otroštvo in mladost.

Marija: Odraščala sem na Dolenjskem v vasi Cerov Log pri Šentjerneju s tremi sestrami in dvema bratoma.

Srečala sva se v mladinski veroučni skupini v Šentjerneju in začela se je najina pot odkrivanja drug drugega.

Po nekem času sva sprejela odločitev, da bova začela resno pripravo na zakonsko življenje. Po štirih letih sva se poročila in letos teče od takrat že 34. leto. Ob prvi obletnici poroke (prav na isti dan) se nama je rodila Blaženka, čez eno leto in pol (za veliko noč) Danijela, še leto in pol kasneje (za vse svete) Primož, potem pa smo po 9 letih malo pred godom njegovega zavetnika dočakali še Janeza.

Oba sva v službi v tovarni zdravil Krka v Novem mestu in hvaležna

sva Bogu tudi za to, da imava delo in nama ni bilo treba nikamor s trebuhom za kruhom.

Kdaj sta se pridružila DiŽ?

V katero zakonsko skupino sta vključena in v kateri sta voditeljski par? Kaj vama pomeni zakonska skupina?

DiŽ sva se pridružila na začetku njenega delovanja – začeli smo s skupino v Šentjerneju, kjer pot ni šla naprej. Pred 10 leti smo v naši župniji v Škocjanu začeli kar z dvema skupinama. Skupino z nekoliko starejšimi pari sva vodila midva. To je bila prva skupina, kjer sva začela pot voditeljskega para. Žal je ta skupina

razpadla, midva pa sva se priključila t. i. mlajši skupini, ki je danes že tudi starejša. Med tem sva vodila tudi zakonsko skupino v župniji Velika Dolina (z veseljem se jih spominjava), ki pa je po treh letih zgubila pogum.

Voditeljski par sva danes v starejši zakonski skupini v Mirni Peči. Kmalu pa bo tudi 30 let odkar sva vključena

v skupino za pripravo na zakon v dekaniji Leskovec. Že zelo hitro po poroki (morda po 3 letih) naju je župnik povabil v zakonsko skupino v Šentjernej, kjer smo se zbirali v zelo skromnem številu in takrat še brez programa.

Midva pa sva čutila, da je pomembno, da nekaj storiva zelo načrtno za gradnjo najinega odnosa, in sva vztrajala. Zelo pa sva bila vesela, ko sta naju poklicala zakonca Siter, da bi se zakonci zbrali in začeli delati na način, da se ob srečanjih res dotaknemo področij, ki zadevajo zakonsko življenje, pogledamo posamezne situacije v luči Božje besede in imamo tudi domačo nalogo in randije. Vse to ni bilo za naju le nekaj novega, ampak predvsem nekaj, kar lahko uporabiva v svojem vsakdanjem življenju. Tako doživljava zakonsko skupino še danes – tisto matično, v kateri sva, in tudi tisto, ki jo trenutno vodiva. Vedno znova so priprava na srečanje, samo srečanje in potem domača naloga priložnost, da stopiva korak bliže Bogu in drug drugemu. Ni vedno lahko, včasih naju spravi kakšna domača naloga tudi v povišane tone, ampak je ozdravljajoče in osrečujoče.

Prava Ljubezen je darovanjska. Je ljubezen, ki se daruje, pozablja nase in izgoreva za drugega. Kako doživljata Božjo ljubezen, ki se v Jezusu daruje do konca, ki z darovanjem premaga smrt? Lahko opišeta, kako vaju nagovarja Božja ljubezen, katere sad sta vstajenje in odrešenje?

Zavedava se, da nisva slučajno prišla skupaj, ampak naju je Bog poklical, da bi v poklicu zakoncev pričevala za Božje kraljestvo. Ves čas čutiva, da nama po zakramentu zakona,

Družina in Življenje

35

ko sva Gospoda povabila s seboj na pot, ta pomaga in nama daje moč. Vedno znova nama odpušča, naju blagoslavlja in tako se počasi učiva tudi midva drug drugemu odpuščati, se sprejemati takšna, kot sva. V zakramentu spovedi in evharistije doživljava Božjo usmiljeno in darovanjsko ljubezen in to nama omogoča, da kljub padcem in sebičnosti, ki se naju rada loteva, vedno znova odkrivava, kako sva drug drugemu dar, kako lahko drug po drugem odkrivava tudi svoje resničnosti v najglobljem pomenu in dopuščava, da naju Gospod zdravi in osvobaja. Da se naju dotika Božja odrešujoča ljubezen, najbolj čutiva takrat, kadar padava in kadar sva se v svoji šibkosti in ranjenosti sposobna sprejemati ali si odpustiti.

Takrat je res, kot bi vstal iz teme, tesnobe v luč, v veselje enega lepega odnosa.

Kako živita ljubezen v trenutkih vsakdanjika? Črpata moč za ohranjanje ljubečega zakonskega odnosa v ljubečem odnosu z Bogom?

Vsak dan zjutraj skupaj zajtrkujeva in potem na poti v službo moliva. Če je le mogoče, si pred začetkom dela podeliva še kakšno misel iz dnevne Božje besede. Tudi poljub pred odhodom na delo nikoli ne manjka.

Med delom se ravno ne kličeva, če ni kakšne nujnosti, nosiva pa v srcu drug drugega. Včasih, ko se nama v odnosu kaj zatakne ali si nisva blizu, še posebej čutiva, da potrebujeva Božjo bližino. Pogosto ravno po molitvi ali skupni udeležbi sv. maše problem postane manjši ali pa sva ga sposobna rešiti v pogovoru. Tudi to sva se naučila v zakonski skupini – predvsem pri domačih nalogah, ko prideva do področij, o katerih se sicer ne želiva pogovarjati. Vedno znova čutiva, da je odpuščanje zelo povezano z ljubeznijo in ljubeč odnos je lahko samo, kadar si sproti odpuščava vsakodnevne napake in samoljubje. Dan zaključujeva z molitvijo – včasih daljšo, včasih zelo

kratko, a le redko se zgodi, da vsak zase.

