Revija Družina in Življenje DECEMBER 2019

Rubrika Gradimo odnose, za

katere je vredno živeti in jih prenašati naprej

1 , december , ISSN –2

Družina in Življenje Letnik , št.

Družina in Življenje

Tema: Denar Naš pogovor: Rob Clarke Zgodba zakonskega para: Sebastjan in Melita Podobnik

Blagoslovljen

BOŽIČ

in milosti polno novo leto

2020

Dragi DiŽevci!

Apostol Pavel pravi, da “z odgrnjenim obrazom gledamo kakor v ogledalu Gospodovo slavo in se tako v isto podobo spreminjamo iz sijaja v sijaj” (2 Kor 3,18). Mar ne velja to tudi za naš pogled na božični dogodek – nanj gledamo “kakor v ogledalu” (včasih preveč “romantično”)? Pa vendar prav s tem dogodkom Bog po svojem Sinu Jezusu ponižno vstopa v naš čas in prostor – prihaja “iskat in rešit, kar je izgubljeno” (Lk 19,10).

Naj bo Njegovo “iskanje in reševanje” v teh dneh in skozi vse leto, ki je pred nami, uspešno, in naj obrodi bogate sadove v vaših srcih in vaših medsebojnih odnosih.

V svojem imenu in v imenu prizadevnih sodelavcev DiŽ vam želiva blagoslovljene božične praznike in milosti polno novo leto 2020.

Hvaležna Vilma in Dani Siter

Družina in Življenje

Kazalo

DENAR 4 Korenina vsega zla je denar. Tudi v zakonu?

5 Ne morem služiti Bogu in denarju 6 »Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce« NAŠ POGOVOR 8 Rob Clarke: »Dajmo ljudem priložnost živeti življenje, ki ima globlji pomen.« MIDVA SVA ZAKON 12 Definicija žene STARŠEVSTVO 13 Ljubezen se začne porajati doma ŽIVETI S SVETIM PISMOM 14 Božjo besedo želim udomačiti, vzljubiti, biti z njo »na ti« ODGOVORI NA VPRAŠANJA 16 »Vikend seminar za naju … z otroki ali brez?« TA STARI IN TA MLADI 18 10 razlogov, zakaj je (večinoma) prav »fajn« živeti pod isto streho z mamo/taščo VILMINA SPODBUDA 20 Kako lep je objem po odpuščanju!

ZA VODITELJSKE PARE 22 Sva primerna za vodenje zakonske skupine?

ZGODBA ZAKONSKEGA PARA 24 Sebastjan in Melita Podobnik SEMINARJI NAS BOGATIJO 28 Nepozabni trenutki za naju na Rogli in v Njivicah 30 Ko pridejo preizkušnje 31 Pomagajmo nositi bremena drug drugemu – krat štiri!

ZAKONSKA SKUPINA 32 Za »neverjetno preobrazbo« pri­poročamo obisk zakonske skupine DAJEMO NAPREJ 34 Nad vsem naj bo (še naprej) Ljubezen – Dajemo naprej 2019!

36 Dani in Vilma Siter ob prejemu odličja sv. Cirila in Metoda 38 DAR ŽIVLJENJA DANIJEV NAGOVOR: 40 Moj prijatelj kralj 42 MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

Uvodna beseda

Dar

Meta Halas, urednica

P

oznate tisto pesem: Življenje je dar, direktno od Boga dobili smo ga, a dostikrat ne zavedamo se, da je to dar od Boga …? Preprosta otroška pesmica, v kateri besedo življenje v vsaki naslednji kitici zamenjujemo s poljubno besedo, recimo: veselje, ljubezen, družina, zdravje …

Da, to so kategorije darov, ki so nam dane »od zgoraj«. Mogoče bi kdo še pristavil, da je nekaj odvisno od našega sodelovanja, vendar je to tudi bolj kot ne loterija. Zdravje: zdaj ga imaš, zdaj ga nimaš. Ljubezen: vsi vemo, da tako ali tako enkrat »mine«. Družina: je nimajo vsi, sploh pa ne vsi srečne.

Veselje: ah, lahko je drugim govoriti, ko nimajo takšnih težav kot jaz …

Pa me zanima, ali bi pesem lahko zapeli tudi z malo manj pogostimi besedami, kot so denimo: izobrazba, delo, avto, stanovanje, elektrika, napre­ dovanje v službi, vikend na morju, udobje …? Ah, ne. To pa že niso darovi od zgoraj! Vse to je trdo prisluženo, prigarano: z lastnim trudom in žulji. »Moje.« Kaj šele, če bi si drznili besede zamenjati s: težave, preizkušnje, bolezen … No, to bi bilo pa že trapasto! Le kdo bi slabe stvari sprejemal kot »dar od Boga«? Saj Bog nikomur ne želi nič slabega!

Ampak svojemu Sinu ni prizanesel (Rimljanom 8,32) s trpljenjem. Roditi se je moral v štali, bežati z družino v Egipt, ker so mu stregli po življenju, bil je preziran in je trpel zasmehovanje in prezir. Na koncu je Oče zanj želel, da dá svoje življenje. V dar iz ljubezni do nas. Da umre, da bi mi živeli. In križ je postal dar. Direktno od Boga dobili smo ga. A dostikrat ne zavedamo se, da je to dar od Boga.

Res, Bog ne želi nič slabega. Dopušča pa tudi »darove trpljenja«, da mi postanemo dar za druge. Nedavno smo se v naši družini poslovili od čisto drobcenega življenja, ki je bilo z nami le nekaj kratkih tednov. Kako močno se v preizkušnji zaveš, kakšen izjemen dar je življenje! Dar, ki te uči ljubiti.

Ki te uči dajati svoje življenje za druge. Pa čeprav za kratek čas. Prav za to pa ga imamo – življenje. Da ljubimo. Tudi v preizkušnji. Do večnosti in naprej.

O, Pavel, zdaj te razumem, ko mi praviš: »Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel?« (1 Korinčanom 4,8) Kaj bi se ponašala, kakor da je kaj moje? Zdaj vem, da mi je vse podarjeno.

Z življenjem. Še več. Z večnim življenjem.

Tema, ki smo jo izbrali za to številko revije, je denar. Zato, da bi znali pravilno ceniti materialne dobrine. Ko začnemo na vse to gledati kot na dar, vidimo, da nas ima Oče rad. In skrbi za nas s svojimi darovi. In želi, da bi mi skrbeli drug za drugega. Z ljubeznijo. Do večnosti in naprej. ●

3

4

Denar: po moško

Družina in Življenje

Korenina vsega zla je denar.

Tudi v zakonu?

Foto: Unsplash

Denar je osrednji pojav v našem življenju – od zibelke do groba. Z njim zadovoljujemo potrebe – svoje in naših bližnjih. Z njim kupujemo, kar jemo, v kar se oblačimo, plačujemo stroške, prevoz, bivamo … skratka z njegovo pomočjo vsakodnevno skrbimo zase in za svojo družino. To je dobro.

Denar je korenina vsega zla?

Kristjani denar pogosto prištevamo k hudičevim zadevam, menimo, da je denar zlo. To izhaja iz slabo razum­ ljene svetopisemske vrstice Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju (1 Timotej 6,10), ki smo jo v prevedli v ‘korenina vsega zla je denar’. Pohlep do denarja in ne denar sam.

Pohlep pa prihaja iz srca. Jezus pravi: Zakaj iz tega, česar je polno srce, usta govoré (Luka 6,45b, EKU). Skrbeti je treba torej za srce, ker se to, kar je v srcu, spremeni v naše misli, besede in dejanja.

Lahko bi rekli, da je dobro uporab­ ljati denar, ni pa dobro, da ljubimo denar. Ljubimo namreč ljudi. Če pa obrnemo – da začnemo ljubiti denar –, se kaj kmalu zgodi, da začnemo upo­ rabljati (pogosto celo zlorabljati) ljudi, da dobimo denar.

Kako naj zakonca uporabljava denar? Če bi odgovoril s Svetim Pavlom iz pisma Rimljanom (12,2), bi zapisal, naj se ne prilagajava temu svetu, ki pravi: »Zapravita denar, ki ga nimata, za stvari, ki jih ne potrebujeta (da nare­ dita vtis na ljudi, ki jih ne marata).« Tako se kot zakonca skupaj preo­ bražava z obnovo svojega uma – iščeva

Božji načrt za Njegov denar (Bog je lastnik vsega – tudi denarja, midva sva le oskrbnika). Svoj um pa preo­ bražamo tako, da razpoznavamo, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno. Kar s pomočjo Svetega pisma.

Kaj pa hoče Bog glede denarja?

Hoče, da se vsak po svojih najbolj­ ših močeh trudiva, da ga zasluživa.

Pošteno, brez goljufije. Lahko tudi veliko.

Hoče, da zgradiva tak odnos zau­ panja, da imava lahko skupen denar, da sva tudi na tem področju eno meso (1 Mojzes 2,24). Vsak evro, ki pride v najin zakon, je tako skupen, ne glede na to, kdo ga je zaslužil, in vsak evro porabiva skupaj, ne glede na to, kdo ga je nesel v trgovino.

Hoče, da sva dobra oskrbnika Nje­ govega denarja, da dobro upravljava z njim. Pomeni, da sva ga sposobna porabiti za dobre in Njemu všečne zadeve. Bog hoče, da poskrbiva za najino družino, za vse, ki nama jih je zaupal v preživljanje. Sveti Pavel je tu precej oster: Če kdo za svojce, posebno za domače, ne skrbi, je zatajil vero in je slabši od nevernika. (1 Timotej 5,8).

Del dobrega upravljanja je skrb za spremljanje in načrtovanje finančnega

toka v družini. Po domače, vedeti morava, koliko denarja pride ter koliko in za katere namene je porab­ ljen. In da je poraba Njemu všečna. Ne le nama.

Hoče, da poskrbiva za to, da imava nekaj denarja za slabe čase. Toliko, da lahko družina, ne da bi kdorkoli delal, živi 3–6 mesecev. Na primer, če življe­ nje družine stane 1500 € na mesec, to pomeni 4500–9000 €. To je denar le za krizne situacije – ko nekdo zboli, ko en od zakoncev izgubi službo, ko pride do kakšne nesreče, smrti. Ta »kup­ ček« omogoča tudi pogumne odlo­ čitve – recimo menjavo službe zaradi mobinga. Za to, da se kupček naredi, je odgovoren mož, vanj pa prispevata oba.

Hoče, da sva vesela darovalca, da dajeva v duhu pisma Korinčanom: Kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel.

Vsakdo naj da, kakor se je v srcu odločil, ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca. Bog pa vas more obilno obdariti z vsakršno milostjo, tako da boste v vsem vedno imeli vsega dovolj in boste imeli izobilje za vsako dobro delo. (2 Korinčanom 9, 6–8) To so kar praktična navodila za darovanj­ sko držo Kristjana: povezanost setve in žetve, pomen veselja pri darovanju, milost Božjega obdarovanja … in tudi ‘točka dovolj’ je omenjena.

Hoče, da se v molitvi obračava Nanj glede denarnih odločitev. Da nama On pomaga sprejemati odločitve, ki bodo dobre, njemu všečne in popolne (prim.

Rimljanom 12,2). Optimalne. ● Aleš Čerin

Denar: po žensko

Ne morem služiti Bogu in denarju

5

Foto: Unsplash

Družina in Življenje

Ko pogledam najin vsakdan, bi težko rekla, da nama denar ni pomemben. Želim si, da bi bil manj pomemben in bi manj vplival na dnevni urnik najine družine. Iskren pogled pod gladino pokaže, da se denar vpleta v marsikaj.

T

ako kot nam otroci zrastejo pred očmi, ne da bi zares opazili, dokler niso hlače prekratke in čevlji premajhni, nas tudi denar hitro odnese, ne da bi se prav zavedali kdaj in kako. Mogoče je res, da je nam, ženskam, bolj dano postavljati družino v ospredje in bi rajši videle, da pride kakšen evro manj, pa je družina zato več skupaj. Možem pa je ravno finančna preskrbljenost dru­ žine tako zelo pomembna, da brez tega tudi ono drugo težje sprejemajo. Najti ravnovesje med obema pogledoma je težko in potrebno je veliko poslušanja in usklajevanja. Lažja, večkrat preho­ jena pot pa je, da se žene izgubljamo v tarnanju in nerganju, možje pa v svoji prezaposlenosti.

Najti tisto pravo mero Živeti neodvisno se zdi skoraj nemo­ goče. Denar je namreč zavajajoč. Na prvi pogled tako vabljivo obljublja varnost, svobodo, moč, vpliv in status.

Toda ko mu začnemo slediti, kmalu opazimo, kako ne služi več nam, ampak nasprotno zahteva čedalje več nas samih in žrtvujemo svoj čas, ener­ gijo, odnose, zdravje in pravzaprav življenje samo.

Kar naenkrat preko gonilne sile pohlepa postane naš gospodar, mi pa njegovi sužnji. Denar ima moč in prav zaradi nje tudi zavaja, pred čemer nas Jezus svari v različnih odlomkih, na primer: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval.

Ne morete služiti Bogu in mamonu.« (Matej 6,24) Toda to moč je možno zlomiti in jo uporabiti v dobro, vendar moramo najprej imeti pravo perspek­ tivo tega, kaj in kje je moj resnični zaklad.

Ko je v srednji šoli Jezus preko izku­ stva osebne vere postal središčna točka mojega življenja, je tudi vsa material­ nost dobila nov pomen. V tistem času sem spoznala nekaj prijateljev, ki so bili protestanti. Od njih sem se učila branja Svetega pisma pa tudi njiho­ vega odnosa do denarja. Mesečno so namreč od svojih dohodkov desetino darovali za delovanje svoje skupnosti ali za kakšen drug dober namen. To je bil zame čisto nov pogled v primerjavi z drobižem, ki sem ga bila vajena daro­ vati pri maši.

Darovanje me uči pravilnega odnosa do denarja Ta darežljivost, ki je bila sprva v neki otroški predanosti in gorečnosti novo­ rojenega kristjana, pa je kasneje, ko sem začela prejemati plačo, dobivala nekoliko drugačen pomen. Če dobiš več, daš več, ampak še vedno imaš več.

Res pa je skušnjava, da se prikradejo misli o vseh tistih stvareh, ki bi si jih lahko kupil, nekoliko večja.

Darovanje včasih tudi malo zaboli.

Ampak nič hudega. Rečejo celo, da ko zaboli, takrat si šele dal dovolj. Glede na blagostanje našega zahodnega sveta v primerjavi s preostalim pa je vpra­ šanje, kdaj se to zares zgodi. Prej bi rekla, da nas to uči pravilnega odnosa do denarja in sploh potrošništva.

Po drugi strani pa, kaj zares imam, kar nisem tudi prejela kot dar? To, da lahko delam, da imam potrebne talente in zdravje, me že samo po sebi vodi v hvaležnost, zato želim Boga častiti tudi s svojim imetjem, da bi preko njega pomagala drugim pa tudi da bi se z njegovo pomočjo širilo Nje­ govo kraljestvo. ● Darja Ferenčak

Denar: duhovni pogled

Družina in Življenje

»Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce«

Foto: Unsplash

6

Med poletnimi počitnicami v srednji šoli me je prijatelj povabil na forum mladih. Poleg pričevanj in predavanj je bila tam priložnost za adoracijo podnevi v parku in ponoči v kapeli.

Prav tam je Gospod zame pripravil posebne trenutke milosti. Globoko so se me dotaknili njegovo usmiljenje, nežnost in bližina. Solze ganjenosti in sreče. Ko sem v noči zapuščal kapelo, je tam pred vrati še vedno vztrajal berač. Šel sem mimo njega, čeprav se je v meni jasno oglasil klic, naj ga ne pustim praznih rok. Naredil sem nekaj korakov naprej, v mrak. Odprl sem denarnico in videl, da je vse, kar imam v njej, bankovec za 20 frankov in nekaj drobiža. Glas v srcu mi je rekel: »Daj vse!« Obrnil sem se in izpraznil v reveževo košaro svojo denarnico. Ko sem se vračal v zvezdni noči proti prenočišču, sem bil najsrečnejši človek na svetu.

T

o doživetje iz mladosti me vedno znova spominja, da je »večja sreča dajati, kot prejemati« (Apostolska dela 20,35). Tako je rekel Jezus. Naj torej denar, ki ga imaš, lahkomiselno raz­ daš klošarjem? Ne govorim tega. V tem kratkem zapisu bom skušal nave­ sti nekaj ključnih sporočil, ki jih Jezus v evangeliju posreduje glede denarja.

Kajti naš odnos z Jezusom, naša hoja za njim sta tesno povezana s tem, kako ravnamo z denarjem.

Biti Jezusov učenec te bo stalo in to veliko!

Kaj občutiš, ko slišiš besedo denar?

Zaskrbljenost? Vznemirjenje? Zavist?

Strah? Krivdo? Jezus noče prebujati krivde ali očitati bogastva. Jezus govori in uči o denarju – in to veliko. Ve, kako zelo denar zaznamuje naše življenje in odnose. Vidi, kako lahko zaskrbljenost glede denarja določa naše razmišljanje in vodi naše odločitve. Pozna, kako močno se naše srce naveže na denar (»Če premoženje raste, nanj srca ne

navezujte!« Psalm 62,11) in nas drži daleč od Boga.

Dokler si v množici, ki spremlja Jezusa, in ga občuduješ na daljavo, se ne bo zgodilo nič. Tistemu pa, ki mu želi slediti, Jezus brez dlake na jeziku pove, da če ne postavi njega na prvo mesto v odnosih, če ne nosi svo­ jega križa – prevzame odgovornosti v življenju in se ne odpove vsemu kar ima, ne more biti njegov učenec (Luka 14,26–33). Kristjan, ki je v krstu pre­ jel Očetovo ljubezen, novo življenje

Družina in Življenje

in istovetnost Božjega sina, odkrije, da odnos s Kristusom postavi stvari v življenju na pravo mesto. Tako pravo mesto dobi tudi – denar. Ker denar ima mesto v življenju Jezusovega učenca in Jezus mi bo pomagal, da z denarjem, ki ga imam, ravnam prav. Ko on govori o denarju, ne sprašuje nekaj zase, ampak želi nekaj zate. Hoče te osvoboditi strahu zase in napačne zaskrbljenosti in navezanosti na stvari ter te napraviti svobodnega za ljubezen.

Posestnik ali oskrbnik? Če želiš slediti Kristusu, je vesela novica to, da nisi več definiran po denarju, ki ga imaš, kot bogat, reven, srednje dobro stoječ, zadolžen … Ne določa te denar! Določa te tvoj odnos s Kristusom! V resnici ti daje največje dostojanstvo to, kako ljubezen, ki jo prejemaš od Kristusa, teče skozi tebe k drugim. Seveda lahko svoje upanje položiš v bogastvo. Takrat si podoben neumnemu bogatašu, ki hoče svoje veliko imetje porabiti za svoj luksuz, ne vidi pa reveža pred vrati (Luka 12,16–21). A prav v tem revežu je reši­ tev zanj. Dobrine, ki jih poseduješ, in denar, ki ga imaš, ne pripadajo tebi, ampak so ti zaupane od Boga.