Kako učita (sta učila) in spodbujata otroke k rodovitni ljubezni?

Najprej sva sama skušala odgovarjati na to poslanstvo, čeprav morda včasih nisva bila dovolj opogumljena.

Otrokom sva o ljubezni govorila kot o svobodnem in popolnem darovanju drug drugemu, zato sva jim tudi

jasno povedala, da je prava ljubezen sposobna čakati s spolnostjo do zaveze v zakonu, potem pa je odprta za življenje. Pogovarjali smo se tudi o tem, da je vsako življenje dar, da si ga sam nihče ne more dati in tudi ne vzeti. Seveda sva povedala, da to ni vedno lahko. Tudi midva sva bila v stiskah, ko nama ni bilo prav veliko povedanega, kaj je prav, kako naj živiva svojo spolnost, kako usklajujeva svoje in Božje načrte.

Vedno znova pa sva bila potrjena v tem, ko sva sledila Življenju. Otrokom poveva tudi danes, da jih podpirava v tem, ko se odločajo za življenje in jim tudi poskušava pomagati v vsakem smislu kolikor lahko.

Pogovarjamo se tudi o prioritetah – ali je služba, hiša, kariera … najprej, potem pa družina? Spodbujava jih, da prevzamejo odgovornost za svoje življenje, predvsem pa naj le pogumno sprejmejo poslanstvo, ki jim ga je Bog namenil kot temeljno.

6. V tem času še posebej potrebujemo novo upanje, ki ga prinašata oznanilo veselja in življenje ljubezni. Janez

nam v svojem pismu napiše: »V Ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah.« (1 Jn 4,18). Kako lahko z življenjem ljubezni kot zakonca pričujeta za evangelij veselja?

Ravno v tem, ko sva se svobodno odločila in odgovorila na klic biti zakonca, sva se zavezala, da sprejmeva drug drugega, si obljubila, da si bova zvesta v sreči in nesreči,

v bolezni in zdravju in da se bova ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja – ravno v tej zavezi so zavest in občutek ter izkustvo varnosti, trdnosti in trajnosti. Oba namreč veva, da je Gospod z nama in zato imava zagotovljeno prihodnost in naju ni strah. Tudi ko ni tako lepo, ko so preizkušnje – ali v najinem odnosu ali v družini, pri delu – sva dva in včasih eden, včasih drugi dvigne glavo, da zmoreva.

Upanje pa so zdravi in močni zakoni kot temelji družine, ki je bila, je in bo temelj vsake družbe in države.

Družina je lahko močna, če je Cerkev v malem, in to poskušava v svoji družini živeti in želiva tudi vsem zakoncem in družinam.

Draga Marija in Ivan, naj se novo UPANJE, ki ga živita, in moč LJUBEZNI, ki jo prejemata iz VERE v Boga, po vajinem pričevanju in zgledu razodeva vsem našim bralcem. Hvala vama!

Intervju je pripravila Monika Zupanc

Družina in Življenje

36

ROMARSKO POHODNIŠTVO

PRVI LETOŠNJI ROMARSKI POHOD: KRIŽEV POT DiŽ-ev pohod v naše kraje Prav razveselila sem se klica Marije H., ko mi je sporočila, da so DiŽevi pohodniki na internetu našli krasno destinacijo za 1. letošnji DiŽ-ev pohod, ki je v naših krajih – Sveti Križ nad Planino pri Sevnici. Je krajša in nezahtevna pot, idealna za prvi pohod in za razmišljanje o

Jezusovem trpljenju ob kapelicah križevega pota.

Ob 9. uri zjutraj smo se v krasnem sončnem jutru zbrali ob vznožju Sv. Križa na Planini pri Sevnici. Druščino enajstih odraslih je popestrilo šest otrok, od majhnih do tistih že odraščajočih. Najmlajši so imeli po poti svojo zabavo, malo večji pa so z nami po prehojeni poti do vzpetine na hrib ob kapelicah križevega pota potopili svoje misli v Kristusovo trpljenje in ljudi, ki so soudeleženi v Kristusovem trpljenju in tako ali drugače trpijo, ter prosili zanje, zase in za svoje najbližje.

Po prehojeni poti križevega pota smo svoja srca pripravili še na mašno daritev, ki jo je v cerkvi Svetega Križa daroval g. Janez Cerar. Hvala mu za čudovito mašo in duhovno bogat nagovor.

Ko smo torej poskrbeli za telesno aktivnost in duhovno hrano, smo v svojih nahrbtnikih poiskali še drugačno okrepitev in se po prijetnem klepetu na opoldanskem sončku po drugi poti vrnili nazaj v dolino.

Sledilo je še slovo od vsakega posameznika in bogatejši za eno lepo izkušnjo smo se vrnili na svoje domove.

Prva stvar, ki jo je naša najmlajša izjavila, ko sva se usedli v avto, je bila: »Mami, gremo jutri spet na Sveti Križ!« Mojca Nuč Jutro 4. postne sobote je bilo res čudovito in kraji, kamor smo se peljali, so samo dodali svoj lepi slavospev Stvarniku. Že cesta, po kateri smo se vozili, se je vzpenjala in potem je tudi naša peš pot vodila v hrib. Šli smo na goro, in kot je v homiliji dejal naš župnik Janez, ko gremo na goro, nas lahko že samo to dejstvo približa Bogu.