Kristus v prilikah govori o oskrbni­ štvu. Prilika o talentih (Luka 19,11–28) pripoveduje, da je on lastnik, ki ti zaupa najprej največji dar: Božje sinovstvo, odrešenje, odpuščanje grehov in – večno življenje. Poleg tega ti zaupa tudi mate­ rialne darove, o čemer govori prilika o krivičnem oskrbniku (Luka 16,1–13).

Oskrbnik odpusti dolg tistim, ki dolgujejo Gospodarju. Oskrb­ nik porabi Gospodarjevo lastnino za svoj osebni interes. Gospodar ga pohvali, da je razumno – previdno, s skrbjo – ravnal. Denar pripada Bogu, kar pomeni, da smo oskrbniki Bož­ jega denarja, imamo nekaj časa, da skrbimo za to premoženje. Je čas, ko imaš ta denar, in čas, ko ga ne boš več imel. Da, zelo si se trudil zanj, delal si,

varčeval, a nekega dne ga ne boš več imel. Prišel bo dan, ko se boš vprašal: to, kar sem prihranil, čigavo bo?

Investiraj v večnost!

Bog ti je zaupal nekaj denarja, ker želi, da vsaj nekaj od tega denarja porabiš za dobro, da boš sprejet v večna biva­ lišča. Bodi radodaren – uporabi denar ne le za svojo družino in sebe, kar je gotovo temeljna stvar, a ne ustavi se pri tem. Daruj, da bodo tudi drugi lahko živeli, spoznali Jezusa, imeli pitno vodo, hodili v šolo … Veliko­ dušno darovanje ima dolgoročno vrednost, ki je denar nima. Denar preide (Luka 16,9)! Prišel bo čas, ko denarja ne boš več potreboval. Modri ljudje dajo denar naprej sedaj, preden izgubi vrednost, ker ima začasno vred­ nost. Vse, kar imamo tu, je začasno. Če sedaj z darovanjem investiramo v ljudi – za Božji namen, investiramo v svoj prihodnji dom in se tu, tudi preko denarja, ki je sredstvo, začenjata novo nebo in nova zemlja. »Ne morete služiti Bogu in mamonu« Mi se vprašamo: ali služi denar meni ali jaz denarju? Pravilno vprašanje je: ali služim denarju ali tudi z denarjem služim Bogu in ljubim bližnjega? Rav­ nanje z denarjem samo pokaže, kje je moje srce: ali se še vedno vrtim pred­ vsem okrog sebe ali vidim drugega.

Pomembne so tudi malenkosti. Da! Oseba, ki je zvesta v majhnih stvareh, je zvesta v velikih, nezvestoba v majh­ nem – denarju – me uči nezvestobe v večjih, pomembnejših stvareh. Denar je majhna stvar v primerjavi z odnosi, prijateljstvom, ljubeznijo, vero, skup­ nostjo. Kdor je zvest v malem, se uči zvestobe v velikem.

Največji tekmec Bogu v našem srcu je denar. Nemogoče je služiti obema.

Eden bo na prvem mestu. Kateri je v tvojem? Farizeji sovražijo Jezusa, ker ljubijo denar. Nekdo je rekel, da ko daruješ, te mora malo zaboleti.

7

Mi dajemo višek, to, kar nam ostaja.

Gospod nas vabi, da se zavedamo, da smo vse prejeli in da »veselega daro­ valca Bog ljubi«. Kajti osrečuje ljube­ zen, ne denar. In ljubezen daje.

V dve pasti se lahko ujamemo: v strah, da ne bomo imeli dovolj, ali v nepremišljenost – zapreš oči in upaš, da boš imel dovolj.

Denar v službi ljubezni V dve pasti se lahko ujamemo: v strah, da ne bomo imeli dovolj, ali v nepre­ mišljenost – zapreš oči in upaš, da boš imel dovolj. Kako se lahko temu izo­ gnemo? Tako, da odkrijemo, kakšna je Božja vizija za naše življenje, kako naj mu služimo in načrtujemo. Bog želi uporabiti tebe in sredstva, ki jih je zaupal tebi. Zato se nauči moliti, raz­ mišljati, pogovarjati se z Bogom tudi o svojem denarju.

Bog je gotovo na tvoji strani, da se rešiš dolgov. Če imaš za sproti, te vabi, da vseeno ne spregledaš ubogih.

Spomni se uboge vdove. Darežljivost odpre vrata Božji previdnosti. Morda si kar dobro stoječ, pa Bog želi, da živiš preprosto življenje: ne razsipno, ne ubogo – preprosto in to ti dovoli več dajanja. Morda živiš v razkošju: ni ti potrebno skrbeti za denar; pomisli, kakšno dediščino želiš zapustiti. Ne le svoji družini, ampak tudi skupno­ sti, Cerkvi, ubogim tega sveta. Denar v tvojem žepu lahko rešuje življenja.

In ne pozabi: na večer življenja bomo sojeni po ljubezni. ● Tomaž Kete

Za nastanek članka se moram v veliki meri zahvaliti pridigam in knjigi Church money avtorjev Michaela Whita in Toma Corcorana, ki sta tudi avtorja knjige Prenovitev.

Je čas, ko imaš denar, in čas, ko ga ne boš več imel. Da, zelo si se trudil zanj, delal si, varčeval, a nekega dne se boš vprašal: to, kar sem prihranil, čigavo bo?

8

Naš pogovor

Družina in Življenje

Rob Clarke:

Foto: Arhiv DiŽ

»Dajmo ljudem priložnost živeti življenje, ki ima globlji pomen.«

Rob Clarke je zaželen gost številnih izobraževanj za voditelje. Jeseni je voditeljskim parom predaval na Dajemo naprej, nato pa smo se z njim ponovno srečali na srečanju krščanskih voditeljev v Haagu, kjer sva naredila ta intervju.

Rob, vaše življenje ima precej pustolovski pridih. Kako se je začela vaša zgodba?

Odraščal sem na Novi Zelandiji v veliki družini, kjer se je vedno veliko dogajalo. Bil sem med starejšimi otroki, zato sem imel precej odgovor­ nosti. V kakšnem obdobju me je tudi malo »zanašalo« in sem počel reči, kot jih počno normalni mladi fantje.

Moja najstarejša sestra se je povezala s katoliško mladinsko sku­ pino. Sprememba, ki sem jo videl v njenem življenju in v življenju nje­ nih prijateljev, me je zares nagovo­ rila. V njih sem videl neko posebno radost, mir, veselje, polnost življenja in globino prijateljskih vezi, ki so se stkale med njimi. Videl sem, da je vse te revo­­­lucio­­narne spremembe v

njih povzročila vera. Opazil sem, da takega nalezljivega veselja in življenja med mojimi prijatelji ni. Pri njih sta prevladovala negativnost in pomanj­ kanje navdu­šenja.

Ta zgled je v meni vzbudil željo, da bi tudi sam zaživel na tak način.

Zato sem se odločil in predal življe­ nje Jezusu Kristusu. Prosil sem ga, naj pride in zavzame središčno mesto

Družina in Življenje

v mojem življenju. To je bila ključna odločitev v mojem življenju.

Koliko ste bili takrat stari?

To se je zgodilo pri mojih sedemnaj­ stih letih v kontekstu katoliške Pre­ nove v Duhu. Izkusil sem, kako je Sveti Duh začel delovati v meni. Vse od takrat me navdušuje misel, da lahko moje življenje služi Božjim namenom. Življenjska pot me je vodila k različ­ nim skupnostim. Kjerkoli sem videl kakšno skupino, ki je bila zanimiva, ki je rastla, sem se od njih želel učiti.

Imel sem občutek, da me Bog kliče, naj mu nekako služim kot laik. Nisem vedel, kako bi se na to pripravil, zato sem se najprej podal v študij social­ nega dela. Nikoli si nisem predstavljal, da bi ta poklic dejansko vse življenje opravljal, vedel pa sem, da mi bodo prav prišla znanja, ki jih bom tam pridobil. Nato sem nekaj let delal kot socialni delavec in zatem še kot pra­ vosodni policist za pogojno izpuščene zapornike.

Potem pa sem se odpravil na poto­ vanje v Evropo. Spomnim se, kako sem na tej poti vseskozi molil: »Bog, odpri kakšna nova vrata zame. Pripra­ vljen sem na nov korak.« Takrat ste bili nekako sredi svojih dvajsetih let?

Ko sem zapustil Novo Zelandijo, sem bil star 26 let. Začel sem kolesariti po Evropi. Po nekaj mesecih kolesarjenja sem spoznal misijonarsko organiza­ cijo Mladi s poslanstvom (Youth with a mission). Z njimi sem naredil polletni tečaj za misijone, ki mi je spremenil življenje.

Po končanem tečaju sem čutil klic, naj ostanem in začnem delati v tej organizaciji kot laični misijonar. Med odraščanjem si svojega življenja sicer nisem nikoli tako predstavljal, vendar pa sem čutil, da želi Bog moje življenje nekako uporabiti za svoje namene.

Najprej sem tri leta preživel v Avstriji. Ena najpomembnejših dobrih lastnosti te organizacije je, da omogo­ čajo, da človek nekaj počne, saj se dosti

več naučimo z delovanjem. Če slišiš neko teorijo, ti ta pomaga le takrat, kadar jo imaš priložnost preizkusiti v praksi, zato te kar kmalu zaprosijo: »Lahko prosim prevzameš vodenje teh duhovnih vaj?« In kmalu zatem: »Bi prevzel vodenje enotedenskega misi­ jona?; Bi prevzel skrb za to ekipo in jih odpeljal na drugo stran Avstrije?; Lahko vodiš to in to majhno skupino?« Torej se je vredno iz tega zgleda učiti in biti še bolj usmerjeni v prakso, kajne?

Vsaka skupnost, ki želi rasti, mora najti načine, kako ljudem poveriti odgovornost, in sicer v majhnih, časovno omejenih, obvladljivih kosih. »Lahko, prosim, tole počneš teden dni; tri mesece?« Na ta način se naučiš pre­ vzemanja odgovornosti. Ko se naloga konča, se lahko nekoliko odpočiješ, o njej razmisliš in si potem pripravljen na naslednjo nalogo. To je ključ do rasti organizacij. Ljudem dajejo prilož­ nosti za vodenje in na ta način zgodaj v razvoju posameznika odkrijejo, kdo je pripravljen prevzemati odgovor­ nost.

Veselje, ki ga prinaša delo za Boga, odkrijemo šele takrat, kadar dopu­ stimo Bogu, da nas dejansko uporabi.

Danes ljudje želijo, da njihovo življe­ nje nekaj pomeni. Zato je tudi za nas to ena najpomembnejših nalog – da damo ljudem priložnost, da živijo živ­ ljenje, ki ima globlji pomen. Jim damo priložnosti za služenje.

Prav to opažamo tudi pri svojem delu z zakonskimi pari. In tudi vi ste se naposled poročili ...

Ko sem prevzel vodenje organiza­ cije Mladi s poslanstvom na Irskem, sem spoznal Anne. Poročila sva se dve leti zatem. Imela sva kar nekaj zanimivih izzivov. Ona je z Irske, jaz iz Nove Zelandije, tako da sva morala v zakonu predelati precej medkultur­ nih razlik. Preden me je srečala, je živela zelo urejeno življenje, jaz sam pa sem bil malo »hipija« in tako je moralo slediti kar nekaj sprememb in

9

prilagajanja. Vendar pa sva odkrila, da naju je Bog povezal na tak način, da so se najini darovi in znanja dopolnjujoče prepletli. Tako lažje skupaj delava in si med seboj deliva odgovornosti. Tudi danes, trideset let pozneje, se to vsa­ kodnevno dogaja in moram reči, da je zakon z Anne eden največjih blagoslo­ vov v življenju.

Je bila Anne, ko sta se spoznala, tudi na kak način že vključena v misijonarsko delo? Kakšna je bila njena vera? Bolj tradicionalna ali se je tudi ona že osebno srečala s Kristusom?

Njena pot osebne vere se je začela leta 1979 v Galwayu, kjer je bilo srečanje mladih s papežem Janezom Pavlom II. Med množico mladih je čisto osebno slišala njegov poziv: »Odprite svoja življenja Kristusu!« Odzvala se je temu klicu in storila nekaj, kar je bilo silno nenavadno za nekoga, ki je izhajal iz tako tradicionalnega okolja: vklju­ čila se je v molitveno skupino, ki je s pesmijo in oznanjevanjem na ulici delila svojo vero z mimoidočimi. Nato se je pridružila organizaciji, katere del sem bil tudi sam. Ko sva se spoznala, je torej že sprejela odločitev, da želi sle­ diti Gospodu in da želi svoje življenje preživeti v misijonu.

Zanjo je bilo to zelo neobičajno, še posebej, če upoštevamo, da je izha­ jala iz premožnega, zelo urejenega in konservativnega okolja. Kar je sto­ rila zaradi žive vere v Boga, je bilo res neverjetno, še posebej neverjetno pa je bilo, da se je poročila z menoj (smeh). Vendar sva dobra ekipa, vzgo­ jila sva šest otrok, spoprijela pa sva se tudi z marsikakšnim izzivom.

Nihče se ne bo v življenju ozrl nazaj in rekel: »Želim si, da bi lahko v življenju gledal več televizije.«

10

Naš pogovor

Družina in Življenje

če je neka zamisel od Boga, se najprej ozrejo na bančni račun. Midva pa sva velikokrat izkusila, da naju je Bog v nekaj poklical, pa denarja za izvedbo nisva videla vnaprej. Sva pa Bogu zau­ pala, da bo denar prišel, ko bova sto­ rila korak v veri.

Foto: Matic Klanšek/Sportida

Kako pa je s financami pri vas danes?

Dandanes vodiva radijsko postajo, vendar se tudi tu ravnamo po enakih načelih. Naredimo to, kar menimo, da je prav, in se vnaprej ne ozirava na denar, ki je na banki. Zaupava, da bo denar prišel, če gre za pravo odločitev.

S katerim? Kaj vam najprej pride na misel?

Eden najinih pomembnejših življenj­ skih izzivov je bil v tem, da sva imela zelo neredne dohodke. Kot laiška misijonarja sva imela le podporno skupino sponzorjev, ki je skrbela za naše potrebe. Na tak način smo živeli veliko, veliko let. Vendar pa sva vedno znova videla, da Bog resnično poskrbi za vse naše potrebe in da smo lahko živeli zdravo in zadovoljno življe­ nje. Boga smo preizkusili. Ali lahko priskrbi za nas, kadar smo v potrebi?

In smo ugotovili da ja; on lahko pri­ skrbi vse potrebno. Čudovito je iti skozi to izkušnjo, ki ti odstrani strah, v katerega se ujame in se z njim omeji toliko ljudi, ki vedno najprej preverijo stanje na svo­ jem bančnem računu. Ko se vprašajo,

Naša tokratna številka revije je posvečena prav denarju. Na tem področju pogosto živimo v strahu, ki nam preprečuje, da bi bolj zaupali Bogu.

Ljudje danes živijo v zaporu strahu, ki je skonstruiran ob vprašanju financ.

Eden od ključnih ukrepov, ki jih lahko sprejmemo proti temu strahu, je, da se naučimo biti radodarni. Naučiti se moramo darovati denar tudi takrat, kadar ne vemo, kako se bodo stvari iztekle. Ko delamo takšne korake in živimo radodarno, nas to osvobodi strahu. Sprevidimo, da Bog zmore poskrbeti tudi za naše potrebe!

Je pa potrebno narediti korak v veri. Stopiti je treba iz »škatle«, v kateri smo vajeni živeti. Kot takrat, ko je Jezus rekel Petru, naj vrže mreže na globoko. Peter se je kot ribič zavedal, da zahteva nima pravega smisla. Da bi odkrili nove rezervoarje Božje milosti, je včasih potrebno storiti kaj, za kar se na zunaj zdi, da nima smisla.

Kaj pa otroci? Kako oni živijo kot otroci misijonarjev v vse bolj sekularizirani kulturi?

Prva stvar, ki je pomembna pri vzgoji v veri, je to, da jim želiš predati, da vera ni zgolj zbirka pravil, pač pa ena velika pustolovščina. Pri veri gre za delovanje v zaupanju Bogu, ki se izkaže za zelo zabavno. Sledenje Bogu je zabavno.

Gre za to, da otrokom pomagaš odkri­ vati veselje, ki je v služenju Bogu.

Otroke sva skušala vzgajati tako, da nisva pretiravala s številnimi pravili, pač pa raje v njihovem odkrivanju pustolovščine življenja po veri.

To se našim ušesom sliši precej nenavadno. Mislim, da Slovenci vere nismo vajeni jemati tako resno. Otroke pošljemo k verouku in to je to.

Verjamem. Lahko podelim praktičen primer, kako je to pri nas izgledalo. Ko sem nekoč pripravljal na velik nacio­ nalni projekt in obiskoval različne kraje po Irski, sem s seboj vzel svojega sina. Tisti teden dni ni šel v šolo, da je lahko z menoj izkusil priprave in sre­ čanja s številnimi skupinami kristja­ nov. Naj vzgoja v veri postane pusto­ lovščina!

Da nismo v naši vzgojni drži zgolj v defenzivni poziciji, ampak dejavno iščemo priložnosti, da naši otroci doživijo stvari, kjer jim lahko Bog spremeni življenje.

Kaj še bi lahko kot starši storili za to?

Naša družina se je vsako leto podala na pot na velikonočno konferenco za družine v Anglijo. S šestimi otroki smo se »napakirali« v kombi, se vozili ves dan in tam preživeli teden dni.

Otroci so sodelovali v programu, ki je bil zasnovan kot avantura in jim je bil izjemno všeč. Tega tedna so se bolj veselili kot poletnih počitnic.

Vsak, ki je že vključen v DiŽ, se mora videti kot voditelj in vzeti tisti vpliv, ki ga ima, in ga uporabiti za spremembo v življenjih ljudi v svojem krogu poznanstva.

Družina in Življenje

Zelo pomembno je, da tu ne gre le za neko teorijo, ki jo imata mama in oče, pač pa da vaši otroci vidijo, da krščansko vero živijo tudi drugi mladi ljudje.

S tem prihajam do druge točke, ki je pomembna v vzgoji v veri. Če želite, da vaši otroci zrastejo v ljudi s trdno vero, jih morate nujno privesti v stik z drugimi mladimi, ki prav tako delajo korake v veri. Zelo pomembno je, da ne gre le za neko teorijo, ki jo imata mama in oče, pač pa da vaši otroci vidijo, da krščansko vero živijo tudi drugi mladi ljudje. Ko mladi vidijo stotine drugih mladih, ki so se tudi odločili za tak življenjski slog, jim to postane verjetno.

Torej moramo namenoma iskati priložnosti za to?

Tako je. V to je treba vložiti nekaj truda, nekaj napora. Treba je iti tja, kjer lahko mladi izkusijo to dinamiko.

V današnji razkristjanjeni kulturi se ne da prenesti vere na naslednjo gene­ racijo zgolj s teorijo njihovih staršev.

Morajo videti zgled svojih vrstnikov.

Upam si reči, da pri Družini in Življenju to v neki meri že počnemo, ampak vidim, kako bomo morali temu – duhovnemu razvoju naših mladih – v prihodnje posvetiti še več pozornosti.

Družina in Življenje je zgodba gibanja, ki se zares odziva na odnosne potrebe ljudi današnjega časa. Gre za čudo­ vito priložnost. Če se vrneva k debati o denarju: starši ne bi smeli najprej pogledati v svoj mošnjiček in se vpra­ šati, ali si to lahko privoščimo, ampak bi na programe Družine in Življenja morali gledati podobno, kot gledajo na poletne počitnice. Zavedamo se, da nas bo to nekaj stalo, vendar pa

bo sodelovanje na programih DiŽ-a predstavljajo vseživljenjsko investicijo v življenja njihovih otrok.

Pred dobrim mesecem dni ste imeli kot govornik na seminarju za voditeljske pare Dajemo naprej izkušnjo Družine in Življenja. V najinem pogovoru pred tem intervjujem ste mi že povedali nekatere stvari, ki ste jih med nami tam opazili. Bi jih bili pripravljeni deliti tudi z bralci naše revije? Kaj vam je najbolj padlo v oči oz. se vas dotaknilo?

Kar sem videl v Sloveniji, je bilo zelo impresivno. Videl sem veliko ljudi, med katerimi je vladala tiha predanost skupnemu cilju in želja po premiku naprej. Veseli so bili, da so tam, vendar je bilo očitno, da se niso zbrali samo zaradi trenutnega pretirano čustve­ nega navdiha, ampak se je v njihovih življenjih zgodila trajna in stabilna sprememba. Med seboj in z vodstvom so očitno stkali globoke vezi prijatelj­ stva, bilo pa je očitno tudi, da so pre­ dani delu za skupno vizijo, ki je bila posredovana na seminarju.

V pogovorih z udeleženci sem videl, da je njihova vera trdna in zrela, pri obrokih je bilo videti, da se znajo vaši voditeljski pari tudi lepo poveseliti in zabavati skupaj. Bilo je zelo živahno z močnim občutkom pripadnosti. Na sobotnem večernem plesu pa sem opazil še nekaj. Opazoval sem druge goste v hotelu, ki so vas opazovali. Saj ni nič tako posebnega, če vidiš pare plesati, ampak drugi gostje so očitno opazili, da je pri tej skupini prisotno še nekaj več: veselje in občutek dru­ žinskega praznovanja, ki ga običajno ne vidiš drugod. Meni se je zdelo zelo bogato in lepo.

Ali imate za našo organizacijo in naše pare kakšno priporočilo? Na kaj naj se osredotočimo in česa se naj izogibamo v prihajajočih letih?

V tem gibanju je izjemen potencial za pozitiven vpliv na celoten narod.

11

To že v precejšnji meri počnete na izjemne načine! Moje priporočilo bi bilo to: ljudje, ki so vključeni v DiŽ, naj kar najbolj posvojijo to stvar. Vidi se, da DiŽ že imajo za svojega. Vendar je pomembno, da vsi, ki ste vključeni v DiŽ, stopite naprej in rečete: Pri­ pravljen sem na naslednji korak. Pri­ pravljen sem prevzeti odgovornost.

Pripravljen sem o tem spregovoriti s svojimi sosedi in jih povabiti, naj se pridružijo zakonski skupini. Pripra­ vljen sem se zjutraj nekoliko bolj zgo­ daj zbuditi, da bi preživel nekaj časa v molitvi. Pripravljen sem se odpovedati nekaterim oblikam ugodja in zabave v življenju, da bi bil bolj na voljo za slu­ ženje večjim namenom.

Gre za odnos dajanja naprej, ki se na začetku zdi kot žrtev, a ko v življe­ nju pogledaš nazaj, vidiš, koliko ti je to dalo. Nihče se ne bo v ozrl nazaj in rekel: »Želim si, da bi lahko v življenju gledal več televizije.« Kar se na začetku zdi kot žrtev, ti na dolgi rok omogoči, da se ozreš in rečeš: »Kakšen privilegij sem imel, da sem bil del gibanja, ki je spremenilo usodo naroda.« Ko se darujemo za druge, posta­ jamo bolj v polnosti mi sami. Sami sebe najdemo šele, ko Bogu dovolimo, da nas uporabi v življenjih naših bliž­ njih. In to je tisto, kar zadovolji člo­ veka v globini našega bitja.

Moja spodbuda Družini in Življe­ nju je torej – pojdite naprej! Kar poč­ nete, je resnično čudovito! Vendar pa si ne dovolite, da bi vse počeli samo voditelji. Vsi ste poklicani, da se vklju­ čite. Vsak, ki je že vključen v DiŽ, se mora videti kot voditelj in vzeti tisti vpliv, ki ga ima, in ga uporabiti za spremembo v življenjih ljudi v svojem krogu poznanstva.

Zelo močne spodbude! Iskrena hvala za vaš čas in vaše misli.

Veliko blagoslova pri vodenju radijske postaje, v družini in na splošno v življenju želim. ● Benjamin Siter

Midva sva zakon

Družina in Življenje

Definicija žene

Foto: arhiv DiŽ

12

Hudomušna definicija žene se glasi: žena je tista ženska, ki vam stoji ob strani v vseh težavah, ki jih sploh ne bi imeli, če se ne bi poročili z njo.

S

eveda govorim o težavah, ki so zna­ čilne za zakonsko življenje. Treba je odkrito priznati: zakonsko življe­ nje prinaša tudi težave, ne samo lepe stvari. Vendar ne mislite, da imajo težave samo tisti, ki so poročeni.

Težave imajo vsi, razlika je samo v vrsti težav.

Samski moški ima namreč povsem druge težave kot poročen – to lahko potrdim iz lastnih izkušenj. Naj jih nekaj opišem.

Malo mi že spomin peša na tiste dni pred tridesetimi leti, ko smo trije fantje, stari okoli štiriindvajset let, sedeli na plaži v Luki na Dolgem otoku in nekam žalostno ugotavljali, da se staramo in da nimamo deklet. Ja, če v tistih časih pri petindvajsetih letih nisi imel dekleta, si že veljal za malo čudnega.

Neki duhovnik me je na primer povprašal, ali morda razmišljam o duhovništvu, čeprav sem bil že nekaj let v službi v banki. Drugi pa me je previdno vprašal, če so mi dekleta sploh všeč.

Jasno, da so mi bila, samo nobene nisem imel!

Za nas je bil to velik problem, vsi že po službah, pa taka praznina v življe­ nju. Položaj je bil pravzaprav tragiko­ mičen: bili smo namreč udeleženci počitniških tednov zbranosti, ki jih je

organiziral mladinski kaplan Milan Knep, in okoli nas se je podilo trideset, štirideset deklet, od srednješolk naprej.

Mi pa, kot bi nas napadlo sveto­ bolje in bi oddajali neko odbijajočo energijo, nismo zmogli najti nobene prave. Razglabljanje smo zaključili z ugotovitvijo, da se nima smisla obre­ menjevati, da smo »ta vlak zamudili«, in da je najbolje, da uživamo na morju.

Odložili smo svojo skrb … Čez nekaj dni je prišla naslednja skupina udeležencev, z njo pa tudi Simona, ki mi od takrat naprej zvesto stoji ob strani v vseh težavah (ki jih seveda ne bi imel, če se ne bi poročil z njo J). Pošteno me je zadelo! Ko sem jo zagledal, sem vedel, da je ona tista, ki jo iščem; da je prava zame. Kar je sledilo, je, kot radi rečemo o prelo­ mnih dogodkih, zgodovina. Čar zakona Rešil sem se sicer enega samega prob­ lema, odprlo pa se jih je na stotine dru­ gih, ki pa sva jih z ženo reševala in jih še rešujeva in jih bova reševala. Tudi v tem je čar zakona: da imaš nekoga, ki ti pomaga prebroditi take in drugačne težave, ki te ljubi, spodbuja, podpira, ko sam omaguješ, prenaša, ko imaš slab dan, neguje v bolezni, moli zate, trpi s tabo …

Vendar pa zakonsko življenje ni samo reševanje problemov, ampak je

tudi veselje, smeh, radost, zadovolj­ stvo, sreča. Ne nazadnje tudi Pridigar svetuje: »Uživaj življenje z ženo, ki jo ljubiš, vse dni svojega nečimrnega življenja … Kajti to je tvoj delež v življenju in pri tvojem trudu, s katerim se mučiš pod soncem« (Pridigar 9,9).

Včasih se ozrem v preteklost in pomislim, kaj bi se zgodilo, če bi dobil možnost, da bi še enkrat živel, da bi začel še enkrat znova. Kaj bi naredil bolje? Kako bi se odločil?

V svojem grešnem življenju sem naredil ogromno napak, bedarij in neumnosti. Te bi z veseljem popravil (pa jih žal ne morem). Ampak poroka s Simono ni ena izmed njih!

Zato tudi ne igram lota; sem mne­ nja, da sem sedmico zadel, ko sem se srečno poročil. Srečen zakon pa odtehta ves denar. Kaj ti pomaga, če si tako bogat, da bi lahko namesto toale­ tnega papirja uporabljal bankovce, pa hkrati nisi srečen v zakonu?!

Za zaključek pa še naslednja šala, ki pride na vrsto, ko se postarata: Starejši gospod poboža svojo ženo in ji reče: »Moraš priznati, da sem te lepo pope­ ljal skozi vse težave na najini življenjski poti.« »Res je, dragi. Prav nobeni se nisi ognil.« ● Franci Šinkar

Družina in Življenje

Ljubezen se začne porajati doma

13

Foto: Ana Gerčar

Starševstvo

Adventni čas – čas pričakovanja novega. Možnost vstopanja v presežno in poglobitev odnosa med možem in ženo ter starši in otroki. Vendar, zakaj bi se trudili, če je pa tako prijetno v coni udobja?

N

a začetku skupne poti sva večkrat čutila najino različnost kot nekaj motečega, zdaj pa vedno bolj vidiva, da je lahko ta različnost dopolnjujoča.

Naše življenje je bogato in radostno, pa tudi polno preizkušenj (zelo resni bolezni prvo in četrtorojenke, moževa izgorelost po gradnji hiše …). V obdobju osmih let se nama je rodilo pet deklic.

Kljub želji, da bi zgradila svoj dom, si sprva o tem nisva upala resno raz­ mišljati, saj je bil po peti deklici zapo­ slen samo mož. Pa sva nekako zbrala pogum in se odločila, da gremo na svoje. Bilo je mnogo različnih odzivov, ki naju niso omajali, saj je bila najina odločitev takrat že trdna. Zdaj, ko smo že pol leta na svojem, sva hvale­ žna za vse preizkušnje in lepe trenutke.

Hvaležna sva prijateljem ter mojim in moževim staršem, ki so nama na tej poti pomagali.

Preizkušnja se je spremenila v veselje, saj sva kmalu ugotovila, da pričaku­ jemo novega družinskega člana. Zelo sva hvaležna, da imava še enkrat mož­ nost postati oče in mati – sprejeti novo življenje in ga objeti.

Letošnji advent je tako naše dvojno pričakovanje, dvojni advent in prvi v našem novem domu, zato se ga vsi veselimo ter vanj vstopamo z rado­ stjo in upanjem. To je čas povezova­ nja in gradnje odnosov, čas izdelova­ nja voščilnic in okraskov, včasih tudi daril. Čas povezovanja ob svečki, ki prinaša Luč in jo prižgemo ob večerih, da skupaj zmolimo ter se zahvalimo za vse dobro in prosimo za tiste, ki potre­ bujejo molitev. Radi skupaj pojemo in zaigramo na instrumente, ne manjka pa tudi skupnega dela. Z možem si želiva, da bi se vsi počutili del celote – nepogrešljivi del, kar je še posebej pomembno za otroke in njihovo rast.

Novo življenje – sprejet in objet Zadnji teden letošnjega avgusta sem preživela v bolnišnici, kjer sem zaradi možnosti zastrupitve dobivala zelo agresiven antibiotik. Za tem se mi je na trenutke rahlo vrtelo, bila sem utru­ jena in sem to pripisovala zdravilom.

Veva, da so nama otroci zaupani le za kratek čas Najlažje bi bilo pustiti jim neomejeno uporabo ekranov in jim dati ter dovo­ liti tisto, kar želijo, saj bi v tem pri­ meru imela mir. A veva, da je najina naloga pripraviti jih na življenje in ne

navaditi jih odklopiti se ter biti v coni udobja, kjer je najbolj prav tisto, kar je fajn. Ker veva, kakšne posledice pov­ zroča prekomerna uporaba ekranov, jih pri nas skorajda ne uporabljamo.

To seveda pomeni veliko upiranja in trenj, kar je seveda za naju zelo naporno in se včasih ob tem počutiva tudi nemočna.

Vendar se trudiva otrokom omo­ gočati varen prostor, v katerem se lahko brusijo in se tako pripravljajo na življenje. Zato dopuščava, da delajo napake in se iz njih učijo. Spoznavajo, da za neprimernim obnašanjem pride neka posledica (odvzem ugodno­ sti, dodatna opravila). Tako trenirajo sprejemanje odgovornosti za svoja dejanja. Seveda pa so tudi nagrajeni za trud, prijaznost ter prostovoljno pomoč (sladko presenečenje, posve­ čen čas, sprehod).

Ker želiva, da postane naša družina prijeten in varen dom, se zavedava, da moramo iziti iz cone udobja ter iti skupaj skozi radostne in tudi nevihtne čase ter tako graditi odnose, za katere je vredno živeti. Pri tem nam je Sveta družina najboljši zgled. ● Anka Dečman

Družina in Življenje

Božjo besedo želim udomačiti, vzljubiti, biti z njo »na ti«

Foto: DiŽ

14

Lahko bi rekla, da Božja beseda od zmeraj prihaja v moje življenje kot dar. Dva zgovorna primera to potrjujeta: prvo čisto moje Sveto pismo, in sicer Nova zaveza, ki sem jo prejela za darilo kot 16-letno dekle. Poročno darilo pa je bila takrat nova izdaja Svetega pisma z zlato obrobo. J

K

o je Svetopisemska družba izdala Sveto pismo v ovitku iz kavboj­ skega blaga, sem bila zelo navdušena in sem to navdušenje izrazila doma­ čemu župniku. Ne bodi len, mi je to izdajo nemudoma podaril. Darila sem bila neizmerno vesela, čeprav nisem vedela, kaj naj z njim. Vedno, ko sem knjigo odprla in začela brati, sem nale­ tela na težave, saj nisem kaj dosti razu­ mela.

Vendar me Beseda ni pustila Zdelo se mi je, da me kljub moji neved­nosti nekako sama spodbuja, naj ji sledim in jo spoznavam. Priče­ vanje Vilme, ki je na enem od semi­ narjev povedala, da bere Božjo besedo vsak dan že od svojega 20. leta, je vame zasejalo seme želje brati Sveto pismo vsak dan. Do takrat sem namreč mislila, da je to »obveznost« posveče­ nih oseb.

V tistem času sem bila kot

predstavnica gibanja Pot povabljena k sodelovanju pri pripravi Svetopi­ semskega maratona, ki se je začel pred dvanajstimi leti v prostorih pri cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani. Takratno eku­ mensko ekipo je povezovala Beseda in skupaj z njo smo živeli, delali in rasli tudi mi. Vsa ta leta sem bila odgo­ vorna za seznam branja. Vabila sem ljudi, posameznike in skupine, da bi se odločili za javno branje Božje besede in prevzeli dvourni termin na mara­ tonu. To delo in tudi branje čutim kot možnost za izpolnitev moje skrite želje: da se z Besedo udomačim, jo vzljubim, da sem z njo »na ti«. Vsak Svetopisemski maraton me spodbuja, da berem to ljubezensko pismo Boga meni, tebi, vsem nam.

Sveto pismo hodi z mano in z nama z možem Kot slušateljica katehetske šole sem poslušala nekaj ur predavanj o Svetem

pismu in tudi opravila izpit. To znanje me je odpiralo Besedi, ki me oblikuje tudi kot katehistinjo. Pri pripravah na verouk sem spoznavala zgodbe iz Stare zaveze in vsako leto, ko v četr­ tem razredu beremo zapis o stvarje­ nju, vedno bolj ljubeče, z veliko mero poniž­nosti in z vedno večjo mero čudenja preberem stavek: »Bog je videl, da je dobro.« Vedno me očara moč našega Gospoda, ki je naravne pojave, ki jih je ustvaril, uporabil, da človeku pokaže svojo moč, da pokaže,

To delo in tudi branje čutim kot možnost za izpolnitev moje skrite želje: da se z Besedo udomačim, jo vzljubim, da sem z njo »na ti«.

Živeti s Svetim pismom

da je on Gospodar stvarstva in da zmore narediti vse, kasneje tudi suho pot čez Rdeče morje, da reši Izraelce.

V drugem razredu spoznavamo Novo zavezo in Jezusove čudeže.

Vsako leto me ti čudeži drugače nago­ varjajo in vedno me iz njih kliče Jezus, ki me vabi, naj mu sledim, naj vržem mreže, naj razdelim, kar je moje, in nahranim lačne. Lačne hrane, lju­ beče besede, razumevanja, objema, nasmeha, obiska, pogovora …

Na spletnem portalu hozana.si sem se prijavila, da vsako jutro ob petih na elektronski naslov prejmem dnevno Božjo besedo. Počasi sem osvajala ta dnevni ritem in sledila vsakokratnim povabilom Besede. S prijateljico sva si pred nekaj leti skupaj izbrali postno akcijo; v želji, da postaneva zvesti bralki dnevne Božje besede, sva jo vsak dan prebrali vsaka na svojem koncu in si potem poslali elektronsko sporočilo, v katerem sva druga drugi odkrivali bisere, ki nama jih je podar­ jala Beseda.

Pred tremi leti sem se vključila v Biblično šolo pod vodstvom Maksi­ miljana Matjaža, v kateri skupaj s slušatelji in manjšo delovno skupino odkrivam Besedo v Prvem pismu Korinčanom.