Mi pa smo po tej poti poskušali slediti razmišljanju Gaya Gilberta o Jezusovem trpljenju, o postajah Njegovega križevega pota in o naših postajah. Ustavljali smo se ob vsaki kapelici in se tako imeli priložnost vsaj nekoliko ustaviti tudi v svojih situacijah v življenju.

Na gori pa smo se srečali z Njim še v sv. evharistiji.

Res nas ni bilo veliko, a dovolj, da nam je bilo lepo, da smo doživeli občestvo in – vsaj za naju lahko rečem – opogumljeni za pot naprej odšli domov. Delo doma je nekoliko počakalo, popoldne pa smo uspeli narediti tudi še vse tisto, kar smo načrtovali; bilo je blagoslovljeno.

Hvala Bogu, hvala Janezu in hvala Mojci ter domačinom s Planine pri Sevnici za gostoljubje.

Povabljeni, dragi prijatelji, da za romanje v maju predlagate pot, ki jo poznate in vam je lepa, da nas bo vse popeljala k naši materi Mariji.

Marija in Ivan

Družina in Življenje

37

GOSPOD NAUČI NAS MOLITI

KAKO POMEMBEN JE DOTIK! Barbara Rainey

Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil.

Evangelij po Marku 10,13 Med največje potrebe vaših otrok ne glede na njihovo starost zagotovo sodi telesni dotik. Pri dotiku gre za redne objeme, poljube, držanje za roke … Vse to jim sporoča: »Ljubljen si!«

Ko so otroci še majhni, jim zagotovite čim več preživetega časa v vašem naročju – crkljajte jih. Večkrat jih »kar tako« objemite. Vsekakor pa se potrudite, da bo v vaši družini vsak dan prisotna tradicija posebne naklonjenosti – na primer: poljubček pred spanjem, jutranji objem …

Ko se po opravljenih nalogah oziroma po napornem delovniku vrnemo iz službe, je v naši družini za nas priložnost za posebno medsebojno naklonjenost – še posebej za prisrčen dotik. V letih, ko so bili naši otroci majhni, smo razvili poseben t. i. medvedov objem. Dennis se je približal mali Debori in ji je rekel: »Kaj si danes najbolj želiš, medvedov objem, mamičin objem ali atijev objem?« Običajno so vsi otroci želeli vse tri objeme hkrati in to je povzročilo veliko smeha in prisrčnega prerivanja. Še danes, ko so najini otroci že odrasli in pridejo domov le na obisk, se vsi nasmejimo, ko Dennis vpraša, kakšen objem želijo oni in kakšnega njihovi otroci. Tradicija medsebojne naklonjenosti gre iz roda v rod.

Tudi najstniki in naši odrasli otroci potrebujejo naš ljubeči dotik. Spominjam se, kako je bilo, ko sem nekoč objela najinega sina Benjamina, ki je več kot za glavo večji od mene in me je njegova brada mehko požgečkala po licu. Mislila sem ga kar na hitro objeti, spustiti in stopiti korak nazaj. Bila pa sem prijetno presenečena, ko me je močno stisnil in nekaj trenutkov pritiskal k sebi. Kot bi hotel reči: »Mami, mogoče res zgledam odrasel in velik in se zdi, kot da tvojega objema ne potrebujem več, vendar te prosim, ne spusti me kar takoj. Še vedno mi je všeč, ko me objameš.« Imate tudi vi kdaj občutek, da vas čas prehiteva in da morate še kaj nadoknaditi?

VAJIN POGOVOR

VAJINA MOLITEV

Iz kakšne družine prihajate? Ste se v vaši družini veliko objemali? Če imate to izkustvo, povejta drug drugemu, kako se vas je to dotaknilo. Kako to vpliva na vaše starševstvo? Kateri družinski člani danes potrebujejo vašega objema?

Molita skupaj, da ne bi nikoli spregledala ali odtegnila otroku izraza ljubezni, ki ga otrok v danem trenutku zares potrebuje.

Družina in Življenje

38

KAKO RASTE MAMA Najprej je sama tema, najprej je velik nič, potlej je majcena deklica iz nje ljubek deklič.

Iz mamice zraste mama bogvekdaj, kar nekega dne, ko še sama ne ve, da ji pada prvi sneg na lase.

Iz njega mamica zraste, a raste dolgo in mnogo let, potem pa je to kar naenkrat in jaz pridem na svet.

Ko jaz odrastem, raste mama počasi nazaj, dokler babica ne postane in pride z vnuki v raj.

(Tone Pavček)

Družina in Življenje

39

PRIPOROČAMO V BRANJE Resetiran Potdevin, Jean-Marc (2013). Resetiran. Založba Družina.

Založnik o knjigi: »Svet se mi je obrnil na glavo, od znotraj se je popolnoma osvetlil, zdaj bom moral vse spremeniti in življenje postaviti na druge temelje.« Marca 2008 je Jean-Marc Potdevin, izvršni direktor Yahooja za Evropo in poslovni angel številnih zagonskih internetnih podjetij, zapadel v hujšo krizo srednjih let.

Odločil se je, da bo prekinil s službenimi in prostočasnimi dejavnostmi ter se sam odpravil v Kompostelo.

Na romanju je vstopil v kapelo in doživel nadnaravno srečanje, ki je popolnoma spremenilo njegovo življenje.

Avtor opisuje svoje mistično doživetje in se odpravi k velikim krščanskim duhovnim učiteljem po razlago, da bi razumel, kar je doživel.

Čudeži se še dogajajo McKenna, Briege, Libersat, Henry (2011). Čudeži se še dogajajo. Prenova v Duhu.