Z možem sva si letos privoščila duhovne vaje z Besedo na Mirenskem gradu in v Kančevcih. Spoznala sva, da je Beseda tista, ki naju povezuje, gradi in sme biti predmet najinega pogo­ vora. Čudovita je priložnost, ki si jo

Družina in Življenje

privoščiva, da si na glas bereva Božjo besedo in si podeliva tisto, kar naju nagovarja, si poveva, kje naju opomni in kam naju vabi. Spoznala sva, da hodi z nama in si želi biti vedno pomemb­ nejši del najinega življenja. Poročno Sveto pismo je končno dobilo mesto ob naši družinski mizi pod znamenjem križa in je, popisano in pobarvano, odprto vsak dan na drugi strani. ●

15

Vedno, ko sem knjigo odprla in začela brati, sem naletela na težave, saj nisem kaj dosti razumela.

Katarina Zupančič

Ef 5,8

| | a | itev mol ruženje a pism | g d a e t b | s e gla anja e Sv ranj av pred injeno b ek nepr

“

Dve uri sta minili kot bi trenil. To je bil milostni čas, ko sem prvič, v kosu, prisluhnil večjemu delu Božje besede. Sveti Duh pa je delal, me preobražal in hranil. Čudovito!”

(Robert)

Nedelja, 26.1.2020 od 11.00 do 14.00

SVETOPISEMSKA TRŽNICA — VELIKA DVORANA

gosta Dani in Vilma Siter, več kot 15 razstavljavcev iz različnih cerkva. Častna gostja Ponedeljek, 27.1.2020 ob 19.00

BOG IZ VSEGA NAREDI DOBRO — ELIZABETINA AVLA Gost Vojko Gašperut. Z nami bo podelil svojo življenjsko izkušnjo.

Torek, 28.1.2020 ob 19.30

Tudi zakonska skupina (ali več v župniji) lahko v tem času organizira MINI SVETOPISEMSKI MARATON, ki je čudovita priložnost, da se skupnost poveže in diha Božjo besedo. Za več informacij in prijave obiščite spletno stran www.svetopisemskimaraton. si. Poslali vam bodo spodbude, navodila, ideje in vse, kar potrebujete, da boste uspešno širili Božjo besedo.

#BOGVOBLAKU — VELIKA DVORANA

Gost večera bo Martin Golob, duhovnik, ki snema vloge in preko ekranov pričuje za Kristusa.

Sreda, 29.1.2020, ob 19.00

OKOLJE V PRIZMI SVETEGA PISMA — ELIZABETINA AVLA

Gost večera bo Zvonko Gosar. Predavanje in delavnica o tem, kako je kristjan poklican skrbeti za Zemljo kot dober gospodar. Četrtek, 30.1.2020 ob 20.00

POGOVORNI VEČER — VELIKA DVORANA

Pogovor z gostom, več informacij na spletni strani www.svetopisemskimaraton.si Petek, 31.1.2020 ob 19.00

MOLITEV; NAŠA POMOČ V ŽIVLJENJU — ELIZABETINA AVLA

Gostja večera bo Mila Saftić, dr. med. Kako naj kot bodoči prebivalci nebeškega kraljestva živimo v moči molitve.

Sobota, 1.2.2020 ob 19.00

ZAKLJUČNA SLOVESNOST — KAPELA

www.svetopisemskimaraton.si

16

Odgovori na vprašanja

Družina in Življenje

»Vikend seminar za naju … z otroki ali brez?« Redno prebiram vašo revijo in všeč so mi članki na vaši spletni strani. Zelo pohvalno, da se trudite za dobro družin. Že nekaj časa z možem razmišljava, da bi se odpravila na katerega od vaših vikend seminarjev. Na Nepozabnih trenutkih za naju sva bila že pred leti, ko še nisva imela otrok, saj sva dobila bon za poročno darilo. Ko sem gledala razpisane seminarje, sem zasledila, da je zaželeno, da prideva brez otrok. In tukaj se nama zatakne oz. imam jaz en pomislek. Imava dva osnovnošolca, vendar še na nižji stopnji in enega v vrtcu. Jaz imam izmensko delo (dopoldne in popoldne), mož pa se vrača domov okoli pete ure, tako da skoraj vsak dan preživijo vsaj dve ali tri ure po šoli/vrtcu še pri babici in dedku, preden jih eden od naju pobere. Popoldnevi oz. večeri so kratki in ugotavljam, da imamo vedno manj časa, ki ga kot družina preživimo skupaj. Mož mi sicer ugovarja, da otrokom ni nič hudega (in res imava zlate starše), jaz pa nekako čutim, da ne bi bilo prav, da greva midva potem še za cel vikend nekam sama in jih še takrat dava v varstvo.

Razumem, da je vikend natrpan z vsebino in seveda si želim vzeti čas tudi za moža, sem pa nekako razpeta med željo po poglobitvi najinega odnosa in občutki krivde, da sva slaba starša, ker so otroci toliko v varstvu. Kaj nama svetujete?

Renata

D

raga Renata, hvala za vašo iskre­ nost in postavljeno vprašanje.

Lepo ste ubesedili dilemo, s katero se srečuje veliko parov z otroki, ki se udeležujejo naših seminarjev. Družine dandanes res živijo življenje, razpeto med službo, šolo, takšnimi in dru­ gačnimi obveznostmi. Če sta starša poleg tega aktivna še na kakšnem dru­ gem področju (v župniji, v društvu, v zakonski skupini), se hitro zgodi, da teden mine, mame pa se sprašujemo, ali smo v tem tednu sploh kdaj pogle­ dale svojim otrokom v oči, v miru pri­ sluhnile njihovim doživetjem iz vrtca, jih skušale potolažiti, ko so pripovedo­ vali o svojih stiskah, ki so jih doživeli čez dan …

In priznajmo, slaba vest je zve­ sta spremljevalka vsake mame. Kar naprej se sprašujemo, ali preživimo dovolj časa z otroki, ali se jim dovolj posvečamo, ali jim dajemo vse, kar potrebujejo. Ko ženska postane mama,

otroka postavi na prvo mesto. Otro­ kove potrebe postanejo pomembnejše od naših lastnih potreb, celo od našega moža. Toda otroci rastejo. In ob tem ne smemo pozabiti, da smo nekoč stale pred oltarjem z moškim, ki smo mu pred Bogom obljubile, da ga bomo ljubile in spoštovale do konca življe­ nja. In to vsak dan, ne šele takrat, ko bodo otroci odrasli in odšli od doma!

Sama se spomnim obdobja, ko sva dobila z možem tri otroke v treh letih.

V tem obdobju seveda nisva šla sama prav nikamor, saj sem vedno dojila enega od otrok. Potem sem zanosila četrtič. In odločila sva se, da poiščeva varstvo za vse tri otroke in greva na seminar Nepozabni trenutki za naju.

Prepričana sva namreč bila, da potem, ko bova imela štiri otroke, ne bova mogla sama prav nikamor več. Kdo nama bo pa pripravljen paziti na štiri otroke za ves vikend?

Zdaj jih imava pet. In letos sva si za

obletnico poroke privoščila vikend v dvoje. Ni bilo enostavno; za varstvo so vskočili oboji starši in še stric. In sama sem se ob tem soočala z občutki krivde (mož ni imel teh težav). Toda, ko sva se odpeljala od doma, je te občutke počasi zamenjalo veselje. Kar verjeti nisva mogla, kako se je čas ustavil, ko sva bila lahko dva dni čisto sama. Sprašujem se, kaj bi se zgodilo z najinim odno­ som, če si ne bi zmogla vzeti tega časa zase. Večkrat sva se namreč že znašla v obdob­jih, ko sva bila več mesecev zaposlena samo s službo in skrbjo za otroke in kar čutila sva, kako se odda­ ljujeva drug od drugega. Tudi če sva šla na zmenek, se nisva znala pogovarjati o ničemer drugem kot o otrocih.

Zakaj vam vse to opisujem? Vsi si želimo biti najboljši starši svojim otrokom. Beremo knjige, hodimo na predavanja, se izobražujemo o vzgoji otrok, molimo za otroke, da ne bi zašli … Toda ob tem vse prevečkrat

17

Foto: Unsplash

Družina in Življenje

pozabljamo na eno samo, preprosto in preizkušeno pravilo: otrok za zdrav razvoj potrebuje predvsem mamo in očeta, ki se imata rada. Odnos, ki ga imava midva z možem, je odnos, ki ga bodo otroci preslikali v svoje odnose.

In če želiva, da se ljubezen, ki sva jo čutila drug do drugega na poročni dan, ne izgubi, morava najin odnos graditi. In za to si morava znati vzeti tudi čas, ki ga preživiva skupaj – samo midva, kot mož in žena.

Včasih, ko z možem odhajava od doma – na seminar, na srečanje zakonske skupine – otroci sprašujejo, zakaj odhajava, ali res morava iti … In takrat jim vedno poveva, da potrebu­ jeva čas za naju, če hočeva biti dobra mami in ati.

Ob tem bi rada izpostavila še eno stvar: občutek krivde. Sama pri sebi

sem ugotovila, da me občutek krivde pogosto preganja, ko pustim otroke v varstvu z namenom, da si bom vzela čas za moža. Zanimivo pri tem pa je, da se ta občutek bistveno redkeje ponavlja v vsakdanjih situacijah, ko na primer otroka, ki bi se rad igral z mano, odslovim z »nimam časa«, ker … ravno kuham kosilo, zlagam perilo … Ko me lovi občutek krivde, se zato skušam spomniti, da občutki krivde ne prihajajo od Boga. Krivda, ki jo čutimo, je v resnici prizadeva­ nje hudega duha. Njemu je namreč v interesu, da midva z možem ne gra­ diva najinega odnosa. Da se nama zdi vse drugo (služba, obveznosti …) pomembnejše od časa, ki si ga vza­ meva za naju. On je razdiralec zakonov in družin. Glas Svetega duha, ki nas vabi, naj gradimo odnos z možem, ni

glasen in ne vzbuja občutkov krivde. Je tih šepet. Zato ga v vsakdanjem hite­ nju in skrbeh lahko hitro preslišimo.

Za konec bi rada z vami delila še svojo izkušnjo iz otroštva: tudi moja starša sta obiskovala zakonsko skupino in vsako leto hodila na duhovne vaje za zakonce. Dokler smo bili majhni, smo hodili z njima (nista imela možnosti varstva). Ko smo znali poskrbeti zase in si kaj skuhati, smo z veseljem ostali sami doma. Malo zato, da smo si lahko čas razporejali po svoje, še bolj pa zato, ker sta se domov vedno vrnila prero­ jena. In to smo občutili tudi mi. ● Marjeta Bec

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.

18

Ta stari in ta mladi

Družina in Življenje

10 razlogov, zakaj je (večinoma) prav »fajn« živeti pod isto streho z mamo/taščo

Varstvo na poziv Od hitrega skoka na tržnico pa do fitnesa in večerne zakonske skupine, ki se zavleče pozno v noč. Najina otroka sta rada pri babici in brez slabe vesti ju pustiva v njenem varstvu. Veva, da bo zanju dobro poskrbljeno. Ne obreme­ njujeva se, ker ji zaupava. In veva, da v tem delu tudi ona uživa.

Jutranje poležavanje Pride dan, ko bi človek malo dlje spal, sploh če so otroci ponoči jokali in bi s težavo skupaj napraskal tistih šest uric spanja. Takrat sva neskončno hvaležna, da ona zjutraj zgodaj vstane in z veseljem vzame otroka na »jutra­ nje crkljanje«.

Odkar naša mulca prespita celo noč se (ne)slišno odpravita v njeno stanovanje in dobita zajtrk. Včasih jo tudi vržeta iz postelje, pa se le redko pritoži. Ja, ko pišem tole točko se zave­ dam, da sva se razvadila. J

ko iščemo novo službo, ko izve, da so naši prijatelji v težavah … Naša mami nikoli ne pozabi in vedno moli za naju, za svoje vnuke in vse, ki so nam blizu.

In za to sva ji neizmerno hvaležna.

Srede in sobote To sta dneva v tednu, ko je pri nas dovoljeno gledati risanke. Ali dru­ gače povedano, to sta dneva v tednu, ko mami reče: »Pejta dol k Marinci, danes je sreda!« In mulca odhlačata po stopnicah, odpreta vrata v njeno sta­ novanje in zasliši se: »Danes je sleda, mami dovoli lisanke!« Zame pa to predstavlja čas, ko lahko še kaj korist­ nega naredim.

Vsaj kaj nam zraste in dozori na zelenjavnem vrtu Posadiva midva, s tem imava veliko veselje, pleve pa ona! Še dobro, ker jemo pa vsi radi. J

Kuhinja pri babici Ne poznam človeka, ki mu kdaj pa kdaj ne bi ustrezalo, da nekdo name­ sto njega skuha kosilo, ga postreže in na koncu tudi pospravi ter pomije kuhinjo. Midva vsekakor sodiva med te »uživače«. Na delovno soboto ali deževno nedeljo, kosilo pri babici se prileže!

Rent a car Ob našem življenjskem slogu se več­ krat zgodi, da en avto v družini ni dovolj. Življenje z babico je zato veliko lažje, sploh če ona velikodušno posodi svoj avto in ne tečnari, če so zadaj vedno nameščeni otroški sedeži, na vratih in po tleh pa prstni odtisi otrok in drobtinice. Ni kaj, takšna babica je zakon!

Nepretrgana molitev Ko ve, da gremo z mlajšim k zdrav­ niku, ko se odpeljemo na počitnice,

»Zastonj« v hiši Ko sva se soočila s stanovanjskim problemom, sva imela na dlani dve

Foto: Primož Halas

Nekaj najinih prijateljev nama je potožilo, da imajo težave z mamami in taščami. Od prepirov, ki so plod medgeneracijskih razlik, do vmešavanja v vzgojo, nepotrebnih komentarjev in nasvetov, za katere niso prosili. Po teh pogovorih se vsakič znova zaveva, da je nama »prav fajn«. rešitvi: ali si urediti stanovanje v hiši moje mame ali pa se podati v zidavo. Če bi se odločili za najem ali zidavo hišice, jaz vsekakor ne bi mogla ostati z otroki doma, ker enostavno ne bi »prišli skozi«. In ker sva videla, da se v resnici da lepo sobivati, sva se odločila za to.

Babičina vzgoja Vsaka družina ima svoja pravila, v vrtcu so drugačna, pri verouku spet drugačna in pri babici tudi. Hvaležna sva za pestrost babičine vzgoje, ki se vsekakor razlikuje od najine. Seveda kdaj pa kdaj zamižim na obe očesi, ko otroka s polnimi usti bombonov prideta domov. In vidim svojo mamo, kako se – dobesedno – ugrizne v jezik, da mi ne bi delila nasvetov, ko se pri­ peti kakšna za vzgojo primerna situa­ cija.

Spoštovanje Nenazadnje se v sobivanju s taščo ozi­ roma mamo vsi učimo medsebojnega spoštovanja. Od spoštovanja zasebno­ sti do spoštovanja »čudaških« življenj­ skih odločitev. Da ne bo zvenelo vse tako idealno, seveda se tudi mi prepi­ ramo, na glas iščemo rešitve in mne­ nja se krešejo. Ampak pestrost bivanja pod isto streho nas povezuje, spošto­ vanje pa poskrbi, da je bivati skupaj vsem prijetno in v veselje. ● Meta Zajec Bevk

Včasih mislimo, da revščina pomeni: lakota, nagota in brezdomstvo.

Pa vendar je največja revščina nekaj drugega: biti nezaželen, neljubljen in vedeti, da ni nikomur mar zate.

V naših družinah in domovih moramo začeti zdraviti to vrsto revščine.

Foto: Slavko Štern

sv. Mati Terezija

20

Vilmina spodbuda

Družina in Življenje

Foto: Unsplash

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita društvo DiŽ

Kako lep je objem po odpuščanju!

Pred kratkim mi je mož po končanem delovnem srečanju povedal, da se je spet počutil nespoštovanega, ker ga nisem pozorno poslušala, ko je vsem nekaj razlagal. Z moje strani je bilo moje dejanje čisto nenamerno in nepredvidljivo.

V

ečkrat se nam zgodi, da naše besede ali dejanja pri sozakoncu niso razumljene in sprejete tako, kot si predstavljamo. Vsi zakonci se pogo­ sto znajdemo v podobnih situacijah in se sprašujemo, zakaj imajo naše besede ali dejanja v očeh sozakonca večjo težo kot pri komer koli drugem.

Težave sporazumevanja med zakonci so velike in mnogi jih ne uspejo razre­ šiti. Žal mnogi prej obupajo in se razi­ dejo. Sama sem prepričana, da se nam

to dogaja zaradi ran, ki jih iz svoje matične družine prinašamo v svoje nove družine.

Virusni program Pred leti mi je nekdo podaril knjigo Ranjeno dijete i ja. Avtorja pripovedu­ jeta, da so notranje rane skupni imeno­ valec človeštva. Pravita, da notranjih ran dobimo največ v otroški dobi, ko se nam oblikujeta notranja naravna­ nost in pogled na svet. Posledično vse,

kar se nam kasneje dogaja, presojamo skozi leče tega v otroštvu vgrajenega programa. Avtorja ta program, ki ga sestavljajo obrambni mehanizmi, ime­ nujeta virusni program. In ta virusni program popači naš pogled na svet.

Kako se to zgodi? Ko otrok stvari ne razume in doživi kaj nepričako­ vanega, nekaj, kar ni po njegovo, se počuti ogroženega. Ko ni slišan, razumljen in sprejet, je prepričan, da ga starši nimajo radi. Počuti se

Družina in Življenje

zapuščenega, zapostavljenega in zane­ marjenega. Prepričan je, da se mu godi krivica in da je to nekaj dokončnega.

Otrok namreč živi v sedanjosti in ne razume prihodnosti. Pripravljen pa je narediti vse, da bi ga imela mami in ati rada ali da bi ga vsaj opazila. Na razne načine si prizadeva dobiti odgo­ vor na vprašanji: ali me imata rada, ali vama lahko zaupam? Večkrat je to tudi preko uporništva in neubogljivosti.

Zaradi vsega zgoraj omenjenega doživetja, ki jih otrok ne razume in ne zna predelati, uskladišči nepre­ delana globoko v svojo podzavest.

Večja je rana, globlje jo potisne. Tako se v človeka počasi vgrajuje ta virusni program, ki mu nadene »očala«, skozi katera gleda na svet in na vse, kar se mu dogaja. Ta program je pravzaprav krik po ljubezni, hrepenenje po popol­ nemu sprejetju. Ker je tako globoko vkodiran v nas in našo podzavest, ga težko prepoznamo, zato nam dela veliko preglavic tudi v odrasli dobi.

Najine globine Zaradi nepredelanih situacij iz otro­ štva v človeku ostane globoka želja po sprejetosti in razumljenosti. Pod­ zavestno si želi ustvariti okoliščine, ki bi bile podobne tistim iz otroštva, oko­ liščine, ki bi ga končno le pripeljale do ljubezni, ki je kot otrok ni bil deležen.