Iz knjige: Nekateri ljudje so teoretično prepričani, da so čudeži mogoči. Sestra Briege McKenna pa veruje, da se dogajajo tudi v resnici, saj se vrše pred njenimi očmi. Odkar je bila leta 1970 sama ozdravljena hudega artritisa, ki bi jo skoraj spravil na invalidski voziček, je doživela toliko izrednih načinov delovanja Svetega Duha, kakršnih si večina kristjanov sploh ne more predstavljati. Zdaj jo njena pot v službi ozdravljanja in evangelizacije vodi po vsem svetu in sodeluje na množičnih molitvenih srečanjih v Latinski Ameriki, Severni Ameriki, Evropi, na duhovnih vajah v Koreji.

Knjiga Čudeži se še dogajajo pripoveduje o srečanju sestre Briege z ozdravljajočo Božjo močjo. Govori nam o njenih spoznanjih glede vere v ozdravljenje, o moči oziroma vlogi svete evharistije v ozdravljanju, o življenjsko pomembni vlogi molitve ter duhovniški službi. Predvsem pa nam knjiga kaže pot do tesnejše skupnosti z Jezusom, globljega odkrivanja njegove ljubezni ter večje vere v njegovo moč delati nemogoče.

5,80 eur

Bil sem gej Luca di Tolve (2012). Bil sem gej. Založba Emanuel.

Založnik o knjigi: Luca di Tolve iz Milana je bil od trinajstega do enaintridesetega leta gej. Leta 2008 se je poročil s Tereso in danes se v okviru Skupnosti Lot Gruppo posvečata osebam, ki v sebi nosijo rane, povezane s spolno identiteto.

Knjiga Bil sem gej je Lucova osebna izpoved, v kateri nam zaupa zgodbo svojega otroštva, opiše svoj istospolni način življenja in ključne etape, ki so ga pripeljale do tega, kar je danes: globok občutek praznine, bolezen, srečanje z reparativno terapijo dr. Nicolosija, postopno poglabljanje vere in spreobračanje. Mimogrede nam postreže še s številnimi informacijami o gejevski kulturi in izrazi svoje mnenje o aktualnih družbenih vprašanjih.

Izbor knjig P. N.

Družina in Življenje

40

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

DRUGI VESOLJNI POTOP Po nekaj tisočletjih je Bog spet pogledal na zemljo. Ljudje so ponovno postali pohlepni, pokvarjeni in nasilni. Bog je zato sklenil, da jim da nauk in jih večino uniči, kot je to že storil enkrat z vesoljnim potopom.

Bog je poklical Noeta: »Še enkrat, kot poprej, boš moral zgraditi barko iz cedrovine, 300 laktov dolgo, 50 široko in 30 visoko.

Na zemljo bom poslal drugi vesoljni potop, ker se ljudje niso ničesar naučili.

Ti pa na barko vzemi kot prejšnjič svojo družino, snahe, zete in njihove otroke ter od vsake živalske vrste, ki živi na kopnem, po dva – samico in samca. ČASA IMAŠ POL LETA.«

Noe ni bil ravno navdušen. Gradnja barke, 40 dni slabega vremena, 150 dni morske bolezni, vse skupaj pa v tesnem prostoru z ženo, BREZ TELEVIZIJE IN INTERNETA. Vendar je bil vdan Bogu in se je lotil posla. Čez natančno šest mesecev so se nabrali temni, težki oblaki in začelo je deževati kot iz škafa. »NOE!« je zavpil Bog. »KJE JE BARKA?« Noe je v solzah pogledal proti nebu in dejal: »O, moj Gospod, bodi milosten z menoj! Ne veš, kaj si mi naredil?« Bog ponovno: »Ne se hecat! Kje je barka?«

Noe je nato obupan razložil Bogu: »1. Najprej sem šel s projektno dokumentacijo in vsemi 34 potrebnimi dovoljenji na občino, da bi pridobil gradbeno dovoljenje.

2. Bili so prepričani, da želim sezidati odbito štalo za ovce! Niso se strinjali z ničimer, sploh pa ne s tem, da bi to morala biti barka.

3. Niso vedeli, kaj je to laket! Tako je drago plačani arhitekt moral narediti nov načrt v metričnih merah.

4. Ko so končno dojeli, da gre zares za plovilo, so me takoj zavrnili, saj je ladjedelništvo v urbanih naseljih prepovedano.

5. Našel sem drugo primerno mesto, vendar so se tam pojavili novi zadržki. Začelo se je s protipožarno zaščito. Kje so protipožarna vrata, kje so gasilniki itd.? Bolj ko sem jim razlagal, da bo vode več kot dovolj, bolj so me sumljivo gledali. Na koncu so me odpeljali možje v belem v Polje.

6. Po temeljitem psihiatričnem pregledu mi je upravna enota javila, da barko sicer lahko zgradim, vendar ne prevzemajo odgovornosti za njen prevoz do najbližjega vodotoka. Z njihovo naklonjenostjo ali spregledom ne smem računati, ker so jim ravnokar zamenjali načelnika.

7. No, že čez en dan me je poklical nekdo drug iz iste UE in mi pojasnil, da imamo prijazno e-upravo, ki je zelo naravnana na izpolnjevanje želja državljanov, in da lahko celo računam na evropska sredstva

Družina in Življenje

41

za spodbujanje gradnje ladjedelnic. Edini problem je, da moram prošnjo vložiti v osmih izvirnikih in štirih kopijah v treh uradnih jezikih EU s potrdili, da so prevodi enaki izvirniku, da nisem bil kaznovan, da nisem v kazenskem postopku itd. In še ena malenkost: ker je libanonska cedra ogrožena rastlinska vrsta, EU prepoveduje uvoz. Tako sem nehal iskati prvovrstno cedrovino.

8. Cedro sem poskušal nadomestiti z navadnim borovcem. Z varščino sem se komaj izognil prijetju, češ da posegam v Triglavski narodni park. Ko sem jim razložil, da vsak čas ne bo več tega parka, so me drugič odpeljali v Polje.