Ko se zaljubimo, se nam na nezavedni ravni zdi, da v ljubljeni osebi vidimo tistega, ki nam prinaša novo upanje.

Mislimo si, da bomo s tem člove­ kom pa le pozdravili vse svoje rane in končno prišli do ljubezni, ki je v otro­ štvu nismo našli.

Prav najine globine naju s poseb­ nimi nitmi med seboj povežejo. Na prvi pogled se nama sicer zdi, kot da sva si podarjena zaradi neznanih vzro­ kov, vendar počasi spoznavava globlji pomen najine zveze. Do situacij med nama, ko čisto na drugem nivoju »slišiva« sporočila, ki si jih pošiljava, prihaja namenoma. Midva sva tista izbranca, ki sva si podarjena z name­ nom, da bi vstopala v globine drug drugega.

Zgoraj omenjena knjiga mi je odprla oči, da sedaj razumem, zakaj se midva tako hitro raniva in zakaj nekaj, kar rečem ali naredim, naleti na tako buren odziv pri možu. Meni se sicer njegov odziv, glede na težo moje izrečene besede ali dejanja, zdi popolnoma neustrezen, vendar vem, da so mnoge najine reakcije in pre­ piri posledica tega, kar nosiva v sebi zapakirano globoko v podzavesti.

Dragoceno je zame spoznanje, da je vsak prepir le nov poizkus, da bi mi moj bližnji prisluhnil, me slišal in me sprejel, čeprav kaj narobe naredim ali rečem, in mi povedal, da me ima vse­ eno rad. Seveda bi se to zgodilo, če bi bil moj mož popoln. Pa ni. Tudi on si želi, da bi ga jaz razumela in bi z njim vedno govorila na spoštljiv način, da ga ne bi nikoli obsojala. Pa žal tudi on nima popolne žene.

Drug drugemu velik dar In vendar kljub vsemu vedno znova ugotavljava, da sva drug drugemu velik dar. Brez mojega moža bi moja ranjena notranjost ostala neraziskana in jaz bi še naprej gledala na svet skozi popačen pogled. Kot žrtev okoliščin bi v samopomilovanju in obtoževanju še naprej mislila, da so za vse, kar me je v življenju ranilo, krivi drugi.

Zato je spoznanje, da tudi prepiri lahko vodijo v ozdravljenje, zame izje­ mnega pomena. Hudo je le, če živimo v nevednosti in ne vemo, zakaj se nam vse to dogaja, zakaj prihaja do prepi­ rov, ko ne vemo, da ozdravljenje pride le preko odpuščanja. Naj nas opogumi zavedanje, da so naše reakcije in iz njih izhajajoči prepiri le opozorilo, da se v nas še skrivajo določene rane, ki čakajo na obdelavo. V tem smislu naši prepiri niso le težke preizkušnje, zaradi katerih mnogi pari obupajo in izstopijo iz zveze, pač pa so vstopno mesto za ozdravljenje. Tak pristop in tak pogled prinaša blagoslov, ki ni le za naju, pač pa tudi za najine potomce.

Ne trdim, da je pot ozdravljenja, ki vodi skozi prepire, prijetna, saj sama iz izkustva vem, da boli, da večkrat

21

tečejo solze. Vendar za dežjem vedno posije sonce in tudi solze vedno pri­ našajo novo upanje in mi dajo vedeti, da sta še med nama zaupanje in iskre­ nost. Kako lep je objem po odpušča­ nju in zaključenem procesu zdravlje­ nja! Na poti osebnostnega zorenja se tako učiva o svojih občutkih govoriti na manj boleč način, s tonom, ki ni tako obsojajoč. Trudiva se biti priza­ nesljivejša drug do drugega. In to je tisto redno delo na sebi, redno delo na odnosu, ki pa žal vključuje tudi mnoge neuspele poizkuse.

Vesela sem, da morem v odrasli dobi zavestno popravljati in zamenje­ vati svoj virusni program. Pri tem je zame spodbudno tudi to, da mi je moj mož darovan, takšen kot je, da mi pri tem lahko pomaga. Ko se pogovarjava in ozaveščava svoje rane, jih v molitvi izročava Bogu v ozdravljenje. Zave­ dam se, da na tej poti ni bližnjic, da je dela dovolj za celo življenje, ven­ dar imamo tisti, ki poznamo zdrav­ nika Jezusa, velik privilegij. On nas je poznal že pred spočetjem. On pozna vse naše globine. On nas spremlja vsak trenutek življenja. On naju je namenil drug drugemu in on je vedel, da bova prav midva temu svetu pokazala, kdo je naš edini pravi Zdravnik in Odreše­ nik. V njem lahko najdeva tisto ljube­ zen in sprejetost, po kateri hrepeniva že od otroštva.

Ta veliki Zdravnik prihaja na svet prav zaradi naših ran. Midva sva podobna tistima dvema slepcema, ki sta šla za Jezusom in ju je ozdravil, da sta stvari videla takšne, kot v resnici so.

Jezus želi ozdraviti tudi najine notra­ nje oči, da bi midva drug drugega gle­ dala in videla tako, kot naju vidi Jezus.

Prav zato sta adventni in božični čas za vse nas nova priložnost, da vsi mi naše rane položimo v Njegove rane, saj bomo le po Njegovih ranah ozdravljeni (prim. Izaija 53,5). Če tako delava, gradiva bogato dediščino za najine otroke, hkrati pa sva primeren »raz­ stavni eksponat« za druge, ki so na poti iskanja novega upanja. ● Vilma Siter

Družina in Življenje

Foto: Arhiv DiŽ

22

Sva primerna za vodenje zakonske skupine?

Najbrž sta. Če ne, ne bi brala tega članka J. A vendarle obstaja nekaj zahtev. Nikoli ne bosta vsem v popolnosti ustrezala, pomembno pa je, da si za njih prizadevata in prosita Boga, da vama pomaga.

Ponižnost, poslušnost, ubogljivost Pomembno je, da sta zakonca, ki želita biti voditeljski par, ponižna pred Bogom (Ps 69,33), poslušna Božji besedi – v molitvi prosita Boga, da jima odpre srce za poslušanje Božje besede, ko jo vsakodnevno prebirata, in da sta ubogljiva – sledita Božji volji in jo praktično spravljata v življenje.

To pomeni, da zakonca vsak dan

vsaj 15 minut svojega časa namenita molitvi ter prebiranju in premišljeva­ nju Božje besede. Kot praktični pripo­ moček v Družini in Življenju priporo­ čamo revijo Beseda med nami (izhaja pri Družini).

Priporočamo, da pred prebiranjem Božje besede zmolita tole molitev: Gospod, hvala ti, da se lahko srečam s teboj po Svetem pismu.

Verujem, da mi po njem govoriš in se razodevaš ti, dobri Bog. Prosim te, odpri mi srce, da bom poslušal(a), kar mi govoriš. Želim te slišati in slediti tvoji volji.

Slava Očetu …

Nepopolnost Pomembno je, da se zakonca zavedata svojih pomanjkljivosti. Poglejmo si

Za voditeljske pare

nekaj primerov nepopolnih voditeljev iz Svetega pisma: Mojzes je uspešno vodil ljudstvo iz sužnosti v svobodo. Ali ste vedeli, da je Mojzes imel govorno napako? Ko ga je Bog poklical, se je takole izgovarjal: »… nikoli nisem bil spreten v besedah … moja usta so okorna in moj jezik okoren.« (2 Mojzes 4,10). Bog mu je kot pomoč poslal brata, ki pa je bil spreten v govor­ jenju (2 Mojzes 4,14). Tudi nas, zakonce, je Bog tako »pokombiniral«, da nam je dal različne in dopolnjujoče lastnosti.

Abraham je bil star za vodenje in ženo je »posodil« faraonu (1 Mojzes 12,11–19), da se je sam rešil.

Egiptovski Jožef je bil v mlado­ sti silno bahav in scrkljan (1 Mojzes 37,1–11), a Bog je bil z njim, zato je bil uspešen človek (1 Mojzes 39,2). Rešil je Izrael pred smrtjo zaradi lakote.

Mogočni kralj David je bil (tudi) pohotnež in morilec (2 Samuel 11,1– 26), a je bil preko preroka Natana poslušen Bogu in se je pokesal.

Peter je Jezusa zatajil, bil je svo­ jeglav in impulziven, pa vendar je iz Jezusovih rok prevzel vodenje Cerkve (Janez 21,2–19).

Pavel je bil v mladosti oster prega­ njalec kristjanov, ki ga je Bog vrgel ob tla, ga oslepil (Apostolska dela 9,3–8) in ga poklical v vodenje (in postavlja­ nje voditeljev) prvih Cerkva.

Bog je iskal in še vedno išče vodi­ telje s pomanjkljivostmi. Bog izbira to »kar je v očeh tega sveta noro, slabotno, neplemenito in zaničevano« (prim. 1 Korinčanom 1,27–28). Bog tudi sedaj dela tako.

Dati dovoljenje Bogu, da deluje Vsaka zakonska skupina je drugačna.

Nemogoče je predvideti vse situacije, ki se v zakonski skupini lahko zgodijo.

Nanje se ni moč vnaprej pripraviti in se tudi ni treba. Pomembno je, da smo pripravljeni na pomoč poklicati Sve­ tega Duha, ki nam bo povedal, kaj je treba reči in storiti.

Pogosto bosta občutila delovanje Svetega Duha. Recimo tako, da vama bo sredi pogovora prišel na misel

Družina in Življenje

kakšen primer, ki bi dobro ilustriral obravnavano temo. Ob primernem času ga povejta. Na to se seveda ne moreta pripraviti in se tudi ni treba. Če pa nimata kaj reči, raje ostanita tiho in prepustita zakoncem, da pri­ dejo sami do rešitev.

Vrednota dobrega zakona Želimo, da voditeljski par vrednoto dobrih medsebojnih odnosov in vrednoto zakramenta svetega zakona postavi visoko na lestvici vrednot v svojem življenju. To ne pomeni, da voditeljski par nima težav v zakonu, pač pa da si zakonca za ti vrednoti prizadevata, skupaj molita za dober zakon in vztrajno delata na tem, da bi postajal vedno boljši.

Pripravljenost za učenje Voditeljski par naj se minimalno enkrat letno udeleži seminarja ali duhovnih vaj za zakonce. Ne predstav­ ljamo si dobrega vodenja zakonske skupine, če sta zakonca nenehno v stanju »razglašenosti«.

Voditeljski par je pripravljen sto­ piti na pot občasnega usposabljanja za vodenje zakonske skupine (npr. uspo­ sabljanja za vodenje zakonske skupine, regijska srečanja, spremljanje voditelj­ ske literature).

Izkušnja vodenja Voditeljski par naj ima nekaj izkušenj iz zakonske skupine, nekaj voditeljskih ter organizacijskih spretnosti. Vemo pa, da Bog za mogočna dejanja upo­ rabi ljudi z velikimi pomanjkljivostmi.

Od voditeljskega para torej pričaku­ jemo, da se je pripravljen v molitvi obrniti k Bogu po pomoč in da se je pripravljen učiti.

Ko nas Bog pokliče in ko mu rečemo DA, nas takoj začne uspo­ sabljati, bolje rečeno, omogoči nam usposabljanje. Opazujta.

V Družini in Življenju voditeljskim parom pomagamo pri usposabljanju za vodenje tako, da vam stojimo ob strani kot mentorji, s pomočjo izobra­ ževanj, regijskih srečanj in materialov.

23

Imeti rad ljudi in jih spodbujati Voditeljski par ima rad ljudi, ki jih vodi. Brez tega ne gre. A v vajini zakonski skupini bo gotovo kdo, ki ga bosta težko vzljubila. Prosita Boga, ki nam je naročil, naj se ljubimo med seboj (Jn 15,17), naj vama pomaga, da bosta tako osebo lahko vzljubila. Če pa prosimo Boga in ker je to – da ljubimo – po Njegovi volji, smo to že prejeli (1 Jn 5,14–15). Preprosto, a morda bo trajalo nekaj časa, da se spremenimo v svojem srcu. Pomaga, če za to osebo molimo in če ji naredimo kaj lepega.

Vsi potrebujemo spodbudo. Tudi vidva. Začnita tako, da drug drugega spodbujata z besedami in dejanji.

Iščita darove sozakonca in bodita pri spodbujanju zelo konkretna.

Deluj(e)ta kot zakonski par Živimo v svetu, kjer je individuali­ zem prisoten na vsakem koraku. To, da zakonca nekaj delata skupaj, se zdi skoraj ne več mogoče. V Družini in Življenju zato prav z namenom prakti­ ciramo »dvojino« – vse delamo v paru.

Vemo, da to ni lahko, a omogoča, da zakonca sodelujeta, se pri tem dopol­ njujeta in – kot stranski učinek – drug pri drugem odkrivata nove darove.

V praksi skoraj v vseh primerih en od zakoncev malo bolj »potegne«, je malo bolj zgovoren, kar je normalno in dobrodošlo.

Pogosto nas je Bog obdaroval tako, da se zakonca dopolnjujeta. Bog namreč želi, da drug drugega potre­ bujeva, da drug drugemu zaupava in si prizadevava za uresničitev skupnih ciljev.

Kaj voditeljski par NI Voditeljski par NI v vlogi terapevta, psihologa, učitelja, tudi ni vsevedni par, ki pogovor med zakonci vodi tako, da obvelja njegova ali da nenehno dela svoje zaključke. ● Aleš Čerin

Iz priročnika za voditeljske pare zakon­ skih skupin Gradimo odnose in dajemo naprej

24

Družina in Življenje

Sebastjan in Melita Podobnik: »‘Zlezla sva ven’ zaradi Boga med nama in zaveze v dobrem in slabem.« Melita in Sebastjan Podobnik živita v Šentjerneju, imata štiri punce in enega fanta: Zalo, Lano, Majo, Nino in Lenarta. Zase pravita, da kar malo »pilotirata« pri vzgoji in da jima je najpomembnejša odločitev, ki sta jo kadarkoli sprejela, to, da sta na prvem mestu v njuni družini Bog in njuna zakonska obljuba drug drugemu.

Vidva imata posebno zgodbo, kako sta se spoznala z Družino in Življenjem ...

Sebastjan: Škofija je organizirala sre­ čanje za družine, ki smo se ga udeležili kot družina. Potem sta prišla na oder Dani in Vilma Siter in sta začela govo­ riti o družini, o zakoncih, o komuni­ kaciji, o odnosih in moja prva misel je bila: Kaj? Pa, to je to, kar ljudje zares rabimo! In potem sva poguglala in videla, da je to Družina in Življenje.

Ugotovila sva, da imajo seminarje, izobraževanja …

Melita: Jaz sem že približno dve leti prej iskala, kam bi lahko šla v zakonsko sku­ pino. Bila sva na »čakalni listi« in sva razmišljala: »Bo, ko bo. Naju bo župnik poklical …« Ko sva pa po tem srečanju za družine začela iskati po spletni strani

DiŽ-a, sva pa želela iti na prvi nasled­ nji dogodek in to je bil Dajemo naprej.

Prijavila sva se, čeprav nisva vedela, kaj to pomeni, ne kdo bo tam …

Sebastjan: In sva padla v skupino samih voditeljskih parov. Vsi so imeli zakonske skupine, izkušnje z vode­ njem, midva pa čisto »frišna«, nobe­ nega nisva poznala … Potem sva takoj navezala stik z Danijem in Vilmo in zelo hitro sta naju povabila v zakon­ sko skupino.

Melita: Od Dajemo naprej dalje sva oba šla na čisto vse DiŽ-eve dogodke, kar je bilo možno. Od pričevanj, semi­ narjev do ženskega zajtrka …

Sebastjan: No, jaz na ženski zajtrk nisem šel J Melita: Najprej seveda na temeljni seminar na Roglo.

Sebastjan: Tudi, ampak to je vse bilo zelo hitro. Kar teklo je … nič nisva čakala.

Od kod taka naglica? Kmalu sta postala tudi voditeljski par, če se ne motim.

Melita: To področje naju je zani­ malo in sva hotela na vsak način biti v kakšni zakonski skupini. Ne da bi vodila – o tem sploh nisva razmišljala.

Ampak sva kar hitro padla v to, ker se je sestavila nova zakonska skupina iz pričevanj v Leskovcu in sva bila napro­ šena za vodenje.

Sebastjan: Srečevali smo se pri župniku, prišli smo trikrat, potem so prišle počitnice in po počitnicah ni bilo več pravega interesa zakoncev, zato je skupina zamrla. Midva pa sva

Zgodba zakonskega para

si želela imeti zakonsko skupino v domači župniji, zato da se družimo in gremo po programu. In sva v Šent­ jerneju poiskala pare ali oni naju in tako se nas je šest parov začelo dobi­ vati tukaj, pri nas doma. Imajo pa veči­ noma vsi člani te zakonske skupine globoke izkušnje Boga …

Melita: Kar je čisto »kontra«, kot pri naju, zato je to za naju kar velik izziv.

Se morava zelo pripraviti na srečanje.

V kakšnem smislu »kontra«?

Sebastjan: Oba izhajava iz folklornih »cerkvenih« družin, kjer je bila vera drugotnega pomena ali še manj. Jaz sem bil sicer krščen, ampak do četr­ tega razreda nisem hodil ne k verouku ne k maši … Po ločitvi staršev sem pa iz lastne želje začel hoditi k verouku, vpisal sem se k ministrantom. Doma so bili presenečeni, stara mama pa ­blazno vesela. Oba prihajava iz družin, ki so razpadle, tako da nisva prejela kakšne bogate verske podlage, kar se tiče živeti vero. Ko sva se poročila, sva si zadala za cilj najine otroke vzgojiti v cerkvenem duhu, da bova vero prena­ šala naprej in živela po teh vrednotah.

Tisti najin primanjkljaj, ki sva ga pri­ nesla v zakon, zdaj veselo trosiva med svoje otroke. J Melita: Jaz sem rasla v družini, kjer je občasno k maši hodila samo stara mama. Nikoli nisem videla očeta in mame v cerkvi. Nismo skupaj molili, nisem doživela, da bi se objemali, si povedali, da se imamo radi. Tega nisem videla in v mojem otroštvu je bilo nekaj najlepšega, ko so me vsako nedeljo poslali k maši in potem smo imeli verouk, ki je tako ali tako bil obvezen in so vsi hodili. Sem pa zme­ raj videvala družine, ki so funkcioni­ rale na drugačen način. In sem hrepe­ nela po tem: »Poglej, kako oni gredo, cela družina k maši.« Kakšno je bilo potem versko življenje v vajinem zakonu in družini?

Sebastjan: Ko sva se spoznala, sva bila sicer oba verna z zakramenti.

Melita: Želela sva se cerkveno poročiti.