9. Končno sem našel drevesa, ki bi jih lahko posekal.

Poskušal sem se dogovoriti z gozdarji, pa so me

samo čudno gledali. Kje je kolektivna pogodba, kje je tarifni dodatek, kje so primerjave z javno upravo, kje so naše pravice? Na koncu so dejali: »OK, stari, dajmo brez tega! Ampak naša ura je 30 evrov na roko in vnaprej!« 10. Vmes sem zbiral živali. Vsaj dve mravlji (kraljico in trota) sem uspel ohraniti pri življenju. Potem sem poskušal kot dalajlama prepričati dva volka in dve ovci, da morajo zaradi višjih interesov živeti v miru in sožitju. Ko so končno pristali, se je kot zainteresirana stranka v postopku javilo društvo za zaščito živali in UE prepričalo, da je tako bivanje živali kruto, ker je proti njihovim navadam v naravnem okolju.

11. Mislil sem, da sem iz ta hudega ven, ko je višje sodišče pritožbo zavrnilo, ker so pozabili plačati 5,67 evrov takse. Potem je prišel še dopis Ministrstva za promet in zveze, da me bodo oglobili, ker je moje vozilo za prevoz živali v nasprotju s tremi EU

direktivami. Trenutno sem se prebil do 23. strani obrazca in res ne vem, katere veroizpovedi so živali ali npr. moj Bog, ali si sploh vedel, da se rogate živali zaradi možnosti poškodovanja ne smejo prevažati v času parjenja? Kozli in biki, osli, žrebci, psi, ki sicer nimajo rogov, imajo pa čekane, pa tudi jeleni in, da ne govorim o samcih zebre, se gonijo celo leto. Kdaj naj zdaj rešim to?

12. Lepo te prosim, če lahko urediš, da bi barka lahko plula pod liberijsko zastavo ali zastavo St. Vincenta in Grenade, ker me drugače Hrvati ne bodo spustili skozi.

13. Še bolj te prosim, spravi mi s poti težake iz Greenpeacea, ki trdijo, da tudi en kakec

od živali ne sme onesnažiti oceana. Tokrat te res prosim za dovoljenje, da na barko vzamem najmanj svojega odvetnika, predsednika protikorupcijske komisije in varuha človekovih pravic (pa novega načelnika UE, če se da, saj je majhen in ne je veliko).« Minilo je nekaj minut.

Oblaki so se razmaknili in sonce je posijalo na razmočeno prst.

Noe je z začudenjem vprašal: »O, moj Gospod, ali nas ne boš uničil?« Na to je Bog Odgovoril: »Ne, Noe, ni potrebe!

TO BOSTA NAMESTO MENE NAREDILI VAŠA DRŽAVNA UPRAVA IN EVROPSKA UNIJA.« Vir: internet

Družina in Življenje

42

DAR ŽIVLJENJA IRENEJ NIDORFER Nekaj ur pred porodom prebereva misel: Bog ne kliče usposobljenih, On usposablja poklicane.

Gospod, hvala ker si naju poklical na to pot in nama na tej poti namenil čudež novega življenja. Tvoj dar, ki sva ga poimenovala Irenej in ga v mesecu septembru sprejela v varstvo s široko odprtimi rokami in srcem. Irenej pa pravi: »Kako sem že velik!« Anja in Matej

SIMEON MEDVEŠEK Pridružil se nam je Simeon. Bogu v slavo, mamici Tjaši in očiju Boštjanu v ponos ter sestricama Juliji in Maši ter bratcu Aljažu v VELIKO veselje!

Družina Medvešek

TROJČKI MEGUŠAR MARCEL LEON MARIJA ZALA DAVID JAN »To je dan, ki ga je naredil Gospod,« je bila prva misel, ko smo 20. februarja 2014 od Gospoda prejeli posebno darilo – trojčke, ki so bili kot novorojenčki pravi korenjaki: prvorojeni Marcel Leon je tehtal 2580, drugorojena Marija Zala 2380 in najmlajši David Jan 2350 gramov.

Tako so se pridružili bratu Jakobu Andreju, ki je po prvem ultrazvočnem pregledu narisal svojo prvo UZsliko.

Hvala Gospodu za vse milosti in vsem prijateljem za njihove molitve.

MEGUŠARJI IZ DOLENJE (OLIMPIJSKE) VASI

U Slika ultrazvoka, ki jo je narisal starejši brat Jakob Andrej.

Družina in Življenje

43

AMADEJA HORVAT 21. 12. 2013, zopet v času pričakovanja rojstva Deteta Jezusa, nam je bila podarjena AMADEJA, ki nas s svojim imenom spominja, naj v vsem ljubimo Boga.

Naša Amica s svojim nasmehom razveseljuje mamico Mirjam, atija Rudija, bratca Davida ter sestrici Viktorijo in Saro Marijo.

Hvaležni smo Bogu in materi Mariji za dar življenja in srečen porod ter vsem za molitve. Se priporočamo v Božje varstvo še naprej.

Družina Horvat

JULIJA MOHORČIČ Sem Julija Mohorčič, na svet sem prijokala 18.12.2013, ter se pridružila svoji presrečni sestri Eriki in 3 bratom: Mateju, Filipu in Jakobu. Sedaj se že glasno smejem, dobro opazujem in rada obiskujem sveto mašo.

Hvaležna za dar življenja, mami Brigita in oči Jože.

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: petra.bercan@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: dani@diz.si, telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta: alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: dani@diz.si), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: vilma.siter@gmail. com), Alenka Brožič (Starševstvo, e-pošta: alenka.brozic@gmail.com), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, e-pošta: janko.brumec@siol.net), Sabina Majcen (Oh, te tašče, e-pošta: sabina.majcen@simbio.si), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: tratar.miroslav@siol.net), Petra Novak (Priporočamo v branje, e-pošta: druzina.novak@gmail.com), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: marija.halas@krka.biz), Monika Zupanc (Voditeljski par se predstavi, e-pošta: monika.zupanc1@gmail.com). Fotografije za to številko so prispevali:družina , zakonca Halas, arhiv Kucler Dolinar, Dani Siter. Grafična priprava in tisk: ŠPES, Novo mesto. Naklada: 3000 izvodov.

Glasilo je brezplačno. Kdor nam želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: OTHR, namen: podporna naročnina, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901. Če se zgodi, da referenca »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-04042013. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Družina in Življenje

44

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

POROKA JE EN DAN, ZAKON JE CELO ŽIVLJENJE Če bi govorili o »rodovitnosti poročnega dne«, bi bile vse kašče polne, saj na poročni dan skoraj brez izjeme vedno lepo kaže – obeta se lepa letina. Potem pa se zgodi, da se nad »obetaven pridelek« zgrnejo temni nevihtni oblaki, nastanejo viharji, toča, žled, suša … in »pridelka ni«.

V meni sta bolečina in stiska, ko gledam, kako veliko naših zakonov svojo zgodbo tragično zaključi.

Zavedam se, da v veliki večini primerov ostanejo globoke rane in brazgotine na srcu in te rane pogosto

Dani Siter, odgovorni urednik glasila, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

da imam kaj proti lepi poroki ali lepi slovesnosti – naj bo to pred matičarjem ali pa pred oltarjem. Nikakor ne! Lepa slovesnost je potrebna. Vsi najini otroci so imeli lep poročni dan. Dogodek je več kot vreden velike pozornosti, saj je znamenje novega začetka, znamenje zaveze – znamenje medsebojne podaritve dveh oseb.

Kljub dejstvu, da je poročni dan tako pomemben, je moje trdno prepričanje, da je še bolj pomembna dobra priprava na življenje, ki poročnemu dnevu sledi.

Ker kot pričevalca že dolgo sodelujeva pri pripravi na zakon, veva, da mnogi komaj čakajo, da opravijo tečaj, da dobijo potreben papir. Zavedanje, da bi bilo dobro kaj več vedeti o tem in onem, pride običajno kasneje, ko se pojavijo težave v komunikaciji, ko eden ali drugi ni (u)slišan in se pojavijo konflikti, za katere se zdi, da jim mlada zakonca nista kos. Takrat se morata soočiti z lastno nemočjo. Dobro je, če se v takih trenutkih zakonca zavedata, da pri tem ne gre za konec njune zgodbe, pač pa le za trenutno stanje, gre za temne oblake, ki pa lahko slej ko prej prinesejo točo. Zato je treba »vinograd ali sadovnjak njunega odnosa« primerno zavarovati, da njun pridelek ne bo ogrožen.

Zakonca pričujeta o dostojanstvu poročenosti, ko se na sprehodu držita za roke, ko se v javnosti objameta, ko se gledata v oči, ko gresta skupaj k maši, ko In kaj je primerno zavarovanje? skupaj bereta Sveto pismo … spremlja neodpuščanje. Prav to pa razjeda kakor rak.

In kakšne so posledice? Nekaj simptomov: apatičnost, nezainteresiranost, zapiranje vase, beg pred soočenjem s samim seboj in drugimi, depresija, samomorilnost …

Zakaj tako razmišljam? Zato, ker se mi zdi včasih prav smešno, koliko truda in energije, časa, kilometrov in denarja mladi vložijo v pripravo poročnega dne, kako malo časa, naporov in denarja pa so pripravljeni vložiti v zakon, ki traja celo življenje. Pa da ne bi kdo mislil,

Prepričan sem, da je primerno zavarovanje (mreža, ki jo vinogradniki ali sadjarji razpnejo preko trt oziroma sadnega drevja) zakonska skupina. V zakonski skupini se zakonca učita iz izkušenj drugih zakoncev, ki so že prehodili te odseke poti oziroma so morali skozi podobne stiske, učita se na podlagi spoznavanja delujočih načel zdravega odnosa v zakonu in družini.

Vendar kot vsa načela tudi ta delujejo, če jih vzamemo zares. Zakaj delujejo? Ker so večna in jih je, da bi nam olajšal pot skozi zemeljsko življenje, v svojem »ljubezenskem pismu človeku« (Če kdo še ne ve, tako imenujemo Sveto pismo.) za nas zapisal Bog sam.

Družina in Življenje

45

Rodovitnost Ljubezni v širšem pomenu besede Ko mislim na rodovitnost Ljubezni v zakonu, ne mislim samo na rojevanje otrok, pač pa mislim tudi na duhovno rodovitnost. Zato je zame rodoviten vsak par, ki s svojim odnosom v svoji okolici »rojeva« zanimanje za zakon in družino, ki v svojem okolju pričuje s svojim življenjem in besedo, ki pričuje, da je vredno ob sebi imeti koga, ki te je vedno pripravljen poslušati, ki mu lahko zaupaš tudi svoje najgloblje vzgibe, strahove in stiske …

Zakonca pričujeta o dostojanstvu poročenosti, ko se na sprehodu držita za roke, ko se v javnosti objameta, ko se gledata v oči, ko gresta skupaj k maši, ko skupaj bereta Sveto pismo … Seveda pa sva kot zakonca poklicana, da sva kot mož in žena s svojim življenjem najprej rodovitna za svoje otroke, da najprej njim pričujeva o dostojanstvu poročenosti, da z zgledom v njih prebujava željo po dobrem odnosu, željo po dobri družini ... Radi rečemo, da je Božji namen za zakon v tem, da midva najprej »odsevava Božjo podobo« svojim otrokom. Zakaj? Zato, ker je Bog ljubezen in kadar je med nama ljubezen, sva jasen odsev Boga, kadar pa je med nama prepir (greh), je odsev Božje podobe nejasen – zamegljen in otroci preko najinega polomljenega odnosa ne morejo spoznati Boga. O, ko bi se zavedala, kako pomembno poslanstvo nama je Gospod zaupal!