Ampak v zakonu sva nekako imela vero vsak zase. Vsak je zase molil. Z otroki pa smo skupaj molili. Otrokom sva se vsa razdala, midva skupaj kot par pa nisva znala … Z otroki smo vsak večer brali pravljice, pa prepevali ob kitari, na koncu smo zmolili Sveti angel. Takrat so bila dekleta še čisto majhna. Postopoma, ko smo molili, se je kar začela odpirati ta otroška radovednost. In tako smo začeli imeti čajanke … Čajanke? Kako je to izgledalo?

Zakaj?

Melita: Vsako soboto smo si popol­ dne skuhali čaj, spekli mafine, po tleh pogrnili večji prt in potem smo imeli čajanko. Začeli smo s križem in moli­ tvijo, prižgali svečko in smo rekli: »Zdaj bomo Jezusa poklicali k nam, da nas bo poslušal, kaj nas v srčku boli, kaj veseli, kaj ga moramo prositi …« Potem so prosile za vse sorte: za igrače in kam bi rade šle … J Ampak iz tega je tudi nekaj zraslo in starejše hčere so tudi že drugače začele dojemati.

Smo kar dolgo vztrajali v tem, zdaj pa nimamo več čajank. Zdaj se že za mizo dobimo za molitev, vsaka pripravi svoje Sveto pismo, zahvale, prošnje …

Sebastjan: Namen teh čajank je bil to, da smo se zavedali, da imamo tudi notranji svet, v katerem se stvari dogajajo, da smo ga začeli raziskovati in spraševati tudi svojo vest – kaj je bilo dobro, kaj bi lahko bilo bolje, kaj me boli, s čim sem bil prizadet, ali če sem jaz nekoga prizadel … Sčasoma so bile potem punce pripravljene, da so se tudi opravičile druga drugi, in so vedele, da je bilo nekaj narobe.

Melita: Zdaj, ko so starejše, se težje najde čas za skupne trenutke in je treba kar iskati razloge zakaj. Kako bi vse to vpletel v družino, kako bi vrednote dal naprej v taki obliki, da jim ne bo vse brez veze in dolgočasno. Midva sva kar malo »pilotirala«. Ne želiva pa, da bi bilo to nekaj, kar midva nisva imela, zdaj bi pa otroke silila s tem. Rada bi vse skupaj zavila v neko celoto, da

Družina in Življenje

25

lahko rečeva, da jim puščava svobodo, da so to, kar so, si lahko izbirajo prija­ telje, ampak želiva jim pa dati vero kot nekaj, kar je nama najpomembnejše v življenju. Čeprav je vzgoja še tako dobra, imamo starši potem v puberteti težave z otroki, lahko se tudi oddaljijo. Vseeno mora vsak zase sprejeti to odločitev za Boga.

Melita: V puberteti se morajo odda­ ljiti, bilo bi narobe, če se ne bi. Vsak mora po svoji poti najti Boga. Moja pot ne more biti pot mojih otrok. Jaz sem nekje vedno imela Boga, ampak najprej malo »za rezervo«. Takrat, ko je fino hudo in ko ga potrebujem, takrat sem ga poklicala. Nisem bila drugače vzgojena in vajena.

Sebastjan: Seveda otroci gredo svojo pot, sva pa jim vsadila seme. Da vedo, da je Bog za njih, da je na razpolago in jih vedno čaka pred vrati. Je pa res, da mu moraš ti odpreti vrata.

Pravita, da sta se otrokom razdala, kdaj pa sta spoznala, da sta v družini pomembna vidva kot zakonca?

Sebastjan: Ko sva se zavestno, trdno odločila, da bo Bog na prvem mestu, da je on zelo pomembna oseba v dru­ žini, je vse postalo lažje. Prej večkrat odtavaš, pridejo konfliktne situacije, preizkušnje in rešuješ stvari sam, vsak v svoji votlini, žena za likalno desko, moški pa v garaži, se reče. Bistveno v preizkušnjah je bilo to, da sva lahko zlezla ven prav zaradi tega zavedanja, da je med nama Bog in da sva naredila zavezo, ko sva se poročila, v dobrem in slabem.

Melita: Brez komunikacije ne gre. Ne moreš bežati. Otrokom sva napisala pravilo: Drug do drugega smo strpni, preštejem do deset, preden kaj rečem v jezi. In sva ugotovila – če otroke to

Lačna sva bila vsega, kar nama je prišlo prav za najin odnos.

26

Družina in Življenje

učiva, dajva še midva to uresničevati!

Najprej pa je dobro, da se sam s seboj zmeniš, se pomiriš, prosiš Boga, da vstopi in pomaga, potem pa se moraš pogovoriti. Najhuje je, da takoj dva svetova butneta drug ob drugega in se začne obsojanje …

Rekla sta, da sta si na vsak način želela iti v zakonsko skupino.

Zakaj?

Melita: Midva sva bila enostavno lačna tega. Lačna vsega, kar nama je prišlo prav za najin odnos. ­Sebastjan: Imela sva otroke enega za drugim. Štiri punce, ki so zdaj stare 9, 11, 12, 14 let. Bila sva brez starih staršev, ki bi pomagali pri varstvu, in maksimalno vpeta v vzgojo otrok, raz­ važanje, skrb … Nisva imela časa drug za drugega. Postala sva si tujca, cimra.

Jaz nisem vedel, kaj se dogaja z mojo ženo, ona pa ni vedela, kaj se dogaja z mano. Je pa res, da sva v tej svoji bedi, žalosti, skrbeh in osamljenosti vedno vedela, da sva se odločila drug za dru­ gega.

Melita: On je molil zame, jaz za njega …

Pa sta se kaj pogovarjala o tem?

Sebastjan: Renčala sva drug na dru­ gega. J Nisva se znala pogovarjati, hitro sva drug drugega obsodila, vedno samo »ti, ti, ti« z moje strani in »ti, ti, ti« z njene strani. Nisva se znala tako izražati, kar sva potem spoznala o komunikaciji, da bi rekla: »Mene to moti, jaz se tako počutim …«. Na ta način sva se potem odločila, da morava nekaj narediti.

Kaj sta po vajinem mnenju prejela z obiski zakonske skupine?

Kaj se je spremenilo v vajinem zavedanju?

Melita: Zame je dragoceno spoznanje, da nimava samo midva problemov, da jih imajo tudi drugi. Ker v najinem krogu prijateljev, s katerimi sva se dru­ žila, ni imel nikoli nobeden kakšnih problemov, vsi so bili vedno »happy«.

In sem se počutila čisto »out«: jaz imam pa en kup enih problemov, en kup enih otrok, en kup enega dela.

Vsem drugim je pa fino. To sva midva dojela pri DiŽ-u: da se da in da se splača boriti za odnos, za vrednote, ki jih čutiva, in da nisva edina.

Sebastjan: Mene je pritegnilo tudi branje Sv. pisma. To je bilo zame čisto novo. Vsi imamo Sv. pisma doma, če ne drugega, jih otroci dobivajo za obhajilo in za birmo. Ampak je obi­ čajno praholovilec. Ko pa enkrat zač­ neš brati Sveto pismo, ne kot roman, ampak tako, da začneš vzpostavljati odnos z Bogom, ti stvari postanejo jasne, kako graditi odnos, kako spre­ jemati odločitve … Dojameš: Aha, Sv. pismo nas uči – možje moramo ljubiti svoje žene, žene morajo spošto­ vati svoje može … Pa to je to, kar res rabimo zakonci!

Kako pa je bilo, ko sta po štirih puncah dobila še Lenarta?

Melita: Lenart je tudi ena čudežna zgodba. Nepričakovano in pričako­ vano.

Sebastjan: Ko sva otrokom povedala, da bomo imeli še enega, je Lana rekla: »Aleluja! Dve leti sem že molila za to, da bi dobili dojenčka pri nas!« Je treba kar paziti na to, kaj otroci molijo. J Potem so pa Meliti na pregledu ugoto­ vili, da ima rakave celice na maternič­ nem vratu. Če ne bi bila noseča takrat, tega ne bi ugotovili, ker bi imela šele čez par let naslednji preventivni pre­ gled. Pri hčerkah so bili porodi kot po tekočem traku. Še dobro se nismo preoblekli, je bil porod že končan.

Tokrat je bilo pa drugače. Ni šlo in ni šlo. Ustavil se je na pol poti. Zadnji

trenutek se je zdravnik odločil za nek poseben prijem, vsi smo sodelovali zraven. In rodil se je Lenart, ki je imel zavezano popokovino.

Melita: Pa ne okrog vratu, sama pop­ kovino je bila zavezana v mašnico že celo nosečnost. Tako da je čudež, da je sploh ostal živ, da ni bil dotok hranil že prej prekinjen.

Sebastjan: Potem je bilo vse v redu z njim. Fant je velik in močan. Kmalu po porodu je šla pa Melita na ope­ racijo in zdaj je zaenkrat vse v redu.

Lahko pa ne bi bilo.

Kako pa pri vas praznujete božič?

Melita: Pri nas za božič ni daril pod smrekico. Ne praznujemo božička. Pri nas nosi samo Miklavž. Včasih otroci vprašajo: »Zakaj pa pri nas ne?« In smo se večkrat pogovarjali, v čem je smisel božiča, kaj želimo takrat, kako praznujemo. Kako je potrošništvo naredilo iz tega svojo zgodbo z rde­ čim možičkom. Kar hitro sva jim to povedala. Trudimo se, da v adventu poiščemo, kolikor zmoremo, nekoga, ki kaj potrebuje. Prispevke smo name­ sto za sladkarije dajali na stran in smo za božič obiskali kakšno sosedo, ki je bolj skromno živela … Treba je gledati na druge, sploh v tem času, če nimajo nikogar.

Tema te številke je denar, in ker sta ravno omenila potrošništvo, kako vidva gledata na materialne dobrine?

Melita: Trudimo se, da čim manj zno­ simo v trgovino. Tudi kar se hrane tiče. Starejši punci znata že speči kruh doma. Poskušamo omejiti razne žemljice, štručke … Če greš v trgovino lačen, bi vse salame pokupil. J Malo moramo razmišljati.

Sebastjan: Ko sva se poročila, sva imela oba en tekoči račun, in kar sva zaslužila, je bilo skupno. Potem sva sicer zaradi spremembe zakonodaje morala odpreti vsak svojega, ampak nama se je zdelo dobro, da imava sku­ paj finance in vpogled drug pri dru­ gem. Nekdo bo rekel, da mora imeti

Družina in Življenje

27

Foto: arhiv družine Podobnik

Zgodba zakonskega para

vsak nekaj zase, za svoje potrebe …

Ampak mislim, da če sva odkrita in se lahko pogovarjava, bova tudi razu­ mela te potrebe drug drugega in si jih pustila. Je pa treba znati varčevati, tudi materialno, ne samo denarno: luči ugašamo, vodo zapiramo, hrane ne mečemo stran, oblačilo se tudi do konca ponosi, ne da ga zavržemo, ker ni več moderno … Če ti je premajhno, dobi mlajši ali druga družina. Na ta način lahko shaja tudi velika družina, kot je naša. Za blagostanje družine je pa zelo pomembno, da se finance vodi

Videla sva, da je fino, da se povezujemo, da smo del občestva: tako župnijskega kot to, da imamo svoj krog enakomislečih.

in da se o teh stvareh odkrito pogovar­ jamo.

Kaj se vama zdi najpomembnejše za zakonce, ki »pilotirajo« z vzgojo in odnosi, tako kot sta rekla, da sta vidva?

Sebastjan: S pomočjo DiŽ-a vidiva, da se družine povezujejo: možje in žene med seboj, krščanske družine med seboj … Tega smo danes ljudje lačni. Ker družba dela vse, da bi raz­ vrednotila družino, tako na šolskem kot na političnem in družbenem pod­ ročju. Nujno je, da je družina kot tista osnovna celica, iz katere izhajajo vsi naši odnosi, povezana, da ima neke vrednote in da se tudi starši, zakonci družimo. Naši otroci iz zakonske sku­ pine se zelo povežejo med sabo, kadar gremo recimo skupaj na romanje.

Enkrat so nam rekli: »Kaj če bi imeli mi otroci skupaj zase eno majhno »zakonsko« skupino, da bi se tudi mi družili?« J

Melita: Rekla sva si, da bo Bog na prvem mestu, ne glede na vse. Ne glede na okolico in na prijatelje, ki jih bova izgubila – saj bova dobila nove.

Ampak otrokom je bilo to včasih težko dojemati: »Mi smo pa malo drugačni.« Zato tako spodbujava, da hodijo na svetopisemske urice, na duhovne vaje … Zaradi tega, da vejo, da niso sami.

Naše punce, ki hodijo v šolo v Novem mestu, so ene redkih, ki hodijo na verouk. Tam ni tako, kot je tukaj na vasi, kjer hodi večina. Zato sva tudi videla, da je fino, da se povezujemo, da smo del občestva: tako župnijskega kot to, da imamo svoj krog enakomislečih.

Melita in Sebastjan, prisrčna hvala za vajino iskrenost in čudovito pričevanje, kako velike reči dela naš Bog v slovenskih družinah in zakonih! ● Pogovarjala sem se Meta Halas

Družina in Življenje

Foto: Klemen Lajevec

28

Na stežaj odprimo vrata Ljubezni …

Nepozabni trenutki za naju na Rogli in v Njivicah

J

eseni si je 62 parov na Rogli in 102 para v Njivicah vzelo nepozabne trenutke drug za drugega in spoznavalo, da je še možno graditi edinost v zakonu, če v njem damo prostor ljubezni in spoštovanju ter gradimo na dobri komunikaciji.

V nekem trenutku so bili možje in žene med drugim povabljeni tudi, da drug drugemu napišejo pismo zahvale.

Neki mož se je odločil za prav poseben izraz ljubezni.

Poročal je, da je bila žena ob njegovem pismu zelo ganjena.

Na njeno pobudo ga je poslal tudi nam.

Ugotovila sem, da morava še veliko narediti za najin odnos. Hvaležna sem za vse blagoslove. Začutila sem, da sem vredna življenja za moža. (Barbara) Pričakoval sem, da bom s svojo soprogo preživel prijeten vikend na morju. Res sem ga, a na povsem drugačen način.

Na seminarju sem sprevidel, kaj je v življenju najbolj pomembno. (Marjan)

Draga žena!

Lepo mi je s teboj.

Hvala ti, da sem Jaz prvi v tvojem življenju.

Hvala ti, ker si Uresničitev mojih sanj.

Hvala ti, ker si mi Blizu v spolnosti.

Hvala ti za pohvale In prijazne besede.

Hvala ti, ker Me sprejemaš.

Hvala Ti, ker me ljubiš.

Hvala ti, da si Eno z menoj.

Tvoj mož

Na seminar sem prišel na pobudo žene in brez posebnih pričakovanj. Seminar pa me je zelo navdušil. Zahvaljujem se govornikom za iskrene izpovedi, ki mi bodo v pomoč pri nadaljnjem življenju v zakonu in družini. (Peter) Bilo je veliko vode, od morja in solz do Jezusove Žive Vode. (Klavdija)

Ne čakajta na maj!

Spomladanska termina vikend seminarjev Nepozabni trenutki za naju sta od 27. do 29. marca 2020 v hotelu Malin v Malinski ter od 24. do 26. aprila 2020 v hotelu Rogla na Rogli. Pohitita s prijavo, ker se že hitro polnita.

Seminarji nas bogatijo

DruŞina in Življenje

29

Družina in Življenje

Foto: DiŽ

30

Ko pridejo preizkušnje Foto: Arhiv DiŽ

Od 18. do 20. oktobra je v Veržeju potekal DiŽ-ev tematski vikend seminar z naslovom Ko pridejo preizkušnje, ki sta ga vodila dva prizadevna para: Sara in Bojan Doljak ter Metka in Miran Brozovič.

P

reizkušnje so dejstvo in se jim ne moremo izogniti, vprašanje je le, kako se nanje odzovemo, kako

jih sprejmemo in kako zaupamo. Saj Bog natančno ve, kje smo v danem trenutku in kaj se z nami dogaja, celo

vse lase ima preštete na naši glavi. Pri­ zadevajmo si, da bi to zaupanje v nas vedno bolj rastlo. ●

Zapis Sare Doljak, napisan tik pred seminarjem, je poln zaupanja v preizkušenosti.

Sara je odvetnica z multiplo sklerozo, ki ji je junija 2017 odvzela možnost govora.

Razmišljam o daru moči in filmu Velika modrina (Le grand bleu/The Big Blue). Na internetni strani je zapisano, da gre za kultni film Luca Bessona o rivalstvu med dvema potaplja­ čema v globino na dah, ki se začne že v otroštvu, v odraslem svetu pa se sprevrže v nevarno in samoljubno tekmovanje.

Tudi sama sem imela rada vzdržljivost, tekmovanja v vsem, kar sem počela, kar se je ob bolezni sprevrglo nema­ lokrat v nevarno tekmovanje same s seboj.

Ljubimec moje duše pa me je nevidno objel in potegnil iz globine, da bi me podprl v moji slabosti z darom moči.

Večkrat me je tako objemal skozi življenje, a sem ostajala v globini svojega jaza. Moje srce je bilo suho in je ostajalo nerodovitno. Ko mi je podaril moč, je moje srce postalo dovzetno in se osvobodilo zakrknjenosti, negotovosti, stra­ hov, samozadostnosti, ki so me ovirali, dokler moja osebna izkaznica nista postala veselje in hvaležnost.

V težkih trenutkih, ko moja pljuča ne zmorejo vdiha tudi ob skrajnem naporu, se je ta dar moči pokazal na izjemen način. Danes lahko pišem o izkušnjah, ki so izšle iz preizku­ šenj, ki so težke in boleče in ki prevevajo moje življenje ter življenje mojih dragih.

Od danes zvečer do nedelje na seminarju za zakonce v Veržeju Ko pridejo preizkušnje želim pričevati na poseben način, z globokim izkustvom in v veselju, čeprav so moja pljuča po novem infektu še šibkejša. Zaupam v Duha.

Dar moči ni le za vsak slučaj, ko moč potrebujem, postal je del mene v vsakem delu dneva, ker moč potrebujem za vsak vdih. Včasih razpoloženje zaniha, da bi popustila obupu, a se moj pogled usmeri še bolj goreče k Njemu, da z darom moči, ki ga ima, dvigne iz globin moje srce in mi povrne up in navdušenje v vsak nov vdih. Vedno znova in znova do zadnjega vdiha.

Preizkušnje nas delajo potrpežljive … Preizkušnje je mogoče osmisliti, ko je smisel v Živeti. To je moja izkušnja preizkušnje, ki jo Živim.

Sara Doljak

Seminarji nas bogatijo

Družina in Življenje

31

Pomagajmo nositi bremena drug drugemu – krat štiri!

Zakonska pot svetosti je večkrat zelo razburljiva, vendar pa mnogi na njej omagajo, preden spoznajo najboljšo verzijo samega sebe oziroma svojega sozakonca.