»Kljub dejstvu, da je poročni dan tako pomemben, je moje trdno prepričanje, da je še bolj pomembna dobra priprava na življenje, ki poročnemu dnevu sledi.«

Tako zakonca, ki skrbno negujeta svoj odnos, postajata vedno bolj rodovitna, v svojem okolju postajata svetilnik, ki ljudem kaže pravo pot. Ljudje, ki ju spremljajo in opazujejo, se začnejo slej ko prej spraševati, zakaj ta dva tako lepo živita, kaj ju ohranja v tako lepem odnosu, zakaj je ta mož tako pozoren do svoje žene, zakaj je ta žena tako spoštljiva in ljubeča do svojega moža …

In prav to je v sodobnem svetu naloga nas, krščanskih zakoncev – zbujati pozornost z ljubečim in spoštljivim odnosom in biti rodoviten za Božje kraljestvo. Apostol Pavel bi dodal: »Slabotnim sem postal slaboten, da bi pridobil slabotne. Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil« (1 Kor 9,22).

Dani

Družina in Življenje

46

PROŠNJA

ZA PLAČILO PODPORNE NAROČNINE ZA LETO 2014! »Večja sreča je dajati kakor prejemati« (Apd 20,35b).

Glasilo DiŽ že 14. leto prinaša zgodbe upanja, veselja, idej in pričevanj, ki pomagajo graditi odnose, za katere je vredno živeti, v vse več slovenskih domov – verjamemo, da tudi v vašega. Pred kratkim se je število tistih, ki ga prejemate po pošti, povzpelo že čez 3.000. Na naših predavanjih in seminarjih pa brezplačno razdelimo še po 800 izvodov vsake številke.

Veseli nas, ko slišimo, da glasilo DiŽ mnogi preberete od prve do zadnje strani! Nekateri, kot npr. Maja iz Kopra, veste povedati, da vam je prav prebiranje glasila DiŽ spremenilo življenje! In prav s tem namenom ga sodelavci DiŽ že toliko let z veseljem ustvarjamo. Vsi, ki v uredniškem odboru ustvarjamo glasilo DiŽ, smo hvaležni vsem, ki ga pomagate sooblikovati s svojimi prispevki, pričevanji, vtisi in molitvami, čeprav za to ne prejemate nobene nagrade in plačila. S skupnimi močmi nam uspeva, da sta vsebina pa tudi izgled glasila vedno bolj kvalitetna in privlačna.

Stroški izdajanja glasila (oblikovanje, tisk in poštnina) znašajo na letni ravni okvirno 15.000 EUR, lani pa smo v ta namen prejeli le 7.000 EUR. Zato naprošamo vse,

V

Z

O

ki zmorete na letni ravni prispevati vsaj 15 EUR za podporno naročnino glasilu DiŽ, da s tem zneskom omogočite še nadaljnje izhajanje glasila. Z darom 15 EUR ali več, ki ga boste darovali po spodnjem vzorcu položnice, boste omogočili nadaljnje prejemanje glasila tudi tistim, ki za podporno naročnino ne zmorejo darovati. Želimo, da vsi, ki ne zmorete pomagati pri podporni naročnini, glasilo DiŽ še naprej prejemate brezplačno.

Tako boste lahko še naprej obveščeni o našem delu in lahko za nas molite.

Že vnaprej se vam iskreno zahvaljujemo, da nam boste letos pomagali pokriti stroške izdajanja glasila in s tem omogočili, da bo glasilo DiŽ v blagoslov tudi tistim, ki si ga sami ne zmorejo privoščiti.

Spodaj je naveden vzorec UPN, ki naj vam bo zgolj v pomoč in je namenjen podporni naročnini na glasilo: P.S.: POZOR! Če želite darovati za splošno podporo delovanju DiŽ, prosimo, pa uporabite naslednji sklic: SI00 1-901

R

E

C

P.P.S.: IDEJA! Ker nam v tem noro hitrem svetu marsikaj uide, čeprav imamo še tako dober namen, priporočamo, da to stran iz glasila izrežete in jo daste med svoje položnice. Tako se boste nanjo ob plačilu drugih položnic lažje spomnili.

Družina in Življenje

47

VABILO NA JESENSKE NADALJEVALNE VIKEND SEMINARJE

»Vi ste sol zemlje ... Vi ste luč sveta ...« (Mt 15,13– 14). So bile te Gospodove besede namenjene le posameznikom in skupinam, ki so živele v Jezusovem času, ali jih lahko tudi mi, ki se danes imenujemo kristjani, razumemo kot povabilo ali bolje rečeno kot klic na pomoč? Kakšen pomen imajo te besede za naju/ vaju, za nas zakonce, ki se iz dneva v dan srečujemo na duhovnem bojnem polju preživetja, kakšno poslanstvo nam želi Jezus dati in zakaj on niti malo ne dvomi, ko nas imenuje sol in luč? O izzivih, s katerimi se kristjani (zakonci) srečujemo, ko si prizadevamo, da bi danes izpolnjevali Jezusove besede, bomo spregovorili na Nadaljevalnem vikend seminarju z naslovom Midva, sol zemlje in luč sveta. Kot vsi nadaljevalni seminarji je tudi ta seminar namenjen zakoncem, ki so se že udeležili vikend seminarja za zakonce Nepozabni trenutki za naju in se redno udeležujejo Nadaljevalnih

Večkrat se zgodi, da ob slovesnem dogodku, ki ga praznujejo naši bližnji, ne vemo kaj podariti.