K

onec novembra in v začetku decembra sta se skupno 202 para zbrala na novem nadaljevalnem semi­ narju Pomagajmo nositi bremena drug drugemu: trikrat v Crikvenici in prvič na novi lokaciji v Malinski.

Vsi smo poklicani, da na pot sve­ tosti stopimo kot romarji. Ker so to pot že mnogi prehodili, smo na semi­ nar, tako kot pretekla leta, tudi tokrat s seboj povabili »vodiča« – egiptov­ skega Jožefa, ki je zgled tesnega

prijateljevanja z Bogom, zgled iskre­ nosti, ponižnosti in nenehne pripra­ vljenosti na spremembe, zgled preo­ brazbe, ki jo zmore v človeku storiti le Bog. ●

Nekaj vtisov s seminarja Hvala vam, da ste nama pokazali, da v težavah nisva sama, saj je Bog vedno z nama. (Mateja)

Seminar je s svojo toplino in iskreno­ stjo prostor in čas, ko se še tako težko obdobje zmehča. (Irma)

Vaša pričevanja me učijo odpirati vrata Bogu. Hvala vam! (Gregor)

Na seminarju sem naredil še en korak iz teme in se približal Bogu.

(Gregor)

Z ženo sva se odločila, da bova vsako leto prišla na seminar, saj s tem poglab­ ljava najin odnos in odnos do Boga.

(Marjan)

Ste svetla luč v teh zmedenih časih, smerokaz, ki mu moramo slediti in ga prenesti na svoje otroke in vse, ki nam prihajajo na pot.

(Damjan)

Družina in Življenje

Foto: ZS Zaplana

32

Za »neverjetno preobrazbo« priporočamo obisk zakonske skupine Zakonska skupina Zaplana se predstavi

S

pominjam se dneva na DiŽ-evih poletnih počitnicah v Veržeju leta 2016, kjer sva bila z Lukom nago­ vorjena in sva se skupaj odločila, da se predava Božji volji … da pričneva DAJATI NAPREJ kot voditeljski par!

Pritegnila naju je zgodba o sv. Janezu Vianneyu, arškemu župniku, v smislu »škode pa že ne bova delala« J. Sv. Janeza Vianneya sva si tudi izbrala za svojega zavetnika in priprošnjika pri delu z DiŽ-em in zakonskimi skupi­ nami.

Kmalu zatem naju je poklical Benjamin in povedal, da se je po pri­ čevanju zakoncev Čerin na Zaplani nabralo nekaj parov, ki bi imeli sku­ pino. Povezal naju je s Saro, s katero sva hitro vse organizirali.

Kljub snežnim razmeram in cestnim neprilikam smo se prvič dobili kar pri Sari in Tomažu doma na zasneženi Zaplani januarja 2017.

Spominjam se, kako smo bili sprejeti v njunem toplem, prijetnem, doma­ čem domu, kjer je dišalo po pravkar kuhanem čaju. Kljub najinim zače­ tnim nespretnostim in nerodnostim, malim in tudi večjim neumnostim sva takoj začutila njihovo pripravljenost, odprtost, zavzetost, iskrenost … In tudi smisel za humor. Z vsakim sreča­ njem znova odkrivam njihovo, svojo in najino globino ter povezanost med nami. Vsak mesec komaj čakam naša srečanja in se veselim novih zgodb, pričevanj in malih čudežev, katerih se je že kar nekaj nabralo v teh treh letih – le prepoznati jih moramo in si jih podeliti.

Zagotovo lahko s hvaležnostjo rečem, kako veliko sva z Lukom pri­ dobila s to zakonsko skupino. Dobila sva potrditev, da se da, da se lahko zgodi Njegova volja, le na razpolago se je treba dati. Ko naju gledam skozi

vsa leta, ugotavljam, da sva doživela neverjetno preobrazbo, ki jo spreje­ mam kot velik čudež, da sem resnično Božja ljubljenka.

S takimi pari, kot jih je nama Bog namenil, je z veseljem delati. Preprosto neverjetni so! Tako marljivi, zanesljivi, poslušni Božji volji, iskreni, radoživi … Za vsakega izmed njih lahko že zdaj rečem in hkrati vzpodbujam, da bodo prej ali slej tudi oni čudoviti voditeljski pari. HVALA za priložnost!

Mija Šušteršič

»Zakonska skupina nama s polno mero vrača vsak najin vložen trenutek« Veliko časa je preteklo, odkar sva prvič vstopila v zakonsko skupino. Spo­ minjam se, kako nama je bilo takrat težko, bila sva na razpotju, daleč stran drug od drugega. Predvsem Mija je svojo odločitev, da poiščeva pomoč

Zakonska skupina

pri najinem odnosu, hitro spoznala in me spodbudno povabila poleg. V začetku sva se stežka odpravljala na vsako srečanje, čeprav sva hitro spo­ znala, kako vesela in srečna se iz teh srečanj vračava domov. Tista prvotna zakonska skupina je že davno ugasnila.

Trenutno vodiva dve zakonski sku­ pini, seveda s to razliko, da se iskreno veseliva vsakega novega srečanja, sva sproš­čena in v delu skupaj uživava. Čutiva, kako nama zakonska skupina daje in s polno mero vrača vsak najin vložen trenutek. Hvaležna sva, da sva lahko del te čudovite božje zgodbe.

Luka Šušteršič

»Poslušanje, toplina, molitev, smeh in prijateljstvo enkrat mesečno na dnevnem redu« Ko sva se spoznala, nama je bilo drug pri drugem najbolj všeč najino raz­ mišljanje in odprtost različnim vede­ njem, novim izkustvom in rasti. To naju je povezovalo tudi med pripravo na zakon. Ko sva bila na vikend pri­ pravi v Celju, sva si dobro zapomnila delavnico, ko smo na manjše leseno kolo zapisovali, kako bomo po poroki skrbeli za duhovno rast v zakonu. Nanj sva zapisala tudi zakonsko skupino.

Za poročno darilo sva dobila bon za temeljni DiŽ-ev seminar v Njivicah, ki naju je zelo navdušil. Na seminarju je Dani govoril o zakonu kot o prispo­ dobi dveh diamantov, ki sta na začetku še črna, umazana, ko ju pa močno oči­ stiš in zbrusiš, zasvetita. V tem sva se našla tudi midva. V zakon sva prišla s svojo zgodovino, napakami, raz­ likami in midva sva odgovorna, kaj bova z vsem tem storila. Seveda si oba želiva nekoč sijati kot diamanta, zato sva se vpisala na seznam za zakon­ sko skupino. J Priložnost se nam je ponudila kar na Zaplani, kjer se je skupina ustanovila v nekaj mesecih.

Hvaležna sva, da sva lahko del čudo­ vite skupnosti, kjer so spoštovanje, poslušanje, molitev, toplina, smeh in prijateljstvo enkrat mesečno na dnev­ nem redu. Največ pa nama pomeni tisti čas za naju, ki ga ob dveh otrocih

Družina in Življenje

in delovnem ritmu mnogokrat težko najdeva.

Simon in Mateja Čadež

»Vsako srečanje je prioriteta na najinem mesečnem koledarju« Ko sva se kot mlada zakonca prese­ lila iz Ljubljane v Zaplano, sva bila kaj kmalu že vpeta v župnijsko obče­ stvo. Dokaj hitro sva navezala stike z nekaterimi zakonskimi pari iz župnije in skupaj smo dali pobudo tudi za »druženje«. DiŽ je organiziral priče­ vanje zakoncev Čerin in kakšen mesec kasneje smo že bili obveščeni, kdo bo naš voditeljski par. Že po nekaj izme­ njanih facebookovih sporočilcih o prvih tehničnih podrobnostih našega srečanja sem Mijo jo začutila kot toplo osebo, kot nekoga, ki ga poznaš že od nekdaj. Nestrpno sva čakala tisti petek, nemara tudi zato, ker je bilo srečanje pri naju doma. Tako smo se mrzlega januarskega večera zbrali ob toplem kaminu in odprli svoja srca drug dru­ gemu. Vsako naše srečanje je od tedaj naprej prioriteta na najinem mesečnem koledarju. Tako lepota poročenosti kot tudi najine vrzeli v zakonu dobivajo na naših srečanjih drugo dimenzijo.

Zavedava se, da je za zakon potrebna (p)osebna nega in da še zdaleč nisva edina zakonca, ki nosita takšna in drugačna bremena. Ko si jih skupaj podelimo in iskreno iščemo rešitve in Njega, najin zakon zasije v drugi luči in moj sozakonec znova postane mož/ žena, ustvarjen/a po Božjem načrtu.

Sara in Tomaž Munih

»Vedela sva, da potrebujeva šolanje za odnos« Svoje izobraževanje sva zaključila kar nekaj let pred najinim prvim sreča­ njem. Po dobrem letu dni poznavanja sva se poročila, kmalu se nama je pri­ družila prva hčerka, nato še ena. Najin odnos pa je iz faze zaljubljenosti prešel v fazo oddaljevanja in turbulenc. Pri­ šla sva tako daleč, da je bila skupna pot naprej le še slabo vidna. Takrat je Bog poskrbel, da sva navkljub vsemu sprejela odločitev, da greva skupaj

33

naprej. A vedela sva nekaj – potrebu­ jeva pomoč, saj sva slabo opremljena za odnos. Potrebujeva »šolanje«, da bova iskala pravo pot naprej.

Poiskala sva »učitelje« – najprej zakonsko svetovalko, nato še DiŽ­ -ev temeljni seminar. Tam sva izrekla svojo pripravljenost, da poiščeva še »sošolce« in oddala svoje kontakte z željo sodelovati v zakonski skupini.

Ker nas je bilo takšnih z isto željo več, je nastala naša zakonska skupina. Hva­ ležna sva, da sva njen del, in čeprav smo se vmes preselili, nama ni škoda časa in vožnje, saj smo zgradili res iskrene in globoke odnose.

Dragoceno je vedeti, da imamo v odnosih vsi vzpone in padce in ob iskrenih pogovorih smo drug dru­ gemu v spodbudo, da gremo naprej in iščemo Božji načrt za naš zakon.

Srečanja s »sošolci« naju vsak mesec spodbudijo, da vlagava v najin odnos, saj se zavedava, da je ta tisti, ki bo nama in najinim trem otrokom naj­ večja popotnica za življenje.

Polona in Bogdan Kemperle

»Vsak je dobrodošel točno tak, kakršen je« Že pred poroko je Neža izrazila veliko željo po obiskovanju zakonske sku­ pine. Zakonska skupina Zaplana je bila ustanovljena še v istem letu, v katerem sva se poročila. Bila sva res vesela povabila Mije in Luka in z veseljem greva vsak mesec na srečanje. Za naju je to hrana za zakonski odnos. Druživa se z enako mislečimi zakonci, povezu­ jejo nas vera, odnos med zakoncema, otroci, starševstvo. V skupini dobiva veliko spodbud za razmišljanje, pogo­ vor, mesečni zmenek, za domačo nalogo. Rada se vračava, ker čutiva, da smo prijatelji in da je vsak dobrodošel točno tak, kakršen je. Med nami so se stkale posebne niti prijateljstva, ki nas povezujejo tudi na duhovnem pod­ ročju. Hvaležna sva za to skupnost, ki jo gradimo, saj tudi preko prijateljev v skupini čutiva, kako Bog skrbi za nas in nas obsipa s svojo ljubeznijo.

Neža in Jernej Novak

Družina in Življenje

Foto: Arhiv DiŽ

34

Nad vsem naj bo (še naprej) Ljubezen – Dajemo naprej 2019!

28. in 29. septembra je v Radencih – domovanju treh src – potekalo izobraževanje voditeljskih in bodočih voditeljskih parov Družine in Življenja.

S

to trinajst parov je konferenčno dvorano v hotelu Radin napolnilo do zadnjega in ne bi mogli izbrati bolj­ šega svetopisemskega citata, ki opiše dogajanje in povezanost med vsemi udeleženci, kot je ta, ki je bil postav­ ljen za naslov letošnjega Dajemo naprej: »Nad vsem naj bo ljubezen.« (prim. Kološanom 3,14) Poseben gost Rob Clarke, ki je skupaj s svojo ženo Anne prišel na ta dogodek z Irske, je v štirih nagovorih o vodenju najprej prek zgodbe staroza­ veznega Jožefa predstavil idejo, da smo vsi Božja stvaritev in da delo v nas še vedno poteka ter kako nas Bog uspo­ sablja za voditelje preko vseh vzponov in padcev.

Nato je govoril čisto praktično o tem, kaj so in kaj niso naloge voditelja, katere stvari moramo delegirati naprej in kako mentorirati nove voditelje s t. i. »Jezusovo metodo«: On je naredil

– oni so opazovali, On je naredil – oni so pomagali, oni so naredili – On je pomagal, oni so naredili – On je opazo­ val, oni so naredili – On je odšel.

Nazadnje pa je spregovoril tudi o tem, da smo ustvarjeni iz skupnosti (Sv. trojice) za življenje v skupnosti (zakonu, družini, zakonskih skupi­ nah, družbi …) in je skupnost (nebesa z vsemi svetniki) tudi naš končni cilj.

Njegova žena Anne pa je še pou­ darila, kako njima in njunim šestim otrokom skupnost daje oporo in var­ nost v času, ko smo kristjani pogosto napačno razumljeni ali zaničevani.

Benjamin Siter je v dveh kratkih nagovorih obnovil vizijo Družine in Življenja – do leta 2025 doseči 25.000 parov –, podelil, kaj se je v zadnjem času za to že storilo in kakšni so načrti za prihodnost. Prav tako je izzval voditeljske pare, naj bomo bolj osre­ dotočeni na to, zakaj nekaj počnemo,

kot na to, kaj in kako počnemo, in izrazil zaupanje v veliko in pomembno nalogo vsakega voditeljskega para.

Dani in Vilma Siter sta v svojih dveh nagovorih izpostavila, zakaj je samo Ljubezen (pisana z veliko, ki je Bog, kot z malo) tista, ki lahko spre­ minja, in neutrudno položila na srce vsem, naj vsaj stotinko dneva name­ nijo Bogu (15 minut branja, premišlje­ vanja, zapisovanja ob Svetem pismu).

Regijski voditeljski pari so imeli svoja kratka srečanja z voditeljskimi pari v njihovi regiji in so razmišljali o tem, kaj bi se dalo narediti v njihovih okoljih za to, da bi se prakse dobrih in uspešnih zakonov in dela v zakonskih skupinah »nalezlo« čimveč drugih parov.

Predstavili smo tudi prenovljena gradiva za zakonske skupine (zaenkrat prvi letnik), ki bodo v veliko pomoč novim zakonskim skupinam, saj lahko s ponosom in hvaležnostjo rečemo, da

Dajemo naprej

so to sedaj res »naša« gradiva, nare­ jena z mislijo na slovenske razmere, podkrepljena z resničnimi zgodbami DiŽ- evih parov.

V soboto zvečer smo obhajali sv. mašo, ki jo je daroval msgr. Alojzij Cvikl in ob tej slovesnosti Daniju in Vilmi Siter podelil najvišje odlikova­ nje Katoliške cerkve na Slovenskem

Družina in Življenje

– odličje sv. Cirila in Metoda.

Maši sta sledila večerja in zabavni večer z ansamblom Plus Band ter čarodejem Džonom (slednji je z ženo prav tako naš voditeljski par).

Oba dneva nas je spremljala tudi skupina Svetnik, ki nas je s svojo sla­ vilno glasbo bližala Bogu in drug dru­ gemu (saj smo pogosto vstali, se objeli

35

in peli skupaj z njimi Bogu v slavo). Še enkrat hvala vsem udeležencem za čudovito vzdušje domačnosti, pove­ zanosti in medsebojne bližine. Tako vemo, da smo na pravi poti – ker je med nami ljubezen. Vsem zakonskim skupinam želimo Ljubezni polna sre­ čanja in nasvidenje na Dajemo naprej 2020! ●

36

Dajemo naprej

Družina in Življenje

Dani in Vilma Siter ob prejemu odličja sv. Cirila in Metoda: »Storila sva, kar sva bila dolžna storiti.«

»Bila sva le poslušna Bogu« Svoje začetke sta opisala s temi bese­ dami: »Klic »Pojdita za menoj in slu­ žita zakoncem in družinam« sva sli­ šala že v letu 1985, vendar sva na to pot stopila šele v letu 2000. Na začetku nama je z nasveti, materiali in denar­ jem pomagala mednarodna organiza­ cija Family Life. Svojo vizijo sva naj­ prej predstavila na škofijski in lokalni ravni, dobila sva zeleno luč in začela delati. Kmalu sva ustanovila prvih pet zakonskih skupin, jih vodila, priprav­ ljala gradiva, usklajevala termine …

Z Božjo pomočjo je delo iz leta v leto rastlo.« Danes je v Družini in Življenju 178 voditeljskih parov, ki vodijo skupaj 224 zakonskih skupin. V vsaki od njih se mesečno srečuje v povprečju od 4 do 8 parov, ki odnose z Bogom, soza­ koncem, otroki in bližnjimi postav­ ljajo na prvo mesto.

Z zakonskimi skupinami in vikend seminarji ter številnimi dru­ gimi dogodki se tako uresničuje moto Družine in Življenja, ki se glasi: »Gra­ dimo odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej.« »Poudarjava, da sva bila le poslu­ šna Bogu in sva šla za klicem. Vse ostalo naprej je bilo Božje delo. Storila sva pravzaprav, kar sva bila dolžna sto­ riti (prim. Luka 17,7–10) in polagava vsem na srce, da nas vse Bog kliče na delo v svoj vinograd,« je v svoji zahvali za odličje sv. Cirila in Metoda dejal Dani Siter.

Vilma pa je še dodala: »Slovenija nujno potrebuje korak in odločitev

Foto: Arhiv DiŽ

Na slovesni maši v Radencih, ki jo je 28. 9. 2019 daroval msgr. Alojzij Cvikl, sta Dani in Vilma Siter, ustanovitelja in voditelja Družine in Življenja, prejela odličje sv. Cirila in Metoda, ki se po pisanju Slovenske škofovske konference »podeljuje osebam ali ustanovam, ki so se izkazale s posebnim zvestim služenjem Cerkvi med Slovenci«.

vsakega od nas. Preveč lepo deželo imamo in ljudje v Sloveniji smo pre­ več dobri in talentirani, da bi pustili, da nas odnosi hromijo, namesto da bi cveteli. Da so puhli, namesto da bi bili sočni.« Skupaj sta se zahvalila vsem vodi­ teljskim, govorniškim in pričevalskim

parom ter vsem, ki se kakorkoli po svojih močeh trudijo dajati naprej to, kar so sami prejeli pri Družini in Življenju, in tudi njim čestitala za prejeto priznanje, saj sta prepričana, da brez njih in brez osebne odločitve vsakega za hojo za Jezusom Bog ne bi mogel pisati tako velike zgodbe. ●

Ne vemo, če se zavedate, ampak …

“ “

V aprilu sva bila z možem na prvem seminarju in spoznala vaše društvo. Zelo ste nama pozitivno spremenili najino zakonsko življenje, dejansko sva začela novo življenje in moram priznati, da nama je resnično lažje in boljše.”

— Metka

Moram vam povedati, da sva z ženo po nadaljevalnem seminarju povsem druga človeka. Sicer ne vem, kaj se je zgodilo, vem pa, da je Bog z nami in da dela velike stvari.”

— Janez

Takšne in podobne zgodbe ne bi bile mogoče brez vas! Zato ...

HVALA

HVALA! HVALA

HVALA

HVALA

HVALA

HVALA HVALA HVALA

Hvala vsem, ki ste kadarkoli prispevali svoj dar in še posebej tistim, ki redno, mesečno darujete! Zaradi vaše dobrodelnosti se po Božji dobroti in usmiljenju dogajajo čudovite stvari v odnosih, ki spreminjajo življenja slovenskih zakoncev in družin.

Vabimo vas k nadaljnji redni podpori (ali da se odločite in naše delo morda prvič podprete), da bomo še naprej skupaj zmogli graditi odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej.

— Ekipa Družina in Življenje

Svoj dar za boljše odnose lahko s pomočjo naslednjih podatkov oz.

QR kode prispevate tudi sedaj.

Koda namena: CHAR, Namen plačila: Dar DIŽ Božič 2019 IBAN prejemnika: SI56 0298 2025 5101 623 Referenca prejemnika: SI00 1-901 Naslov prejemnika: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec pri Krškem

38

Dar življenja

Družina in Življenje

Klemen Poslek

»Človekovo srce načrtuje svojo pot, a GOSPOD vodi njegove korake.« Pregovori 16,9 Po Gospodovi milosti smo 12. 9. 2019 postali bogatejši za čudež življenja – bogatejši za našega Klemna. Naš poseben fant je neizmerno razveselil bratca Filipa, sestrico Rebeko ter atija in mamico.

Mnogi ste in nas še vedno spremljate v molitvi, za kar se vam iskreno zahvaljujemo.

Po vaših molitvah so naši koraki še bolj trdni, usmerjeni Vanj in odločni, da vse zmoremo v Njem, ki nam daje moč. Bog vam povrni.

Družina Poslek

Meta Oprčkal

»Svet naokrog je vabljiv in vonljiv, čudno resen in nemalo slovesen: nekdo se je pravkar rodil.

In to je najlepša pesem.« (T. Pavček) 19. oktobra 2019 se je rodila naša Meta.

Jernej, Špela in bratec Pavel

Jakob Halas

Dvojina je postala množina. 1. 7. 2019 naju je s svojim prihodom razveselil sin Jakob in naju blagoslovil s svojim veseljem in živahnostjo.

Presrečna starša Kaja in Janez Halas

Družina in Življenje

39

Amadeja Luketič

Sofiji, Izabeli in Veroniki se je februarja letos pridružila še Amadeja. Naša srečna štiri­ peresna deteljica cveti.

Družina Luketič

Lucija Bevk

Z veliko hvaležnostjo v srcu pa tudi s ponosom v očeh vam predstavljamo našo najmlajšo članico Lucijo.

Timotej, Filip, Meta in Primož

Filip Starašinič

Predstavlja se vam prvorojenec Filip, sin Petre in Jerneja Starašinič – najmlajši in najmanjši Trdič.

Čestitamo za nove člane družine in vam želimo obilo blagoslova!

Fotografijo z opisom vašega dojenčka ali malčka nam pošljite na naslov: meta@diz.si.

40

Danijev nagovor

Družina in Življenje

Moj prijatelj kralj Kadar se v spominih vračam v svoje otroštvo, mi pride vedno najprej na misel čas, ki sem ga preživljal sam z mamo. Čas brez očeta, po katerem sem hrepenel, še posebej takrat, ko so prijatelji pripovedovali, kaj so počeli s svojimi očeti, kam so jih le-ti peljali, kaj so jih naučili …

Vse to je bila zame boleča utopija. Mislil sem, da tega nisem vreden, da si ne zaslužim …

D

anes, ko iz varne časovne razda­ lje gledam tega otroka, ki je jokal za očetom, mi nehote pride na misel podobnost s starozaveznim Jožefom, s katerim so bratje iz ljubosumja grdo ravnali: najprej so mu slekli dolgo haljo, ki mu jo je dal oče, ga vrgli v presušeni vodnjak, kjer je izkusil svojo bedo, nemoč, zavrženost in zapušče­ nost, ter ga končno prodali karavani trgovcev, ki je potovala v Egipt. V Egiptu se Jožefovo trpljenje nadaljuje in po približno trinajstih letih konča, saj se spoprijatelji z egiptovskim kra­ ljem (faraonom).

Lahko rečem, da sem imel tudi sam tak privilegij, da sem se srečal s kra­ ljem. Pa ne le s katerim koli kraljem, pač pa celo več kot z egiptovskim kraljem (faraonom). Srečal sem se s Kraljem kraljev. To srečanje me je zaznamovalo in na meni pustilo neiz­ brisen pečat, ali z drugimi besedami, dalo je »predznak« mojemu življenju in vsem mojim odločitvam. V meni se je začelo dogajati nekaj, česar prej nisem poznal. Začela se je prebujati želja po druženju s Kraljem, želja po tesnejši povezanosti – prijateljstvu – z njim. Ko sem mu svoje želje zaupal, mi je rekel, da ima vedno čas zame.

In takoj sva se začela redno srečevati.

Govoril sem mu o sebi, on pa me je zavzeto poslušal, nato pa mi je tudi on govoril o sebi.

Moje življenje pred srečanjem s Kraljem Kot rečeno, sem živel sam z mamo.

Redno sva hodila k maši, obiskoval sem verouk, bil ministrant, po končani

osnovni šoli pa sem kot dijak Srednje verske šole dve leti preživel v Želi­ mljem. Po drugem letniku naj bi začel noviciat, vendar sem prijazni kraj Želi­ mlje zapustil in šolanje nadaljeval v Ljubljani. Tam me je medse z odprtimi rokami sprejela študentska skupina Mozaik, ki jo je vodil dr. Rudi Konci­ lija. Za revnega, osamljenega in sredi velikega mesta izgubljenega podežel­ skega fanta, ki je mislil, da ga nihče na svetu ne mara, je bilo to odrešilno.

Zato hvala Rudi, hvala Mozaik, hvala za vsa druženja, duhovne vaje, pogo­ vore, pesmi … Po končani gimnaziji sem nekaj časa študiral ekonomijo, vendar sem študij opustil, se zaposlil in zaljubil. Po slabih dveh mesecih zaljubljenosti sem prejel poziv za v vojsko. Kam? V Makedonijo.

Z bivšim dekletom (sedaj je že 41 let moja žena J) si pred odhodom v Ohrid nisva obljubljala zvestobe, nisva pa nehala misliti drug na dru­ gega. Začelo se je dopisovanje. Vsak dan. Moji »soborci« so se sprva nor­ čevali, ker sem prejemal toliko pisem, in mislili, da se bo vsa stvar kmalu končala, češ, daleč od oči, daleč od srca, vendar se ni. Vilmina pisma so postajala pogostejša, predvsem pa debelejša. Zakaj? V tistem času je Vilma doživljala svoje srečanje s Kraljem in Kraljevo besedo (Sveto pismo). Ker je vedela, da njen vojak v kasarni ne sme imeti Svetega pisma, je začela na roke prepisovati posame­ zne svetopisemske odlomke (psalme, evangeljske odlomke, Pavlova pisma …) in mi jih pošiljati v pismih. Tako sem začel prejemati Božje ljubezensko

Dani Siter, z ženo Vilmo skupaj vodita društvo DiŽ

pismo po koščkih. In takrat se mi je prvič »odprlo«. Postalo mi je jasno, da Sveto pismo ni neka preživela knjiga starodavnih zgodbic in pravljic, pač pa je zbirka knjig, ki so jih v imenu Boga in po njegovem navdihu pisali različni avtorji v razdobju 1500 let, in so besede, zapisane v tej zbirki knjig, Božje besede, ki so žive in dejavne in namenjene meni osebno. Prvi papež – apostol Peter – je zapisal: »Nikoli namreč nobena prerokba ni prišla po človeški volji, ampak so ljudje, nošeni od Svetega Duha, govorili v imenu Boga« (2 Peter 1,21).

Zgodilo se je »tisto srečanje« Po odsluženi vojaščini sem že kot poročen mož nadaljeval s študijem angleščine in knjižničarstva. Ko naju je nekega večera obiskal prijatelj, me je presenetil z vprašanjem, kaj meni osebno pomenijo Jezusove besede: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Moral sem mu priznati, da o teh besedah nisem še nikoli premišljeval. Ko sem jih tistega večera večkrat prebral, sem pomislil, da je imel Jezus v mislih neka kon­ kretna vrata. Prijatelj mi je razložil, da so to vrata mojega srca, vrata, ki se odpirajo samo od znotraj (kljuka je samo z notranje strani). Povedal mi je, da nihče ne more na silo vdreti v človekovo srce – tudi Jezus ne. Zato Jezus pravi, da stoji pred vrati in trka in me sprašuje: »Mi želiš odpreti? Me sprejmeš v svoje srce? Zares želiš, da postanem tvoj osebni prijatelj? Veš,

41

Foto: Slavko Štern

Družina in Življenje

ne prihajam praznih rok. Prinašam ti dragoceno darilo – prinašam ti odre­ šenje, ki sem ga zate pridobil, ko sem s svojo krvjo in svojim življenjem pla­ čal kazen za tvoje grehe.« Ko sem te misli in besede prvič v življenju slišal s srcem in razumel, kaj je Jezus storil zame, sem spoznal, zakaj stoji pred vrati mojega srca in trka, zakaj želi vstopiti v moje srce (v moje življenje) in ostati za vedno z menoj. Približno mi je bilo jasno, da je Jezus na pose­ ben način že z menoj, saj sem bil pri krstu in vseh zakramentih, vendar pa sem moral priznati, da ga sam nisem nikoli osebno in zavestno povabil v svoje življenje.

Torej se je moralo zgoditi, kar se je potem zgodilo. Tistega večera sem pri polni zavesti molil: »Jezus, z veseljem ti odpiram vrata svojega srca in ti izre­ kam moj osebni DA! Vstopi in ostani z menoj. Bodi ti na prvem mestu v mojem življenju in odslej ti vodi moje misli, besede in dejanja. Bodi ti moj Gospod in moj Odrešenik. Slava Očetu in Sinu … Amen.«

Pot dveh prijateljev Po tistem dogodku so se v meni začele dogajati spremembe. Druženje z mojim novim Prijateljem je postalo zame nepogrešljiv del dneva – začela sva se redno srečevati in se po štiride­ setih in več letih še vedno srečujeva.

Včasih je to srečanje kratko (le 1/100 dneva), včasih pa se zavleče in traja tudi uro in več. Šele ko sva se začela redno srečevati, sem začel zares spo­ znavati njegovo Besedo (Sveto pismo) in se z njim zares pogovarjati (moli­ tev). Odkrival mi je obzorja, ki jih nisem poznal. Spominjam se, kako me je prevzelo, ko mi je povedal, da je bil vedno z menoj – celo pred mojim spočetjem, da pozna vse moje sti­ ske in bolečine, da je slišal vsak moj jok in pozna vse moje solze. Nisem mogel verjeti, ko me je nekoč povabil, naj grem z njim skozi vsak trenutek mojega življenja in naj se sam prepri­ čam, da je bil zares vedno z menoj, da nisem bil nikoli sam, da me je kot otroka, ki se je počutil osamljenega in zapuščenega, nosil v svojem naročju.

Kako zdravilno je bilo zame to potova­ nje skozi življenje! Počutil sem se, kot bi mi kdo (on sam) v rane zapušče­ nosti in nesprejetosti vlival zdravilni balzam.

Danes vem, da se je takrat, ko sem na svojo življenjsko pot povabil velikega prijatelja Jezusa, zame začel proces notranjega ozdravljenja, pro­ ces, ki še vedno traja. Hkrati vem, da se je takrat zame začel proces moje duhovne rasti, proces mojega notra­ njega zorenja v zaupanju in veri, ki prav tako še vedno traja.

Vas, ki te besede berete, sedaj vabim, da poskušate najti nekaj tre­ nutkov tišine in samote (lahko je to zvečer, ko ležete v posteljo). Zaprite oči in z očmi srca poglejte pred vrata svojega srca. Če tam zagledate Jezusa, ki morda še vedno stoji zunaj in trka in čaka na vaše osebno povabilo, nikar ne odlašajte! Še danes ga povabite, naj vstopi, in bodite pozorni, kaj se bo zgodilo (začelo dogajati). ● Dani Siter

42

Družina in Življenje

Malo za šalo malo zares

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec.

Glavna urednica: Meta Halas (meta@diz.si) Odgovorni urednik: Benjamin Siter (benjamin@diz.si, 041 328 101) Lektorica: Alenka Žabkar (alenka.zabkar@gmail.com) Uredniki posameznih rubrik: Benjamin Siter (Dajemo naprej, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor, Zakonska skupina, Živeti s Svetim pismom), Dani Siter (Danijev nagovor, Odgovori na vprašanja, dani@diz.si), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma@diz.si), Meta Halas (Tema glasila, Midva sva zakon, Zgodba zakonskega para, Dar življenja), Marija Halas (Ta stari in ta mladi, marija.halas@gmail.com), Mojca Nuč (Starševstvo, nucmojca@gmail.com), Aleš Čerin (Za voditeljske pare, ales@diz.si).

Viri fotografij: Slavko Štern, zakonca Podobnik, Benjamin Siter, Ana Gerčar, Dani Siter, Naslovnica: Unsplash Grafična priprava in tisk: Tiskarna Povše BM d.o.o.

Naklada: 5500 izvodov.

Revija DiŽ je brezplačna. Lahko pa se odločite za podporni dar, ki ga nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: OTHR, namen: revija – dar, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali revijo DiŽ, jih povabite, naj izpolnijo naročilnico na spletni strani. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901 (ali napišite datum – na primer: 00-07072016). Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Če bi bili sveti trije kralji kraljice ... bi brez težav vprašale za pot, bi prišle pravočasno, bi še pomagale pri porodu, bi malo počistile v hlevu, bi dojenčku podarile kaj uporabnega, bi prinesle večerjo.

Toda, o čem bi se pogovarjale na poti domov?

Sta videli, kakšne sandale je obula Marija k svoji obleki?

Dojenček sploh ni podoben Jožefu!

Bog ve, kdaj boš dobila nazaj posodo od enolončnice …

Pa vsi tisti obiski pastirjev – porodnica in dojenček vendar potrebujeta več miru!

Slišala sem, da je Jožef ta čas brez službe.

Tistega oslička bi pa lahko kdaj skrtačili …

Me zanima, koliko časa se bosta Jožef in Marija še tako zaljubljeno gledala!

J Zakonski nasvet iz ljudske zakladnice Danes ne slišimo več tako pogosto, vendar med ljudmi še vedno velja, da ima kdo na jeziku med in v srcu led. Podoba je seveda jasna, med je prispodoba sladkosti in prijaznosti, led pa hladu in neprijaznosti. Kadar temu dodamo še jezik, opozorimo, da gre za sladko in prijazno govorjenje, s srcem pa nakažemo, da je neprijaznost in hladnost njegovo pravo bistvo, torej del osebe ali človeškega srca, značaja. Med in led, četudi imamo vsakega zase radi, označujeta dve skrajnosti, ki v zakonu nikoli ne pripomo­ reta k sožitju. Samo lepega in dobrega se preobjemo, premalo topline pa naše odnose lahko nevarno zamrzne, zato je dobra rešitev lahko medeni sladoled. Skupaj okusiva sladkost, hlad pa naju lahko opomni, da morava najin odnos vedno segrevati, tudi z jezikom, torej z besedami.

Pripravila Mateja Jemec Tomazin

POVABLJENA

V ZGODBO

ljubezni

Odkrijta spolnost, kakršno si je zamislil Bog v začetku.

NADALJEVALNI VIKEND SEMINAR Teologija telesa papeža Janeza Pavla II.

VERŽEJ 20. DO 22. MAREC 2020

www.diz.si

Ob poroki, obletnici, rojstnemu dnevu ali drugi priložnosti, lahko svojim bližnjim podarite

darilni bon za vikend seminar in jim tako pomagate graditi odnose, za katere je vredno živeti. www.diz.si

NEPOZABNI TRENUTKI za naju VIKEND SEMINAR

VEČ INFO IN PRIJAVE: WWW.DIZ.SI

27.-29. MAREC, NJIVICE 24.-26. APRIL, ROGLA

ČAS SAMO ZA NAJU ODMIK OD VSAKDANJIH SKRBI ZANIMIVA PREDAVANJA BREZ JAVNIH RAZPRAV

PROGRAM DiŽ ZA LETO 2020 1.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Pomagajmo nositi bremena drug drugemu, 7.–9. februar 2020, Zavod Marianum, Veržej (Samo še nekaj sob prostih, nato vpisujemo na čakalno listo.)

2.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Pomagajmo nositi bremena drug drugemu, 6.–8. marec 2020, Life Center, Crikvenica (Polno! Vpisujemo le na čakalno listo.)

3.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Povabljena v zgodbo ljubezni (Teologija telesa Janeza Pavla II.), 20.–22. marec 2020, Zavod Marianum, Veržej

4.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 27.–29. marec 2020, Hotel Malin, Malinska, Krk

5.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Pomagajmo nositi bremena drug drugemu, 17.–19. april 2020, Life Center, Crikvenica

6.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 24.–26. april 2020, Hotel Rogla na Rogli

7.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Pomagajmo nositi bremena drug drugemu, 8.–10. maj 2020, Life Center, Crikvenica

8.

Družinski dan DiŽ – piknik ob 20-letnici, 23. maj 2020, Zavod Sv. Stanislava, Ljubljana

9.

Duhovni teden za družine 1, 24.–31. julij 2020, Zavod Marianum, Veržej

10.

Duhovni teden za družine 2, 31. julij–7. avgust 2020, Zavod Marianum, Veržej

Foto: Slavko Štern

Na vikend seminarje se prijavite preko elektronske prijavnice na spletni strani www.diz.si (podstran seminarji/razpored seminarjev). Na spletni strani je tudi več informacij o seminarjih. Če potrebujete dodatne informacije, pišite na erika@diz.si ali pokličite na 041/459 666 (Erika Novak).

Na Duhovni teden za družine bo prijava možna od januarja 2020 dalje.

Spremljajte spletno stran www.diz.si.