Lahko se odločite za Darilni bon, s katerim slavljencu ali slavljencema podarite nepozabno izkustvo.

Več informacij na telefon: 041 770 200.

vikend seminarjev ter želijo za svojo osebno duhovno rast stopiti korak naprej.

Jesenski termini seminarjev Midva, sol zemlje in luč sveta: 10. – 12. oktober 2014, 14. – 16. november 2014, 28. – 30. november 2014 Informacije in prijave:

www.diz.si/prijavnica oziroma

erika@diz.si.

Druuštvo Drružina in i Življjen

Graadimo odnoose, za kat ere

je

je vredn no živeti

NEPOZABNII TREN UT U KI ZA NAJU

Draga

Anaa in Ja anko!

Vsak čllovek na po oseben naččin nosi svojje n ajdražje e v srcu. Tudi mi vaju, d Kerr želimo našše veselje o draga Ana in Janko. ob vajinem jubileju na pos eben naačin izrazitii,smo se da vvama poklonimo po od dločili, seb

bno darilo ( (izkustvo), ki mu nekaate ri pravijo “d drugi “romanttični odmik o uhovni izziv”, ””, v bistvu p

pa gre za vikend semiinar za zakonc o e z naslovom NEPOZABNI TRENUT

TKI ZA NAJU U, ki ga bossta skupaj dož d ivel a. S petka 4. do ned e nar bo od emi o n elje 6. aaprila 2014 v h otelu Beli K e amik vv Njivicah na ot Z željo, draga Ana in Jank a roku Krrku. o, d da bi vajina ljubezen še e naprej cvete e la in bi b ki vaju bil vajin odn u spremljam mo in imamo radi, še n nos za vse, naprej »nale ezljiv«, vama želimo ob razumevanjaa in kličemo bilo medsebojnega o ŠE NA MN NOGA SREČNA, ZDRAV VA IN ZADO OVOLJNA LE ETA! DARIILNI BO ON

»Ljubezen je potrpežljiv a, dobrotljiva je ljubeze b n, nii nevoščljiva, lju ubezen se ne p ponaša, se ne napih a uje, n ni brezobzirna,, ne išče s vojeg ga, ne da se razd dražiti, ne misli hudeg ga. Ne veseli se e krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse v eruje, vse upa,, vse prestan ne. Ljubezen nik koli ne mine.«

(1 Korr 13,4 ‐8)

Vajini

Program DiŽ za leto 2014 Št.

Dogodek

1.

Nadaljevalni vikend seminar Teologija telesa Janeza Pavla Informacije in prijave: erika@diz.si II., 25.–27. april 2014, Crikvenica, Life Center Majski oz. Marijin romarski pohod, 24.maj 2014 Vse informacije bodo vsaj teden dni prej objavljene na spletni strani www.diz.si; Marija in Ivan Halas: 041 616 534 Duhovni teden za družine, 8.–15. avgust 2014, Veržej Informacije in prijave: Andreja in Janko Brumec, gsm: 070/863 693; e-pošta: janko.brumec@siol.net Regijska srečanja za voditeljske pare, september 2014, Informacije: Dani Siter, tel.: 07/490 35 51; srečanja bodo: Leskovec (Škofija NM in župnije v Posavju), gsm: 041 770 200; Veržej (Škofija MS), Koper (Škofija KP), Ljubljana (Škofija LJ) e-pošta: info@diz.si in Celje (Škofiji CE in MB) Vikend seminar Nepozabni trenutki za naju, 3.–5. oktober Informacije in prijave: erika@diz.si 2014, Celje, sv. Jožef Nadaljevalni vikend seminar Midva, sol zemlje in luč sveta, Informacije in prijave: erika@diz.si 10.–12. oktober 2014, Life Center, Crikvenica Vikend seminar Nepozabni trenutki za naju, 24.–26. oktober Informacije in prijave: erika@diz.si 2014, Njivice, otok Krk, hotel BELI KAMIK Nadaljevalni vikend seminar Midva, sol zemlje in luč sveta, Informacije in prijave: erika@diz.si 14.–16. november 2014, Life Center, Crikvenica Nadaljevalni vikend seminar Midva, sol zemlje in luč sveta, Informacije in prijave: erika@diz.si 28.–30. november 2014, Life Center, Crikvenica

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

Informacije in prijave

OBVESTILO: Tisti, ki nimate možnosti prijave po spletni pošti, se lahko na vikend seminarje prijavite po telefonu: 041/459 666 (gospa Erika). Prosimo, kličite med 16.00 in 20.00 uro. Hvala.

OPOMBE:

Točka 1: V preteklih letih smo že večkrat odkrivali zaklade Teologije telesa Janeza Pavla II. in vedno znova spoznavali, da vstopamo v »preddverje« velike skrivnosti, ki prinaša odgovore na temeljna vprašanja človeka tretjega tisočletja. Prav zaradi velikega bogastva, ki ga prinaša Teologija telesa Janeza Pavla II., smo se odločili, da bomo to témo vsako leto vsaj enkrat uvrstili na naš program. Vabimo vse tiste zakonce, ki se s to temo še niste srečali ali pa ste o tem že premišljevali in želite svoje védenje o Teologiji telesa osvežiti in ponovno poživiti, da se čim prej prijavite na ta seminar.

Vse dodatne informacije in programi, ki niso vključeni v gornji seznam (romarski pohodi, moški in ženski zajtrki, razna predavanja, predstavitve …) bodo objavljeni na spletni strani www.diz.si.

Veseli bomo, če nas boste kdaj »obiskali« tudi na spletu.